–

za „Beach and bar management“ EOOD M. Yakimov,

–

za bolgarsko vlado T. Mitova in S. Ruseva, agentki,

–

za Evropsko komisijo P. Carlin in D. Drambozova, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago, prvič, člena 325 PDEU, drugič, člena 273 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV) ter, tretjič, člena 47, prvi odstavek, člena 48(1), člena 49(3) in člena 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med gospodarsko družbo „Beach and bar management“ EOOD in Nachalnik na otdel „Operativni deynosti“ – Burgas pri Direktsia „Operativni deynosti“ pri Tsentralno upravlenie na Natsionalna agentsia za prihodite (vodja oddelka za operativne dejavnosti (mesto Burgas) generalnega direktorata za operativne dejavnosti pri nacionalni agenciji za javne prihodke, Bolgarija) (v nadaljevanju: davčna uprava) v zvezi s prisilnim upravnim ukrepom, naloženim po tem, ko so bili ugotovljeni prekrški, ki so tudi predmet denarnih kazni, naloženih kumulativno skupaj s tem ukrepom.

3

Člen 325 PDEU določa:

„1.   [Evropska u]nija in države članice preprečujejo goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, z ukrepi, sprejetimi v skladu s tem členom, ki delujejo svarilno in so takšni, da v državah članicah, ter v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije, omogočajo učinkovito zaščito.

2.   Države članice sprejmejo za preprečevanje goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, enake ukrepe, kakršne sprejmejo za preprečevanje goljufij, ki škodijo njihovim lastnim finančnim interesom.

3.   Brez poseganja v druge določbe Pogodb države članice usklajujejo svoje delovanje, katerega cilj je zaščita finančnih interesov Unije pred goljufijami. V ta namen skupaj [z Evropsko k]omisijo organizirajo tesno in redno sodelovanje med pristojnimi organi.

4.   Evropski parlament in Svet [Evropske unije] sprejmeta po rednem zakonodajnem postopku in po posvetovanju z [Evropskim r]ačunskim sodiščem potrebne ukrepe za preprečevanje in boj proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, da bi omogočila učinkovito in enakovredno zaščito v državah članicah ter v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije.

5.   Komisija v sodelovanju z državami članicami vsako leto predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o ukrepih, ki so bili sprejeti zaradi izvajanja tega člena.“

4

Člen 49(3) Listine določa:

„Kazen ne sme biti nesorazmerna s kaznivim dejanjem.“

5

Člen 50 Listine določa:

„Nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.“

6

V skladu s členom 2(1)(a) Direktive o DDV so predmet davka na dodano vrednost (DDV) dobave blaga, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo.

7

Člen 273 te direktive določa:

„Države članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja.

Možnost, ki je predvidena v prvem pododstavku, se ne more uporabljati za nalaganje dodatnih obveznosti v zvezi z izdajanjem računov, ki jih je več, kot je določeno v poglavju 3.“

8

Člen 118(1) Zakon za danak varhu dobavenata stoynost (zakon o davku na dodano vrednost) (DV št. 63 z dne 4. avgusta 2006, str. 8) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz spora o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o DDV), določa:

„Vsaka oseba, ki je registrirana ali ni registrirana za namene tega zakona, mora registrirati in evidentirati dobave in prodaje, ki jih je opravila v poslovnih prostorih, tako da izda potrdilo iz davčne blagajne prek naprave za beleženje (davčni račun) ali potrdilo iz integriranega sistema za avtomatsko vodenje poslovne dejavnosti (sistemski račun), in to ne glede na to, ali se zaprosi za drugo davčno dokazilo ali ne. Prejemnik mora davčni račun ali sistemski račun prejeti in ga hraniti, dokler ne zapusti prostora.“

9

Člen 185(1) in (2) tega zakona določa:

„(1)   Osebi, ki ne izda nobenega računa v skladu s členom 118(1), se – če gre za fizično osebo, in ne trgovca – naloži globa od 100 do 500 [bolgarskih levov] (BGN) [(približno od 50 do 250 EUR)] oziroma – če gre za pravno osebo ali samostojnega trgovca – denarna kazen v višini od 500 do 2000 (BGN) [(približno od 250 do 1000 EUR)].

(2)   Razen v primerih iz odstavka 1 se osebi, ki stori ali dopusti kršitev člena 118 ali določbe za izvajanje tega člena – če gre za fizično osebo, in ne trgovca – naloži globa od 300 do 1000 (BGN) [(približno od 150 do 500 EUR)] oziroma – če gre za pravno osebo ali samostojnega trgovca – denarna kazen v višini od 3000 do 10.000 (BGN) [(približno od 1500 do 5000 EUR)]. Če kršitev ne povzroči, da se prihodki ne prijavijo, se naložijo sankcije iz odstavka 1.“

10

Člen 186 navedenega zakona v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, določa:

„(1)   Prisilni upravni ukrep zapečatenja poslovnih prostorov za največ 30 dni se ne glede na predvidene globe in denarne kazni naloži osebi, ki:

[…]

(3)   Prisilni upravni ukrep iz odstavka 1 se izvede z obrazloženo odredbo službe za prihodke ali uradnika, ki ga ta služba pooblasti.

(4)   Zoper odredbo iz odstavka 3 je mogoče vložiti pritožbo v skladu s postopkom, določenim v [Administrativnoprotsesualen kodeks (zakonik o upravnem postopku) (DV št. 30 z dne 11. aprila 2006) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari].“

11

Člen 187(1) tega zakona določa:

„V primeru odreditve prisilnega upravnega ukrepa iz člena 186(1) se prepove tudi dostop do poslovnega prostora ali poslovnih prostorov osebe, premoženje v teh prostorih in v pripadajočih skladiščih pa odstrani oseba ali njen pooblaščenec. Ukrep se uporablja za prostor ali prostore, v katerih so bile ugotovljene kršitve, tudi če prostor ali prostore v času zapečatenja upravlja tretja oseba, če ta tretja oseba ve, da bo prostor zapečaten. Nacionalna agencija za javne prihodke na svoji spletni strani objavi sezname poslovnih prostorov, ki jih je treba zapečatiti, in njihovo lokacijo. Šteje se, da je oseba seznanjena z zapečatenjem prostora, če je obvestilo o zapečatenju prostora trajno nameščeno ali če je informacija o poslovnem prostoru, ki ga je treba zapečatiti, in o njegovi lokaciji objavljena na spletni strani agencije za javne prihodke.“

12

Člen 188(1) tega zakona v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, določa:

„Prisilni upravni ukrep iz člena 186(1) se izvrši v skladu s pogoji, določenimi v členu 60, od (1) do (7), [zakonika upravnem postopku].“

13

Člen 22 Zakon za administrativnite narushenia i nakazania (zakon o prekrških in upravnih sankcijah) (DV št. 92 z dne 28. novembra 1969) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, določa:

„Prisilni upravni ukrepi se lahko uporabijo, da se preprečijo upravne kršitve in zagotovi njihova odprava ter da se preprečijo in odpravijo njihove škodljive posledice.“

14

Člen 27(1), (2), (4) in (5) tega zakona določa:

„(1)   Upravna sankcija se določi v skladu z določbami tega zakona v mejah, določenih za storjeno kršitev.

(2)   Pri določitvi sankcije se upoštevajo resnost kršitve, razlogi za storitev kršitve in druge olajševalne ali obteževalne okoliščine ter premoženjsko stanje storilca.

[…]

(4)   Kazni za kršitve – razen v primerih iz člena 15(2) – ni mogoče nadomestiti z milejšimi kaznimi.

(5)   Prav tako ni dovoljeno določiti kazni pod najnižjo predpisano kaznijo, naj gre za globo ali začasen odvzem pravice do opravljanja poklica ali določene dejavnosti.“

15

Beach and bar management je pravna oseba bolgarskega prava, ki upravlja poslovni prostor, in sicer bar in restavracijo.

16

Davčni inšpektorji nacionalne agencije za javne prihodke so 4. avgusta 2022 opravili nadzor v tem poslovnem prostoru in ugotovili, da družba Beach and bar management ni zabeležila 85 prodaj in torej svojim strankam ni izdala nobenega potrdila iz davčne blagajne. V zvezi s tem je bilo ugotovljenih skupno 85 upravnih kršitev zakona o DDV.

17

Davčna uprava je 12. avgusta 2022 izdala odredbo o prisilnem upravnem ukrepu, s katero je odredila „zapečatenje poslovnega prostora“ za obdobje štirinajst dni in „prepoved dostopa do njega“ za enako obdobje. Skupaj s tem ukrepom je bil sprejet sklep o odobritvi začasne izvršitve prisilnega upravnega ukrepa.

18

Zoper ukrep zapečatenja in zoper sklep o začasni izvršitvi, ki je bil vključen v samo odredbo, sta bili vloženi tožbi pri Administrativen sad Burgas (upravno sodišče v Burgasu, Bolgarija) v dveh ločenih postopkih. Zadevni tožbi sta bili zavrnjeni. Ukrep zapečatenja poslovnega prostora in prepovedi dostopa za 14 dni je bil izveden.

19

Poleg tega je bila za vsakega od 85 prekrškov, ki jih je storila družba Beach and bar management, naložena denarna kazen v višini 500 BGN (približno 250 EUR). Celotna sankcija za vse te kršitve je tako znašala 42.500 BGN (približno 21.250 EUR), medtem ko je skupni znesek DDV, ki je bil utajen zaradi neizdaje računov za vse plačilne transakcije, ki ustrezajo navedenim kršitvam in so bile opravljene prek registrske blagajne, znašal 268,02 BGN (približno 134 EUR).

20

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je bila pred Rayonen sad Burgas (okrožno sodišče v Burgasu, Bolgarija) izpodbijana zakonitost 85 ukrepov denarnih kazni. To sodišče je tožbi zoper te ukrepe zavrnilo, preden je bila razglašena sodba z dne 4. maja 2023, MV – 98 (C‑97/21, EU:C:2023:371). Navedeno sodišče v obrazložitvi odločb, ki jih je izdalo, ni upoštevalo niti okoliščine, da sta bila – po izdaji odredb, s katerimi je bil za vseh 85 kršitev odrejen prisilni upravni ukrep, ter po začasni izvršitvi tega ukrepa – izvršena ukrep zapečatenja zadevnega poslovnega prostora in ukrep prepovedi dostopa do njega za obdobje 14 dni, niti ni preučilo in ni upoštevalo pravnih učinkov te izvršitve na postopek nadzora nad zakonitostjo denarnih kazni, ki so bile naložene vzporedno.

21

Zoper vseh 85 odločb navedenega sodišča je bila vložena tožba pri Administrativen sad Burgas (upravno sodišče v Burgasu), ki je predložitveno sodišče.

22

Predložitveno sodišče navaja, da v primeru kršitve člena 118(1) zakona o DDV ta zakon v členu 185 ne določa le naložitve denarne kazni, ampak tudi obveznost, in sicer v členu 186, da se zaradi istih dejanj izreče prisilni upravni ukrep zapečatenja zadevnega prostora.

23

Pojasnjuje, da se denarna kazen in zapečatenje izrečeta po ločenih in samostojnih postopkih ter da sta – v primeru tožb zoper ta ukrepa – za vsakega od njiju na prvi stopnji pristojni različni sodišči, in sicer Rayonen sad (okrožno sodišče) za denarno kazen ter Administrativen sad (upravno sodišče) za zapečatenje, in da bolgarska postopkovna pravila ne določajo možnosti prekinitve enega postopka do zaključka drugega, tako da med tema postopkoma ni mehanizma usklajevanja. Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 4. maja 2023, MV – 98 (C‑97/21, EU:C:2023:371), sicer presodilo, da je prisilni upravni ukrep zapečatenja prostora prisilna sankcija kazenske narave, vendar meni, da v obravnavanem primeru preventivna narava prevlada nad kaznovalno naravo tega ukrepa, ki je namenjen izključno omejitvi obsega škodljivih posledic za finančne interese Unije.

24

Nazadnje, predložitveno sodišče meni, da razlogovanja iz sodbe z dne 4. maja 2023, MV – 98 (C‑97/21, EU:C:2023:371), ne bi bilo mogoče uporabiti v primeru sankcij, naloženih za 85 različnih kršitev, ne da bi bila s tem kršena člen 325 PDEU in člen 273 Direktive o DDV, saj zaradi neobstoja individualizacije takšne sankcije ne bi bilo mogoče preveriti, ali sprejeti ukrepi zagotavljajo dejanski odvračilni učinek in nudijo učinkovito varstvo, da se zagotovi vračilo natančnega zneska utajenega DDV in da se prepreči izogibanje plačilu davka.

25

V teh okoliščinah je Administrativen sad Burgas (upravno sodišče v Burgasu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26

Bolgarska vlada meni, da sta prvo in tretje vprašanje nedopustni, ker nista povezani s predmetom spora o glavni stvari v delu, v katerem se nanašata na naložitev prisilnega upravnega ukrepa. Predložitveno sodišče naj za rešitev spora, o katerem odloča, ne bi potrebovalo zahtevane razlage.

27

Poleg tega družba Beach and bar management trdi, da je tretje vprašanje nedopustno, ker predložitveno sodišče ne odloča o pravnem sredstvu zoper prisilni upravni ukrep.

28

Komisija meni, da bi bilo mogoče prvo vprašanje preoblikovati tako, da bi bilo dopustno, medtem ko naj tretje vprašanje ne bi bilo dopustno.

29

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe nacionalnega sodišča zavrne le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 8. maja 2025, Stadt Wuppertal,C‑130/24, EU:C:2025:340, točka 42 in navedena sodna praksa).

30

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se spor o glavni stvari ne nanaša na tožbo zoper zapečatenje zadevnega poslovnega prostora, ki je prisilni upravni ukrep. Zato je treba tretje vprašanje za predhodno odločanje razglasiti za očitno nedopustno, ker ni povezano s predmetom spora o glavni stvari.

31

Poleg tega, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 37 sklepnih predlogov, je iz tega predloga razvidno, da želi predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu ugotoviti, ali so denarne kazni iz postopka v glavni stvari skladne s pravom Unije, in da se to vprašanje očitno nanaša na razlago določb prava Unije. Tako preoblikovano prvo vprašanje je zato treba šteti za dopustno.

32

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 325 PDEU, člen 273 Direktive o DDV in člen 50 Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da se davčnemu zavezancu naloži denarna kazen, ker v zvezi z opravljenimi prodajami ni izdal nobenega potrdila iz davčne blagajne, kadar je bil zaradi te kršitve že odrejen prisilni upravni ukrep zapečatenja poslovnega prostora, v katerem je bila storjena navedena kršitev, skupaj s prepovedjo dostopa do njega.

33

V zvezi s presojo kazenske narave postopkov in sankcij na podlagi člena 50 Listine, je treba opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča upoštevna tri merila. Prvo merilo je pravna opredelitev kršitve v nacionalnem pravu, drugo se nanaša na samo naravo kršitve, tretje pa se nanaša na stopnjo strogosti sankcije, ki se lahko izreče kršitelju (sodba z dne 4. maja 2023, MV – 98, C‑97/21, EU:C:2023:371, točka 38 in navedena sodna praksa).

34

Kljub temu se uporaba člena 50 Listine ne omejuje samo na postopke in sankcije, ki so z nacionalnim pravom opredeljeni kot „kazenski“, ampak – ne glede na tako opredelitev v notranjem pravu – zajema tudi postopke in sankcije, za katere je treba šteti, da imajo kazensko naravo na podlagi drugih dveh meril iz točke 33 te sodbe. Taka narava lahko namreč izhaja iz same narave zadevne kršitve in stopnje strogosti sankcij, ki se zaradi te kršitve lahko naložijo (sodba z dne 4. maja 2023, MV – 98, C‑97/21, EU:C:2023:371, točka 41 in navedena sodna praksa).

35

V obravnavanem primeru je treba najprej opozoriti, da bi bilo zapečatenje za obdobje, ki lahko traja 30 dni, zlasti za posameznega trgovca, ki ima samo en poslovni prostor, mogoče opredeliti kot strogo, zlasti ker mu preprečuje opravljanje dejavnosti in ga s tem prikrajša za dohodek (glej v tem smislu sodbo z dne 4. maja 2023, MV – 98, C‑97/21, EU:C:2023:371, točka 47).

36

V zvezi z denarno kaznijo je treba upoštevati, na eni strani, da njen znesek za prvo kršitev ne sme biti nižji od 500 BGN (približno 250 EUR) in lahko znaša do 2000 BGN (približno 1000 EUR), ter na drugi strani, da se razmerje med utajenim DDV zaradi neizdaje blagajniških prejemkov za vsa plačila, ki ustrezajo kršitvam iz postopka v glavni stvari, in sicer v skupnem znesku 268,02 BGN (približno 134 EUR), in naloženo kaznijo, ki po navedbah predložitvenega sodišča znaša 42.500 BGN (približno 21.250 EUR), zdi posebej visoko, kar priča o strogosti te kazni (glej v tem smislu sodbo z dne 4. maja 2023, MV – 98, C‑97/21, EU:C:2023:371, točka 48).

37

Ker je treba v tem okviru zadevne denarne kazni opredeliti kot sankcije kazenske narave, je treba šteti, da kumulacija teh sankcij pomeni omejitev temeljne pravice, zagotovljene s členom 50 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 4. maja 2023, MV – 98, C‑97/21, EU:C:2023:371, točka 49).

38

Sodišče je namreč razsodilo, da je treba člen 273 Direktive o DDV in člen 50 Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero se lahko davčnemu zavezancu za isto kršitev davčne obveznosti ter po ločenih in samostojnih postopkih naložita ukrep denarne kazni in ukrep zapečatenja poslovnega prostora, pri čemer je zoper navedena ukrepa mogoče vložiti pravno sredstvo pred različnimi sodišči, ker navedena ureditev ne zagotavlja usklajevanja postopkov, ki omogoča, da se dodatno breme, ki ga pomeni kumulacija navedenih ukrepov, zmanjša na nujno potrebno, in ne zagotavlja, da teža naloženih sankcij ustreza teži zadevnih kršitev (sodba z dne 4. maja 2023, MV – 98, C‑97/21, EU:C:2023:371, točka 63).

39

Predložitveno sodišče meni, da rešitve iz sodbe z dne 4. maja 2023, MV – 98 (C‑97/21, EU:C:2023:371), ni nujno mogoče prenesti v okoliščine postopka v glavni stvari, saj je v obravnavani zadevi z enim samim prisilnim upravnim ukrepom sankcioniranih 85 različnih kršitev. Glede na ponavljajočo se ali celo „sistematično“ naravo kaznovanega ravnanja je namreč namen tega ukrepa zgolj omejiti obseg posledic, ki škodijo finančnim interesom Unije, tako da bi njegova preventivna narava lahko prevladala nad njegovo kaznovalno naravo.

40

Vendar pa je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 63 sklepnih predlogov, da te presoje predložitvenega sodišča ni mogoče sprejeti, ker preventivni del ukrepa zapečatenja poslovnega prostora iz postopka v glavni stvari ne prevlada do te mere, da bi nadomestil represivni vidik tega ukrepa.

41

V zvezi s tem je treba opozoriti, da položaj iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe načela, v skladu s katerim zgolj okoliščina, da sankcija, ki ima represivni cilj, sledi tudi preventivnemu cilju, tej sankciji ne more odvzeti opredelitve kot kazenska sankcija v smislu člena 50 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 20. marca 2018, Menci, C‑524/15, EU:C:2018:197, točka 31).

42

Glede na ugotovitev iz točke 40 te sodbe iz tega sledi, da prisilni ukrep iz postopka v glavni stvari ne bi izgubil statusa kazenske sankcije v smislu te določbe zgolj zato, ker ima tudi preventivni cilj.

43

V vsakem primeru, kot je bilo opozorjeno v točki 34 te sodbe, je strogost ukrepa zapečatenja poslovnega prostora tista, ki upravičuje njegovo kazenskopravno kvalifikacijo in privede do uporabe člena 50 Listine. Te strogosti ne omili dejstvo, da bi, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 61 in 64 sklepnih predlogov, veliko število kršitev, storjenih v obravnavanem primeru, lahko privedlo celo do tega, da bi se za poslovni prostor iz postopka v glavni stvari uporabilo bistveno daljše obdobje zapečatenja.

44

Zato je treba ugotoviti, da upravni ukrep zapečatenja in prepovedi dostopa do poslovnih prostorov za 14 dni ohrani svojo kaznovalno naravo, in to ne glede na to, ali je bil izrečen kot odgovor na enkratno kršitev zakona o DDV ali po tem, ko je bilo v določenem obdobju storjenih 85 kršitev tega zakona, ki se jih obravnava skupaj.

45

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 325 PDEU, člen 273 Direktive o DDV in člen 50 Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da se davčnemu zavezancu naloži denarna kazen, ker v zvezi z opravljenimi prodajami ni izdal nobenega potrdila iz davčne blagajne, kadar je bil zaradi te kršitve že odrejen prisilni upravni ukrep zapečatenja poslovnega prostora, v katerem je bila storjena navedena kršitev, skupaj s prepovedjo dostopa do njega.

46

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 273 Direktive o DDV in člen 49(3) Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki kot upravno sankcijo določa visoko denarno kazen, ne da bi sodišče, ki odloča o izpodbijanju tega ukrepa, imelo procesno možnost, da naloži nižji znesek od tistega, ki je določen s to ureditvijo, ali drugo vrsto milejše kazni.

47

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 49(3) Listine določa, da kazen ne sme biti nesorazmerna s kaznivim dejanjem. Prav tako je Sodišče razsodilo, da so države članice, kadar na področju sankcij, ki se uporabijo, ni notranjih zakonodajnih ukrepov Unije, pristojne za določitev narave in ravni teh sankcij, in sicer ob spoštovanju, med drugim, načela sorazmernosti (sodba z dne 19. oktobra 2023, G. ST. T. (Sorazmernost kazni v primeru kršitve znamke), C‑655/21, EU:C:2023:791, točka 64 in navedena sodna praksa).

48

Glede na sodno prakso Sodišča represivni ukrepi, ki so dovoljeni z nacionalno zakonodajo, v skladu z zadnjenavedenim načelom ne smejo presegati tistega, kar je nujno za uresničitev ciljev, ki jim legitimno sledi ta zakonodaja. Strogost sankcij mora ustrezati teži kršitev, ki se z njimi sankcionirajo, zlasti tako, da se zagotovi resničen odvračilni učinek, pri čemer pa se ne sme presegati to, kar je potrebno za dosego navedenega cilja (sodba z dne 19. oktobra 2023, G. ST. T. (Sorazmernost kazni v primeru kršitve znamke), C‑655/21, EU:C:2023:791, točka 65 in navedena sodna praksa).

49

Poleg tega načelo sorazmernosti zahteva, da je treba pri opredelitvi sankcije in določitvi zneska globe upoštevati posamezne okoliščine zadeve (sodba z dne 19. oktobra 2023, G. ST. T. (Sorazmernost kazni v primeru kršitve znamke), C‑655/21, EU:C:2023:791, točka 67).

50

Pri presoji sorazmernosti sankcij je treba upoštevati tudi možnost, ki jo ima nacionalno sodišče, da spremeni opredelitev glede na opredelitev v obtožnici – pri čemer lahko ta možnost privede do uporabe milejše sankcije – in možnost, da sankcijo prilagodi glede na težo ugotovljene kršitve (sodba z dne 19. oktobra 2023, G. ST. T. (Sorazmernost kazni v primeru kršitve znamke), C‑655/21, EU:C:2023:791, točka 68 in navedena sodna praksa).

51

Vendar se zdi, da ureditev iz postopka v glavni stvari ne vsebuje možnosti spremembe opredelitve zadevne kršitve, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

52

Poleg tega, glede na to, da znesek denarne kazni za prvo kršitev na podlagi navedene ureditve ne more biti nižji od 500 BGN (približno 250 EUR), in glede na to, da je ta znesek skoraj 200-krat višji od zneska DDV, ki je bil utajen za vsako kršitev, storjeno v obravnavanem primeru, to je 2,70 BGN (približno 1,35 EUR), se zdi izjemno težko določiti sankcijo, katere intenzivnost ne presega teže ugotovljene kršitve.

53

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 273 Direktive o DDV in člen 49(3) Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki kot upravno sankcijo določa visoko denarno kazen, ne da bi sodišče, ki odloča o izpodbijanju tega ukrepa, imelo procesno možnost, da naloži nižji znesek od tistega, ki je določen s to ureditvijo, ali drugo vrsto milejše kazni.

54

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: