–

za Institutul de Istorie şi Teorie Literară „G. Călinescu“ P. Buta, odvetnik,

–

za romunsko vlado E. Gane, L. Ghiță in A. Rotăreanu, agentke,

–

za francosko vlado T. Lechevallier in B. Travard, agenta,

–

za italijansko vlado S. Fiorentino in G. Palmieri, agenta, skupaj z D. G. Pintusom, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo A. Biolan in J. Samnadda, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(a) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Institutoul de Istorie și Teorie Literară „G. Călinescu“ (inštitut za zgodovino in književno teorijo „G. Călinescu“, v nadaljevanju: Institut Călinescu) in Fundația Națională pentru Știință și Artă (nacionalna fundacija za znanost in umetnost, v nadaljevanju: FNSA) ter HK kot dedičem TB, VP in GR, glede statusa avtorskopravno varovanega dela kritične izdaje dela, ki je prišlo v prosto uporabo.

3

Člen 1 Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del, podpisane 9. septembra 1886 v Bernu (Pariški akt z dne 24. julija 1971), v različici po spremembi z dne 28. septembra 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija), določa:

„Države, za katere se uporablja ta konvencija, tvorijo Unijo za varstvo pravic avtorjev na njihovih književnih in umetniških delih.“

4

Člen 2 te konvencije določa:

5

Člen 9(1) navedene konvencije določa:

„Avtorji s to konvencijo zavarovanih književnih ali umetniških del imajo izključno pravico dovoljevati njihovo reproduciranje, ne glede na kakšen način in v kakšni obliki.“

6

Člen 12 iste konvencije določa:

„Avtorji književnih del ali umetniških del imajo izključno pravico dovoljevati priredbe, obdelave in druge predelave svojih del.“

7

Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) o avtorski pravici, ki je bila podpisana 20. decembra 1996 v Ženevi, je bila v imenu Evropske skupnosti potrjena s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 33, str. 208).

8

Člen 1 Pogodbe WIPO o avtorski pravici, naslovljen „Razmerje do Bernske konvencije“, v odstavku 4 določa:

„Pogodbenice morajo ravnati v skladu s členi od 1 do 21 in Prilogo k Bernski konvenciji.“

9

Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) z dne 15. aprila 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek, 21 str. 305, v nadaljevanju: Sporazum TRIPS) je Priloga 1 C k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki je bil podpisan 15. aprila 1994 v Marakešu in odobren s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986 – 1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (94/800/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80). Članice Sporazuma TRIPS so članice STO, med katerimi so vse države članice Evropske unije in tudi sama Unija.

10

Člen 9 Sporazuma TRIPS določa:

11

Člen 1(1) Direktive Sveta 93/98/EGS z dne 29. oktobra 1993 o uskladitvi trajanja varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 141) je določal, da se književna ali umetniška dela v smislu člena 2 Bernske konvencije z avtorsko pravico varujejo za čas avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti.

12

Člen 5 te direktive, naslovljen „Kritične in znanstvene izdaje“, je določal:

„Države članice lahko varujejo kritične in znanstvene izdaje del, ki so prišla v prosto uporabo. Takšne pravice trajajo največ 30 let od takrat, ko je kritična ali znanstvena izdaja prvič zakonito izdana.“

13

Direktiva 93/98 je bila razveljavljena z Direktivo 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (UL 2006, L 372, str. 12), ki je Direktivo 93/98 kodificirala in v bistvu vsebuje enake določbe kot zadnjenavedena direktiva. Direktiva 2006/116 je začela veljati 16. januarja 2007.

14

Člen 2 Direktive 2001/29, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:

„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

[…].“

15

V uvodni izjavi 19 Direktive 2006/116 je navedeno:

„Države članice morajo še naprej svobodno ohranjati ali uvajati druge pravice, povezane z avtorsko pravico, še posebej v zvezi z varstvom kritičnih in znanstvenih izdaj. Države članice, ki uvedejo nove sorodne pravice, pa morajo za zagotovitev preglednosti na ravni Skupnosti uradno obvestiti [Evropsko k]omisijo.“

16

Člen 5 te direktive, naslovljen „Kritične in znanstvene izdaje“, določa:

„Države članice lahko varujejo kritične in znanstvene izdaje del, ki so prišla v prosto uporabo. Takšne pravice trajajo največ 30 let od takrat, ko je kritična ali znanstvena izdaja prvič zakonito izdana.“

17

Člen 16 Legea nr. 8/1996 privind dreptul de autor și drepturile conexe (zakon št. 8/1996 o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 14. marca 1996 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 60 z dne 26. marca 1996) je v različici, ki je veljala leta 2001, določal:

„Avtor dela ima izključno materialno pravico, da dovoli prevod, objavo v zbirkah, priredbo in vsako drugo predelavo svojega dela, na podlagi katere se ustvari izpeljano delo.“

18

Člen 8 zakona št. 8/1996 o avtorski in sorodnih pravicah v različici, ki je veljala leta 2015, in v trenutno veljavni različici (Monitorul Oficial al României, del I, št. 489 z dne 14. junija 2018) določa:

„Brez poseganja v pravice avtorjev izvirnega dela so predmet avtorske pravice tudi izpeljana dela, ki so bila ustvarjena na podlagi enega ali več obstoječih del, in sicer:

19

Člen 23 zakona št. 8/1996 o avtorski in sorodnih pravicah v različici, ki je veljala leta 2015, in v trenutno veljavni različici določa:

„Ustvarjenje izpeljanih del v skladu s tem zakonom zajema prevod, objavo v zbirkah, priredbo in vsako drugo predelavo obstoječega dela, če to pomeni intelektualno stvaritev.“

20

Profesor Dan Slușanschi je avtor kritične izdaje dela z naslovom „Incrementorum et decrementorum Aulae Othman[n]icae siue Aliothma[n]icae historiae a prima gentis origine ad nostra usque tempora deductae libri tres“ (Zgodovina vzpona in padca Osmanskega cesarstva od začetkov do današnjih dni, v treh zvezkih), ki ga je na začetku 18. stoletja v latinščini zapisal princ Dimitrij Cantemir in ki je danes prišlo v prosto uporabo (v nadaljevanju: kritična izdaja Slușanschi). To kritično izdajo je leta 2001 prvič objavila založba Amarcord s sedežem v Temišvaru (Romunija). Drugo kritično izdajo, ki jo je pregledal in popravil profesor Slușanschi, je leta 2008 objavila založba Paideia s sedežem v Bukarešti (Romunija), ki je to izdajo ponovno izdala v letih 2010 in 2012.

21

Slușanschijeva kritična izdaja je nastala na podlagi rokopisa Dimitrija Cantemirja v latinščini, odkritega leta 1984 na Univerzi Harvard (Združene države Amerike), ki je lastnica tega rokopisa od leta 1901.

22

Natančneje, profesor Slușanschi je za prvo izdajo Slușanschijeve kritične izdaje uporabil faksimile tega rokopisa, ki je bil objavljen leta 1999 v Romuniji, za drugo izdajo pa fotografske kopije navedenega rokopisa, ki mu jih je dal na voljo lastnik dela Dimitrija Cantemirja.

23

Leta 2013, po smrti profesorja D. Slușanschija, sta TB in VP kot njegova dediča z inštitutom Călinescu sklenila dogovor in na ta inštitut prenesla pravico do uporabe prepisov in prevodov profesorja Slușanschija, nanašajočih se na različna besedila dela Dimitrija Cantemirja, vključno s Slușanschijevo kritično izdajo, zaradi priprave popolne izdaje tega dela. Ta inštitut je nato dela profesorja Slușanschija dal na voljo fundaciji FNSA.

24

Fundacija FNSA je leta 2015 uredila izdajo dela, naslovljenega Dimitrie Cantemir – Istoria măririi și decăderii Curții othomane (Dimitrij Cantemir – Zgodovina vzpona in zatona otomanskega dvora), ki je bilo v dvojezični, latinsko‑romunski različici objavljeno v dveh zvezkih in je vsebovalo besedilo v latinščini, opremljeno s kritičnimi opombami avtorjev fundacije FNSA (v nadaljevanju: izdaja FNSA). To besedilo je vsebovalo besedilo Slușanschijeve kritične izdaje, kot je bila objavljena leta 2001.

25

TB in VP sta 8. decembra 2015 pri Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) vložila tožbo zaradi kršitve avtorske pravice v zvezi s Slușanschijevo kritično izdajo.

26

Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti) je s sodbo z dne 21. decembra 2017 ugotovilo, da je bila v izdaji fundacije FNSA v celoti reproducirana Slușanschijeva kritična izdaja ter da je ta fundacija uporabila tudi takrat neobjavljene dodatke in popravke, ki jih je profesor Slușanschi vnesel v svojo izdajo in ki jih je nameraval uporabiti v prihodnje. Profesor Slușanschi pa je bil omenjen le v opombah v izdaji fundacije FNSA. V teh okoliščinah je to sodišče ugotovilo, da sta inštitut Călinescu in fundacija FNSA kršila tako moralno pravico profesorja Slușanschija do priznanja avtorstva na Slușanschijevi kritični izdaji kot tudi materialne avtorske pravice, ki jih imata njegova dediča, TB in VP, ter toženima strankama naložilo plačilo odškodnine za to nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

27

Inštitut Călinescu in fundacija FNSA sta zoper to sodbo vložila pritožbo pri Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti, Romunija).

28

Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti) je s sodbo z dne 7. aprila 2021 med drugim ugotovilo, da je Slușanschijeva kritična izdaja izpeljano delo v smislu zakona št. 8/1996, ker je zahtevala ustvarjalna prizadevanja in je bila plod intelektualne dejavnosti njegovega avtorja. To pritožbeno sodišče je tako potrdilo kršitev avtorske pravice, ki jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, hkrati pa je znižalo znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sta jo solidarno dolgovala inštitut Călinescu in fundacija FNSA.

29

Inštitut Călinescu in fundacija FNSA sta zoper to sodbo vložila pritožbo pri Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija), ki je predložitveno sodišče.

30

V bistvu izpodbijata ugotovitev Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti) v zvezi s tem, da je kritična izdaja, kot je Slușanschijeva kritična izdaja, delo, pri čemer temu sodišču očitata, da pri presoji avtorskopravnega varstva take kritične izdaje ni uporabilo meril, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča.

31

Po mnenju inštituta Călinescu in fundacije FNSA je stopnja svobode avtorja kritične izdaje izjemno omejena ali celo neobstoječa, če gre za delo znanstvene narave, napisano v antičnem jeziku, kakršen je latinščina, za katerega veljajo natančna pravila glede skladnje in besednega reda v stavku ali zaporedja stavkov v povedi.

32

V zvezi s tem menita, da so v primeru kritične izdaje svobodne in ustvarjalne izbire avtorja izključene, saj naj bi bil njegov edini namen uporabiti lastno strokovno znanje, da bi na mestih, kjer namen avtorja izvirnega dela ni jasno razviden iz uporabljenih rokopisov, opredelil različice besedila, ki so najbližje namenu avtorja izvirnega dela, vendar nikoli tega namena nadomestiti z namenom avtorja kritične izdaje.

33

To, da se je mogoče pri izbiri posameznih besed ali besednih zvez odločati med različnimi prevodi, naj ne bi pomenilo, da je prispevek avtorja kritične izdaje ustvarjalen in izviren, tako da naj v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče trditi, da Slușanschijeva kritična izdaja odraža osebnost njenega avtorja.

34

V tem okviru predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče kritično izdajo dela opredeliti kot avtorskopravno varovano „delo“ na podlagi člena 2(a) Direktive 2001/29.

35

Opozarja, da v skladu s sodno prakso Sodišča ta pojem „delo“ predpostavlja izpolnitev dveh kumulativnih meril, in sicer, prvič, obstoja izvirnega predmeta v smislu, da je hkrati potrebno in zadostno, da ta predmet odraža osebnost njegovega avtorja, s tem da izraža njegove svobodne in ustvarjalne izbire, in drugič, obstoj predmeta, ki ga je mogoče dovolj natančno in objektivno opredeliti.

36

V zvezi s prvim merilom pa se predložitveno sodišče sprašuje o dejanskem obstoju svobodne in ustvarjalne izbire avtorja kritične izdaje, ki skuša vsebino obstoječega besedila zapisati v razumljivi obliki, ki čim bolj vestno odraža namen prvotnega avtorja, pri čemer spoštuje njegov slog in jezikovni izraz, besedilo pa opremi s kritičnimi opombami, komentarji in pojasnili v zvezi z morebitnimi popravki, zamenjavo posameznih besed ali dodatki, potrebnimi za zagotovitev razumljivosti rokopisnega besedila.

37

Kar zadeva drugo merilo, se predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali je to izpolnjeno, saj ostaja odprto vprašanje, ali je treba kritično izdajo šteti za stvaritev, ki je ločena od izvirnega dela, ali pa ta, nasprotno, sovpada s tem delom, saj je njen cilj prav obnovitev besedila prej obstoječega dela.

38

To sodišče navaja, da je v primeru kritične izdaje cilj njegovega avtorja dejansko obnoviti izvirno delo v obliki, ki je čim bolj podobna tisti, ki jo je ustvaril avtor tega izvirnega dela. Avtor kritične izdaje naj bi prebral rokopis izvirnega dela in vanj po potrebi vnesel popravke ali dodatke, da bi zagotovil ohranitev njegovega pomena, ter ga opremil s komentarji in pojasnili glede izbire ustreznih izrazov. Prav tako naj bi kritični aparat, ki je tam vsebovan, predpostavljal intelektualni napor, ki odraža izjemno naporno in dolgotrajno raziskovalno delo.

39

Tako s tega vidika stvaritve avtorja kritične izdaje ni mogoče enačiti s kopiranjem ali prepisom faksimila rokopisa zadevnega izvirnega dela. Vsaj kritične opombe, komentarji in pojasnila, priložena besedilu, bi lahko bili predmet, ki ga je mogoče natančno in objektivno opredeliti, tako da bi se v tem primeru kakovost dela, ki je lahko varovano z avtorsko pravico, priznala le glede teh delov kritične izdaje, katere predmet je določljiv.

40

Poleg tega navedeno sodišče opozarja, da v skladu s členom 2(3) Bernske konvencije „prevodi, priredbe, glasbene obdelave in druge predelave književnega ali umetniškega dela uživajo enako varstvo kot izvirna dela, vendar brez škode za pravico avtorja izvirnega dela“.

41

V zvezi s tem isto sodišče navaja, da je v postopku v glavni stvari izvirno delo v latinščini nesporno „književno delo“ v smislu Bernske konvencije, saj ta konvencija med primere „književnih in umetniških del“, ki jih našteva v členu 2(1), vključuje stvaritve z znanstvenega področja.

42

Da pa bi bila kritična izdaja, kot je Slușanschijeva kritična izdaja, lahko varovana kot izvirno delo, mora v skladu s členom 2(3) te konvencije iti za „predelavo“ književnega dela.

43

Po mnenju predložitvenega sodišča pa mora Unija, čeprav ni pogodbenica Bernske konvencije, na podlagi člena 1(4) Pogodbe WIPO o avtorski pravici, katere pogodbenica je in ki se izvaja z Direktivo 2001/29, vseeno spoštovati člene od 1 do 21 te konvencije.

44

Nazadnje, predložitveno sodišče ugotavlja, da se Sodišče še ni izreklo o tem, ali in pod kakšnim pogojem je mogoče kritično izdajo izvirnega dela opredeliti kot „delo“ v smislu člena 2(a) Direktive 2001/29 ali po potrebi druge določbe akta prava Unije, kar naj bi upravičevalo vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU.

45

V teh okoliščinah je Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 2(a) Direktive [2001/29] razlagati tako, da je znanstvenokritično izdajo dela, ki je namenjena izdelavi zapisa besedila izvirnega dela s pregledom rokopisa, opremljenega s komentarji in potrebnim kritičnim aparatom, mogoče šteti za delo, varovano z avtorsko pravico?“

46

Predložitveno sodišče z edinim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(a) Direktive 2001/29 razlagati tako, da se znanstvenokritična izdaja dela, ki je prišlo v prosto uporabo, katere cilj je obnoviti besedilo zadnjenavedenega dela, pri čemer se to opremi s komentarji in potrebnim kritičnim aparatom, lahko šteje za avtorskopravno varovano delo v smislu te določbe.

47

Spomniti je treba, da Direktiva 2001/29 v členih od 2 do 4 določa, da države članice predvidijo sklop izključnih pravic, ki jih imajo avtorji na svojih „delih“, v njenem členu 5 pa je določenih več izjem in omejitev v zvezi s temi pravicami. V tej direktivi v zvezi z določanjem pomena in obsega pojma „delo“ ni nobenega izrecnega napotila na pravo držav članic. Zato je treba glede na zahteve po enotni uporabi prava Unije in načela enakosti ta pojem običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Uniji (sodba z dne 13. novembra 2018, Levola Hengelo,C‑310/17, EU:C:2018:899, točka 33 in navedena sodna praksa).

48

Iz tega sledi, da je kritična izdaja že obstoječega dela, kot je Slușanschijeva kritična izdaja, lahko varovana z avtorsko pravico na podlagi Direktive 2001/29 le, če je tako izdajo mogoče opredeliti kot „delo“ v smislu te direktive.

49

V zvezi s tem je treba opozoriti, da pojem „delo“ predpostavlja, da sta izpolnjena dva kumulativna elementa. Po eni strani ta pojem pomeni, da obstaja izviren predmet v tem smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev. Na drugi strani pa je kot „delo“ mogoče opredeliti le elemente, ki so izraz take stvaritve (sodba z dne 12. septembra 2019, Cofemel,C‑683/17, EU:C:2019:721, točka 29 in navedena sodna praksa).

50

Na prvem mestu, v zvezi z merilom izvirnosti je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je za to, da je predmet mogoče šteti za izviren, hkrati potrebno in zadostno, da ta izraža osebnost avtorja, tako da izraža njegove svobodne in ustvarjalne izbire. Kadar pa so ustvarjenje predmeta narekovali tehnični preudarki, pravila ali druge zahteve, ki niso puščali prostora za ustvarjalno svobodo, ni mogoče šteti, da ta predmet izkazuje potrebno izvirnost, da lahko pomeni delo (sodba z dne 12. septembra 2019, Cofemel,C‑683/17, EU:C:2019:721, točki 30 in 31 ter navedena sodna praksa).

51

Tako je dejstvo, da zadevni predmet odraža osebnost svojega avtorja z izražanjem njegove svobodne in ustvarjalne izbire, odločilni element pojma „izvirnost“ in posledično varstva tega predmeta z avtorsko pravico v pravu Unije.

52

V zvezi s tem je Sodišče že ugotovilo, da so lahko časopisni članki „dela“, ki so varovana z avtorsko pravico in za katera avtorjeva lastna intelektualna stvaritev izvira iz načina predstavitve vsebine in iz jezikovnega izražanja tega avtorja (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2009, Infopaq International,C‑5/08, EU:C:2009:465, točka 44).

53

Nasprotno pa je Sodišče razsodilo, da ne morejo biti „dela“ niti besede kot take (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2009, Infopaq International,C‑5/08, EU:C:2009:465, točka 46), niti vojaška poročila, katerih vsebino tvorijo predvsem informacije, ki jih ta vsebujejo, tako da se te informacije in njihovo izražanje v teh poročilih pomešajo in je za navedena poročila značilna le njihova tehnična funkcija, ki izključuje vsakršno izvirnost (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Funke Medien NRW,C‑469/17, EU:C:2019:623, točka 24 in navedena sodna praksa).

54

Za ugotovitev, ali je književni predmet, kot je Slușanschijeva kritična izdaja, izviren, je treba preveriti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 56 sklepnih predlogov, ali je lahko njegov avtor pri njegovi izdelavi sprejel svobodne in ustvarjalne odločitve, zaradi katerih je njegova stvaritev izvirna, pri čemer ta izvirnost izhaja ne iz samih posamično obravnavanih besed, ampak iz njihove izbire, razporeditve in kombinacije, s katerimi je avtor svojo ustvarjalnost izrazil na izviren način in dosegel rezultat, ki pomeni intelektualno stvaritev, pri čemer veščine za to ustvarjanje v zvezi s tem niso upoštevne (glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 2009, Infopaq International,C‑5/08, EU:C:2009:465, točki 45 in 46, in z dne 29. julija 2019, Funke Medien NRW,C‑469/17, EU:C:2019:623, točka 23).

55

V tem okviru, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 63 sklepnih predlogov, bodo slovnične, leksikalne, knjižne in stilistične izbire, ki jih opravlja avtor kritične izdaje, najverjetneje narekovali ali vsaj nanje vplivali njegova leta izkušenj, njegovo filološko znanje, njegovo poznavanje in razumevanje dobe, v kateri je bilo zadevno izvirno delo napisano, in zgodovinskega obdobja, ki ga pokriva to izvirno delo, njegovo poznavanje avtorja navedenega izvirnega dela, njegovega sloga in jezikovnega izražanja ter njegova razlaga tega, kar dojema kot namen tega avtorja.

56

Nazadnje, kot je navedel tudi generalni pravobranilec v točki 65 sklepnih predlogov, je pogoj izvirnosti mogoče presojati tudi glede na sestavo zadevne kritične izdaje, strukturo, podeljeno zadevnemu delu, njegovo obliko in razporeditev izvirnega besedila glede na komentarje in kritični aparat.

57

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da Slușanschijeva kritična izdaja ni zgolj prepis rokopisa dela Dimitrija Cantemirja v latinščino niti faksimila tega rokopisa. Cilj Slușanschijeve kritične izdaje je bil namreč s popravki in dodatki obnoviti besedilo izvirnega dela v popolni in razumljivi obliki, čim bližji namenu njegovega avtorja, torej Dimitrija Cantemirja.

58

Poleg tega je iz predložitvene odločbe razvidno, da komentarji in kritični aparat v Slușanschijevi kritični izdaji, ki se nanašajo na popravke, zamenjave besed in dodatke, ki so morda potrebni za razumljivost rokopisa dela Dimitrija Cantemirja, ter na različne jezikovne različice ali variante besed ali izrazov, ki so bili morda izpuščeni, prav tako pomenijo intelektualno stvaritev profesorja Slușanschija.

59

Zato se zdi – razen če so pripravo Slușanschijeve kritične izdaje narekovali povsem tehnični preudarki, pravila ali omejitve brez vsakršne ustvarjalne svobode – da ta kritična izdaja izpolnjuje merilo izvirnosti, kar pa bo moralo presoditi predložitveno sodišče.

60

Na drugem mestu, glede merila opredeljivosti zadevnega predmeta je Sodišče pojasnilo, da pojem „delo“ nujno predpostavlja obstoj predmeta, ki ga je mogoče dovolj natančno in objektivno opredeliti. Po eni strani morajo imeti namreč tako organi, ki so pristojni za varstvo izključnih pravic, povezanih z avtorsko pravico, možnost, da se jasno in natančno seznanijo s tako varovanim predmetom. To velja tudi za tretje osebe, v razmerju do katerih se lahko varstvo, ki ga zahteva avtor tega predmeta, uveljavlja. Po drugi strani potreba, da se v postopku opredelitve navedenega predmeta prepreči kakršna koli subjektivnost, ki škodi pravni varnosti, zahteva, da je bil ta predmet objektivno izražen (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2019, Cofemel,C‑683/17, EU:C:2019:721, točki 32 in 33 ter navedena sodna praksa).

61

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče ne izključuje, da bi bilo mogoče šteti, da se Slușanschijeva kritična izdaja prekriva z rokopisom dela Dimitrija Cantemirja, ker je bil njen cilj obnovitev besedila tega že obstoječega dela. Vendar to sodišče priznava, da lahko avtor kritične izdaje delo prilagodi ali dopolni, da bi obnovil prvotni pomen rokopisa tega dela, tako da bi ta kritična izdaja lahko izpolnjevala drugo merilo.

62

V zvezi s tem, kot je opozorjeno v točki 60 te sodbe, pojem „delo“ iz Direktive 2001/29 nujno predpostavlja obstoj izraza, zaradi katerega je to delo mogoče dovolj natančno in objektivno opredeliti (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 2018, Levola Hengelo,C‑310/17, EU:C:2018:899, točka 40), glede delov, ki ustrezajo izvirnemu delu.

63

Kot pa je generalni pravobranilec navedel v točki 70 sklepnih predlogov, se lahko kritična izdaja izvirnega dela kot celota predstavi kot predmet, ki ga je mogoče dovolj natančno in objektivno opredeliti.

64

Ni namreč nujno treba razlikovati med deli, ki ustrezajo izvirnemu delu in ki so bili po potrebi predmet jezikovnih sprememb, in komentarji, kritičnimi opombami ali pojasnili, ki jih spremljajo, da bi se glede na primer opredelili tisti deli, ki bi lahko bili predmet avtorskopravnega varstva. Tak pristop bi pomenil tveganje za razkosanje dela, ki ima smisel le kot celota, zlasti kadar taki komentarji, opombe ali pojasnila dopolnjujejo ali se navezujejo na konkreten del besedila izvirnega dela, ki ga komentirajo ali obnavljajo.

65

Zato je v obravnavanem primeru – s pridržkom preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče – ob upoštevanju posebnosti Slușanschijeve kritične izdaje, katere cilj je obnovitev delno izgubljenega besedila izvirnega dela, tako da se to opremi s komentarji in potrebnim kritičnim aparatom, mogoče to kritično izdajo šteti za „delo“ v smislu člena 2(a) Direktive 2001/29, če je ta izdaja intelektualna stvaritev, ki odraža osebnost svojega avtorja s tem, da izraža njegove svobodne in ustvarjalne izbire, ter če jo je mogoče dovolj natančno in objektivno opredeliti.

66

Na tretjem mestu, v zvezi z obsegom varstva dela je treba opozoriti, da mora biti kritična izdaja, kadar ima značilnosti, navedene v točki 49 te sodbe, in je torej delo, kot taka upravičena do avtorskopravnega varstva v skladu z Direktivo 2001/29, pri čemer obseg tega varstva ni odvisen od stopnje ustvarjalne svobode, ki jo je imel njegov avtor, in varstvo zaradi tega ni ožje od varstva, ki je zagotovljeno vsakemu delu, ki spada na področje uporabe te direktive (sodba z dne 12. septembra 2019, Cofemel,C‑683/17, EU:C:2019:721, točka 35 in navedena sodna praksa).

67

Dodati je treba, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 73 sklepnih predlogov, da kršitev avtorske pravice ne pomeni nujno popolnega reproduciranja dela, ampak gre lahko za delno reproduciranje. Različni deli dela so namreč prav tako zaščiteni na podlagi člena 2(a) Direktive 2001/29, če vsebujejo elemente, ki so izraz lastne intelektualne stvaritve avtorja dela (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2009, Infopaq International, C‑5/08, EU:C:2009:465, točka 39), do česar bi lahko prišlo, kadar avtor skuša obnoviti delno izgubljeno književno delo v obliki, za katero ocenjuje, da se v čim večji meri približuje obliki avtorja izvirnega dela.

68

Nazadnje in ne glede na zgornje preudarke, priznanje avtorske pravice za kritično izdajo književnega dela, ki je prišlo v prosto uporabo, ne povzroči, da to delo preide v zasebno sfero, in avtorju te kritične izdaje ne more podeliti izključne pravice na tem že obstoječem delu.

69

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(a) Direktive 2001/29 razlagati tako, da je kritično izdajo dela, ki je prišlo v prosto uporabo, katere cilj je obnoviti besedilo tega dela, pri čemer se to opremi s komentarji in potrebnim kritičnim aparatom, mogoče šteti za avtorskopravno varovano delo v smislu te določbe, če je ta izdaja intelektualna stvaritev, ki odraža osebnost svojega avtorja s tem, da izraža njegove svobodne in ustvarjalne izbire, ter če jo je mogoče dovolj natančno in objektivno opredeliti.

70

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 2(a) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi

je treba razlagati tako, da

je kritično izdajo dela, ki je prišlo v prosto uporabo, katere cilj je obnoviti besedilo tega dela, pri čemer se to opremi s komentarji in potrebnim kritičnim aparatom, mogoče šteti za avtorskopravno varovano delo v smislu te določbe, če je ta izdaja intelektualna stvaritev, ki odraža osebnost svojega avtorja s tem, da izraža njegove svobodne in ustvarjalne izbire, ter če jo je mogoče dovolj natančno in objektivno opredeliti.