Zadeva C‑610/23, [Al Nasiria] ( i )

proti

Ypourgos Metanastefsis kai Asylou

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis)

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 3. julija 2025

„Predhodno odločanje – Azilna politika – Mednarodna zaščita – Skupni postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32/EU – Člen 46 – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 47 – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Zahteva po podrobni in ex nunc presoji tožbe – Obveznost osebne navzočnosti pred organom, pristojnim za preučitev pritožbe – Domneva nepravilne vložitve pritožbe – Zavrnitev tožbe kot očitno neutemeljene brez vsebinske obravnave – Načelo sorazmernosti“

Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Nacionalno sodišče v smislu člena 267 PDEU – Pojem – Grški neodvisni odbori za pritožbe – Vključitev

(člen 267 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, člen 46; Direktiva Sveta 2005/85)

(Glej točke od 39 do 44.)
Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje in odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Pravno sredstvo zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito – Neizpolnitev postopkovne obveznosti s strani prosilca za mednarodno zaščito, da je osebno navzoč pred sodiščem, pristojnem za odločanje o njegovi pritožbi – Nacionalna ureditev, ki določa domnevo, da je ta pritožba vložena nepravilno, in da se ta pritožba zavrne kot očitno neutemeljena – Ureditev, katere namen je preveriti navzočnost prosilca na nacionalnem ozemlju, ne pa to, da je zaslišan – Nedopustnost

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, člen 46)

(Glej točke od 47 do 69 in izrek.)

Povzetek

Sodišče, pri katerem je bil vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe v okviru spora v zvezi z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito, je pojasnilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločbo o taki zavrnitvi, določeno v členu 46 Direktive 2013/32. ( 1 ) Natančneje, Sodišče se je izreklo o združljivosti nacionalne ureditve, ki določa domnevo nepravilne vložitve takega pravnega sredstva, s to določbo, če prosilec ni navzoč osebno pred sodiščem, ki obravnava njegovo pritožbo.

FO, iraški državljan, je februarja 2019 pri grškem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito in kot razlog navedel, da je v njegovi državi izvora njegovo življenje ogroženo. FO je med razgovorom pred regionalnim azilnim uradom, ki je potekal februarja 2020, pojasnil razmere, v katerih ga je s strelnim orožjem poškodoval družinski član mlade ženske, s katero je imel ljubezensko razmerje, pri čemer je navedel, da je bila zoper njega sprejeta plemenska odločitev, da se ga usmrti. Ta regionalni azilni urad je z odločbo, sprejeto maja 2020, zavrnil prošnjo FO za mednarodno zaščito z obrazložitvijo, da njegove trditve niso zanesljive.

FO je avgusta 2021 zoper to odločbo vložil pritožbo pri neodvisnem odboru za pritožbe. FO je bil takrat obveščen, da je datum obravnave njegove pritožbe določen na 11. oktober 2021. Poleg tega mu je bilo pojasnjeno, da se mora, tudi če ne bo vabljen na narok, na dan obravnave njegove pritožbe osebno zglasiti pri neodvisnem odboru za pritožbe, razen če zakonito biva v centru za sprejem in identifikacijo oziroma če mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja ali obveznost bivanja v kraju zunaj regije Atika (Grčija). Ker FO ni bil osebno navzoč pred neodvisnim odborom za pritožbe, je ta odbor, potem ko je ugotovil, da za FO ne velja ena od izjem, ki omogočajo odstopanje od pravila osebne navzočnosti, njegovo pritožbo zavrnil kot očitno neutemeljeno, ne da bi obravnaval njeno vsebino.

Predložitveno sodišče, pri katerem je FO vložil tožbo zoper to odločbo, je Sodišču med drugim postavilo vprašanje, ali so postopkovna obveznost osebne navzočnosti pred navedenimi odbori in zlasti pravne posledice nespoštovanja te obveznosti, ki so določene v zadevni nacionalni zakonodaji, združljive s členom 46 Direktive 2013/32.

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej ugotovilo – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da neodvisni odbori za pritožbe, ustanovljeni na podlagi nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari za obravnavanje pritožb prosilcev za mednarodno zaščito zoper odločbe, sprejete v zvezi z njimi, izpolnjujejo pogoje, potrebne za to, da se štejejo za „sodišča“ v smislu člena 46 Direktive 2013/32. Sodišče je namreč s sklicevanjem v zvezi s tem na ista merila, kot so bila razvita za presojo, ali je predložitveni organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, ugotovilo, da niti informacije, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, niti trditve grške vlade in Evropske komisije ne vsebujejo elementov, s katerimi bi bilo mogoče to presojo ovreči.

Z vsebinskega vidika je Sodišče razsodilo, da člen 46 Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ( 2 ) nasprotuje ureditvi države članice, ki v primeru, da prosilec za mednarodno zaščito ne izpolnjuje postopkovne obveznosti, da je osebno navzoč pred sodiščem, pristojnim za odločanje o njegovi pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi njegove prošnje, katere edini cilj je preveriti njegovo prisotnost na nacionalnem ozemlju, ne pa to, da je zaslišan, določa domnevo, da je ta pritožba vložena nepravilno in da je treba to pritožbo zavrniti kot očitno neutemeljeno.

Sodišče je, da je prišlo do te ugotovitve, navedlo, da člen 46(1) Direktive 2013/32 državam članicam nalaga, da zagotovijo, da imajo prosilci za mednarodno zaščito pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper odločbe, izdane v zvezi z njihovimi prošnjami, med katerimi so zlasti odločbe, s katerimi je prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot neutemeljena, ne da bi bila izčrpno določena postopkovna pravila, ki urejajo to pravno sredstvo. Čeprav je treba ob neobstoju ureditve Unije na tem področju na podlagi načela procesne avtonomije držav članic in ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti v nacionalnem pravnem redu določiti postopkovna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic posameznikov, ki izhajajo iz pravnega reda Unije, pa so države članice odgovorne za to, da v vsakem primeru zagotovijo spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva navedenih pravic, kot je zagotovljena v členu 47 Listine. Značilnosti pravnega sredstva iz člena 46 Direktive 2013/32 je zato treba določiti v skladu s členom 47 Listine.

V obravnavani zadevi zadevna nacionalna ureditev, s katero je prenesen člen 46 Direktive 2013/32, določa, da morajo prosilci za mednarodno zaščito, ki so vložili pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi njihove prošnje, ne glede na kraj njihovega bivanja v Grčiji priti na sedež neodvisnih odborov za pritožbe, da bi bili tam navzoči, razen če zanje velja ena od izjem iz te ureditve. Vsi ti odbori pa imajo sedež v Atenah. Poleg tega navedena ureditev kot pravno posledico neizpolnitve te obveznosti osebne navzočnosti določa, da se šteje, da je prosilec vložil pritožbo zgolj z namenom odložitve ali onemogočanja izvršitve prejšnje ali skorajšnje odločbe o izgonu ali odstranitvi, njegova pritožba pa se zavrne kot očitno neutemeljena.

V zvezi s tem člen 46(11) Direktive 2013/32 državam članicam omogoča, da v nacionalni zakonodaji določijo pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil svoje pravno sredstvo ali od njega odstopil. V obravnavani zadevi sta cilja hitre obravnave takih pritožb in ohranitve učinkovitosti sodnega sistema, ki jima sledi zadevna nacionalna ureditev, legitimna cilja, ker prispevata k temu, da se sodišča, ki odločajo o teh pritožbah, osredotočijo na tiste, ki jih vložijo prosilci, ki imajo dejanski interes za izid pritožbenega postopka. Tako sta ta cilja legitimna cilja in upravičujeta uvedbo domneve, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki je v interesu držav članic in hkrati v interesu prosilcev.

Sodišče je tako navedlo, da je lahko nacionalna ureditev, ki določa obveznost osebne navzočnosti pred sodiščem, pristojnim za odločanje o pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, in – v primeru neizpolnjevanja te obveznosti – domnevo, podobno domnevi implicitnega umika ali odstopa od take prošnje, načeloma upravičena glede na cilj hitre obravnave, ki mu sledi Direktiva 2013/32, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito.

Vendar mora biti v zakonodaji države članice, katere namen je izvajanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 46(1) Direktive 2013/32, spoštovano načelo sorazmernosti, kar zlasti pomeni, da je ta zakonodaja primerna za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja, da ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja, in da je sorazmerna.

V zvezi s tem je Sodišče na prvem mestu ugotovilo, da postopkovna obveznost, ki prosilce, ki so vložili pritožbo, zavezuje, da so osebno navzoči pred neodvisnimi odbori za pritožbe, ki je določena z zadevno nacionalno zakonodajo, prispeva k uresničitvi zgoraj navedenih ciljev. Ta postopkovna obveznost namreč s tem, da omogoča učinkovitejšo obravnavo prošenj, ki jih vložijo prosilci, ki po končanem pritožbenem postopku ohranijo interes, pri čemer preprečuje obravnavanje prošenj, ki so postale brezpredmetne, prispeva k učinkovitemu poteku postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito.

Na drugem mestu, v zvezi z vprašanjem, ali ta nacionalna zakonodaja ne presega tega, kar je nujno za dosego zastavljenih ciljev, bi lahko bili mogoči manj omejujoči ukrepi, kot je možnost prosilcev, ki so vložili pritožbo, da jih zastopa odvetnik ali druga za to pooblaščena oseba, in da se, da bi dokazali svojo prisotnost na grškem ozemlju, zglasijo na policijski postaji ali pri drugem javnem ali pravosodnem organu v bližini svojega prebivališča.

Na tretjem mestu, Sodišče je v zvezi s sorazmernostjo zadevne nacionalne zakonodaje navedlo, da obveznost prosilca, da je osebno navzoč pred sodiščem, pristojnim za odločanje o njegovi pritožbi, katere edini cilj je preveriti njegovo prisotnost na nacionalnem ozemlju, ne pa to, da je zaslišan, pomeni nesorazmerno in pretirano breme za prosilce za mednarodno zaščito, ki ne prebivajo v atenski regiji, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, ki ima prebivališče več sto kilometrov od te regije, saj morajo ti prosilci, če niso v položaju, ki pomeni eno od izjem iz te zakonodaje, potovati v Atene zgolj zato, da potrdijo svojo prisotnost, ne pa zato, da bi bili zaslišani. Nesorazmernost navedene zakonodaje namreč izhaja zlasti iz pravne posledice, ki jo ta zakonodaja določa, če obveznost osebne navzočnosti ni bila izpolnjena, saj določa neizpodbojno domnevo, da je pritožba vložena nepravilno, tako da je treba to pritožbo zavrniti kot očitno neutemeljeno, brez vsakršne vsebinske preučitve. Izostanek osebne navzočnosti pred sodiščem, pristojnim za odločanje o pritožbi, pa je posledica razlogov, ki niso povezani z namenom preprečiti ali odložiti izvršitev prejšnje ali skorajšnje odločbe, ki odreja izgon prosilca ali njegovo odstranitev na kakršen koli drug način.

( i ) Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.

( 1 ) Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60).

( 2 ) Člen 47 Listine v korist vsakogar, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, določa pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem.