Zadeva C‑582/23, [Wiszkier] ( i )
R. S.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Sąd Rejonowy dla Łodzi-Śródmieścia w Łodzi)
Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 3. julija 2025
„Predhodno odločanje – Direktiva 93/13/EGS – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Člen 6(1) in člen 7(1) – Pristojnosti in obveznosti nacionalnega sodišča – Stečajni postopek fizične osebe – Nepristojnost stečajnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogojev pogodbe, na podlagi katere je nastala terjatev, vpisana na seznam terjatev – Nepristojnost tega sodišča, da odredi začasne ukrepe – Načelo učinkovitosti“
Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Osebni stečajni postopek fizične osebe – Zavezanost stečajnega sodišča s seznamom terjatev, ki ga je odobril stečajni sodnik – Nepreizkus nepoštenosti pogojev v pogodbi, na podlagi katere je nastala terjatev, vpisana na ta seznam – Načelo pravnomočnosti – Nepristojnost stečajnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogojev v pogodbi, na podlagi katere je nastala terjatev, vpisana na ta seznam – Nedopustnost
(Direktiva Sveta 93/13, člena 6(1) in 7(1))
(Glej točke od 37 do 40, od 42 do 44, od 49 do 51, 55 in 58 ter točko 1 izreka.)
Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Osebni stečajni postopek fizične osebe – Nepristojnost stečajnega sodišča, da odredi začasne ukrepe za ureditev položaja stečajnega dolžnika do sprejetja odločbe, s katero se konča preizkus nepoštenosti spornih pogojev – Nedopustnost
(Direktiva Sveta 93/13, člena 6(1) in 7(1))
(Glej točke od 60 do 62, od 65 do 68, 70 in 72 ter točko 2 izreka.)
Povzetek
Sodišče, na katerega je Sąd Rejonowy dla Łodzi-Śródmieścia w Łodzi (okrožno sodišče v Łódźu, mestno središče Łódźa, Poljska) vložilo predlog za predhodno odločanje glede razlage člena 6(1) in člena 7(1) Direktive 93/13 ( 1 ) v zvezi z nepoštenimi pogoji, se je – ob upoštevanju načela učinkovitosti – izreklo o nacionalnih določbah poljskega prava, ki urejajo stečajni postopek fizične osebe, ki ne opravlja gospodarske dejavnosti.
Ta predlog je bil vložen v okviru stečajnega postopka v zvezi z R. S., potrošnikom v osebnem stečaju, zaradi oblikovanja načrta poplačila njegovih upnikov, med katerimi je tudi banka, in sicer G. S.A. (v nadaljevanju: banka G.). R. S., njegova žena in dve drugi fizični osebi so s to banko sklenili pogodbo o hipotekarnem kreditu, vezano na švicarski frank. Po tem, ko je bil zoper R. S. uveden osebni stečaj, je likvidacijski upravitelj izdelal seznam terjatev, na katerem so bile večinoma terjatve banke G. in ki ga je nato odobril stečajni sodnik. Vložen ni bil noben ugovor, R. S. pa je vse te terjatve priznal.
V obravnavanem primeru je predložitveno sodišče menilo, da so v pogodbi o hipotekarnem kreditu iz postopka v glavni stvari nepošteni pogoji, zaradi katerih je ta lahko nična, in poudarja, da ta vidik prej še ni bil obravnavan. Terjatve banke G. naj bi bile nižje od prijavljenih oziroma naj sploh ne bi obstajale.
Vendar je predložitveno sodišče navedlo, da mora stečajno sodišče v stečajnem postopku, ki ga ureja poljsko pravo, na podlagi seznama terjatev, ki ga je izdelal likvidacijski upravitelj in odobril stečajni sodnik, določiti načrt poplačila terjatev dolžnika ali ugotoviti, da sredstva, ki so se že zbrala v stečajni masi, zadostujejo za plačilo vseh dolgov, tako da načrt poplačila upnikov ni potreben. S sklepom tega sodišča v zvezi s tem se stečajni postopek konča.
Predložitveno sodišče je namreč najprej pojasnilo, da stečajno sodišče na podlagi veljavnih določb nacionalne zakonodaje pri izdelavi načrta poplačila upnikov ne more samo preveriti nepoštenosti pogodbenih pogojev. Dalje, ne stečajno sodišče ne stečajni sodnik naj na podlagi določb, ki se uporabljajo za stečajni postopek iz postopka v glavni stvari, ne bi mogla nikakor ukrepati v zvezi z zneskom tega odtegljaja od zneskov za vplačilo v stečajno maso. Nazadnje, ob upoštevanju zneska sredstev, zbranih med stečajnim postopkom in vplačanih v stečajno maso, ter zneska drugih dolgov naj bi se namreč lahko izkazalo, da ta sredstva zadostujejo za poplačilo terjatev, razen terjatve banke G. V skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo pa se polovica plače stečajnega dolžnika še naprej izplačuje v stečajno maso, morebitni presežek pa bi mu bil vrnjen šele ob koncu stečajnega postopka.
V teh okoliščinah naj bi lahko bil stečajni dolžnik odvrnjen od tega, da bi zahteval varstvo, ki izhaja iz Direktive 93/13, saj bi lahko stečajno sodišče brez njegovega zahtevka hitreje izdelalo načrt poplačila, ki bi upošteval njegove potrebe in potrebe njegove ožje družine, kar bi bilo verjetno povezano s povračilom zneskov, ki so nižji od zneskov, odtegnjenih od plač. To bi vseeno pomenilo strinjanje s tem, da seznam terjatev vključuje terjatev banke G.
V teh okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo dve vprašanji.
Presoja Sodišča
Sodišče je v odgovor na prvo vprašanje, ki mu je bilo postavljeno, potrdilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa, da je v okviru stečajnega postopka fizičnih oseb po tem, ko nek sodni organ seznam terjatev – ne da bi preizkusil morebitno nepoštenost pogojev v zadevni pogodbi – odobri in ko se začne postopek pred stečajnim sodiščem, to stečajno sodišče vezano na ta seznam in ne more presojati o nepoštenosti pogojev iz kreditne pogodbe, na kateri temelji terjatev, vpisana na navedeni seznam, niti tega seznama ne more spremeniti, temveč mora prekiniti odločanje in temu sodnemu organu predložiti vprašanje o morebitni nepoštenosti teh pogojev.
Sodišče je namreč najprej spomnilo, da je člen 6(1) Direktive 93/13 prisilna določba in da mora torej nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom.
Kar zadeva člen 7(1) te direktive, ta državam članicam nalaga, da zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov, ki so prodajalci ali ponudniki, obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Podrobna pravila za izvajanje varstva potrošnikov, določenega v Direktivi 93/13, so v nacionalnem pravnem redu držav članic določena na podlagi načela njihove postopkovne avtonomije, pri čemer je treba spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti.
Kar zadeva načelo učinkovitosti, je treba vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali preveč otežuje uporabo prava Unije, obravnavati ob upoštevanju celotnega postopka ter poteka tega postopka in njegovih posebnosti, po potrebi skupaj z načeli, na katerih temelji nacionalni pravni sistem. Vendar posebne lastnosti postopkov ne smejo biti element, ki lahko ogroža pravno varstvo, ki ga morajo imeti potrošniki na podlagi določb Direktive 93/13. S spoštovanjem načela učinkovitosti se torej ne more v celoti nadomestiti popolna pasivnost zadevnega potrošnika. Poleg tega obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovitost pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, vključuje zahtevo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva.
V obravnavanem primeru je Sodišče ugotovilo, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da je seznam terjatev, ki ga je odobril stečajni sodnik, za stečajno sodišče zavezujoč, tako da zadnjenavedeno samo ne more ugotoviti dejanskega stanja v zvezi z obstojem terjatev za izdelavo načrta poplačila upnikov. Po mnenju predložitvenega sodišča je edini način, ki ga ima na voljo za nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev iz pogodbe, iz katere izhaja terjatev, vpisana na seznam terjatev, ki ga je izdelal likvidacijski upravitelj in potrdil stečajni sodnik, ta, da pri tem stečajnem sodniku vloži zahtevek, da se preučijo tako ti pogodbeni pogoji kot potreba po spremembi tega seznama po uradni dolžnosti. Iz tega izhaja tudi, da obveznost stečajnega sodišča, da zadevo predloži stečajnemu sodniku, odloži konec stečajnega postopka in da se zaradi nadaljnjega polnjenja stečajne mase z odtegljaji od plače stečajnega dolžnika med celotnim postopkom podaljšuje njegov negotov finančni položaj. Podaljšanje postopka lahko tega stečajnega dolžnika odvrne od uveljavljanja njegove pravice, da zahteva varstvo, ki izhaja iz Direktive 93/13.
Sodišče je poudarilo, da je stečajni dolžnik torej na splošno odvisen od čim hitrejšega končanja stečajnega postopka. Stečajno sodišče lahko namreč pri pripravi načrta poplačila, s katerim se ta postopek konča, upošteva osebni položaj tega stečajnega dolžnika, njegove izdatke in potrebo po preživljanju bližnjih oseb. Mesečni znesek, ki ga mora stečajni dolžnik plačati za poplačilo svojih dolgov ob koncu postopka, je običajno nižji od zneska odtegljaja od plače, ki je bil plačan med postopkom. Tako je lahko isti stečajni dolžnik, da bi se izognil podaljšanju stečajnega postopka, prisiljen v to, da ne zahteva varstva, ki izhaja iz Direktive 93/13, in da sprejme načrt poplačila, ki vključuje terjatev, ki izhaja iz pogodbe, ki vsebuje morebitne nepoštene pogoje.
Varstvo, ki ga Direktiva 93/13 daje potrošnikom, je namreč razširjeno na primere, v katerih potrošnik, ki je s prodajalcem ali ponudnikom sklenil pogodbo, ki vsebuje nepošteni pogoj, ne uveljavlja, prvič, tega, da ta pogodba spada na področje uporabe te direktive, in drugič, nepoštenosti tega pogoja, bodisi ker ne pozna svojih pravic bodisi ker ga od uveljavljanja teh pravic odvračajo stroški, ki bi nastali zaradi sodnega postopka, ali finančno breme, ki bi ga moral nositi.
Zato je Sodišče ob upoštevanju teh elementov ugotovilo, da nacionalna ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki lahko stečajnega dolžnika odvrne od uveljavljanja pravice zahtevati varstvo, ki izhaja iz Direktive 93/13, čezmerno otežuje uporabo te direktive v okviru istega postopka.
Za vsak primer je Sodišče pojasnilo, da pravica do učinkovitega varstva potrošnika zajema pravico, da posameznik svojih pravic ne uveljavlja, tako da mora nacionalno sodišče glede na okoliščine primera upoštevati voljo, ki jo potrošnik izrazi, kadar ta kljub temu, da ve, da nepošten pogoj ni zavezujoč, nasprotuje njegovi izključitvi, s čimer poda svobodno in zavestno soglasje k zadevnemu pogoju. V obravnavanem primeru pa se zdi, da stečajni dolžnik take odpovedi ni podal. Okoliščine, da je stečajni dolžnik, ki ga v tej fazi postopka ni zastopal odvetnik, priznal prijave terjatev pri likvidacijskem upravitelju in ni vložil ugovora pri stečajnem sodniku, ni mogoče šteti za svobodno in zavestno odpoved temu varstvu. Poleg tega, ker je stečajni dolžnik pred stečajnim sodiščem trdil, da so v pogodbi o hipotekarnem kreditu iz postopka v glavni stvari nepošteni pogoji, njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot povsem pasivnega.
Kar zadeva vprašanje o obveznosti preizkusa po uradni dolžnosti, okoliščina, da seznam terjatev, ki ga je odobril stečajni sodnik, postane pravnomočen, ni nujno ovira za to, da stečajno sodišče po uradni dolžnosti preizkusi morebitno nepoštenost pogojev iz pogodbe, iz katere izhaja terjatev, vpisana na ta seznam. Nazadnje, obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi morebitno nepoštenost pogodbenih pogojev, je utemeljena z naravo in pomenom javnega interesa, na katerem temelji varstvo, ki je z Direktivo 93/13 zagotovljeno potrošnikom, tako da učinkovitega nadzora morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev, kot se zahteva z Direktivo 93/13, ni mogoče zagotoviti, če bi pravnomočnost veljala tudi za sodne odločbe, iz katerih tak nadzor ni razviden.
Ker v obravnavanem primeru stečajni sodnik ni izrecno navedel, da je opravil preizkus nepoštenosti pogodbenih pogojev iz zadeve v glavni stvari, in ker v tem preizkusu, obrazloženem vsaj na kratko, ni bil ugotovljen obstoj nikakršnega nepoštenega pogoja, kar mora preveriti predložitveno sodišče, Direktiva 93/13 stečajnemu sodišču torej nalaga, da opravi presojo morebitne nepoštenosti teh pogojev in iz tega izpelje potrebne posledice.
Sodišče je v odgovoru na drugo vprašanje potrdilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki v okviru stečajnega postopka fizičnih oseb ne določa možnosti, da stečajno sodišče odredi začasne ukrepe za ureditev položaja stečajnega dolžnika do zaključka preizkusa nepoštenosti pogojev v kreditni pogodbi, iz katere izhaja terjatev, vpisana na seznam terjatev, ki ga je drug sodni organ – ne da bi preizkusil morebitno nepoštenost pogojev v zadevni pogodbi – odobril.
Sodišče je najprej opozorilo, da člen 6(1) Direktive 93/13 državam članicam nalaga, da zagotovijo, da nepošteni pogodbeni pogoji za potrošnika niso zavezujoči, ne da bi mu bilo treba vložiti pravno sredstvo in pridobiti sodbo, s katero bi se potrdila nepoštenost teh pogojev. Iz tega sledi, da morajo nacionalna sodišča zavrniti uporabo teh pogojev, tako da ti za potrošnika nimajo zavezujočih učinkov, razen če potrošnik temu nasprotuje.
Natančneje, Sodišče je v obravnavanem primeru v zvezi z vprašanjem, v katerih okoliščinah se lahko izkaže, da mora nacionalno sodišče odrediti začasne ukrepe za zagotovitev učinkovitosti uporabe Direktive 93/13, poudarilo, da je treba o nujnosti takih ukrepov presojati ob upoštevanju cilja Direktive 93/13, ki je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov.
Tako mora imeti nacionalno sodišče za zagotovitev polnega učinka pravic, ki jih ima potrošnik na podlagi Direktive 93/13, možnost uporabiti začasne ukrepe. Sodišče je namreč opozorilo, da varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno s to direktivo, zahteva, da mora imeti nacionalno sodišče, ki je pristojno za preizkus nepoštenosti pogodbenega pogoja, možnost sprejeti ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločbe, ki bo izdana v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Enako velja, če obstaja nevarnost, da bo ta potrošnik med sodnim postopkom, ki lahko traja precej dolgo, plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od tistega, ki bi ga dejansko bilo treba plačati, če bi bilo treba zadevni pogoj izključiti, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločbe, ki bo izdana v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev.
V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da, prvič, stečajno sodišče na podlagi nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari ne more odrediti začasnih ukrepov za omilitev finančnega položaja stečajnega dolžnika do zaključka preizkusa morebitne nepoštenosti pogodbenega pogoja. Čeprav je sicer res, da stečajni dolžnik pred koncem stečajnega postopka ne povrne terjatev, vpisanih na seznam terjatev, ki ga je odobril stečajni sodnik, pa še vedno velja, da mora ta stečajni dolžnik med tem preizkusom še naprej polniti stečajno maso na podlagi seznama terjatev, na katerem je morda terjatev, ki izhaja iz takega pogoja. Stečajni dolžnik je namreč lahko – glede na to, da uveljavljanje nepoštenosti pogodbenega pogoja pomeni podaljšanje stečajnega postopka – odvrnjen od uveljavljanja pravice zahtevati varstvo, ki izhaja iz Direktive 93/13. Drugič, ob upoštevanju zneska sredstev, ki so bila do zdaj vplačana v stečajno maso, in zneska dolgov istega stečajnega dolžnika se ta sredstva lahko izkažejo za zadostna za poplačilo terjatev, vpisanih na ta seznam, razen terjatve banke G.
V teh okoliščinah bi lahko bil začasni ukrep, ki se nanaša na znižanje višine odtegljajev od plače stečajnega dolžnika do sprejetja odločbe, s katero se konča preizkus nepoštenosti pogodbenega pogoja, nujen za zagotovitev varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13, in iz tega izhajajočega učinkovitega sodnega varstva. Za preveritev, če je to potrebno, bo moralo predložitveno sodišče upoštevati vse okoliščine, ki so upoštevne v obravnavanem primeru, med katerimi je zlasti obstoj zadostnih indicev, da so zadevni pogodbeni pogoji nepošteni, konkretno možnost, da je stečajna masa že zadostna za poplačilo upnikov – razen, kadar je primerno, zadevne terjatve – ter finančni položaj stečajnega dolžnika in tveganje, da ga bo doletelo podaljšanje postopka, ki bi lahko privedlo do neupravičenega poslabšanja njegovega finančnega položaja med čakanjem na zaključek tega postopka.
( i ) Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
( 1 ) Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).