–

za Bundesrepublik Deutschland C. Strasser, Rechtsanwalt,

–

za Mutua Madrileña Automovilista O. Riedmeyer, Rechtsanwalt,

–

za špansko vlado A. Gavela Llopis in M. J. Ruiz Sánchez, agentki,

–

za Evropsko komisijo S. Noë in S. Van den Bogaert, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 13(2) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1) v povezavi s členom 11(1)(b) te uredbe.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija), na eni strani, in Mutuo Madrileña Automovilista, špansko zavarovalnico, na drugi strani, glede odškodninskega zahtevka, ki ga je ta država članica vložila iz naslova plače, ki jo je eni od svojih javnih uslužbenk izplačala med njeno nezmožnostjo za delo zaradi nesreče, v katero je bilo vpleteno vozilo, zavarovano pri tej zavarovalnici.

3

V uvodnih izjavah 15, 16, 18 in 34 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1(1) te uredbe določa:

„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii).“

5

Poglavje II Uredbe št. 1215/2012, ki določa „[p]ristojnost“, vsebuje oddelek 1, naslovljen „Splošne določbe“, v katerem so členi od 4 do 6 te uredbe.

6

Člen 4(1) navedene uredbe določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

7

Člen 5(1) iste uredbe določa:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 tega poglavja.“

8

Oddelek 3 poglavja II Uredbe št. 1215/2012, naslovljen „Pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanjem“, vsebuje člene od 10 do 16 te uredbe.

9

Člen 10 te uredbe določa:

„Brez poseganja v člen 6 in točko 5 člena 7 je pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanjem določena v tem oddelku.“

10

Člen 11(1) navedene uredbe določa:

„Zavarovalnica s sedežem v državi članici je lahko tožena:

[…].“

11

Člen 13(2) iste uredbe določa:

„Členi 10, 11 in 12 se uporabljajo za tožbe, ki jih je oškodovanec vložil neposredno zoper zavarovalnico, če so take neposredne tožbe dopustne.“

12

Člen 63(1) Uredbe št. 1215/2012 določa:

„V tej uredbi ima gospodarska družba ali druga pravna oseba ali združenje fizičnih ali pravnih oseb stalno prebivališče [sedež] v kraju, kjer ima:

13

Zvezna javna uslužbenka, razporejena v urad v Münchnu (Nemčija) Deutsche Patent- und Markenamt (nemški urad za patente in znamke) s stalnim prebivališčem v tem mestu, je bila 8. marca 2020 poškodovana v prometni nesreči v Španiji. Vozilo, udeleženo v tej nesreči, je bilo zavarovano za civilno odgovornost pri španski zavarovalnici Mutua Madrileña Automovilista.

14

V obdobju, ko je bila ta javna uslužbenka zaradi poškodb nezmožna za delo, ji je delodajalec, Zvezna republika Nemčija, še naprej izplačeval plačo. Ta je z dopisom z dne 25. januarja 2021 zahteval vračilo tako plačanega zneska pri pooblaščencu za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki ga je v Nemčiji določila zavarovalnica Mutua Madrileña Automovilista, ki je to odškodnino zavrnil, pri čemer je trdil, da je nesrečo povzročila zadevna javna uslužbenka.

15

Zvezna republika Nemčija je kot delodajalec pri Amtsgericht München (okrajno sodišče v Münchnu, Nemčija) vložila civilno tožbo, s katero je predlagala, naj se zavarovalnici Mutua Madrileña Automovilista naloži, naj ji plača odškodnino za škodo, nastalo zaradi izplačila zajamčene plače zadevni javni uslužbenki. Ta zavarovalnica se je, ker ima sedež v Španiji, sklicevala na neobstoj mednarodne pristojnosti sodišča, ki mu je bila zadeva predložena. Poleg tega je izpodbijala utemeljenost tožbe.

16

To sodišče se je s sodbo z dne 16. februarja 2022 izreklo za mednarodno nepristojno z obrazložitvijo, da za Zvezno republiko Nemčijo ne morejo veljati posebna pravila o pristojnosti v zadevah v zvezi z zavarovanjem iz člena 11(1)(b) in člena 13(2) Uredbe št. 1215/2012. Navedeno sodišče je namreč po presoji potrebe po varstvu glede na kategorijo pravnih subjektov sprejelo stališče, da se delodajalec, ki je država, zlasti če deluje tudi kot organ socialne varnosti, ne more sklicevati na ta pravila, ki bi jih bilo treba, ker gre za odstopanja, razlagati ozko.

17

Zvezna republika Nemčija je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I, Nemčija), ki je predložitveno sodišče in ki se sprašuje, ali se je prvostopenjsko sodišče glede na te določbe Uredbe št. 1215/2012 upravičeno izreklo za nepristojno.

18

Zvezna republika Nemčija v zvezi s tem trdi, da je na podlagi subrogacije po zakonu, ki izhaja iz nadaljevanja izplačevanja plače poškodovani javni uslužbenki, katere delodajalec je bila v času njene nezmožnosti za delo, pridobila pravico do odškodnine, ki naj bi jo ta javna uslužbenka imela zoper zavarovalnico vozila, udeleženega v nesreči, v kateri je bila oškodovana. Kot taka bi lahko tako kot zadevna uslužbenka uveljavljala pristojnost sodišč države članice, v kateri ima oškodovanec stalno prebivališče. Iz sodne prakse Sodišča na tem področju naj bi izhajalo, da ni treba presojati vsakega primera posebej in uporabiti merila, ki temelji na šibkejšem položaju prosilca. Nasprotno, za zagotovitev predvidljivosti pristojnosti bi moral imeti vsak izpolnitelj, ki deluje na podlagi take subrogacije po zakonu, in ne kot organ socialne varnosti ali zavarovalnica, možnost, da zadevo predloži tem sodiščem kot oškodovanec.

19

Nasprotno pa zavarovalnica Mutua Madrileña Automovilista trdi, da iz cilja varstva iz člena 11(1)(b) in člena 13(2) Uredbe št. 1215/2012 izhaja, da lahko te določbe uveljavlja le tožeča stranka, ki je v primerjavi s toženo zavarovalnico v šibkejšem položaju, da bi se izognila načelni pristojnosti sodišč države članice stalnega prebivališča tožene stranke. Sodišče naj bi tako to ugodnost že zavrnilo tako organu socialne varnosti kot strokovnjakom v zavarovalniškem sektorju. Enako bi moralo veljati, kadar je tožnik država, zlasti kadar zagotavlja dajatve, ki so po naravi enakovredne dajatvam socialne varnosti, kar naj bi veljalo za Zvezno republiko Nemčijo.

20

Po mnenju predložitvenega sodišča med strankama v postopku v glavni stvari ni sporno, da namerava Zvezna republika Nemčija v skladu z določbami španskega prava, ki se uporabljajo, vložiti neposredno tožbo proti Mutua Madrileña Automovilista kot zavarovalnici vozila, udeleženega v nesreči, v kateri je bila zadevna javna uslužbenka poškodovana. Prav tako ni sporno, da je ta država članica sprožila sodni postopek na podlagi subrogacije po zakonu, ki izhaja iz določb nemškega prava, po katerih v primeru poškodbe javnega uslužbenca na delodajalca, ki je temu uslužbencu izplačeval plačo med njegovo nezmožnostjo za delo zaradi te poškodbe, preide pravica do odškodnine, ki jo ima ta javna uslužbenka na podlagi zakona proti tretji osebi.

21

Ob upoštevanju elementov, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča in nemške sodne prakse, se predložitveno sodišče sprašuje, ali se lahko država članica, ki kot delodajalec vloži neposredno tožbo proti zavarovalnici, ker je s subrogacijo po zakonu nanjo prešla pravica do odškodnine javnega uslužbenca, ki je bil poškodovan v nesreči, sklicuje na posebna pravila o pristojnosti v zadevah v zvezi z zavarovanjem, ki so v korist „oškodovanca“ določena z določbami člena 11(1)(b) v povezavi s členom 13(2) Uredbe št. 1215/2012 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 15 in 18. To sodišče poudarja, da ta posebna pravila o pristojnosti pomenijo odstopanje in da je taka tožeča stranka subjekt mednarodnega javnega prava.

22

V teh okoliščinah je Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 13(2) Uredbe [št. 1215/2012] v povezavi s členom 11(1)(b) te uredbe razlagati tako, da lahko tudi država članica Evropske unije kot delodajalka, ki je še naprej izplačevala plačo svoji javni uslužbenki v obdobju, ko je bila ta zaradi prometne nesreče (začasno) nezmožna za delo, in na katero so prešle terjatve te javne uslužbenke do zavarovalnice s sedežem v drugi državi članici, pri kateri je bilo sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti za vozilo, ki je bilo udeleženo v tej nesreči, kot ‚oškodovanka‘ v smislu [prvo]navedene določbe toži to zavarovalnico pred sodiščem v državi stalnega prebivališča delovno nezmožne javne uslužbenke, če je taka neposredna tožba dopustna?“

23

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13(2) Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 11(1)(b) te uredbe razlagati tako, da lahko država članica, ki deluje kot delodajalec, na katerega so prešle pravice javnega uslužbenca, poškodovanega v prometni nesreči, ki mu je med nezmožnostjo za delo še naprej izplačeval plačo, kot „oškodovanka“ v smislu tega člena 13(2) toži družbo, ki je zavarovala civilno odgovornost, ki izhaja iz uporabe vozila, udeleženega v tej nesreči, pred sodiščem kraja stalnega prebivališča tega javnega uslužbenca, če je neposredna tožba dopustna.

24

Najprej je treba poudariti, da razlaga, ki jo je Sodišče podalo v zvezi z določbami Bruseljske konvencije in Uredbe št. 44/2001, velja tudi za določbe Uredbe št. 1215/2012, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 34, kadar je te določbe mogoče šteti za „enakovredne“. V obravnavanem primeru to velja, na eni strani, za člen 8, prvi odstavek, točka 2, Bruseljske konvencije, člen 9(1)(b) Uredbe št. 44/2001 in člen 11(1)(b) Uredbe št. 1215/2012 ter, na drugi strani, za člen 10(2) Bruseljske konvencije, člen 11(2) Uredbe št. 44/2001 in člen 13(2) Uredbe št. 1215/2012 (glej v tem smislu sodbi z dne 31. januarja 2018, Hofsoe, C‑106/17, EU:C:2018:50, točka 36, in z dne 30. junija 2022, Allianz Elementar Versicherung, C‑652/20, EU:C:2022:514, točke od 20 do 24 in 30).

25

V zvezi s postavljenim vprašanjem je treba na prvem mestu opozoriti, da člen 4(1) Uredbe št. 1215/2012 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 15 in 16 določa splošno pravilo o pristojnosti, v skladu s katerim morajo biti osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, razen v nekaterih primerih, opredeljenih s to uredbo, tožene pred sodišči te države.

26

Tako člen 5(1) Uredbe št. 1215/2012 določa, da so lahko z odstopanjem od tega splošnega pravila osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene pred sodišči druge države članice na podlagi pravil iz oddelkov od 2 do 7 poglavja II te uredbe. Natančneje, oddelek 3 tega poglavja II vsebuje posebna pravila o pristojnosti v zadevah v zvezi z zavarovanjem, ki so v členih od 10 do 16 navedene uredbe in pomenijo avtonomen sistem razmejitve sodnih pristojnosti na tem področju (glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2022, Allianz Elementar Versicherung, C‑652/20, EU:C:2022:514, točki 44 in 45 ter navedena sodna praksa).

27

Iz uvodne izjave 18 Uredbe št. 1215/2012 je razvidno, da je za tožbe v zadevah v zvezi z zavarovanjem značilno določeno neravnotežje med strankami in da je namen določb oddelka 3 poglavja II te uredbe to popraviti tako, da se za šibkejšo stranko uporabijo pravila o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil. Tako je namen teh določb zagotoviti, da lahko ta stranka zoper močnejšo stranko vloži tožbo pri sodišču države članice, ki ji je zlahka dostopno (glej v tem smislu sodbo z dne 27. aprila 2023, A1 in A2 (Zavarovanje plovila za rekreacijo), C‑352/21, EU:C:2023:344, točki 48 in 49 ter navedena sodna praksa).

28

Natančneje, člen 11(1)(a) Uredbe št. 1215/2012 določa, da je zavarovalnica s sedežem v državi članici lahko tožena pred sodišči te države. V členu 11(1)(b) te uredbe je dodano, da je taka zavarovalnica lahko tožena tudi v drugi državi članici, natančneje pred sodišči v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik, kadar tožbo vložijo zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja. V skladu s členom 13(2) navedene uredbe se določbe njenega člena 11 uporabljajo za tožbe, ki jih je oškodovanec vložil neposredno zoper zavarovalnico, če je taka tožba dopustna.

29

Na drugem mestu, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba pravila o pristojnosti, ki odstopajo od splošnega pravila o pristojnosti sodišča stalnega prebivališča tožene stranke, razlagati ozko, kar izključuje, da bi se presegli primeri, ki so izrecno navedeni v Uredbi št. 1215/2012, zlasti kar zadeva pristojnost sodišča stalnega prebivališča tožeče stranke, kot je določeno v členu 11(1)(b) te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2022, Allianz Elementar Versicherung, C‑652/20, EU:C:2022:514, točki 46 in 47 ter navedena sodna praksa).

30

Sodišče je prav tako razsodilo, da cilj varstva, ki se uresničuje s posebnimi pravili o pristojnosti iz oddelka 3 poglavja II Uredbe št. 1215/2012 in pred tem s pravili iz oddelka 3 poglavja II Uredbe št. 44/2001, pomeni, da se uporaba teh pravil ne razširi na osebe, za katere to varstvo ni upravičeno (glej v tem smislu sodbi z dne 17. septembra 2009, Vorarlberger Gebietskrankenkasse, C‑347/08, EU:C:2009:561, točki 40 in 41, in z dne 21. oktobra 2021, T. B. in D. (Pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanji), C‑393/20, EU:C:2021:871, točka 32 in navedena sodna praksa).

31

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da je treba člen 11(2) Uredbe št. 44/2001 v povezavi z njenim členom 9(1)(b) in člen 13(2) Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 11(1)(b) te uredbe razlagati tako, da posebna pravila o pristojnosti v zadevah v zvezi z zavarovanjem veljajo za osebe, ki so utrpele škodo, ne da bi bil krog teh oseb omejen na osebe, ki so škodo utrpele neposredno (glej v tem smislu v zvezi s prvo od teh uredb sodbo z dne 20. julija 2017, MMA IARD, C‑340/16, EU:C:2017:576, točka 33, in v zvezi z drugo sodbo z dne 31. januarja 2018, Hofsoe, C‑106/17, EU:C:2018:50, točka 37).

32

Tako se lahko nekatere kategorije oseb, na katere preidejo pravice, ki jih ima oseba, ki je zaradi škode neposredno oškodovana, sklicujejo tudi na pravila o pristojnosti iz določb člena 13(2) v povezavi s členom 11(1)(b) Uredbe št. 1215/2012, da bi tožile zavarovalnico pred sodiščem, ki ni sodišče njenega sedeža, če je te osebe, na katere so prešle pravice, mogoče opredeliti kot „oškodovance“ v smislu tega člena 13(2).

33

Vendar je Sodišče pojasnilo, da ni treba za vsak primer posebej presojati vprašanja, ali je mogoče osebo, ki je vložila tožbo proti zadevni zavarovalnici, šteti za „šibkejšo stranko“, da bi spadala pod pojem „oškodovanec“ v smislu člena 13(2) Uredbe št. 1215/2012. Kot je namreč Sodišče že poudarilo, bi taka presoja povzročila nevarnost pravne negotovosti in bi bila v nasprotju s ciljem Uredbe št. 1215/2012, ki je izražen v njeni uvodni izjavi 15, in sicer, da morajo biti pravila o pristojnosti čim bolj predvidljiva (glej v tem smislu sodbi z dne 20. julija 2017, MMA IARD, C‑340/16, EU:C:2017:576, točka 34, in z dne 21. oktobra 2021, T. B. in D. (Pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanji), C‑393/20, EU:C:2021:871, točka 40 in navedena sodna praksa).

34

V tako opredeljenem okviru in ob ugotovitvi, da za razmerja med poklicnimi udeleženci s področja zavarovalništva, med katerimi za nobenega ni mogoče domnevati, da je glede na druge v šibkejšem položaju, ni upravičeno nobeno posebno varstvo, je Sodišče izključilo uporabo člena 13(2) Uredbe št. 1215/2012 v povezavi z njenim členom 11(1)(b) v primerih, v katerih je izpolnitelj neposredno oškodovane osebe tak poklicni udeleženec (glej v tem smislu sodbi z dne 31. januarja 2018, Hofsoe, C‑106/17, EU:C:2018:50, točke od 41 do 43 in 47 ter navedena sodna praksa, in z dne 20. maja 2021, CNP, C‑913/19, EU:C:2021:399, točke od 40 do 43).

35

Sodišče je prav tako izključilo uporabo člena 11(2) Uredbe št. 44/2001 v povezavi z njenim členom 9(1)(b), ki je enakovreden tem določbam Uredbe št. 1215/2012, v primerih, v katerih je izpolnitelj neposrednega oškodovanca organ socialne varnosti, ki deluje za povračilo dajatev, ki jih je plačal za svojega zavarovanca, ki je bil oškodovan v prometni nesreči (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2009, Vorarlberger Gebietskrankenkasse, C‑347/08, EU:C:2009:561, točke 33, 42, 43 in 47).

36

Nasprotno pa je Sodišče v zvezi s temi določbami Uredbe št. 44/2001 razsodilo, da je mogoče šteti, da je delodajalec, na katerega so prešle pravice njegovega zaposlenega, ker mu je v obdobju nezmožnosti za delo plačeval plačo, in ki zgolj v tej vlogi vloži tožbo na podlagi škode, ki jo je utrpel ta zaposleni, šibkejši od zavarovalnice, ki jo toži pred sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 20. julija 2017, MMA IARD, C‑340/16, EU:C:2017:576, točka 36).

37

Menilo je torej, da se na podlagi člena 11(2) Uredbe št. 44/2001 delodajalci, na katere preidejo odškodninski zahtevki njihovih zaposlenih, lahko sklicujejo na posebna pravila o pristojnosti iz členov od 8 do 10 te uredbe kot osebe, ki so utrpele škodo, ne glede na svojo velikost in pravno obliko (sodba z dne 20. julija 2017, MMA IARD, C‑340/16, EU:C:2017:576, točka 35).

38

V obravnavanem primeru želi predložitveno sodišče ugotoviti, ali iz te sodne prakse izhaja, da je treba državi članici, ki je delodajalec, na katerega je prenesena pravica do odškodnine neposredno oškodovane javne uslužbenke, ker je bila ta poškodovana v nesreči, v kateri je bilo udeleženo zavarovano vozilo, priznati status „oškodovanke“ v smislu člena 13(2) Uredbe št. 1215/2012, ker je tej javni uslužbenki med njeno nezmožnostjo za delo še naprej izplačevala plačo, tako da bi taka država delodajalka imela možnost, da v skladu s členom 11(1)(b) te uredbe zadevno zavarovalnico toži pred sodiščem v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik, če je taka neposredna tožba dopustna.

39

Kot pa je generalni pravobranilec navedel v točkah od 50 do 55 sklepnih predlogov, je položaj, ki ga je Sodišče preučilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 20. julija 2017, MMA IARD (C‑340/16, EU:C:2017:576), podoben položaju iz postopka v glavni stvari. Ta sodba je bila namreč izdana na podlagi tožbe, ki jo je vložil subjekt javnega prava, ki je bil delodajalec, tako kot država članica, ki je tožeča stranka v tem sporu o glavni stvari. Poleg tega je bila na ta subjekt prenešena pravica do odškodnine enega od njegovih zaposlenih v dejanskih okoliščinah, ki so podobne okoliščinam iz tega spora, saj je šlo prav tako za odškodninsko tožbo na podlagi nadaljnjega izplačevanja plače zaposlenega, v obravnavanem primeru javnega uslužbenca, ki je bil poškodovan v prometni nesreči. Zato je preudarke, ki jih je Sodišče sprejelo v tej sodbi, mogoče prenesti na obravnavano zadevo.

40

Ta analogija velja še toliko bolj, ker za državo članico, ki ne deluje kot subjekt mednarodnega javnega prava, temveč zgolj kot delodajalec, na katerega so bile prenešene pravice enega od njegovih zaposlenih, ne glede na to, ali gre za javnega uslužbenca ali ne, veljajo ista materialnopravna in postopkovna pravila kot za subjekt zasebnega prava.

41

Poleg tega se mora ob upoštevanju stvarnega področja uporabe Uredbe št. 1215/2012, kot je opredeljeno v njenem členu 1(1), spor, da bi se država članica lahko sklicevala na pravila o pristojnosti iz te uredbe, po vsebini nanašati na „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu te določbe, kar med drugim izključuje izvajanje prerogativ javnega organa in s tem izvajanje pooblastil, ki odstopajo od splošnih pravil (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, Mahá, C‑494/23, EU:C:2024:848, točke od 30 do 32).

42

Zato je treba člen 13(2) Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 11(1)(b) te uredbe razlagati tako, da je treba delodajalca, ki je še naprej plačeval plačo svojemu zaposlenemu, ki je bil odsoten zaradi prometne nesreče, in na katerega so prešle pravice tega zaposlenega v razmerju do zavarovalnice vozila, udeleženega v tej nesreči, šteti za „oškodovanca“ v smislu tega člena 13(2), in to tudi v primeru, v katerem je, kot v obravnavanem primeru, tožeča stranka država članica, ki deluje kot delodajalec.

43

V tem okviru ni upoštevna okoliščina, na katero se sklicuje tožena stranka v postopku v glavni stvari, da naj bi taka država članica poleg tega opravljala naloge organa socialne varnosti, saj se razlaga, za katero prosi predložitveno sodišče, izrecno nanaša le na primer, v katerem zadevna država članica vloži odškodninsko tožbo le v vlogi delodajalca, na katerega je prešla pravica do odškodnine njegovega zaposlenega, in ne v vlogi organa socialne varnosti.

44

Na tretjem mestu, navesti je treba, da se glede na postavljeno vprašanje zdi, da predložitveno sodišče meni, da bi bilo na podlagi določb člena 13(2) v povezavi s členom 11(1)(b) Uredbe št. 1215/2012 v primeru, v katerem je tožeča stranka, ki je tožila zavarovalnico, država članica, ki je delodajalec, na katerega so prešle pravice njegovega neposredno oškodovanega zaposlenega, krajevno pristojno sodišče stalnega prebivališča tega zaposlenega.

45

Vendar pa te trditve ni mogoče sprejeti. Prvič, opozoriti je treba, da člen 11(1)(b) Uredbe št. 1215/2012 s tem, da določa „sodišče v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik“, neposredno opredeljuje določeno sodišče v državi članici, ne da bi se skliceval na pravila o razmejitvi krajevne pristojnosti, ki veljajo v tej državi, tako da ta določba, kadar se uporablja, določa tako mednarodno pristojnost kot krajevno pristojnost tako določenega sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2022, Allianz Elementar Versicherung, C‑652/20, EU:C:2022:514, točki 38 in 57).

46

Drugič, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je delodajalec, na katerega so prešle pravice njegovega zaposlenega, ker je plačeval njegovo plačo, sam utrpel škodo in je torej sam „oškodovanec“ v smislu člena 13(2) Uredbe št. 1215/2012, tako da lahko tak delodajalec izkoristi možnost iz člena 11(1)(b) te uredbe, da tožbo proti zavarovalnici vloži pri sodišču kraja, kjer ima svoj sedež (glej v tem smislu sodbi z dne 13. decembra 2007, FBTO Schadeverzekeringen, C‑463/06, EU:C:2007:792, točka 31, in z dne 20. julija 2017, MMA IARD, C‑340/16, EU:C:2017:576, točke od 35 do 37 in 39).

47

Poleg tega, ker je ta delodajalec, na katerega so prešle pravice, edini, ki lahko uveljavlja pravico do odškodnine, ki izhaja iz subrogacije, mu ni treba naložiti, naj začne postopek pred sodiščem stalnega prebivališča svojega zaposlenega, da bi se izognilo tveganju povečanja števila sodišč. V skladu z ugotovitvijo iz točke 42 te sodbe ti preudarki veljajo tudi, če je, kot v obravnavanem primeru, navedeni delodajalec, na katerega so prešle pravice, država članica.

48

Tretjič, posebej v zvezi z opredelitvijo kraja, v katerem ima tak delodajalec, na katerega so prešle pravice, sedež, kadar je ta delodajalec država članica, je treba opozoriti, da iz člena 63(1) Uredbe št. 1215/2012 izhaja, da imajo za uporabo te uredbe pravne osebe sedež v kraju, kjer imajo statutarni sedež, glavno upravo ali glavno poslovno enoto. V takem položaju je treba kot kraj sedeža take države članice delodajalke opredeliti kraj sedeža upravnega organa, pri katerem je zadevni uslužbenec zaposlen in ki je v praksi utrpel škodo, povezano z odsotnostjo tega uslužbenca v času njegove nezmožnosti za delo. Ta razlaga je, ker zagotavlja tesno povezavo med pristojnim sodiščem in sporom, v skladu s cilji predvidljivosti pravil o pristojnosti, učinkovitega izvajanja sodne oblasti in pravne varnosti, ki izhajajo iz uvodnih izjav 15 in 16 navedene uredbe.

49

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 13(2) Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 11(1)(b) te uredbe razlagati tako, da lahko država članica, ki deluje kot delodajalec, na katerega so prešle pravice javnega uslužbenca, poškodovanega v prometni nesreči, ki mu je med nezmožnostjo za delo še naprej izplačeval plačo, kot „oškodovanka“ v smislu tega člena 13(2) toži družbo, ki je zavarovala civilno odgovornost, ki izhaja iz uporabe vozila, udeleženega v tej nesreči, ne pred sodiščem kraja stalnega prebivališča javnega uslužbenca, ampak pred sodiščem kraja sedeža upravnega organa, pri katerem je zaposlen navedeni javni uslužbenec, če je neposredna tožba dopustna.

50

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 13(2) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah v povezavi s členom 11(1)(b) te uredbe

je treba razlagati tako, da

lahko država članica, ki deluje kot delodajalec, na katerega so prešle pravice javnega uslužbenca, poškodovanega v prometni nesreči, ki mu je med nezmožnostjo za delo še naprej izplačeval plačo, kot „oškodovanka“ v smislu tega člena 13(2) toži družbo, ki je zavarovala civilno odgovornost, ki izhaja iz uporabe vozila, udeleženega v tej nesreči, ne pred sodiščem kraja stalnega prebivališča javnega uslužbenca, ampak pred sodiščem kraja sedeža upravnega organa, pri katerem je zaposlen navedeni javni uslužbenec, če je neposredna tožba dopustna.