1

Družba enercity AG s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 17. maja 2023, enercity/Komisija (T‑321/20, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2023:253), s katero je to kot nedopustno zavrglo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2019) 1711 final z dne 26. februarja 2019 o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom in Sporazumom EGP (zadeva M.8871 – RWE/E.ON Assets) (UL 2020, C 111, str. 1; v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Dejansko stanje je navedeno v točkah od 2 do 14 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti, kot sledi.

3

RWE AG je družba nemškega prava, ki je bila v času priglasitve nameravane koncentracije dejavna v celotni verigi dobave energije, vključno s proizvodnjo, veleprodajo, prenosom, distribucijo in maloprodajo energije ter energetskimi storitvami za potrošnike. Družba RWE in njene hčerinske družbe, vključno z družbo innogy SE, delujejo v več državah članicah.

4

Družba E.ON SE je družba nemškega prava, ki je ob istem času izvajala dejavnosti v celotni verigi dobave električne energije, najsi gre za proizvodnjo, veleprodajo, distribucijo ali maloprodajo električne energije. Družba E.ON ima v lasti in upravlja sredstva za proizvodnjo električne energije v več državah članicah.

5

Pritožnica je regionalno podjetje za dobavo in proizvodnjo energije v Nemčiji.

6

Koncentracija, ki je predmet te zadeve, je del kompleksne izmenjave sredstev med družbama RWE in E.ON, ki sta jo zadevni podjetji napovedali 11. in 12. marca 2018 (v nadaljevanju: celotna transakcija). Tako želi družba RWE s prvo transakcijo koncentracije, to je koncentracijo, ki je predmet obravnavane zadeve, pridobiti izključni nadzor ali skupni nadzor nad določenimi proizvodnimi sredstvi družbe E.ON. Drugo transakcijo koncentracije sestavlja pridobitev izključnega nadzora družbe E.ON nad dejavnostmi distribucije in maloprodaje ter določenimi proizvodnimi sredstvi družbe innogy, ki jo nadzira družba RWE. S tretjo transakcijo koncentracije pa je predvideno, da družba RWE pridobi 16,67 % deležev družbe E.ON.

7

Pritožnica je 24. julija 2018 Evropski komisiji poslala dopis, v katerem je izrazila, da želi sodelovati v postopku v zvezi s prvo in drugo transakcijo koncentracije ter posledično prejeti ustrezne dokumente.

8

Pritožnica in Komisija sta se 3. oktobra 2018 sestali.

9

Druga transakcija koncentracije (v nadaljevanju: transakcija M.8870) je bila Komisiji priglašena 31. januarja 2019. Komisija je sprejela Sklep C(2019) 6530 final z dne 17. septembra 2019 o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom in Sporazumom EGP (zadeva M.8870 – E.ON/Innogy) (UL 2020, C 379, str. 16).

10

Tretja transakcija koncentracije je bila priglašena Bundeskartellamt (zvezni urad za varstvo konkurence, Nemčija), ki jo je odobril s sklepom z dne 26. februarja 2019 (zadeva B8‑28/19).

11

Komisija je 22. januarja 2019 prejela priglasitev nameravane koncentracije na podlagi člena 4 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40), s katero je družba RWE želela v smislu člena 3(1)(b) navedene uredbe pridobiti izključni nadzor ali skupni nadzor nad določenimi proizvodnimi sredstvi družbe E.ON.

12

Komisija je 31. januarja 2019 v Uradnem listu Evropske unije objavila predhodno priglasitev te koncentracije (zadeva M.8871 – RWE/E.ON Assets) (UL 2019, C 38, str. 22; v nadaljevanju: transakcija M.8871) v skladu s členom 4(3) Uredbe št. 139/2004.

13

Komisija je v okviru preučitve transakcije M.8871 izvedla raziskavo trga in je torej nekaterim podjetjem, vključno s pritožnico, poslala vprašalnik, na katerega je pritožnica odgovorila 4. februarja 2019.

14

Pritožnica je z dopisom z dne 28. januarja 2019 pooblaščencu za zaslišanje predlagala, naj ji prizna status zainteresirane tretje osebe, da bi bila zaslišana v okviru postopka v zvezi s transakcijo M.8871. Ta je temu predlogu ugodil z dopisom z dne 7. februarja 2019.

15

Komisija je 26. februarja 2019 sprejela sporni sklep, s katerim je bila transakcija M.8871 razglašena za združljivo z notranjim trgom v fazi preizkusa iz člena 6(1)(b) Uredbe št. 139/2004 in člena 57 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) z dne 2. maja 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3).

16

Pritožnica je 27. maja 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

17

Pritožnica je navedla šest tožbenih razlogov, od katerih se je prvi nanašal na kršitev njene pravice do učinkovitega sodnega varstva, drugi na kršitev njene pravice do izjave, tretji na napačno razdelitev analize celotne transakcije, četrti na očitne napake pri presoji, peti na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in šesti na zlorabo pooblastil.

18

Splošno sodišče je tožbo z izpodbijano sodbo zavrglo kot nedopustno z obrazložitvijo, da se sporni sklep na pritožnico ne nanaša posamično v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU in da zato ni imela procesnega upravičenja.

19

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah od 28 do 58 izpodbijane sodbe preučilo obseg in pomen sodelovanja pritožnice v upravni fazi v zvezi s transakcijo M.8871 in v bistvu navedlo, da njene pripombe, čeprav izkazujejo neki interes in jih je Komisija obravnavala, niso odločilne za presojo učinkov navedene transakcije na upoštevni trg. Tako je Splošno sodišče, potem ko je zavrnilo nekatere trditve pritožnice, namenjene izpodbijanju te presoje, ugotovilo, da pritožnica ni dejavno sodelovala v upravni fazi v zvezi s transakcijo M.8871. Ob hkratnem upoštevanju neobstoja posebnih okoliščin v zvezi z vplivom te transakcije na položaj pritožnice na trgu je Splošno sodišče razsodilo, da se sporni sklep nanjo ne nanaša posamično v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

20

Pritožnica je 27. julija 2023 v sodnem tajništvu Sodišča vložila to pritožbo.

21

Pritožnica, ki je poleg tega leta 2021 vložila tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa C(2019) 6530 final (zadeva T‑65/21), o kateri pred Splošnim sodiščem 27. julija 2023 še ni bilo odločeno, je istega dne predlagala, naj se odločanje o tej pritožbi prekine do razglasitve sodbe Splošnega sodišča, ki bo izdana v zvezi z navedeno ničnostno tožbo.

22

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 19. septembra 2023 po opredelitvi strank glede tega predloga za prekinitev in glede morebitne združitve devetih pritožb – med katerimi je tudi ta pritožba – v zadevah C‑464/23 P, C‑465/23 P, C‑466/23 P, C‑467/23 P, C‑468/23 P, C‑469/23 P, C‑470/23 P, C‑484/23 P in C‑485/23 P, ki so bile vložene zoper sodbe Splošnega sodišča v zadevah T‑312/20, T‑313/20, T‑314/20, T‑315/20, T‑317/20, T‑318/20, T‑319/20, T‑320/20 in T‑321/20, navedeni predlog za prekinitev zavrnil in odredil združitev le pritožb v zadevah C‑464/23 P, C‑465/23 P, C‑467/23 P, C‑468/23 P in C‑470/23 P v zvezi s sodbami Splošnega sodišča, s katerimi je bilo vsebinsko odločeno, ne pa tudi štirih preostalih pritožb, med katerimi je ta pritožba in ki so bile vložene zoper sodbe Splošnega sodišča, s katerimi so bile tožbe razglašene za nedopustne.

23

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

24

Komisija in preostale stranke Sodišču predlagajo, naj:

25

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge, ki se nanašajo na napačno razlago člena 263, četrti odstavek, PDEU (prvi pritožbeni razlog), kršitev načela in pravil pravne države (drugi pritožbeni razlog), napačno razdelitev upravnih postopkov (tretji pritožbeni razlog) in napake pri upoštevanju Investor Relationship Agreement (sporazum o odnosih med vlagatelji), sklenjenega med družbama RWE in E.ON (četrti pritožbeni razlog).

26

Najprej je treba preučiti prvi in tretji del prvega pritožbenega razloga, nato drugi pritožbeni razlog ter nazadnje drugi del prvega pritožbenega razloga.

27

Pritožnica s prvim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker se je sklicevalo le na obseg njenega sodelovanja v postopku in ker je nato ugotovilo, da je bilo njeno sodelovanje v upravnem postopku neznatno in da njen prispevek ni mogel vplivati na izid tega postopka. Napačnost take presoje naj bi potrjevalo dejstvo, da bi lahko Komisija na podlagi svoje presoje dejanskega vpliva na izid postopka odločila o procesnem upravičenju. Dejansko naj bi zadostovalo, da bi prispevek zainteresirane tožeče stranke zgolj lahko vplival na izid postopka. Poleg tega pritožnica meni, da je Komisija, kot je razvidno iz točk 68 in 69 obrazložitve spornega sklepa, upoštevala pripombe, ki jih je izrazila, tako da naj bi vplivala na izid postopka. Zato naj za stališče Splošnega sodišča v zvezi z nezadostnostjo prispevka pritožnice ne bi bilo nobene pravne ali dejanske podlage.

28

Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo, da bi bilo treba sodelovanje pritožnice v postopku v zvezi s transakcijo M.8871 preučiti skupaj z njenim sodelovanjem v postopku v zvezi s transakcijo M.8870.

29

Komisija ob podpori družb E.ON in RWE trditve pritožnice prereka.

30

Uvodoma je treba opozoriti, da lahko v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU fizične ali pravne osebe tožbo zoper odločbo, ki je naslovljena na drugo osebo, vložijo le, če se ta odločba nanje nanaša neposredno in posamično.

31

V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da lahko subjekti, ki niso naslovniki sklepa, trdijo, da se ta nanje posamično nanaša, le če ta sklep nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih razločuje od vseh drugih oseb, in jih zato individualizira podobno, kot bi bil individualiziran naslovnik takega sklepa (sodba z dne 14. septembra 2023, Land Rheinland‑Pfalz/Deutsche Lufthansa, C‑466/21 P, EU:C:2023:666, točka 77 in navedena sodna praksa).

32

V primeru sklepa o ugotovitvi združljivosti transakcije koncentracije z notranjim trgom in v zvezi s tretjim podjetjem je treba to, ali obstaja posamično nanašanje nanj, ugotoviti glede na sklenjen krog indicev ali dejstva, ki se lahko nanašajo tako na sodelovanje tega podjetja v upravnem postopku kot tudi na vpliv na njegov položaj na trgu. Kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 29 izpodbijane sodbe, zgolj sodelovanje v upravnem postopku samo po sebi sicer ne zadostuje za ugotovitev, da se sklep na pritožnico posamično nanaša, zlasti na področju koncentracij, katerih temeljita preučitev zahteva redni stik s številnimi podjetji, vendar je dejavno sodelovanje v tem postopku element, ki se v sodni praksi na področju konkurence, pa tudi na konkretnejšem področju nadzora koncentracij, redno upošteva, da bi se v povezavi z drugimi posebnimi okoliščinami ugotovilo, ali je tožba dopustna. Poleg tega mora obstajati znaten vpliv na sedanji in prihodnji položaj tretjega podjetja pri transakciji koncentracije na trgu, na katerega lahko ta transakcija vpliva, da se lahko sklep o ugotovitvi združljivosti navedene transakcije z notranjim trgom na to podjetje nanaša posamično (glej v tem smislu sodbo z dne 31. marca 1998, Francija in drugi/Komisija, C‑68/94 in C‑30/95, EU:C:1998:148, točke od 54 do 56 in navedena sodna praksa).

33

Kar zadeva očitek, ki se nanaša na presojo Splošnega sodišča, da je bilo sodelovanje pritožnice v upravnem postopku premalo pomembno, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot dejavno, pri tej presoji ni bilo nikakor napačno uporabljeno pravo.

34

Na eni strani je namreč Splošno sodišče v točkah 28 in 29 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo na upoštevno sodno prakso, in sicer na sodno prakso, navedeno v točkah 31 in 32 te sodbe.

35

Na drugi strani je v točki 32 izpodbijane sodbe brez prerekanja navedlo, da se je na sestanku s Komisijo 3. oktobra 2018, ki naj bi se nanašal na transakciji M.8870 in M.8871, predstavitev, ki jo je pripravila pritožnica, le obrobno nanašala na transakcijo M.8871, in sicer natančneje le na konkurenčno prednost, ki jo je družba RWE pridobila pri dodelitvi subvencij za razvoj in gradnjo novih proizvodnih sredstev iz obnovljivih virov energije. Poleg tega je Splošno sodišče v tej točki 32 navedlo, da je iz zapisnika tega sestanka prav tako razvidno, da so se razprave nanašale predvsem na transakcijo M.8870.

36

Splošno sodišče je po tem, ko je v točkah od 31 do 34 te sodbe opisalo različne načine sodelovanja pritožnice v upravnem postopku, v točki 35 navedene sodbe, ugotovilo – ne da bi bil predložen nasprotni dokaz – da so v zvezi s transakcijo M.8871, ki je edina predmet obravnavanega primera, pripombe pritožnice strnjene na eno stran od dvajsetih, ki jih obsega predstavitev, katere vsebina je bila izčrpno povzeta v treh točkah zapisnika srečanja z dne 3. oktobra 2018 v zvezi s to koncentracijo. Glede pripomb, ki jih je tožeča stranka navedla v dopisu z dne 24. julija 2018, pa je Splošno sodišče navedlo, da so splošne in da je glavni namen teh pripomb dokazati interes tožeče stranke za postopek, da bi se ji pozneje omogočilo, da Komisiji obširneje in podrobneje predstavi svoje mnenje, tako da navedene pripombe niso odločilne.

37

Splošno sodišče je poleg tega v točkah 37 in 38 izpodbijane sodbe v zvezi z edinimi preudarki, ki jih je pritožnica navedla v zvezi s transakcijo M.8871 in ki so vsebovani na navedeni strani njene predstavitve, navedlo, da ti preudarki niso odločilni, ker jih je Komisija preučila zaradi celovitosti, potem ko je ta institucija že ugotovila, da ni resnih dvomov o združljivosti transakcije M.8871 z notranjim trgom.

38

Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah od 41 do 48 izpodbijane sodbe brez prerekanja ugotovilo, da je pritožnica dejansko prejela vprašalnik v zvezi z raziskavo trga, vendar nanj ni odgovorila, in je v točki 50 te sodbe pravilno navedlo, da takega vprašalnika samega po sebi nikakor ni mogoče šteti za element, ki bi zadostoval za individualizacijo gospodarskega subjekta.

39

V delu, v katerem pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo, da je iz točk 68 in 96 obrazložitve spornega sklepa razvidno, da je Komisija upoštevala njene pripombe v upravnem postopku, je treba ugotoviti, da Komisija v teh točkah obrazložitve odgovarja na pomisleke nekaterih strank, ki so v razmerju do koncentracije tretje osebe, ne da bi bilo dokazano, da je bila pritožnica med temi tretjimi strankami.

40

Poleg tega se tožeča stranka zaman sklicuje na sodbi z dne 3. aprila 2003, BaByliss/Komisija (T‑114/02, EU:T:2003:100), in z dne 4. julija 2006, easyJet/Komisija (T‑177/04, EU:T:2006:187), da bi se glede na njiju sklepalo, da je sodelovala v upravnem postopku v obsegu, ki presega to, kar se zahteva s sodno prakso. Ugotoviti je treba namreč, da so v zadevah, v katerih sta bili izdani ti sodbi, stranke nasprotno od položaja v obravnavani zadevi predložile podrobne pripombe o zadevnem postopku, odgovorile na vprašanja Komisije in sodelovale pri zadevnih razpravah.

41

Pritožnica prav tako ob sklicevanju na sodbo Sodišča z dne 28. januarja 1986, Cofaz in drugi/Komisija (169/84, EU:C:1986:42), in na sodbo Splošnega sodišča z dne 21. oktobra 2004, Lenzing/Komisija (T‑36/99, EU:T:2004:312), zaman trdi, da za opredelitev obstoja dejavnega sodelovanja v upravnem postopku zadostuje, da bi prispevek zainteresirane stranke zgolj lahko vplival na izid tega postopka. Ne glede na to, da lahko sodelovanje na izid navedenega postopka vpliva le, če v ta postopek vnese informacije, ki so zanj dovolj upoštevne in pomembne, kar – kot je razvidno iz točke 35 te sodbe – v obravnavanem primeru ni bilo tako, je treba namreč navesti, da je v vsaki od zadev, v katerih so bile izdane sodbe, na katere se sklicuje pritožnica, sodelovanje zainteresirane stranke odločilno vplivalo na potek in izid upravnega postopka.

42

Kar zadeva trditev, da bi morala biti presoja sodelovanja pritožnice v postopku v zvezi s transakcijo M.8871 opravljena skupaj s presojo njenega sodelovanja v postopku v zvezi s transakcijo M.8870, je Splošno sodišče pravilno upoštevalo le sodelovanje pritožnice v zvezi s prvim od teh postopkov, ki je edini upošteven za preverjanje njenega procesnega upravičenja za predlaganje razglasitve ničnosti spornega sklepa, sprejetega ob koncu tega prvega postopka.

43

Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da je Splošno sodišče nasprotno od tega, kar trdi pritožnica, ustrezno in poglobljeno preverilo vprašanje njenega sodelovanja v upravnem postopku in ni napačno uporabilo prava pri ugotovitvi, da to sodelovanje ne pomeni „dejavnega“ sodelovanja v smislu sodne prakse, navedene v točki 32 te sodbe.

44

V teh okoliščinah je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.

45

Tožeča stranka s tretjim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je njeno procesno upravičenje izhajalo že iz kršitve člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Razdelitev upravnih postopkov in hkratna preučitev različnih delov celotne transakcije, ki sta jo opravila Komisija in zvezni urad za varstvo konkurence, naj bi namreč povzročila zmanjšanje sodnega varstva zadevnih podjetij.

46

Splošno sodišče pa naj tega vprašanja ne bi obravnavalo in naj ne bi upoštevalo znatnega vpliva strank koncentracije in Komisije na to sodno varstvo. Prav zaradi namerne razdelitve celotne transakcije na več transakcij, ki – če se obravnavajo posamično – očitno ne vzbujajo dvomov na področju konkurenčnega prava ali vzbujajo le manjše dvome, naj bi bilo namreč mogoče odobriti celotno transakcijo.

47

Komisija ob podpori družb E.ON in RWE trditve pritožnice prereka.

48

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pogoje za dopustnost iz člena 263, četrti odstavek, PDEU sicer razlagati ob upoštevanju temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, vendar taka razlaga ne sme povzročiti odstopanja od pogojev, ki so izrecno določeni z navedeno pogodbo (glej v tem smislu sodbi z dne 25. julija 2002, Unión de Pequeños Agricultores/Svet,C‑50/00 P, EU:C:2002:462, točka 44, in z dne 1. aprila 2004, Komisija/Jégo‑Quéré, C‑263/02 P, EU:C:2004:210, točka 36).

49

Pritožnica se torej pri zatrjevanju obstoja procesnega upravičenja, ki naj bi ga Splošno sodišče moralo ugotoviti, napačno sklicuje na domnevno kršitev člena 47 Listine o temeljnih pravicah.

50

Poleg tega je treba v delu, v katerem pritožnica trdi, da bi se njeno sodelovanje v postopkih v zvezi s transakcijama M.8870 in M.8871, če bi se upoštevalo v celoti, štelo za zadostno za to, da bi ji bilo priznano procesno upravičenje na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, navesti, da pritožnica v zvezi s tem ne navaja nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je Splošno sodišče pri razlagi pogojev dopustnosti iz te določbe napačno uporabilo pravo. Pritožnica namreč s to trditvijo dejansko ne izpodbija posameznih točk izpodbijane sodbe, ampak vsebinsko odločitev Komisije, da odobri vsako od teh dveh transakcij posamično. Zato je treba to trditev zavrniti kot nedopustno.

51

V teh okoliščinah je treba tretji del prvega pritožbenega razloga zavrniti.

52

Pritožnica s prvim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo okoliščine, da v devetnajstih dneh pred sprejetjem spornega sklepa ni sprejela drugih ukrepov dejavnega sodelovanja, ker se je zanašala na dopis pooblaščenca za zaslišanje z dne 7. februarja 2019, v katerem ji je bilo med drugim navedeno, da ji bo določen rok za predložitev pisnih pripomb. Brez tega dopisa bi nadaljevala s posredovanjem trditev, kot je že napovedala v elektronskem sporočilu z dne 28. januarja 2019.

53

Splošno sodišče naj bi sicer ugotovilo, da Komisija kljub tej navedbi ni določila roka za predložitev pisnih pripomb v zvezi s transakcijo M.8871. Vendar naj Splošno sodišče tega elementa ne bi upoštevalo in naj bi namesto tega omenilo domnevno protislovje v ravnanju pritožnice, pri čemer je navedlo, da je pritožnica na eni strani trdila, da je dejavno sodelovala, na drugi strani pa je pojasnila, da ni posredovala nadaljnjih trditev, ker se je zanašala na pooblaščenca za zaslišanje. S tem stališčem naj bi bilo kršeno načelo varstva legitimnih pričakovanj. Glede na to, da naj bi samo to legitimno pričakovanje pritožnice v razmerju do pooblaščenca za zaslišanje povzročilo, da njeno sodelovanje ni doseglo ravni, ki jo je Splošno sodišče štelo za zadostno, naj bi ji bilo treba že iz tega razloga priznati procesno upravičenje, in to še toliko bolj, ker je pooblaščenec za zaslišanje pritožnici priznal status zainteresirane tretje osebe in ker je priznanje tega statusa tako ustvarilo položaj legitimnega pričakovanja.

54

Komisija ob podpori družb E.ON in RWE trditve pritožnice prereka.

55

Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da ni ugotovilo, da je Komisija kršila legitimna pričakovanja, ki naj bi jih pri njej vzbudil dopis pooblaščenca za zaslišanje z dne 7. februarja 2019, da naj bi ji bil pozneje določen rok za predložitev pripomb.

56

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 53 izpodbijane sodbe navedlo, da je tožeča stranka na obravnavi pred njim navedla, da Komisija v nasprotju s tem, kar je bilo napovedano v odločbi pooblaščenca za zaslišanje z dne 7. februarja 2019, ni določila roka za predstavitev njenih pisnih pripomb o transakciji M.8871. Splošno sodišče je v točki 54 te sodbe to trditev preučilo in jo, potem ko je med drugim ugotovilo, da je bila prvič navedena na obravnavi, zavrnilo kot očitno nedopustno.

57

Vendar pritožnica pred Sodiščem, čeprav Splošnemu sodišču očita, da ni vsebinsko preučilo njenih trditev v zvezi s tem, dejansko zgolj ponavlja bistvo teh trditev, ne da bi dokazala, kako naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da so navedene trditve, kot so bile predstavljene pred njim, očitno nedopustne.

58

V skladu s sodno prakso Sodišča pa pritožba ne sme biti omejena na ponovitev tožbenih razlogov in trditev, ki so bili že predstavljeni pred Splošnim sodiščem, ne da bi bile navedene trditve, s katerimi se želi dokazati, da je to sodišče napačno uporabilo pravo (sodba z dne 2. aprila 2009, France Télécom/Komisija,C‑202/07 P, EU:C:2009:214, točka 69 in navedena sodna praksa).

59

Prvi del drugega pritožbenega razloga je treba torej zavrniti kot nedopusten.

60

Tožeča stranka z drugim delom drugega pritožbenega razloga meni, da se postavlja vprašanje, ali bi moralo procesno upravičenje temeljiti na objektivnih merilih, ki jih je mogoče preveriti. V zvezi s tem meni, da bi bilo treba preučiti pravni položaj v državi članici, na katero se zadeva posebej nanaša, in sicer v Zvezni republiki Nemčiji, kjer naj bi Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) v odločbi z dne 7. novembra 2006 razsodilo, da procesno upravičenje obstaja, če zadevna oseba izpolnjuje subjektivne pogoje za intervencijo v upravnem postopku, ne glede na to, ali je bila vanj dejansko vključena ali to, da je bil njen predlog za intervencijo zavrnjen zgolj zaradi ekonomičnosti postopka. To nacionalno sodišče naj bi pojasnilo, da če bi pristojni organ med podjetji, ki so vložila predlog za intervencijo in katerih interesi so podobni, izbral podjetje in zavrnil predloge drugih podjetij, ki bi se prav tako lahko sklicevala na to, da pričakovani sklep znatno vpliva na njihove ekonomske interese, bi obstajalo neenako obravnavanje v sodnem varstvu.

61

Po mnenju pritožnice naj v obravnavanem primeru ne bi bilo drugače. Če bi bila izpodbijana sodba potrjena, bi lahko Komisija v prihodnosti z možnostmi sodelovanja v upravnem postopku, ki jih prizna, zadevnim osebam dovolila ali zavrnila uveljavljanje pravnega sredstva.

62

Komisija ob podpori družb E.ON in RWE trditve pritožnice prereka.

63

Ugotoviti je treba, da pritožnica v tem delu navaja le splošne preudarke, ki se ne nanašajo na nobeno točko izpodbijane sodbe. Ta del je torej glede na zahteve iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča nedopusten.

64

Glede na to je treba drugi del drugega pritožbenega razloga in zato drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

65

Pritožnica z drugim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo obstoja drugih posebnih okoliščin od sodelovanja v postopku, ki jih je navedla pred Splošnim sodiščem, tako da naj bi bilo v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno pravo.

66

Pojasnjuje, da je ena od teh posebnih okoliščin vpliv na njen položaj na trgu, saj naj bi bila eden glavnih konkurentov družb RWE in E.ON v svojem segmentu trga. Poleg tega naj bi prav zaradi takega konkurenčnega položaja in posledičnega vpliva na položaj na trgu Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 4. julija 2006, easyJet/Komisija (T‑177/04, EU:T:2006:187), priznalo obstoj posamičnega nanašanja. V obravnavani zadevi naj bi bila tožeča stranka glavni dobavitelj energije v regiji Hannover (Nemčija) in njeni okolici ter naj bi bila med glavnimi dobavitelji zelene električne energije v Nemčiji. Poleg tega naj bi bila njena proizvodnja električne energije skoraj desetkrat večja od proizvodnje podjetja, ki je vložilo tožbo zoper sporni sklep v zadevi T‑312/20, za katero naj bi Splošno sodišče priznalo obstoj posamičnega nanašanja na njegov položaj na trgu. Ti elementi naj bi dokazovali, da že samo dejstvo vpliva na položaj pritožnice na trgu zadostuje za ugotovitev posamičnega nanašanja nanjo.

67

Nazadnje, Sodišče naj bi priznalo, da obstajajo okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti individualizacijo, zlasti kadar je skupina zadevnih oseb na dan sprejetja zadevne odločbe znana po številu in osebah, ki jo sestavljajo. V obravnavani zadevi pa naj bi pritožnica ta pogoj izpolnjevala. Kot naj bi že trdila pred Splošnim sodiščem, naj bi jo številne okoliščine razlikovale od preostalih oseb in individualizirale njen položaj podobno kot položaj naslovnika. Med temi okoliščinami naj bi bilo dejstvo, da ji je bil v postopku v zvezi s transakcijo M.8871 priznan status zainteresirane tretje osebe. Splošno sodišče pa naj ne bi upoštevalo dejstva, da je, kolikor je znano pritožnici, v tem okviru tak status pridobilo samo 18 podjetij.

68

Komisija ob podpori družb E.ON in RWE trditve pritožnice prereka.

69

Pritožnica s trditvami, ki jih navaja v okviru tega dela, dejansko navaja, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve v zvezi z njenim procesnim upravičenjem.

70

Opozoriti je treba, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso iz obrazložitve sodbe jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje Splošnega sodišča (sodba z dne 11. junija 2015, EMA/Komisija, C‑100/14 P, EU:C:2015:382, točka 67 in navedena sodna praksa), pri čemer Splošno sodišče z obveznostjo obrazložitve, ki jo ima na podlagi členov 36 in 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ni zavezano k obrazložitvi, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej sicer lahko implicitna, vendar mora zadevnim osebam omogočati, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za nadzor v okviru pritožbe (sodba z dne 18. junija 2020, Primart/EUIPO, C‑702/18 P, EU:C:2020:489, točka 61 in navedena sodna praksa).

71

Iz sodne prakse Sodišča je prav tako na eni strani razvidno, da je v okviru pritožbe namen nadzora Sodišča zlasti, da se preveri, ali je Splošno sodišče pravno zadostno odgovorilo na vse trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, in na drugi strani, da pritožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj odgovora Splošnega sodišča na trditve, navedene na prvi stopnji, v bistvu pomeni sklicevanje na kršitev obveznosti obrazložitve (sodba z dne 14. septembra 2023, Land Rheinland-Pfalz/Deutsche Lufthansa, C‑466/21 P, EU:C:2023:666, točka 93 in navedena sodna praksa).

72

V obravnavanem primeru je najprej Splošno sodišče v točki 29 izpodbijane sodbe navedlo, da je treba, kadar je v sklepu ugotovljena združljivost postopka koncentracije z notranjim trgom, to, ali se ta sklep na tretje podjetje nanaša posamično, ugotoviti na eni strani glede na njegovo sodelovanje v upravnem postopku in na drugi strani glede na vpliv na njegov položaj na trgu. V tej točki 29 je dodalo, da zgolj sodelovanje v upravnem postopku samo po sebi sicer ne zadostuje za ugotovitev, da se sklep na pritožnico posamično nanaša, zlasti na področju koncentracij, katerih temeljita preučitev zahteva redni stik s številnimi podjetji, vendar je dejavno sodelovanje v upravnem postopku element, ki se v sodni praksi na področju konkurence, pa tudi na konkretnejšem področju nadzora koncentracij, redno upošteva, da bi se v povezavi z drugimi posebnimi okoliščinami ugotovilo, ali je tožba dopustna.

73

Nato je Splošno sodišče v točkah od 30 do 56 izpodbijane sodbe preučilo vprašanje, ali je mogoče šteti, da je pritožnica dejavno sodelovala v postopku v zvezi s transakcijo M.8871, in ugotovilo, da v tem postopku ni dejavno sodelovala.

74

Splošno sodišče je nazadnje v točki 57 te sodbe navedlo, da je treba za pritožnico, ker ni dejavno sodelovala v navedenem postopku in ob upoštevanju med drugim tega, da ni podanih posebnih okoliščin glede vpliva na njen položaj na trgu, šteti, da se sporni sklep nanjo ne nanaša posamično.

75

Kot pa pritožnica navaja v utemeljitev pritožbe, je v tožbi navedla nekatere elemente v zvezi z domnevno znatnim vplivom na njen položaj na trgu po transakciji M.8871, s katerimi je bilo po njenem mnenju mogoče dokazati, da se sporni sklep nanjo posamično nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

76

Ugotoviti je treba, da Splošno sodišče s tem, da je zgolj ugotovilo, da ni posebnih okoliščin v zvezi z vplivom na položaj pritožnice na trgu, ni navedlo nobenega, niti kratkega elementa obrazložitve, ki bi na eni strani pritožnici omogočal razumeti, ali so bile preučene trditve, ki jih je navedla v podporo temu, da obstaja znaten vpliv na njen položaj na trgu, in če je tako, zakaj se je štelo, da z njimi ni mogoče dokazati takega vpliva, na drugi strani pa Sodišču, da bi imelo na voljo zadostne elemente za izvedbo nadzora, kot se to zahteva s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 70 te sodbe.

77

V teh okoliščinah je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve, ki jo ima na podlagi člena 36 in člena 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

78

Iz tega izhaja, da je treba drugi del prvega tožbenega razloga sprejeti.

79

Zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je Splošno sodišče v točki 45 te sodbe ugotovilo neobstoj posebne okoliščine v zvezi z vplivom na položaj pritožnice na trgu in v točki 46 navedene sodbe med drugim na podlagi tega razloga ugotovilo, da se sporni sklep na pritožnico ne nanaša posamično, tako da je bilo treba njeno tožbo zavreči kot nedopustno.

80

V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

81

V tem primeru je tako.

82

Opozoriti je treba, kot je razvidno iz točke 32 te sodbe, da mora pri presoji procesnega upravičenja pritožnice obstajati znaten vpliv na sedanji in prihodnji položaj tretjega podjetja pri transakciji koncentracije na trgu, na katerega lahko ta transakcija vpliva, da se lahko sklep o ugotovitvi združljivosti navedene transakcije z notranjim trgom na to podjetje nanaša posamično. V zvezi z zadnjenavedenim zgolj okoliščina, da bi akt, kot je sporni sklep, lahko v neki meri vplival na konkurenčne odnose na upoštevnem trgu in da je bilo to podjetje v nekem konkurenčnem odnosu z upravičencem iz tega akta, ne more nikakor zadostovati za to, da bi bilo za navedeno podjetje mogoče šteti, da se navedeni akt nanj posamično nanaša (glej po analogiji sodbo z dne 22. novembra 2007, Španija/Lenzing, C‑525/04 P, EU:C:2007:698, točka 32).

83

Ugotoviti pa je treba, da preudarki, ki jih je pritožnica navedla v tožbi pred Splošnim sodiščem, v delu, v katerem se nanašajo na njen položaj na trgu, v bistvu vsebujejo navedbo njenega prometa v primerjavi s prometom drugih proizvajalcev energije v Nemčiji, njenega količinskega pomena kot regionalne dobaviteljice električne energije, števila delavcev, ki jih zaposluje, in nekaterih dejavnosti, ki jih opravlja kot konkurentka strank transakcije M.8871, ne da bi dokazala, kako jo lahko te okoliščine in dejavnosti bodisi kot konkurentko bodisi kot vlagateljico individualizirajo podobno kot naslovnici spornega sklepa. Navedene okoliščine in dejavnosti lahko namreč označujejo katerega koli drugega proizvajalca energije v Nemčiji in ne omogočajo posamičnega razlikovanja pritožnice v razmerju do njenih preostalih konkurentov na trgu.

84

Enaka ugotovitev velja glede preostalih trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi in se nanašajo na okrepitev vloge družbe RWE, pri čemer je treba pojasniti, da preudarki, navedeni v zvezi z družbo E.ON, niso upoštevni, saj je zadevna transakcija v obravnavani zadevi transakcija M.8871, in ne transakcija M.8870, navedena v točki 9 te sodbe.

85

Iz tega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da zadevna transakcija znatno vpliva na njen položaj na trgu. Poleg tega, kot je razvidno iz točke 32 te sodbe, tudi za dejavno sodelovanje v upravnem postopku v zvezi s transakcijo koncentracije, ki poleg tega v obravnavanem primeru ni dokazano, kot je razvidno iz točke 43 te sodbe, ni mogoče šteti, da zadostuje kot dokaz, da se sklep, s katerim je ta koncentracija razglašena za združljivo z notranjim trgom, posamično nanaša na podjetje v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

86

Zato pritožnica ni dokazala, da se sporni sklep nanjo posamično nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Ker sta pogoja neposrednega in posamičnega nanašanja iz te določbe kumulativna, kot je razvidno iz točke 30 te sodbe, je treba njeno ničnostno tožbo zavreči kot nedopustno.

87

V teh okoliščinah ni treba odločati o tretjem in četrtem pritožbenem razlogu, ki vsebujeta vsebinske trditve, ki temeljijo na napačni premisi, da je bila tožba na prvi stopnji dopustna.

88

Člen 184(2) Poslovnika določa, da če je pritožba utemeljena in če Sodišče samo dokončno odloči o sporu, odloči tudi o stroških. Člen 138(3) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi njegovega člena 184(1), določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške.

89

Ker je bil v obravnavani zadevi drugi del prvega pritožbenega razloga pritožnice sprejet in ker je bila njena ničnostna tožba zavržena, je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

90

Člen 140(1) Poslovnika, ki se prav tako uporablja za pritožbeni postopek, določa, da države članice, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Zvezna republika Nemčija torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: