–

za LM D. J. Álvarez de Blas, abogado,

–

za Microsoft Ibérica SRL C. A. Hurtado Domínguez, abogado,

–

za špansko vlado M. Morales Puerta, agentka,

–

za Evropsko komisijo I. Galindo Martín, D. Recchia in E. Schmidt, agentke,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) in člena 5(1) Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (UL 2008, L 327, str. 9) ter člena 2(2) in člena 15 Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL 2006, L 204, str. 23).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med LM ter družbami Omnitel Comunicaciones SL, Microsoft Ibérica SRL (v nadaljevanju: družba Microsoft), skladom Fondo de Garantía Salarial (Fogasa), družbo Indi Marketers SL in družbo Leadmarket SL v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi LM in za povrnitev škode, ki izhaja iz tega.

3

V uvodnih izjavah 12 in 23 Direktive 2008/104 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja.

2.   Ta direktiva se uporablja za javna in zasebna podjetja, ki so agencije za zagotavljanje začasnega dela ali podjetja uporabniki, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali gre za pridobitno ali nepridobitno poslovanje.“

5

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Cilj“, določa:

„Namen te direktive je zagotovitev varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, izboljšanje kakovosti dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela z zagotavljanjem uporabe načela enakega obravnavanja, kot je določeno v členu 5, za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in s priznavanjem agencij za zagotavljanje začasnega dela kot delodajalcev, ob upoštevanju potrebe po vzpostavitvi ustreznega okvira za uporabo dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da bi s tem učinkovito prispevali k odpiranju delovnih mest in razvoju prožnih oblik dela.“

6

Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitve“, v odstavku 1 določa:

„V direktivi:

7

Člen 5 Direktive 2008/104, naslovljen „Načelo enakega obravnavanja“, v odstavku 1 določa:

„Osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, so v času njihove napotitve v podjetju uporabniku vsaj takšni, kot bi bili pogoji, ki bi se uporabili, če bi jih zadevno podjetje zaposlilo neposredno na isto delovno mesto.

Za namene uporabe prvega pododstavka morajo biti veljavni predpisi v podjetju uporabniku glede:

usklajeni s tem, kar je določeno v zakonih in drugih predpisih, kolektivnih pogodbah in/ali drugih splošnih določbah.“

8

Člen 9 te direktive, naslovljen „Minimalne zahteve“, v odstavku 2 določa:

„Izvajanje te direktive v nobenem primeru ni zadostna podlaga za utemeljitev znižanja splošne ravni varstva delavcev na področjih, vključenih v to direktivo. To ne posega v pravice držav članic in/ali socialnih partnerjev, da zaradi spremenjenih okoliščin sprejmejo zakonske, druge predpise ali pogodbene ureditve, ki se razlikujejo od ureditve, obstoječe v času sprejetja te direktive, če vsakokrat zagotovijo izpolnjevanje minimalnih zahtev te direktive.“

9

Člen 2 Direktive 2006/54, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„1.   Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

2.   Za namene te direktive diskriminacija vključuje:

[…]

10

Člen 14 Direktive 2006/54, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, v odstavku 1 določa:

„V javnem ali zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, ne sme biti nikakršne neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola v zvezi:

[…]

[…]“

11

Člen 15 navedene direktive, naslovljen „Vrnitev s porodniškega dopusta“, določa:

„Ženska na porodniškem dopustu je po koncu porodniškega dopusta upravičena do vrnitve na svoje delovno mesto ali na enakovredno delovno mesto pod pogoji, ki zanjo niso manj ugodni, in ima pravico do vseh izboljšav delovnih pogojev, do katerih bi bila upravičena med svojo odsotnostjo.“

12

Člen 43 Real Decreto Legislativo 2/2015, por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores (kraljeva zakonska uredba 2/2015 o sprejetju prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih) z dne 23. oktobra 2015 (BOE št. 255 z dne 24. oktobra 2015) (v nadaljevanju: zakon o delovnih razmerjih), naslovljen „Napotitev delavcev“, določa:

„1.   Zaposlovanje delavcev z namenom, da se jih začasno napoti v drugo podjetje, lahko izvajajo le ustrezno pooblaščene agencije za zagotavljanje začasnega dela, in sicer v skladu s postopki, določenimi z zakonom.

[…]“

13

Člen 55(6) zakona o delovnih razmerjih določa:

„Posledica odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila razglašena za nično, je takojšnja vrnitev delavca na delo in izplačilo neizplačanih plač.“

14

Z Ley 14/1994 por la que se regulan las empresas de trabajo temporal (zakon 14/1994 o agencijah za zagotavljanje začasnega dela) z dne 1. junija 1994 (BOE št. 131 z dne 2. junija 1994, str. 17408), kakor je bil spremenjen z Ley 35/2010, de medidas urgentes para la reforma del mercado de trabajo (zakon 35/2010 o nujnih ukrepih za reformo trga dela) z dne 17. septembra 2010 (BOE št. 227 z dne 18. septembra 2010, str. 79278) (v nadaljevanju: zakon 14/1994), je bila v špansko pravo prenesena Direktiva 2008/104.

15

Člen 1 tega zakona določa:

„Agencija za zagotavljanje začasnega dela je podjetje, katerega dejavnost je začasna napotitev delavcev, ki jih zaposluje, v drugo podjetje uporabnika. Zaposlovanje delavcev z namenom, da se jih začasno napoti v drugo podjetje, lahko izvajajo le ustrezno pooblaščene agencije za zagotavljanje začasnega dela, in sicer v skladu s pogoji, določenimi s tem zakonom.“

16

Člen 2 navedenega zakona, naslovljen „Upravno dovoljenje“, v odstavku 1(a) določa:

„Fizične ali pravne osebe, ki nameravajo opravljati dejavnost iz prejšnjega člena, morajo pridobiti predhodno upravno dovoljenje in pristojnemu upravnemu organu dokazati, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

[…]“

17

Člen 12 tega zakona, naslovljen „Obveznosti podjetja“, v odstavku 1 določa:

„Agencija za zagotavljanje začasnega dela mora spoštovati obveznosti glede plač in socialne varnosti do delavcev, ki so zaposleni, da bi bili napoteni v podjetje uporabnika.

[…]“

18

Člen 15 zakona 14/1994, naslovljen „Vodenje in nadzor poklicne dejavnosti“, v odstavku 1 določa:

„Kadar delavci opravljajo naloge v okviru podjetja uporabnika v skladu z določbami tega zakona, ima to podjetje pooblastila za vodenje in nadzor dejavnosti v času opravljanja storitev na njegovem področju.“

19

LM je po tem, ko je v družbi Microsoft od septembra 2010 do junija 2011 opravila pripravništvo, med 24. avgustom 2011 in 1. avgustom 2017 sklenila zaporedne pogodbe o zaposlitvi s tremi drugimi podjetji, in sicer z družbami Omnitel Comunicaciones, Indi marketers in Leadmarket. Ta tri podjetja pa so zaporedoma sklenila pogodbe o opravljanju storitev z družbo Microsoft, v okviru katerih je bila LM zadolžena za izvajanje pogodbeno dogovorjenih storitev. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo 1. avgusta 2017 sklenili družba Leadmarket in LM, je bila zadnjenavedena zaposlena kot poslovna svetovalka za oddelek Original Equipment Manufacturer (OEM) družbe Microsoft in je za zadnjenavedeno družbo opravljala storitve trženja, ki jih ni zagotavljal nobeden od njenih zaposlenih.

20

Medtem ko je bila LM noseča, je družba Microsoft, sklicujoč se na proračunske razloge, družbo Leadmarket obvestila, da bo pogodba o opravljanju storitev med njunima podjetjema prenehala 30. septembra 2020 in ne bo podaljšana.

21

LM je bila od 22. septembra 2020 začasno nezmožna za delo, nato pa je bila – ker je 8. decembra 2020 rodila – na porodniškem dopustu, ki sta mu takoj sledila starševski dopust in letni dopust. LM je na dan vrnitve na delo, to je 29. aprila 2021, od družbe Leadmarket prejela pismo, v katerem je bila obveščena o odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi z učinkom od 27. aprila 2021. Delodajalec je navajal objektivne razloge za ta odpust, ki so temeljili na zmanjšanju povpraševanja zaradi opustitve nekaterih načrtovanih projektov.

22

LM je pri Juzgado de lo Social no 39 de Madrid (delovno sodišče št. 39 v Madridu, Španija) vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj se razglasi ničnost odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi ali celo nezakonitost te odpovedi ter naj se družbama Leadmarket in Microsoft solidarno naloži, da nosita posledice, ki iz tega izhajajo.

23

Juzgado de lo Social no 39 de Madrid (delovno sodišče št. 39 v Madridu) je s sodbo z dne 30. novembra 2021 družbo Microsoft oprostilo, pri čemer je menilo, da družba Leadmarket osebe LM ni napotila v to družbo. V ta namen je navedlo, da je družba Leadmarket – in ne družba Microsoft – organizirala delovnik in delovni čas LM, ji izplačevala plačo, ji zagotovila usposabljanje, ji dovoljevala njene dopuste in organizirala njen porodniški dopust. Nato je menilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi LM s strani družbe Leadmarket nezakonita in razglasilo njeno ničnost. Vendar je predlog za naložitev plačila odškodnine zaradi diskriminacije, povezane z materinstvom, zavrnilo z obrazložitvijo, da dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji izključno na proračunskih razlogih, tudi če je do odpovedi prišlo v obdobju letnega dopusta, ki je sledilo obdobju porodniškega in starševskega dopusta za varstvo mladoletne osebe. Kljub temu je družbi Leadmarket naložilo, naj LM izplača plače, ki ji niso bile izplačane, in nadomestilo za neizrabljen dopust.

24

LM je zoper to sodbo pri Tribunal Superior de Justicia de Madrid (višje sodišče v Madridu, Španija) vložila pritožbo, v kateri je trdila, da je treba njen položaj kot položaj delavke družbe Leadmarket obravnavati kot „napotitev“, ki je bila dogovorjena z družbo Microsoft, in da je zato treba družbi Microsoft solidarno naložiti, da nosi posledice odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno z vrnitvijo LM na njeno delovno mesto.

25

Predložitveno sodišče se najprej sprašuje o uporabi Direktive 2008/104 za spor, o katerem odloča. Sprašuje se namreč, ali se ta direktiva uporablja za podjetje, ki – čeprav v nacionalnem pravu ni priznano kot agencija za zagotavljanje začasnega dela – delavca napoti v drugo podjetje. V zvezi s tem navaja, da mora imeti v španskem pravu agencija za zagotavljanje začasnega dela predhodno upravno dovoljenje za opravljanje svoje dejavnosti, česar pa navedena direktiva naj ne bi določala.

26

Dalje, če bi bilo treba šteti, da se Direktiva 2008/104 uporablja za ta spor, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je bila v obravnavani zadevi LM napotena v družbo Microsoft. Opozarja, da so v členu 3(1) Direktive 2008/104 pojmi „agencija za zagotavljanje začasnega dela“, „delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela“, „podjetje uporabnik“ in „napotitev“ opredeljeni na podlagi dejstva, da delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, svoje storitve opravlja „pod nadzorom in v skladu z navodili“ podjetja uporabnika. Navaja, da je bilo v obravnavani zadevi iz vseh elementov, značilnih za delo, ki ga je opravljala LM, razvidno, da se je aktivnost delavke izvajala pod nadzorom in v skladu z navodili družbe Microsoft, ki ji je izročila računalnik, s katerim je od doma zagotavljala pomoč na daljavo strankam določenih proizvodov družbe Microsoft, bila z odgovornimi osebami te družbe v rednem stiku in enkrat tedensko hodila na sedež zadnjenavedene družbe, za kar je imela kartico za dostop. Pojasnjuje tudi, da je poslovodja družbe Leadmarket vsak mesec prejel mesečno poročilo o aktivnosti delavke, odobril njene dopuste in določal delovni čas, tako da se postavlja vprašanje, ali je treba šteti, da se je aktivnost delavke še vedno izvajala pod nadzorom in v skladu z navodili družbe Leadmarket.

27

Predložitveno sodišče se nazadnje sprašuje o možnosti, da se LM vrne na delovno mesto, ki ga je zasedala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, po razglasitvi ničnosti te odpovedi. Navaja, da delovno mesto in naloge, ki jih je opravljala pred njenim porodniškim dopustom, v družbi Leadmarket ne obstajajo več in da bi vrnitev LM na isto delovno mesto lahko bila učinkovita le, če se izvede v družbi Microsoft. Pojasnjuje, da ta obveznost vrnitve na delovno mesto delavk, ki so bile odpuščene po vrnitvi na delo po izteku obdobja prekinitve pogodbe zaradi rojstva, posvojitve, dodelitve skrbništva zaradi posvojitve ali rejništva iz člena 45 zakona o delovnih razmerjih, velja tako za podjetje uporabnika kot za podjetje napotitelja. V obravnavani zadevi naj bi se postavljalo vprašanje, ali zaradi dejstva, da LM ni zaposlila družba Microsoft neposredno, ampak družba Leadmarket, njena pravica do vrnitve na njeno delovno mesto v družbi Microsoft preneha, saj je za njeno vrnitev na delovno mesto odgovorna edino družba Leadmarket, ali pa, nasprotno, uporaba člena 5(1) Direktive 2008/104 pomeni, da je obveznost vrnitve na delovno mesto in uporabo posledic ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi mogoče uveljavljati tudi v razmerju do podjetja uporabnika, in sicer družbo Microsoft.

28

V teh okoliščinah je Tribunal Superior de Justicia de Madrid (višje sodišče v Madridu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

29

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1)(b) Direktive 2008/104 razlagati tako, da se ta direktiva uporablja za podjetje, ki delavko napoti v drugo podjetje, čeprav prvo podjetje v skladu z nacionalno zakonodajo ni priznano kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, ker nima upravnega dovoljenja za to.

30

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje ureditve, katere del je (sodba z dne 12. maja 2022, Luso Temp, C‑426/20, EU:C:2022:373, točka 29 in navedena sodna praksa).

31

Člen 3(1)(b) Direktive 2008/104 kot agencijo za zagotavljanje začasnega dela opredeljuje vsako fizično ali pravno osebo, ki v skladu z nacionalnim pravom sklepa pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja z delavci, zaposlenimi pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, da bi jih napotila v podjetja uporabnike, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili teh podjetij.

32

Najprej, iz besedila te določbe je razvidno, da ne vsebuje nobenega pojasnila glede statusa agencije za zagotavljanje začasnega dela. V njej je namreč zgolj navedeno, da mora biti agencija za zagotavljanje začasnega dela fizična ali pravna oseba.

33

Vendar je v navedeni določbi natančneje določeno, da ta pojem zajema le podjetja, ki v skladu z nacionalnim pravom sklepajo pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja z delavci, zaposlenimi pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, z namenom, da te delavce napotijo v podjetje uporabnika (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2023, ALB FILS Kliniken, C‑427/21, EU:C:2023:505, točka 44). Iz besedila te določbe je razvidno, da se zahteva po skladnosti z nacionalnim pravom nanaša na postopek sklepanja pogodb o zaposlitvi ali na način, na katerega so bila delovna razmerja sklenjena.

34

Prav tako je treba navesti, da Direktiva 2008/104 statusa „agencije za zagotavljanje začasnega dela“ ne pogojuje s številom ali odstotkom delavcev, ki jih mora agencija napotiti v drugo podjetje, da bi jo bilo mogoče šteti za agencijo za zagotavljanje začasnega dela v smislu člena 3(1)(b) te direktive.

35

Noben element v opredelitvi „agencija za zagotavljanje začasnega dela“, kot je navedena v členu 3(1)(b) Direktive 2008/104, za to, da bi bilo mogoče agencijo šteti za agencijo za zagotavljanje začasnega dela v smislu te direktive, ne zahteva, da ima ta agencija predhodno upravno dovoljenje za opravljanje te dejavnosti v državi članici, v kateri opravlja svoje dejavnosti.

36

To razlago člena 3(1)(b) Direktive 2008/104 potrjuje kontekst, v katerega je umeščena ta določba.

37

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bila Direktiva 2008/104 sprejeta za dopolnitev regulativnega okvira, ki je bil z Direktivo Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 267), in Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368), določen na podlagi člena 137(1) in (2) ES, ki je institucije pooblaščal, da z direktivami sprejmejo minimalne zahteve, ki se izvajajo postopno, med drugim glede delovnih pogojev (sodba z dne 14. oktobra 2020, KG (Zaporedne napotitve v okviru dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela), C‑681/18, EU:C:2020:823, točka 39).

38

V ta namen, kot je razvidno iz člena 9(2) Direktive 2008/104, zadnjenavedena določa le uvedbo minimalnih zahtev (glej v tem smislu sodbo z dne 14. oktobra 2020, KG (Zaporedne napotitve v okviru dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela), C‑681/18, EU:C:2020:823, točka 41).

39

Navesti je treba, da člen 1(2) Direktive 2008/104, v katerem so navedene agencije za zagotavljanje začasnega dela zgolj z navedbo, da se ta direktiva uporablja za „javna in zasebna podjetja, ki so agencije za zagotavljanje začasnega dela ali podjetja uporabniki, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali gre za pridobitno ali nepridobitno poslovanje“, zato državam članicam pušča široko polje proste presoje.

40

Ta ugotovitev je poleg tega podprta s cilji Direktive 2008/104, kot so navedeni v uvodnih izjavah 12 in 23 ter v členu 2 te direktive, katerih namen je vzpostaviti okvir za varnost delavcev, ki je nediskriminatoren, pregleden in sorazmeren, tako da se zagotavlja spoštovanje načela enakega obravnavanja teh delavcev in da se agencije za zagotavljanje začasnega dela priznajo kot delodajalci z uvedbo minimalnih zahtev, hkrati pa se državam članicam omogoča, da določijo sankcije.

41

Če bi bilo treba področje uporabe Direktive 2008/104 razlagati tako, da zajema zgolj agencije, ki imajo v skladu s svojim nacionalnim pravom predhodno upravno dovoljenje za opravljanje dejavnosti agencije za zagotavljanje začasnega dela, bi to pomenilo, na eni strani, da bi se zaščita delavcev med državami članicami razlikovala glede na to, ali se v nacionalnih pravnih redih zahteva tako dovoljenje, znotraj iste države članice pa glede na to, ali zadevna agencija ima tako dovoljenje ali ne, in bi lahko posegalo v cilje te direktive, ki je zaščita delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, na drugi strani pa bi se s čezmernim in neupravičenim omejevanjem področja uporabe navedene direktive posegalo v njen polni učinek.

42

Taka omejitev bi namreč vsaki agenciji, ki – ne da bi imela tako dovoljenje – v druga podjetja napoti delavce, ki so z njo sklenili pogodbo o zaposlitvi, omogočala, da se izogne uporabi Direktive 2008/104 in zato delavcem ne bi omogočala, da so deležni zaščite, ki se želi zagotoviti s to direktivo, čeprav delovno razmerje med temi osebami in agencijo, ki jih napotuje, ne bi bilo bistveno drugačno od delovnega razmerja z agencijo, ki je pridobila predhodno upravno dovoljenje, ki se zahteva na podlagi nacionalnega prava.

43

Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1)(b) Direktive 2008/104 razlagati tako, da se ta direktiva uporablja za vsako fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo o zaposlitvi ali delovna razmerja z delavcem z namenom, da ga napoti v podjetje uporabnika, da bi tam začasno delal pod nadzorom in v skladu z navodili zadnjenavedenega, in ki tega delavca napoti v to podjetje, tudi če ta oseba v skladu z nacionalno zakonodajo ni priznana kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, ker nima upravnega dovoljenja za to.

44

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1), od (b) do (d), Direktive 2008/104 razlagati tako, da v pojem „delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela“ v smislu te določbe spada, prvič, podjetje, ki v skladu z nacionalno zakonodajo ni priznano kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, vendar ki, drugič, eno od svojih zaposlenih, o čigar aktivnosti prejema mesečna poročila in še vedno upravlja njen delovni čas in dopuste, napoti, tretjič, v drugo podjetje, da bi ta delavka vsakodnevno delala pod nadzorom in v skladu z navodili tega drugega podjetja.

45

Družba Microsoft trdi, da je treba to vprašanje razglasiti za nedopustno, ker se z njim skuša doseči, da Sodišče presodi dejstva, ki jih je navedlo predložitveno sodišče v zvezi z morebitno napotitvijo LM.

46

V zvezi s tem je treba spomniti, da je naloga Sodišča, kadar mu je predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, ta, da nacionalnemu sodišču pojasni vsebino pravil Unije, kar bo temu sodišču omogočilo pravilno uporabo teh pravil za dejansko stanje, o katerem odloča, ne pa da jih tako uporabi sámo, predvsem ker ni nujno, da ima Sodišče za to na voljo vse potrebne podatke (sodba z dne 18. junija 2015, Martin Meat, C‑586/13, EU:C:2015:405, točka 31).

47

Res je, da Sodišče ni pristojno za presojo dejanskega stanja v postopku v glavni stvari ali za uporabo pravil prava Unije, za katerih razlago je zaprošeno, glede nacionalnih ukrepov ali položajev, saj so ta vprašanja v izključni pristojnosti nacionalnih sodišč (sodba z dne 9. marca 2021, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, EU:C:2021:182, točka 23).

48

Vendar je treba navesti, da se predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje o področju uporabe pojmov „agencija za zagotavljanje začasnega dela“, „delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela“ in „podjetje uporabnik“, „pod nadzorom in v skladu z navodili“, katerega delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, opravlja svoje naloge, v smislu člena 3(1) Direktive 2008/104.

49

Ker se to vprašanje nanaša na razlago Direktive 2008/104, je torej dopustno.

50

Najprej je treba navesti, da je predložitveno sodišče pristojno za to, da preveri, ali delavec svoje naloge opravlja v skladu z navodili in pod nadzorom podjetja uporabnika ali delodajalca, ki ga je zaposlil in z njim sklenil pogodbo o opravljanju storitev. Vendar lahko Sodišče, ko odloča o vprašanju za predhodno odločanje, po potrebi poda pojasnila, ki predložitveno sodišče usmerjajo pri njegovi razlagi (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2017, Cussens in drugi, C‑251/16, EU:C:2017:881, točka 59).

51

Kar zadeva, na prvem mestu, pojem „agencija za zagotavljanje začasnega dela“, je iz člena 1(1) in (2) Direktive 2008/104, ki se nanašata na področje uporabe te direktive, in iz njenega člena 3(1), od (b) do (e), razvidno, da je agencija za zagotavljanje začasnega dela agencija, ki sklepa pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja z delavci z namenom, da jih napoti v podjetja uporabnike, da bi tam začasno delali „pod nadzorom in v skladu z navodili“ zadnjenavedenih.

52

Kot izhaja iz točke 34 te sodbe, Direktiva 2008/104 statusa „agencije za zagotavljanje začasnega dela“ ne pogojuje s številom ali odstotkom delavcev, ki jih mora podjetje napotiti v drugo podjetje. Vendar za opredelitev agencije za zagotavljanje začasnega dela ne zadostuje, da podjetje tega ali onega od svojih delavcev ali občasno del svojih delavcev napoti v drugo podjetje. Taki položaji naj bi bili po učinku enaki opravljanju storitev enega podjetja v razmerju do drugega, ne pa začasnemu delu.

53

Če bi predložitveno sodišče menilo, da je delodajalec delavke podjetje, katerega dejavnost – bodisi glavna ali ne – je sklepanje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij z delavci z namenom, da jih začasno napoti v podjetja uporabnike, da bi tam delali pod njihovim nadzorom in v skladu z njihovimi navodili, bo moralo ugotoviti, da se v postopku v glavni stvari uporablja Direktiva 2008/104, na podlagi katere bo lahko ugotovilo, ali je delavko iz postopka v glavni stvari mogoče šteti za delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ki opravlja svoje naloge pod nadzorom in v skladu z navodili podjetja uporabnika, v smislu Direktive 2008/104.

54

Kar zadeva, na drugem mestu, pojem „delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela“, ki je opredeljen v členu 3(1)(c) Direktive 2008/104, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pojma „delavec“ ni mogoče razlagati različno glede na nacionalne pravne ureditve, temveč ima v pravu Unije avtonomen pomen (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2007, Kiiski, C‑116/06, EU:C:2007:536, točka 25 in navedena sodna praksa).

55

Spomniti je treba, da je pojem „delavec“ opredeljen glede na objektivna merila, ki so značilna za delovno razmerje ob upoštevanju pravic in dolžnosti zadevnih oseb. Bistvena značilnost delovnega razmerja pa je okoliščina, da oseba določen čas v korist druge osebe in po njenih navodilih opravlja delo, za katero v zameno prejme plačilo (glej zlasti sodbo z dne 11. aprila 2019, Bosworth in Hurley, C‑603/17, EU:C:2019:310, točka 25 in navedena sodna praksa).

56

Vendar je napotitev delavcev, zaposlenih pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, zapleten in specifičen konstrukt delovnega prava, ki zajema dvojno delovno razmerje med podjetjem za zagotavljanje dela in napotenim delavcem na eni strani ter med tem delavcem in podjetjem uporabnikom na drugi strani, poleg tega pa še posredniško razmerje med podjetjem za zagotavljanje dela in podjetjem uporabnikom (sodba z dne 11. aprila 2013, Della Rocca, C‑290/12, EU:C:2013:235, točka 40).

57

Posebnost tega delovnega razmerja je v tem, da agencija za zagotavljanje začasnega dela v okviru napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ohrani delovno razmerje s tem delavcem, vendar nadzor in dajanje navodil, ki ju načeloma izvaja vsak delodajalec, prenese na podjetje uporabnika, s čimer ustvarja novo razmerje podrejenosti med delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in podjetjem uporabnikom, saj navedeni delavec opravlja pogodbeno storitev, ki jo podjetje za zagotavljanje začasnega dela dolguje zadnjenavedenemu podjetju, in je zaradi tega pod njegovim vodstvom in nadzorom.

58

Iz tega sledi, da je treba obstoj takega razmerja podrejenosti in stopnjo podrejenosti med delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in podjetjem uporabnikom pri opravljanju njegovih nalog presojati v vsakem posameznem primeru glede na vse vidike in okoliščine, značilne za obstoječa razmerja med strankama, to presojo pa bo moralo opraviti predložitveno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2018, Sindicatul Familia Constanța in drugi, C‑147/17, EU:C:2018:926, točka 42 in navedena sodna praksa).

59

V zvezi s tem je dejstvo, da agencija za zagotavljanje začasnega dela prejme mesečno poročilo o aktivnosti delavca, ki je napoten v podjetje uporabnika, okoliščina, ki se lahko, odvisno od primera, upošteva glede na specifični namen, ki se s tem poročilom želi doseči v razmerjih med agencijo za zagotavljanje začasnega dela in delavcem. Glede dejstva, da agencija za zagotavljanje začasnega dela odobri dopuste delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in določa njegov delovni čas, je treba navesti, da a priori ni neobičajno, da to podjetje, ki ostane delodajalec tega delavca, formalno odobri ta dopust in določa ta delovni čas, ne da bi se s tem podvomilo o resničnosti nadzora delavca in dajanja navodil delavcu, ki ju je prevzelo podjetje uporabnik v okviru napotitve tega delavca. Vendar bo moralo nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve ugotoviti, ali bi lahko druge okoliščine pomenile, da to podjetje še vedno nadzira svojega napotenega delavca in mu daje navodila.

60

Kar zadeva, na tretjem mestu, pojem „podjetje uporabnik“, člen 3(1)(d) Direktive 2008/104 določa, da to podjetje daje navodila delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in ga nadzira. Iz tega naslova lahko od delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, zahteva spoštovanje notranjih predpisov in metod dela, lahko pa tudi izvaja nadzor nad njim in nadzor nad tem, kako opravlja svoje naloge.

61

V zvezi s tem za opredelitev, kako podjetje uporabnik izvaja pooblastila za dajanje navodil in nadzor nad delavci, zaposlenimi pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, ne zadostuje, da to podjetje preverja opravljeno delo ali da tem delavcem da zgolj splošna navodila (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2015, Martin Meat, C‑586/13, EU:C:2015:405, točka 40).

62

Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1), od (b) do (d), Direktive 2008/104 razlagati tako, da v pojem „delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela“ v smislu te določbe spada položaj, v katerem delavca v podjetje uporabnika napoti podjetje, katerega dejavnost je sklepanje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij z delavci, da bi jih za določen čas napotilo v podjetje uporabnika, če je ta delavec pod nadzorom in vodstvom zadnjenavedenega podjetja ter če mu to, na eni strani, nalaga storitve, ki jih mora opraviti, način, kako naj jih opravi, in spoštovanje njegovih navodil in notranjih pravil, ter, na drugi strani, nadzira tega delavca in izvaja nadzor nad tem, kako ta opravlja svoje naloge.

63

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(1) Direktive 2008/104 razlagati tako, da mora delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ki je napoten v podjetje uporabnika, v času svoje napotitve v to podjetje prejemati plačo, ki je vsaj enaka tisti, ki bi jo prejemal, če bi ga zaposlilo to podjetje neposredno.

64

Na podlagi člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 morajo biti delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v času njihove napotitve v podjetju uporabniku deležni vsaj takšnih osnovnih delovnih in zaposlitvenih pogojev, kot bi se zanje uporabljali, če bi jih to podjetje zaposlilo neposredno na isto delovno mesto.

65

V členu 3(1)(f) navedene direktive so „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ opredeljeni kot pogoji, določeni z zakoni in drugimi predpisi, kolektivnimi pogodbami in/ali drugimi zavezujočimi splošnimi določbami, ki veljajo v podjetju uporabniku in se med drugim nanašajo na plačilo.

66

Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(1) Direktive 2008/104 razlagati tako, da mora delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ki je napoten v podjetje uporabnika v smislu te direktive, v času napotitve v to podjetje prejemati plačo, ki je vsaj enaka tisti, ki bi jo prejemal, če bi ga to podjetje zaposlilo neposredno.

67

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15 Direktive 2006/54 razlagati tako, da ima noseča delavka ali delavka, ki doji, katere odpoved pogodbe o zaposlitvi je nacionalno sodišče razglasilo za nično, pravico, da se vrne na svoje delovno mesto ali enakovredno delovno mesto po izteku porodniškega dopusta pri njenem delodajalcu ali – če je pogodba o opravljanju storitev med podjetjem uporabnikom in delodajalcem prenehala in pri njenem delodajalcu ne obstaja nobeno enakovredno delovno mesto – pri podjetju uporabniku.

68

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(1) Direktive 2008/104 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, na podlagi katere v tem položaju podjetje uporabnik in agencija za zagotavljanje začasnega dela postaneta solidarno odgovorna za posledice ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in imata zlasti obveznost, da to delavko vrneta na delovno mesto.

69

Ker je predložitvena odločba podlaga za postopek, uveden s členom 267 PDEU, mora nacionalno sodišče v predložitveni odločbi sámo pojasniti dejanski in pravni okvir spora o glavni stvari ter podati potrebna pojasnila o razlogih za izbiro določb prava Unije, katerih razlago zahteva, in o povezavi, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu pred njim (sklep z dne 9. januarja 2024, Bravchev, C‑338/23, EU:C:2024:4, točka 19 in navedena sodna praksa).

70

V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da morajo informacije iz predložitvene odločbe omogočiti, na eni strani, Sodišču, da poda koristne odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo nacionalno sodišče, in, na drugi strani, vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da uveljavijo pravico do predložitve stališč, ki jim je dodeljena s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije. Sodišče mora skrbeti za varstvo te pravice, saj se na podlagi te določbe zainteresiranim strankam vročijo le predložitvene odločbe (sklep z dne 9. januarja 2024, Bravchev, C‑338/23, EU:C:2024:4, točka 20 in navedena sodna praksa).

71

Kumulativne zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika Sodišča in so med drugim navedene v točki 15 Priporočil Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja (UL 2019, C 380, str. 1).

72

Člen 94(c) tega poslovnika tako določa, da predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebuje razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije.

73

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalno sodišče postavi v pravnem in dejanskem okviru, za katerega opredelitev je odgovorno samo in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 7. julija 2022, Coca-Cola European Partners Deutschland, C‑257/21 in C‑258/21, EU:C:2022:529, točka 35 in navedena sodna praksa).

74

V obravnavani zadevi je treba na prvem mestu ugotoviti, da ni bilo ugotovljeno, da je delodajalec delavke iz postopka v glavni stvari agencija za zagotavljanje začasnega dela, torej podjetje, katerega dejavnost je napotitev delavcev v druga podjetja uporabnike in sklepanje pogodb o zaposlitvi ali delovna razmerja z delavci z namenom, da jih začasno napoti v podjetja uporabnike.

75

Na drugem mestu, iz spisa, predloženega Sodišču, nikakor ne izhaja, da je delovno razmerje med družbo Microsoft in LM ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadnjenavedeni še vedno obstajalo. Na eni strani namreč družba Leadmarket LM ni več napotila v družbo Microsoft od začetka njenega porodniškega dopusta, na drugi strani pa je po mnenju predložitvenega sodišča pogodbeno razmerje med družbo Microsoft in družbo Leadmarket prenehalo 30. septembra 2020, torej več mesecev, preden je družba Leadmarket LM odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar sta obe postavljeni vprašanji hipotetični.

76

Poleg tega predložitvena odločba ne vsebuje nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče določiti naravo pogodbe o zaposlitvi med LM in družbo Leadmarket. Poleg tega predložitveno sodišče ne navaja nobenega pojasnila glede razlogov, zaradi katerih meni, da bi se v tem kontekstu razlaga člena 15 Direktive 2006/54 in člena 5(1) Direktive 2008/104 uporabljala za položaj LM, zlasti ker je pogodba o opravljanju storitev, sklenjena med družbo Microsoft in družbo Leadmarket, prenehala 30. septembra 2020, torej več mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi LM.

77

Glede na navedeno je treba četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje šteti za nedopustni.

78

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo: