SODBA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 8. maja 2025(*)

„ Neizpolnitev obveznosti države – Okolje – Direktiva 1999/31/ES – Odlagališča odpadkov – Direktiva 2008/98/ES – Ravnanje z odpadki – Sodba Sodišča, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Delna neizvršitev – Člen 260(2) PDEU – Denarne sankcije – Pavšalni znesek “

V zadevi C‑318/23,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 260(2) PDEU, vložene 24. maja 2023,

Evropska komisija, ki jo zastopajo U. Babovič, M. Escobar Gómez, A. Kraner in P. Ondrůšek, agenti,

tožeča stranka,

proti

Republiki Sloveniji, ki jo zastopa J. Morela, agentka,

tožena stranka,

SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi N. Jääskinen, predsednik devetega senata v funkciji predsednika osmega senata, M. Gavalec (poročevalec) in Z. Csehi, sodnika,

generalni pravobranilec: A. M. Collins,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj:

–        ugotovi, da Republika Slovenija s tem, da ni sprejela vseh ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe z dne 16. julija 2015, Komisija/Slovenija (C‑140/14, EU:C:2015:501, v nadaljevanju: sodba Komisija/Slovenija), v delu, ki se nanaša na parcelo št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak), ni izpolnila obveznosti iz člena 260(1) PDEU;

–        Republiki Sloveniji naloži, naj Komisiji plača denarno kazen 4500 EUR na dan od dneva razglasitve sodbe v tem postopku do dneva, ko bo Republika Slovenija izvršila sodbo Komisija/Slovenija v delu, ki se nanaša na parcelo št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak);

–        Republiki Sloveniji naloži, naj Komisiji plača pavšalni znesek, ki ustreza dnevnemu znesku 500 EUR, pomnoženemu s številom dni, ki so pretekli med datumom razglasitve sodbe Komisija/Slovenija in tistim od naslednjih datumov, ki nastopi prvi, in sicer bodisi datumom izvršitve navedene sodbe bodisi datumom razglasitve sodbe v tej zadevi, pri čemer je najnižji pavšalni znesek 280.000 EUR, in

–        Republiki Sloveniji naloži plačilo stroškov.

 Pravni okvir

 Direktiva 1999/31/ES

2        Člen 5(3)(e) Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlagališčih odpadkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 228, in popravek v UL 2021, L 146, str. 78) določa:

„Države članice sprejmejo ukrepe, da se naslednji odpadki na odlagališčih ne prevzemajo:

[…]

(e)      kakršnikoli drugi odpadki, ki ne izpolnjujejo meril za prevzem, določenih v skladu s Prilogo II“.

3        Člen 6(a) te direktive določa, da države članice sprejmejo ukrepe, da se na odlagališčih odlagajo samo odpadki, ki so bili obdelani. Člen 6(b) in (c) navedene direktive državam članicam nalaga, da sprejmejo ukrepe, prvič, da se odlagališču za nevarne odpadke dodelijo le nevarni odpadki, ki izpolnjujejo merila, določena v skladu s Prilogo II k tej direktivi, in drugič, da se odlagališče za nenevarne odpadke lahko uporablja samo za komunalne odpadke, nenevarne odpadke kakršnega koli drugega izvora, ki izpolnjujejo merila za prevzem, določena v skladu s to prilogo II, in stabilne nevarne odpadke.

4        Člen 7 Direktive 1999/31 določa, da države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vloga za dovoljenje za odlagališče vsebuje določene minimalne podatke, člen 8 te direktive določa pogoje za izdajo tega dovoljenja, člen 9 navedene direktive pa natančneje določa vsebino tega dovoljenja.

5        V skladu s členom 11 navedene direktive države članice sprejmejo ukrepe, da imetnik ali upravljavec odpadkov upošteva postopek za sprejem teh odpadkov na odlagališče.

6        Člen 12 iste direktive in Priloga III k tej direktivi državam članicam nalagata, da sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da postopki nadzora in spremljanja med obratovanjem odlagališča izpolnjujejo predpisane minimalne zahteve.

7        Priloge od I do III k Direktivi 1999/31 določajo splošne zahteve za vse razrede odlagališč, merila in postopke za prevzem odpadkov ter postopke nadzora in spremljanja med obratovanjem odlagališč in po njihovem zaprtju.

 Direktiva 2008/98/ES

8        Člen 13 Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL 2008, L 312, str. 3), naslovljen „Varstvo zdravja ljudi in okolja“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se ravnanje z odpadki izvaja na način, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju ter zlasti:

(a)      ne predstavlja tveganja za vodo, zrak, tla, rastline ali živali;

(b)      je brez škodljivih vplivov zaradi hrupa ali vonjav, in

(c)      ne vpliva škodljivo na krajino ali kraje posebnega pomena.“

9        Člen 36 te direktive, naslovljen „Izvrševanje in kazni“, v odstavku 1 določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za prepoved puščanja odpadkov, njihovega odmetavanja ali nenadzorovanega ravnanja z njimi.“

 Sodba Komisija/Slovenija

10      Sodišče je s sodbo Komisija/Slovenija zlasti odločilo, da Republika Slovenija s tem, da je odobrila vnos zemeljskega izkopa na parceli št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak), ne da bi zagotovila, da na tej lokaciji pred tem ali sočasno niso bili vneseni nobeni drugi odpadki, in s tem, da ni sprejela nobenega ukrepa za odstranitev odpadkov, za katere ne velja izdano dovoljenje, s te lokacije, ki jo je treba šteti za nezakonito odlagališče, ker ne izpolnjuje pogojev in zahtev, določenih v členu 13 in členu 36(1) Direktive 2008/98 na eni strani ter v členu 5(3)(e) in členu 6 Direktive 1999/31 v povezavi z Odločbo Sveta 2003/33/ES z dne 19. decembra 2002 o določitvi meril in postopkov za sprejemanje odpadkov na odlagališčih na podlagi člena 16 in Priloge II k Direktivi 1999/31/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 314) ter členih od 7 do 9, 11 in 12 Direktive 1999/31 in prilogah od I do III k zadnjenavedeni direktivi na drugi strani, ni izpolnila obveznosti iz vseh teh določb.

 Predhodni postopek in postopek pred Sodiščem

11      Komisija je po razglasitvi sodbe Komisija/Slovenija z dopisom z dne 30. julija 2015 od Republike Slovenije zahtevala informacije o ukrepih, ki so bili sprejeti za izvršitev navedene sodbe.

12      Republika Slovenija je v odgovoru z dne 14. septembra 2015 navedla, da ocenjuje, da bo mogoče sanacijo zadevne lokacije izvesti najpozneje do konca leta 2016.

13      Republika Slovenija je 31. marca 2016 Komisiji predložila dokumentacijo, na podlagi katere je to institucijo pozvala, naj se opredeli do ustreznosti sanacije, ki jo je predlagala ta država članica. Komisija je z dopisom z dne 4. maja 2016 od navedene države članice zahtevala prevod nekaterih delov te dokumentacije in dodatna pojasnila. Republika Slovenija je ta pojasnila predložila z dopisom z dne 13. junija 2016.

14      Po sestanku s Komisijo, ki je potekal junija 2016, je ta država članica predložila časovni načrt (v nadaljevanju: časovni načrt iz leta 2016), iz katerega je bilo razvidno, da roka za izvedbo sanacije, ki je bil napovedan v njenem odgovoru z dne 14. septembra 2015, ne bo mogoče spoštovati. V skladu s tem dokumentom bi morale biti raziskave na področju okolja končane 20. septembra 2017, idejni projekti v variantah bi morali biti končani 10. januarja 2018, okoljevarstveno dovoljenje bi moralo biti pridobljeno 17. oktobra 2018, prostorski izvedbeni načrt bi moral biti sprejet januarja 2019, gradbeno dovoljenje pa bi moralo biti pridobljeno 22. maja 2019, tako da naj bi se sanacija izvajala med prvo polovico leta 2020 in 3. novembrom 2021.

15      Komisija je z dopisom z dne 31. oktobra 2016 izrazila zadovoljstvo glede specifičnih elementov, ki jih je predložila Republika Slovenija, in podrobnega terminskega plana, ki ga je ta država članica predložila za izvršitev sodbe Komisija/Slovenija najpozneje novembra 2021, ter Republiko Slovenijo pozvala, naj jo redno obvešča o doseženem napredku in morebitnih zamudah pri izvajanju ukrepov, ki omogočajo izvršitev navedene sodbe. Komisija je pojasnila, da namerava v primeru odstopanja od časovnega načrta iz leta 2016 nadaljevati postopek za ugotavljanje kršitev.

16      Republika Slovenija je z dopisom z dne 29. decembra 2016 Komisijo obvestila, da je bil – tudi če bi bili vmesni roki podaljšani za eno leto glede na roke, določene v časovnem načrtu iz leta 2016 – končni rok za izvršitev sodbe Komisija/Slovenija odtlej določen na 15. julij 2021.

17      Republika Slovenija je 20. februarja 2018 Komisijo obvestila, da se je zaradi revizijskih postopkov postopek oddaje javnega naročila za izdelavo idejnega projekta podaljšal, tako da pogodba o oddaji tega naročila ni bila podpisana aprila 2017, to je ob prvotno določenem roku, ampak decembra 2017. Ta država članica je sicer trdila, da končni rok za izvršitev sodbe Komisija/Slovenija, določen za julij 2021, ostaja nespremenjen, vendar Komisiji kljub njenemu vprašanju ni razložila, kako bi ta rok kljub neupoštevanju vmesnih rokov lahko spoštovala.

18      Komisija je menila, da Republika Slovenija ni v celoti izvršila sodbe Komisija/Slovenija, ker odlagališče na parceli št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak) še vedno ni bilo sanirano, zato je tej državi članici 8. junija 2018 poslala uradni opomin v skladu s členom 260(2) PDEU, s katerim jo je pozvala, naj v dveh mesecih od prejema tega opomina predloži svoje pripombe.

19      Republika Slovenija je z dopisom z dne 1. avgusta 2018 Komisijo obvestila, da ni odgovorna za zamude pri postopku oddaje javnega naročila, ampak da si kar najbolj prizadeva za spoštovanje časovnega načrta iz leta 2016, da bi bila sodba Komisija/Slovenija v celoti izvršena do julija 2021.

20      Republika Slovenija je med novembrom 2018 in oktobrom 2020 Komisiji predložila tudi več poročil, da bi jo obvestila o napredku pri izvrševanju sodbe Komisija/Slovenija.

21      Poleg tega je s poročiloma z dne 3. februarja 2021 in 3. maja 2021 Komisijo obvestila o zamudah pri postopkih oddaje javnih naročil zaradi pandemije covida‑19, pri čemer je pojasnila, da se bodo postopki sanacije odlagališča na parceli št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak) končali najpozneje konec leta 2021.

22      Nazadnje, Republika Slovenija je po tem, ko je Komisijo s poročilom z dne 29. oktobra 2021 obvestila, da je objava javnega naročila za izvedbo sanacijskih del preložena na konec novembra 2021, v poročilu z dne 6. januarja 2023 pojasnila, da bo pogodba z izbranim izvajalcem podpisana konec marca 2023 in da bo ta imel na voljo 16 mesecev za izvedbo potrebne sanacije.

23      V teh okoliščinah je Komisija 24. maja 2023 vložila to tožbo.

24      Pisni del postopka je bil končan 23. novembra 2023.

25      Z odločbo predsednika Sodišča z dne 6. februarja 2024 je bil postopek v obravnavani zadevi prekinjen do razglasitve sodbe v zadevi C‑147/23. Po razglasitvi sodbe z dne 25. aprila 2024, Komisija/Poljska (Direktiva o žvižgačih) (C‑147/23, EU:C:2024:346), se je postopek v tej zadevi nadaljeval v skladu z odločbo predsednika Sodišča z istega dne.

26      Republika Slovenija je z dopisoma z dne 30. julija in 6. septembra 2024 predlagala, naj se ji na podlagi člena 128(2) Poslovnika Sodišča dovoli predložitev novih dokazov po koncu pisnega dela postopka. Ta država članica je ob upoštevanju doseženega napredka pri sanaciji odlagališča na parceli št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak), ki naj bi bil izkazan s predloženimi novimi dokazi, menila, da je sodbo Komisija/Slovenija v celoti izvršila.

27      Sodišče je z odločbama z dne 3. septembra in 9. septembra 2024 te nove dokaze dopustilo in jih posredovalo Komisiji, da bi pridobilo njeno stališče.

28      Komisija je 7. oktobra 2024 podala stališče o teh dokazih.

29      Komisija je z aktom z dne 18. decembra 2024 Sodišče obvestila, da se lahko šteje, da je Republika Slovenija sodbo Komisija/Slovenija v celoti izvršila 14. novembra 2024, to je na dan, ko so bila po mnenju Komisije končana vsa zahtevana sanacijska dela. Zato je ta institucija na eni strani delno umaknila tožbo in se odpovedala predlogu za določitev denarne kazni, na drugi strani pa je prilagodila svoj predlog, naj se tej državi članici naloži plačilo pavšalnega zneska, pri čemer je iz tega naslova predlagala znesek 1.704.500 EUR, to je 500 EUR na dan za obdobje od 16. julija 2015 do 14. novembra 2024.

30      Navedena država članica je 7. januarja 2025 predložila stališče glede prilagoditve tožbenih predlogov Komisije.

 Tožba

 Neizpolnitev obveznosti

 Trditve strank

31      Komisija trdi, da Republika Slovenija ni v razumnem roku sprejela vseh ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe Komisija/Slovenija v delu, ki se nanaša na sanacijo odlagališča na parceli št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak).

32      Republika Slovenija ne izpodbija tega, da na dan izteka roka, določenega v uradnem opominu, to je 8. avgusta 2018, ni sprejela vseh za to potrebnih ukrepov.

33      Vendar ta država članica trdi, na prvem mestu, da ob upoštevanju zapletenosti, obsega in posebej dolgega trajanja postopkov, ki jih je bilo treba izvesti za sanacijo parcele št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak), ni imela na voljo zadostnega roka.

34      Na drugem mestu, navedena država članica v bistvu trdi, da je zamuda pri izvršitvi sodbe Komisija/Slovenija na eni strani posledica pandemije covida‑19 in organizacijskih težav, ki jih je ta povzročila v obdobju od marca 2020 do maja 2023, na drugi strani pa časa, ki ga je Komisija sama potrebovala med 31. marcem 2016 in 31. oktobrom 2016, da bi zavzela stališče o ustreznosti predlagane sanacije zadevne lokacije.

 Presoja Sodišča

35      Člen 260(2) PDEU določa, da lahko Komisija, če meni, da zadevna država članica ni sprejela potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe Sodišča, pri Sodišču vloži tožbo, potem ko je tej državi članici omogočila, da predloži svoje pripombe, in pri tem določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki naj jo navedena država članica plača in ki je po njenem mnenju primerna glede na okoliščine zadeve.

36      Z zvezi s tem je referenčni datum, glede na katerega se presoja neizpolnitev obveznosti na podlagi člena 260(2) PDEU, dan izteka roka, ki je določen v uradnem opominu, izdanem na podlagi navedene določbe (sodba z dne 14. decembra 2023, Komisija/Romunija (Zapiranje odlagališč), C‑109/22, EU:C:2023:991, točka 37 in navedena sodna praksa).

37      V obravnavani zadevi, kot je Republika Slovenija priznala v odgovoru na tožbo in v dupliki, na dan izteka roka, določenega v uradnem opominu, in sicer 8. avgusta 2018, ta država članica še ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe Komisija/Slovenija v delu, ki se nanaša na sanacijo odlagališča na parceli št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak). Poleg tega navedena država v stališču z dne 7. januarja 2025 glede prilagoditve tožbenih predlogov Komisije ni prerekala, da je sodbo Komisija/Slovenija v celoti izvršila šele 14. novembra 2024.

38      Vendar Republika Slovenija v utemeljitev zamude pri izvršitvi navedene sodbe navaja več trditev, ki so navedene v točkah 33 in 34 te sodbe.

39      Na prvem mestu, v zvezi s trditvijo, da ta država članica ni imela na voljo zadostnega roka, zlasti ob upoštevanju zapletenosti, obsega in posebej dolgega trajanja postopkov, ki jih je bilo treba izvesti za sanacijo odlagališča na parceli št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak), je treba opozoriti, da čeprav člen 260(1) PDEU ne določa natančno roka, v katerem je treba sodbo izvršiti, interes takojšnje in enotne uporabe prava Unije v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, da se to izvrševanje začne takoj in se čim prej konča (sodba z dne 14. decembra 2023, Komisija/Romunija (Zapiranje odlagališč), C‑109/22, EU:C:2023:991, točka 67).

40      V obravnavani zadevi zadostuje ugotoviti, da je Komisija to tožbo vložila šele 24. maja 2023, to je skoraj pet let po tem, ko je bil poslan uradni opomin, in več kot sedem let in deset mesecev po razglasitvi sodbe Komisija/Slovenija. Zato tudi če je bilo za izvršitev navedene sodbe treba izvesti zapletene postopke, takih rokov ni mogoče šteti za nezadostne.

41      Na drugem mestu, Republika Slovenija trdi, da je zamuda pri tem, da bi bila sodba Komisija/Slovenija v celoti izvršena, posledica dogodkov, ki so neodvisni od nje. Na eni strani, sklicuje se na pandemijo covida-19, ki je trajala od marca 2020 do maja 2023, da bi upravičila, da navedena sodba ni bila v celoti izvršena 3. novembra 2021, to je na datum, ki je bil prvotno predviden v časovnem načrtu iz leta 2016. Vendar zadostuje navesti, da čeprav taka pandemija lahko povzroči zamude pri izvajanju projektov, kot je projekt sanacije zadevne parcele, je v obravnavani zadevi, kot je opozorjeno v točkah 16, 17 in 19 te sodbe, Republika Slovenija že ob začetku izvajanja časovnega načrta iz leta 2016 Komisijo obvestila o obstoju velikih zamud pri nekaterih vmesnih fazah izvedbe zadevnega projekta, pri čemer je pojasnila, da naj te zamude ne bi vplivale na datum, ko bo sodba Komisija/Slovenija v celoti izvršena. Prav tako je – kot je Komisija navedla v repliki, ne da bi ji Republika Slovenija glede tega nasprotovala – iz uradnega opomina razvidno, da je na dan, ko je bil ta poslan, pri izvedbi sanacije zadevne parcele že prišlo do več kot enoletne zamude glede na vmesne faze, določene v časovnem načrtu iz leta 2016. Iz tega izhaja, da je pri sanaciji zadevne parcele prišlo do znatne zamude precej pred izbruhom pandemije covida‑19.

42      Na drugi strani, trditev, navedena v točki 34 te sodbe, ki se nanaša na domnevno sedemmesečno zamudo Komisije, nima dejanske podlage. Kot je namreč Komisija navedla v repliki, ne da bi ji Republika Slovenija glede tega nasprotovala, je ta država članica po tem, ko je 31. marca 2016 predložila dokumentacijo o predvidenem sanacijskem projektu, 4. maja 2016 od nje zahtevala, naj ji predloži številna tehnična pojasnila. Ta so ji bila predložena junija 2016 in so bila podlaga za sprejetje stališča z dne 31. oktobra 2016 o ustreznosti predlagane sanacije. Zato v nasprotju s tem, kar zatrjuje navedena država članica, Komisiji ni mogoče pripisati nobene sedemmesečne zamude. Poleg tega čas, ki ga je ta institucija namenila za pripravo svojega stališča, ni nerazumno dolg.

43      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Republika Slovenija s tem, da do datuma izteka roka, določenega v uradnem opominu, ki ga je izdala Komisija, in sicer do 8. avgusta 2018, ni sprejela vseh ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe Komisija/Slovenija, ni izpolnila obveznosti iz člena 260(1) PDEU.

 Predlog za naložitev plačila pavšalnega zneska na podlagi člena 260(2) PDEU

 Trditve strank

44      Komisija se pri določitvi višine pavšalnega zneska opira na splošna načela iz točke 2 svojega Sporočila 2023/C 2/01, naslovljenega „Finančne sankcije v postopkih za ugotavljanje kršitev“ (UL 2023, C 2, str. 1, v nadaljevanju: sporočilo iz leta 2023), ter na metodo izračuna iz točk 3 in 4 tega sporočila. Natančneje, ta institucija navaja, da mora določitev višine pavšalnega zneska temeljiti na treh merilih za izračun finančnih sankcij, omenjenih v navedenem sporočilu, in sicer resnosti kršitve, njenem trajanju in potrebi po tem, da se zagotovi odvračilni učinek sankcije, da bi se preprečile nadaljnje kršitve.

45      Na prvem mestu, Komisija v zvezi z resnostjo kršitve navaja, da koeficient resnosti obravnavane zadeve določi ob upoštevanju dveh parametrov, in sicer pomembnosti pravil Unije, ki so bila kršena, ter posledic kršitve za splošne in posamezne interese.

46      Kar zadeva pomembnost kršenih pravil, ta institucija navaja, da je namen Direktive 2008/98 in Direktive 1999/31 varovanje zdravja ljudi in okolja. Republika Slovenija pa naj bi s tem, da v predpisanem roku ni sprejela ukrepov za sanacijo odlagališča na parceli št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak), kršila več osnovnih obveznosti, določenih v teh direktivah, zaradi česar naj bi se ta kršitev štela za resno.

47      V zvezi s posledicami te kršitve za splošne in posamezne interese Komisija poudarja, da lahko neizvršitev sodbe Komisija/Slovenija povzroči resno in nepopravljivo škodo za zdravje ljudi in okolje. V zvezi s tem ob opiranju na točko 28 sodbe z dne 15. marca 2017, Komisija/Španija (C‑563/15, EU:C:2017:210), trdi, da je prisotnost odpadkov na odlagališčih, ne glede na vrsto zadevnih odpadkov, nujno povezana z degradacijo okolja. Dlje kot so ti odpadki prisotni, večja naj bi bila ta degradacija.

48      Komisija kot olajševalni okoliščini navaja, prvič, da je Republika Slovenija s tem, da ji je redno pošiljala poročila o napredku ukrepov, predvidenih za izvršitev sodbe Komisija/Slovenija, v celoti sodelovala s Komisijo, in drugič, da je navedeno sodbo delno izvršila leta 2015, ko je dokončala sanacijo lokacije Gaberje jug, za katero je bila prav tako obsojena zaradi neizpolnitve obveznosti.

49      V teh okoliščinah Komisija predlaga, naj se uporabi koeficient resnosti 5.

50      Na drugem mestu, Komisija v zvezi s trajanjem kršitve navaja, da je to pri izračunu pavšalnega zneska enako številu dni trajanja kršitve. To trajanje se izračuna v skladu s točko 4.2.1 sporočila iz leta 2023 in ustreza številu dni od dneva razglasitve sodbe Komisija/Slovenija do dneva, ko je bila kršitev odpravljena.

51      Na tretjem mestu, kar zadeva merilo, ki se nanaša na potrebo po tem, da se zagotovi odvračilni učinek sankcije ob upoštevanju plačilne zmožnosti zadevne države članice, Komisija navaja, da je to izraženo s faktorjem „n“, ki je določen za vsako državo članico v točki 3 Priloge I k sporočilu iz leta 2023. V skladu s to točko 3 je faktor „n“ Republike Slovenije 0,10.

52      Zato Komisija na podlagi točke 4 sporočila iz leta 2023 predlaga, naj se pavšalna osnova za plačilo pavšalnega zneska, ki je v točki 2 Priloge I k temu sporočilu določena v višini 1000 EUR, pomnoži s koeficientom resnosti 5 in faktorjem „n“ te države članice, in sicer 0,10, kar ustreza dnevnemu znesku 500 EUR. Ta znesek se nato pomnoži s številom dni trajanja kršitve. Komisija v aktu z dne 18. decembra 2024 navaja, da je število dni trajanja kršitve, storjene v obravnavani zadevi, število dni med 16. julijem 2015, to je datumom razglasitve sodbe Komisija/Slovenija, in 14. novembrom 2024, ko je bila kršitev odpravljena, kar ustreza 3409 dnevom. Pavšalni znesek, ki ga je treba naložiti, naj bi torej znašal 1.704.500 EUR.

53      Republika Slovenija v odgovoru na tožbo in dupliki najprej trdi, da je uporabljeni koeficient resnosti previsok in da ne bi smel biti določen na 5, kot predlaga Komisija, ampak na 1.

54      V zvezi s tem ta država članica navaja, da je Komisija pred razglasitvijo sodbe Komisija/Slovenija močno pretiravala glede velikosti in nevarnosti onesnaženja za tla in podzemno vodo na zadevni parceli. Raziskave, opravljene po navedeni sodbi, naj bi razkrivale, da je glavnina nasutij na tej parceli inertnega značaja in torej nenevarna. Koeficient resnosti kršitve naj bi torej moral odražati dejstvo, da se je navedena parcela večinoma uporabljala za odstranjevanje inertnih gradbenih odpadkov, katerih učinki na okolje in zdravje ljudi so zanemarljivi.

55      Iz teh raziskav naj bi izhajalo, da zadevna nasutja ne povzročajo resne in nepopravljive škode za zdravje ljudi in okolje ter ne povečujejo degradacije okolja.

56      Poleg tega Republika Slovenija navaja pet olajševalnih okoliščin, ki naj bi morale primarno pripeljati do zavrnitve tožbe ali, podredno, do tega, da bi Sodišče uporabilo koeficient resnosti 1.

57      Prvič, ta država članica trdi, da je s ciljem varstva okolja v soglasju s Komisijo začela sanirati območje, ki je veliko bolj obsežno kot parcela št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak).

58      Drugič, poudarja dobro sodelovanje svojih služb s Komisijo.

59      Tretjič, opozarja, da je sodbo Komisija/Slovenija že delno izvršila s tem, da je leta 2015 dokončala sanacijo lokacije Gaberje jug.

60      Četrtič, Komisiji očita, da pri izračunu pavšalnega zneska, ki ga predlaga, kot olajševalne okoliščine ni upoštevala vseh pripravljalnih del, izvedenih za sanacijo zadevne parcele.

61      Nazadnje, petič, Komisiji očita, da ni upoštevala pandemije covida-19 kot razloga za zamudo pri izvršitvi sodbe Komisija/Slovenija. Zaradi te pandemije naj bi se namreč upravni postopki v obdobju med marcem 2020 in majem 2023 znatno upočasnili, tako da naj bi se ta država članica soočila z začasno nemožnostjo izvajanja dejavnosti, povezanih z izvršitvijo navedene sodbe.

 Presoja Sodišča

62      Najprej je treba opozoriti, da je cilj postopka iz člena 260(2) PDEU državo članico kršiteljico spodbuditi k izvršitvi sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti in s tem zagotoviti učinkovito uporabo prava Unije ter da oba ukrepa, predvidena s to določbo, torej denarna kazen in pavšalni znesek, sledita temu cilju (sodbi z dne 20. januarja 2022, Komisija/Grčija (Izterjava državnih pomoči – Feronikelj), C‑51/20, EU:C:2022:36, točka 85 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. junija 2024, Komisija/Madžarska (Sprejem prosilcev za mednarodno zaščito II), C‑123/22, EU:C:2024:493, točka 96 in navedena sodna praksa).

63      Opozoriti je tudi treba, da je Sodišče pristojno za to, da v vsaki zadevi glede na okoliščine primera, o katerem odloča, ter glede na stopnjo prepričevanja in odvračanja, ki se mu zdi potrebna, določi primerne denarne sankcije, da se med drugim preprečijo ponovne kršitve prava Unije, podobne obravnavani (sodba z dne 13. junija 2024, Komisija/Madžarska (Sprejem prosilcev za mednarodno zaščito II), C‑123/22, EU:C:2024:493, točka 97 in navedena sodna praksa).

64      Pri naložitvi plačila pavšalnega zneska in določitvi morebitne višine tega zneska je treba v vsakem posameznem primeru upoštevati vse ustrezne dejavnike, ki se nanašajo na značilnosti ugotovljene neizpolnitve obveznosti in na ravnanje države članice, na katero se nanaša postopek, ki se je začel na podlagi člena 260 PDEU. Ta člen v zvezi s tem Sodišču podeljuje široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, da to odloči, ali je treba tako sankcijo naložiti, in če je tako, da določi njen znesek (sodba z dne 13. junija 2024, Komisija/Madžarska (Sprejem prosilcev za mednarodno zaščito II), C‑123/22, EU:C:2024:493, točka 98 in navedena sodna praksa).

65      V tej zadevi vsi pravni in dejanski elementi, na podlagi katerih je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti, kažejo na to, da je treba za to, da se učinkovito prepreči ponovitev kršitev prava Unije, podobnih obravnavani, v prihodnje, sprejeti odvračilni ukrep, kakršen je naložitev plačila pavšalnega zneska.

66      V teh okoliščinah mora Sodišče v okviru izvrševanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku ta pavšalni znesek določiti tako, da bo ta na eni strani prilagojen okoliščinam in na drugi sorazmeren s storjenimi kršitvami (sodba z dne 13. junija 2024, Komisija/Madžarska (Sprejem prosilcev za mednarodno zaščito II), C‑123/22, EU:C:2024:493, točka 100 in navedena sodna praksa).

67      Med dejavniki, ki jih je treba glede tega upoštevati, so elementi, kot so resnost in trajanje ugotovljenih kršitev ter plačilna zmožnost zadevne države članice (sodba z dne 13. junija 2024, Komisija/Madžarska (Sprejem prosilcev za mednarodno zaščito II), C‑123/22, EU:C:2024:493, točka 101 in navedena sodna praksa).

68      Na prvem mestu, kar zadeva resnost zadevne kršitve, je treba navesti, prvič, da dolgotrajna neizvršitev sodbe Sodišča sama po sebi pomeni resno kršitev načela zakonitosti in pravnomočnosti v Uniji, ki temelji na načelu pravne države (sodba z dne 13. junija 2024, Komisija/Madžarska (Sprejem prosilcev za mednarodno zaščito II), C‑123/22, EU:C:2024:493, točka 102).

69      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav je Republika Slovenija leta 2015 sprejela potrebne ukrepe za izvršitev sodbe Komisija/Slovenija v zvezi z lokacijo Gaberje jug, je navedeno sodbo v zvezi z odlagališčem na parceli št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak) izvršila šele 14. novembra 2024, kar je več kot devet let in štiri mesece po razglasitvi navedene sodbe.

70      Drugič, poudariti je treba pomen določb, ki so predmet neizpolnitve obveznosti, ugotovljene v točki 43 te sodbe.

71      Na eni strani je namen Direktive 1999/31 preprečiti ali zmanjšati, kolikor je mogoče, negativne učinke na okolje in posledično ogrožanje zdravja ljudi zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, kar je eden od ciljev okoljske politike Unije, kot izhaja iz člena 191 PDEU.

72      Na drugi strani je namen Direktive 2008/98 s strogimi tehničnimi in obratovalnimi zahtevami za odpadke in odlagališča zagotoviti med drugim ukrepe za preprečevanje ali zmanjševanje – kolikor je mogoče – negativnih učinkov odlaganja odpadkov na odlagališčih na okolje in posledičnega ogrožanja zdravja ljudi med celotno obratovalno dobo odlagališča.

73      Iz ustaljene sodne prakse Sodišča pa izhaja, da če se lahko s kršitvijo in zlasti neizvršitvijo sodbe Sodišča povzroča škoda okolju in ogroža zdravje ljudi, je treba tako kršitev šteti za posebej resno (sodba z dne 14. decembra 2023, Komisija/Romunija (Zapiranje odlagališč), C‑109/22, EU:C:2023:991, točka 61 in navedena sodna praksa).

74      Ker je v obravnavani zadevi to, da sodba Komisija/Slovenija ni bila v celoti izvršena, povzročilo – kot je razvidno iz spisa, predloženega Sodišču – znatna tveganja za okolje in zdravje ljudi, je treba to nepopolno izvršitev šteti za posebej resno.

75      Vendar je treba kot olajševalni okoliščini upoštevati sodelovanje Republike Slovenije v okviru postopka na podlagi člena 260 PDEU in stalni napredek, dosežen ne le na lokaciji Gaberje jug, ampak tudi na lokaciji Teharje (Bukovžlak).

76      Tega, da naj bi bili odpadki na lokaciji Teharje (Bukovžlak) večinoma inertni in zato nenevarni, tako da naj njihova prisotnost ne bi mogla pomeniti tveganja za zdravje ljudi ali okolje, pa, nasprotno, ni mogoče šteti za olajševalno okoliščino. Že dolgotrajna prisotnost zadevnih odpadkov namreč zadostuje za ogrožanje zdravja ljudi in okolja. Prisotnost odpadkov na odlagališču, ne glede na naravo zadevnih odpadkov, je neločljivo povezana z degradacijo okolja (sodba z dne 15. marca 2017, Komisija/Španija, C‑563/15, EU:C:2017:210, točka 28). Odpadki imajo posebno naravo, tako da njihovo kopičenje, še preden postanejo nevarni za zdravje, pomeni nevarnost za okolje (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, Komisija/Italija, C‑653/13, EU:C:2015:478, točka 38).

77      Na drugem mestu, kar zadeva trajanje kršitve, je treba upoštevati obdobje med datumom razglasitve sodbe, s katero je bila ugotovljena prva neizpolnitev obveznosti, in trenutkom, ko Sodišče preučuje dejansko stanje (sodba z dne 14. decembra 2023, Komisija/Romunija (Zapiranje odlagališč), C‑109/22, EU:C:2023:991, točka 65 in navedena sodna praksa).

78      V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da je neizpolnitev obveznosti trajala od 16. julija 2015, ko je bila razglašena sodba Komisija/Slovenija, do 13. novembra 2024, kar je dan pred datumom, ko je bila kršitev odpravljena, to je več kot devet let in štiri mesece, kar pomeni znatno trajanje.

79      Kot pa je bilo opozorjeno v točki 39 te sodbe, čeprav člen 260(1) PDEU ne določa natančnega roka, v katerem je treba sodbo izvršiti, interes takojšnje in enotne uporabe prava Unije zahteva, da se to izvrševanje začne takoj in se čim prej konča.

80      V zvezi s tem trditve Republike Slovenije, da ni mogla sprejeti vseh ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe Komisija/Slovenija, zlasti zaradi pandemije covida‑19 in posledičnih motenj v upravni dejavnosti, ni mogoče sprejeti. Kot je bilo namreč opozorjeno v točki 41 te sodbe, ta pandemija ne more upravičiti celotne zamude pri izvršitvi navedene sodbe, ker so, kot poudarja Komisija, pri izvajanju časovnega načrta iz leta 2016 že januarja 2020 obstajale zamude, tako da je bilo v nasprotju s tem, kar trdi ta država članica, že pred izbruhom navedene pandemije iluzorno meniti, da je ta časovni načrt še mogoče spoštovati.

81      Na tretjem mestu, kar zadeva plačilno zmožnost zadevne države članice, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba – brez poseganja v možnost Komisije, da predlaga finančne sankcije na podlagi več meril, zlasti za ohranjanje razumne razlike med različnimi državami članicami – upoštevati BDP te države kot prevladujoči dejavnik za presojo njene plačilne zmožnosti in določitev dovolj odvračilnih in sorazmernih sankcij, da se učinkovito prepreči ponovitev kršitev prava Unije, podobnih obravnavani, v prihodnje (sodba z dne 25. aprila 2024, Komisija/Poljska (Direktiva o žvižgačih), C‑147/23, EU:C:2024:346, točka 81 in navedena sodna praksa).

82      V zvezi s tem je Sodišče že večkrat razsodilo, da je treba upoštevati nedavno gibanje BDP države članice, kot je razvidno na dan, ko Sodišče presoja dejansko stanje (sodba z dne 25. aprila 2024, Komisija/Poljska (Direktiva o žvižgačih), C‑147/23, EU:C:2024:346, točka 82). Vendar, kot je razvidno iz točk od 83 do 86 navedene sodbe, je Sodišče ugotovilo, da pri določitvi plačilne zmožnosti zadevne države članice v metodo izračuna faktorja „n“ ni mogoče vključiti upoštevanja demografskega merila v skladu s podrobnimi pravili iz točk 3.4 in 4.2 sporočila iz leta 2023.

83      Glede na te preudarke in glede na pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima Sodišče na podlagi člena 260(2) PDEU, je treba ugotoviti, da je treba za to, da se učinkovito prepreči ponovitev kršitev, podobnih tisti, ki izhaja iz kršitve Direktive 1999/31 in Direktive 2008/98, v prihodnje, naložiti plačilo pavšalnega zneska v višini 1.200.000 EUR.

84      Republiki Sloveniji se zato naloži, naj Komisiji plača pavšalni znesek v višini 1.200.000 EUR.

 Stroški

85      V skladu s členom 138(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

86      Ker je Komisija predlagala, naj se Republiki Sloveniji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi razlogi ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

1.      Republika Slovenija s tem, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe z dne 16. julija 2015, Komisija/Slovenija (C‑140/14, EU:C:2015:501), v delu, ki se nanaša na parcelo št. 115/1 k.o. Teharje (Bukovžlak), ni izpolnila obveznosti iz člena 260(1) PDEU.

2.      Republiki Sloveniji se naloži, naj Evropski komisiji plača pavšalni znesek v višini 1.200.000 EUR.

3.      Republika Slovenija poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropske komisije.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. maja 2025.

*      Jezik postopka: slovenščina.