1

Družbi Hengshi Egypt Fiberglass Fabrics SAE (v nadaljevanju: družba Hengshi) in Jushi Egypt for Fiberglass Industry SAE (v nadaljevanju: družba Jushi) s pritožbo v zadevi C‑269/23 P predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 1. marca 2023, Hengshi Egypt Fiberglass Fabrics in Jushi Egypt for Fiberglass Industry/Komisija (T‑480/20, EU:T:2023:90, v nadaljevanju: sodba T‑480/20), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njuno tožbo za razglasitev ničnosti – v delu, v katerem se je nanašala nanju – Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2020/776 z dne 12. junija 2020 o uvedbi dokončnih izravnalnih dajatev na uvoz nekaterih tkanih in/ali šivanih tkanin iz steklenih vlaken s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Egipta ter o spremembi Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2020/492 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz nekaterih tkanih in/ali šivanih tkanin iz steklenih vlaken s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Egipta (UL 2020, L 189, str. 1, v nadaljevanju: sporna uredba v zadevi T‑480/20).

2

Družba Jushi s pritožbo v zadevi C‑272/23 P predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 1. marca 2023v zadevi Jushi Egypt for Fiberglass Industry/Komisija (T‑540/20, EU:T:2023:91, v nadaljevanju: sodba T‑540/20, skupaj s sodbo T‑480/20 pa izpodbijani sodbi), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti – v delu, v katerem se je nanašala nanjo – Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2020/870 z dne 24. junija 2020 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve in dokončnem pobiranju začasne izravnalne dajatve, uvedene na uvoz izdelkov iz neskončnih steklenih vlaken s poreklom iz Egipta, ter uvedbi dokončne izravnalne dajatve na registrirani uvoz izdelkov iz neskončnih steklenih vlaken s poreklom iz Egipta (UL 2020, L 201, str. 10, v nadaljevanju: sporna uredba v zadevi T‑540/20, skupaj s sporno uredbo v zadevi T‑480/20 pa sporni uredbi).

3

Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), podpisan 15. aprila 1994 v Marakešu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82), je bil odobren s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov[,] doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80, v nadaljevanju: Sporazum o ustanovitvi STO). Priloga 1A k temu sporazumu med drugim vključuje Sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

4

Člen 1 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, ki je naslovljen „Opredelitev subvencije“, določa:

„1.1   Za namene tega sporazuma velja za subvencijo:

[…]

in

[…]“

5

Člen 2 tega sporazuma, naslovljen „Specifičnost“, določa:

„2.1   Da lahko subvencija, kakor je opredeljena v odstavku 1 člena 1, velja kot specifična glede na določeno podjetje ali industrijo ali skupino podjetij ali industrij (v nadaljnjem besedilu določena podjetja), ki so v pristojnosti določene oblasti, ki subvencijo daje, se uporabijo ta načela:

2.2   Subvencija, ki je omejena na določeno podjetje na določenem zemljepisnem območju, ki je v pristojnosti oblasti, ki subvencijo daje, velja kot specifična subvencija. […]

[…]“

6

Člen 5 navedenega sporazuma, ki je naslovljen „Škodljivi učinki“, določa:

„Nobena članica ne sme z uporabo kakršnih koli subvencij, na katere se sklicujeta odstavka 1 in 2 člena 1, povzročati učinkov, ki škodijo interesom drugih članic, […]

[…].“

7

Člen 11 tega sporazuma, ki je naslovljen „Uvedba in izvedba preiskave“, v odstavku 8 določa:

„Kadar se proizvod ne uvaža neposredno iz države porekla, temveč se izvozi članici uvoznici po vmesni državi, se določbe tega sporazuma v celoti uporabljajo, pri čemer se za namene tega sporazuma šteje, da je posel ali da so posli potekali neposredno med državo porekla in članico uvoznico.“

8

Zaščita proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije, je bila od leta 1968 do leta 1994 zaporedoma urejena z vrsto uredb, ki so skupne temu področju in področju dampinga, nato pa z vrsto posebnih uredb. Zadnja od teh posebnih uredb je Uredba (EU) 2016/1037 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 55), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2018/825 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 (UL 2018, L 143, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba 2016/1037).

9

V uvodnih izjavah od 2 do 5 Uredbe 2016/1037 je navedeno:

10

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Načela“, določa:

„1.   Izravnalna dajatev se lahko uvede zaradi kompenzacije kakršne koli neposredno ali posredno dodeljene subvencije za izdelavo, proizvodnjo, izvoz ali prevoz katerega koli izdelka, katerega sprostitev v prosti promet v Uniji povzroča škodo.

2.   Kadar se izdelki ne uvažajo neposredno iz države porekla, temveč se izvažajo v Unijo iz vmesne države, se ne glede na odstavek 1 v celoti uporabljajo določbe te uredbe, transakcija oziroma transakcije pa se obravnavajo, kadar je to primerno, kakor da se izvajajo med državo porekla in Unijo.“

11

Člen 2 navedene uredbe med drugim določa, da za namene te uredbe:

12

Člen 3 te uredbe, ki je naslovljen „Opredelitev subvencije“, določa:

„Za subvencijo se šteje, da obstaja, če:

[…]

[…] in

13

Člen 4 Uredbe 2016/1037, naslovljen „Subvencije, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi“, določa:

„1.   Za subvencije veljajo izravnalni ukrepi le, če so specifične, kakor je določeno v odstavkih 2, 3 in 4.

2.   Da bi ugotovili, ali je subvencija specifična za podjetje ali industrijo ali za skupino podjetij ali industrij (v nadaljnjem besedilu: nekatera podjetja) v pristojnosti organa, ki jo dodeljuje, se uporabijo naslednja načela:

[…]

3.   Subvencija, omejena na nekatera podjetja na imenovanem geografskem območju v pristojnosti organa, ki dodeljuje subvencije, je specifična. […]

[…]“

14

Člen 5 te uredbe, ki je naslovljen „Izračun zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi“, določa:

„Znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, se izračuna glede na ugodnost za prejemnika, ki se ugotovijo v obdobju preiskave o subvencioniranju. Običajno to obdobje zajema zadnje obračunsko leto prejemnika, lahko pa je tudi katero koli drugo obdobje najmanj šestih mesecev pred začetkom preiskave, za katero so na voljo zanesljivi finančni in drugi ustrezni podatki.“

15

Člen 6 navedene uredbe, naslovljen „Izračun ugodnosti za prejemnika“, določa:

„Glede izračuna ugodnosti za prejemnika se uporabljajo naslednja pravila:

[…]“

16

Poleg tega različne določbe te uredbe, zlasti člen 9(3), člen 10(7) in (13), člen 11(6), (7) in (10), člen 13 od (1) do (3), člen 18(3), člen 29a(1) ter člen 30(1) in (2), določajo različne možnosti, med drugim, za „državo porekla ali izvoza“, „vlado države porekla in/ali izvoza“, „javne organe države porekla in/ali izvoza“ in „javne organe, ki dodeljujejo subvencije, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi“.

17

Dejansko stanje sporov, kot je predstavljeno v izpodbijanih sodbah, je mogoče povzeti tako.

18

Družbi Hengshi in Jushi sta družbi s sedežem v Egiptu, ustanovljeni v skladu z zakonodajo navedene države. Vsaka od njiju je hčerinska družba matične družbe s sedežem na Kitajskem. Ti matični družbi sta v celoti v lasti in pod nadzorom krovne družbe, ki ima prav tako sedež na Kitajskem in se imenuje „China National Building Materials Co. Ltd“. Zadnjenavedena je družba v državni lasti, ki je v posredni lasti in v celoti pod nadzorom komisije državnega sveta za nadzor in upravljanje premoženja v državni lasti, ta organ pa je sam povezan z državnim svetom in je pod njegovim nadzorom.

19

Družbi Hengshi in Jushi sta v različnih pogledih dejavni v sektorju proizvodnje, trženja in izvoza – zlasti v Unijo – izdelkov iz steklenih vlaken, ki se med drugim uporabljajo za izdelavo lahkih kompozitnih materialov, ki se uporabljajo na področjih, kot so avtomobilska industrija, ladjedelništvo, letalska industrija, vetrna energija in gradbeništvo.

20

Sedež imata na geografskem območju, imenovanem „kitajsko-egiptovska sueška cona gospodarskega in trgovinskega sodelovanja“ (v nadaljevanju: cona SETC).

21

V skladu s sporazumom o sodelovanju, ki sta ga 21. januarja 2016 podpisali kitajska vlada in egiptovska vlada, je cona SETC po vrsti skupnih pobud predmet skupnega upravljanja in razvoja. V ta namen egiptovska vlada pod pogoji, določenimi v veljavni egiptovski zakonodaji, odobri nekatere davčne oprostitve podjetjem, ki so v lasti kitajskih ali kitajsko‑egiptovskih subjektov in imajo sedež v tej coni ter jim zagotavlja zemljišča in delovno silo. Kitajska vlada pa tem podjetjem neposredno ali posredno daje na voljo različna finančna sredstva v okviru izvajanja globalnega projekta „Pas in cesta“, v zvezi s katerim je med drugim predvidena možnost, da imajo kitajska podjetja, ki bodo ustanovila sedež v tretjih državah, koristi od različnih davčnih in finančnih ukrepov, na primer v obliki posojil, naložb in zavarovanj kreditov.

22

Evropska komisija je maja in junija 2019 na podlagi členov 10 in 11 Uredbe 2016/1037 po pritožbah, ki sta ju vložili družba Tech-Fab Europe eV (v nadaljevanju: družba Tech-Fab Europe) oziroma Association des producteurs de fibres de verre européens (APFE), začela dva postopka preiskave v zvezi z morebitnimi subvencijami za uvoz nekaterih izdelkov iz steklenih vlaken v Unijo.

23

Po koncu teh preiskav je Komisija junija 2020 najprej sprejela sporno uredbo v zadevi T‑480/20, nato pa sporno uredbo v zadevi T‑540/20. Z obema spornima uredbama so uvedene izravnalne dajatve na izdelke iz steklenih vlaken, na katere se nanašata navedeni preiskavi in ki jih v Unijo uvažata družbi Hengshi in Jushi, kar zadeva prvo uredbo, ter družba Jushi, kar zadeva drugo. Komisija je v teh uredbah menila, da sta družbi Hengshi in Jushi v okviru izvajanja različnih pobud iz točke 21 te sodbe imeli korist od vseh subvencij, ki jih je dodelila egiptovska vlada. Nekateri od tako opredeljenih ukrepov so po mnenju navedene institucije v bistvu rezultat sodelovanja med navedeno vlado in kitajsko vlado.

24

Družbi Hengshi in Jushi sta 28. julija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo za razglasitev ničnosti sporne uredbe v zadevi T‑480/20. V utemeljitev te tožbe sta navedli šest tožbenih razlogov, ki se nanašajo na kršitev Uredbe 2016/1037, eden od njih pa na kršitev njune pravice do obrambe.

25

Družba Tech-Fab Europe je 20. oktobra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije.

26

S sklepom z dne 26. januarja 2021 je predsednik prvega senata Splošnega sodišča to intervencijo dovolil.

27

Splošno sodišče je 1. marca 2023 izdalo sodbo T‑480/20, s katero je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

28

Istočasno je družba Jushi 27. avgusta 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne uredbe v zadevi T‑540/20. V utemeljitev te tožbe je navedla pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo na kršitev Uredbe 2016/1037, dva od njih pa na kršitev njene pravice do obrambe oziroma pravice egiptovske vlade do obrambe. Razen zadnjenavedenega vidika so ti tožbeni razlogi po vsebini enaki drugemu, tretjemu, četrtemu, petemu in šestemu tožbenemu razlogu v zadevi T‑480/20.

29

Združenje APFE je 14. decembra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložilo predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije.

30

S sklepom z dne 28. aprila 2021 je predsednik prvega senata Splošnega sodišča to intervencijo dovolil.

31

Splošno sodišče je 1. marca 2023 izdalo sodbo T‑540/20, s katero je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

32

Tožbeni razlogi na prvi stopnji, ki so upoštevni za ti pritožbi, so naslednji. Na prvem mestu, pritožnici sta s prvim delom drugega tožbenega razloga v zadevi T‑480/20 in drugim delom prvega tožbenega razloga v zadevi T‑540/20 z istimi besedami trdili, da je Komisija kršila člen 2(a) in (b) ter člen 3, točka 1, Uredbe 2016/1037 s tem, da je v bistvu menila, da je treba nekatere finančne prispevke, ki jima jih je dodelila kitajska vlada, prav tako šteti za subvencije, ki jih je dodelila egiptovska vlada ali ki jih je zadnjenavedeni mogoče pripisati ali jih z njo povezati. V utemeljitev te trditve sta navedli tri ločene očitke, v skladu s katerimi je razlogovanje Komisije temeljilo, prvič, na napačni razlagi besedila teh določb Uredbe 2016/1037 in njihovega konteksta, drugič, na napačnem upoštevanju Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih za namene razlage te uredbe, in tretjič, ob predpostavki, da je ta sporazum treba upoštevati, na napačni razlagi zadnjenavedenega glede na člen 31 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 1155, str. 331, v nadaljevanju: Dunajska konvencija) in člen 11 iz členov o odgovornosti držav za mednarodno protipravna dejanja, ki jih je pripravila Komisija Organizacije združenih narodov za mednarodno pravo. Splošno sodišče je v točkah od 71 do 103 sodbe T‑480/20 in v točkah od 38 do 70 sodbe T‑540/20 preučilo in zavrnilo vse navedene trditve.

33

Na drugem mestu, Splošno sodišče se je izreklo o drugem delu drugega tožbenega razloga, ki sta ga družbi Hengshi in Jushi navedli v zadevi T‑480/20, ter o tretjem delu prvega tožbenega razloga, ki ga je družba Jushi navedla v zadevi T‑540/20. V tem okviru sta pritožnici z istimi besedami trdili, da je Komisija kršila člen 4(2) in (3) Uredbe 2016/1037 s tem, da je menila, da so nekateri finančni prispevki, ki jima jih je dodelila kitajska vlada, specifične subvencije v smislu teh določb. V utemeljitev te trditve sta v bistvu trdili, da je treba navedene določbe ob upoštevanju njihovega besedila in konteksta, v katerega so umeščene, razlagati tako, da mora subvencijo, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot specifično, dodeliti – torej dati – določen organ podjetjem, ki spadajo v njegovo pristojnost. Poleg tega sta trdili, da v obravnavani zadevi taka zahteva izključuje, da bi finančne prispevke, ki jih kitajska vlada dodeli podjetjem s sedežem na Kitajskem in ki jih ta podjetja prenesejo na svoje hčerinske družbe s sedežem v Egiptu, ter finančne prispevke, ki jih ta vlada neposredno dodeli tem hčerinskim družbam, bilo mogoče opredeliti kot specifične subvencije, ki jih je dodelil egiptovski organ. Splošno sodišče je v točkah od 106 do 109 sodbe T‑480/20 in v točkah od 73 do 76 sodbe T‑540/20 zavrnilo navedene trditve.

34

Na tretjem mestu, Splošno sodišče se je izreklo o četrtem tožbenem razlogu, ki sta ga družbi Hengshi in Jushi navedli v zadevi T‑480/20, ter o tretjem tožbenem razlogu, ki ga je družba Jushi navedla v zadevi T‑540/20. V tem okviru sta pritožnici z istimi besedami trdili, da je Komisija kršila člen 3, točka 1(a)(ii) in točka 2, ter člen 5 Uredbe 2016/1037 s tem, da je menila, da jima je egiptovska vlada dodelila subvencijo in s tem zagotovila ugodnost, ker ni pobrala določenih carin, ki jih je običajno mogoče zahtevati, ko je družba Jushi v Egipt uvažala materiale, ki se uporabljajo kot surovine za izdelavo izdelkov iz steklenih vlaken, namenjenih izvozu v Unijo s strani družbe Hengshi. Splošno sodišče je v točkah od 162 do 171 sodbe T‑480/20 in v točkah od 129 do 138 sodbe T‑540/20 zavrnilo to trditev.

35

Na četrtem mestu, Splošno sodišče se je izreklo o petem tožbenem razlogu, ki sta ga družbi Hengshi in Jushi navedli v zadevi T‑480/20, ter o četrtem tožbenem razlogu, ki ga je družba Jushi navedla v zadevi T‑540/20. V tem okviru sta pritožnici z istimi besedami trdili, da je Komisija kršila člen 3, točka 2, in člen 4(2)(c) Uredbe 2016/1037 s tem, da je menila, da davčna obravnava, ki jo je egiptovska vlada uporabljala v zvezi z izgubami iz tečajnih razlik po devalvaciji egiptovskega funta leta 2016, pomeni subvencijo, s katero je de facto zagotovljena specifična ugodnost omejenemu številu podjetij, ki so usmerjena v izvoz in ki večinoma poslujejo v tujih valutah, med katerimi sta bili družbi Hengshi in Jushi. Splošno sodišče je v točkah od 175 do 179 sodbe T‑480/20 in v točkah od 142 do 146 sodbe T‑540/20 zavrnilo to trditev.

36

Na petem in zadnjem mestu, Splošno sodišče se je v zadevi T‑480/20 izreklo o prvem delu prvega tožbenega razloga družb Hengshi in Jushi. V tem okviru sta pritožnici trdili, da je Komisija med drugim kršila člen 1(1), člen 5 in člen 6 Uredbe 2016/1037 s tem, da je izračunala znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi in ki so bile dodeljene vsaki od njiju. Splošno sodišče je v točkah od 32 do 58 sodbe T‑480/20 zavrnilo to trditev.

37

Družbi Hengshi in Jushi s pritožbo v zadevi C‑269/23 P Sodišču predlagata, naj:

38

Družba Jushi s pritožbo v zadevi C‑272/23 P Sodišču predlaga, naj:

39

Komisija Sodišču predlaga, naj obe pritožbi zavrne in pritožnicama naloži plačilo stroškov.

40

Družba Tech-Fab Europe Sodišču predlaga, naj pritožbo v zadevi C‑269/23 P zavrne ter družbama Hengshi in Jushi naloži plačilo stroškov.

41

Združenje APFE Sodišču predlaga, naj pritožbo v zadevi C‑272/23 P zavrne in družbi Jushi naloži plačilo stroškov.

42

S sklepom, ki ga je predsednik Sodišča sprejel 8. decembra 2023, sta bili zadevi po opredelitvi strank združeni za ustni del postopka in izdajo sodbe.

43

Družbi Hengshi in Jushi v podporo svojim predlogom v zadevi C‑269/23 P navajata pet pritožbenih razlogov.

44

Družba Jushi v podporo svojim predlogom v zadevi C‑272/23 P navaja štiri pritožbene razloge, ki so vsebinsko enaki drugemu, tretjemu in četrtemu pritožbenemu razlogu v zadevi C‑269/23 P.

45

Družbi Hengshi in Jushi z drugim pritožbenim razlogom v zadevi C‑269/23 P, ki se v bistvu nanaša na napačno razlago in uporabo člena 2(a) in (b) ter člena 3, točka 1, Uredbe 2016/1037, izpodbijata presojo Splošnega sodišča iz točk od 81 do 103 sodbe T‑480/20. Ta pritožbeni razlog je identičen prvemu pritožbenemu razlogu v zadevi C‑272/23 P, s katerim družba Jushi izpodbija presojo Splošnega sodišča iz točk od 48 do 70 sodbe T‑540/20.

46

Pritožnici s tem pritožbenim razlogom, ki je skupen obema zadevama in ki ustreza tožbenim razlogom na prvi stopnji, povzetim v točki 32 te sodbe, trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ocenilo, da je Komisija lahko štela, da je treba nekatere finančne prispevke, ki jima jih je kitajska vlada dodelila bodisi neposredno bodisi prek njunih matičnih družb, prav tako šteti za subvencije, ki jih je dodelila egiptovska vlada ali ki jih je mogoče zadnjenavedeni pripisati ali z njo povezati.

47

V zvezi s tem na prvem mestu trdita, da ta pravna opredelitev in razlaga, na kateri temelji, kot sta navedeni v točkah od 81 do 85 in od 92 do 95 sodbe T‑480/20 ter v točkah od 48 do 52 in od 59 do 62 sodbe T‑540/20, nista združljivi z besedilom člena 2(a) in (b) ter člena 3, točka 1, Uredbe 2016/1037, ki se razlagata ob upoštevanju konteksta, v katerega so umeščene te določbe, in cilja, ki se uresničuje z navedeno uredbo.

48

Najprej, člen 2(a) in (b) ter člen 3, točka 1, Uredbe 2016/1037 naj bi namreč v različnih jezikovnih različicah jasno in natančno določala, da pojem „subvencija“ vključuje zgolj finančne prispevke, ki izvirajo od „vlade v državi porekla ali izvoza“, ki se praviloma razume tako, da zajema „kateri koli javni organ na ozemlju“ te države, s pridržkom ene izjeme, ki se nanaša na položaj, v katerem taki organi zaupajo ali ukažejo „zasebnemu organu“, da opravi funkcije, ki so običajno zaupane vladi. Na podlagi teh določb naj torej ne bi bilo mogoče v ta pojem vključiti finančnih prispevkov, ki izvirajo od vlade druge države. Poleg tega naj bi se navedene določbe nanašale na subvencije, ki jih „dodeli“ zadevna vlada, in ne na subvencije, ki jih je tej „mogoče pripisati“ ali „jih z njo povezati“. Navedeni pojem naj bi torej lahko vključeval le subvencije, ki izvirajo neposredno od te vlade, s pridržkom izjeme, ki je izrecno in izčrpno določena, kadar gre za zasebne organe, ki delujejo v imenu zadnjenavedenih.

49

Dalje, ta razlaga naj bi bila podprta s kontekstom, v katerega se umeščata člen 2(a) in (b) ter člen 3, točka 1, Uredbe 2016/1037. Natančneje, člen 10(7) in člen 13(1) te uredbe naj bi državi porekla ali izvoza dajala vrsto pravic in poooblastil. Nič takega pa naj ne bi bilo določeno v korist drugih držav, če bi bilo treba sprejeti razlago Splošnega sodišča.

50

Nazadnje, v uvodni izjavi 4 Uredbe 2016/1037 naj bi bilo navedeno, da je cilj tega akta zlasti dovolj podrobno razložiti pogoje, na podlagi se ugotavlja obstoj subvencije, med katerimi naj ne bi bilo pogoja v zvezi z možnostjo finančni prispevek, ki bi izviral od vlade v državi porekla ali izvoza, ki ga torej dodeli ta vlada, pripisati ali povezati z vlado druge države. Splošneje, zakonodajalec Unije naj ne bi želel neposrednih tujih naložb razširiti na področje uporabe te uredbe.

51

Na drugem mestu, razlage Uredbe 2016/1037, ki jo je podalo Splošno sodišče, naj prav tako ne bi bilo mogoče šteti za utemeljeno glede na Sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

52

V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče navedlo v točkah od 96 do 100 sodbe T‑480/20 in v točkah od 63 do 67 sodbe T‑540/20, naj bi se namreč besedilo člena 2(a) in (b) ter člena 3, točka 1, Uredbe 2016/1037 delno razlikovalo od besedila člena 1 tega sporazuma. Natančneje, drugače od zadnjenavedenega člena, ki določa, da pojem „vlada“ na splošno zajema „kateri koli javni organ na ozemlju članice“, naj bi bilo v prvonavedenih navedeno, da ta pojem zajema zgolj „kateri koli javni organ na ozemlju države porekla ali izvoza“. Tej razliki v besedilu pa naj bi bilo treba pripisati pomen.

53

Vsekakor naj bi bilo – v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče navedlo v točkah 101 in 102 sodbe T‑480/20 ter v točkah 68 in 69 sodbe T‑540/20 – iz člena 1 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, katerega besedilo bi bilo treba razlagati v skladu s pravili iz člena 31 Dunajske konvencije, jasno razvidno, da tudi na podlagi tega sporazuma ni mogoče finančnega prispevka, ki izvira od vlade članice STO, opredeliti kot subvencijo, ki jo je mogoče pripisati vladi druge članice STO. Iz tega člena 1 naj bi namreč bilo razvidno, da je subvencija, „ki jo „da ‚vlada‘‚članice‘“, finančni prispevek, ki „izvira“ od izvršilnega organa ali javnega organa, „na ozemlju“ te članice. Poleg tega naj navedeni člen ne bi določal možnosti tak finančni prispevek povezati z vlado druge članice. Nazadnje, kontekst, v katerem je treba razumeti te izraze, in cilj, ki se mu sledi s sporazumom o subvencijah in izravnalnih ukrepih, naj bi potrjevala tako razlago.

54

Komisija ob podpori združenja APFE in družbe Tech-Fab Europe izpodbija utemeljenost vseh teh trditev.

55

V delu, v katerem pritožnici trdita, da je bilo v izpodbijanih sodbah napačno uporabljeno pravo, ker je v bistvu Splošno sodišče opravilo nadzor nad zakonitostjo spornih uredb, pri čemer se ni oprlo zgolj na napačno razlago Uredbe 2016/1037, ampak tudi na napačno razumevanje pravnega razmerja, ki obstaja med to uredbo in Sporazumom o subvencijah in izravnalnih ukrepih, ter napačno razlago tega sporazuma, je treba najprej ugotoviti, ali in – če je odgovor pritrdilen – na kateri podlagi mora Sodišče upoštevati navedeni sporazum.

56

V zvezi s tem, na prvem mestu, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se je mogoče na določbe mednarodnega sporazuma, katerega pogodbenica je Unija, v podporo tožbi za razglasitev ničnosti akta sekundarne zakonodaje Unije, uveljavljanju neveljavnosti takega akta ali celo odškodninske tožbe sklicevati le pod pogojema, na eni strani, da narava in sistematika tega mednarodnega sporazuma temu ne nasprotujeta, in, na drugi strani, da so določbe navedenega mednarodnega sporazuma, na katere se sklicuje, z vidika svoje vsebine nepogojne in dovolj natančne (sodbe z dne 3. junija 2008, Intertanko in drugi, C‑308/06, EU:C:2008:312, točki 43 in 45; z dne 4. februarja 2016, C & J Clark International in Puma, C‑659/13 in C‑34/14, EU:C:2016:74, točka 84, in z dne 28. septembra 2023, Changmao Biochemical Engineering/Komisija, C‑123/21 P, EU:C:2023:708, točka 69).

57

Sodišče pa je dosledno presojalo, da Sporazum o ustanovitvi STO in sporazumi iz prilog od 1 do 4 k temu sporazumu glede na svojo naravo in sistematiko načeloma niso pravila, z vidika katerih je mogoče nadzirati zakonitost aktov sekundarne zakonodaje Unije (sodba z dne 16. julija 2015, Komisija/Rusal Armenal, C‑21/14 P, EU:C:2015:494, točka 38 in navedena sodna praksa; z dne4. februarja 2016, C & J Clark International in Puma, C‑659/13 in C‑34/14, EU:C:2016:74, točka 85, in z dne 28. septembra 2023, Changmao Biochemical Engineering/Komisija, C‑123/21 P, EU:C:2023:708, točka 71).

58

Zato Sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih iz Priloge 1A k Sporazumu o ustanovitvi STO načeloma ni tako pravilo.

59

Vendar mora sodišče Unije v dveh izjemnih položajih, ki potrjujeta voljo zakonodajalca Unije, da omeji svoj manevrski prostor pri uporabi pravil STO, opraviti nadzor zakonitosti akta sekundarne zakonodaje Unije ali aktov, s katerimi se to pravo izvaja, glede na Sporazum o ustanovitvi STO ali sporazume iz prilog od 1 do 4 k temu sporazumu. Gre, prvič, za primer, v katerem je Unija v tem aktu nameravala izvršiti posebno obveznost, ki jo je prevzela v okviru teh sporazumov, in, drugič, za primer, v katerem navedeni akt izrecno napotuje na posamične določbe navedenih sporazumov (sodbe z dne 16. julija 2015, Komisija/Rusal Armenal, C‑21/14 P, EU:C:2015:494, točki 40 in 41; z dne 4. februarja 2016, C & J Clark International in Puma, C‑659/13 in C‑34/14, EU:C:2016:74, točka 87, in z dne 28. septembra 2023, Changmao Biochemical Engineering/Komisija, C‑123/21 P, EU:C:2023:708, točki 74 in 75).

60

Kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, se morebitna volja Unije, da izvrši posebno obveznost, ki jo je prevzela v okviru zadevnih sporazumov, razlikuje od dolžnosti vsake članice STO, da v okviru svojega notranjega pravnega reda in na svojem celotnem ozemlju zagotovi izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz prava STO (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2020, Komisija/Madžarska (Visokošolsko izobraževanje), C‑66/18, EU:C:2020:792, točka 85). Ta volja in posebna obveznost, na katero se ta nanaša, morata posledično izhajati iz posebne določbe akta sekundarne zakonodaje Unije, na katero se nanaša dani primer (glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 2015, Komisija/Rusal Armenal, C‑21/14 P, EU:C:2015:494, točki 45 in 46, in z dne 28. septembra 2023, Changmao Biochemical Engineering/Komisija, C‑123/21 P, EU:C:2023:708, točka 79).

61

V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da iz nobene od določb Uredbe 2016/1037, na katere se pritožnici sklicujeta v okviru tega pritožbenega razloga, ni razvidna nikakršna volja zakonodajalca Unije, da v tem aktu izvrši posebno obveznost, prevzeto v okviru Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih ali, širše, Sporazuma o ustanovitvi STO in sporazumov iz njegovih prilog od 1 do 4.

62

Dalje, nobena od teh določb ne napotuje izrecno na posamične določbe teh sporazumov.

63

Nazadnje, čeprav je res, da je v uvodni izjavi 3 Uredbe 2016/1037 navedeno, da bi bilo treba „jezik [Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih] v največji možni meri odraziti v zakonodaji Unije“, je treba ta izraz razumeti tako, da čeprav je zakonodajalec Unije, ko je sprejel to uredbo, želel izvajati določbe tega sporazuma, pa ni želel, da bi navedeni sporazum postal standard, glede na katerega bi bilo mogoče nadzirati zakonitost aktov sekundarne zakonodaje Unije (glej po analogiji sodbi z dne 16. julija 2015, Komisija/Rusal Armenal, C‑21/14 P, EU:C:2015:494, točka 52, in z dne 28. septembra 2023, Changmao Biochemical Engineering/Komisija, C‑123/21 P, EU:C:2023:708, točka 78).

64

Posledično je Splošno sodišče v točki 99 sodbe T‑480/20 in v točki 66 sodbe T‑540/20 napačno presodilo, da je namen člena 3, točka 1(a), Uredbe 2016/1037 izpolniti posebno obveznost, ki jo je Unija prevzela v okviru STO. Ker pa je Splošno sodišče to presojo, ki jo je začelo z izrazom „poleg tega“, opravilo zaradi celovitosti, tako storjena napačna uporaba prava ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe.

65

Na drugem mestu, tudi iz ustaljene sodne prakse Sodišča ne izhaja, da primarnost mednarodnih sporazumov, ki jih sklene Unija, nad akti sekundarne zakonodaje Unije narekuje, da je treba zadnjenavedene razlagati čim bolj v skladu s temi sporazumi, zlasti kadar je namen takih aktov izvajanje takih sporazumov, če so njihove določbe v bistvu enake (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2015, Philips Lighting Poland in Philips Lighting/Svet, C‑511/13 P, EU:C:2015:553, točki 60 in 63, in z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točki 30 in 31). Poleg tega je treba to razlago, kolikor je mogoče, opraviti v skladu z upoštevnimi pravili in načeli splošnega mednarodnega prava, ob upoštevanju katerega mora Unija izvajati svoje pristojnosti, ko sprejema navedene akte (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 291, in z dne 1. avgusta 2022, Sea Watch, C‑14/21 in C‑15/21, EU:C:2022:604, točka 92).

66

Natančneje, načelo spoštovanja in izvrševanja pogodb v dobri veri (pacta sunt servanda) iz splošnega mednarodnega prava, določeno v členu 26 Dunajske konvencije, pomeni, da mora sodišče Unije za namene razlage Sporazuma o ustanovitvi STO in sporazumov iz prilog od 1 do 4 k temu sporazumu upoštevati razlago teh sporazumov, ki jo je podal Organ za reševanje sporov (ORS) STO. Če take razlage ni, mora Sodišče sámo razlagati navedene sporazume v skladu z običajnimi pravili razlage mednarodnega prava, ki zavezujejo Unijo (glej v tem smislu sodbi z dne 6. oktobra 2020, Komisija/Madžarska (Visokošolsko izobraževanje), C‑66/18, EU:C:2020:792, točka 92, in z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 32).

67

V obravnavani zadevi je besedilo člena 3, točka 1, Uredbe 2016/1037 v številnih pogledih v bistvu enako besedilu člena 1 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, hkrati pa vsebuje razlike, ki jih je treba upoštevati. Zato je treba v največji možni meri zagotoviti, da je razlaga te določbe v skladu s tem členom ali, kar zadeva točke, v katerih se navedena določba razlikuje od navedenega člena, da ni v nasprotju z obveznostmi Unije na podlagi STO (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 1988, Fediol/Komisija, 188/85, EU:C:1988:400, točka 13).

68

Poleg tega, ker – kot se stranki strinjata – ORS še ni natančno določil pomena in obsega člena 1 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih v položaju, kakršen je ta, na katerega se nanašata izpodbijani sodbi in pred njima sporni uredbi, mora Sodišče v skladu s podrobnimi pravili, navedenimi v točki 66 te sodbe, sámo razložiti ta člen v obsegu, ki je potreben za odločitev o pritožbenih razlogih, ki sta jih navedli pritožnici.

69

Nesoglasje med strankama se v bistvu nanaša na identiteto oseb, od katerih mora subvencija izvirati, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot tako na podlagi Uredbe 2016/1037. Ugotoviti je torej treba, ali in – če je odgovor pritrdilen – kako je ta identiteta urejena s tem aktom, pri čemer je treba opozoriti, da je treba določbe navedenega akta v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča razlagati ne samo ob upoštevanju njihovega besedila, ampak tudi konteksta, v katerega so umeščene, in ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del so (sodbi z dne 7. junija 2005,VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točka 41, in z dne 1. avgusta 2022, Sea Watch, C‑14/21 in C‑15/21, EU:C:2022:604, točka 115), kot je na to v bistvu opozorilo Splošno sodišče v točki 78 sodbe T‑480/20 in točki 45 sodbe T‑540/20.

70

Kar zadeva, na prvem mestu, besedilo določb Uredbe 2016/1037, je treba najprej navesti, da člen 3, točka 1(a), te uredbe pojem „subvencija“ opredeljuje tako z vsebinskega kot z osebnega vidika.

71

Z vsebinskega vidika je iz tega člena 3, točka 1(a), v bistvu razvidno, da je subvencija sestavljena iz finančnega prispevka, ki je lahko praksa, ki vključuje neposreden prenos sredstev, opustitev ali neizterjavo prihodka vlade, ki ga je običajno mogoče zahtevati, dobavo ali nakup blaga ali storitev ali plačilo za mehanizem financiranja.

72

Z osebnega vidika navedeni člen 3, točka 1(a), v različnih jezikovnih različicah v bistvu določa, da mora ta finančni prispevek, ne glede na njegovo obliko in naravo, v vsakem primeru izvirati od „vlade“„države porekla“ ali „države izvoza“ (ali v njej), s pridržkom ene izjeme, ki se nanaša na primer, v katerem te vlade zaupajo ali ukažejo zasebnemu organu, da v njihovem imenu da finančni prispevek. Iz tega sledi, da je – s pridržkom te izjeme – kot subvencijo v smislu Uredbe 2016/1037 mogoče opredeliti le finančni prispevek, ki ga zagotovijo vlade države porekla ali države izvoza, torej ki izvira iz njihovega ravnanja.

73

Dalje, člen 2 Uredbe 2016/1037 med drugimi opredeljuje pojem „vlada“ in natančneje določa naravo vezi, ki jo mora povezovati z različnimi oblikami finančnih prispevkov iz člena 3, točka 1(a), te uredbe, da se ti lahko opredelijo kot „subvencija“, če so izpolnjeni drugi pogoji, ki omogočajo tako opredelitev. Kar zadeva pojem „vlada“, člen 2(b) navedene uredbe določa, da vključuje „kateri koli javni organ na ozemlju“ države porekla ali države izvoza, pri čemer zadnjenavedena država pomeni vmesno državo, v katero je bil proizvod izvožen iz države porekla, nato pa iz katere je bil uvožen v Unijo. V zvezi z vezjo, ki mora vlado ene ali druge od teh držav povezovati s finančnim prispevkom v danem primeru, člen 2(a) iste uredbe določa, da gre za to, da ta vlada ta finančni prispevek „dodeli“. Glede na stavek, v katerem je ta izraz uporabljen, ga je treba v skladu z njegovim običajnim pomenom razumeti tako, da se nanaša na ravnanje, s katerim ena oseba nekaj da ali dodeli drugi osebi, bodisi tako, da ji to formalno dodeli bodisi ji v praksi omogoči, da ima od tega korist.

74

Nazadnje, nobena od teh določb niti katera koli druga določba Uredbe 2016/1037 ne določa natančneje niti ne ureja izrecno, s katerega drugega vidika, pogojev ter pravnih in praktičnih načinov, v skladu s katerimi je mogoče ali je treba za finančni prispevek šteti, da ga je dodelila vlada države porekla ali izvoza.

75

V teh okoliščinah je treba ob upoštevanju besedila člena 2(a) in (b) ter člena 3, točka 1(a), Uredbe 2016/1037 šteti, da je treba na podlagi teh različnih določb za to, da se finančni prispevek lahko opredeli kot „subvencija“, vsekakor dokazati, da je bil ta finančni prispevek dodeljen eni ali več osebam, ki jih je določila vlada države porekla ali države izvoza določenega izdelka, tako da je javni organ na območju ene ali druge od teh držav ravnal bodisi tako, da je tem osebam formalno dodelil navedeni finančni prispevek, bodisi jim je v praksi omogočil, da imajo od njega korist. V obeh primerih mora imeti to ravnanje odločilno vlogo pri dodelitvi takega finančnega prispevka.

76

Vendar niti člen 2(a) in (b) niti člen 3, točka 1(a), Uredbe 2016/1037 ne vsebujeta navedbe ali indica, ki bi nalagal ali celo omogočal ugotovitev, da mora obstoj subvencije izhajati izključno iz takega ravnanja.

77

Natančneje, z osebnega vidika v teh določbah ni nobenega elementa, ki bi nasprotoval temu, da se kot subvencija opredeli finančni prispevek, ki izvira od vlade države, ki ni država porekla ali izvoza, pod pogojem, da se glede na ravnanje vlade države porekla ali izvoza dokaže, da se za navedeno vlado lahko šteje, da je dodelila ta finančni prispevek.

78

Poleg tega je z vsebinskega vidika za nekatere vrste finančnih prispevkov, naštetih v členu 3, točka 1(a), Uredbe 2016/1037, lahko značilen obstoj takega položaja, kot so tisti, pri katerih gre za to, da vlada države porekla ali izvoza s svojim ravnanjem omogoči, da se eni ali več določenim osebam zagotovijo sredstva ali blago, ki izvirajo od vlade druge države. Enako velja za nekatere vrste finančnih prispevkov, naštetih v členu 6 te uredbe, na primer za udeležbo, posojilo ali jamstvo za posojilo.

79

Kar zadeva, na drugem mestu, kontekst, v katerega sta umeščena člena 2 in 3 Uredbe 2016/1037, je treba na eni strani navesti, da člen 1 te uredbe – kot izhaja že iz njegovega naslova – določa dve načeli, ki sta medsektorskega pomena za razlago in uporabo navedene uredbe.

80

Tako odstavek 1 tega člena 1 določa, da se izravnalna dajatev lahko uvede zaradi kompenzacije „kakršne koli neposredno ali posredno dodeljene subvencije“ za izdelavo, proizvodnjo, izvoz ali prevoz nekega izdelka. Ta določba vsebuje široko opredelitev pojma „subvencija“, ki je potrjena z uporabo ne samo izraza „kakršne koli“, ampak tudi izraza „neposredno ali posredno“, ki se lahko nanašata tako na način, kako se subvencija dodeli, kot na osebo, ki ima od nje korist, in osebo, ki jo dodeli. Navedena določba v tem obsegu potrjuje idejo, da lahko področje uporabe pojma „subvencija“, uporabljenega v Uredbi 2016/1037, med drugim vključuje položaj, v katerem vlada države porekla ali izvoza eni ali več osebam formalno dodeli ali jim v praksi omogoči, da imajo korist od finančnega prispevka, ki ga je prvotno v celoti ali delno zagotovila vlada druge države.

81

Poleg tega je iz člena 1(2) Uredbe 2016/1037 razvidno, da se zadnjenavedena uporablja tako v primeru subvencije, ki jo dodeli vlada države porekla izdelka, kot tudi kadar jo dodeli vlada države izvoza tega izdelka. Čeprav to načelo izključuje možnost, da bi se finančni prispevek, ki izvira od druge države, opredelil kot subvencija, pa ga je na podlagi tega načela mogoče tako opredeliti, če je izpolnjena zahteva, opisana v točki 77 te sodbe.

82

Na drugi strani je tudi v uvodni izjavi 5 Uredbe 2016/1037, ob upoštevanju katere je treba razlagati člene od 1 do 3 te uredbe, navedeno, da je treba za opredelitev obstoja subvencije med drugim prikazati, „da je vlada ali javna organizacija prispevala sredstva na ozemlju države“, kar je mogoče med drugim storiti z dokazovanjem, da je ta vlada s svojim ravnanjem formalno dodelila ali v praksi eni ali več osebam omogočila, da so prejele finančni prispevek, ki v celoti ali delno prvotno izvira od vlade druge države.

83

Na tretjem in zadnjem mestu, iz točke 80 te sodbe je razvidno, da je cilj Uredbe 2016/1037 Uniji omogočiti kompenzacijo kakršne koli subvencije, ki jo neposredno ali posredno dodelijo vlade tretjih držav, iz katerih izvira ali iz katerih se uvaža blago, pod pogoji, določenimi v tej uredbi.

84

Zlasti je treba ob upoštevanju besedila členov 2 in 6 navedene uredbe ugotoviti, da je taka subvencija lahko v obliki tuje naložbe, ki jo izvede vlada določene tretje države v enem ali več podjetjih s sedežem v drugi tretji državi, pod pogojem, da je na podlagi ravnanja zadnjenavedenih mogoče šteti, da je ta finančni prispevek temu podjetju ali tem podjetjem dodelila tako, da jim ga je formalno dodelila ali jim v praksi omogočila, da imajo od njega korist.

85

V zvezi s tem je treba opozoriti, da tuje naložbe, in sicer vse vrste naložb, ki jih vlagatelji s sedežem v določeni državi izvajajo v podjetjih ali organih, ki opravljajo gospodarsko dejavnost v drugih državah, da bi vzpostavili, razvili ali ohranili trajne odnose s temi podjetji ali organi, po potrebi tako, da jih nadzirajo ali nanje vplivajo, spadajo v izključno pristojnost Unije, natančneje v skupno trgovinsko politiko, v katero spada Uredba 2016/1037, kadar so neposredne, v deljeno pristojnost Unije pa, kadar niso neposredne (glej v tem smislu sodbi z dne 18. julija 2013, Daiichi Sankyo in Sanofi-Aventis Deutschland, C‑414/11, EU:C:2013:520, točka 45, in z dne 2. septembra 2021, Republika Moldavija, C‑741/19, EU:C:2021:655, točka 26).

86

Zato je treba člen 2(a) in (b) ter člen 3, točka 1(a), Uredbe 2016/1037 ob upoštevanju njunega besedila, konteksta, v katerega sta umeščena, in cilja, ki se uresničuje s to uredbo, razlagati tako, da Komisiji omogočata, da pravno opredelitev „subvencija“ uporabi za finančni prispevek, ki prvotno v celoti ali delno izvira od vlade tretje države, ki ni država porekla ali izvoza danega izdelka, če se dokaže, da se za ta finančni prispevek lahko šteje, da ga je dodelila vlada te države porekla ali izvoza, glede na njeno ravnanje. Splošno sodišče zato ni napačno uporabilo prava, ko se je v bistvu izreklo v tem smislu v točkah od 81 do 84 in 95 sodbe T‑480/20 ter v točkah od 48 do 51 in 62 sodbe T‑540/20.

87

Te razlage ne omaja trditev, ki jo pritožnici navajata na podlagi člena 10(7) in člena 13(1) Uredbe 2016/1037. V vsakem položaju, ki spada na področje uporabe te uredbe, lahko namreč vlada države porekla ali izvoza, za katero se lahko šteje, da je dodelila subvencijo, uporabi različne možnosti iz teh določb, tako kot tudi tiste iz drugih določb, naštetih v točki 16 te sodbe. Poleg tega se lahko zaradi tega ali v zvezi s tem posvetuje z vlado tretje države, iz katere prvotno izhaja celoten finančni prispevek ali njegov del, ki se lahko opredeli kot „subvencija“. Nazadnje, ona je tista, ki mora odpraviti ali omejiti to subvencijo, na primer tako, da spremeni svoje ravnanje, ali sprejeti druge ukrepe v zvezi z njenimi učinki.

88

Na podlagi sodne prakse, navedene v točkah 65 in 66 te sodbe, je treba za preverjanje skladnosti razlage iz točke 86 te sodbe s Sporazumom o subvencijah in izravnalnih ukrepih ter z obveznostmi, ki za Unijo izhajajo iz prava STO, ugotoviti še, ali je ta razlaga vsaj združljiva – če ne celo skladna – s tem sporazumom in temi obveznostmi. Ker je Unija pogodbenica tega mednarodnega sporazuma, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča njegovo razlago opraviti z uporabo upoštevnih pravil mednarodnega običajnega prava, kot se odražajo v členu 31 Dunajske konvencije, ki zavezuje institucije Unije in je del njenega pravnega reda (sodba z dne 27. februarja 2018, Western Sahara Campaign UK, C‑266/16, EU:C:2018:118, točka 58 in navedena sodna praksa).

89

V skladu z odstavkom 1 tega člena 31 je treba pogodbo razlagati v dobri veri v skladu z običajnim pomenom njenih izrazov v njihovem kontekstu, kot je opredeljen v odstavku 3 navedenega člena, ter glede na njen predmet in namen.

90

V zvezi s tem je treba, prvič, navesti – tako kot je v bistvu navedlo Splošno sodišče v točki 98 sodbe T-480/20 in točki 65 sodbe T-540/20 – da je besedilo člena 1, točka 1.1(a), (1), Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih v bistvu enako besedilu člena 3, točka 1, Uredbe 2016/1037, razen z enega posebnega vidika. Za razliko od te uredbe je namreč v tem členu 1, točka 1.1(a),(1) v francoski jezikovni različici pojem „subvencija“ opredeljen kot vsak „finančni prispevek vlade ali katerega koli javnega organa na ozemlju ene članice“. Španska in angleška različica navedenega člena, ki sta enako verodostojni, imata enako besedilo. Povedano drugače, glede na njegovo besedilo ga je mogoče – če ga obravnavamo ločeno – drugače kot člen 3, točka 1, Uredbe 2016/1037 razlagati tako, da je mogoče vsak finančni prispevek, ki izvira od katere koli vlade države članice STO, opredeliti kot subvencijo, ne glede na kakršno koli povezavo med to vlado in državo, iz katere izvirajo ali iz katere se izvažajo dani izdelki.

91

Drugič, v zvezi s kontekstom, v katerega je umeščen člen 1, točka 1.1(a)(1), Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, je treba na eni strani navesti, da člen 2, točki 2.1 in 2.2, tega sporazuma v francoski jezikovni različici določa, da mora biti subvencija poleg tega specifična bodisi za določeno podjetje, skupino podjetij, industrijo ali skupino industrij, „ki so v pristojnosti določene oblasti, ki subvencijo daje“, bodisi za „nekatera podjetja na imenovanem geografskem območju v pristojnosti organa, ki subvencijo daje“. V španski in angleški različici tega člena 2 sta uporabljena izraza „dentro de la jurisdicción de la autoridad otorgante“ oziroma „within the jurisdiction of the granting authority“. Navedeni člen 2 tako vzpostavlja povezavo med vlado, ki dodeli subvencijo, in podjetjem ali podjetji, ki jim je bila taka subvencija dodeljena, ter posledično proizvodi, ki izhajajo iz tega ali teh podjetij.

92

Zdi se torej, da člen 1, točka 1.1(a),(1), in člen 2 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, če se ju razume skupaj, pravzaprav omejujeta področje uporabe pojma „subvencija“ na finančne prispevke, ki jih dodeli vlada države porekla teh izdelkov, če je ta država članica STO. Člen 11(8) tega sporazuma to razlago potrjuje, hkrati pa razširja področje uporabe tega pojma na finančne prispevke, ki jih dodeli vlada vmesne države, v katero se navedeni izdelki izvažajo iz države porekla, nato pa iz katere se uvozijo v namembno državo, tako kot Uredba 2016/1037.

93

Vendar nobena od treh določb, navedenih v prejšnji točki, ne vsebuje nobene navedbe ali indikacije, ki bi utemeljevala izključitev s področja uporabe tega pojma finančnih prispevkov, za katere se sicer lahko šteje, da jih je dodelila taka vlada, vendar pa glede na njeno ravnanje v celoti ali delno izvirajo od vlade druge države članice STO. Tudi v tem smislu se zdijo te določbe skladne z besedilnimi in kontekstualnimi elementi Uredbe 2016/1037, na katerih temelji razlaga iz točke 86 te sodbe.

94

Enako velja, na drugi strani, za člen 5 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, ki določa, da nobena članica STO ne sme z uporabo subvencije povzročati učinkov, ki škodijo interesom drugih članic STO. Tudi ta člen je namreč mogoče razlagati tako, da je taki članici prepovedano ravnati na ta način, ne samo z dodelitvijo take subvencije, ampak tudi z načinom ravnanja, ki enemu ali več podjetjem s sedežem na njenem ozemlju, ali ki spada v njeno pristojnost, omogoči pridobitev subvencije, ki v celoti ali delno izvira od druge članice STO. Tako je lahko zlasti, kadar je uvedba zakonodaje, sprejetje odločbe, izdaja dovoljenja ali uporaba katerega koli drugega ukrepa s strani članice STO nujna, da se temu podjetju ali tem podjetjem omogoči, da na njenem ozemlju pridobijo koristi od finančnega prispevka, ki izvira od te druge članice, ne glede na to, ali je ta nujnost pravna ali izhaja iz dejstva, da je navedena druga članica v praksi pogojevala upravičenost do tega finančnega prispevka s tako zakonodajo, odločbo, dovoljenjem ali drugim ukrepom.

95

Poleg tega je za nekatere vrste finančnih prispevkov, naštetih v členu 1, točka 1.1(a), (1) od (i) do (iv), Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, ki ustrezajo tistim, ki so našteti v členu 3, točka 1(a), Uredbe 2016/1037, lahko značilen obstoj takega položaja, kot je to bilo navedeno v točki 78 te sodbe.

96

Očitno je torej, da pojem subvencije, kot je razložen v točki 86 te sodbe, ni v nasprotju z obveznostmi Unije, ki izhajajo iz besedila Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, če se jih razume v njihovem kontekstu.

97

Tretjič, čeprav ta sporazum ne vsebuje nobene določbe, ki bi določala njegov cilj in namen, na eni strani, in čeprav pred tem sporazumom ni preambule, ki bi lahko vsebovala navedbe v zvezi s tem, na drugi strani, je iz poročila pritožbenega organa STO z dne 28. novembra 2002 z naslovom „ZDA – Izravnalni ukrepi za nekatere izdelke iz nerjavnega ogljikovega jekla iz Nemčije“ (WT/DS213/AB/R, točka 73) in iz poročila z dne 11. marca 2011 z naslovom „ZDA – Protidampinške in izravnalne dajatve na nekatere izdelke iz Kitajske“ (WT/DS379/AB/R, točka 543), ki ju je ORS sprejel 19. decembra 2002 oziroma 25. marca 2001, razvidno, da sta glavni cilj in namen navedenega sporazuma „povečati in izboljšati disciplino GATT v zvezi z uporabo subvencij in izravnalnih ukrepov“ pod pogoji in omejitvami, ki jih določa ta sporazum.

98

Ta cilj in ta namen krepitve in izboljšanja večstranske discipline na področju subvencij pa prej potrjujeta jezikovno in kontekstualno razlago Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih iz točk od 90 do 95 te sodbe, kot pa jo postavljata pod vprašaj. Spodbujata namreč dajanje prednosti razlagi besedila tega sporazuma, zlasti pa pojma „subvencija, ki jo dodeli vlada“, ki upošteva povečano internacionalizacijo podjetij, ki sodelujejo v svetovni trgovini, in podporo – ki je včasih odločilna – do katere so lahko upravičena v tem kontekstu, v obliki finančnih prispevkov, katerih dodelitev izhaja iz pomoči ali delovanja vlad več držav članic STO.

99

Navedeni predmet in navedeni cilj vsaj nista v nasprotju s tako razlago Uredbe 2016/1037.

100

Splošno sodišče torej ni napačno uporabilo prava s tem, da se je v točki 103 sodbe T‑480/20 in točki 70 sodbe T‑540/20 izreklo v tem smislu.

101

Zato je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

102

Družbi Hengshi in Jushi s tretjim pritožbenim razlogom v zadevi C‑269/23 P, ki se v bistvu nanaša na napačno razlago in uporabo člena 4(2) in (3) Uredbe 2016/1037, izpodbijata presojo Splošnega sodišča iz točk od 106 do 109 sodbe T‑480/20. Ta pritožbeni razlog je identičen drugemu pritožbenemu razlogu v zadevi C‑272/23 P, s katerim družba Jushi izpodbija presojo Splošnega sodišča iz točk od 73 do 76 sodbe T‑540/20.

103

Pritožnici s tem pritožbenim razlogom, ki je skupen obema zadevama in ki ustreza tožbenima razlogoma na prvi stopnji, povzetima v točki 33 te sodbe, v bistvu trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je ocenilo, da je Komisija upravičeno menila, da imajo egiptovski organi status organov, ki so dodelili sporne subvencije, saj so te subvencije zajemale finančne prispevke, ki jih je kitajska vlada pritožnicama dodelila neposredno ali prek njunih matičnih družb s sedežem na Kitajskem.

104

Čeprav namen člena 4(2) in (3) Uredbe 2016/1037 ni pojasniti pomen pojma „subvencija“ kot takega, ampak pomen pogoja „specifičnost“, ki mora biti med drugim izpolnjen, da bi subvencija lahko privedla do uvedbe izravnalnih dajatev, tudi iz teh določb namreč izhaja, da finančnega prispevka, ki ga dodeli vlada določene države, ni mogoče opredeliti kot subvencijo, ki jo je mogoče pripisati organu vlade druge države ali jo z njim povezati. Natančneje, navedene določbe naj bi se v njihovih različnih jezikovnih različicah sklicevale na „organ, ki dodeljuje“ tako subvencijo, torej na organ, ki jo daje ali prizna eni ali več osebam. S tem naj bi izključevale, da bi bilo za neki organ mogoče šteti – bodisi zaradi povezave z njim ali pripisa njemu – da je dodelil subvencijo v položaju, v katerem te subvencije ni dodelil oziroma dal ta organ, ampak drug organ, ki je del vlade druge države. V obravnavani zadevi pa naj bi bilo mogoče tako opredeliti zgolj kitajske organe, ne pa tudi organov, kot so egiptovski organi.

105

Komisija ob podpori združenja APFE in družbe Tech-Fab Europe te trditve izpodbija.

106

Člen 4 Uredbe 2016/1037 v odstavku 1 določa, da za subvencije veljajo izravnalni ukrepi le, če so specifične, kakor je določeno v odstavkih od 2 do 4 te določbe. Člen 4(2) in (3) tako določa načela in pravila, ki se uporabljajo pri ugotavljanju, ali je subvencija specifična za podjetje, industrijo, skupino podjetij ali industrij ali pa za nekatera podjetja na določenem geografskem območju, pri čemer v bistvu natančneje določa, da morajo biti te različne vrste upravičencev vsekakor v pristojnosti organa, ki dodeli subvencijo.

107

V zvezi s tem je treba navesti, da je v členu 4 Uredbe 2016/1037 res uporabljen izraz „organ“, torej izraz, ki se razlikuje od izraza „vlada“ iz člena 2(a) te uredbe. Vendar je za natančno določitev narave vezi, ki mora finančni prispevek, ki ga je mogoče opredeliti kot „subvencija“, povezovati z vlado ali organom dane tretje države, v teh dveh določbah uporabljen isti glagol, in sicer glagol „dodeliti“.

108

Zato je treba ta glagol v zvezi z vsako od navedenih določb razumeti enako, in sicer kot da se nanaša na ravnanje, s katerim oseba da ali dodeli neko stvar drugi osebi, bodisi tako, da ji jo formalno dodeli bodisi ji v praksi omogoči, da ima od nje korist, kot je navedeno v točki 73 te sodbe.

109

Iz točk 86 in 94 te sodbe pa izhaja, da je treba ta izraz razlagati tako, da poleg ravnanja, s katerim vlada države porekla ali izvoza danega izdelka eni ali več določenim osebam formalno odobri finančni prispevek, ki v celoti ali delno izvira od vlade druge tretje države, zajema tudi ravnanje, s katerim vlada te države porekla ali izvoza v praksi tem osebam omogoči, da imajo korist od tega finančnega prispevka, kot je uvedba zakonodaje, sprejetje odločitve, izdaja dovoljenja ali uporaba katerega koli drugega ukrepa, ki je za to potreben.

110

Navedeni izraz se torej uporablja tudi za poseben organ znotraj vlade zadevne države porekla ali izvoza, ki je storila zadevno ravnanje.

111

Zato Splošno sodišče s tem, da je v točkah 107 in 108 sodbe T‑480/20 ter v točkah 74 in 75 sodbe T‑540/20 štelo, da je Komisija organe, kot so v obravnavani zadevi egiptovski organi, lahko opredelila kot organe, ki so dodelili sporne subvencije, ni napačno uporabilo prava.

112

Zato je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

113

Družbi Hengshi in Jushi s četrtim pritožbenim razlogom v zadevi C‑269/23 P, ki se v bistvu nanaša na napačno razlago in uporabo člena 3, točka 1(a)(ii), člena 3, točka 2, in člena 5 Uredbe 2016/1037, izpodbijata presojo Splošnega sodišča iz točk od 167 do 169 sodbe T‑480/20. Ta pritožbeni razlog je identičen tretjemu pritožbenemu razlogu v zadevi C‑272/23 P, s katerim družba Jushi izpodbija presojo Splošnega sodišča iz točk od 134 do 136 sodbe T‑540/20.

114

Pritožnici s tem pritožbenim razlogom, ki je skupen obema zadevama in ki delno ustreza tožbenim razlogom na prvi stopnji, povzetim v točki 34 te sodbe, v bistvu trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da je Komisija lahko štela, da jima je egiptovska vlada dodelila subvencijo in s tem zagotovila ugodnost, ker ni pobrala določenih carin, ki ji je običajno mogoče zahtevati, ko je družba Jushi v Egipt uvažala materiale, ki se uporabljajo kot surovine za izdelavo izdelkov iz steklenih vlaken, namenjenih izvozu v Unijo s strani družbe Hengshi.

115

Kot naj bi namreč Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 164 sodbe T‑480/20 in točki 131 sodbe T-540/20, naj bi namreč pritožbeni organ STO določbe Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, ki ustrezajo členu 3, točka 1(a)(ii), in členu 3, točka 2, Uredbe 2016/1037, razlagal tako, da je treba za ugotovitev, ali je bil javni prihodek, „ki se je sicer zapadel [ga je običajno mogoče zahtevati]“, opuščen oziroma neizterjan, in ali je ta opustitev oziroma neizterjava nekaterim podjetjem zagotovila „ugodnost“, primerjati položaj teh podjetij s položajem davčnih zavezancev, ki so v primerljivem položaju. Dosledno naj bi bilo treba glede na besedilo člena 5 Uredbe 2016/1037 ugotoviti, da je treba znesek te ugodnosti izračunati tako, da se kot izhodišče vzame položaj navedenih podjetij. V obravnavani zadevi pa naj bi Komisija – v nasprotju s tem, kar je ugotovilo Splošno sodišče – sklepala glede na referenčni položaj, ki bi ga bilo treba šteti za neustreznega ob upoštevanju, prvič, narave transakcij, ki so po njenem mnenju povzročile neizterjavo carinskih dajatev, drugič, pravnega in gospodarskega položaja podjetij, ki naj bi imela korist od te neizterjave, tretjič, upoštevne egiptovske ureditve in, četrtič, ustrezne upravne prakse, in sicer prakse podjetja s sedežem na območju SETC namesto prakse podjetja s sedežem zunaj tega območja.

116

Komisija ob podpori združenja APFE in družbe Tech-Fab Europe izpodbija dopustnost dela teh trditev in utemeljenost vseh trditev.

117

Pritožnici s tem pritožbenim razlogom v bistvu izpodbijata enega od elementov, na katere se je Splošno sodišče oprlo v izpodbijanih sodbah – tako kot Komisija v spornih uredbah – pri preučitvi, ali gre v obravnavani zadevi za subvencijo v obliki opustitve prihodkov vlade, kot je določena v členu 3, točka 1(a)(ii), Uredbe 2016/1037. Ta element je referenčni položaj, ki ga je treba upoštevati pri taki preučitvi.

118

V zvezi s tem iz člena 3, točki 1 in 2, Uredbe 2016/1037 izhaja, da je treba za to, da bi bilo mogoče uporabiti opredelitev „subvencija“, dokazati ne samo, da obstaja finančni prispevek vlade države porekla ali izvoza, ampak tudi, da je s tem podeljena ugodnost.

119

V zvezi s prvim od teh dveh pogojev člen 3, točka 1(a)(ii), te uredbe določa, da tak finančni prispevek za to vlado lahko med drugim pomeni, da opusti ali ne pobere prihodka vlade, ki ga je običajno mogoče zahtevati.

120

Ker je besedilo te določbe enako besedilu člena 1, točka 1.1(a)(1)(ii), Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, jo je treba razlagati – kolikor je mogoče – tako, da se zagotovi njena skladnost s tem sporazumom in ob upoštevanju načina, kako jo je morda razlagal ORS, v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 65 in 66 te sodbe.

121

Kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 164 sodbe T-480/20 in točki 131 sodbe T-540/20, je zlasti iz poročil pritožbenega organa STO z dne 12. marca 2012 in 28. marca 2019, naslovljenih „Združene države – Ukrepi, ki vplivajo na trgovino z velikimi civilnimi zrakoplovi (druga pritožba)“ (WT/DS353/AB/R, točke 806 do 809 in 812, ter WT/DS353/AB/RW, točki 5.146 in 5.147), v katerih je ta organ povzel in pojasnil svojo prakso odločanja v zvezi s tem in ki ju je ORS sprejel 23. marca 2012 oziroma 11. aprila 2019, razvidno, da je za ugotovitev, ali je bil ta prihodek vlade, ki ga je običajno mogoče zahtevati, opuščen oziroma neizterjan, praviloma treba primerjati davčno obravnavo, ki se uporablja za domnevne upravičence takega ukrepa, in davčno obravnavo primerljivih dohodkov davčnih zavezancev v primerljivem položaju. Navedeni organ je v bistvu prav tako navedel, da čeprav je opredelitev referenčnega položaja, ki ga je treba uporabiti za tako primerjavo, lahko zapletena, zlasti glede na veljavno nacionalno ureditev, morebitne upoštevne upravne ali davčne prakse in konkretno ravnanje pristojnih organov, je treba vseeno preveriti legitimnost in razumnost referenčnega položaja, ki se upošteva v danem primeru.

122

Poleg tega, kot pravilno opozarjata pritožnici, je bila ta praksa odločanja pritožbenega organa STO po analogiji uporabljena za ukrepe, ki zajemajo domnevno neizterjevanje carin, katerih preučitev vključuje primerjavo med prihodki, ki so bili dejansko prejeti pri opravljanju transakcij, kot je uvoz danih izdelkov, in prihodki, ki jih je običajno mogoče zahtevati v primerljivem položaju, kot to izhaja zlasti iz poročila posebne skupine STO z dne 31. oktobra 2019, naslovljenega „Indija – Ukrepi, povezani z izvozom“ (WT/DS541/R, točke od 7.297 do 7.302, 7.317 in 7.333).

123

Ob upoštevanju navedene prakse odločanja je treba ugotoviti, da je treba za ugotovitev, ali gre za finančni prispevek, ki za vlado države porekla ali izvoza pomeni, da opustijo ali ne poberejo „prihodka vlade, ki je sicer zapadel [ga je običajno mogoče zahtevati]“ v smislu člena 3, točka 1(a)(ii), Uredbe 2016/1037, na splošno primerjati, na eni strani, obravnavo domnevnih upravičencev takega ukrepa in prihodkov, ki jih je vlada dejansko pobrala od njih, ter, na drugi strani, obravnavo dohodkov ali primerljivih transakcij in prihodkov, ki jih je običajno mogoče zahtevati, če ti dohodki ali primerljive transakcije obstajajo. To primerjavo je treba opraviti glede na vse upoštevne elemente, ki so na voljo.

124

Ker pa je lahko opredelitev referenčnega položaja, ki ga je treba uporabiti za tako primerjavo, zapletena, saj je lahko odvisna ne samo od veljavne nacionalne ureditve, ampak tudi od morebitne upoštevne upravne, davčne ali carinske prakse ter konkretnega ravnanja pristojnih organov, torej od več vidikov pravnega in institucionalnega sistema tretjih držav, mora biti ta primerjava predmet sodnega nadzora, ki upošteva to zapletenost.

125

V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da imajo institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih in političnih razmer, ki jih morajo preučiti, tako da mora biti sodni nadzor te široke diskrecijske pravice omejen na preverjanje, ali so bila spoštovana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ali ni obstajala očitna napaka pri presoji tega dejanskega stanja, ali ni bilo napak pri pravni kvalifikaciji dejanskega stanja oziroma ali niso bila zlorabljena pooblastila (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2022, Komisija/Hansol Paper, C‑260/20 P, EU:C:2022:370, točka 58 in navedena sodna praksa).

126

Kar zadeva, natančneje, nadzor neobstoja očitne napake pri presoji dejanskega stanja, morajo sodišča Unije preveriti ne samo vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in notranjo skladnost, temveč morajo tudi nadzirati, ali ti dokazi pomenijo celoto upoštevnih podatkov, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksnega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izpeljane ugotovitve (sodba z dne 12. maja 2022, Komisija/Hansol Paper, C‑260/20 P, EU:C:2022:370, točka 59 in navedena sodna praksa).

127

V zvezi z drugim pogojem iz točke 118 te sodbe je treba navesti, da čeprav je v členu 3, točka 1(b), Uredbe 2016/1037 zgolj pojasnjeno, da mora finančni prispevek za to, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „subvencijo“, dodeliti ugodnost, iz člena 5 te uredbe izhaja, da je ugodnost, ki jo je treba opredeliti, tista, ki jo je ta ukrep lahko podelil podjetju ali podjetjem prejemnikom tega ukrepa. Poleg tega je v členu 6 navedene uredbe naveden sklop pravil, ki jih je treba uporabiti za izračun zneska te ugodnosti v primeru različnih vrst finančnih prispevkov, med katerimi pa ni pravila, po katerem vlada države porekla ali izvoza opusti ali ne pobere prihodka vlade, ki ga je običajno mogoče zahtevati.

128

Ob tem je iz prakse odločanja ORS, kot je nanjo opozorjeno zlasti v poročilu posebne skupine STO z dne 31. oktobra 2019 z naslovom „Indija – Ukrepi, povezani z izvozom“ (WT/DS541/R, točki 7.445 in 7.446), razvidno, da se lahko v primeru takšnega ukrepa ugodnost, ki jo ta prinaša, opredeli od trenutka, ko se ugotovi, da je prihodek vlade, ki ga je običajno mogoče zahtevati, bil opuščen ali ni bil pobran, in da torej gre za finančni prispevek v smislu Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih. Čeprav sta pojma „finančni prispevek“ in „ugodnost“ različna, je namreč njun obstoj v danem primeru mogoče dokazati glede na identične ali povezane dejanske elemente, ker znesek ugodnosti, ki jo daje finančni prispevek v obliki odpisa ali neizterjave prihodka države, na splošno ustreza razliki med prihodkom države, ki bi ga bilo v upoštevnem referenčnem položaju običajno mogoče zahtevati, in prihodkom, ki je bil, odvisno od primera, pobran od zadevnega podjetja ali podjetij.

129

V obravnavani zadevi je treba glede na pravkar navedeno ugotoviti, prvič, da je Splošno sodišče v točkah od 167 do 169 sodbe T-480/20 in v točkah od 134 do 136 sodbe T-540/20 pravilno razlagalo pomen in obseg člena 3, točka 1(a)(ii), člena 3, točka 2, in člena 5 Uredbe 2016/1037, ko je v bistvu opozorilo na to, da je treba za ugotovitev, ali je Komisija upravičeno ugotovila, da se je egiptovska vlada odpovedala pobiranju nekaterih carinskih dajatev, ki jih je običajno mogoče zahtevati, ko je družba Jushi v Egipt uvažala materiale, ki se uporabljajo kot surovine za izdelavo izdelkov iz steklenih vlaken, namenjenih izvozu v Unijo s strani družbe Hengshi, in ali je bila s tem podeljena ugodnost, opredeliti primerno referenčno stanje.

130

Drugič, referenčni položaj, ki ga je v obravnavani zadevi upoštevala Komisija, glede na vse razpoložljive upoštevne elemente pomeni dejansko stanje. Odločitev upoštevati ta položaj in ne drugega pa je del presoje dejstev. Ta elementa morata kot taka biti predmet nadzora, ki ga opravi Splošno sodišče in ki izpolnjuje zahteve, navedene v točkah 125 in 126 te sodbe, in torej med drugim zahteva, da navedeno sodišče preveri, ali Komisija ni storila vsebinske napake ali očitne napake pri presoji.

131

Poleg tega iz člena 256 PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je Splošno sodišče edino pristojno, na eni strani, za ugotavljanje dejstev, razen če bi iz dokazil v spisu, ki so mu bila predložena, izhajalo, da so njegove ugotovitve vsebinsko netočne, in, na drugi strani, za presojo teh dejstev in ustreznih dokazov. Presoja teh dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, torej ni pravno vprašanje, ki bi kot tako lahko bilo predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 12. maja 2022, Komisija/Hansol Paper, C‑260/20 P, EU:C:2022:370, točka 132 in navedena sodna praksa).

132

Iz tega sledi, da ni dopustno, da pritožnici, ki se ne sklicujeta na obstoj izkrivljanja dejstev ali dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, izpodbijata presojo navedenega sodišča v zvezi z referenčnim položajem, ki ga je Komisija upoštevala v obravnavani zadevi, in sicer s položajem podjetja s sedežem na območju SETC.

133

Tretjič, ker se trditve pritožnic nanašajo izključno na te presoje, z njimi ni mogoče izpodbiti ugotovitve Splošnega sodišča, da Komisija v bistvu ni napačno pravno opredelila dejstev s tem, da je menila, da gre za subvencijo v smislu člena 3, točka 1(a)(ii), in člena 3, točka 2, Uredbe 2016/1037 v povezavi s členom 5 te uredbe.

134

Zato je treba ta pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

135

Družbi Hengshi in Jushi s petim pritožbenim razlogom v zadevi C‑269/23 P, ki se v bistvu nanaša na napačno razlago in uporabo člena 3, točka 2, in člena 4(2)(c) Uredbe 2016/1037, izpodbijata presojo Splošnega sodišča iz točk od 176 do 179 sodbe T-480/20. Ta pritožbeni razlog je identičen četrtemu pritožbenemu razlogu v zadevi C-272/23 P, s katerim družba Jushi izpodbija presojo Splošnega sodišča iz točk od 143 do 146 sodbe T-540/20.

136

Pritožnici s tem pritožbenim razlogom, ki je skupen obema zadevama in ki delno ustreza tožbenima razlogoma na prvi stopnji, povzetima v točki 35 te sodbe, grajata presoje, na katere se je Splošno sodišče oprlo pri ugotovitvi, da je Komisija lahko menila, ne da bi kršila člen 3, točka 2, in člen 4(2)(c) Uredbe 2016/1037, da davčna obravnava, ki jo je egiptovska vlada namenila izgubam iz tečajnih razlik po devalvaciji egiptovskega funta, do katere je prišlo leta 2016, pomeni subvencijo, s katero je bila de facto podeljena specifična ugodnost omejenemu številu podjetij, ki so bila usmerjena v izvoz in ki večinoma poslujejo v tujih valutah, med katerimi sta bili družbi Hengshi in Jushi.

137

V zvezi s tem na prvem mestu trdita, da je Splošno sodišče v bistvu izkrivilo sporni uredbi s tem, da je štelo, da Komisija kot subvencije ni opredelila davčnih in računovodskih standardov, ki jih je egiptovska vlada sprejela, da bi podjetjem, ki imajo obveznosti v tujih valutah, omogočila, da omejijo izgube iz tečajnih razlik po devalvaciji egiptovskega funta, do katere je prišlo leta 2016, kot takih, temveč ugodnost, ki jo je ta vlada na podlagi teh standardov dejansko dodelila posebni kategoriji podjetij. Iz teh uredb naj bi namreč očitno izhajalo, da Komisija tega ni storila. S tem naj bi Splošno sodišče poleg tega obrazložitev Komisije nadomestilo s svojo.

138

Na drugem mestu, Splošno sodišče naj bi zaradi tega napačno zavrnilo trditve pritožnic v zvezi s presojami Komisije glede tega in s pravnimi kvalifikacijami, ki jih je sprejelo na podlagi teh presoj.

139

Komisija ob podpori združenja APFE in družbe Tech-Fab Europe izpodbija dopustnost in utemeljenost teh trditev.

140

Na prvem mestu, glede trditev pritožnic v zvezi s tem, kako je Splošno sodišče opredelilo ukrep, ki ga je Komisija v spornih uredbah opredelila kot „subvencijo“, je treba ugotoviti, da je iz besedila teh uredb očitno razvidno, da Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah ni niti izkrivilo njihove vsebine niti ni obrazložitve in presoje Komisije nadomestilo s svojima.

141

Čeprav je res, kot trdita pritožnici, da je Komisija začela preučevati ta ukrep z omembo obstoja dveh egiptovskih pravnih standardov, enega davčne in drugega računovodske narave, je namreč prav tako očitno, da je ta institucija takoj zatem pojasnila, da se je ta preučitev nanašala na način uporabe teh standardov v konkretnem kontekstu, ki je privedel do njihovega sprejetja in za katerega je v prvi vrsti značilna devalvacija egiptovskega funta, do katere je prišlo leta 2016. Poleg tega je očitno, da je navedena institucija po koncu te preučitve ugotovila, da je uporaba navedenih standardov v tem konkretnem kontekstu nekaterim podjetjem dala ugodnost in da je kot taka de facto specifična. Nazadnje, prav tako je očitno, da je Komisija ta podjetja, med katerimi sta družbi Hengshi in Jushi, opredelila kot podjetja, ki so usmerjena k izvozu in ki večinoma poslujejo v tujih valutah.

142

Kar zadeva, na drugem mestu, trditve pritožnic v zvezi s presojo Komisije glede tega, na eni strani, in v zvezi s pravnimi opredelitvami, ki so bile sprejete ob upoštevanju te presoje, na drugi strani, opozoriti, prvič, da – kot je razvidno iz točke 131 te sodbe – ni dopustno, da bi pritožnici v okviru svojih pritožb izpodbijali presojo dejanskega stanja.

143

Drugič, Splošno sodišče je ob upoštevanju te presoje pravilno ugotovilo – kot je to predhodno ugotovila Komisija – da gre za specifično subvencijo, s katero je bila družbama Hengshi in Jushi podeljena ugodnost, v skladu s členom 3, točka 2, in členom 4(2)(c) Uredbe 2016/1037.

144

V zvezi s tem je treba zlasti navesti, da je namen člena 4(2)(c) Uredbe 2016/1037 ravno omogočiti Komisiji, da določi specifično naravo ukrepov, ki pomenijo subvencije, zlasti regulativnih, davčnih ali računovodskih, v primeru, da se ti ukrepi – čeprav se zdijo splošni ali nespecifični – dejansko lahko izkažejo za specifične. V ta namen so v tej določbi navedeni nekateri dejavniki, ki naj bi usmerjali preizkus, ki ga opravi Komisija v primeru takih ukrepov. Ti dejavniki, katerih posamična ali skupna upoštevnost se lahko v vsakem posameznem primeru spreminjata zlasti glede na zadevni ukrep, okoliščine, v katerih je bil sprejet in izveden, ter ravnanje organov, ki so ga sprejeli, med drugimi zajemajo „uporabo programa subvencij s strani omejenega števila nekaterih podjetij“ in „dodelitev nesorazmernih zneskov subvencij nekaterim podjetjem“.

145

V obravnavani zadevi se je Splošno sodišče po zgledu Komisije oprlo na prvega od teh dveh dejavnikov, da je ugotovilo, da je zadevni ukrep de facto specifičen. Pri tem ni bilo napačno uporabljeno pravo.

146

Zato je treba ta pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

147

Družbi Hengshi in Jushi s prvim pritožbenim razlogom v zadevi C‑269/23 P, ki se nanaša na napačno razlago in uporabo člena 1(1), člena 5 in člena 6 Uredbe 2016/1037, izpodbijata presojo Splošnega sodišča iz točk 32, 37, 42 in 43, od 46 do 48, od 51 do 55 in 58 sodbe T‑480/20.

148

Pritožnici s tem pritožbenim razlogom, ki ustreza tožbenemu razlogu na prvi stopnji, povzetemu v točki 36 te sodbe, v bistvu trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je odobrilo metodo, ki jo je Komisija po njegovem mnenju uporabila za izračun zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi in ki so bile vsaki od njiju dodeljene na podlagi različnih ukrepov iz sporne uredbe v zadevi T‑480/20.

149

V zvezi s tem pritožnici na prvem mestu trdita, da je Splošno sodišče izkrivilo njun tožbeni razlog na prvi stopnji s tem, da je napačno ugotovilo, da Komisiji v resnici očitata, da je kršila člen 7 Uredbe 2016/1037 s tem, da je uporabila njun skupni promet od vseh proizvodov kot imenovalec za izračun zneska teh subvencij. Ta tožbeni razlog na prvi stopnji, ki se je nanašal izključno na kršitev členov 5 in 6 te uredbe v povezavi s členom 1(1) navedene uredbe, naj bi namreč zajemal to, da bi se Komisija pri izračunu zneska njunih subvencij morala najprej opreti na posamezni promet vsake od njiju od vseh proizvodov skupaj.

150

Na drugem mestu, pritožnici trdita, da, ne glede na to izkrivljanje, navedenega tožbenega razloga na prvi stopnji ni mogoče zavrniti iz razloga, ki ga je poleg tega Splošno sodišče navedlo v sodbi T-480/20, in sicer da ti pritožnici tvorita povezani podjetji oziroma podjetji, ki pripadata isti skupini. Iz členov 5 in 6 Uredbe 2016/1037 v povezavi s členom 1(1) te uredbe naj bi namreč jasno izhajalo, da je treba znesek subvencij, ki ga je treba izračunati, izračunati „glede na ugodnost za prejemnika“ in torej – v položaju, kakršen je ta v obravnavani zadevi – za vsako od podjetij, „prejemnic“ takih subvencij, tudi če so ta podjetja povezana ali pripadajo isti skupini.

151

Komisija ob podpori družbe Tech-Fab Europe in združenja APFE te trditve izpodbija.

152

Iz člena 5 Uredbe 2016/1037 izhaja, da je treba znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, izračunati glede na ugodnost za prejemnika teh subvencij. Poleg tega iz člena 6 te uredbe izhaja, da je treba to ugodnost izračunati z uporabo nekaterih pravil, ki se razlikujejo glede na vrsto subvencije, ki se obravnava v danem primeru, ampak se vsa nanašajo – odvisno od primera – na „prejemnika“ te subvencije, „podjetje, ki prejme“, ali „podjetje“.

153

Vendar navedena uredba ne opredeljuje niti pojma „prejemnik“ niti pojma „podjetje“. Zato je treba ta pojma razumeti ob upoštevanju konteksta, v katerega sta umeščena, in cilja, ki se uresničuje z določbami, v katerih sta uporabljena, splošneje pa z Uredbo 2016/1037, ki jo je treba poleg tega razlagati, kolikor je mogoče, v skladu s Sporazumom o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

154

V zvezi s tem je, na prvem mestu, Splošno sodišče v točki 47 sodbe T‑480/20 opozorilo, da čeprav tudi ta sporazum ne vsebuje opredelitve oseb, ki so upravičene do subvencije in ki jim je posledično podeljena ugodnost, katere znesek je treba uporabiti kot podlago za izračun te subvencije, je pritožbeni organ STO v svojem poročilu z dne 9. decembra 2002 z naslovom „ZDA – Izravnalni ukrepi v zvezi z nekaterim blagom iz Evropskih skupnosti“ (WT/DS212/AB/R, točke od 108 do 119), ki ga je ORS sprejel 8. januarja 2003, to vprašanje temeljito in jasno analiziral.

155

Iz tega poročila pritožbenega organa STO je v bistvu razvidno, da je identifikacija osebe ali oseb, ki so upravičene do subvencije, odvisna od okoliščin posameznega primera in da je treba ob upoštevanju različnih upoštevnih določb navedenega sporazuma, njegove sistematike in cilja šteti, da ta sporazum ne izključuje, da se glede na okoliščine šteje, da je upravičenec do subvencije fizična oseba, pravna oseba, skupina fizičnih oseb, skupina pravnih oseb ali celo celota, ki združuje eno ali več fizičnih oseb in eno ali več pravnih oseb, na primer družbe in njihove lastnike. Okoliščina, da so te osebe pravno ločene, namreč ni upoštevna za identifikacijo upravičenca do subvencije, ki ustreza gospodarski enoti, katere izdelki so umetno podprti s to subvencijo.

156

V skladu s prakso odločanja ORS, z izrazi, ki jih je zakonodajalec Unije uporabil v Uredbi 2016/1037, in kontekstom, v katerega ti spadajo, je treba pojem „upravičenec“ iz členov 5 in 6 navedene uredbe razlagati tako, da v danem primeru napotuje na vsako od podjetij, ki so jim bile dodeljene subvencije. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 90 sklepnih predlogov, pojem „podjetje“ ustreza gospodarski enoti, ki jo lahko sestavlja več pravno ločenih pravnih oseb, ki opravlja gospodarsko dejavnost proizvodnje, trženja, prevoza ali izvoza izdelkov, ki ji je s to subvencijo dodeljena ugodnost, ne glede na pravni status te gospodarske enote in način njenega financiranja (glej po analogiji sodbi z dne 14. novembra 1984, Intermills/Komisija, 323/82, EU:C:1984:345, točka 11, in z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:87, točka 103).

157

Na drugem mestu, Splošno sodišče se je v točkah 48 in 51 sodbe T‑480/20 pravilno oprlo na to opredelitev pojmov „prejemnik“ in „podjetja“, da bi potrdilo metodo izračuna, ki jo je uporabila Komisija – glede na okoliščino, da sta družbi Henghsi in Jushi pripadali isti skupini – da bi izračunala znesek izravnalnih ukrepov, ki jih je mogoče naložiti v obravnavani zadevi.

158

Na tretjem in zadnjem mestu, ni dopustno, da pritožnici v pritožbenem postopku izpodbijata presojo Splošnega sodišča v zvezi s to okoliščino, glede na ugotovitve iz sporne uredbe ter trditve o dejanskem stanju in dokaze iz spisa na prvi stopnji.

159

Zato je treba ta pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen, ne da bi se bilo treba izreči o sklicevanju Splošnega sodišča – zaradi celovitosti – na člen 7 Uredbe 2016/1037.

160

Posledično je treba pritožbi zavrniti.

161

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

162

Ker družbi Hengshi in Jushi v zadevi C-269/23 P nista uspeli in ker družba Jushi v zadevi C-272/23 P ni uspela, se jima v skladu s predlogi Komisije, družbe Tech-Fab Europe in združenja APFE naloži plačilo stroškov v teh zadevah.

163

Člen 184(4) Poslovnika določa, da se intervenientu na prvi stopnji, ki ni vložil pritožbe, naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka le, če je sodeloval pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem. Če je intervenient sodeloval v postopku, lahko Sodišče odloči, da nosi svoje stroške.

164

V obravnavani zadevi družba Tech-Fab Europe in združenje APFE, ki sta intervenienta na prvi stopnji, ki sta sodelovala v postopku pred Sodiščem, nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: