Zadeva C‑264/23
Booking.com BV
in
Booking.com (Deutschland) GmbH
proti
25hours Hotel Company Berlin GmbH in drugi
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Amsterdam)
Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 19. septembra 2024
„Predhodno odločanje – Konkurenca – Člen 101 PDEU – Sporazumi med podjetji – Pogodbe, sklenjene med platformo za spletno rezervacijo in nastanitvami – Določila o pariteti cen – Pomožna omejitev – Skupinska izjema – Vertikalni sporazumi – Uredba Komisije (EU) št. 330/2010 – Člen 3(1) – Opredelitev upoštevnega trga“
Vprašanji za predhodno odločanje – Dopustnost – Potreba po sprejetju predhodne odločbe in upoštevnost postavljenih vprašanj – Presoja nacionalnega sodišča – Domneva upoštevnosti postavljenih vprašanj – Odškodninska tožba za škodo, nastalo zaradi kršitev pravil o konkurenci – Dokazna vrednost, ki jo lahko navedeno nacionalno sodišče prizna pravnomočnim odločbam, izdanim v drugi državi članici – Nevplivanje
(člen 267 PDEU; Direktiva 2014/104 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 9(2) in (3))
(Glej točke od 33 do 40.)
Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Pomožna omejitev – Pojem – Omejitev, potrebna za izvedbo glavne dejavnosti, brez protikonkurenčne narave – Objektivnost in sorazmernost – Presoja objektivnosti – Pogoji, ki se razlikujejo od tistih, ki se zahtevajo za upravičenost do izvzetja
(člen 101(1) in (3) PDEU)
(Glej točke od 51 do 53, od 55 do 58, 65 in 66.)
Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Pomožna omejitev – Pojem – Omejitev, potrebna za izvedbo glavne dejavnosti, brez protikonkurenčne narave – Objektivnost in sorazmernost – Presoja sorazmernosti
(člen 101(1) in (3) PDEU)
(Glej točko 54.)
Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Pomožna omejitev – Pojem – Omejitev, potrebna za izvedbo glavne dejavnosti, brez protikonkurenčne narave – Objektivnost in sorazmernost – Določilo o pariteti cen v pogodbah med platformami za spletno rezervacijo nastanitev in ponudniki nastanitev – Izključitev
(člen 101(1) PDEU)
(Glej točke od 59 do 64, 72, 73 in 75 ter točko 1 izreka.)
Omejevalni sporazumi – Prepoved – Skupinske izjeme – Vertikalni sporazumi – Uredba št. 330/2010 – Pogoji – Upoštevni trg – Razmejitev – Merila – Zamenljivost proizvodov ali storitev na strani ponudbe in na strani povpraševanja – Posredniške storitve, ki jih zagotavlja platforma za rezervacijo nastanitev pri transakcijah, sklenjenih med ponudniki storitev nastanitev in potrošniki – Konkretna preučitev zamenljivosti navedenih storitev – Upoštevni dejavniki – Upoštevanje presoj nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, in nacionalnih pritožbenih organov – Preverjanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče
(člen 101(1) in (3) PDEU; Uredba Komisije št. 330/2010, člen 3(1))
(Glej točke 80, 82 in od 85 do 90 ter točko 2 izreka.)
Povzetek
Sodišče, pri katerem je Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska, v nadaljevanju: predložitveno sodišče) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, je prvič pojasnilo uporabo načela prepovedi omejevalnih sporazumov iz člena 101(1) PDEU za določila o pariteti cen, ki jih družba Booking.com, tako kot druge platforme za rezervacijo nastanitev, uporablja v pogodbah, sklenjenih s ponudniki nastanitev. V obravnavani zadevi je Sodišče razsodilo, da takih določil ni mogoče opredeliti kot „pomožne omejitve“, ki se izvzamejo iz uporabe te določbe, preden je podalo napotke o elementih opredelitve proizvodnega trga za namene uporabe uredbe o izjemah št. 330/2010. ( 1 )
Booking.com BV, družba nizozemskega prava, prek svoje platforme za spletno rezervacijo nastanitev booking.com povezuje nastanitvene obrate in stranke v zameno za plačilo provizije teh nastanitev za vsako rezervacijo, ki je bila opravljena prek te platforme in ni bila odpovedana. Družba Booking.com je na nemškem trgu dejavna od leta 2006, pri tem pa ji pomaga njena nemška hčerinska družba Booking.com (Deutschland).
Družba Booking.com naj bi do leta 2015 v splošne pogoje pogodb, sklenjenih s ponudniki nastanitev, vključila t. i. določilo o „široki pariteti“, v skladu s katerim ti ponudniki na svojih prodajnih kanalih ali na drugih kanalih, ki jih upravljajo tretje osebe, vključno s konkurenčnimi platformami, niso mogli ponujati sob po ceni, ki je nižja od cene, ponujene na spletnem mestu booking.com.
Družba Booking.com se je leta 2015 v posvetovanju s francoskimi, italijanskimi in švedskimi organi, pristojnimi za konkurenco, zavezala, da bo odstranila to določilo o široki pariteti in ga nadomestila z določilom o t. i. „ozki pariteti“, v skladu s katerim prepoved ponudnikom storitev nastanitve, da svoje sobe ponujajo po cenah, ki so ugodnejše od tistih, ki se ponujajo na spletnem mestu booking.com, velja le za ponudbe, ki jih ponujajo prek lastnih prodajnih kanalov.
Bundeskartellamt (zvezni organ, pristojen za konkurenco, Nemčija) je z odločbo z dne 22. decembra 2015, sprejeto po posvetovanju z Evropsko komisijo, kljub temu menil, da je tudi takšno določilo o ozki pariteti v nasprotju s prepovedjo omejevalnih sporazumov v pravu Unije in nemškem pravu, zato je družbi Booking.com naložil prenehanje uporabe tega določila. Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), pri katerem je zvezni organ, pristojen za konkurenco, vložil pritožbo, je z odločbo z dne 18. maja 2021 razveljavilo odločbo Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) z dne 4. junija, s katero je bilo delno ugodeno pritožbi, ki jo je družba Booking.com vložila zoper odločbo tega organa. Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) je, ne da bi Sodišču postavilo vprašanje, razsodilo, da določilo o ozki pariteti znatno omejuje konkurenco na trgu platform za spletno rezervacijo nastanitev in na trgu nastanitvenih obratov. Takšnega določila naj ne bi bilo mogoče opredeliti kot „pomožno omejitev“, ker ni dokazano, da bi bila dobičkonosnost družbe Booking.com brez tega določila ogrožena. Za to določilo naj prav tako ne bi mogla veljati izjema na podlagi Uredbe št. 330/2010 ali katera koli druga izjema od prepovedi omejevalnih sporazumov v pravu Unije in nemškem pravu.
V teh okoliščinah je družba Booking.com pri predložitvenem sodišču vložila predlog, naj se med drugim ugotovi, da določila o pariteti, ki jih uporablja, ne kršijo člena 101 PDEU. 63 nemških nastanitvenih obratov je nato z nasprotno tožbo navedenemu sodišču predlagalo, naj ugotovi, da je družba Booking.com kršila člen 101 PDEU, in ji naloži plačilo odškodnine zaradi kršitve člena 101 PDEU.
Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba določila o pariteti cen, ki jih uporabljajo platforme za spletno rezervacijo nastanitev, šteti za pomožne omejitve v smislu člena 101(1) PDEU. Če bi bilo treba to opredelitev zavrniti, predložitveno sodišče meni, da bi se torej postavljalo vprašanje, ali je mogoče ta določila izvzeti na podlagi Uredbe št. 330/2010. Zaradi tega je moralo navedeno sodišče Sodišče vprašati, kako v obravnavani zadevi opredeliti upoštevni proizvodni trg za namene uporabe te uredbe.
Presoja Sodišča
Sodišče je na prvem mestu podalo zahtevana pojasnila v zvezi s področjem uporabe prepovedi omejevalnih sporazumov iz člena 101(1) PDEU. V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da če določena transakcija ali dejavnost zaradi svoje nevtralnosti ali pozitivnega učinka na konkurenco ne spada na področje uporabe načela prepovedi iz člena 101(1) PDEU, tudi omejitev poslovne samostojnosti enega ali več udeležencev v tej transakciji, ki se lahko zdi na prvi pogled protikonkurenčna, ne spada na področje uporabe omenjenega načela prepovedi, če je ta omejitev pomožna navedeni transakciji.
Da bi bilo mogoče protikonkurenčno omejitev opredeliti kot „pomožno“, je treba preučiti, prvič, ali bi bilo brez zadevne omejitve nemogoče izvršiti glavno transakcijo, pri čemer je treba pojasniti, da se zadevna omejitev zaradi dejstva, da bi bila navedena transakcija brez zadevne omejitve zgolj težje izvedljiva oziroma manj dobičkonosna, ne more šteti za „objektivno nujno“ za izvršitev glavne transakcije. Drugič, zadevna omejitev mora biti sorazmerna glede na cilje, na katerih temelji glavna transakcija.
V tem okviru je treba pojasniti, da je treba razlikovati med pojmom „pomožne omejitve“, ki se obravnava v okviru člena 101(1) PDEU, in izjemo na podlagi člena 101(3) PDEU. Drugače kot pri členu 101(3) PDEU se namreč pri pogoju objektivne nujnosti omejitve glede na glavno transakcijo ne tehtajo pozitivni in negativni učinki sporazuma na konkurenco, temveč je treba ugotoviti, ali je v posebnem okviru te transakcije zadevna omejitev nujna za izvršitev navedene transakcije. Čeprav je načeloma le predložitveno sodišče pristojno, da ob upoštevanju vseh dejstev, ki so mu predložena, ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj pomožne omejitve, pa je Sodišče pristojno, da predložitvenemu sodišču posreduje napotke, ki ga usmerjajo pri presoji teh pogojev.
V obravnavani zadevi je Sodišče navedlo, da čeprav je imelo opravljanje storitev spletne rezervacije nastanitev nevtralen ali celo pozitiven učinek na konkurenco, pa ni dokazano, da so določila o – tako široki kot ozki – pariteti objektivno nujna za izvršitev te glavne transakcije in da so sorazmerna s ciljem, ki mu ta transakcija sledi. Čeprav določila o široki pariteti očitno povzročajo znatne omejevalne učinke, prav tako namreč ni mogoče šteti, da so določila o ozki pariteti, ki so sicer manj omejujoča, objektivno potrebna za zagotovitev ekonomske sposobnosti preživetja platforme za rezervacijo nastanitev.
Zato na podlagi dejstva, tudi če bi bilo dokazano, da so ta določila namenjena boju proti morebitnemu pojavu neupravičenega okoriščanja in so nujna za zagotavljanje večje učinkovitosti ali za zagotavljanje poslovnega uspeha navedenih storitev, teh določil ni mogoče opredeliti kot „pomožne omejitve“.
V tem okviru je Sodišče opozorilo, da lahko presoja objektivne nujnosti omejitve med drugim temelji na analizi hipotetičnega scenarija, na podlagi katere je mogoče preučiti, kako bi storitve delovale, če ne bi bilo določila o pariteti. V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da dejavnost družbe Booking.com ni bila ogrožena v državah članicah, v katerih so bila ta določila prepovedana.
Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je Sodišče na drugem mestu pojasnilo pogoje za izjemo za nekatere sporazume na podlagi člena 101(3) PDEU, na katere se nanaša Uredba št. 330/2010. Predložitveno sodišče je izhajalo iz premise, da so določila o pariteti cen del „vertikalnega sporazuma“, sklenjenega med družbo Booking.com in različnimi ponudniki nastanitev. Ti sporazumi so izvzeti, če izpolnjujejo nekatere pogoje, med katerimi je tudi 30‑odstotna zgornja meja tržnega deleža zadevnega gospodarskega subjekta.
V zvezi s tem je Sodišče opozorilo, da je treba za opredelitev upoštevnega proizvodnega trga preveriti, ali so proizvodi ali storitve, ki so del istega trga, za potrošnike medsebojno zamenljivi ali nadomestljivi.
V obravnavani zadevi je bilo treba preučiti, ali so druge vrste posredniških storitev in drugi prodajni kanali zamenljivi s storitvami, ki jih ponuja družba Booking.com, tako z vidika ponudnikov nastanitev kot z vidika končnih strank, ne glede na to, ali imajo ti kanali različne značilnosti in ne ponujajo enakih funkcij iskanja in primerjave ponudb. Sodišče je poudarilo, da je opredelitev upoštevnega trga odvisna od poglobljene preučitve dejanskega stanja, ki jo lahko opravi le predložitveno sodišče, a fortiori, če je bilo, kot v obravnavani zadevi, Sodišču predloženih le malo elementov.
Za to mora predložitveno sodišče upoštevati vse elemente, ki so mu bili predloženi. V tem okviru so presoje zveznega organa, pristojnega za konkurenco, in pritožbenih organov v Nemčiji v zvezi z opredelitvijo upoštevnega proizvodnega trga del posebej upoštevnih okoliščin.
Predložitveno sodišče mora vseeno ugotoviti, ali takšna opredelitev trga, pri kateri se upoštevajo posebne značilnosti „pogodbenih storitev“, ki jih ponujajo platforme za rezervacijo nastanitev, tako z vidika ponudnikov nastanitev kot z vidika končnih strank, vsebuje kakšno napako pri analizi ali pa temelji na napačnih ugotovitvah.
( 1 ) Uredba Komisije (EU) št. 330/2010 z dne 20. aprila 2010 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj (UL 2010, L 102, str. 1).