Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 11. julija 2024(*)
„Predhodno odločanje – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Šesta direktiva 77/388/EGS – Člen 2, točka 1 – Člen 4(4), drugi pododstavek – Davčni zavezanci – Možnost držav članic, da kot enega davčnega zavezanca, imenovanega ,skupina za DDV‘, obravnavajo osebe, ki so kljub temu, da so pravno neodvisne, med seboj finančno, ekonomsko in organizacijsko tesno povezane – Notranje storitve skupine za DDV – Obdavčitev takih storitev – Prejemnik storitve, ki ni upravičen do odbitka DDV – Tveganje davčnih izgub“
V zadevi C‑184/23,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 26. januarja 2023, ki je na Sodišče prispela 22. marca 2023, v postopku
Finanzamt T
proti
S,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu-Matei, sodnica, J.‑C. Bonichot (poročevalec), S. Rodin, sodnika, in L. S. Rossi, sodnica,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za S R. J. Schwerin in D. Sommerfeld, Rechtsanwälte,
– za nemško vlado M. J. Möller in A. Hoesch, agenta,
– za Evropsko komisijo B. Eggers in M. Herold, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 16. maja 2024
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točka 1, in člena 4(4), drugi pododstavek, Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Finanzamt T (davčna uprava, Nemčija) in S, nemško ustanovo javnega prava, glede obdavčitve te ustanove z davkom na dodano vrednost (DDV) za davčno leto 2005.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Šesta direktiva je bila s 1. januarjem 2007 razveljavljena in nadomeščena z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1). Vendar se glede na čas dejanskega stanja iz spora o glavni stvari za ta spor še naprej uporablja Šesta direktiva.
4 Člen 2 Šeste direktive je določal:
„Predmet [DDV] je naslednje:
1. dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo;
[…].“
5 Člen 4 te direktive je določal:
„1. ‚Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost iz odstavka 2, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
[…]
4. Uporaba besede ‚neodvisno‘ iz odstavka 1 iz obdavčevanja izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršne koli druge pravne vezi, ki glede delovnih pogojev, plačila in obveznosti delodajalca ustvarjajo odnos delodajalca in delojemalca.
S pogojem posvetovanj iz člena 29 lahko vsaka država članica obravnava kot enega davčnega zavezanca osebe s sedežem na ozemlju države, ki so kljub temu, da so pravno neodvisne, med seboj finančno, gospodarsko in organizacijsko tesno povezane.
5. Državni, regionalni in lokalni organi ter druge osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot organi oblasti, tudi če pobirajo dajatve, pristojbine, prispevke ali plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami.
[…].“
6 Člen 6(2) navedene direktive je določal:
„Za opravljanje storitev za plačilo se štejeta:
[…]
(b) opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.
Države članice lahko odstopijo od določb tega odstavka, če takšno odstopanje ne vodi k izkrivljanju konkurence.“
7 Člen 13(A)(1)(b) iste direktive je določal:
„Brez poseganja na druge določbe Skupnosti države članice pod pogoji, ki jih določijo zaradi zagotavljanja pravilne in enostavne uporabe takšnih oprostitev in preprečevanja vsakršnih utaj, izogibanja ali zlorab, oprostijo:
[…]
(b) bolnišnično in izvenbolnišnično zdravstveno oskrbo ter z njo tesno povezane dejavnosti, ki jih opravljajo osebe javnega prava ali jih pod socialnimi pogoji, primerljivimi s pogoji, ki veljajo za osebe javnega prava, opravljajo bolnišnice, centri za zdravljenje in diagnostiko ter druge uradno priznane ustanove podobne vrste“.
8 Člen 17(2) Šeste direktive je določal:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
(a) [DDV], ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec.
[…]“
9 Člen 11 Direktive 2006/112 določa:
„Po posvetovanju s posvetovalnim odborom za [DDV] (v nadaljnjem besedilu ,odbor za DDV‘) lahko vsaka država članica obravnava kot enega davčnega zavezanca osebe s sedežem na ozemlju te države članice, ki so kljub temu, da so pravno neodvisne, med seboj finančno, ekonomsko in organizacijsko tesno povezane.
Država članica, ki uporabi možnost iz prvega pododstavka, lahko sprejme vse potrebne ukrepe s katerimi prepreči možnost davčne utaje ali izogibanja plačilu davka zaradi uporabe omenjene določbe.“
Nemško pravo
10 Člen 2(2) Umsatzsteuergesetz (zakon o DDV), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: UStG), določa:
„Poslovna ali poklicna dejavnost se ne opravlja neodvisno:
[…]
2. če je pravna oseba glede na vsa dejanska razmerja finančno, gospodarsko in organizacijsko vključena v podjetje nosilke integrirane skupine ([davčna skupina,] Organschaft). Učinki davčne skupine so omejeni na notranje storitve med sestavnimi deli podjetja v državi. Ti sestavni deli se obravnavajo kot eno podjetje. […]“
11 Člen 3(9a), točka 2, UStG določa:
„Za drugo opravljanje storitev za plačilo se štejeta:
[…]
2. to, da podjetnik brezplačno opravlja druge storitve za namene, ki niso povezani s podjetjem, ali za zasebno rabo svojih zaposlenih, razen če gre za majhne pozornosti.“
Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
12 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je S nemška ustanova javnega prava, ki je nosilka integrirane skupine univerze, ki upravlja tudi oddelek univerzitetne medicine, in družbe U-GmbH.
13 Družba U-GmbH je leta 2005 za ustanovo S opravljala storitve čiščenja, zagotavljanja higiene in pralne storitve ter storitve prevoza pacientov. Storitve čiščenja naj bi bile opravljene za celoten nepremičninski kompleks univerzitetnega oddelka medicine, katerega del so bolniške sobe, hodniki, operacijske dvorane, predavalnice in laboratoriji.
14 Ustanova S opravlja gospodarske dejavnosti v nepremičninskem kompleksu, za katere je zavezanka za DDV, vendar uporablja predavalnice in druge dele tega kompleksa za izobraževanje študentov, ki jih opravlja po javnem pooblastilu in v zvezi s katerimi se ne šteje za davčno zavezanko za DDV. Delež površine navedenega kompleksa, namenjenega za zadnjenavedene dejavnosti, naj bi znašal 7,6 % celotne površine tega kompleksa.
15 Davčna uprava je 3. novembra 2005 po nadzoru popravila odločbo o odmeri DDV za ustanovo S za leto 2005.
16 Na prvem mestu, ker je davčna uprava ugotovila, da poslovne enote ustanove S tvorijo enotno podjetje, katerega nosilka je bila ta ustanova, je menila, da je treba pripraviti en sam obračun DDV in da je zato treba izdati eno samo odločbo o odmeri davka.
17 Na drugem mestu, davčna uprava je menila, da se storitve čiščenja, ki jih je družba U‑GmbH opravila za ustanovo S, v skladu s členom 2(2), točka 2, UStG štejejo za storitve, opravljene znotraj davčne skupine (Organschaft), ki sta jo sestavljali ustanova S in družba U-GmbH, in da zato te storitve niso predmet DDV.
18 Vendar je davčna uprava prav tako ugotovila, da če so bile te storitve opravljene za dejavnosti ustanove S, za katere se ta ne šteje za davčno zavezanko za DDV, so bile opravljene „za druge namene kot za namene poslovanja“ in so za ustanovo S pomenile „brezplačno opravljanje storitev, izenačeno z opravljanjem storitev za plačilo“, v skladu s členom 3(9a), točka 2, UStG, s katerim je bil prenesen člen 6(2)(b) Šeste direktive.
19 Na tej podlagi je davčna uprava povišala znesek DDV, ki ga dolguje ustanova S.
20 Ustanova S je zoper to odločbo vložila upravno pritožbo, ki je bila zavrnjena.
21 Finanzgericht (finančno sodišče, Nemčija) je tožbi, ki jo je ustanova S vložila zaradi zvišanja DDV, ugodilo. V zvezi s tem je navedeno sodišče ugotovilo, da davčna skupina (Organschaft), ki v enem samem podjetju združuje nosilko skupine, ustanovo S, in U-GmbH, zajema dejavnosti ustanove S, ki spadajo v okvir izvajanja javne oblasti, in da pogoji iz člena 3(9a), točka 2, UStG niso izpolnjeni.
22 Davčna uprava je zoper navedeno sodbo vložila revizijo pri Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče. Navedeno sodišče je pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, da bi ugotovilo, ali je nemška ureditev v zvezi z davčno skupino v skladu s pravom Unije in ali se uporablja člen 6(2)(b) Šeste direktive.
23 Na podlagi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe je bila izdana sodba z dne 1. decembra 2022, Finanzamt T (Notranje storitve skupine za DDV) (C‑269/20, EU:C:2022:944). V navedeni sodbi je Sodišče ugotovilo, da člen 4(4), drugi pododstavek, Šeste direktive ne nasprotuje temu, da država članica kot enega zavezanca skupine za DDV določi nosilca te skupine, kadar lahko ta nosilec uveljavlja svojo voljo preostalim subjektom, ki so del te skupine, in če ta določitev ne povzroči tveganja davčnih izgub. Sodišče je prav tako razsodilo, da je treba pravo Unije razlagati tako, da če subjekt, ki opravlja gospodarske dejavnosti, za katere je davčni zavezanec za DDV, in dejavnosti, ki jih opravlja v okviru izvajanja prerogativ javne oblasti, za katere se na podlagi člena 4(5) te direktive ne šteje za davčnega zavezanca za plačilo DDV, opravljanje storitev, ki so povezane z navedenim izvajanjem prerogativ javne oblasti, s strani subjekta, ki je del te skupine, ne sme biti obdavčeno na podlagi člena 6(2)(b) navedene direktive.
24 Predložitveno sodišče meni, da je treba v okviru istega spora Sodišču ponovno predložiti vprašanje, ali storitve, ki se opravljajo med osebami, ki so del iste skupine za DDV, za plačilo, spadajo na področje uporabe DDV v skladu s členom 2(1) in členom 4(4), drugi pododstavek, Šeste direktive. Navedeno sodišče ugotavlja, da glede na to, kar je navedlo Sodišče v točkah od 77 do 80 sodbe z dne 1. decembra 2022, Norddeutsche Gesellschaft für Diakonie (C‑141/20, EU:C:2022:943), v zvezi s tem obstaja negotovost.
25 Navedeno sodišče se sprašuje tudi, ali je treba take storitve vsekakor obdavčiti z DDV, če prejemnik teh storitev ni upravičen do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega davka ali je le delno upravičen do tega, da bi se izognili „tveganju davčnih izgub“, ob upoštevanju načel, ki izhajajo iz sodb z dne 1. decembra 2022, Norddeutsche Gesellschaft für Diakonie (C‑141/20, EU:C:2022:943), in z dne 1. decembra 2022, Finanzamt T (Notranje storitve skupine za DDV) (C‑269/20, EU:C:2022:944).
26 V teh okoliščinah je Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali združitev več oseb v enega davčnega zavezanca na podlagi člena 4(4), drugi pododstavek, [Šeste direktive] pomeni, da storitve, opravljene med temi osebami za plačilo, niso predmet [DDV] v skladu s členom 2, točka 1, te direktive?
2. Ali so storitve, ki se opravljajo med temi osebami za plačilo, v vsakem primeru predmet [DDV], če prejemnik storitve nima pravice do odbitka vstopnega davka (ali jo ima le delno), saj sicer obstaja tveganje davčnih izgub?“
Vprašanji za predhodno odločanje
27 Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 1, in člen 4(4), drugi pododstavek, Šeste direktive razlagati tako, da morajo biti storitve, opravljene za plačilo med osebami, ki so del iste skupine za DDV, predmet DDV in ali je treba upoštevati okoliščino, da prejemnik teh storitev ne bi mogel odbiti dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV, ker bi takšen položaj povzročil tveganje davčnih izgub.
28 Najprej je treba opozoriti, da je v skladu s členom 2, točka 1, Šeste direktive predmet DDV dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo.
29 V skladu s členom 4(1) te direktive je „davčni zavezanec“ vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost iz odstavka 2 tega člena, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
30 Poleg tega je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je storitev predmet DDV le, če med izvajalcem in prejemnikom storitve obstaja pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo vzajemne dajatve, pri čemer plačilo, ki ga prejme izvajalec, pomeni dejansko protivrednost storitve, opravljene za prejemnika (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2019, Morgan Stanley & Co International, C‑165/17, EU:C:2019:58, točka 37 in navedena sodna praksa).
31 Za ugotovitev obstoja takega pravnega razmerja je treba preveriti, ali izvajalec opravlja neodvisno ekonomsko dejavnost, zlasti glede tega, ali nosi ekonomsko tveganje, ki izhaja iz njegove dejavnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 17. septembra 2014, Skandia America (USA), filial Sverige, C‑7/13, EU:C:2014:2225, točka 25, in z dne 24. januarja 2019, Morgan Stanley & Co International, C‑165/17, EU:C:2019:58, točka 35).
32 Glede vprašanja, ali je treba storitve, opravljene med članicami iste skupine za DDV, obdavčiti z DDV, je treba ob upoštevanju vprašanj, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, navesti, da se Sodišče v sodbi z dne 1. decembra 2022, Norddeutsche Gesellschaft für Diakonie (C‑141/20, EU:C:2022:943), o tem vprašanju ni izreklo.
33 V točkah od 77 do 80 navedene sodbe, ki jih je natančneje navedlo predložitveno sodišče, je bilo namreč obravnavano vprašanje, ali lahko država članica določene subjekte „na podlagi tipizacije“ opredeli kot subjekte, ki niso neodvisni, v smislu člena 4(1) in člena 4(4), prvi pododstavek, Šeste direktive, kadar so ti subjekti finančno, gospodarsko in organizacijsko vključeni v nosilca skupine za DDV.
34 Iz točk 23 in od 28 do 30 navedene sodbe je razvidno, da je isto predložitveno sodišče kot je tisto, ki je vložilo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, to vprašanje postavilo, da bi presodilo, ali je mogoče nemški sistem davčne skupine (Organschaft) vsekakor „upravičiti“ z razlago člena 4(1) v povezavi s členom 4(4), prvi pododstavek, Šeste direktive.
35 Zato sodna praksa, ki izhaja iz sodbe z dne 1. decembra 2022, Norddeutsche Gesellschaft für Diakonie (C‑141/20, EU:C:2022:943), ne vpliva na odgovor, ki ga je treba dati na vprašanje, ali storitve, opravljene med članicami iste skupine za DDV, spadajo na področje uporabe DDV.
36 Za odgovor na to vprašanje pa je treba upoštevati pripadnost teh članov isti skupini za DDV in posebna pravila, določena v členu 4(4), drugi pododstavek, Šeste direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 11. marca 2021, Danske Bank, C‑812/19, EU:C:2021:196, točka 22).
37 V skladu z besedilom te določbe lahko vsaka država članica obravnava kot „enega davčnega zavezanca“ osebe s sedežem na ozemlju države, ki so kljub temu, da so pravno neodvisne, finančno, gospodarsko in organizacijsko tesno povezane.
38 Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da izvajanje ureditve iz člena 4(4), drugi pododstavek, Šeste direktive pomeni, da nacionalna ureditev, sprejeta na njeni podlagi, subjektom, ki so tako povezani, dovoljuje, da se prenehajo šteti za ločene zavezance za DDV, da bi se jih štelo za enega davčnega zavezanca, in da, kadar država članica uporabi to določbo, subjekta ali subjektov, ki so podrejeni v smislu navedene določbe, ni mogoče šteti za davčnega zavezanca v smislu člena 4(1) Šeste direktive (glej v tem smislu sodbe z dne 22. maja 2008, Ampliscientifica in Amplifin, C‑162/07, EU:C:2008:301, točka 19; z dne 1. decembra 2022, Norddeutsche Gesellschaft für Diakonie, C‑141/20, EU:C:2022:943, točka 45, in z dne 1. decembra 2022, Finanzamt T (Notranje storitve skupine za DDV), C‑269/20, EU:C:2022:944, točka 39).
39 Zato izenačitev skupine za DDV z enim davčnim zavezancem v skladu s členom 4(4), drugi pododstavek, Šeste direktive izključuje možnost, da bi člani skupine za DDV ločeno predložili obračun DDV ter da bi bili znotraj in zunaj svoje skupine identificirani kot davčni zavezanci, ker lahko le en davčni zavezanec predloži navedene davčne obračune. S to določbo se torej nujno zahteva, da se v primeru, da jo država članica uporabi, z nacionalno ureditvijo, sprejeto zaradi prenosa, določi, da je za davek zavezan zgolj en subjekt in da se skupini dodeli le ena identifikacijska številka za DDV (glej v tem smislu sodbi z dne 22. maja 2008, Ampliscientifica in Amplifin, C‑162/07, EU:C:2008:301, točki 19 in 20, in z dne 1. decembra 2022, Finanzamt T (Notranje storitve skupine za DDV), C‑269/20, EU:C:2022:944, točka 40).
40 Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 44 in 45 sklepnih predlogov, iz tega izhaja, da izvajalca, ki je del skupine za DDV, kadar je država članica vzpostavila tako ureditev, ni mogoče posamično šteti za davčnega zavezanca, ki je ločen od davčnega zavezanca, ki ga tvori skupina za DDV, zaradi česar ni treba ugotavljati, ali ta izvajalec izpolnjuje pogoj neodvisnosti iz člena 4(1) Šeste direktive, če opravlja storitev za plačilo za drugi subjekt iz te skupine. Tako taka storitev ne more spadati na področje uporabe DDV na podlagi člena 2, točka 1, te direktive.
41 Nazadnje je treba navesti, da je odbor za DDV, ustanovljen s členom 398 Direktive 2006/112, uporabil enako analizo v zvezi s skupino za DDV iz člena 11 te direktive v smernicah, ki izhajajo iz 119. seje tega odbora z dne 22. novembra 2021, v katerih je navedeno, da obravnavanje skupine za DDV kot enega davčnega zavezanca izključuje, da bi člani te skupine v svoji skupini in zunaj nje še naprej delovali kot ločeni davčni zavezanci za DDV. Tak dokument, čeprav ni zavezujoč, je kljub temu v pomoč pri razlagi Šeste direktive (glej po analogiji sklep z dne 8. oktobra 2020, Weindel Logistik Service, C‑621/19, EU:C:2020:814, točka 48).
42 Prav tako je v točki 3.4.3 Sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o možnosti oblikovanja skupine za DDV iz člena 11 Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (COM(2009) 325 final), ki se nanaša na „Dobav[e] in opravljanje storitev znotraj skupine“, pojasnjeno, da transakcije, opravljene znotraj skupine za DDV, za plačilo ne obstajajo za namene DDV.
43 Glede vprašanja, ali bi bilo treba razlikovati med posebnim primerom, v katerem izvajalec take storitve ne more uveljavljati pravice do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV, ker naj bi v tem primeru obstajalo „tveganje davčnih izgub“, je treba najprej opozoriti, da ima v okviru skupine za DDV pravico do odbitka dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV skupina sama, in ne njeni člani.
44 Poleg tega se je v sodbah z dne 1. decembra 2022, Norddeutsche Gesellschaft für Diakonie (C‑141/20, EU:C:2022:943), in z dne 1. decembra 2022, Finanzamt T (Notranje storitve skupine za DDV) (C‑269/20, EU:C:2022:944), ki ju je predložitveno sodišče navedlo v predložitveni odločbi, pogoj v zvezi s potrebo po preprečitvi tveganja davčnih izgub, na katerega se je sklicevalo Sodišče, nanašal na drugo vprašanje, kot je obravnavano v okviru te zadeve.
45 Kot namreč izhaja iz točke 60 sodbe z dne 1. decembra 2022, Norddeutsche Gesellschaft für Diakonie (C‑141/20, EU:C:2022:943), in točke 53 sodbe z dne 1. decembra 2022, Finanzamt T (Notranje storitve skupine za DDV) (C‑269/20, EU:C:2022:944), se je to vprašanje ni nanašalo na možnost države članice, da imenuje skupino za DDV samo, temveč nosilca te skupine, da bi opravljal vlogo edinega davčnega zavezanca, in ne same skupine. Kot je bilo opozorjeno v točki 23 te sodbe, je Sodišče menilo, da bi to lahko bilo tako, če bi ta določitev glede davčnih prihodkov pripeljala do enakega rezultata, kot če bi bila skupina za DDV sama davčna zavezanka za plačilo tega davka (glej v tem smislu sodbi z dne 1. decembra 2022, Norddeutsche Gesellschaft für Diakonie, C‑141/20, EU:C:2022:943, točke od 57 do 59, in z dne 1. decembra 2022, Finanzamt T (Notranje storitve skupine za DDV), C‑269/20, EU:C:2022:944, točke od 50 do 52).
46 „Tveganje davčnih izgub“, na katero se predložitveno sodišče sklicuje v okviru drugega vprašanja, pa naj a priori ne bi izhajalo iz uporabe posebnih pogojev za ureditev skupine za DDV, ki so značilni za pravo države članice, temveč iz uporabe skupnega sistema DDV, določenega s Šesto direktivo, in pravil o odbitku dolgovanega ali plačanega vstopnega DDV, ki jih ta sistem določa.
47 Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 2, točka 1, in člen 4(4), drugi pododstavek, Šeste direktive razlagati tako, da storitve, opravljene za plačilo med osebami, ki so del iste skupine za DDV, niso predmet DDV, tudi če DDV, ki ga dolguje ali plača prejemnik teh storitev, ne more biti predmet odbitka vstopnega davka.
Časovna omejitev učinkov
48 Nemška vlada je Sodišču predlagala, naj časovno omeji učinke te sodbe, če bi Sodišče na prvo ali drugo vprašanje odgovorilo pritrdilno.
49 Glede na odgovor na vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, na ta predlog ni treba odgovoriti.
Stroški
50 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
Člen 2, točka 1, in člen 4(4), drugi pododstavek, Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS)
je treba razlagati tako, da
storitve, opravljene za plačilo med osebami, ki so del iste skupine, ki jo sestavljajo osebe, ki so kljub temu, da so pravno neodvisne, med seboj finančno, gospodarsko in organizacijsko tesno povezane, in ki jo država članica določi za enotnega davčnega zavezanca, niso predmet davka na dodano vrednost (DDV), tudi če DDV, ki ga dolguje ali plača prejemnik teh storitev, ne more biti predmet odbitka vstopnega davka.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.