–

za K, L, M in N C. M. G. M. Raafs, advocaat,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in A. Hanje, agentki,

–

za dansko vlado D. Elkan, agent,

–

za nemško vlado J. Möller in A. Hoesch, agenta,

–

za švicarsko vlado L. Lanzrein in V. Michel, agenta,

–

za Evropsko komisijo A. Katsimerou, S. Noë in F. Wilman, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4, člena 19(2) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter člena 5 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med K, L, M in N, državljani tretje države, ter Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska) glede zakonitosti odločbe, s katero je bila zavrnjena njihova prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki ga določa nizozemsko pravo, in s katero je bila ugotovljena nezakonitost njihovega prebivanja na ozemlju Kraljevine Nizozemske, ter posledično izvršitve odločbe o vrnitvi, ki je bila predhodno sprejeta v okviru postopka za mednarodno zaščito.

3

V uvodnih izjavah 6, 8, 15 in 23 Direktive 2008/115 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive določa:

„Ta direktiva določa skupne standarde in postopke, ki se uporabljajo v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav [na ozemlju države članice], v skladu s temeljnimi pravicami kot splošnimi načeli prava Skupnosti in mednarodnega prava, vključno z obveznostmi, ki se nanašajo na zaščito beguncev in človekove pravice.“

5

V skladu s členom 2(1) navedene direktive se ta uporablja za državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na ozemlju države članice.

6

Člen 3 iste direktive določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…].“

7

Člen 5 Direktive 2008/115, naslovljen „Nevračanje, največje koristi otroka, družinsko življenje in zdravstveno stanje“, določa:

„Države članice pri izvajanju te direktive ustrezno upoštevajo:

in spoštujejo načelo nevračanja.“

8

Člen 6 te direktive, naslovljen „Odločba o vrnitvi“, v odstavkih 1, 4 in 6 določa:

„1.   Brez poseganja v izjeme iz odstavkov 2 do 5 države članice izdajo odločbo o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju.

[…]

4.   Države članice se lahko kadar koli odločijo za izdajo nevezanega dovoljenja za prebivanje ali drugega dovoljenja, ki iz sočutja, humanitarnih razlogov ali drugih razlogov zagotavlja pravico do prebivanja državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju. V tem primeru se odločba o vrnitvi ne izda. Če je bila odločba o vrnitvi že izdana, se prekliče ali začasno razveljavi za čas trajanja veljavnosti dovoljenja za prebivanje ali drugega dovoljenja, ki daje pravico do prebivanja.

[…]

6.   Ta direktiva državam članicam ne preprečuje sprejetja odločitve o prenehanju zakonitega prebivanja skupaj z odločbo o vrnitvi in/ali odločbo o odstranitvi in/ali prepovedjo vstopa v enotni upravni ali sodni odločbi ali aktu, kakor je predvideno v njihovi nacionalni zakonodaji, brez poseganja v postopkovne varovalne ukrepe iz poglavja III in iz drugih ustreznih določb zakonodaje Skupnosti in nacionalne zakonodaje.“

9

Člen 9 navedene direktive, naslovljen „Odlog odstranitve“, v odstavku 1 določa:

„Države članice odložijo odstranitev:

10

Člen 12(1), prvi pododstavek, iste direktive določa, da se „[o]dločbe o vrnitvi in, če so bile izdane, odločbe o prepovedi vstopa in odločbe o odstranitvi […] izdajo v pisni obliki ter navajajo dejanske in pravne razloge ter informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih“.

11

Člen 13 Direktive 2008/115, naslovljen „Pravna sredstva“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Zadevnemu državljanu tretje države se zagotovi učinkovito pravno sredstvo, da se pritoži zoper odločbo v zvezi z vrnitvijo iz člena 12(1) ali zagotovi njen ponovni pregled pred pristojnim sodnim ali upravnim organom ali pred pristojnim telesom, katerega člani so nepristranski in neodvisni.

2.   Organ ali telo iz odstavka 1 je pristojno za pregled odločb v zvezi z vrnitvijo iz člena 12(1), vključno z možnostjo začasne odložitve njihove izvršitve, razen če se začasna odložitev že uporablja po nacionalni zakonodaji.

[…]“

12

Člen 8:69 Algemene wet bestuursrecht (upravnopravni zakonik), uveden z zakonom z dne 4. junija 1992 (Stb. 1992, št. 315), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: upravnopravni zakonik), določa:

„1.   Sodišče, ki mu je predložena zadeva, odloča na podlagi tožbe, predloženih dokazov, predhodne preiskave dejstev in obravnave.

2.   Sodišče po uradni dolžnosti dopolni pravne razloge.

3.   Sodišče sme po uradni dolžnosti dopolniti dejansko stanje.“

13

Osebe K in L, ki sta sestri, ter njuni starši, M in N, vsi državljani tretje države, so 16. marca 2011 vložile prošnjo za mednarodno zaščito. Ta prošnja je bila 9. avgusta 2012 zavrnjena z odločbo, ki je postala dokončna, izdana pa jim je bila tudi odločba o vrnitvi (v nadaljevanju: odločba z dne 9. avgusta 2012). Zadnjenavedena odločba je bila sprejeta po tem, ko je pristojni upravni organ na podlagi načela nevračanja presodil morebitno nevarnost mučenja ali drugega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki bi jim bile izpostavljene tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v primeru izvršitve navedene odločbe in odstranitve v to tretjo državo.

14

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so 10. maja 2016 vložile prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, določenega z nacionalno ureditvijo, ki se uporablja za otroke, ki dolgotrajno prebivajo v državi. Ta prošnja je bila zavrnjena z odločbo z dne 16. junija 2016, ki je po zavrnitvi njihove pritožbe zoper to odločbo, 17. januarja 2017 prav tako postala dokončna.

15

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so 18. februarja 2019 vložile novo prošnjo za dovoljenje za prebivanje na podlagi druge nacionalne ureditve, ki se uporablja za otroke, ki dolgotrajno prebivajo v državi. Državni sekretar za pravosodje in varnost je z odločbo z dne 8. oktobra 2019 to prošnjo zavrnil. Posledično je ugotovil, prvič, da je prebivanje tožečih strank iz postopka v glavni stvari na ozemlju Kraljevine Nizozemske nezakonito, in drugič, da je treba odločbo o vrnitvi, sprejeto v zvezi z njimi 9. avgusta 2012, izvršiti.

16

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so zoper odločbo z dne 8. oktobra 2019 vložile pritožbo, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 12. novembra 2020 (v nadaljevanju: odločba z dne 12. novembra 2020), zoper to odločbo pa so pri rechtbank Den Haag zittingsplaats Roermond (sodišče v Haagu, ki zaseda v Roermondu, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče, vložile tožbo. Navedeno sodišče je ugodilo njihovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, da bi se jim dovolilo, da počakajo na izid te pritožbe na nacionalnem ozemlju, in odložilo izvršitev odločbe o vrnitvi z dne 9. avgusta 2012.

17

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da upravni organ, ki je sprejel odločbo z dne 12. novembra 2020, ki je predmet spora o glavni stvari, ni presodil, ali je bilo pri izvršitvi odločbe o vrnitvi z dne 9. avgusta 2012, sprejete v zvezi s tožečimi strankami iz postopka v glavni stvari, spoštovano načelo nevračanja.

18

Poleg tega navedeno sodišče na eni strani navaja, da so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari s prošnjo z dne 18. februarja 2019 za dovoljenje za prebivanje, ki ga določa nacionalno pravo, želele pridobiti dovoljenje za nadaljevanje zasebnega življenja na Nizozemskem. Na drugi strani navaja, da je ena od trditev v utemeljitev te prošnje, da sta osebi K in L „prevzeli zahodni način življenja“, saj sta odraščali na ozemlju Kraljevine Nizozemske in sprejeli običaje in vrednote, ki prevladujejo v tej državi članici, tako da se bojita, da bosta v primeru, da bi se morali vrniti v svojo državo izvora, v položaju, ki ga načelo nevračanja iz člena 5 Direktive 2008/115 prepoveduje.

19

Predložitveno sodišče opozarja, da taka trditev ni bila navedena v utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, vložene 16. marca 2011, jo je pa mogoče preučiti glede na pravila s področja mednarodne zaščite in bi zato organ, pristojen za tako preučitev, osebama K in L po potrebi priznal status begunca v smislu Ženevske konvencije. V zvezi s tem se to sodišče sklicuje na zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 11. junija 2024, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Ženske, ki se poistovetijo z vrednoto enakosti med spoloma) (C‑646/21, EU:C:2024:487), o kateri Sodišče na dan vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi še ni odločilo.

20

Dodaja, da sta se osebi K in L odločili, da ne bosta vložili nove prošnje za mednarodno zaščito, s katero bi pri takem organu navedli trditev, ki se nanaša na njun domnevni „prevzem zahodnega načina življenja“ in zato na njun strah pred preganjanjem zaradi tega, čeprav jima je bila taka možnost na voljo, dokler ni bilo odločeno o pravnem sredstvu v zvezi z njuno prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki ga določa nacionalno pravo. Predložitveno sodišče še pojasnjuje, da nacionalno pravo ne izključuje možnosti, da bi se osebi K in L na tako trditev lahko sklicevali v utemeljitev svoje prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki ga določa nacionalno pravo, in da bi jima organ, ki je sprejel odločbo z dne 12. novembra 2020, na tej podlagi lahko izdal „običajno dovoljenje za prebivanje“.

21

V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje, na prvem mestu, ali je treba člen 5 Direktive 2008/115, ki v povezavi s členom 19(2) Listine za države članice ob izvajanju te direktive „brez izjem ali pridržkov jasno določa obveznost“ spoštovati načelo nevračanja, razlagati tako, da mora pristojni upravni organ, kadar ugotovi, da državljan tretje države prebiva nezakonito in v zvezi z njim odredi izvršitev odločbe o vrnitvi, sprejete predhodno v okviru postopka za mednarodno zaščito, ponovno preučiti to odločbo o vrnitvi glede na načelo nevračanja in opraviti posodobljeno presojo nevarnosti za naslovnika navedene odločbe, da bo podvržen mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju v primeru odstranitve v to tretjo državo.

22

V zvezi s tem predložitveno sodišče na eni strani navaja, da v nacionalni pravni praksi odstranitev ni odrejena z odločbo ali aktom, ki bi bil ločen od odločbe o vrnitvi. Zadnjenavedena odločba torej ne nalaga obveznosti le državljanu tretje države, ki je njen naslovnik, da se vrne, ampak tudi obveznost pristojnemu upravnemu organu, da opravi fizični prevoz iz države članice v primeru zavrnitve izpolnitve te obveznosti vrnitve.

23

To sodišče na drugi strani poudarja, da čeprav se v skladu z nacionalno prakso tveganje kršitve načela nevračanja sistematično presoja v okviru postopka za mednarodno zaščito, pa to ne velja v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bila zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki ga določa nacionalno pravo. Posledica te zavrnitve naj bi bila namreč nezakonitost prebivanja zadevnega državljana tretje države in obveznost vrnitve, naložena temu državljanu tretje države.

24

Na drugem mestu, ker bo z morebitno potrditvijo zakonitosti odločbe z dne 12. novembra 2020, s katero je bilo zavrnjeno dovoljenje za prebivanje, določeno v nacionalnem pravu, s strani predložitvenega sodišča določena nezakonitost prebivanja tožečih strank iz postopka v glavni stvari na ozemlju zadevne države članice in s tem izvršitev odločbe z dne 9. avgusta 2012, katere odložitev zato preneha, se to sodišče sprašuje, ali mu člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi ne le s členom 19(2) Listine, ampak tudi z njenim členom 47, nalaga obveznost, da preveri, ali upravni organ, ki je sprejel odločitev o izvršitvi te odločbe o vrnitvi, spoštuje načelo nevračanja, in po potrebi po uradni dolžnosti preuči tveganje kršitve tega načela.

25

V zvezi s tem predložitveno sodišče izraža dvome o uporabi – za zadevno področje – člena 8:69 upravnopravnega zakonika, ki na splošno opredeljuje pristojnosti upravnega sodišča za ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti. Navaja tudi, da v nacionalni praksi sodišča niso dolžna po uradni dolžnosti ugotavljati kršitve načela nevračanja, zagotovljenega s členom 5 Direktive 2008/115.

26

Predložitveno sodišče se tako sprašuje, ali se razlogi, iz katerih je Sodišče v sodbi z dne 8. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti) (C‑704/20 in C‑39/21, EU:C:2022:858), razsodilo, da mora sodni organ na podlagi nadzora nad spoštovanjem pogojev za zakonitost pridržanja državljana tretje države, ki izhajajo iz prava Unije, po uradni dolžnosti na podlagi elementov iz spisa, s katerimi je bil seznanjen in kot so bili dopolnjeni ali pojasnjeni med kontradiktornim postopkom pred njim, preizkusiti morebitno nespoštovanje pogoja zakonitosti, na katerega se zadevna oseba ni sklicevala, po analogiji uporabljajo za obveznost spoštovanja načela nevračanja pri izvršitvi odločbe o vrnitvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari. Poleg tega se sprašuje, ali se obseg obveznosti, da se po uradni dolžnosti obravnava kršitev načela nevračanja, ob predpostavki, da je dokazana, razlikuje glede na to, ali je bila ta obveznost izpolnjena v okviru postopka za mednarodno zaščito ali postopka, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki se je začel s prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki ga določa nacionalno pravo.

27

Predložitveno sodišče vsekakor meni, da sta tako načelo nevračanja, ki je absolutno, kot tudi temeljna pravica do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem, določena v členu 47 Listine, v celoti zagotovljeni le, če mora sodni organ po uradni dolžnosti preveriti, pri čemer po potrebi uporabi člen 8:69 upravnopravnega zakonika, ali državljani tretje države, na katere je naslovljena odločba o vrnitvi, zaradi izvršitve te odločbe o vrnitvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v tej tretji državi ne bodo izpostavljeni nevarnosti mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Po njegovem mnenju nacionalna pravna praksa, v kateri je sodni nadzor omejen na presojo trditev in razlogov, ki jih izrecno navede zadevni državljan tretje države, ni združljiva z absolutno naravo načela nevračanja, ki ga zagotavlja pravo Unije.

28

V teh okoliščinah je rechtbank Den Haag, zittingsplaats Roermond (sodišče v Haagu, ki zaseda v Roermondu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

29

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati na prvem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 19(2) Listine razlagati tako, da zavezuje upravni organ, ki zavrne prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, določenega v nacionalnem pravu, in posledično ugotovi, da zadevni državljan tretje države nezakonito prebiva na ozemlju zadevne države članice, da zagotovi spoštovanje načela nevračanja tako, da glede na to načelo ponovno preuči odločbo o vrnitvi, ki je bila predhodno sprejeta v zvezi s tem državljanom v okviru postopka za mednarodno zaščito in katere odložitev je prenehala po taki zavrnitvi.

30

Najprej je treba navesti, da je glavni cilj Direktive 2008/115, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 2 in 4, vzpostavitev učinkovite politike odstranitve in repatriacije ob polnem spoštovanju temeljnih pravic in dostojanstva zadevnih oseb (sodbi z dne 19. junija 2018, Gnandi, C‑181/16, EU:C:2018:465, točka 48, in z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točka 88).

31

V skladu s členom 2(1) Direktive 2008/115 in ob upoštevanju izjem iz člena 2(2) te direktive se ta uporablja za vse državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na ozemlju države članice. Poleg tega iz člena 3, točka 2, navedene direktive v povezavi s členom 1 iste direktive izhaja, da vsak državljan tretje države, ki je na ozemlju države članice, ne da bi izpolnjeval pogoje za vstop, bivanje ali stalno prebivanje, že zgolj zaradi tega v njej prebiva nezakonito in spada na področje uporabe navedene direktive (glej v tem smislu sodbe z dne 19. junija 2018, Gnandi, C‑181/16, EU:C:2018:465, točka 39; z dne 3. junija 2021, Westerwaldkreis, C‑546/19, EU:C:2021:432, točki 43 in 44, in z dne 9. novembra 2023, Odbor azylové a migrační politiky MV (Področje uporabe Direktive o vračanju), C‑257/22, EU:C:2023:852, točka 36).

32

Iz tega sledi, da je področje uporabe Direktive 2008/115 opredeljeno le glede na položaj nezakonitega prebivanja, v katerem je državljan tretje države, ne glede na razloge za ta položaj ali ukrepe, ki se lahko sprejmejo v zvezi s tem državljanom (sodba z dne 3. junija 2021, Westerwaldkreis, C‑546/19, EU:C:2021:432, točka 45).

33

Poleg tega, kadar se za državljana tretje države, kot so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, uporablja ta direktiva, se morajo poleg tega zanj načeloma uporabiti skupni standardi in postopki iz te direktive za njegovo vrnitev, in to dokler se njegovo prebivanje glede na okoliščine primera ne uredi tako, da je v skladu s predpisi (glej v tem smislu sodbi z dne 24. februarja 2021, M in drugi (Predaja v državo članico), C‑673/19, EU:C:2021:127, točka 31, in z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točka 52).

34

S tega vidika iz člena 6(1) Direktive 2008/115 izhaja, da mora biti po tem, ko je ugotovljena nezakonitost prebivanja, zoper vsakega državljana tretje države, brez poseganja v izjeme iz odstavkov od 2 do 5 tega člena in ob strogem spoštovanju zahtev, določenih v členu 5 te direktive, sprejeta odločba o vrnitvi, v kateri mora biti med tretjimi državami iz člena 3, točka 3, navedene direktive opredeljena tista, v katero ga je treba odstraniti (sodbi z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točka 53, in z dne 6. julija 2023, Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl (Begunec, ki je storil hudo kaznivo dejanje), C‑663/21, EU:C:2023:540, točka 46).

35

Člen 5 Direktive 2008/115, ki je splošno pravilo, ki ga morajo države članice spoštovati takoj, ko prenesejo to direktivo, pristojni nacionalni organ zavezuje, da v vseh fazah postopka vračanja spoštuje načelo nevračanja, ki je kot temeljna pravica zagotovljeno v členu 18 Listine v povezavi s členom 33 Ženevske konvencije in v členu 19(2) Listine (sodba z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točka 55, in z dne 6. julija 2023, Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl (Begunec, ki je storil hudo kaznivo dejanje), C‑663/21, EU:C:2023:540, točka 49). Zato tega člena 5 glede na njegov cilj ni mogoče razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 11. marca 2021, État belge (Vrnitev enega od mladoletnikovih staršev) (C‑112/20, EU:C:2021:197, točka 35). Nazadnje, navedeni člen 5 ima neposredni učinek in se torej posameznik lahko sklicuje nanjo, upravni organi in sodišča držav članic pa jo lahko uporabijo (sodba z dne 27. aprila 2023, M. D. (Prepoved vstopa na Madžarsko), C‑528/21, EU:C:2020:341, točka 97).

36

Člen 19(2) Listine v povezavi z njenim členom 4 pa absolutno prepoveduje, ne glede na vedenje zadevne osebe, odstranitev, izgon ali izročitev državi, v kateri obstaja resna nevarnost, da bo ta oseba podvržena smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Zato države članice tujca ne morejo odstraniti, izgnati ali izročiti, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo v namembni državi izpostavljen resnični nevarnosti, da bodo z njim ravnali na način, ki je prepovedan s tema določbama Listine (glej v tem smislu sodbi z dne 6. julija 2023, Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl (Begunec, ki je storil hudo kaznivo dejanje), C‑663/21, EU:C:2023:540, točka 36, in z dne 18. junija 2024, Generalstaatsanwaltschaft Hamm (Prošnja za izročitev begunca Turčiji), C‑352/22, EU:C:2024:521, točka 61). Ta prepoved odraža eno od temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic, kot so določene v členu 2 PEU, njena absolutna narava pa je tesno povezana s spoštovanjem človekovega dostojanstva iz tega člena 2 in člena 1 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točki 85 in 87).

37

Poleg tega morajo države članice zadevnim osebam omogočiti, da se sklicujejo na vse spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo po sprejetju odločbe o vrnitvi, ki bi lahko pomembno vplivale na presojo položaja zadevnega državljana tretje države, zlasti glede na člen 5 Direktive 2008/115 (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2018, Gnandi, C‑181/16, EU:C:2018:465, točka 64).

38

Iz navedenega izhaja, da v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 4 in členom 19(2) Listine nacionalnemu organu nalaga, da pred izvršitvijo odločbe o vrnitvi opravi posodobljeno oceno nevarnosti za državljana tretje države, da bo izpostavljen ravnanju, ki je s tema določbama Listine absolutno prepovedano. Ta presoja, ki mora biti ločena in neodvisna od presoje, opravljene ob sprejetju navedene odločbe o vrnitvi, mora nacionalnemu organu omogočiti, da se ob upoštevanju vseh spremenjenih okoliščin in vseh novih dokazov, ki jih eventualno predloži ta državljan tretje države, prepriča, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil navedeni državljan tretje države v primeru vrnitve v tretjo državo izpostavljen resni nevarnosti, da bo v tej tretji državi podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Taka posodobljena presoja je namreč edino, kar lahko temu organu omogoči, da se prepriča, da je odstranitev v skladu z zahtevanimi zakonskimi pogoji, zlasti z zahtevami, določenimi v členu 5 Direktive 2008/115.

39

Če pristojni nacionalni organ po navedeni presoji ugotovi, da je zadevni državljan tretje države zaradi odstranitve izpostavljen resni nevarnosti, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, mora ta organ to odstranitev odložiti, dokler taka nevarnost traja, v skladu s členom 9(1)(a) te direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 3. junija 2021, Westerwaldkreis, C‑546/19, EU:C:2021:432, točka 59, in z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točki 58 in 59).

40

Iz navedenega izhaja tudi, da bi bila nacionalno pravilo ali praksa, v skladu s katerima je mogoče spoštovanje načela nevračanja preučiti le v okviru postopka za mednarodno zaščito, v nasprotju s členom 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 19(2) Listine. Kot je razvidno iz točk od 30 do 34 te sodbe, se namreč ta direktiva, vključno z njenim členom 5, uporablja za vse državljane tretjih držav, ki prebivajo nezakonito, ne glede na razloge za ta položaj. Poleg tega cilj učinkovitosti politike odstranitve ob spoštovanju temeljnih pravic, na katerega je bilo opozorjeno v točki 30 te sodbe, nasprotuje tudi takemu nacionalnemu pravilu ali praksi.

41

Kot je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točkah 52 in 57 sklepnih predlogov, od K in L ni mogoče zahtevati, da vložita prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9) in Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60), da bi se zagotovilo popolno spoštovanje načela nevračanja iz člena 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 19(2) Listine.

42

V obravnavani zadevi bi moral torej pristojni organ zaradi okoliščine, da sta se osebi K in L sklicevali na svoj „prevzem zahodnega načina življenja“, v skladu s členom 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 19(2) Listine preučiti, ali načelo nevračanja nasprotuje izvršitvi odločbe o vrnitvi, ki je bila izdana v zvezi z njima, in po potrebi odložiti odstranitev v skladu s členom 9(1)(a) te direktive.

43

Glede na navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 19(2) Listine razlagati tako, da zavezuje upravni organ, ki zavrne prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki temelji na nacionalnem pravu, in posledično ugotovi, da zadevni državljan tretje države nezakonito prebiva na ozemlju zadevne države članice, da zagotovi spoštovanje načela nevračanja tako, da glede na to načelo ponovno preuči odločbo o vrnitvi, ki je bila predhodno sprejeta v zvezi s tem državljanom v okviru postopka za mednarodno zaščito in katere odložitev je prenehala po taki zavrnitvi.

44

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati na drugem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13(1) in (2) Direktive 2008/115 v povezavi s členom 5 te direktive ter členom 19(2) in členom 47 Listine razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, ki opravlja nadzor nad zakonitostjo akta, s katerim je pristojni nacionalni organ zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki ga določa nacionalno pravo, in s tem končal odložitev izvršitve odločbe o vrnitvi, sprejete predhodno v okviru postopka za mednarodno zaščito, nalaga, da po uradni dolžnosti obravnava morebitno kršitev načela nevračanja, ki izhaja iz izvršitve zadnjenavedene odločbe, na podlagi elementov iz spisa, s katerimi je bilo seznanjeno in kot so bili dopolnjeni ali pojasnjeni po koncu kontradiktornega postopka pred tem nacionalnim sodiščem.

45

V skladu s členom 13(1) Direktive 2008/115 se zadevnemu državljanu tretje države zagotovi učinkovito pravno sredstvo, da se pritoži zoper odločbo v zvezi z vrnitvijo iz člena 12(1) te direktive ali zagotovi njen ponovni pregled pred pristojnim sodnim ali upravnim organom ali pred pristojnim telesom, katerega člani so nepristranski in neodvisni.

46

Značilnosti navedenega pravnega sredstva je treba določiti v skladu s členom 47 Listine, ki določa, da ima vsaka oseba, katere pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja pravo Unije, so bile kršene, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v navedenem členu, in v skladu z načelom nevračanja, ki je med drugim zagotovljeno v členu 19(2) Listine in v členu 5 Direktive 2008/115 (sodba z dne 30. septembra 2020, CPAS de Liège, C‑233/19, EU:C:2020:757, točka 45). Te določbe, kot je bilo navedeno v točki 35 te sodbe, nacionalnim organom nalagajo, da to načelo upoštevajo v vseh fazah postopka, od sprejetja odločbe o vrnitvi do sodnega nadzora nad izvršitvijo te odločbe.

47

Zato iz člena 13(2) te direktive izhaja, da morajo nacionalni upravni in sodni organi, pred katerimi se izpodbija zakonitost odločbe v zvezi z vrnitvijo, imeti možnost, da to odločbo ponovno preučijo in po potrebi odstranitev odložijo (glej v tem smislu sodbo z dne 27. aprila 2023, M. D. (Prepoved vstopa na Madžarsko), C‑528/21, EU:C:2020:341, točka 108). V zvezi s tem imajo države članice, kot je navedeno v uvodni izjavi 15 navedene direktive, možnost, da odločijo, ali bi morali biti ti organi pri taki ponovni preučitvi pooblaščeni, da s svojo odločbo o vrnitvi nadomestijo prejšnjo odločbo.

48

Poleg tega mora imeti pravno sredstvo, da bi bilo sodno varstvo, ki je zagotovljeno s členom 47 Listine in konkretizirano v členu 13(1) in (2) Direktive 2008/115, učinkovito, nujno suspenzivni učinek, kadar je vloženo zoper odločbo o vrnitvi, zaradi izvršitve katere je lahko zadevni državljan tretje države izpostavljen resnični nevarnosti, da bo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (glej v tem smislu sodbe z dne 19. junija 2018, Gnandi, C‑181/16, EU:C:2018:465, točka 56; z dne 30. septembra 2020, CPAS de Liège, C‑233/19, EU:C:2020:757, točka 46, in z dne 27. aprila 2023, M. D. (Prepoved vstopa na Madžarsko), C‑528/21, EU:C:2020:341, točka 109).

49

Iz tega sledi, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 50 sklepnih predlogov, da je namen postopkovnih pravil, opredeljenih v členu 13(1) in (2) Direktive 2008/115, zagotoviti, da državljan tretje države, v zvezi s katerim je bila sprejeta odločba o vrnitvi, ni odstranjen pod pogoji, ki so v nasprotju s členom 5 te direktive. Namen teh pravil je tako zagotoviti spoštovanje načela nevračanja, ki je, kot je bilo ugotovljeno v točki 36 te sodbe, absolutno. Pristojna nacionalna sodišča pa morajo, po potrebi po uradni dolžnosti, skrbeti za spoštovanje tega načela, kadar je na podlagi elementov iz spisa, s katerimi so bila seznanjena, mogoče sklepati, da bi bilo navedeno načelo lahko kršeno.

50

Kot je namreč generalni pravobranilec poudaril v točki 51 sklepnih predlogov, sodno varstvo, ki je zagotovljeno s členom 47 Listine in konkretizirano v členu 13(1) in (2) Direktive 2008/115, ne bi bilo niti učinkovito niti popolno, če nacionalnemu sodišču ne bi bilo treba po uradni dolžnosti ugotoviti kršitve načela nevračanja v primeru, da elementi iz spisa, s katerimi je bilo seznanjeno in kot so bili dopolnjeni in pojasnjeni v kontradiktornem postopku pred njim, kažejo na to, da odločba o vrnitvi temelji na zastareli presoji nevarnosti ravnanj, prepovedanih s tem načelom, ki bi jim bil odvržen državljan tretje države, če bi se moral vrniti v zadevno tretjo državo, in iz tega izpeljati vseh posledic v zvezi z izvršitvijo te odločbe. Omejitev uradne dolžnosti nacionalnega sodišča bi lahko povzročila izvršitev take odločbe, čeprav taki elementi kažejo na to, da bi bila zadevna oseba v tej tretji državi lahko podvržena takemu ravnanju, ki je s členom 4 Listine absolutno prepovedano (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti) (C‑704/20 in C‑39/21, EU:C:2022:858, točka 94).

51

Obstoj te obveznosti nacionalnega sodišča, da po potrebi po uradni dolžnosti zagotovi spoštovanje načela nevračanja, velja enako v okviru postopka za mednarodno zaščito in v okviru postopka, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ki se je začel s prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, določenega v nacionalnem pravu. Kot je namreč razvidno iz točk od 31 do 34 te sodbe, se Direktiva 2008/115, katere člen 13(1) in (2) je podlaga za navedeno obveznost, uporablja za vse državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na ozemlju države članice.

52

Glede na zgoraj navedene razloge je treba na prvo vprašanje odgovoriti tako, da je treba člen 13(1) in (2) Direktive 2008/115 v povezavi s členom 5 te direktive ter členom 19(2) in členom 47 Listine razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, ki opravlja nadzor nad zakonitostjo akta, s katerim je pristojni nacionalni organ zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki ga določa nacionalno pravo, in s tem končal odložitev izvršitve odločbe o vrnitvi, sprejete predhodno v okviru postopka za mednarodno zaščito, nalaga, da po uradni dolžnosti obravnava morebitno kršitev načela nevračanja, ki izhaja iz izvršitve zadnjenavedene odločbe, na podlagi elementov iz spisa, s katerimi je bilo seznanjeno in kot so bili dopolnjeni ali pojasnjeni po koncu kontradiktornega postopka.

53

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 19(2) Listine razlagati tako, da upravnemu organu, ki v okviru postopka, ki se ni začel s prošnjo za mednarodno zaščito, zavrne prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, določenega v nacionalnem pravu, in zato ugotovi nezakonito prebivanje državljana tretje države, ki je vložil to prošnjo, na ozemlju zadevne države članice, nalaga, da zoper njega ne sprejme odločbe o vrnitvi, ne da bi predhodno presodil spoštovanje načela nevračanja.

54

Kot izrecno priznava predložitveno sodišče, se to vprašanje „nanaša na položaj, v katerem predhodno ni bila izdana nobena odločba o vrnitvi“. Ker pa je bila v postopku v glavni stvari zoper tožeče stranke iz postopka v glavni stvari sprejeta odločba z dne 9. avgusta 2012, je navedeno vprašanje hipotetično in se z njim Sodišče poziva, naj poda posvetovalno mnenje, kar bi bilo v nasprotju z njegovo nalogo v okviru sodnega sodelovanja, uvedenega s členom 267 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 16. decembra 1981, Foglia, 244/80, EU:C:1981:302, točka 18, in z dne 22. februarja 2022, Stichting Rookpreventie Jeugd in drugi, C‑160/20, EU:C:2022:101, točka 84).

55

Zato drugo vprašanje ni dopustno.

56

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: