SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 10. februarja 2026 ( *1 )

„Pritožba – Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov – Uredba (EU) 2016/679 – Člen 63 – Mehanizem za skladnost – Člen 65 – Reševanje sporov s strani Evropskega odbora za varstvo podatkov – Zavezujoča odločitev – Ničnostna tožba – Člen 263, prvi odstavek, PDEU – Izpodbojni akt – Člen 263, četrti odstavek, PDEU – Pogoj, da se mora ukrep, ki je predmet tožbe tožeče stranke, neposredno nanašati nanjo“

V zadevi C‑97/23 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 17. februarja 2023,

WhatsApp Ireland Ltd s sedežem v Dublinu (Irska), ki jo zastopajo E. Egan McGrath, SC, C. Geoghegan, SC, D. McGrath, SC, P. Sreenan, SC, B. Johnston, C. Monaghan, P. Nolan, solicitors, H.‑G. Kamann, Rechtsanwalt, F. Louis in A. Vallery, avocats,

pritožnica,

druga stranka v postopku je

Evropski odbor za varstvo podatkov, ki ga zastopajo C. Foglia, M. Gufflet, G. Le Grand, I. Vereecken, agenti, skupaj z G. Haumontom, E. de Lophemom, P. Vernetom, avocats, in G. Ryelandtom, advocaat,

tožena stranka v postopku na prvi stopnji,

ob intervenciji

Zvezne republike Nemčije, ki sta jo sprva zastopala J. Möller in P.‑L. Krüger, nato pa J. Möller, agenta,

intervenientka v pritožbenem postopku,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik, T. von Danwitz (poročevalec), podpredsednik, K. Jürimäe, sodnica, C. Lycourgos, I. Jarukaitis, sodnika, I. Ziemele, O. Spineanu‑Matei, predsednici senata, M. Condinanzi, predsednik senata, S. Rodin, E. Regan, N. Piçarra, A. Kumin, N. Jääskinen, B. Smulders in N. Fenger, sodniki,

generalna pravobranilka: T. Ćapeta,

sodna tajnica: A. Lamote, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. novembra 2024,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 27. marca 2025

izreka naslednjo

Sodbo

Družba WhatsApp Ireland Ltd (v nadaljevanju: WhatsApp) s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 7. decembra 2022, WhatsApp Ireland/Evropski odbor za varstvo podatkov (T‑709/21, EU:T:2022:783; v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je to kot nedopustno zavrglo njeno tožbo za razglasitev ničnosti zavezujoče odločitve Evropskega odbora za varstvo podatkov 1/2021 (v nadaljevanju: Odbor) z dne 28. julija 2021 o sporu med zadevnimi nadzornimi organi, ki je nastal zaradi osnutka odločitve v zvezi z družbo WhatsApp, ki ga je pripravil Data Protection Commission (DPC) (organ za varstvo podatkov, Irska; v nadaljevanju: irski nadzorni organ) (v nadaljevanju: sporna odločitev).

Pravni okvir

V uvodnih izjavah 10 in 143 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1, in popravek UL 2018, L 127, str. 2) (v nadaljevanju: SUVP) je navedeno:

„(10)

Za zagotovitev dosledne in visoke ravni varstva posameznikov ter odstranitev ovir za prenos osebnih podatkov v [Evropski] [u]niji bi morala biti raven varstva pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov enaka v vseh državah članicah. V vsej Uniji bi bilo treba zagotoviti dosledno in enotno uporabo pravil za varstvo temeljnih pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov. […]

[…]

(143)

Katera koli fizična ali pravna oseba ima pravico, da pred Sodiščem pod pogoji iz člena 263 PDEU vloži ničnostno tožbo zoper odločitve [O]dbora. Zadevni nadzorni organi, ki želijo take odločitve izpodbijati, morajo kot njihovi naslovniki v skladu s členom 263 PDEU tožbo vložiti v dveh mesecih po tem, ko so bili o njih uradno obveščeni. Kadar se odločitve [O]dbora podatkov nanašajo neposredno in posamično na upravljavca, obdelovalca ali pritožnika, lahko ta vloži ničnostno tožbo zoper te odločitve, to pa mora v skladu s členom 263 PDEU storiti v dveh mesecih od objave teh odločitev na spletnem mestu [O]dbora. Brez poseganja v to pravico na podlagi člena 263 PDEU, bi morala imeti vsaka fizična ali pravna oseba na voljo učinkovito pravno sredstvo pred pristojnim nacionalnim sodiščem zoper odločitev nadzornega organa, ki ima pravne učinke za to osebo. Taka odločitev se nanaša zlasti na izvajanje preiskovalnih pooblastil nadzornega organa, popravljalnih pooblastil in pooblastil v zvezi z dovoljenji ali na zavržene ali zavrnjene pritožbe. Vendar pa pravica do učinkovitega pravnega sredstva ne zajema ukrepov nadzornih organov, ki niso pravno zavezujoči, kot so mnenja, ki jih izdajo nadzorni organi, ali njihovi nasveti. Za postopke zoper nadzorni organ bi morala biti pristojna sodišča države članice, v kateri ima nadzorni organ sedež, izvajati pa bi se morali v skladu s postopkovnim pravom te države članice. Ta sodišča bi morala izvajati polno pristojnost, ki bi morala vključevati pristojnost za preučitev vseh vprašanj, ki se nanašajo na dejstva in zakonodajo v zvezi z zadevnim sporom.

Kadar nadzorni organ zavrne ali zavrže pritožbo, lahko pritožnik sproži postopke na sodiščih v isti državi članici. V okviru pravnih sredstev, ki se nanašajo na uporabo te uredbe, lahko nacionalna sodišča, ki obravnavajo odločitev o vprašanju, potrebno za to, da lahko izrečejo sodbo, od Sodišča zahtevajo predhodno odločanje v zvezi z razlago prava Unije, vključno s to uredbo, v primeru iz člena 267 PDEU pa ga morajo zahtevati. Poleg tega, kadar se odločitev nadzornega organa, s katero se uveljavlja odločitev [O]dbora, izpodbija pred nacionalnim sodiščem in je sporna veljavnost odločitve odbora, to nacionalno sodišče ni pristojno za razglasitev neveljavnosti odločitve [O]dbora, temveč mora vprašanje veljavnosti, če meni, da je odločitev neveljavna, predložiti Sodišču v skladu s členom 267 PDEU, kakor ga razlaga Sodišče. Po drugi strani pa nacionalno sodišče ne sme predložiti vprašanja veljavnosti odločitve [O]dbora na zahtevo fizične ali pravne osebe, ki je imela možnost vložiti ničnostno tožbo zoper to odločitev, zlasti če se je ta neposredno in posamično nanašala nanjo, pa tega ni storila v roku iz člena 263 PDEU.“

Člen 5 SUVP, naslovljen „Načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov“, v odstavku 1(a) določa, da morajo biti osebni podatki obdelani zakonito, pošteno in na pregleden način v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki. Člen 5(1)(c) te uredbe določa, da morajo biti ti podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo.

Člen 6 SUVP, naslovljen „Zakonitost obdelave“, določa pogoje za zakonitost obdelave osebnih podatkov. Odstavek 1 tega člena 6 določa:

„Obdelava je zakonita le in kolikor je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

(a)	posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov;

(b)	obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za izvajanje ukrepov na zahtevo takega posameznika pred sklenitvijo pogodbe;

(c)	obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca;

(d)	obdelava je potrebna za zaščito življenjskih interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali druge fizične osebe;

(e)	obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu;

(f)

obdelava je potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok.

Točka (f) prvega pododstavka se ne uporablja za obdelavo s strani javnih organov pri opravljanju njihovih nalog.“

Člen 12 SUVP vsebuje določbe o preglednosti informacij in sporočil ter o načinih za uresničevanje pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Odstavek 1 tega člena 12 določa:

„Upravljavec sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, vse informacije iz členov 13 in 14 ter sporočila iz členov 15 do 22 in 34, povezana z obdelavo, v jedrnati, pregledni, razumljivi in lahko dostopni obliki ter jasnem in preprostem jeziku, kar velja zlasti za vse informacije, namenjene posebej otroku. Informacije se posredujejo v pisni obliki ali z drugimi sredstvi, vključno, kjer je ustrezno z elektronskimi sredstvi. Na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, se lahko informacije predložijo ustno, pod pogojem, da se identiteta posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dokaže z drugimi sredstvi.“

Člen 13 SUVP, naslovljen „Informacije, ki se zagotovijo, kadar se osebni podatki pridobijo od posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki“, določa:

„1. Kadar se osebni podatki v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, pridobijo od tega posameznika, upravljavec zadevnemu posamezniku takrat, ko pridobi osebne podatke, zagotovi vse naslednje informacije:

(a)	identiteto in kontaktne podatke upravljavca in njegovega predstavnika, kadar ta obstaja;

(b)	kontaktne podatke pooblaščene osebe za varstvo podatkov, kadar a obstaja;

(c)	namene, za katere se osebni podatki obdelujejo, kakor tudi pravno podlago za njihovo obdelavo;

(d)	kadar obdelava temelji na točki (f) člena 6(1), zakonite interese, za uveljavljanje katerih si prizadeva upravljavec ali tretja oseba;

(e)	uporabnike ali kategorije uporabnikov osebnih podatkov, če obstajajo;

(f)

kadar je ustrezno, dejstvo, da upravljavec namerava prenesti osebne podatke v tretjo državo ali mednarodno organizacijo, ter obstoj ali neobstoj sklepa Komisije o ustreznosti ali v primeru prenosov iz člena 46 ali 47 ali drugega pododstavka člena 49(1) sklic na ustrezne ali primerne zaščitne ukrepe in sredstva za pridobitev njihove kopije ali kje so na voljo.

2. Poleg informacij iz odstavka 1 upravljavec takrat, ko pridobi osebne podatke, posamezniku, na katerega se ti nanašajo, zagotovi naslednje dodatne informacije, ki so potrebne za zagotovitev poštene in pregledne obdelave:

(a)	obdobje hrambe osebnih podatkov ali, kadar to ni mogoče, merila, ki se uporabijo za določitev tega obdobja;

(b)	obstoj pravice, da se od upravljavca zahtevajo dostop do osebnih podatkov in popravek ali izbris osebnih podatkov ali omejitev obdelave v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali obstoj pravice do ugovora obdelavi in pravice do prenosljivosti podatkov;

(c)	kadar obdelava temelji na točki (a) člena 6(1) ali točki (a) člena 9(2), obstoj pravice, da se lahko privolitev kadar koli prekliče, ne da bi to vplivalo na zakonitost obdelave podatkov, ki se je na podlagi privolitve izvajala do njenega preklica;

(d)	pravico do vložitve pritožbe pri nadzornem organu;

(e)	ali je zagotovitev osebnih podatkov zakonska ali pogodbena obveznost ali pa obveznost, ki je potrebna za sklenitev pogodbe, ter ali mora posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotoviti osebne podatke ter kakšne so morebitne posledice, če se taki podatki ne zagotovijo, in

(f)	obstoj avtomatiziranega sprejemanja odločitev, vključno z oblikovanjem profilov iz člena 22(1) in (4), ter vsaj v takih primerih smiselne informacije o razlogih zanj, kot tudi pomen in predvidene posledice take obdelave za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

[…]“

7	Člen 14 SUVP se nanaša na informacije, ki jih je treba zagotoviti, kadar osebni podatki niso bili pridobljeni od posameznika, na katerega se ti nanašajo.

8	V skladu s členom 55(1) SUVP je vsak nadzorni organ na ozemlju svoje države članice pristojen za opravljanje dodeljenih nalog in izvajanje prenesenih pooblastil v skladu s SUVP.

Člen 56 SUVP, naslovljen „Pristojnosti vodilnega nadzornega organa“, določa:

„1. Nadzorni organ glavne ali edine ustanovitve upravljavca ali obdelovalca je brez poseganja v člen 55 pristojen, da deluje kot vodilni nadzorni organ za obdelavo, ki jo izvaja ta upravljavec ali obdelovalec na čezmejni ravni, v skladu s postopkom iz člena 60.

2. Z odstopanjem od odstavka 1 je vsak nadzorni organ pristojen za obravnavo pritožbe, vložene pri njem, ali morebitne kršitve te uredbe, če se vsebina nanaša zgolj na ustanovitev v njegovi državi članici ali znatno vpliva na posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, samo v njegovi državi članici.

3. Nadzorni organ v primerih iz odstavka 2 tega člena o tej zadevi brez odlašanja obvesti vodilni nadzorni organ. Vodilni nadzorni organ v treh tednih po tem, ko je obveščen, odloči, ali bo zadevo obravnaval v skladu s postopkom iz člena 60 ali ne, pri tem pa upošteva, ali ima upravljavec ali obdelovalec ustanovitev v državi članici nadzornega organa, ki ga je o tem obvestil, ali ne.

4. Kadar vodilni nadzorni organ odloči, da bo zadevo obravnaval, se uporabi postopek iz člena 60. Nadzorni organ, ki je obvestil vodilni nadzorni organ, lahko temu nadzornemu organu predloži osnutek odločitve. Vodilni nadzorni organ v največji meri upošteva ta osnutek pri pripravi osnutka odločitve iz člena 60(3).

5. Kadar vodilni nadzorni organ odloči, da zadeve ne bo obravnaval, jo v skladu s členoma 61 in 62 obravnava nadzorni organ, ki je o tem obvestil vodilni nadzorni organ.

6. Vodilni nadzorni organ je edini sogovornik upravljavca ali obdelovalca za njune obdelave na čezmejni ravni.“

10	Člen 57 SUVP, naslovljen „Naloge“, v odstavku 1(h) določa, da je naloga vsakega nadzornega organa na ozemlju njegove države članice izvajanje preiskav o uporabi SUVP.

Preiskovalna pooblastila tega organa so našteta v odstavku 1 člena 58 SUVP, naslovljenega „Pooblastila“. V odstavku 2 tega člena so našteta popravljalna pooblastila, ki jih lahko sprejme navedeni organ, med katerimi so pooblastila iz točk (b), (d) in (i) tega člena, s katerimi se upravljavcu ali obdelovalcu izreče opomin, kadar so bile z dejanji obdelave kršene določbe SUVP, upravljavcu ali obdelovalcu odredi, naj dejanja obdelave, če je to ustrezno, na določen način in v določenem roku uskladi z določbami SUVP, ter naloži upravno globo v skladu s členom 83 SUVP.

Člen 60 SUVP, naslovljen „Sodelovanje med vodilnim nadzornim organom in drugimi zadevnimi nadzornimi organi“, določa:

„1. Vodilni nadzorni organ sodeluje z drugimi zadevnimi nadzornimi organi v skladu s tem členom in si prizadeva za soglasje. Vodilni nadzorni organ in zadevni nadzorni organi si izmenjujejo vse ustrezne informacije.

2. Vodilni nadzorni organ lahko od drugih zadevnih nadzornih organov kadar koli zahteva zagotovitev medsebojne pomoči v skladu s členom 61 in lahko ukrepa skupaj z njimi v skladu s členom 62, zlasti pri izvajanju preiskav ali spremljanju izvajanja ukrepa, povezanega z upravljavcem ali obdelovalcem z ustanovitvijo v drugi državi članici.

3. Vodilni nadzorni organ brez odlašanja posreduje ustrezne informacije o zadevi drugim zadevnim nadzornim organom. Drugim zadevnim nadzornim organom brez odlašanja predloži osnutek odločitve, s čimer jih zaprosi za mnenje, ki ga ustrezno upošteva.

4. Kadar kateri koli od drugih zadevnih nadzornih organov v obdobju štirih tednov po opravljenem posvetovanju v skladu z odstavkom 3 tega člena poda ustrezne in utemeljene razloge za ugovor glede osnutka odločitve, vodilni nadzorni organ zadevo predloži mehanizmu za skladnost iz člena 63, če se z ugovorom ne strinja ali meni, da ugovor ni ustrezen ali utemeljen.

5. Kadar namerava vodilni nadzorni organ upoštevati ustrezen in utemeljen ugovor, drugim zadevnim nadzornim organom predloži v mnenje spremenjeni osnutek odločitve. Za ta spremenjeni osnutek odločitve se v obdobju dveh tednov uporabi postopek iz odstavka 4.

6. Kadar noben drug zadevni nadzorni organ v obdobju iz odstavkov 4 in 5 ne nasprotuje osnutku odločitve, ki jo predloži vodilni nadzorni organ, se šteje, da se vodilni nadzorni organ in zadevni nadzorni organi strinjajo s tem osnutkom odločitve, ki je zanje zavezujoča.

7. Vodilni nadzorni organ sprejme odločitev in o njej uradno obvesti glavno ali edino ustanovitev upravljavca ali obdelovalca, odvisno od primera, zadevno odločitev ter povzetek ustreznih dejstev in razlogov pa posreduje tudi drugim zadevnim nadzornim organom in odboru. Nadzorni organ, pri katerem je bila vložena pritožba, o odločitvi obvesti pritožnika.

8. Z odstopanjem od odstavka 7 nadzorni organ, pri katerem je bila vložena pritožba, v primeru zavržene ali zavrnjene pritožbe sprejme odločitev, o kateri uradno obvesti pritožnika, sporoči pa jo tudi upravljavcu.

9. Kadar se vodilni nadzorni organ in zadevni nadzorni organi strinjajo, da se zavržejo ali zavrnejo deli pritožbe in uveljavijo drugi deli te pritožbe, se za vsakega od navedenih delov zadeve sprejme ločena odločitev. Vodilni nadzorni organ sprejme odločitev o delu, ki se nanaša na ukrepe, povezane z upravljavcem, o njej uradno obvesti glavno ali edino ustanovitev upravljavca ali obdelovalca na ozemlju države članice, za katero je pristojen, sporoči pa jo tudi pritožniku, nadzorni organ pritožnika pa sprejme odločitev o delu, ki se nanaša na zavrž[enje] ali zavrnitev pritožbe, in o njej uradno obvesti zadevnega pritožnika, sporoči pa jo tudi upravljavcu ali obdelovalcu.

10. Upravljavec ali obdelovalec po prejemu uradnega obvestila o odločitvi vodilnega nadzornega organa v skladu z odstavkoma 7 in 9 sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev spoštovanja odločitve, kar zadeva obdelavo v okviru vseh njegovih ustanovitev v Uniji. Upravljavec ali obdelovalec o ukrepih, sprejetih za zagotovitev spoštovanja odločitve, uradno obvesti vodilni nadzorni organ, ki to sporoči drugim zadevnim nadzornim organom.

11. V izjemnih okoliščinah, ko zadevni nadzorni organ utemeljeno sklepa, da obstaja nujna potreba po ukrepanju zaradi varstva interesov posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, se uporabi nujni postopek iz člena 66.

12. Vodilni nadzorni organ in drugi zadevni nadzorni organi drug drugemu z elektronskimi sredstvi posredujejo zahtevane informacije iz tega člena v standardizirani obliki.“

13	Člen 63 SUVP, naslovljen „Mehanizem za skladnost“, določa: „Da bi prispevali k dosledni uporabi te uredbe v vsej Uniji, nadzorni organi sodelujejo med seboj in po potrebi s Komisijo, in sicer prek mehanizma za skladnost […].“

Člen 65 SUVP, naslovljen „Reševanje sporov s strani [O]dbora“, določa:

„1. Da se zagotovi pravilna in dosledna uporaba te uredbe v posameznih primerih, [O]dbor sprejme zavezujočo odločitev v naslednjih primerih:

(a)

kadar je, v primeru iz člena 60(4), zadevni nadzorni organ dal ustrezen in utemeljen ugovor osnutku odločitve vodilnega nadzornega organa ter se vodilni nadzorni organ z ugovorom ni strinjal ali je tak ugovor zavrnil kot neustrezen ali neutemeljen. Zavezujoča odločitev velja za vse zadeve, na katere se nanaša ustrezen in utemeljen ugovor, zlasti kadar gre za kršitev te uredbe;

(b)	kadar obstajajo nasprotujoča si stališča o tem, kateri zadevni nadzorni organ je pristojen za glavno ustanovitev;

(c)	kadar pristojni nadzorni organ ne zaprosi za mnenje [O]dbora v primerih iz člena 64(1) ali ne upošteva mnenja [O]dbora, izdanega na podlagi člena 64. V tem primeru lahko kateri koli zadevni nadzorni organ ali Komisija zadevo posreduje [O]dboru.

2. Odločitev iz odstavka 1 se sprejme v enem mesecu od predložitve vsebine z dvotretjinsko večino članov [O]dbora. To obdobje se lahko zaradi kompleksnosti vsebine podaljša za en mesec. Odločitev iz odstavka 1 se utemelji ter naslovi na vodilni nadzorni organ in vse zadevne nadzorne organe ter je za vse zavezujoča.

3. Kadar odboru v obdobjih iz odstavka 2 ne uspe sprejeti odločitve, sprejme odločitev v dveh tednih po izteku drugega meseca iz odstavka 2, in sicer z navadno večino članov odbora. Kadar so glasovi članov [O]dbora izenačeni, se odločitev sprejme z glasovanjem predsednika [O]dbora.

4. Zadevni nadzorni organi ne sprejmejo odločitve o vsebini, predloženi odboru v skladu z odstavkom 1, v obdobjih iz odstavkov 2 in 3.

5. Predsednik [O]dbora zadevne nadzorne organe brez nepotrebnega odlašanja uradno obvesti o odločitvi iz odstavka 1. O tem obvesti Komisijo. Odločitev se brez odlašanja objavi na spletnem mestu [O]dbora, potem ko nadzorni organ uradno sporoči končno odločitev iz odstavka 6.

6. Vodilni nadzorni organ oziroma nadzorni organ, pri katerem je bila vložena pritožba, končno odločitev sprejme na podlagi odločitve iz odstavka 1 tega člena, brez nepotrebnega odlašanja in najpozneje en mesec po uradnem posredovanju odločitve [O]dbora. Vodilni nadzorni organ oziroma nadzorni organ, pri katerem je bila vložena pritožba, obvesti [O]dbor o datumu, ko so upravljavec ali obdelovalec in posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, uradno obveščeni o njegovi končni odločitvi. Končna odločitev zadevnih nadzornih organov se sprejme pod pogoji iz člena 60(7), (8) in (9). Končna odločitev se nanaša na odločitev iz odstavka 1 tega člena, v njej pa je navedeno, da se odločitev iz odstavka 1 objavi na spletnem mestu [O]dbora v skladu z odstavkom 5 tega člena. Končni odločitvi je priložena odločitev iz odstavka 1 tega člena.“

15	Člen 68 SUVP, naslovljen „[Odbor]“, v odstavku 1 določa, da se Odbor ustanovi kot organ Unije in je pravna oseba.

Člen 70 SUVP, naslovljen „Naloge [O]dbora“, v odstavku 1(a) določa, da odbor zagotavlja dosledno uporabo SUVP. Za to ima [O]dbor na lastno pobudo ali, kadar je primerno, na zahtevo Komisije zlasti nalogo spremljanja in zagotavljanja pravilne uporabe SUVP v primerih iz členov 64 in 65 te uredbe, brez poseganja v naloge nacionalnih nadzornih organov.

Člen 78 SUVP, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva zoper nadzorni organ“, določa:

„1. Brez poseganja v katero koli drugo upravno ali izvensodno sredstvo ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper pravno zavezujočo odločitev nadzornega organa v zvezi z njo.

2. Brez poseganja v katero koli drugo upravno ali izvensodno sredstvo ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kadar nadzorni organ, ki je pristojen na podlagi členov 55 in 56, ne obravnava pritožbe ali če posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, v treh mesecih ne obvesti o stanju zadeve ali odločitvi o pritožbi, vloženi na podlagi člena 77.

3. Za postopke zoper nadzorni organ so pristojna sodišča države članice, v kateri ima nadzorni organ ustanovitev.

4. Kadar je začet postopek zoper odločitev nadzornega organa, v zvezi s katero je [O]dbor pred tem sprejel mnenje ali odločitev v okviru mehanizma za skladnost, nadzorni organ to mnenje ali odločitev posreduje sodišču.“

18	Člen 83 SUVP določa splošne pogoje za naložitev upravnih glob.

Dejansko stanje in sporna odločitev

19	Dejansko stanje spora, ki je navedeno v točkah od 2 do 12 izpodbijanega sklepa, je za potrebe tega postopka mogoče povzeti, kot sledi.

Irski nadzorni organ je po začetku veljavnosti SUVP prejel pritožbe uporabnikov in neuporabnikov storitve za pošiljanje sporočil „WhatsApp“ v zvezi z obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvaja družba WhatsApp. Bundesbeauftragte für den Datenschutz und die Informationsfreiheit (BfDI) (zvezni komisar za varstvo podatkov in svobodo obveščanja, Nemčija) je poleg tega irski nadzorni organ zaprosil za pomoč v zvezi s tem, ali družba WhatsApp izpolnjuje obveznosti glede preglednosti, ki veljajo za upravljavce osebnih podatkov v zvezi z morebitno izmenjavo takih podatkov z drugimi subjekti skupine Facebook, ki se od septembra 2021 imenuje „Meta“.

Irski nadzorni organ je decembra 2018 po uradni dolžnosti začel splošno preiskavo o tem, ali družba WhatsApp izpolnjuje obveznosti glede preglednosti in obveščanja v zvezi s posamezniki, določene v členih od 12 do 14 SUVP, brez poseganja v ukrepe, ki bi jih lahko sprejel na podlagi posamičnih pritožb, ki so mu bile predložene. Irski nadzorni organ je v zvezi s tem deloval kot vodilni nadzorni organ na podlagi člena 56(1) SUVP, ker je imela družba WhatsApp na Irskem svojo glavno poslovno enoto kot upravljavec osebnih podatkov za dejavnosti storitve za pošiljanje sporočil „WhatsApp“ v Evropi in ker je bila ta obdelava čezmejna.

Po koncu preiskovalne faze septembra 2019 s predložitvijo končnega poročila preiskovalca je irski nadzorni organ po vmesnih fazah postopka, v katerih je družba WhatsApp predložila pripombe, decembra 2020 vsem drugim nadzornim organom, na katere se nanaša zadeva, v skladu s členom 60(3) SUVP predložil osnutek odločitve za pridobitev njihovega mnenja.

Osem od teh drugih nadzornih organov je januarja 2021 podalo ugovore zoper nekatere vidike tega osnutka odločitve. Irski nadzorni organ je na te ugovore skupaj odgovoril in predlagal kompromisne rešitve. Čeprav je eden od teh osmih nadzornih organov po tem odgovoru umaknil enega od svojih ugovorov, je irski nadzorni organ ugotovil, da ni soglasja glede drugih vidikov, ki so bili predmet ugovorov. V skladu s členoma 60(4) in 65(1)(a) SUVP je odločil, da zavrne vse prejete ugovore in zadevo predloži Odboru, da bi rešil spor med zadevnimi nadzornimi organi glede vidikov, na katere se nanašajo ti ugovori.

Irski nadzorni organ je maja 2021 prejel pisne pripombe družbe WhatsApp glede elementov, o katerih so razpravljali zadevni nadzorni organi, potem ko ji je poslal vse dokumente, izmenjane v zvezi s tem, in te pripombe sam posredoval Odboru, da bi se ta seznanil z njimi v okviru postopka reševanja sporov, ki ga je irski nadzorni organ sprožil junija 2021.

25	Odbor je 28. julija 2021 sprejel sporno odločitev na podlagi člena 65(2) SUVP.

Potem ko je irski nadzorni organ prejel sporno odločitev in od družbe WhatsApp dobil njene pripombe glede denarnih sankcij, za katere je bilo na koncu predvideno, da se ji naložijo glede na to odločitev, je ta organ 20. avgusta 2021 v skladu s členom 65(6) SUVP sprejel končno odločitev, naslovljeno na družbo WhatsApp (v nadaljevanju: končna odločitev).

Irski nadzorni organ je v končni odločitvi ugotovil, da je družba WhatsApp kršila načelo in obveznosti glede preglednosti iz člena 5(1)(a), člena 12(1), člena 13(1), od (c) do (f), člena 13(2)(a), (c) in (e) ter člena 14 SUVP. Ta organ pa je navedel, da je družba WhatsApp izpolnila obveznosti iz člena 13(1)(a) in (b) ter člena 13(2)(b) in (d) SUVP. Navedeni organ je s popravljalnimi ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 58(2)(b), (d) in (i) SUVP, družbi WhatsApp izrekel opomin, naložil izvedbo več ukrepov, naštetih v prilogi, katerih namen je bil v treh mesecih zagotoviti skladnost z določbami SUVP, ki so bile kršene, in štiri upravne globe v zvezi z ugotovljenimi kršitvami člena 5(1)(a) ter členov od 12 do 14 SUVP, v skupnem znesku 225 milijonov EUR.

Poleg tega je irski nadzorni organ v končni odločitvi opredelil vidike, zaradi katerih mu je bilo s sporno odločitvijo naloženo, naj ponovno preuči presojo iz osnutka odločitve. V zvezi s temi vidiki se je odločil, da bo obrazložitev, ki jo je Odbor uporabil v sporni odločitvi, v sivo obarvanih poljih ponovil v obliki, v kateri je bila navedena tam, in da bo zgolj vsakič iz nje izpeljal posledice v sklepni točki.

29	V skladu s členom 65(6) SUVP je bila sporna odločitev priložena končni odločitvi.

Odbor se je v sporni odločitvi opredelil do vprašanj, ki so bila predmet ustreznih in utemeljenih ugovorov v smislu člena 65(1)(a) SUVP, in sicer glede:

–

tega, ali je družba WhatsApp kršila obveznosti obveščanja, navedene v členu 13(1)(d) Uredbe SUVP, v zvezi z nekaterimi informacijami, ki se zagotovijo posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, kadar se osebni podatki pridobijo od njih. Irski nadzorni organ v svojem osnutku odločitve ni ugotovil take kršitve. Odbor je, nasprotno, menil, da je družba WhatsApp to določbo kršila;

–

opredelitve elementov, ki izhajajo iz postopka izgubnega zgoščevanja, ki se običajno imenuje „lossy hashing“ in se uporablja za podatke o stikih neuporabnikov storitve WhatsApp, ki jih vsebujejo imeniki na napravah uporabnikov storitve WhatsApp, kot osebnih podatkov. Irski nadzorni organ v svojem osnutku odločitve teh elementov ni opredelil tako. Odbor je, nasprotno, menil, da vendarle pomenijo osebne podatke. Ta vidik je po mnenju Odbora lahko vplival na morebitno ugotovitev kršitve člena 5(1)(c) in člena 6(1) SUVP družbe WhatsApp ter na obseg kršitve člena 14 SUVP družbe WhatsApp in na višino denarne sankcije, naložene iz teh naslovov;

–	tega, ali je družba WhatsApp kršila načelo preglednosti iz člena 5(1)(a) SUVP, pri čemer irski nadzorni organ v svojem osnutku odločitve ni ugotovil te kršitve. Odbor je, nasprotno, menil, da je družba WhatsApp to določbo kršila;

–

ugotovitve, da je družba WhatsApp kršila člen 13(2)(e) SUVP v zvezi z nekaterimi informacijami, ki se zagotovijo posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, kadar se osebni podatki pridobijo od njih, pri čemer je irski nadzorni organ menil, da ne more podati take ugotovitve, ker se preiskovalec med preiskavo ni opredelil do tega vprašanja, in da lahko v zvezi z njim zgolj izda priporočilo. Odbor je, nasprotno, menil, da je preiskava zajela vse določbe člena 13 SUVP in da je treba ugotoviti kršitev zgoraj navedene določbe;

–	tega, ali je družba WhatsApp kršila člen 6(1) SUVP, ki se nanaša na pogoje za zakonitost obdelave osebnih podatkov, ne da bi irski nadzorni organ odločil o tej kršitvi. Odbor je namreč menil, da iz postopkovnih razlogov o tem ni mogoče odločiti in ugotoviti take kršitve;

–

razširitve obrazložitve tega, da je družba WhatsApp kršila obveznosti obveščanja, določene v členu 14 SUVP, v zvezi z informacijami, ki jih je treba zagotoviti, kadar osebni podatki niso bili pridobljeni od posameznika, na katerega se ti nanašajo, zaradi analize v zvezi z drugo alineo te točke. Odbor je potrdil vpliv, ki naj bi ga ta razširitev imela na popravljalne ukrepe glede ravnanja in sankcijo, naložene družbi WhatsApp;

–

tega, ali je družba WhatsApp kršila načelo, določeno v členu 5(1)(c) SUVP, da se zbirajo le podatki, ki so ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo, pri čemer irski nadzorni organ o tej kršitvi ni odločil. Odbor je menil, da na podlagi dokumentacije taka kršitev ni bila dokazana, zlasti ob upoštevanju obsega preiskave v postopku v zvezi z družbo WhatsApp;

–	šestmesečnega roka, ki ga je irski nadzorni organ določil in v katerem se je morala družba WhatsApp v okviru popravljalnih ukrepov uskladiti z zahtevami iz SUVP, ki jih je kršila. Odbor je ta rok skrajšal na tri mesece;

–	kar zadeva popravljalne ukrepe, načinov obveščanja neuporabnikov storitve WhatsApp o obdelavi njihovih osebnih podatkov, ki jo izvaja družba WhatsApp, pri čemer je Odbor potrdil presojo, ki jo je irski nadzorni organ v zvezi s tem navedel v svojem osnutku odločitve;

–	kar zadeva popravljalne ukrepe, navedbe dodatnih razlogov za to, da družba WhatsApp ni izpolnila obveznosti iz člena 14 SUVP, pri čemer je Odbor navedel, da je ta navedba potrebna za zagotovitev, da družba WhatsApp v zvezi s tem sprejme ustrezne popravljalne ukrepe;

–

člena 83 SUVP v zvezi s „[s]plošni[mi] pogoji za naložitev upravnih glob“, do meril za znesek glob, ki jih je treba naložiti družbi WhatsApp. Odbor je menil, da irski nadzorni organ ni pravilno razlagal merila v zvezi s svetovnim letnim prometom zadevnega podjetja, da je pravilno razlagal pojem „preteklo proračunsko leto“, da ni pravilno razlagal pravila, v skladu s katerim skupni znesek upravne globe, če je več določb SUVP kršenih pri istem ali povezanem dejanju obdelave, ne presega zneska, določenega za najhujšo kršitev, da je pravilno razlagal nekatera merila za določitev globe, navedena v členu 83(1) in (2) SUVP, in sicer naklepno ali malomarno naravo kršitev in njihovo težo, vendar ni pravilno razlagal drugih od teh meril, kot so upoštevanje prometa za določitev višine kazni neodvisno od izračuna njene zgornje meje ter, splošneje, potrebe po tem, da je kazen učinkovita, sorazmerna in odvračilna, in

–

zneskov glob, pri čemer je Odbor menil, da je treba glede na napake pri razlagi nekaterih meril za določitev zneska glob, ki jih je storil irski nadzorni organ, in dodatne kršitve družbe WhatsApp, ki jih je treba ugotoviti, zneske glob, ki jih je ta organ določil v skupni višini med 30 in 50 milijoni EUR, zvišati.

31	Družba WhatsApp je končno odločitev izpodbijala pred irskim sodiščem.

Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sklep

32	Družba WhatsApp je 1. novembra 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča na podlagi člena 263 PDEU vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločitve.

33	Splošno sodišče je z izpodbijanim sklepom, ki ga je sprejelo v skladu s členom 129 Poslovnika, navedeno tožbo zavrglo kot nedopustno.

Splošno sodišče je v točkah 36, 37 in 40 izpodbijanega sklepa navedlo, da je sporna odločitev akt organa Unije, ki ima pravne učinke za tretje osebe, in da se ta odločitev posamično nanaša na družbo WhatsApp, vendar je v točki 42 izpodbijanega sklepa menilo, da je navedena odločitev pripravljalni ali vmesni akt v postopku, ki se mora končati s tem, da nacionalni nadzorni organ sprejme končno odločitev. Splošno sodišče pa je v točkah 43 in 44 izpodbijanega sklepa menilo, da je tak akt „izpodbojni akt“ le, če ima samostojne pravne učinke, glede katerih zadostnega sodnega varstva ni mogoče zagotoviti v okviru tožbe zoper odločitev, s katero se konča zadevni postopek.

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 45 izpodbijanega sklepa menilo, da je bilo v obravnavanem primeru učinkovito sodno varstvo v zvezi s sporno odločitvijo zagotovljeno s pravnim sredstvom, ki ga ima družba WhatsApp na voljo pred nacionalnim sodiščem zoper končno odločitev, pri čemer je to nacionalno sodišče na podlagi člena 267 PDEU pristojno, da pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe za presojo veljavnosti sporne odločitve. Splošno sodišče je v točki 46 izpodbijanega sklepa pojasnilo tudi, da sporna odločitev za družbo WhatsApp nima samostojnih pravnih učinkov glede na končno odločitev, ki jo je sprejel irski nadzorni organ.

36	Poleg tega je Splošno sodišče v točki 49 izpodbijanega sklepa menilo, da dejstvo, da tak vmesni akt izraža dokončno stališče organa, ki bo moralo biti povzeto v končni odločitvi, s katero se konča zadevni postopek, ne pomeni nujno, da ta akt sam bistveno spreminja pravni položaj tožeče stranke.

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 50 izpodbijanega sklepa navedlo, da se sporna odločitev na družbo WhatsApp ne nanaša neposredno. Splošno sodišče je v točki 52 tega sklepa ugotovilo, da te odločitve ni mogoče uveljavljati, zaradi česar bi lahko bila brez dodatne faze postopka vir obveznosti za družbo WhatsApp ali, odvisno od primera, pravic za druge posameznike, tako da nima neposrednih pravnih učinkov na položaj družbe WhatsApp. Splošno sodišče je v točki 53 navedenega sklepa navedlo tudi, da čeprav sporna odločitev zavezuje irski nadzorni organ glede vidikov, na katere se nanaša, mu vseeno pušča polje proste presoje glede vsebine končne odločitve.

38	Tako je Splošno sodišče v točkah 61 in 62 istega sklepa razsodilo, da nobeden od pogojev, ki se zahtevajo za to, da se šteje, da se ukrep, ki je predmet tožbe družbe WhatsApp, nanjo neposredno nanaša, ni izpolnjen in da zato ta tožba ni dopustna.

Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah od 66 do 70 izpodbijanega sklepa razsodilo, da je rezultat njegove analize del logike sistema pravnih sredstev, vzpostavljenega s Pogodbama. Splošno sodišče je med drugim ugotovilo, da bi priznanje dopustnosti tožbe družbe WhatsApp zoper sporno odločitev pomenilo tveganje vzporednih sodnih postopkov pred sodiščem Unije in nacionalnim sodiščem, ki bi poleg tega lahko pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe glede presoje veljavnosti te odločitve.

Predlogi strank

Družba WhatsApp s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

–	izpodbijani sklep razveljavi;

–	ugotovi, da je tožba na prvi stopnji dopustna;

–	zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in

–	Odboru naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka

Odbor ob podpori Zvezne republike Nemčije Sodišču predlaga, naj:

–	pritožbo zavrne;

–	družbi WhatsApp naloži plačilo stroškov in

–	podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

Pritožba

Tožba na prvi stopnji naj bi bila vložena prepozno

Trditve strank

Odbor trdi, da je bila tožba na prvi stopnji vložena prepozno. V zvezi s tem trdi, da se je družba WhatsApp z upoštevnimi deli sporne odločitve seznanila pred objavo te odločitve na njenem spletnem mestu, natančneje 13. avgusta 2021. Zato naj bi ne glede na datum objave sporne odločitve na spletnem mestu Odbora, ki je poleg tega ni mogoče enačiti z objavo v Uradnem listu Evropske unije, rok za vložitev tožbe začel teči 13. avgusta 2021 in se iztekel 25. oktobra istega leta. Ker je družba WhatsApp ničnostno tožbo vložila 1. novembra 2021, naj bi bila ta prepozna.

Družba WhatsApp trdi, da je trditev Odbora, da je bila njena tožba prepozna, napačna. Če namreč tožeča stranka ni naslovnik akta, naj bi začetek teka roka za vložitev tožbe določal datum objave tega akta. Datum seznanitve z njim naj bi bil v zvezi s tem le podredno merilo. Način objave navedenega akta pa naj ne bi bil upošteven. V obravnavani zadevi naj bi bila sporna odločitev vsekakor objavljena na spletnem mestu Odbora 2. septembra 2021, tožba pa naj bi bila vložena 1. novembra 2021 ob upoštevanju roka iz člena 263, šesti odstavek, PDEU.

Presoja Sodišča

44	V skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU se postopki iz tega člena glede na posamezni primer sprožijo v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel.

Iz besedila te določbe, zlasti iz izrazov „glede na posamezni primer“ in „če tega ni bilo“, jasno izhaja, da je začetek teka roka za vložitev tožbe določen glede na zadevni položaj in da sta prvi dve merili za začetek teka tega roka razvrščeni hierarhično glede na tretje merilo. Tako začne rok za vložitev ničnostne tožbe primarno teči od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožeči stranki. Ti glavni merili sta v sistematiki navedene določbe postavljeni v enakopraven položaj v tem smislu, da nobeno od teh dveh meril ni podredno glede na drugo. Nasprotno pa je merilo datuma seznanitve z izpodbijanim aktom kot začetek teka roka za vložitev tožbe podredno glede na merili objave ali uradnega obvestila o tem aktu (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2024, WEPA Hygieneprodukte in drugi/Komisija, C‑795/21 P in C‑796/21 P, EU:C:2024:807, točke od 61 do 63 in navedena sodna praksa).

V obravnavani zadevi ni sporno, da družba WhatsApp o sporni odločitvi ni bila uradno obveščena, saj mora Odbor na podlagi člena 65(5), prvi stavek, SUVP tako odločitev uradno sporočiti le zadevnim nadzornim organom. Preučiti je torej treba, ali je bila ta odločitev „objava“ v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU.

V zvezi s tem je treba pojasniti, da se pojem „objava“ ne nanaša izključno na objavo v Uradnem listu Evropske unije, ampak ga je treba, nasprotno, razlagati široko. S tem pojmom je med drugim zajeta objava na spletnem mestu institucije, organa, urada ali agencije Unije, če je ta objava določena s sekundarno zakonodajo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2024, WEPA Hygieneprodukte in drugi/Komisija, C‑795/21 P in C‑796/21 P, EU:C:2024:807, točka 70 in navedena sodna praksa).

Ker je v obravnavani zadevi objava sporne odločitve določena v členu 65(5), tretji stavek, SUVP, je treba torej upoštevati datum objave te odločitve na spletnem mestu Odbora, to je 2. september 2021. To razlago potrjuje uvodna izjava 143, tretji stavek, SUVP, iz katere izhaja, da je treba rok za vložitev tožbe izračunati od objave zadevne odločitve Odbora na njegovem spletnem mestu.

49	Ker je bila tožba vložena 1. novembra 2021, rok iz člena 263, šesti odstavek, PDEU ni bil kršen, tako da je treba preučiti, ali je z razlogi, navedenimi v okviru te pritožbe, mogoče izpodbijati presojo Splošnega sodišča v izpodbijanem sklepu.

Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri razlagi in uporabi pojma izpodbojnega akta in pogoja, da se mora ukrep, ki je predmet tožbe tožeče stranke, neposredno nanašati nanjo

Prvi del prvega pritožbenega razloga

– Trditve strank

50	Družba WhatsApp trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da sporna odločitev ni izpodbojni akt.

Družba WhatsApp izpodbija zlasti upoštevnost merila, ki ga je Splošno sodišče uporabilo v točki 41 izpodbijanega sklepa za ugotovitev, ali je akt izpodbojen ali ne. Splošno sodišče naj bi tako napačno menilo, da je treba dokazati, da ima sporna odločitev pravne učinke, ki bistveno spreminjajo pravni položaj družbe WhatsApp, in da se nanjo neposredno nanaša. Za ugotovitev, da je ta odločitev izpodbojni akt zaradi svoje dokončnosti, pa naj bi bila dovolj ugotovitev, da ima ta odločitev pravne učinke za eno ali več tretjih oseb. Vsekakor naj navedena odločitev ne bi bila zgolj vmesni ukrep, ampak naj bi izražala dokončno stališče Odbora.

Družba WhatsApp meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo sodno prakso v zvezi s pravnimi učinki vmesnih aktov s tem, da je uporabilo postopkovno merilo, v skladu s katerim je tak akt izpodbojen le, če tožba zoper končni akt ne zagotavlja zadostnega sodnega varstva, in s tem, da je ugotovilo neobstoj pravnih učinkov sporne odločitve.

V tem okviru se družba WhatsApp sklicuje na sodbo z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija (60/81, EU:C:1981:264, točki 10 in 11), iz katere naj bi zlasti izhajalo, da je vmesni akt mogoče izpodbijati, če je dokončen in neodvisen od končne odločitve, ki je bila sprejeta pozneje. Zato naj bi bilo treba preučiti vsebino tega akta in njegove učinke presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina navedenega akta, po potrebi ob upoštevanju konteksta, v katerem je bil ta akt sprejet, in pristojnosti institucije, ki ga je sprejela. Družba WhatsApp v zvezi s tem navaja zlasti sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet (C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 63).

Natančneje, zoper tak akt naj ne bi bilo mogoče vložiti ničnostne tožbe le, če je po eni strani po vsebini začasen, tako da bi njegov avtor lahko spremenil svoje stališče v fazi dokončne odločitve, sprejete pozneje, po drugi strani pa bi to končno odločitev sprejela ista institucija ali isti organ Unije. Pojma vmesnega ukrepa naj torej ne bi bilo treba uporabiti za odločitev, ki jo sprejme institucija ali organ Unije in je naslovljena na nacionalni organ, zadolžen za izvajanje te odločitve v razmerju do tretjih oseb.

Družba WhatsApp meni, da se je Splošno sodišče v obravnavani zadevi omejilo na preučitev, ali ji je bilo s tožbo pred nacionalnim sodiščem na postopkovni ravni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Tako naj bi v točkah 48 in 49 izpodbijanega sklepa napačno ugotovilo, da trditev družbe WhatsApp, da je bilo v sporni odločitvi izraženo dokončno stališče njenega avtorja, ni upoštevna. Splošno sodišče naj bi torej s takim ravnanjem napačno menilo, da sporna odločitev nima pravnih učinkov in da ta odločitev ni neodvisna od končne odločitve, in to ne da bi presodilo vsebino in kontekst sporne odločitve niti obseg njenih samostojnih pravnih učinkov.

V zvezi z vsebino sporne odločitve naj ne bi bilo sporno, da je bil njen namen kot zavezujoča odločitev, sprejeta na podlagi člena 65 SUVP, ustvariti pravne učinke za tretje osebe in da je bila ta odločitev končno stališče Odbora o vprašanjih, ki so mu bila predložena. To stališče naj bi lahko bistveno spremenilo pravni položaj družbe WhatsApp, zlasti zaradi ugotovitve, da so bili podatki, ki so predmet izgubnega zgoščevanja, osebni podatki, pri čemer naj bi ta ugotovitev zavezovala irski nadzorni organ.

Kar zadeva kontekst sporne odločitve, naj bi iz besedila člena 65 SUVP izhajalo, da ta odločitev pomeni zavezujočo odločitev. V uvodni izjavi 143 SUVP naj bi bilo navedeno, da se lahko odločitve, ki jih sprejme Odbor, med drugim neposredno in posamično nanašajo na upravljavca, kar naj bi pomenilo, da imajo lahko te odločitve zunanje pravne učinke, zunaj nacionalnih nadzornih organov, na katere so naslovljene. To naj bi potrjevala tako razlog za obstoj zavezujočega učinka odločitev odbora, ki naj bi bil zagotoviti pravilno in dosledno uporabo SUVP, kot tudi ekonomičnost postopka iz člena 65(1) SUVP.

Družba WhatsApp v zvezi s samostojnimi pravnimi učinki sporne odločitve poleg učinkov, ki nastanejo za njegove naslovnike, navaja, da ima ta odločitev take učinke zanjo, ker vpliva zlasti na to, kako naj bi nameravala ravnati v skladu s SUVP v zvezi s podatki, ki so predmet izgubnega zgoščevanja, saj je odbor te podatke opredelil kot osebne podatke. Sporna odločitev naj bi imela tudi pravne učinke za nacionalna sodišča, ki naj je ne bi mogla spremeniti ali razveljaviti.

Odbor te trditve izpodbija. Trdi, da je ničnostno tožbo načeloma mogoče vložiti le zoper ukrep, s katerim institucija, organ, urad ali agencija Unije ob koncu upravnega postopka dokončno določi svoje stališče. Vmesnih aktov, katerih cilj je priprava končne odločitve, pa ni mogoče opredeliti kot „izpodbojne akte“, ker namen teh aktov ni ustvariti zavezujoče pravne učinke, ki bi bili neodvisni od akta Unije, ki je tako pripravljen, potrjen ali izvršen. Poleg tega Odbor meni, da zoper vmesni akt ni mogoče vložiti tožbe, če se je na nezakonitost takega akta mogoče sklicevati v utemeljitev tožbe zoper končno odločitev, za katero naj bi pomenil pripravljalni akt.

V obravnavani zadevi je po mnenju te stranke sporna odločitev vmesni akt, ki je del nedeljivega postopka odločanja, ki ga vodi irski nadzorni organ in ki pripelje do končne odločitve, ki jo sprejme ta organ. V tem okviru so presoje Odbora sicer zavezujoče, vendar naj jih ne bi bilo mogoče neposredno uveljavljati proti družbi WhatsApp in naj v zvezi z njo ne bi imele nobenega samostojnega pravnega učinka glede na končno odločitev. Tako naj okoliščina, da naj bi sporna odločitev vsebovala dokončno stališče Odbora glede nekaterih vidikov, ki naj bi bili navedeni v končni odločitvi, ne bi pomenila, da bi sporna odločitev sama po sebi povzročila ločeno spremembo pravnega položaja družbe WhatsApp. Sporna odločitev in končna odločitev naj bi bili namreč sprejeti v okviru enotnega upravnega postopka, sestavljenega iz medsebojno odvisnih faz na nacionalni in evropski ravni, ki se je nanašal na isti predmet, in ne po dveh neodvisnih postopkih, ki naj bi se nanašala na ločeni vprašanji.

V zvezi s tem Odbor pojasnjuje, da je namen postopka reševanja sporov zagotoviti dosledno izvajanje SUVP s strani nacionalnih organov. V obravnavani zadevi naj sporna odločitev ne bi ustvarila novih zakonskih obveznosti za družbo WhatsApp. Obveznosti zadnjenavedene naj bi bile opredeljene v SUVP, in ne v sporni odločitvi, uporabljal pa naj bi jih irski nadzorni organ, in ne Odbor. Poleg tega naj bi se te obveznosti uporabljale za družbo WhatsApp, preden so bile ugotovljene zadevne kršitve.

Odbor v zvezi z domnevnimi zunanjimi pravnimi učinki sporne odločitve trdi, da imajo njegove razlage zavezujoč učinek le med strankami, torej med zadevnimi nadzornimi organi. Sporna odločitev naj bi se poleg tega, da naj ne bi imela neposrednega pravnega učinka na družbo WhatsApp, nanašala na omejene točke uporabe SUVP, ki naj bi morale biti vključene in razdelane v končni odločitvi. Čeprav so lahko razlage SUVP, ki jih je sprejel Odbor, tako do neke mere pomembne v poznejših zadevah, ki bi se nanašale na podobna pravna vprašanja, pa ne bi zavezovale nacionalnih sodišč, ki bi morala v primeru dvoma pri Sodišču vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe.

Zvezna republika Nemčija, ki intervenira v podporo predlogom Odbora, trdi, da je mehanizem za skladnost, določen v SUVP, vključno s postopkom reševanja sporov, povsem notranji in da je njegov edini cilj doseči arbitražo v primeru različnih mnenj nadzornih organov. Natančneje, iz tretjega stavka člena 65(2) SUVP naj bi izhajalo, da ima ukrep, ki ga Odbor sprejme v tem okviru, pravno zavezujoč učinek le za nacionalne nadzorne organe. Za zadevnega upravljavca ali obdelovalca naj bi bila zavezujoča le končna odločitev.

– Presoja Sodišča

64	Prvi del prvega pritožbenega razloga se nanaša na vprašanje, ali je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 41 do 49 izpodbijanega sklepa presodilo, da sporna odločitev ni izpodbojni akt na podlagi člena 263, prvi odstavek, PDEU, napačno uporabilo pravo.

65	V skladu s to določbo Sodišče med drugim nadzira „zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe“.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je ničnostno tožbo, uvedeno s členom 263 PDEU, mogoče vložiti zoper vse določbe, ki jih sprejmejo institucije, organi, uradi ali agencije Unije, ne glede na obliko, in ki imajo zavezujoče pravne učinke (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 62 in navedena sodna praksa).

Za ugotovitev, ali ima neki akt take učinke in je zato lahko predmet ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, se je treba osredotočiti na vsebino tega akta in te učinke presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina navedenega akta, po potrebi ob upoštevanju konteksta, v katerem je bil ta akt sprejet, in pristojnosti institucije, organa, urada ali agencije, ki ga je sprejela (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 63 in navedena sodna praksa).

V zvezi s tem, kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 79 in 121 sklepnih predlogov, glede na člen 263, prvi odstavek, PDEU ni nujno, da je tretja oseba, za katero ima zadevni akt pravne učinke, tožeča stranka. Status tretje osebe ima namreč vsaka fizična ali pravna oseba, ki je ločena od avtorja tega akta. Zato za ugotovitev, ali ima navedeni akt take učinke, ni treba preveriti, ali ti lahko vplivajo na pravni položaj tožeče stranke, saj je to preverjanje upoštevno le v okviru preizkusa, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, v skladu s katerimi lahko ničnostno tožbo zoper akt vloži vsaka oseba, na katero se ta akt neposredno in posamično nanaša, kadar se zadnjenavedena določba uporablja (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2025, Swissgrid/Komisija, C‑121/23 P, EU:C:2025:83, točka 46). Izpodbojnost akta je treba torej presojati objektivno, glede na njegovo vsebino, in ne glede na tožečo stranko.

Ob tem je treba opozoriti, da je v primeru aktov, ki se pripravijo v več fazah postopka, načeloma izpodbojni akt le ukrep, ki dokončno določa stališče pristojne institucije, organa, urada ali agencije Unije, ne pa vmesni ukrepi, katerih cilj je priprava tega dokončnega ukrepa in ki nimajo samostojnih pravnih učinkov za tretje osebe. Taki vmesni ukrepi so zlasti tisti, ki izražajo začasno mnenje te institucije, organa, urada ali agencije Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 10; z dne 22. septembra 2022, IMG/Komisija, C‑619/20 P in C‑620/20 P, EU:C:2022:722, točka 103, in z dne 18. junija 2024, Komisija/EOR, C‑551/22 P, EU:C:2024:520, točka 92).

V skladu s sodno prakso zoper vmesni ukrep zlasti ni mogoče vložiti ničnostne tožbe, če se ugotovi, da se bo na nezakonitost tega ukrepa mogoče sklicevati v utemeljitev tožbe zoper končno odločitev, za katero ta ukrep pomeni pripravljalni akt. V tem primeru bi tožba zoper odločitev, s katero se postopek konča, zagotavljala zadostno sodno varstvo (glej v tem smislu sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 12, in z dne 15. marca 2017, Stichting Woonlinie in drugi/Komisija, C‑414/15 P, EU:C:2017:215, točka 46 in navedena sodna praksa).

V obravnavani zadevi v zvezi z vsebino zadevnega akta in pooblastili zadevnega organa iz člena 65(1)(a) in (2) SUVP ter člena 68(1) SUVP izhaja, da je sporna odločitev akt, ki ga izda organ Unije in ki je za tretje osebe zavezujoč. Ta akt je namreč zavezujoč za vodilni nadzorni organ in vse zadevne nadzorne organe, ki so njegovi naslovniki in ki so v razmerju do Odbora tretje osebe. V skladu s členom 65(6) SUVP vodilni nadzorni organ sprejme končno odločitev na podlagi odločitve Odbora. Ta končna odločitev se mora sklicevati tudi na sklep Odbora, ki ga je treba priložiti.

Poleg tega glede konteksta sprejetja sporne odločitve ni sporno, da je bila ta sprejeta v okviru postopka, ki vključuje več faz postopka, v smislu sodne prakse, navedene v točki 69 te sodbe, ker je bila izdana pred sprejetjem drugega akta irskega nadzornega organa. Vendar ta odločitev v smislu te sodne prakse dokončno določa stališče pristojnega organa Unije, in sicer Odbora, in izčrpa vsa vprašanja, o katerih mora odločiti ta organ. Ugotoviti je namreč treba, da se taka odločitev, sprejeta na podlagi člena 65(1)(a) SUVP, nanaša na vsa vprašanja, ki so predmet ustreznega in utemeljenega ugovora zadevnih nadzornih organov v smislu člena 60(4) SUVP, zlasti na vprašanje, ali je bila kršena SUVP.

Iz navedenega izhaja, da sporne odločitve, čeprav ni zadnja faza postopka nadzora skladnosti iz členov 58, 60 in 65 SUVP, v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točki 42 izpodbijanega sklepa, ni mogoče opredeliti kot vmesni ukrep, zoper katerega ni pravnega sredstva, v smislu sodne prakse, navedene v točki 69 te sodbe. Zato sodna praksa, navedena v točki 70 te sodbe, v obravnavani zadevi ni upoštevna.

74	Ker ima odločitev Odbora zavezujoče pravne učinke za tretje osebe, v tem kontekstu ni pomembna okoliščina, da obseg končne odločitve nacionalnega nadzornega organa zajema vprašanja, ki ne spadajo na področje zadev, ki se predložijo Odboru, ali v njegovo pristojnost.

Iz istih razlogov okoliščina, ki jo je Splošno sodišče navedlo v točki 42 izpodbijanega sklepa, da se v nasprotju s končno odločitvijo irskega nadzornega organa sporna odločitev ne more uveljavljati proti drugim subjektom kot njegovim naslovnikom, prav tako ni upoštevna za opredelitev te odločitve kot izpodbojnega akta na podlagi člena 263, prvi odstavek, PDEU. Taka okoliščina, ki se nanaša na pravni položaj pritožnice glede sporne odločitve, se ne nanaša niti na vsebino sporne odločitve niti na njene zavezujoče pravne učinke glede na objektivna merila.

Iz vseh teh preudarkov izhaja, da je sporna odločitev akt organa Unije, ki ima pravne učinke za tretje osebe in izraža dokončno stališče tega organa o vprašanjih, o katerih je treba odločiti, kot je poleg tega ugotovilo tudi Splošno sodišče v točkah 36, 37 in 49 izpodbijanega sklepa. Tako je ta odločitev glede na besedilo člena 263, prvi odstavek, PDEU in sodno prakso, navedeno v točkah od 66 do 69 te sodbe, izpodbojni akt, ne da bi bilo treba v tej fazi presojati, ali je bila posledica navedene odločitve bistvena sprememba pravnega položaja družbe WhatsApp.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, prvič, v točki 38 izpodbijanega sklepa, ker je pomešalo zahteve, ki izhajajo iz prvega in četrtega odstavka člena 263 PDEU, in drugič, v točki 42 izpodbijanega sklepa, ker je podalo napačno merilo v zvezi z nemožnostjo neposrednega uveljavljanja zadevnega akta proti družbi WhatsApp in ker je sporno odločitev opredelilo kot vmesni ukrep, ki nima samostojnih pravnih učinkov.

78	Zato je treba prvemu delu prvega pritožbenega razloga ugoditi.

Drugi del prvega pritožbenega razloga

– Trditve strank

79	Družba WhatsApp trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je presodilo, da se sporna odločitev nanjo ne nanaša neposredno in da njena tožba zato ni dopustna.

Na eni strani naj bi Splošno sodišče v zvezi s pogojem, da bi moral imeti akt neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke, v točki 52 izpodbijanega sklepa napačno ugotovilo, da se sporna odločitev na družbo WhatsApp ne nanaša neposredno, ker te odločitve ni mogoče uveljavljati zoper njo in ni pomenila zadnje faze postopka iz členov 58, 60 in 65 SUVP.

Na drugi strani družba WhatsApp v zvezi s pogojem, da akt naslovnikom, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne sme dopuščati nobene diskrecijske pravice, meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 53 do 60 izpodbijanega sklepa presodilo, da je bilo s sporno odločitvijo irskemu nadzornemu organu prepuščeno polje proste presoje glede vsebine njegove končne odločitve, pri čemer je priznalo, da je sporna odločitev ta nadzorni organ zavezovala glede vidikov, na katere se je nanašala.

V zvezi s točkami od 54 do 56 izpodbijanega sklepa, v katerih naj bi Splošno sodišče menilo, da je bila vsebina sporne odločitve delna glede na končno odločitev, družba WhatsApp trdi, da bi bilo treba neobstoj diskrecijske pravice preučiti tako, da bi se navezalo na samo vsebino sporne odločitve, ne da bi se sklicevalo na dodatno vsebino končne odločitve. Odbor naj bi namreč analiziral le nekatere vidike obravnavanega primera, in sicer vprašanja, ki so jim zadevni nadzorni organi ustrezno in utemeljeno ugovarjali. Sporna odločitev se torej ne more nanašati na celotno zadevo in ne more zajemati vidikov, ki ne spadajo na področje zadev, ki se predložijo Odboru, ali v njegovo pristojnost.

Poleg tega naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 57 do 59 izpodbijanega sklepa presodilo, da je irski nadzorni organ uporabil svojo diskrecijsko pravico pri oblikovanju ugotovitev iz sporne odločitve. Na prvem mestu, družba WhatsApp v zvezi z opredelitvijo podatkov, ki so bili predmet izgubnega zgoščevanja, kot osebnih podatkov trdi, da ta opredelitev, ki jo je opravil Odbor, zanjo ustvarja dodatne obveznosti na podlagi SUVP, in to ne glede na to, da je vodilni nadzorni organ izvajal diskrecijsko pravico glede vsebine, ki presega tako opredelitev, tako da je preveril, ali je družba WhatsApp delovala kot upravljavec ali obdelovalec. Na drugem mestu, kar zadeva zvišanje glob, ki jih je treba naložiti družbi WhatsApp, naj ta odločitev irskemu nadzornemu organu ne bi puščala polja proste presoje, saj mora ta naložiti višjo globo od prvotno predvidene. Dejstvo, da ta organ ohrani diskrecijsko pravico glede določitve natančnega zneska globe, naj ne bi bilo upoštevno, ker naj bi bila ta naloga v pristojnosti navedenega organa.

Odbor izpodbija te trditve in trdi, da bi morala biti izpolnjena dva kumulativna pogoja, da bi se akt Unije neposredno nanašal na fizično ali pravno osebo, ki ni naslovnica posamičnega akta. Prvič, ta akt bi moral neposredno vplivati na pravni položaj te osebe, in drugič, naslovniku, odgovornemu za njegovo izvedbo, ne bi smel dopuščati nobene diskrecijske pravice, saj je njegova izvedba povsem samodejna, brez uporabe drugih vmesnih pravil.

V zvezi s prvim merilom ta stranka navaja, da je treba zavezujoči učinek akta obravnavati glede na njegov vpliv na položaj tožeče stranke. V obravnavani zadevi naj sporne odločitve zoper družbo WhatsApp ne bi bilo mogoče uveljavljati tako, da bi lahko brez drugih postopkovnih faz pomenila vir obveznosti. Ta odločitev naj ne bi bila zadnja faza postopka iz členov 58, 60 in 65 SUVP in naj zlasti ne bi določala končnega zneska globe niti naj ne bi opredeljevala novega sklopa pravil za dejavnosti družbe WhatsApp. Tako naj bi se samo končna odločitev neposredno nanašala na družbo WhatsApp, saj je irski nadzorni organ v skladu s členom 56(6) SUVP edini sogovornik tega podjetja kot upravljavca.

V zvezi z drugim merilom Odbor trdi, da je irski nadzorni organ ohranil resnično diskrecijsko pravico glede ugotovitev, ki jih je treba sprejeti v končni odločitvi, ki naj bi imela širši obseg kot sporna odločitev in ki naj bi vsebovala ugotovitve, o katerih Odbor ni bil pozvan, naj se izreče, saj je bila predložitev zadeve Odboru omejena na vprašanja, ki so bila predmet ustreznih in utemeljenih ugovorov. Vsekakor naj bi obstajala soodvisnost med sporno odločitvijo in končno odločitvijo. Delov te odločitve, ki ustrezajo navodilom Odbora, naj ne bi bilo mogoče ločiti, kar naj bi potrjevalo dejstvo, da je ta irskemu nadzornemu organu pustil določeno polje proste presoje glede več vidikov.

87	V takih okoliščinah bi bilo nacionalno sodišče primernejše za ponovno preučitev te končne odločitve, tako da bi Sodišču po potrebi predložilo vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z določbami SUVP, ki se uporabljajo tako po uradni dolžnosti kot na podlagi navodil Odbora.

Odbor meni, da je irski nadzorni organ ohranil določeno polje proste presoje tudi v zvezi z vprašanji, obravnavanimi v sporni odločitvi, zlasti v zvezi s pravnimi posledicami, ki jih je treba izpeljati iz opredelitve podatkov, ki so bili predmet izgubnega zgoščevanja, kot osebnih podatkov, in v zvezi z določitvijo zneska glob, ki jih je treba naložiti družbi WhatsApp. V zvezi s tem prvim vidikom naj bi ta organ ohranil diskrecijsko pravico in opravil samostojno preučitev, zlasti glede spoštovanja člena 14 SUVP. V zvezi s tem naj bi bilo napačno trditi, da je Odbor opravil „popolno“ oceno, saj je njegova pristojnost omejena na vsebino ustreznih in utemeljenih ugovorov in se ne razteza na celoten postopek za ugotavljanje kršitev. Kar zadeva drugi vidik, in sicer določitev glob, naj sporna odločitev, čeprav vsebuje splošna navodila v zvezi z globami, ne bi obravnavala niti izvajanja teh navodil niti izračuna teh glob.

Zvezna republika Nemčija meni, da je bil vodilni organ njen edini sogovornik, zato za družbo WhatsApp ni mogoče šteti, da se sporna odločitev nanjo neposredno nanaša. Taka odločitev naj se ne bi izvajala samostojno, ampak naj bi ji morala vedno slediti končna odločitev tega organa. Zakonodajalec Unije naj bi se namreč namerno odločil za decentraliziran nadzor nad SUVP, ne da bi se odločil za ustanovitev evropskega in osrednjega organa za varstvo podatkov.

– Presoja Sodišča

Drugi del prvega pritožbenega razloga se nanaša na to, ali je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 50 do 60 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da se sporna odločitev ne nanaša neposredno na družbo WhatsApp v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU in da zato tožba, ki jo je vložila ta družba, ni dopustna.

V skladu s to določbo lahko fizične ali pravne osebe pod pogoji iz prvega in drugega odstavka člena 263 PDEU vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

Tako je dopustnost tožbe, ki jo fizična ali pravna oseba na podlagi člena 263 PDEU vloži zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, med drugim pogojena s tem, da se zadevni akt nanjo nanaša neposredno in posamično (sodba z dne 3. decembra 2019, Iccrea Banca, C‑414/18, EU:C:2019:1036, točka 64 in navedena sodna praksa).

V obravnavani zadevi je, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 40 izpodbijanega sklepa, dokazano, da se sporna odločitev posamično nanaša na družbo WhatsApp, ker se nanaša na nekatere vidike osnutka končne odločitve, ki se nanašajo posebej na položaj tega podjetja. Vendar je Splošno sodišče v točkah 52 in 53 tega sklepa menilo, da se sporna odločitev na družbo WhatsApp ne nanaša neposredno, ker je, prvič, ni mogoče uveljavljati zoper družbo WhatsApp, kar bi brez dodatne faze v postopku omogočalo, da bi bila zanjo vir obveznosti ali, odvisno od primera, pravic za druge posameznike, in drugič, ker tudi če bi sporna odločitev zavezovala irski nadzorni organ glede vidikov, na katere se nanaša, bi mu ta odločitev puščala polje proste presoje glede vsebine končne odločitve.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pogoj, da se mora odločitev, zoper katero je vložena tožba, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, zahteva, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj te osebe, in drugič, da naslovnikom, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne pušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil (sodba z dne 4. oktobra 2024, Komisija in Svet/Front Polisario, C‑779/21 P in C‑799/21 P, EU:C:2024:835, točka 87 in navedena sodna praksa).

Pred preučitvijo spoštovanja teh dveh pogojev v obravnavani zadevi je treba pojasniti, da nemožnost neposrednega uveljavljanja izpodbijanega akta zoper tožečo stranko in okoliščina, da ta akt ni zadnja faza sestavljenega postopka, ne preprečujeta, da se navedeni akt na to tožečo stranko neposredno nanaša, če naslovnik tega akta nima nobene diskrecijske pravice (glej v tem smislu sodbe z dne 4. junija 1992, Infortec/Komisija, C‑157/90, EU:C:1992:243, točki 13 in 17; z dne 3. decembra 2019, Iccrea Banca, C‑414/18, EU:C:2019:1036, točki 65 in 67, in z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 74).

Zato je Splošno sodišče, kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 139 in 144 sklepnih predlogov, napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 52 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da se sporna odločitev ne more neposredno nanašati na družbo WhatsApp, ker naj je ne bi bilo mogoče uveljavljati proti družbi WhatsApp in naj ne bi pomenila zadnje faze postopka iz členov 58, 60 in 65 SUVP.

V zvezi s spoštovanjem prvega od pogojev, na katere je bilo opozorjeno v točki 94 te sodbe, je treba presoditi, ali je izpodbijani akt vir bistvene spremembe pravnega položaja zadevne fizične ali pravne osebe, tako da se navezuje na vsebino tega akta in se učinki tega akta presojajo glede na objektivna merila, kot je vsebina navedenega akta, po potrebi ob upoštevanju, konteksta, v katerem je bil ta akt sprejet, in pristojnosti institucije, organa, urada ali agencije, ki je njegov avtor (glej v tem smislu sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9, in z dne 22. marca 2024, Komisija/EOR, C‑551/15 P, EU:C:2017:520, točka 65 in navedena sodna praksa).

V obravnavani zadevi je Odbor, kot je navedeno v točki 30 te sodbe, v sporni odločitvi med drugim odločil, da je družba WhatsApp kršila obveznosti obveščanja iz člena 13(1)(d) SUVP in kršila člen 13(2)(e) te uredbe. Zato ta odločitev spreminja pravni položaj družbe WhatsApp, saj mora ta zaradi posredovanja Odbora zlasti spremeniti svoje pogodbeno razmerje z uporabniki storitve sporočanja, ki jo zagotavlja družba WhatsApp. Iz tega sledi, da obstaja neposredna zveza med navedeno odločitvijo in njenimi učinki na položaj družbe WhatsApp v smislu sodne prakse, navedene v točkah 94 in 95 te sodbe.

V nasprotju s trditvami Odbora okoliščina, da je irski nadzorni organ v skladu s členom 56(6) SUVP edini sogovornik družbe WhatsApp kot upravljavca, ne vpliva na to ugotovitev. Namen te določbe je namreč le urediti odnose med upravljavcem ali obdelovalcem, vodilnim nadzornim organom in zadevnimi nadzornimi organi, tako da se ne nanaša na pravna sredstva, ki so na voljo zoper odločitve Odbora.

100

V zvezi s spoštovanjem drugega od pogojev, navedenih v točki 94 te sodbe, je treba za presojo, ali akt naslovnikom pušča polje proste presoje pri njegovem izvajanju, preučiti pravne učinke, ki jih imajo določbe tega akta, na katere se nanaša tožba, na položaj osebe, ki se sklicuje na pravico do tožbe na podlagi člena 263, četrti odstavek, drugi del stavka, PDEU (sodba z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 98 in navedena sodna praksa).

101

Obstoj take diskrecijske pravice bo treba med drugim zavrniti, če se ugotovi, da je neposredna posledica določb akta, na katere se nanaša tožba, ta, da so za to osebo veljale obveznosti, katerih rezultata subjekt, zadolžen za naknadno izvedbo tega akta, ni mogel spremeniti (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 114).

102

V obravnavani zadevi je treba, kot je razvidno iz točk 71 in 72 te sodbe, opozoriti, da sporna odločitev zavezuje vodilni nadzorni organ in zadevne nadzorne organe. Ti ne morejo odstopati od stališča, ki ga je Odbor zavzel v tej odločitvi in na katero je bilo opozorjeno v točki 30 te sodbe. Navedena odločitev namreč obravnava pravna vprašanja, ki so predmet predložitve zadeve temu odboru, in te organe brezpogojno zavezuje, zlasti glede ugotovitve kršitve nekaterih določb SUVP, opredelitve podatkov, za katere velja izgubno zgoščevanje, kot osebnih podatkov, in obveznosti zvišanja zneska predvidenih glob. Navedeni organi ne morejo spremeniti rezultata presoje, ki jo je v zvezi s temi vprašanji opravil Odbor, v smislu sodne prakse, navedene v prejšnji točki te sodbe.

103

V zvezi s tem je naloga Odbora v skladu s členom 70(1)(a) SUVP zagotoviti dosledno uporabo SUVP, tako da spremlja in zagotavlja, kakor je razvidno iz uvodne izjave 10 te uredbe, dosledno in enotno uporabo pravil za varstvo temeljnih pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi njihovih osebnih podatkov v vsej Uniji v primerih, določenih med drugim v členu 65 SUVP, brez poseganja v naloge nacionalnih nadzornih organov.

104

V tem okviru ni pomembno, da se obseg končne odločitve razteza na vprašanja, ki niso zajeta s področjem zadev, ki se predložijo Odboru, in sicer na vidike, glede katerih ni bilo ustreznih in utemeljenih ugovorov v smislu člena 65(1)(a) SUVP, ali na vprašanja, ki ne spadajo v pristojnost tega organa, kot je med drugim določitev natančnega zneska globe, ki jo je treba naložiti upravljavcu ali obdelovalcu, za kar je pristojen nadzorni organ, ki odloča na podlagi člena 58(2)(i) in člena 83 SUVP.

105

Poleg tega, čeprav med sporno odločitvijo in končno odločitvijo res obstaja razmerje medsebojne odvisnosti, je dejstvo, da sta ločena akta in da je obseg sporne odločitve natančno opredeljen, kot je razvidno iz seznama v točki 30 te sodbe. V teh okoliščinah to razmerje soodvisnosti ne more preprečiti ugotovitve, da se sporna odločitev neposredno nanaša na družbo WhatsApp.

106

Natančneje, čeprav hkratna vložitev ničnostne tožbe pri sodišču Unije na podlagi člena 263 PDEU v zvezi z zavezujočo odločitvijo Odbora in na podlagi člena 78 SUVP pri nacionalnem sodišču v zvezi s končno odločitvijo, ki jo na podlagi te zavezujoče odločitve sprejme nacionalni nadzorni organ, resda privede do dveh vzporednih postopkov, to ne pomeni, da bi bilo treba učinke odločitve Odbora v obravnavani zadevi šteti za posredne glede na družbo WhatsApp.

107

Na eni strani namreč v skladu s sodno prakso Sodišča, kadar je rešitev spora, ki poteka pred nacionalnim sodiščem, odvisna od veljavnosti odločitve organa Unije, iz obveznosti lojalnega sodelovanja izhaja, da bi moralo nacionalno sodišče, da bi se izognilo sprejetju odločbe, ki bi bila v nasprotju z odločitvijo tega organa, prekiniti odločanje, dokler sodišča Unije ne izdajo pravnomočne odločbe o ničnostni tožbi, razen če meni, da je v okoliščinah obravnavane zadeve upravičeno, da se Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje o veljavnosti odločitve navedenega organa (glej v tem smislu sodbi z dne 14. decembra 2000, Masterfoods in HB, C‑344/98, EU:C:2000:689, točka 57, in z dne 25. julija 2018, Georgsmarienhütte in drugi, C‑135/16, EU:C:2018:582, točka 24).

108

Na drugi strani je treba navesti tudi, da lahko načelo učinkovitega izvajanja sodne oblasti v primeru hkratne predložitve zadeve Splošnemu sodišču v okviru ničnostne tožbe in Sodišču v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe upravičuje, da Sodišče, če meni, da je to primerno, uporabi člen 54, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, da prekine postopek, ki poteka pred njim, v korist postopka pred Splošnim sodiščem (sodba z dne 25. julija 2018, Georgsmarienhütte in drugi, C‑135/16, EU:C:2018:582, točka 25).

109	Ker sta torej pogoja iz točke 94 te sodbe izpolnjena, se sporna odločitev neposredno nanaša na družbo WhatsApp.

110	Glede na navedeno je treba torej drugemu delu prvega pritožbenega razloga ugoditi in zato izpodbijani sklep razveljaviti.

Tretji del prvega pritožbenega razloga

111	Družba WhatsApp s tretjim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 66 do 70 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je nedopustnost njene tožbe v skladu s sistemom pravnih sredstev, vzpostavljenim s Pogodbama EU in DEU, napačno uporabilo pravo.

112	Glede na ugotovitev iz točke 110 te sodbe o tretjem delu prvega pritožbenega razloga ni treba odločati.

Drugi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri razlagi in uporabi člena 65 SUVP in načela dosledne uporabe prava Unije

113

Družba WhatsApp s sklicevanjem na trditve, navedene v okviru prvega pritožbenega razloga, trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 65(1) SUVP in načelo dosledne uporabe prava Unije s tem, da je v točkah od 41 do 60 izpodbijanega sklepa presodilo, da sporna odločitev nima drugih pravnih učinkov kot zavezujočih učinkov za zadevne nadzorne organe.

114	Ker družba WhatsApp zgolj napotuje na trditve, navedene v utemeljitev prvega pritožbenega razloga, in glede na ugotovitev iz točke 110 te sodbe ni treba odločiti o drugem pritožbenem razlogu, ker ta ne more povzročiti širše razveljavitve izpodbijanega sklepa.

Vrnitev zadeve Splošnemu sodišču v razsojanje

115	V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče ob razveljavitvi sodbe Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

116	Ta pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen v delu, v katerem se zadeva nanaša le na dopustnost tožbe, vložene pri Splošnem sodišču.

117

V zvezi s tem, prvič, kot je razvidno iz točke 76 te sodbe, je sporna odločitev izpodbojni akt v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU. Drugič, kot je ugotovljeno v točki 109 te sodbe, se sporna odločitev neposredno nanaša na družbo WhatsApp v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Tretjič, ta odločitev se posamično nanaša na družbo WhatsApp, kot je Splošno sodišče samo ugotovilo v točki 40 izpodbijanega sklepa.

118	Ker sta tako izpolnjena pogoja iz prvega in četrtega odstavka člena 263 PDEU in ker ni nobenega drugega razloga za nedopustnost, se ničnostna tožba razglasi za dopustno.

119	Ker pa Splošno sodišče ni preučilo utemeljenosti pri njem vložene tožbe, ki zahteva podrobno presojo dejanskega stanja in prava, stanje postopka ne dovoljuje, da se o zadevi vsebinsko odloči.

120	Zato je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču.

Stroški

121	Ker se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1.	Sklep Splošnega sodišča Evropske unije z dne 7. decembra 2022, WhatsApp Ireland/Evropski odbor za varstvo podatkov (T‑709/21, EU:T:2022:783), se razveljavi.

2.	Zadeva se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije.

3.	Odločitev o stroških se pridrži.

Podpisi

( *1 ) Jezik postopka: angleščina.