–

za Laudamotion GmbH W. Nassall, Rechtsanwalt,

–

za Evropsko komisijo G. Braun, G. von Rintelen, G. Wilms in N. Yerrell, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3 in od 5 do 7 Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med WY, letalskim potnikom, in družbama Laudamotion GmbH in Ryanair DAC zaradi zavrnitve teh letalskih prevoznic, da temu potniku izplačata odškodnino, ker je imel let, za katerega je imel potrjeno rezervacijo, ob prihodu zamudo.

3

V uvodni izjavi 2 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

„Zavrnitev vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov povzročajo potnikom velike težave in nevšečnosti.“

4

Člen 3 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za:

[…]

2.   Odstavek 1 se uporablja pod pogojem, da:

5

Člen 5 navedene uredbe, naslovljen „Odpoved leta“, v odstavku 1 določa:

„V primeru odpovedi leta:

[…]

6

Člen 6(1) iste uredbe, naslovljen „Zamuda leta“, določa:

„Kadar dejanski letalski prevoznik utemeljeno pričakuje, da bo imel let zamudo glede na odhod po voznem redu:

7

Člen 7 Uredbe št. 261/2004, naslovljen „Pravica do odškodnine“, v odstavku 1 določa:

„Pri sklicevanju na ta člen potniki prejmejo odškodnino v višini:

[…].“

8

WY je pri družbi Ryanair rezerviral povratni let med Düsseldorfom (Nemčija) in Palmo de Mallorco (Španija), ki je bil predviden za 31. oktobra 2019. Potem ko ga je družba Laudamotion, ki je bila dejanska letalska prevoznica, obvestila, da bo imel odhodni let (v nadaljevanju: prvotni let) ob odhodu šesturno zamudo, je ta potnik sam rezerviral nadomestni let, da bi se udeležil poslovnega sestanka na Palmi de Mallorci. Zaradi tega nadomestnega leta je v končni namembni kraj nazadnje prispel z manj kot triurno zamudo glede na predvideno uro prihoda prvotnega leta. Navedeni potnik, ki zatrjuje, da se je pravočasno prijavil na prvotni let, je od družbe Laudamotion zahteval med drugim odškodnino v znesku 250 EUR na podlagi člena 5(1)(c) in člena 7(1) Uredbe št. 261/2004. Prav tako je zahteval, naj mu družba Ryanair posreduje informacije o znesku neizkoriščenih pristojbin in mu ta znesek izplača.

9

WY je zahtevek proti družbi Laudamotion vložil tako na prvi kot na pritožbeni stopnji. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da družba Laudamotion, čeprav je imel prvotni let ob prihodu več kot triurno zamudo, ni zavezana za plačilo zahtevane odškodnine, ker WY tega leta ni izkoristil in ker je v končni namembni kraj prispel z manj kot triurno zamudo. V zvezi s tem naj ne bi bilo pomembno, da je nadomestni let rezerviral potnik sam. WY naj zato ne bi utrpel nobene nevšečnosti, ker ni izkoristil prvotnega leta. Nasprotno, na podlagi nemškega civilnega prava naj bi imel pravico do povračila nadomestnega leta, ki ga je sam rezerviral.

10

WY je vložil revizijo pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče. Po mnenju tega sodišča je odločitev o tej reviziji odvisna od razlage člena 3(2)(a), člena 5(1)(c) in člena 7(1) Uredbe št. 261/2004.

11

Predložitveno sodišče navaja, da je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je do odškodnine, ki jo določata ti dve določbi, upravičen letalski potnik, ki je ob prihodu v svoj končni namembni kraj utrpel časovno izgubo treh ur ali več. Zato te odškodnine ni mogoče izplačati potniku, čigar let je lahko imel veliko zamudo in ki je zaradi tega sam rezerviral nadomestni let, ki mu je omogočil, da je v končni namembni kraj prispel z manj kot triurno zamudo glede na prvotno predvideno uro prihoda prvega leta.

12

Iz sklepa z dne 24. oktobra 2019, easyJet Airline (C‑756/18, EU:C:2019:902, točka 33 in naslednje), naj bi bilo mogoče izpeljati, da so do odškodnine zaradi velike zamude leta načeloma upravičeni le potniki, ki so zadevni let izkoristili in ki so v svoj končni namembni kraj dejansko prispeli z najmanj triurno zamudo. Dejstvo, da letalski prevoznik, kot v obravnavani zadevi, ni izpolnil svoje obveznosti, da ponudi nadomestni let, ki bi potnikom omogočil, da se izognejo napovedani zamudi prvotnega leta, naj v zvezi s tem ne bi bilo upoštevno.

13

Predložitveno sodišče navaja, da iz sodbe z dne 11. junija 2020, Transportes Aéreos Portugueses (C‑74/19, EU:C:2020:460, točka 61), sicer izhaja, da je letalski prevoznik v primeru velike zamude ali odpovedi leta med drugim zavezan potniku ponuditi eventualno neposredno ali posredno spremembo poti z letom, ki ga izvaja sam ali drug prevoznik in ki bi prispel z manjšo zamudo kot naslednji let zadevnega prevoznika, razen če bi izvedba take spremembe poti za navedenega prevoznika pomenila nevzdržno žrtev glede na zmogljivosti njegovega podjetja v upoštevnem trenutku. Vendar neizpolnitev te obveznosti sama po sebi ne more utemeljiti pravice do odškodnine v smislu člena 7(1) Uredbe št. 261/2004. Ta določba naj bi namreč omogočala izplačilo odškodnine le za primer najmanj triurne časovne izgube, in ne za vse vrste nevšečnosti. Nevšečnost, ki jo je utrpel potnik iz postopka v glavni stvari, naj torej ne bi bila velika nevšečnost v smislu te uredbe, kot to izhaja iz sodbe z dne 30. aprila 2020, Air Nostrum (C‑191/19, EU:C:2020:339, točka 32).

14

Vendar je po mnenju tega sodišča ta položaj mogoče presojati drugače ob upoštevanju člena 5(1)(c) Uredbe št. 261/2004, ki v primeru odpovedi leta določa odškodnino za potnike, če jim ni bila ponujena sprememba poti s časovno izgubo manj kot treh ur. Če namreč že pred trenutkom, ko se mora potnik najpozneje prijaviti na let, obstaja več zadostnih indicev, ki nakazujejo na to, da bo let v končni namembni kraj prispel z najmanj triurno zamudo glede na prvotno predvideno uro, od tega potnika ni mogoče zahtevati, da se pravočasno prijavi na let ali da dejansko izvede potovanje, da bi bil upravičen do odškodnine. Poleg tega naj za to ne bi bila pomembna ura prihoda navedenega potnika v končni namembni kraj.

15

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

16

Uvodoma je treba navesti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem prosi za razlago členov od 5 do 7 Uredbe št. 261/2004. Čeprav je v zvezi s tem res, da je spor o glavni stvari lahko nastal zaradi zamude letala ob odhodu, so njegov predmet negativne posledice te zamude ob prihodu. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari namreč zahteva odškodnino zaradi verjetne zamude zadevnega leta ob prihodu v končni namembni kraj, ki naj bi ji preprečila pravočasni prihod na poslovni sestanek, ki bi moral potekati v Palmi de Mallorci. Vendar se člen 6 te uredbe nanaša le na zamudo leta glede na prvotno predvideno uro odhoda. Iz tega sledi, da pavšalna odškodnina, do katere je potnik upravičen na podlagi člena 7 te uredbe, če njegov let prispe v končni namembni kraj z zamudo treh ur ali več glede na predvideno uro prihoda, ni pogojena z izpolnjevanjem pogojev iz navedenega člena 6 (sodba z dne 26. februarja 2013, Folkerts, C‑11/11, EU:C:2013:106, točki 36 in 37).

17

Poleg tega je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari na podlagi nemškega prava upravičena zahtevati povračilo stroškov nadomestnega prevoza, ki ga je rezervirala sama, tako da se to vprašanje nanaša le na pravico navedene tožeče stranke v postopku v glavni stvari do priznanja pavšalne odškodnine na podlagi členov 5(1) in 7(1) Uredbe št. 261/2004 zaradi velike zamude leta.

18

V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(1) in člen 7(1) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da je lahko do odškodnine v smislu teh določb upravičen letalski potnik, ki je – zaradi verjetnosti velike zamude leta, na katerem je imel potrjeno rezervacijo, ob prihodu v končni namembni kraj ali celo zaradi zadostnih indicev za tako zamudo – sam rezerviral nadomestni let in prišel v končni namembni kraj z manj kot triurno zamudo glede na prvotno predvideno uro prihoda prvega leta.

19

Kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse, je treba člena 5 in 7 Uredbe št. 261/2004 ob upoštevanju načela enakega obravnavanja razlagati tako, da je na eni strani potnike na letih z zamudo mogoče izenačiti s potniki na odpovedanih letih za namene uporabe pravice do odškodnine iz člena 7(1) te uredbe in da na drugi strani prvonavedeni potniki lahko uveljavljajo to pravico do odškodnine, če zaradi zamude leta utrpijo časovno izgubo, ki je enaka ali večja od treh ur, to je, če prispejo v svoj končni namembni kraj tri ure ali več po uri prihoda, ki jo je letalski prevoznik prvotno predvidel (glej v tem smislu sodbi z dne 19. novembra 2009, Sturgeon in drugi, C‑402/07 in C‑432/07, EU:C:2009:716, točke 60, 61 in 69, in z dne 7. julija 2022, SATA International – Azores Airlines (Okvara v sistemu za dovod goriva), C‑308/21, EU:C:2022:533, točka 19 in navedena sodna praksa).

20

Potniki, katerih let je imel tako zamudo, tako kot potniki, katerih prvotni let je bil odpovedan, namreč utrpijo nenadomestljivo časovno izgubo in torej podobno nevšečnost. Ker pa se ta nevšečnost glede letov, ki imajo zamudo, uresniči ob prihodu v končni namembni kraj, je treba za odškodnino, ki je določena v členu 7(1) Uredbe št. 261/2004, zamudo presojati glede na uro predvidenega prihoda v ta kraj (sodba z dne 26. februarja 2013, Folkerts, C‑11/11, EU:C:2013:106, točki 32 in 33).

21

Ključni element, zaradi katerega je Sodišče veliko zamudo leta ob prihodu izenačilo z odpovedjo leta, je vezan na dejstvo, da potniki na letu, ki ima veliko zamudo, tako kot potniki odpovedanega leta utrpijo škodo, ki nastane z nenadomestljivo časovno izgubo treh ur ali več, ki jo je mogoče povrniti le z odškodnino (glej v tem smislu sodbe z dne 19. novembra 2009, Sturgeon in drugi, C‑402/07 in C‑432/07, EU:C:2009:716, točke 52, 53 in 61; z dne 23. oktobra 2012, Nelson in drugi, C‑581/10 in C‑629/10, EU:C:2012:657, točka 54, in z dne 12. marca 2020, Finnair, C‑832/18, EU:C:2020:204, točka 23). Zato je v primeru odpovedi leta ali velike zamude leta ob prihodu v končni namembni kraj pravica do odškodnine iz člena 7(1) Uredbe št. 261/2004 neločljivo povezana z obstojem te triurne ali daljše časovne izgube.

22

Iz tega sledi, da letalski potnik, ki ni izkoristil leta, za katerega je imel potrjeno rezervacijo, in ki je zaradi nadomestnega leta, ki ga je rezerviral sam, v končni namembni kraj prispel z manj kot triurno zamudo glede na uro prihoda, ki jo je prvotno predvidel letalski prevoznik, ni utrpel take časovne izgube in zato ne more biti upravičen do odškodnine.

23

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z uvodno izjavo 2 Uredbe št. 261/2004 namen te uredbe odpraviti težave in „resne nevšečnosti“, ki jih potniki utrpijo med letalskim prevozom. Čeprav lahko okoliščina, da je letalski potnik sam našel nadomestni let, zadevnemu potniku povzroči nevšečnost, pa take nevšečnosti ni mogoče šteti za „resno“ v smislu te uredbe, ker je ta potnik v končni namembni kraj prispel z manj kot triurno zamudo glede na prvotno predvideno uro prihoda (glej po analogiji sodbi z dne 30. aprila 2020, Air Nostrum, C‑191/19, EU:C:2020:339, točke od 30 do 33, in z dne 22. aprila 2021, Austrian Airlines, C‑826/19, EU:C:2021:318, točki 42 in 43).

24

Glede na navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(1) in člen 7(1) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da do odškodnine v smislu teh določb ne more biti upravičen letalski potnik, ki je zaradi verjetnosti velike zamude leta, za katerega je imel potrjeno rezervacijo, ob prihodu v končni namembni kraj oziroma celo zaradi zadostnih indicev za tako zamudo sam rezerviral nadomestni let in je v končni namembni kraj prišel z manj kot triurno zamudo glede na prvotno predvideno uro prihoda prvega leta.

25

Glede na odgovor na prvo vprašanje drugega vprašanja ni treba obravnavati. Če je namreč zamuda leta ob prihodu v končni namembni kraj manjša od treh ur glede na prvotno predvideno uro prihoda, potniki na tem letu ne morejo biti upravičeni do odškodnine iz člena 7(1) Uredbe št. 261/2004. V tem primeru torej ni pomembno, ali so se ti potniki pravočasno prijavili ali ne, kot to zahteva člen 3(2)(a) te uredbe.

26

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 5(1) in člen 7(1) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91

je treba razlagati tako, da

do odškodnine v smislu teh določb ne more biti upravičen letalski potnik, ki je zaradi verjetnosti velike zamude leta, za katerega je imel potrjeno rezervacijo, ob prihodu v končni namembni kraj oziroma celo zaradi zadostnih indicev za tako zamudo sam rezerviral nadomestni let in je v končni namembni kraj prišel z manj kot triurno zamudo glede na prvotno predvideno uro prihoda prvega leta.