1

Kurdistan Workers’ Party (PKK) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 30. novembra 2022, PKK/Svet (T‑316/14 RENV in T‑148/19, EU:T:2022:727; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeni tožbi za razglasitev ničnosti:

v delu, v katerem se te uredbe in ta sklepa (v nadaljevanju skupaj: sporni akti) nanašajo nanjo.

2

Varnostni svet Združenih narodov je 28. septembra 2001 sprejel Resolucijo 1373 (2001) o določitvi široke strategije za boj proti terorizmu in zlasti proti financiranju terorizma.

3

V preambuli k tej resoluciji je potrjena „nujnost boja z vsemi sredstvi v skladu z Listino Združenih narodov zoper grožnje miru in mednarodni varnosti zaradi terorističnih dejanj“. Prav tako je v njej poudarjena obveznost držav, da „dopolnijo mednarodno sodelovanje s sprejetjem dodatnih ukrepov, da bi na svojem ozemlju z vsemi dopustnimi sredstvi preprečile in zatrle financiranje in pripravo terorističnih dejanj“.

4

Točka 1(c) navedene resolucije med drugim določa, da vse države nemudoma zamrznejo denarna sredstva in drugo finančno premoženje ali gospodarske vire oseb, ki izvršujejo ali nameravajo izvršiti teroristična dejanja, jih omogočajo ali pri tem sodelujejo, subjektov, ki pripadajo tem osebam ali jih te nadzirajo, ter oseb ali subjektov, ki delujejo v imenu ali po navodilih teh oseb in subjektov.

5

V isti resoluciji ni določen seznam imen oseb, za katere je treba uporabiti te omejevalne ukrepe.

6

Svet Evropske unije je za izvajanje Resolucije 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL, posebna izdaja slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 217, in popravek v UL 2015, L 331, str. 51).

7

Člen 1(1), (3), (4) in (6) tega skupnega stališča določa:

„1.   To skupno stališče se uporablja v skladu z določbami navedenih členov za osebe, skupine in subjekt[e], vpletene v teroristična dejanja in naštete v Prilogi.

[…]

3.   V tem skupnem stališču ‚teroristično dejanje‘ pomeni eno od naslednjih naklepnih dejanj, ki glede na svoj značaj ali pomen lahko resno škodijo državi ali mednarodni organizaciji in so opredeljena kot kršitev nacionalnega prava ter katerih cilj je:

4.   Seznam v Prilogi je sestavljen na podlagi točnih podatkov ali gradiva iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev glede oseb, skupin ali subjektov sprejel pristojni organ, ne glede na to, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja. Osebe, skupine in subjekti, ki jih je Varnostni svet Združenih narodov opredelil kot povezane s terorizmom in proti katerim je odredil sankcije, se lahko vključijo na seznam.

V tem odstavku ‚pristojni organ‘ pomeni pravosodni organ, ali kjer pravosodni organi nimajo pristojnosti na področju, za katerega velja ta odstavek, enakovredni pristojni organ.

[…]

6.   Imena oseb in subjektov na seznamu v Prilogi se preverjajo v rednih obdobjih in najmanj enkrat na šest mesecev, da se zagotovi utemeljenost njihovega zadržanja v seznamu.“

8

Člen 2 navedenega skupnega stališča določa:

„Evropska skupnost glede na omejitev pooblastil, ki se na njo prenesejo s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, odredi zamrznitev denarnih sredstev in drugega finančnega premoženja ali gospodarskih virov oseb, skupin in subjektov, naštetih v Prilogi.“

9

Svet je menil, da je treba za izvajanje ukrepov, opisanih v Skupnem stališču 2001/931, na ravni Evropske unije sprejeti uredbo, zato je sprejel Uredbo (ES) št. 2580/2001 z dne 27. decembra 2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 207).

10

Člen 2 te uredbe določa:

„1.   Razen izjem dopustnih v skladu s členoma 5 in 6:

2.   Razen izjem dopustnih v skladu s členoma 5 in 6 je fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji [subjektu] s seznama iz odstavka 3 prepovedano omogočati finančne storitve ali storitve v njeno [njihovo] korist.

3.   Svet soglasno določi, pregleda in spremeni seznam oseb, skupin in organizacij [subjektov], za katere velja ta uredba, v skladu z določbami člena 1(4), (5) in (6) Skupnega stališča 2001/931/SZVP; ta seznam vsebuje:

11

Dejansko stanje spora je predstavljeno v točkah od 3 do 14 izpodbijane sodbe. V zvezi s preizkusom te pritožbe je treba izpostaviti naslednje.

12

PKK, tožeča stranka na prvi stopnji in pritožnica, je bila ustanovljena leta 1978 in je začela oborožen boj proti turški vladi, da bi dosegla priznanje pravice Kurdov do samoodločbe.

13

Imena tožeče stranke sprva ni bilo niti na seznamu iz Priloge k Skupnemu stališču 2001/931 niti na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001.

14

Svet je 2. maja 2002 sprejel Skupno stališče 2002/340/SZVP o posodobitvi Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL 2002, L 116, str. 75). S Prilogo k Skupnemu stališču 2002/340 je bil posodobljen seznam oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi iz Skupnega stališča 2001/931, na katerega je bilo med drugim vključeno ime pritožnice, ki je bila opredeljena kot „Kurdska delavska stranka (PKK)“. Svet je 2. maja 2002 sprejel tudi Sklep 2002/334/ES o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Sklepa 2001/927/ES (UL 2002, L 116, str. 33). S Sklepom 2002/334 je bilo ime pritožnice uvrščeno na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 z enakimi izrazi, kot so bili uporabljeni v Prilogi k Skupnemu stališču 2002/340.

15

Ta akta sta se nato v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931 in členom 2(3) Uredbe št. 2580/2001 redno posodabljala. Ime pritožnice je bilo vsakokrat ohranjeno na seznamih skupin in subjektov, za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi (v nadaljevanju: sporna seznama), in to kljub izpodbijanju pred Splošnim sodiščem oziroma čeprav je navedeno sodišče razglasilo ničnost več sklepov in uredb, ki sta jim bila priložena ta seznama. Od 2. aprila 2004 je ime subjekta, uvrščenega na sporna seznama, „‚Kurdistan Workers’ Party‘ (Delavska stranka Kurdistana) – ‚PKK‘ (alias ‚KADEK‘, alias ‚KONGRA‑GEL‘)“.

16

Tako so bili omejevalni ukrepi, ki so se uporabljali za pritožnico, pozneje ohranjeni z akti, sprejetimi v letih od 2014 do 2020, in sicer zlasti:

17

Svet je v utemeljitvah aktov iz leta 2014 PKK opisal kot subjekt, ki je vpleten v teroristična dejanja in ki je od leta 1984 storil številna tovrstna dejanja. Navedel je, da so se teroristične dejavnosti PKK nadaljevale kljub številnim prekinitvam ognja, ki jih je zadnjenavedena razglasila enostransko, med drugim od leta 2009. Svet je glede tega pojasnil, da teroristična dejanja PKK vključujejo bombne atentate, raketne napade, uporabo eksplozivov, usmrtitve in ugrabitve turških državljanov in tujih turistov, jemanje talcev, napade na turške varnostne sile in oborožene spopade z njimi, napade na naftne objekte, na javni prevoz, na turške diplomatske, kulturne in trgovske objekte v različnih državah, izsiljevanje turških državljanov, ki živijo v tujini, ter druga kriminalna dejanja, katerih namen je financiranje njenih dejavnosti. Svet je kot primer sestavil seznam 69 incidentov, ki so se zgodili med 14. novembrom 2003 in 19. oktobrom 2011, ki jih opredeljuje kot teroristična dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

18

Svet je dodal, da so bile v zvezi s PKK sprejete odločitve pristojnih nacionalnih organov v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, pri čemer je v zvezi s tem navedel zlasti odlok ministra za notranje zadeve Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska z dne 29. marca 2001 (v nadaljevanju: odločba Združenega kraljestva iz leta 2001) o prepovedi PKK na podlagi UK Terrorism Act 2000 (zakon Združenega kraljestva o terorizmu iz leta 2000), kakor je bil dopolnjen z odlokom z dne 14. julija 2006, v katerem je bilo šteto, da sta „KADEK“ in „KONGRA‑GEL“ drugi poimenovanji PKK.

19

Svet je v utemeljitvah aktov, sprejetih med letoma 2015 in 2017, navedel, da ohranitev uvrstitve imena pritožnice na spornih seznamih temelji med drugim na odločbah organov Združenega kraljestva, sprejetih v letih 2001 in 2006, ki sta bili že prej upoštevani, kot sta dopolnjeni z odločbo ministra za notranje zadeve Združenega kraljestva z dne 3. decembra 2014 o ohranitvi prepovedi PKK, s sodbo z dne 2. novembra 2011, s katero je Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu, Francija) kurdski kulturni center Ahmet Kaya obsodilo zaradi sodelovanja v hudodelski združbi v okviru priprav na teroristično dejanje in zaradi financiranja teroristične dejavnosti, ki jo je v pritožbenem postopku potrdilo Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija) v sodbi z dne 23. aprila 2013 in nato po kasacijski pritožbi še Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) v sodbi z dne 21. maja 2014, ter s preverjanjem, ki so ga opravili organi Združenih držav Amerike in ki je bilo končano 21. novembra 2013, pri čemer so potrdili PKK kot „tujo teroristično organizacijo“.

20

V utemeljitvah aktov, sprejetih v letih 2019 in 2020, so v bistvu povzeti zgoraj navedeni razlogi.

21

PKK je 1. maja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe št. 125/2014 v delu, v katerem se je nanašala nanjo.

22

S poznejšimi vlogami za prilagoditev tožbe je predlagala tudi razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe št. 790/2014 in aktov, sprejetih v letih od 2015 do 2017 (sklepi SZVP iz let od 2015 do 2017 in uredbe iz let od 2015 do 2017), v delu, v katerem so se ti akti nanašali nanjo.

23

Evropski komisiji je bila dovoljena intervencija v postopku pred Splošnim sodiščem v podporo predlogom Sveta.

24

Splošno sodišče je s sodbo z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788), zaradi neobstoja obrazložitve vse akte, na katere se je nanašala tožba, razglasilo za nične v delu, v katerem so se nanašali na PKK.

25

Svet je 25. januarja 2019 v sodnem tajništvu Sodišča vložil pritožbo, s katero je predlagal razveljavitev navedene sodbe. Francoski republiki in Kraljevini Nizozemski je bila dovoljena intervencija v postopku pred Sodiščem v podporo predlogom Sveta.

26

Sodišče je s sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316), razveljavilo sodbo Splošnega sodišča z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788), v delu, v katerem je bilo ugodeno ničnostni tožbi, in zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču.

27

PKK je v utemeljitev tožbe v zadevi T‑316/14 RENV v bistvu navedla sedem tožbenih razlogov. Od teh tožbenih razlogov se je prvi nanašal na napačno opredelitev tožeče stranke kot teroristične skupine v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, drugi na neobstoj odločitve pristojnega organa v smislu člena 1(4) tega skupnega stališča, tretji na kršitev členov 4 in 51 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker so akti iz leta 2014 in akti, sprejeti v letih od 2015 do 2017, delno temeljili na informacijah, pridobljenih z mučenjem ali slabim ravnanjem, četrti na neobstoj preverjanja v skladu z zahtevami iz člena 1(6) navedenega skupnega stališča, peti na kršitev načel sorazmernosti in subsidiarnosti, šesti na kršitev obveznosti obrazložitve ter sedmi na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva.

28

PKK je 7. marca 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa 2019/25 v delu, v katerem se ta sklep nanaša nanjo.

29

S poznejšimi vlogami za prilagoditev tožbe je predlagala tudi razglasitev ničnosti drugih aktov, sprejetih v letu 2019 (Sklep 2019/1341 in Izvedbena uredba 2019/1337), in aktov, sprejetih v letu 2020 (Sklep 2020/1132; izvedbeni uredbi 2020/19 in 2020/1128), v delu, v katerem se ti akti nanašajo nanjo.

30

V utemeljitev tožbe je navedla šest tožbenih razlogov. Od teh tožbenih razlogov se je prvi nanašal na napačno opredelitev tožeče stranke kot teroristične skupine v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, drugi na neobstoj odločitve pristojnega organa v smislu člena 1(4) tega skupnega stališča, tretji na neobstoj preverjanja v skladu z zahtevami iz člena 1(6) navedenega skupnega stališča, četrti na kršitev načel sorazmernosti in subsidiarnosti, peti na kršitev obveznosti obrazložitve ter šesti na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva.

31

Zadevi T‑316/14 RENV in T‑148/19 sta bili s sklepom z dne 8. februarja 2022 združeni za ustni del postopka in izdajo skupne končne odločbe.

32

Splošno sodišče je tožbi v delu, v katerem je bila z njima predlagana razglasitev ničnosti sklepov SZVP iz let od 2015 do 2017 (zadeva T‑316/14 RENV) ter Sklepa 2020/1132 in izvedbenih uredb 2019/1337, 2020/19 in 2020/1128 (zadeva T‑148/19) razglasilo za nedopustni, tako da je utemeljenost navedenih tožb preizkusilo le v delu, v katerem sta se nanašali na akte iz leta 2014 in sporne akte, in sicer uredbe iz let od 2015 do 2017, ter sklepa 2019/25 in 2019/1341 (v nadaljevanju: sklepa iz leta 2019).

33

Splošno sodišče je ob upoštevanju podobnosti med šestimi tožbenimi razlogi, navedenimi v vsaki od obeh zadev T‑316/14 RENV in T‑148/19, te tožbene razloge preučilo skupaj, pri čemer je razlikovalo med navedenima zadevama le, kadar je bilo to potrebno zaradi specifičnih trditev, navajanih v utemeljitev teh tožbenih razlogov, in nekaterih razlik med izpodbijanimi akti.

34

Za to pritožbo je upoštevnih pet od navedenih tožbenih razlogov.

35

Tako je Splošno sodišče, kar na prvem mestu zadeva preučitev tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, v točki 43 izpodbijane sodbe opozorilo, da je treba razlikovati med prvotno uvrstitvijo osebe ali subjekta na seznam o zamrznitvi sredstev v skladu s to določbo in ohranitvijo na tem seznamu imena osebe ali subjekta, ki je že vpisana oziroma vpisan na ta seznam, na kar se nanaša člen 1(6) tega skupnega stališča. Medtem ko se za prvotno uvrstitev osebe ali subjekta na seznam zahteva obstoj nacionalne odločbe pristojnega organa, tak pogoj ni določen za ohranitev imena te osebe ali subjekta na seznamu, ker ta ohranitev v bistvu pomeni podaljšanje prvotne uvrstitve in predpostavlja, da tveganje vpletenosti zadevne osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti še vedno obstaja.

36

Splošno sodišče je v zvezi z očitki tožeče stranke, s katerimi je ta izpodbijala opredelitev odločbe Združenega kraljestva iz leta 2001 kot odločitve pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, analiziralo opredelitev pristojnega organa, informacije, zahtevane za dokaz, da je bila sprejeta odločitev, in datum incidentov, upoštevanih v tej odločitvi, na podlagi česar je v točki 83 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ti očitki niso utemeljeni.

37

Na drugem mestu, v zvezi s preučitvijo očitkov, ki so se nanašali na kršitev člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, je Splošno sodišče v točki 126 izpodbijane sodbe ugotovilo, da iz običajnega prava izhajajoče načelo samoodločbe ne pomeni, da lahko narod ali prebivalci ozemlja za uveljavljanje pravice do samoodločbe uporabijo sredstva, ki spadajo na področje uporabe te določbe. Splošno sodišče je v točki 131 te sodbe štelo, da je treba razlikovati med cilji, ki jih želijo doseči narod ali prebivalci ozemlja, na eni strani in ravnanji, ki jih izvršijo za dosego tega cilja, na drugi strani, tako da „cilji“ iz člena 1(3), prvi pododstavek, točke od (i) do (iii), tega skupnega stališča ne sovpadajo s temi cilji, ki so lahko opredeljeni kot skrajni ali temeljni. V točki 132 navedene sodbe je pojasnilo, da se cilj, ki se uresničuje s poseganjem v temeljne strukture Turške države in bi spreminjal te strukture, da bi postale bolj demokratične, ne sme upoštevati ter da je treba izraz „nezakonita“ razumeti, kot da se nanaša na nezakonitost izvajane prisile, in se ne sme ocenjevati z vidika domnevne legitimnosti cilja, ki se skuša doseči z izvajanjem te prisile. Splošno sodišče je v točki 133 iste sodbe ugotovilo, da za navedeno skupno stališče in, splošneje, za celoten sistem omejevalnih ukrepov Unije ni mogoče šteti, da pomenita oviro za uresničevanje pravice do samoodločbe prebivalstva v zatiralskih državah, saj namen teh instrumentov ni ugotavljati, kdo v spopadu med državo in skupino ima prav in kdo nima, ampak boriti se proti terorizmu. Zato so bile trditve v zvezi z upoštevanjem legitimnega oboroženega spopada za samoodločbo kurdskega naroda pri razlagi ciljev iz člena 1(3), prvi pododstavek, istega skupnega stališča zavrnjene kot neutemeljene.

38

Splošno sodišče je prav tako zavrnilo izpodbijanje teroristične narave ciljev, ki jim sledijo nekatera dejanja, pripisana PKK, v povezavi z domnevno kršitvijo člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, pri čemer je v točki 144 izpodbijane sodbe zlasti poudarilo, da razhajanje med opredelitvijo terorističnega dejanja v zakonodaji Združenega kraljestva in opredelitvijo iz tega člena 1(3) nima posledic, ker oba pojma vsebujeta enako dvostopenjsko opredelitev terorističnih dejanj.

39

Na tretjem mestu, Splošno sodišče je v okviru preučitve tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, v točkah 147 in 150 izpodbijane sodbe opozorilo, da lahko Svet ime zadevne osebe ali subjekta ohrani na seznamu o zamrznitvi sredstev, če ugotovi, da še vedno obstaja tveganje vpletenosti te osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti, ki so upravičile prvotno uvrstitev, vendar da pogoja v zvezi s pretekom časa in spremembo okoliščin pomenita elementa, ki sprožita obveznost posodobitve tveganja vpletenosti. V obravnavanem primeru je Splošno sodišče, potem ko je v točki 167 navedene sodbe ugotovilo spremembo okoliščin, ki upravičuje posodobljeno presojo položaja, v točki 175 iste sodbe ugotovilo, da Svet ni izpolnil obveznosti posodobitve, ki izhaja iz člena 1(6) tega skupnega stališča, zaradi česar je akta iz leta 2014 razglasilo za nična v delu, v katerem sta se nanašala na PKK. Nasprotno pa je Splošno sodišče v zvezi z uredbami iz let od 2015 do 2017 in akti, sprejetimi v letu 2019, zlasti v točkah 186 in 202 iste sodbe ugotovilo, da je Svet veljavno posodobil svojo presojo tveganja vpletenosti v teroristične dejavnosti glede na datum teh aktov, tako da je bilo preverjanje, opravljeno na podlagi člena 1(6) navedenega skupnega stališča, ustrezno opravljeno.

40

Na četrtem mestu, Splošno sodišče je v odgovor na tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela sorazmernosti, v točkah od 207 do 215 izpodbijane sodbe navedlo, da na splošno omejevalni ukrepi po eni strani sledijo cilju v splošnem interesu in da se po drugi strani ne štejejo za čezmerne in nedopustne ali take, da posegajo v bistvo temeljnih pravic. Natančneje, glede trditve, da omejevalni ukrepi, sprejeti v obravnavanem primeru, preprečujejo mirno in demokratično rešitev konflikta med Kurdi in turškimi organi ter da celo škodljivo vplivajo na Kurde in vse osebe, ki bi jih želele podpreti, je Splošno sodišče v točkah 212 in 213 navedene sodbe štelo, da sta bila v spornih aktih kot cilj jasno navedena boj proti terorizmu in PKK, tako da za obstoj oboroženega spopada in ukrepe, ki jih je tožeča stranka grajala, ker so bili usmerjeni proti tretjim osebam, ni mogoče šteti, da so posledica navedenih aktov in zato ni mogoče ugotoviti, da so ti akti nesorazmerni.

41

Na petem in zadnjem mestu, v zvezi s tožbenim razlogom, ki se je nanašal na kršitev obveznosti obrazložitve, je Splošno sodišče v točkah od 216 do 219 izpodbijane sodbe opozorilo na sodno prakso, v skladu s katero mora Svet za izpolnitev obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU navesti dovolj natančne in konkretne razloge, da se lahko zadevna tožeča stranka seznani z razlogi, navedenimi v podporo ohranitvi uvrstitve njenega imena na seznamih o zamrznitvi sredstev, in da bi Splošno sodišče lahko opravilo nadzor. V točkah od 221 do 238 navedene sodbe se je opredelilo glede različnih očitkov, ki jih je v zvezi s tem navedla tožeča stranka, pri čemer je v točki 234 navedene sodbe zlasti poudarilo, da je obveznost obrazložitve bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost zadevnega akta, tako da očitki in trditve, s katerimi se izpodbija utemeljenost akta, niso upoštevni v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj ali pomanjkljivost obrazložitve.

42

Zato je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo v zadevi T‑316/14 RENV akta iz leta 2014 razglasilo za nična v delu, v katerem se nanašata na PKK, v preostalem pa tožbo zavrnilo, v zadevi T‑148/19 pa je tožbo v celoti zavrnilo.

43

PKK Sodišču predlaga, naj:

44

Svet Sodišču predlaga, naj:

45

Komisija Sodišču predlaga, naj:

46

Francoska republika Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

47

Kraljevina Nizozemska Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in PKK naloži plačilo stroškov.

48

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja pet pritožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z razlago člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931, ki jo je podalo Splošno sodišče, zlasti glede razlage izraza „cilji“ iz tega člena in njegove uporabe v obravnavanem primeru, drugi se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da se je Svet lahko oprl na odločbo Združenega kraljestva iz leta 2001 v nasprotju s pogoji iz člena 1(3) in (4) tega skupnega stališča, tretji se nanaša na napako Splošnega sodišča pri presoji preverjanja, ki ga je opravil Svet v skladu s členom 1(6) navedenega skupnega stališča, četrti se nanaša na napako Splošnega sodišča pri razlagi načela sorazmernosti, peti pa na napako Splošnega sodišča pri presoji ustreznosti obrazložitve, ki jo je Svet navedel v utemeljitvi spornih aktov.

49

Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 126 do 146 izpodbijane sodbe napačno razlagalo člen 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 in prav tako napačno uporabilo to določbo v obravnavanem primeru, ker je razsodilo, da se „cilji“ iz točk od (i) do (iii) navedene določbe nanašajo na samo naravo izvršenih dejanj.

50

Pritožnica meni, da člen 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 razlikuje med dejanji, katerih stopnja resnosti omogoča, da se opredelijo za teroristična dejanja, kot so našteta v njegovih točkah od (a) do (k), in cilji, za katere morajo biti ta dejanja storjena, kot so navedeni v njegovih točkah od (i) do (iii). Ker naj bi bila ta pogoja kumulativna, naj bi moral Svet za to, da bi lahko ugotovil obstoj terorističnega dejanja v smislu tega skupnega stališča, dokazati, prvič, da je organizacija storila eno ali več dejanj, naštetih v navedenih točkah od (a) do (k), in drugič, da je bilo to dejanje oziroma so bila ta dejanja storjena s terorističnim ciljem. Splošno sodišče pa naj bi s tem, da je v točki 131 izpodbijane sodbe navedlo, da se „cilji“ iz člena 1(3), prvi pododstavek, točke od (i) do (iii), navedenega skupnega stališča nanašajo na „samo naravo izvršenih dejanj“, napačno uporabilo pravo pri razlagi tega dvojnega pogoja, ker je de facto odpravilo samostojen pogoj, ki se nanaša na teroristični cilj.

51

Res je, da naj bi Splošno sodišče, potem ko je v točki 131 izpodbijane sodbe ugotovilo razlikovanje med cilji, ki jih želijo doseči narod ali prebivalci ozemlja, in ravnanji, s katerimi naj bi se ti cilji dosegli, pravilno štelo, da „cilji“ iz člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 ne ustrezajo ciljem, ki so lahko opredeljeni kot skrajni ali temeljni. Vendar naj iz tega ne bi bilo mogoče sklepati, da je skrajni cilj „nepomemben“ pri razlagi neposrednega cilja nekega dejanja. Zato naj bi Splošno sodišče v točki 132 navedene sodbe napačno razsodilo, da tega cilja ni treba upoštevati.

52

Poleg tega pritožnica, ki se sklicuje na to točko 132, meni, da se izraz „nezakonita“ iz člena 1(3), prvi pododstavek, točka (ii), Skupnega stališča 2001/931 ne nanaša le na nezakonitost izvajane prisile, sicer bi bil ta izraz odveč, saj mora biti dejanje, da bi bilo zajeto s tem členom 1(3), nezakonito. Zato naj bi bilo treba navedeni izraz razumeti tako, da je njegov namen otežiti opredelitev nekega dejanja kot terorističnega dejanja.

53

Prav tako naj bi Splošno sodišče v točki 131 izpodbijane sodbe napačno štelo, da se „uporabljen[i] izraz[i] (ustrahovanje, prisila, destabiliziranje ali uničevanje)“ nanašajo na „samo naravo izvršenih dejanj“, ker naj tega, ali dejanje destabilizira ali uničuje temeljne strukture države, ne bi bilo mogoče ugotoviti brez upoštevanja ciljev, ki jih zadevna organizacija skuša doseči v zvezi s temi temeljnimi strukturami. Če je torej želeni cilj v navedenih temeljnih strukturah povečati spoštovanje načel mednarodnega prava in človekovih pravic, naj za to dejanje ne bi bilo mogoče šteti, da je njegov namen destabilizirati ali uničiti te strukture. Ker naj bi Sodišče že ugotovilo, da iz običajnega prava izhajajoče načelo samoodločbe pomeni „pravico, ki učinkuje erga omnes, in eno od osnovnih načel mednarodnega prava“ (sodba z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario, C‑104/16 P, EU:C:2016:973, točka 88), naj bi Svet to moral upoštevati, kadar se odloči, da organizacijo uvrsti na seznam sankcij. Splošno sodišče naj bi torej prav tako v točki 133 izpodbijane sodbe napačno razsodilo, da uporaba določb Skupnega stališča 2001/931 ni ovira za iz običajnega prava izhajajoče načelo samoodločbe.

54

Pritožnica meni, da če bi bilo treba slediti razlogovanju Splošnega sodišča, bi dejanja, ki jih stori oseba, ki za to, da bi svojemu narodu omogočila uresničevanje pravice do samoodločbe, nima druge izbire, kot da uporabi oboroženo silo, ustrezala opredelitvi terorističnega dejanja. To naj bi pomenilo zanikanje ideje mednarodnega humanitarnega prava kot celote, v skladu s katerim naj bi bila številna vojaška dejanja, storjena v takem spopadu, legitimna. Splošno sodišče naj bi moralo namesto sklicevanja – kot je to storilo v točki 133 izpodbijane sodbe – na široko diskrecijsko pravico, priznano Svetu, pri razlagi člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 upoštevati načelo samoodločbe.

55

Nazadnje, pritožnica z napotitvijo na preudarke, navedene na prvi stopnji, Splošnemu sodišču očita, da se v točki 126 izpodbijane sodbe ni izreklo o uporabi načela samoodločbe v obravnavanem primeru in o vprašanju zakonitosti uporabe oborožene sile za dosego samoodločbe.

56

Svet ob podpori Francoske republike, Kraljevine Nizozemske in Komisije predlaga zavrnitev prvega pritožbenega razloga.

57

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na razlago člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931, ki jo je Splošno sodišče podalo v točkah od 126 do 146 izpodbijane sodbe, v skladu s katero naj bi se „cilji“ iz te določbe nanašali na „samo naravo izvršenih dejanj“ in naj pri njih ne bi bilo mogoče upoštevati morebitnega obstoja oboroženega spopada z namenom samoodločbe naroda.

58

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 2. decembra 2021, Komisija in GMB Glasmanufaktur Brandenburg/Xinyi PV Products (Anhui) Holdings, C‑884/19 P in C‑888/19 P, EU:C:2021:973, točka 70).

59

V zvezi z besedilom člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 je treba navesti, da opredelitev dejanja kot „teroristično dejanje“ temelji na dveh kumulativnih pogojih, in sicer, prvič, da to dejanje spada med tista, ki so našteta v točkah od (a) do (k) tega člena, in drugič, da cilj, zaradi katerega je to dejanje storjeno, spada h kateremu od ciljev iz točk od (i) do (iii) istega člena.

60

Splošno sodišče je torej, kot je sicer pritožnica priznala, v točki 144 izpodbijane sodbe pravilno štelo, da to skupno stališče opredeljuje teroristična dejanja tako glede na zastavljene cilje kot glede na sredstva, uporabljena za to.

61

Vendar v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, na podlagi besedila člena 1(3), prvi pododstavek, navedenega skupnega stališča nikakor ni mogoče sklepati, da bi bila lahko politični cilj, ki se uresničuje z zadevnim dejanjem, ali narava zahtev njegovega povzročitelja kakor koli upoštevna za opredelitev pojma „teroristično dejanje“.

62

To razlago člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 potrjujejo kontekst te določbe in cilji, ki jih je Svet skušal doseči pri sprejetju tega skupnega stališča.

63

Kot je namreč razvidno iz uvodnih izjav od 5 do 7 Skupnega stališča 2001/931 ter uvodnih izjav 3, 5 in 6 Uredbe št. 2580/2001, je Svet to skupno stališče in nato, v skladu z njim, to uredbo sprejel zlasti zato, da bi se na ravni Unije izvajala Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov 1373 (2001), ki „potrjuje nujnost boja z vsemi sredstvi v skladu z Listino Združenih narodov zoper grožnje miru in mednarodni varnosti zaradi terorističnih dejanj“ in od držav članic zahteva, da „dopolnijo mednarodno sodelovanje s sprejetjem dodatnih ukrepov, da bi na svojem ozemlju z vsemi dopustnimi sredstvi preprečile in zatrle financiranje in pripravo terorističnih dejanj“.

64

V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da se s Skupnim stališčem 2001/931 v bistvu skuša doseči ta preventivni cilj boja proti mednarodnemu terorizmu, tako da se mu prepreči dostop do finančnih virov z zamrznitvijo sredstev in gospodarskih virov posameznikov ali subjektov, za katere se domneva, da so vključeni v dejavnosti, ki so povezane z mednarodnim terorizmom (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al‑Aqsa/Svet in Nizozemska/Al‑Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 67).

65

Tako se namerna dejanja, našteta v členu 1(3), prvi pododstavek, točke od (a) do (k), Skupnega stališča 2001/931 štejejo za teroristična dejanja, če so storjena s ciljem resnega ustrahovanja prebivalstva, nezakonite prisile na vlado ali mednarodno organizacijo, da ukrepa ali da se odreče ukrepanju, ali resnega destabiliziranja ali uničevanja temeljnih političnih, ustavnih, gospodarskih ali družbenih struktur države ali mednarodne organizacije, ne da bi bilo treba upoštevati politični ali drug cilj povzročitelja zadevnega terorističnega dejanja.

66

V zvezi s tem je treba poudariti, da cilj Skupnega stališča 2001/931 in Uredbe št. 2580/2001 ni sankcioniranje terorističnih dejanj, ampak boj proti terorizmu s preprečevanjem financiranja terorističnih dejanj (sodba z dne 14. marca 2017, A in drugi, C‑158/14, EU:C:2017:202, točka 96).

67

Nobene od navedenih uvodnih izjav ali ciljev pa ni mogoče razumeti tako, da bi bilo treba dejanja, s katerimi se uresničuje domnevno legitimen cilj, izključiti s področja uporabe Skupnega stališča 2001/931, tako da je treba zavrniti trditev pritožnice, da je treba pri ugotavljanju, ali je bilo neko dejanje storjeno s terorističnim ciljem, upoštevati morebitni obstoj cilja samoodločbe.

68

Splošno sodišče se je v točkah 122 in 124 izpodbijane sodbe opredelilo glede te trditve, tako da je opozorilo – česar pritožnica sicer ne izpodbija – da obstoj oboroženega spopada v smislu mednarodnega humanitarnega prava ne izključuje uporabe določb prava Unije o preprečevanju terorizma, kot je Skupno stališče 2001/931, za morebitna teroristična dejanja, storjena v tem okviru (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2017, A in drugi, C‑158/14, EU:C:2017:202, točki 97 in 98), in pojasnilo, da to skupno stališče glede svojega področja uporabe ne razlikuje glede na to, ali je zadevno dejanje storjeno v okviru oboroženega spopada v smislu mednarodnega humanitarnega prava ali ne.

69

Splošno sodišče je sicer v točki 125 izpodbijane sodbe navedlo, da je iz običajnega prava izhajajoče načelo samoodločbe, na katero je opozorjeno zlasti v členu 1 Ustanovne listine Združenih narodov, načelo mednarodnega prava, ki se uporablja za vsa ozemlja brez samouprave in za vse narode, ki še niso postali neodvisni (sodba z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario, C‑104/16 P, EU:C:2016:973, točka 88), vendar to načelo ne pomeni, da lahko narod ali prebivalci nekega ozemlja za uresničevanje pravice do samoodločbe uporabijo sredstva, ki so zajeta s členom 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

70

Sodišče je namreč že razsodilo, da se z mednarodnim humanitarnim pravom in Skupnim stališčem 2001/931 skušajo doseči različni cilji in uvajajo različni mehanizmi, tako da uporaba tega skupnega stališča ni odvisna od opredelitev, ki izhajajo iz mednarodnega humanitarnega prava. Sodišče je iz tega sklepalo, da je treba Skupno stališče 2001/931 in Uredbo št. 2580/2001 razlagati tako, da dejavnosti oboroženih sil v obdobju oboroženega spopada v smislu mednarodnega humanitarnega prava lahko pomenijo „teroristična dejanja“ v smislu teh aktov Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2017, A in drugi, C‑158/14, EU:C:2017:202, točke 89, 91 in 97).

71

V tem okviru je Splošno sodišče v točki 131 izpodbijane sodbe navedlo, da je treba razlikovati med cilji, ki jih želijo doseči narod ali prebivalci ozemlja, na eni strani in ravnanji, ki jih izvršijo za dosego tega cilja, na drugi strani, tako da „cilji“ iz člena 1(3), prvi pododstavek, točke od (i) do (iii), Skupnega stališča 2001/931 ne ustrezajo takim ciljem, ki so lahko opredeljeni kot skrajni ali temeljni.

72

Čeprav pritožnica priznava, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da obstaja razlika med skrajnim ali temeljnim ciljem, zaradi katerega subjekt sodeluje v oboroženem spopadu, in ciljem izvršitve posebnih dejanj v okviru tega spopada, ne navaja nobenega veljavnega pravnega argumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je skrajni ali temeljni cilj upošteven za presojo cilja teh posebnih dejanj.

73

Iz tega sledi, da je dejanja, storjena s katerim od treh ciljev, navedenih v točkah od (i) do (iii) člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931, mogoče opredeliti kot teroristična dejanja, tudi če je njihov skrajni ali temeljni cilj na primer povečati demokratičnost temeljnih struktur države. Splošno sodišče je torej v točki 132 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da če so dejanja storjena z enim od teh treh ciljev, ni treba ugotavljati, kateri so cilji zadevne organizacije, razen če bi se želelo odpraviti enega od dveh kumulativnih pogojev, ki se zahtevata za to, da se dejanje lahko opredeli kot teroristično dejanje. Navedeni cilji, ki služijo za opredelitev dejanj, naštetih v točkah od (a) do (k) tega člena 1(3), prvi pododstavek, in ki so torej povsem funkcionalne narave, nimajo nobene zveze s političnim ciljem ali zahtevami, ki bi si jih zastavili povzročitelji dejanja, tako da skrajni ali temeljni cilj tega dejanja nikakor ne vpliva na opredelitev tega dejanja kot „teroristično dejanje“.

74

Glede na navedeno je treba zavrniti tudi trditev pritožnice, ki je usmerjena zoper točko 126 izpodbijane sodbe, in sicer ne le zato, ker se s to trditvijo zgolj na splošno izpodbija navedba Splošnega sodišča iz te točke, ampak tudi zato, ker ta trditev izhaja iz napačnega razumevanja te točke. Splošno sodišče je namreč v navedeni točki štelo, da se za odgovor na trditve, ki se nanašajo na razlago ciljev iz člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, v obravnavanem primeru ni treba opredeliti glede uporabe načela samoodločbe, in v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, ni zavrnilo odločanja o uporabi tega načela.

75

Sprejetje razlogovanja pritožnice, v skladu s katerim organizacija ali subjekt upravičeno storita katero od dejanj, naštetih v členu 1(3), prvi pododstavek, točke od (a) do (k), Skupnega stališča 2001/931, če so ta dejanja storjena s splošnim ciljem samoodločbe, bi poleg tega pripeljalo do rezultata, ki bi bil v nasprotju z besedilom in kontekstom te določbe ter cilji ureditve, katere del je, in bi bilo v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točkah od 68 do 70 te sodbe.

76

Nazadnje, iz teh razlogov Splošno sodišče v točki 132 izpodbijane sodbe prav tako ni napačno uporabilo prava s tem, da je razsodilo, da izraza „nezakonita“ iz člena 1(3), prvi pododstavek, točka (ii), Skupnega stališča 2001/931 ni treba presojati glede na domnevno legitimnost cilja, ki se skuša doseči z izvajanjem zadevne prisile.

77

Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

78

Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno štelo, da se je Svet lahko oprl na odločbo Združenega kraljestva iz leta 2001 kot na „odločitev“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, saj so bila dejstva, navedena v obrazložitvi te odločbe, zastarela in torej niso mogla upravičiti ugotovitve, da je pritožnica storila teroristična dejanja, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče opredeliti kot „teroristično skupino“.

79

Pritožnica meni, da je Splošno sodišče storilo napako, ker se je v točki 142 izpodbijane sodbe sklicevalo na dejstva, na katerih temelji odločba Združenega kraljestva iz leta 2001, in sicer na ugrabitev zahodnih turistov v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, napad na rafinerijo v obdobju 1993/1994, kampanjo napadov na turistične objekte v istih letih in grožnje z napadi na turistične objekte v letih od 1995 do 1999, ker je analiziralo ta dejstva in ker je ugotovilo, da jih je Svet lahko opredelil kot teroristična dejanja v smislu člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931. Ker naj bi namreč Splošno sodišče v točkah od 77 do 83 navedene sodbe upoštevalo le dejstva, ki so se zgodila med letoma 1995 in 1999, naj bi bilo treba iz tega sklepati, da druga, starejša dejstva niso upoštevna. Zato naj zadnjenavedena dejstva ne bi mogla podpreti ugotovitve, da je treba pritožnico šteti za teroristično skupino v smislu člena 1(3), drugi pododstavek, tega skupnega stališča, in to še toliko bolj, ker naj bi Splošno sodišče v točki 72 navedene sodbe ugotovilo, da „se zdi, da je PKK […] [teroristično] kampanjo opustila“.

80

Vsekakor naj bi Splošno sodišče v točkah od 80 do 83 izpodbijane sodbe napačno štelo, da je grožnje z napadi na turistične objekte med letoma 1995 in 1999 glede na njihovo časovno oddaljenost mogoče upoštevati. Tudi če bi se priznalo, da Svetu ni treba opraviti nadzora glede tega, ali so se dejstva, ugotovljena v nacionalnih obsodilnih odločbah, dejansko zgodila, naj bi moral preveriti, ali je pristojni nacionalni organ menil, da so se res zgodila, in v obrazložitvi svojo ugotovitev jasno in skladno utemeljiti.

81

Zato naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 98 izpodbijane sodbe štelo, da je treba zavrniti tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ker so bili sporni akti sprejeti na podlagi odločbe Združenega kraljestva iz leta 2001, in da je v točki 146 te sodbe štelo, da je treba zavrniti tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 1(3) tega skupnega stališča.

82

Poleg tega naj niti Svet niti Splošno sodišče ne bi mogla šteti, da zatrjevane grožnje izpolnjujejo merila iz člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931. Teh domnevnih groženj naj namreč ne bi bilo mogoče šteti za teroristična dejanja v smislu navedene določbe, saj je bila kampanja napadov, ki je povzročila smrt ljudi, opuščena.

83

Po mnenju pritožnice je treba upoštevati tudi razlike med opredelitvijo terorističnega dejanja, določeno v zakonodaji Združenega kraljestva, in opredelitvijo iz Skupnega stališča 2001/931. Splošno sodišče naj bi tako v točki 144 izpodbijane sodbe s tem, da je štelo, da okoliščina, da se merilo resnosti v zakonodaji Združenega kraljestva navezuje na „sredstva“, v tem skupnem stališču pa na „cilje“, nima posledic, storilo napako, saj naj bi bila razlika pomembna, zlasti kar zadeva grožnje.

84

Svet ob podpori Francoske republike, Kraljevine Nizozemske in Komisije trditve pritožnice izpodbija.

85

Drugi pritožbeni razlog se nanaša na domnevno napako Splošnega sodišča v točkah od 77 do 83, 98 in od 136 do 146 izpodbijane sodbe, ker je z upoštevanjem odločbe Združenega kraljestva iz leta 2001 ugotovilo, prvič, da je Svet izpolnil obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, in drugič, da so bila storjena dejanja teroristična dejanja v smislu člena 1(3) tega skupnega stališča.

86

Za odločitev o utemeljenosti tega pritožbenega razloga je treba najprej razlikovati med vprašanjem, ali je odločbo Združenega kraljestva iz leta 2001 mogoče opredeliti kot odločitev pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, zlasti glede na datum nastanka incidentov, na katerih temelji, na eni strani in vprašanjem, ali je te incidente ob upoštevanju zlasti njihove narave mogoče opredeliti kot teroristična dejanja v smislu člena 1(3) tega skupnega stališča, na drugi strani.

87

Kar na prvem mestu zadeva člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ta v prvem pododstavku določa, da mora biti seznam o zamrznitvi sredstev „sestavljen na podlagi točnih podatkov ali gradiva iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev glede oseb, skupin ali subjektov sprejel pristojni organ, ne glede na to, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja“.

88

V zvezi z obveznostmi Sveta pri uvrstitvi osebe ali subjekta na seznam je iz sklicevanja na nacionalno odločitev ter izrazov „točni podatki“ in „trdni in zaupanja vredni dokazi ali indici“, ki so vsebovani v členu 1(4) Skupnega stališča 2001/931, razvidno, da je cilj te določbe varstvo zadevnih oseb, tako da se zagotovi, da so na sporni seznam lahko uvrščene le na podlagi dovolj trdne dejanske podlage, in da to skupno stališče skuša doseči ta cilj z določitvijo zahteve, da mora odločitev sprejeti nacionalni organ (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al‑Aqsa/Svet in Nizozemska/Al‑Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 68).

89

Ker namreč Unija nima sredstev, da bi sama opravila preiskave v zvezi z vpletenostjo neke osebe v teroristična dejanja, je funkcija te zahteve, da se priskrbijo trdni in zaupanja vredni dokazi ali indici o vpletenosti zadevne osebe v teroristična dejanja, za katere nacionalni organi menijo, da so verodostojni, in na podlagi katerih so ti organi sprejeli vsaj preiskovalne ukrepe, vendar se ne zahteva, da mora biti nacionalna odločitev sprejeta v kaki posebni pravni obliki ali da mora biti objavljena ali vročena (sodba z dne 15. novembra 2012, Al‑Aqsa/Svet in Nizozemska/Al‑Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 69).

90

V obravnavanem primeru je Splošno sodišče v točki 72 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je Svet oprl na obstoj odločb, ki jih je opredelil kot odločitve pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, med katerimi je tudi odločba Združenega kraljestva iz leta 2001. Splošno sodišče je za to najprej naštelo trdne in zaupanja vredne dokaze in indice, kot jih je navedel Svet in ki so jih nacionalni organi šteli za verodostojne ter ki so vključevali teroristične napade, pripisane PKK od leta 1984, teroristično kampanjo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki je vključevala ugrabitev zahodnih turistov, napad na rafinerijo in napade na turistične objekte, ki so povzročili smrt tujih turistov v letih 1993–1994. Splošno sodišče je prav tako v točki 72 te sodbe – in v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica – navedlo, da je Svet izpostavil, da je PKK, čeprav se je zdelo, da je to kampanjo v letih od 1995 do 1999 opustila, v tem obdobju še naprej grozila z napadom na turistične objekte. Splošno sodišče je nato v točki 73 navedene sodbe opozorilo, da morajo v skladu s sodno prakso „točni podatki ali gradivo iz spisa“, zahtevani v členu 1(4) tega skupnega stališča, prikazovati, da je bila glede zadevnih oseb ali subjektov sprejeta odločba nacionalnega organa, ki ustreza opredelitvi iz te določbe, tako da med drugim tem osebam ali subjektom omogočajo, da opredelijo to odločbo, vendar ni treba, da se ti podatki ali gradivo nanašajo na vsebino navedene odločbe. Splošno sodišče je nazadnje v točki 74 iste sodbe ugotovilo, da je Svet navedel dovolj natančne podatke v zvezi z odločbo Združenega kraljestva iz leta 2001 v smislu člena 1(4) navedenega skupnega stališča.

91

Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče v točki 76 izpodbijane sodbe lahko ugotovilo, da je Svet razpolagal z natančnimi podatki in gradivom iz spisa, ki izhajajo iz odločitve pristojnega organa, v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Ker pritožnica ne izpodbija te ugotovitve Splošnega sodišča in nikakor ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi jo bilo mogoče ovreči, je Splošno sodišče pravilno razsodilo, da se je Svet lahko oprl na odločbo Združenega kraljestva iz leta 2001.

92

V zvezi s trditvijo, da je Splošno sodišče v točkah od 77 do 83, 143, 144 in 146 izpodbijane sodbe napačno štelo, da je bilo dejanja pred letom 1995 mogoče veljavno upoštevati v okviru preverjanja na podlagi člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, medtem ko jih ni bilo mogoče upoštevati v okviru člena 1(4) tega skupnega stališča, je treba razlikovati med zahtevami za prvotno uvrstitev osebe ali subjekta, ki so navedene v členu 1(4) navedenega skupnega stališča, zlasti glede pogojev časovne oddaljenosti, na eni strani in zahtevami v zvezi z opredelitvijo pojma „teroristično dejanje“, ki so navedene v členu 1(3) istega skupnega stališča, na drugi strani.

93

Prvotna uvrstitev osebe ali subjekta v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 namreč zahteva, da so dejanja, na katerih temelji taka odločitev, dovolj nedavna, zlasti ob upoštevanju cilja te določbe, ki je, kot je bilo opozorjeno v točki 88 te sodbe, varstvo zadevnih oseb ali subjektov.

94

Nasprotno pa člen 1(3) tega skupnega stališča določa le opredelitev pojma „teroristično dejanje“ v smislu navedenega skupnega stališča. V tem okviru Svet lahko upošteva druge, starejše elemente, ki so lahko upoštevni za presojo zgodovine in obsega terorističnih dejavnosti zadevne osebe ali zadevnega subjekta v smislu te določbe.

95

Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče v obravnavanem primeru upravičeno upoštevalo dejanja pred letom 1995, ki so se zgodila v letih 1990, 1993 in 1994, da bi določilo teroristično naravo ciljev, ki so se uresničevali z dejanji, ki so bila pripisana pritožnici, na podlagi člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, in da je Splošno sodišče prav tako pravilno razsodilo, da „časovne oddaljenosti“ okoli dve leti med zadnjimi upoštevanimi dejanji, ki segajo v leto 1999, in odločbo Združenega kraljestva iz leta 2001 ni bilo mogoče šteti za pretirano, zaradi česar je mogoče to odločbo opredeliti kot odločitev pristojnega organa v smislu člena 1(4) tega skupnega stališča.

96

Glede sklicevanja Splošnega sodišča v točki 81 izpodbijane sodbe na časovno oddaljenost, krajšo od petih let, ker naj bi upoštevalo le zadnja dejstva, na katerih je temeljila odločba Združenega kraljestva iz leta 2001, je treba navesti, da se je Splošno sodišče na ta petletni rok sklicevalo z navajanjem sodne prakse, v skladu s katero petletni rok ni pretiran. Vendar iz izpodbijane sodbe nikakor ne izhaja, da je Splošno sodišče s sklicevanjem na ta petletni rok štelo, da so bila druga dejstva, navedena v odločbi Združenega kraljestva iz leta 2001, prestara, da bi se lahko upoštevala. Trditev pritožnice izhaja iz napačnega razumevanja navedene sodbe in jo je torej treba zavrniti.

97

Na drugem mestu, trditev, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da grožnje z napadi na turške turistične objekte izpolnjujejo merila iz člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931, je treba prav tako zavrniti.

98

Iz te določbe je namreč razvidno, da se ta v točki (i) izrecno nanaša na „grožnjo izvršitve dejanj, naštetih od (a) do (h)“, kot sta napad na človeško življenje ali povzročitev velikega uničenja.

99

Obstoj groženj za izvršitev enega od ravnanj, naštetih v teh točkah od (a) do (h), torej zadostuje za utemeljitev zamrznitve sredstev, okoliščina, da naj bi PKK med letoma 1995 in 1999 opustila svoje kampanje napadov, pa ne vpliva na opredelitev groženj kot terorističnega dejanja.

100

Zato je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da dejstvo, da v določenem obdobju niso bili storjeni napadi, ni preprečevalo nadaljevanja groženj z napadi, tako da so te grožnje torej teroristična dejanja v smislu člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931.

101

V zvezi s trditvijo pritožnice, ki se nanaša na razlike med opredelitvijo terorističnega dejanja v zakonodaji Združenega kraljestva in opredelitvijo iz člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931, je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v točki 144 izpodbijane sodbe štelo, da okoliščina, da se merilo resnosti v zakonodaji Združenega kraljestva navezuje na „sredstva“, v tem skupnem stališču pa na „cilje“, nima posledic.

102

V zvezi s tem iz točke 73 te sodbe izhaja, da imajo cilji, našteti v členu 1(3), prvi pododstavek, točke od (i) do (iii), Skupnega stališča 2001/931, povsem funkcionalno naravo in omogočajo, da se dejanja iz člena 1(3), prvi pododstavek, točke od (a) do (k), tega skupnega stališča opredelijo kot teroristična dejanja. Zato razlogovanje Splošnega sodišča nikakor ni nedosledno, saj tako pravo Unije kot odločba Združenega kraljestva iz leta 2001 vsebujeta dvostopenjsko opredelitev terorističnih dejanj, in sicer jih opredeljujeta tako glede na zastavljene cilje kot glede na sredstva, uporabljena za to.

103

Drugi pritožbeni razlog je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

104

Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 182 do 188 in od 191 do 203 izpodbijane sodbe napačno štelo, da preveritev, ki jo je Svet opravil v zvezi z uredbami iz let od 2015 do 2017 in sklepoma iz leta 2019, izpolnjuje pogoje iz člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931.

105

Pritožnica poudarja, da je Splošno sodišče ugotovilo, da je med sprejetjem odločbe Združenega kraljestva iz leta 2001 in akti iz leta 2014 preteklo veliko časa, vmes pa da se je zgodilo več dogodkov, ki kažejo na spremembo okoliščin, tako da je Svet kršil obveznost, da ponovno posodobi svojo presojo tveganja vpletenosti v teroristične dejavnosti za leto 2014. Pritožnica pa meni, da bi moralo Splošno sodišče enako presoditi glede uredb iz let od 2015 do 2017 in sklepov iz leta 2019.

106

Pritožnica, ki napotuje na navedbe, ki jih je podala v okviru drugega pritožbenega razloga, navaja, da odločba Združenega kraljestva iz leta 2001 ne izpolnjuje pogojev iz člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Pritožnica prav tako meni, da je Splošno sodišče v točki 185 izpodbijane sodbe napačno štelo, da se je Svet lahko oprl na napad na gradbišče novega turškega vojaškega oporišča, ki se je zgodil maja 2014, in ta napad opredelil kot teroristično dejanje. Tako dejanje naj bi bilo namreč tipičen primer dejanja, za katero pritožnice ni mogoče obtožiti, da ga je storila s terorističnim ciljem, saj naj bi šlo za neposreden odgovor na to, da je turška vlada kršila mirovna pogajanja, in bi ga bilo treba v mednarodnem humanitarnem pravu šteti za legitimno vojaško dejanje.

107

Pritožnica tudi trdi – če bi Sodišče ugotovilo, da Splošno sodišče ni storilo napake pri razlagi člena 1(3) in (4) Skupnega stališča 2001/931 v zvezi z odločbo Združenega kraljestva iz leta 2001 – da glede na to, da se napad, izveden maja 2014, očitno razlikuje od incidentov, ki so bili navedeni v zvezi s to odločbo, z navedenim napadom ni mogoče zadostno utemeljiti nadaljnjega obstoja tveganja terorističnih dejanj.

108

Ker naj bi se namreč položaj pritožnice v šestnajstih letih po prijetju Abdullaha Öcalana, ustanovitelja in vodje PKK, leta 1999 korenito spremenil, naj ne bi bilo mogoče šteti, da je ta napad na novo turško vojaško oporišče, ki se je gradilo kljub mirovnim pogajanjem, enakovreden grožnji napadov na turške turistične objekte v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

109

Pritožnica v zvezi z incidentom z dne 23. oktobra 2017, v katerem je bilo napadeno vojaško vozilo, trdi, da je Splošno sodišče v okviru opredelitve tega incidenta kot terorističnega dejanja v točki 191 izpodbijane sodbe napačno štelo, da okoliščina, da se je to dejanje umeščalo v okvir oboroženega spopada med PKK in Republiko Turčijo, ni upoštevna, čeprav naj bi iz prvega pritožbenega razloga jasno izhajalo, da ni mogoče šteti, da ima potrebna in sorazmerna vojaška operacija teroristični cilj.

110

Splošno sodišče naj s tem, da je v točkah od 198 do 200 izpodbijane sodbe v bistvu štelo, da nadaljevanje oboroženega spopada Svetu omogoča, da ugotovi, da še vedno obstaja tveganje terorističnih dejanj, ne bi upoštevalo vloge Republike Turčije, medtem ko naj bi PKK bistveno spremenila svoj način delovanja.

111

Svet ob podpori Francoske republike, Kraljevine Nizozemske in Komisije meni, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.

112

Opozoriti je treba, da lahko Svet v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931 zadevno osebo ali subjekt ohrani na seznamu o zamrznitvi sredstev, če ugotovi, da še vedno obstaja tveganje njene oziroma njegove vpletenosti v teroristične dejavnosti, s katerimi je bila utemeljena njena oziroma njegova prvotna uvrstitev na ta seznam (sodba z dne 10. septembra 2020, Hamas/Svet, C‑386/19 P, EU:C:2020:691, točka 38 in navedena sodna praksa).

113

Edino vprašanje, ki je upoštevno za presojo primernosti take ohranitve, je načeloma vprašanje, ali se je dejansko stanje od zadevne uvrstitve ali od prejšnjega preverjanja tako spremenilo, da na njegovi podlagi ni več mogoče priti do enake ugotovitve v zvezi s tem tveganjem (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 46).

114

Nadaljnji obstoj takega tveganja je mogoče ugotoviti zlasti s sklicevanjem na nacionalno odločitev, s katero je bila utemeljena prvotna uvrstitev na seznam, če je bila ta odločitev nedavno pregledana, na podlagi česar je bilo ugotovljeno, da je ohranitev uvrstitve upravičena zaradi nedavnih incidentov, ki kažejo, da zadevna oseba ali organizacija ostaja vpletena v teroristične dejavnosti. Namen take preveritve je namreč zagotoviti, da je sklep Sveta sprejet na zadostni dejanski podlagi, na podlagi katere lahko Svet ugotovi obstoj takega tveganja (sodba z dne 10. septembra 2020, Hamas/Svet, C‑386/19 P, EU:C:2020:691, točka 39).

115

V okviru preverjanja nadaljnjega obstoja tveganja vpletenosti zadevne osebe, zadevne skupine ali zadevnega subjekta v teroristične dejavnosti je treba poleg poznejše rešitve, ki je pridržana za nacionalno odločitev, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev te osebe, te skupine ali tega subjekta na seznam o zamrznitvi sredstev, upoštevati tudi novejše dejanske elemente, ki dokazujejo, da navedeno tveganje še vedno obstaja (sodba z dne 10. septembra 2020, Hamas/Svet, C‑122/19 P, EU:C:2020:690, točka 38).

116

V obravnavanem primeru Splošno sodišče ni odstopilo od te sodne prakse.

117

V zvezi s tem je treba, prvič, šteti, da so trditve pritožnice, s katerimi izpodbija opredelitev napada na gradbišče novega turškega vojaškega oporišča maja 2014 in napada na vojaško vozilo 23. oktobra 2017 kot teroristični dejanji v smislu člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931, brezpredmetne v okviru preverjanja, opravljenega na podlagi člena 1(6) tega skupnega stališča, in jih je treba na podlagi sodne prakse, navedene v točki 112 te sodbe, zavrniti. Za ohranitev uvrstitve osebe ali subjekta na seznam o zamrznitvi sredstev namreč Svetu ni treba dokazati, da je ta oseba ali subjekt storil teroristično dejanje v smislu člena 1(3), prvi pododstavek, navedenega skupnega stališča, ampak le to, da še vedno obstaja tveganje, da je ta oseba ali subjekt vpleten v teroristične dejavnosti.

118

Drugič, prav tako je treba zavrniti trditve pritožnice, da dejanja, na katera se je Svet oprl pri preveritvi nadaljnjega obstoja tveganja vpletenosti PKK v teroristične dejavnosti, ne dokazujejo zadostno obstoja tega tveganja zaradi občutno drugačne narave teh dejanj in dejstva, da se je njen položaj korenito spremenil, saj da se zdaj zavzema za mirne rešitve.

119

V zvezi s tem je treba navesti, da na eni strani trditev, da je napad na gradbišče novega turškega vojaškega oporišča, ki se je zgodil maja 2014, upravičen, ni dopustna. Pritožnica namreč s tem, da se zgolj sklicuje na obstoj oboroženega spopada, s katerim naj bi bilo mogoče upravičiti storjeno dejanje, za katero meni, da je občutno drugačno od incidentov, navedenih v odločbi Združenega kraljestva iz leta 2001, in s tem, da trdi, da je to dejanje neposreden odgovor na to, da je turška vlada kršila mirovna pogajanja, ne zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ampak Sodišču predlaga, naj s svojo presojo tega dokaza nadomesti presojo Splošnega sodišča.

120

Iz člena 256(1) PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pa izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja in da je zato le Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev in dokazov. Presoja dejstev in dokazov, razen v primeru izkrivljanja, ni pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (sklep z dne 27. januarja 2022, FT in drugi/Komisija, C‑518/21 P, EU:C:2022:70, točka 12 in navedena sodna praksa).

121

Na drugi strani je treba trditev pritožnice, da bi bilo treba incident z dne 23. oktobra 2017 šteti za vojaško operacijo, ki je očitno potrebna in sorazmerna, zavrniti kot neutemeljeno.

122

Kot je razvidno iz točke 191 izpodbijane sodbe, pritožnica ne izpodbija niti resničnosti tega vojaškega napada niti tega, da ji ga je mogoče pripisati, saj navaja, da spada v okvir oboroženega spopada med njo in Republiko Turčijo.

123

Zato je treba ugotoviti, da pritožnica v okviru tretjega pritožbenega razloga ne navaja nobene trditve, s katero bi bilo mogoče izpodbiti pravno presojo Splošnega sodišča, v skladu s katero je Svet na podlagi teh dejanj, katerih resničnost se ni izpodbijala, lahko veljavno posodobil svojo presojo tveganja vpletenosti pritožnice v teroristične dejavnosti.

124

Tretji pritožbeni razlog je zato treba deloma zavreči kot nedopusten in deloma zavrniti kot neutemeljen.

125

Pritožnica s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 207 do 215 izpodbijane sodbe storilo napako pri razlagi načela sorazmernosti.

126

Na prvem mestu, pritožnica trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 211 do 213 izpodbijane sodbe kršilo načelo sorazmernosti, ki zahteva, da akti institucij Unije ne presežejo meja tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev legitimnih ciljev, ki se skušajo doseči z zadevno ureditvijo, pri čemer je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich, C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 50).

127

Poleg tega naj bi bilo to, da je Splošno sodišče ugotovilo neupoštevnost mirne in demokratične rešitve spopada, v protislovju z ugotovitvijo iz točke 198 izpodbijane sodbe, v skladu s katero naj bi Svet pravilno menil, da se v letu 2019 okoliščine nikakor niso spremenile. Če bi se v okviru preverjanja na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 štelo, da je prizadevanje za mirno rešitev upoštevno, pritožnica meni, da bi moralo enako veljati za preizkus sorazmernosti, in to še toliko bolj, ker je skrajni cilj oboroženega spopada samoodločba naroda. Tudi če v okviru prvega pritožbenega razloga ne bi bilo mogoče pritrditi tej trditvi, naj bi jo bilo treba sprejeti v okviru preučitve četrtega pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti.

128

Kot je razvidno iz točke 207 izpodbijane sodbe, naj bi se s spornimi akti uresničeval cilj v splošnem interesu, ki je prispevati k mednarodnemu miru in varnosti. Ohranitev uvrstitve PKK na sporna seznama pa naj bi v praksi ovirala mirovni proces, tako da naj bi bilo treba omejevalne ukrepe, določene s temi akti, šteti za neprimerne glede na zastavljene cilje.

129

Na drugem mestu, Splošno sodišče naj s tem, da je zgolj ozko preučilo cilj spornih aktov, v točkah od 206 do 215 izpodbijane sodbe ne bi pravilno preverilo, ali povzročene neugodnosti, ki vključujejo tudi predvidljive posledice (glej v tem smislu sodbo z dne 12. marca 2019, Tjebbes in drugi, C‑221/17, EU:C:2019:189, točka 40), niso nesorazmerne glede na zastavljene cilje. Ne bi naj bilo namreč mogoče sprejeti, da se pri ugotavljanju, ali neugodnosti, povzročene z aktom, niso nesorazmerne glede na zastavljene cilje, upoštevajo le cilji tega akta, ne pa njegove predvidljive posledice.

130

V tem okviru pritožnica opozarja, da čeprav Svet ne more upoštevati vseh mogočih posledic akta, je bil v obravnavanem primeru, pa čeprav zgolj zaradi ničnostne tožbe, vložene 1. maja 2014 v zadevi PKK/Svet (T‑316/14), vseeno seznanjen z učinki spornih aktov na Kurde, tako da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 212 in 213 izpodbijane sodbe navedlo, da ti učinki niso upoštevni, napačno uporabilo pravo.

131

Svet ob podpori Francoske republike, Kraljevine Nizozemske in Komisije meni, da je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti.

132

Najprej, v delu, v katerem se pritožnica zgolj sklicuje na skrajni cilj omejevalnih ukrepov, in sicer na ohranitev miru in krepitev mednarodne varnosti v smislu člena 21(2)(c) PEU, ter s tem, da povzema trditve, navedene na prvi stopnji, trdi, da ohranitev uvrstitve PKK na sporna seznama ovira mirovni proces in ima posledice za Kurde, saj da je skrajni cilj oboroženega spopada, v katerega je vpletena PKK, samoodločba kurdskega naroda, četrti pritožbeni razlog ni dopusten. V tem delu je namreč namen pritožbe v resnici le doseči ponovno preučitev tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, za kar pa Sodišče v okviru pritožbe ni pristojno.

133

Dalje, PKK nikakor ni podprla svojega očitka v zvezi z upoštevnostjo načela samoodločbe v okviru presoje sorazmernosti omejevalnih ukrepov, sprejetih s spornimi akti, tako da je treba ta očitek prav tako razglasiti za nedopusten.

134

Nazadnje, v zvezi z očitkom, da Splošno sodišče ni upoštevalo cilja odrejenih omejevalnih ukrepov in je zanemarilo njihove predvidljive posledice, ker ni ugotavljalo, ali povzročene neugodnosti niso nesorazmerne glede na zastavljeni cilj, je treba opozoriti, da lahko v zvezi s sodnim nadzorom nad spoštovanjem načela sorazmernosti na zakonitost sprejetega ukrepa vpliva le očitna neprimernost takega ukrepa glede na cilj, ki ga skuša doseči pristojna institucija (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, Vnesheconombank/Svet, C‑731/18 P, EU:C:2020:500, točka 84).

135

Opozoriti je treba tudi, da imajo omejevalni ukrepi že po definiciji negativne učinke, zlasti za subjekte, na katere se nanašajo (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, Vnesheconombank/Svet, C‑731/18 P, EU:C:2020:500, točka 86).

136

Pomembnost cilja, ki se skuša doseči s spornimi akti, in sicer zlasti boja proti terorizmu, ki je del širšega cilja ohranjanja mednarodnega miru in varnosti v skladu s cilji zunanjega delovanja Unije iz člena 21 PEU, pa lahko upraviči negativne posledice (glej po analogiji sodbo z dne 25. junija 2020, Vnesheconombank/Svet, C‑731/18 P, EU:C:2020:500, točka 87).

137

Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 134 do 136 te sodbe, je Splošno sodišče v točki 209 izpodbijane sodbe pravilno štelo, da sporni akti, ker je bil cilj, ki ga je Svet skušal doseči s sprejetjem teh aktov, zlasti boj proti terorizmu, dosledno ustrezajo temu cilju in jih nikakor ni mogoče šteti za očitno neprimerne glede na navedeni cilj.

138

Ker pritožnica v utemeljitev tega očitka ni navedla pravno upoštevnega argumenta, je treba ta očitek zavrniti.

139

Iz tega sledi, da je treba četrti pritožbeni razlog deloma zavreči kot nedopusten, deloma pa zavrniti kot neutemeljen.

140

Pritožnica s petim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 221 do 238 izpodbijane sodbe napačno štelo, da je Svet izpolnil obveznost obrazložitve, čeprav – kot je bilo navedeno v prejšnjih razlogih te pritožbe – iz utemeljitev spornih aktov ni jasno razvidno, da bi dogodki, ki so se zgodili med letoma 2015 in 2019 in ki so navedeni v zvezi z odločbo Združenega kraljestva iz leta 2001, dejansko podpirali to odločbo.

141

Po mnenju pritožnice je Splošno sodišče napačno štelo, da je Svet izpolnil obveznost obrazložitve. Ta naj namreč ne bi upošteval cilja samoodločbe in okvira, v katerega se umešča oboroženi spopad. Napačno naj bi se oprl na incidente, na katere se nanaša odločba Združenega kraljestva iz leta 2001. V okviru preveritve naj bi incidente, navedene v spornih aktih, napačno opredelil kot teroristična dejanja, ne da bi zadostno navedel razloge, ki bi upravičevali, da bi bilo z obstojem vojaške operacije mogoče dokazati, da še vedno obstaja tveganje vpletenosti v teroristične dejavnosti. Ne bi naj zadostno obrazložil razlogov, zaradi katerih je treba sporne akte šteti za sorazmerne, čeprav je bil obveščen o posledicah, ki jih je uvrstitev PKK na sporna seznama lahko imela za mir ter za položaj Kurdov in njihovih podpornikov.

142

Poleg tega pritožnica meni, da je Splošno sodišče v točkah od 232 do 238 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je treba trditve, navedene s ciljem dokazati, da je Svet kršil obveznost obrazložitve s tem, da ni preveril, ali je mogoče incidente, ki so jih preučili nacionalni organi, opredeliti kot teroristična dejanja v smislu člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 in da ni dokazal upoštevnosti odločb Združenega kraljestva glede na člen 1(4) in (6) tega skupnega stališča, zavrniti, ker se nanašajo na vprašanje utemeljenosti obrazložitve. To preverjanje naj se ne bi nanašalo le na utemeljenost obrazložitve, ampak tudi na samo obveznost obrazložitve.

143

Svet ob podpori Francoske republike, Kraljevine Nizozemske in Komisije meni, da peti pritožbeni razlog ni dopusten in da vsekakor ni utemeljen.

144

V zvezi z dopustnostjo petega pritožbenega razloga je treba ugotoviti, da pritožnica s tem, da je svoje očitke usmerila zoper točke od 221 do 238 izpodbijane sodbe, ni jasno navedla niti odlomkov, za katere meni, da je bilo v njih napačno uporabljeno pravo – razen očitkov zoper točke od 232 do 238 te sodbe – niti pravnih argumentov, ki bi bili podani v podporo njenemu stališču. Zlasti ne pojasnjuje, zakaj naj bi bila sodna praksa Sodišča, ki jo je navedlo Splošno sodišče, napačna. Tako želi pritožnica s svojimi trditvami doseči le ponovno preučitev tožb, vloženih pri Splošnem sodišču, namesto da bi bile te trditve usmerjene zoper izpodbijano sodbo, da bi Sodišče lahko opravilo nadzor (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 48).

145

Z nekaterimi trditvami, ki jih je pritožnica navedla v okviru tega pritožbenega razloga, se namreč v resnici izpodbija presoja Splošnega sodišča glede primernosti zadevnih omejevalnih ukrepov glede na njihove cilje, ne pa glede obrazložitve spornih aktov. Te trditve, ki se nanašajo na cilj samoodločbe in okvir, v katerega se umešča oboroženi spopad, na incidente, na katere se nanaša odločba Združenega kraljestva iz leta 2001, na opredelitev tistih incidentov, ki so navedeni v spornih aktih, kot terorističnih dejanj in na razloge, zaradi katerih je treba sporne akte šteti za sorazmerne, pa spadajo k drugim pritožbenim razlogom, na katere se poleg tega pritožnica izrecno sklicuje in ki so bili zavrnjeni. Zato te trditve v okviru petega pritožbenega razloga, ki se nanaša na nezadostno obrazložitev, niso upoštevne.

146

Prav tako je treba opozoriti, da morajo biti v obrazložitvi akta Sveta, s katerim je bil sprejet omejevalni ukrep, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 216 izpodbijane sodbe, navedeni specifični in konkretni razlogi, zaradi katerih Svet pri izvajanju svoje diskrecijske pravice meni, da mora tak ukrep veljati za zadevno osebo (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 47 in navedena sodna praksa).

147

Vendar mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU – kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 217 izpodbijane sodbe – prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Zato je akt, ki posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (sodba z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 48 in navedena sodna praksa).

148

Kar natančneje zadeva akte o ohranitvi uvrstitve osebe ali subjekta na seznamu o zamrznitvi sredstev, mora Svet preveriti, ali se dejansko stanje od prvotne uvrstitve ali prejšnjega preverjanja ni spremenilo tako, da na njegovi podlagi ni več mogoče priti do enake ugotovitve glede vpletenosti te osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 49 in navedena sodna praksa).

149

V zvezi s tem je treba pojasniti, da mora sodišče Unije v zvezi s takimi akti preveriti, prvič, ali je bila izpolnjena obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU ter ali so torej navedeni razlogi dovolj natančni in konkretni, na kar je Splošno sodišče sicer opozorilo v točki 218 izpodbijane sodbe, in drugič, ali so ti razlogi podprti, kar pomeni, da se to sodišče v okviru nadzora vsebinske zakonitosti teh razlogov prepriča, ali ti akti temeljijo na dovolj trdni dejanski podlagi, in preveri dejstva, ki so navedena v utemeljitvi, s katero so podprti navedeni akti (sodba z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 52 in navedena sodna praksa).

150

Vprašanje obrazložitve, ki je bistvena postopkovna zahteva, pa je ločeno od vprašanja dokazanosti zatrjevanega ravnanja, ki spada k vsebinski zakonitosti zadevnega akta ter v zvezi s katerim je treba preveriti resničnost dejstev, navedenih v tem aktu, in opredelitev teh dejstev kot elementov, ki utemeljujejo uporabo omejevalnih ukrepov proti zadevni osebi (sodba z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 55 in navedena sodna praksa).

151

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 236 izpodbijane sodbe pravilno štelo, da je bilo to, ali je Svet izpolnil obveznost preverjanja, ali je mogoče dejstva, ki so jih upoštevali nacionalni organi, opredeliti kot teroristična dejanja v smislu člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931, preučeno v odgovoru na tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev te določbe.

152

Iz navedenega izhaja, da trditve, s katerimi se izpodbija utemeljenost navedenih dejstev, v okviru petega pritožbenega razloga, ki se nanaša na nezadostnost obrazložitve, niso upoštevne, tako da je treba ta pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten in vsekakor zavrniti kot neutemeljen.

153

Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba pritožbo, ker ni bil sprejet noben pritožbeni razlog, v celoti zavrniti.

154

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

155

Svet je predlagal, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji poleg lastnih stroškov naloži plačilo stroškov Sveta.

156

V skladu s členom 140(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku smiselno uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato Komisija, Francoska republika in Kraljevina Nizozemska, ki so sodelovale v postopku pred Sodiščem, nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo: