1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, ( 2 ) kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 ( 3 ).

2.

Predlog je bil vložen v okviru postopka izvršitve evropskega naloga za prijetje na Irskem, izdanega zoper SH zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti v Latviji.

3.

Iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 izhaja, da lahko izvršitveni sodni organ izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, zavrne, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, razen če so izpolnjene nekatere okoliščine, naštete v tej določbi.

4.

Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska) Sodišče v bistvu sprašuje, ali se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz te določbe nanaša na postopek, v okviru katerega lahko sodišče zaradi kršitve pogojev, določenih v zvezi s predhodno izrečeno stransko kaznijo policijskega nadzorstva, odredi pretvorbo te kazni v kazen odvzema prostosti za obdobje, ki je enako polovici trajanja neprestane kazni policijskega nadzorstva.

5.

V teh sklepnih predlogih bom predstavil razloge, iz katerih menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno.

6.

SH je bil leta 2014 pred Valmiera rajona tiesa (okrožno sodišče v Valmieri, Latvija) in Jēkabpils rajona tiesa (okrožno sodišče v Jēkabpilsu, Latvija) obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj, in sicer v vsaki od zadev na zaporno kazen in obdobje policijskega nadzorstva. Ti obsodbi sta bili 27. oktobra 2015 združeni v enotno kazen odvzema prostosti v skupnem trajanju štirih let in devetih mesecev, skupaj s stransko kaznijo policijskega nadzorstva v trajanju treh let. V skladu z latvijskim pravom se je izvrševanje te stranske kazni začelo, ko je SH prestal kazen odvzema prostosti.

7.

SH ni izpolnil obveznosti, ki se zahteva v okviru policijskega nadzorstva, da se v treh delovnih dneh po izpustitvi na prostost zglasi na policijski postaji, čeprav je bil predhodno obveščen, da mu v nasprotnem primeru grozi upravna sankcija. Zato je Zemgales rajona tiesa (okrožno sodišče v Zemgaliji, Latvija) 11. in 27. maja 2020 SH spoznalo za krivega storitve upravnega prekrška in mu naložilo plačilo dveh glob.

8.

V primeru dveh obsodb zaradi kršitve pravil o policijskem nadzorstvu v istem letu latvijsko pravo določa, da lahko pristojno sodišče stransko kazen, ki ni bila izvršena, nadomesti s kaznijo odvzema prostosti, pri čemer en dan odvzema prostosti šteje za dva preostala dneva policijskega nadzorstva. Ta pretvorba kazni se torej opravi na podlagi vnaprej določenega fiksnega razmerja.

9.

Policijska postaja v Jēkabpilsu (Latvija) je junija 2020 pri Zemgales rajona tiesa (okrožno sodišče v Zemgaliji) vložila predlog za pretvorbo preostalega obdobja policijskega nadzorstva nad SH v odvzem prostosti.

10.

Na naslov prebivališča SH, ki ga je ta prijavil v Jēkabpilsu, je bilo 25. junija 2020 s priporočeno pošiljko poslano vabilo sodišča. Vabilo ni bilo prevzeto in je bilo 31. julija 2020 vrnjeno pošiljatelju.

11.

Pred Zemgales rajona tiesa (okrožno sodišče v Zemgaliji) je 19. avgusta 2020 potekala obravnava v odsotnosti SH. To sodišče je istega dne izdalo odločbo, s katero je odredilo, da se še neizvršeno obdobje kazni policijskega nadzorstva SH, in sicer dve leti in dva dni, spremeni v kazen odvzema prostosti enega leta in enega dne v skladu z razmerjem iz člena 45(5) Krimināllikums (kazenski zakonik) (v nadaljevanju: latvijski kazenski zakonik). Ta odločba je bila poslana SH, vendar je bila pošiljka neprevzeta vrnjena pošiljatelju. SH zoper to odločbo tudi ni vložil pritožbe.

12.

Zoper SH je bil 26. februarja 2021 izdan evropski nalog za prijetje zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti, ki jo je 19. avgusta 2020 izreklo Zemgales rajona tiesa (okrožno sodišče v Zemgaliji).

13.

High Court (višje sodišče, Irska) je s sodbo z dne 27. julija 2022 zavrnilo predajo SH na podlagi prenosa člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 v irsko pravo.

14.

Ker je High Court (višje sodišče) Minister for Justice and Equality (minister za pravosodje in enakost, Irska) (v nadaljevanju: minister za pravosodje) zavrnilo možnost vložitve pritožbe zoper to sodbo pri Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska), je minister predlagal, naj se mu dovoli vložitev pritožbe zoper navedeno sodbo pri Supreme Court (vrhovno sodišče), kar je bilo odobreno 19. januarja 2023.

15.

To sodišče se nagiba k stališču, da je latvijski postopek, ki je privedel do pretvorbe stranske kazni policijskega nadzorstva v kazen odvzema prostosti, podoben preklicu pogojnega odloga izvršitve kazni, ki – kot izhaja iz sodbe z dne 22. decembra 2017, Ardic ( 4 ) – ne spada na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584. Prisilno naravo policijskega nadzorstva bi bilo namreč mogoče enačiti s pogoji, ki so sistematično določeni v okviru odloga izvršitve kazni.

16.

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da iz te sodbe izhaja, da pojem „odločba“ v smislu te določbe ne zajema odločbe v zvezi z izvršitvijo ali uporabo predhodno izrečene kazni odvzema prostosti, kot je preklic pogojnega odloga izvršitve, razen če je cilj ali učinek te odločbe, da se spremenita bodisi narava bodisi obseg te kazni in je imel organ, ki jo je izdal, glede tega polje proste presoje. ( 5 )

17.

To sodišče pa ugotavlja, da je v obravnavani zadevi obdobje policijskega nadzorstva začelo teči, ko je SH prestal kazen odvzema prostosti. Izdana naj ne bi bila nobena nova sodna odločba o spremembi narave in obsega predhodno izrečene kazni odvzema prostosti, ker se v primeru kršitve pogojev policijskega nadzorstva trajanje kazni odvzema prostosti, ki se lahko izreče, določi z aritmetično operacijo, določeno v latvijskem pravu. Zemgales rajona tiesa (okrožno sodišče v Zemgaliji) je torej moralo odločiti le, ali je treba izreči stransko kazen odvzema prostosti, katere trajanje je določeno v zakonu.

18.

Zato je predložitveno sodišče začasno zavzelo stališče, da se predaja ne bi smela zavrniti, ker odvzem prostosti, o katerem je bilo odločeno 19. avgusta 2020, ni nova kazen. Pogoji in parametri odvzema prostosti zaradi kršitve, ki jo je storil SH, naj bi bili namreč jasni in določljivi ter naj ne bi zahtevali nove odločitve ali spremembe narave ali obsega prvotne kazni.

19.

Vendar to sodišče dvomi o tej rešitvi.

20.

Ugotavlja namreč, da se kazen iz postopka v glavni stvari razlikuje od kazni iz sodbe Ardic. Čeprav je možnost nadaljnje zaporne kazni izhajala iz kazni, izrečene leta 2015, naj sodba, ki jo je izdalo Zemgales rajona tiesa (okrožno sodišče v Zemgaliji), nasprotni stranki ne bi nalagala le, da „delno ali v celoti prestane zaporni kazni, ki sta bili prvotno določeni“. ( 6 )

21.

Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da je nasprotna stranka kazen odvzema prostosti, ki ji je bila prvotno naložena, prestala. Zato naj bi bilo mogoče trditi, da je kazen, ki ji jo je izreklo Zemgales rajona tiesa (okrožno sodišče v Zemgaliji), pomenila spremembo narave ali obsega predhodno izrečene kazni, pri čemer se je kazen policijskega nadzorstva spremenila v dodatno zaporno kazen.

22.

Poleg tega naj bi imelo Zemgales rajona tiesa (okrožno sodišče v Zemgaliji) diskrecijsko pravico v zvezi z odločitvijo o naložitvi take kazni SH, čeprav ni imelo nobene diskrecijske pravice glede njenega trajanja. Predložitveno sodišče zato navaja, da ne more ugotoviti, da je odgovor na postavljeno vprašanje glede razlage in uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 v okoliščinah pritožbe, vložene pri njem, tako očiten, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma.

23.

V teh okoliščinah je Supreme Court (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

24.

Minister for Justice, SH, romunska vlada in Evropska komisija so predložili pisna stališča in se udeležili obravnave 9. januarja 2025.

25.

Ker je odvetnik SH sodno tajništvo Sodišča obvestil, da je ta oseba zaprta v Latviji, je Sodišče z odločbo predsednika Sodišča z dne 26. aprila 2024 predložitvenemu sodišču poslalo zahtevo po informacijah, ker je želelo ugotoviti, ali odgovor Sodišča na predlog za sprejetje predhodne odločbe ostaja koristen za rešitev spora o glavni stvari.

26.

Predložitveno sodišče je v odgovoru z dne 10. maja 2024 potrdilo, da je SH zaprt v Latviji in da je bil latvijskim organom predan na podlagi evropskega naloga za prijetje z dne 17. februarja 2021, vendar je navedlo, da ker SH ni bil predan na podlagi evropskega naloga za prijetje, ki je predmet spora o glavni stvari, in zato ni izključeno, da latvijski organi uporabijo mehanizem iz člena 27 Okvirnega sklepa 2002/584, da bi dosegli izvršitev kazni odvzema prostosti, na katero je bil obsojen SH, odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe ostaja koristen za rešitev spora o glavni stvari.

27.

Predložitveno sodišče z vprašanjema za predhodno odločanje, ki ju je treba po mojem mnenju obravnavati skupaj, Sodišču v bistvu predlaga, naj odloči, ali je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz te določbe nanaša na postopek, v okviru katerega lahko sodišče zaradi kršitve pogojev, določenih v zvezi s predhodno izrečeno stransko kaznijo policijskega nadzorstva, odredi pretvorbo te kazni v kazen odvzema prostosti za obdobje, ki je enako polovici trajanja neprestane kazni policijskega nadzorstva.

28.

Medtem ko minister za pravosodje in romunska vlada predlagata, naj se na to vprašanje odgovori nikalno, pri čemer v bistvu navajata razlogovanje, ki se opira na sodbo Ardic, SH in Komisija predlagata, naj se na navedeno vprašanje odgovori pritrdilno, pri čemer se oddaljujeta od te sodbe.

29.

Strinjam se s stališčem, ki ga zagovarjata SH in Komisija.

30.

Preden bom navedel razloge, iz katerih menim, da postopek, ki je privedel do sodne odločbe, s katero je bilo policijsko nadzorstvo pretvorjeno v kazen odvzema prostosti, pomeni „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, je treba natančno opredeliti, kaj je ta prva kazen in pod katerimi pogoji jo pristojno sodišče lahko izreče.

31.

V zvezi s tem se je treba sklicevati na člen 45 latvijskega kazenskega zakonika, naslovljen „Policijsko nadzorstvo“, ki je določal ( 7 ):

„1. Policijsko nadzorstvo je stranska kazen, ki jo sodišče lahko izreče kot obvezni ukrep za nadzor nad ravnanjem osebe, ki je bila izpuščena na prostost, da se taka oseba podvrže omejitvam, ki jih naloži policijska ustanova. […]

2. Kazen policijskega nadzorstva se izreče le, če je v primerih, določenih v posebnem delu tega zakona, izrečena kazen odvzema prostosti za najmanj eno leto in največ tri leta.

[…]

4. Če je obsojena oseba, ko je prestajala stransko kazen, storila novo kaznivo dejanje, sodišče stransko kazen v trajanju, v katerem ni bila prestana, nadomesti z odvzemom prostosti in določi pravnomočno kazen v skladu z določbami členov 51 in 52 tega zakona.

5. Če oseba, katere policijsko nadzorstvo je bilo odrejeno s sodbo sodišča, v slabi veri krši določbe tega ukrepa, lahko sodišče na predlog policijske ustanove stransko kazen v trajanju, v katerem ni bila prestana, nadomesti z odvzemom prostosti, pri čemer se dva dneva pod policijskim nadzorstvom štejeta kot en dan odvzema prostosti.

6. Kršitev določb o policijskem nadzorstvu je storjena v slabi veri, če je osebi v obdobju enega leta dvakrat izrečena upravna sankcija za tako kršitev.“

32.

V okviru te zadeve je posebej upošteven člen 45(5) latvijskega kazenskega zakonika, ker določa možnost, da pristojno sodišče na predlog pristojnega policijskega organa policijsko nadzorstvo pretvori v kazen odvzema prostosti, če obsojena oseba v slabi veri krši pogoje prvonavedene kazni. Ta pretvorba se torej za preostalo trajanje policijskega nadzorstva opravi na podlagi fiksnega zakonskega razmerja enega dneva odvzema prostosti za dva dneva policijskega nadzorstva.

33.

Da bi se dokazalo, da taka odločba o pretvorbi kazni spada na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, je treba najprej opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen tega okvirnega sklepa, da se z uvedbo poenostavljenega in učinkovitega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, poenostavi in pospeši pravosodno sodelovanje ter da se tako prispeva k uresničitvi cilja, zastavljenega za Unijo, da ta postane območje svobode, varnosti in pravice, tako da se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami. ( 8 )

34.

Načelo vzajemnega priznavanja, ki je v skladu z uvodno izjavo 6 Okvirnega sklepa 2002/584 prvič konkretizirano v evropskem nalogu za prijetje, določenem s tem okvirnim sklepom, pomeni „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. To načelo je izraženo v členu 1(2) navedenega okvirnega sklepa, v katerem je določeno pravilo, da morajo države članice na podlagi tega načela in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa izvršiti vsak evropski nalog za prijetje. ( 9 )

35.

Iz tega sledi, prvič, da lahko izvršitveni pravosodni organi izvršitev evropskega naloga za prijetje zavrnejo le iz razlogov, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa 2002/584, kakor ga razlaga Sodišče. Drugič, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, je zavrnitev njegove izvršitve zasnovana kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko. ( 10 )

36.

Natančneje, člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 pomeni izjemo od pravila, ki izvršitvenemu pravosodnemu organu nalaga, da zahtevano osebo preda odreditveni državi članici, zato ga je treba razlagati ozko. ( 11 )

37.

Iz besedila člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 izhaja, da ima izvršitveni pravosodni organ možnost zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, razen če je v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da so izpolnjeni pogoji iz točk od (a) do (d) te določbe. ( 12 )

38.

Glede tega je treba navesti, da je v navedeni določbi možnost zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje omejena tako, da so v njem natančno in enotno našteti pogoji, pod katerimi se priznanje in izvršitev odločbe, izdane v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, ne smeta zavrniti. ( 13 )

39.

Zato mora izvršitveni pravosodni organ evropski nalog za prijetje izvršiti, čeprav zadevna oseba ni bila navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, če se ugotovi obstoj ene od okoliščin iz člena 4a(1)(a), (b), (c) ali (d) Okvirnega sklepa 2002/584. ( 14 )

40.

V vsaki od premis iz člena 4a(1), od (a) do (d), Okvirnega sklepa 2002/584 namreč izvršitev evropskega naloga za prijetje ne posega niti v pravico zadevne osebe do obrambe niti v pravici do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja, kot so določene v členu 47 in členu 48(2) Listine. ( 15 )

41.

Vendar mora izvršitveni pravosodni organ, preden preveri obstoj ene od okoliščin iz člena 4a(1)(a), (b), (c) ali (d) Okvirnega sklepa 2002/584, ugotoviti, ali gre za položaj, v katerem zahtevana oseba ni bila osebno navzoča na „sojenju, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu te določbe.

42.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz navedene določbe razumeti kot avtonomen pojem prava Unije in ga je treba na njenem ozemlju razlagati enotno, neodvisno od opredelitev v državah članicah. ( 16 ) Ta pojem je treba razumeti tako, da pomeni postopek, v katerem je bila izdana sodna odločba, s katero je bila oseba, katere predaja se zahteva v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, pravnomočno obsojena. ( 17 )

43.

Sodišče je navedlo, da se v primeru, v katerem je postopek zajemal več stopenj, na katerih so bile izdane zaporedne odločbe, od katerih je bila vsaj ena izdana v nenavzočnosti, navedeni pojem nanaša na stopnjo, na kateri je bila izdana zadnja od teh odločb, če je zadevno sodišče, potem ko je preučilo dejanske in pravne okoliščine obremenilnih in razbremenilnih elementov, kar po potrebi zajema upoštevanje individualnega položaja zadevne osebe, pravnomočno odločilo o krivdi te zadevne osebe in jo obsodilo na kazen, kot je ukrep odvzema prostosti. ( 18 )

44.

Sodišče je tudi pojasnilo, da čeprav postopek, v katerem je bila izdana sodba, s katero se izreče enotna kazen, in v katerem se ponovno določi višina zapornih kazni, ki so bile predhodno izrečene, ne vpliva na razglasitev krivde iz prejšnjih odločb, ga je treba šteti za upoštevnega za uporabo člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, če ima v njem pristojni organ za to polje proste presoje in je v njem izdana odločba, s katero se pravnomočno odloči o kazni. ( 19 )

45.

Odločba o izvršitvi predhodno izrečene kazni odvzema prostosti pa, kot je Sodišče poudarilo v sodbi Ardic, ne pomeni „odločbe“ v smislu tega člena 4a(1), razen kadar vpliva na ugotovitev krivde ali kadar je njen cilj ali posledica sprememba narave ali obsega te kazni in kadar je imel organ, ki jo je izdal, v zvezi s tem diskrecijsko pravico. ( 20 )

46.

Iz tega sledi, da odločba o preklicu pogojne obsodbe, določene za kazen odvzema prostosti, ker je zadevna oseba kršila objektivni pogoj, določen v tej pogojni obsodbi, kot je storitev novega kaznivega dejanja med preizkusno dobo, ne spada na področje uporabe navedenega člena 4a(1), saj te kazni ne spreminja niti glede njene narave niti glede njenega obsega. ( 21 )

47.

Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da ker organ, pristojen za odločanje o takem preklicu, ni pristojen, da ponovno preuči vsebino zadeve, v kateri je bila izrečena kazenska obsodba, okoliščina, da ima ta organ diskrecijsko pravico, ni upoštevna, ker mu ta diskrecijska pravica ne omogoča spremembe obsega ali narave kazni odvzema prostosti, kot sta bila določena z odločbo, s katero je bila zahtevana oseba pravnomočno obsojena. ( 22 )

48.

Sodišče je tako sprejelo ozko razlago pojma „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584. Navedlo je, da je taka razlaga te določbe v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ( 23 ). V skladu s to sodno prakso namreč, prvič, postopki v zvezi s načinom izvršitve kazni ne spadajo na področje uporabe člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ( 24 ) in, drugič, je ukrepe, ki jih sodišče sprejme po izreku pravnomočne kazni ali med njenim izvrševanjem, mogoče šteti za „kazni“ v smislu te konvencije zgolj, če lahko vodijo do ponovne določitve ali spremembe obsega prvotno naložene kazni. ( 25 )

49.

Tako minister za pravosodje kot romunska vlada sta zagovarjala tezo, da je treba položaj iz postopka v glavni stvari enačiti s položajem v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Ardic. Uporaba drugačnega pristopa bi po njunem mnenju pomenila, da ima oblika prednost pred vsebino, ker bi odločba o preklicu pogojnega odloga izvršitve odvzema prostosti in odločba o pretvorbi policijskega nadzorstva v kazen odvzema prostosti imeli enakovreden učinek.

50.

S tem mnenjem se ne strinjam. Tako kot SH in Komisija namreč menim, da je treba položaj iz postopka v glavni stvari razlikovati od položaja, v katerem je bila izdana navedena sodba, in to iz naslednjih razlogov.

51.

Na prvem mestu, glede varstva temeljne pravice, kot je pravica do poštenega sojenja, je treba trditve, ki govorijo v prid temu, da se ozka razlaga, ki jo je Sodišče lahko sprejelo v zvezi z ukrepi, ki so kljub nekaterim primerljivim učinkom drugačne narave, razširi po analogiji, obravnavati previdno.

52.

Zdi se mi namreč pomembno poudariti, da ozka razlaga člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, ki jo je treba uporabiti, ne more prikriti dejstva, da je pravica obdolženca, da se udeleži sojenja, bistveni element pravice do obrambe in je, splošneje, temeljnega pomena za spoštovanje pravice do poštenega sojenja, določene v členu 47, drugi in tretji odstavek, ter v členu 48 Listine. ( 26 )

53.

Glede tega je ESČP, kot je poudarilo Sodišče, presodilo, da obsodba in absentia osebe, za katero ni bilo ugotovljeno, da se je odpovedala svoji pravici do udeležbe na sojenju in do obrambe ali da se je nameravala sojenju izogniti, ne da bi imela možnost doseči izdajo nove sodbe, v kateri bi bilo po njenem zaslišanju presojeno o dejanski in pravni utemeljenosti obtožbe zoper njo, pomeni očitno odrekanje sodnega varstva. ( 27 )

54.

Poleg tega je Sodišče v zvezi z zgodovino nastanka in cilji člena 4a Okvirnega sklepa 2002/584 že ugotovilo, da je namen te določbe zagotoviti visoko raven varstva in izvršitvenemu organu omogočiti, da opravi predajo zadevne osebe kljub njeni nenavzočnosti na sojenju, ki se je zaključilo z obsodbo, pri tem pa v celoti spoštovati njeno pravico do obrambe. Natančneje, kot izrecno izhaja iz člena 1 Okvirnega sklepa 2009/299 v povezavi z uvodnimi izjavami 1, 4, 8 in 15 tega sklepa, je bil ta člen 4a vstavljen v Okvirni sklep 2002/584, da bi se zaščitila pravica obtoženca, da je osebno navzoč na sojenju v kazenskem postopku zoper sebe, hkrati pa bi se izboljšalo vzajemno priznavanje sodnih odločb med državami članicami. ( 28 ) Kot je navedlo Sodišče, se je zakonodajalec Unije tako odločil, da tej pravici prizna posebno pomembnost. ( 29 )

55.

Učinkovitost mehanizma evropskega naloga za prijetje torej ne sme v ozadje odriniti potrebe po krepitvi procesnih pravic oseb, proti katerim poteka kazenski postopek.

56.

S tega vidika je treba člen 4a Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati in uporabljati v skladu s členom 47, drugi in tretji odstavek, ter s členom 48 Listine, ki – kot je navedeno v Pojasnilih k Listini o temeljnih pravicah ( 30 ) – ustrezata členu 6 EKČP. Sodišče mora zato paziti, da se z razlago člena 47, drugi in tretji odstavek, in člena 48 Listine, ki jo poda, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena v členu 6 EKČP, kot ga razlaga ESČP. ( 31 )

57.

Drugače kot vprašanja v zvezi z načinom izvršitve ali uveljavitve kazni pa sodna odločba o obsodbi zadevne osebe spada v kazenskopravni okvir člena 6 EKČP. ( 32 )

58.

Iz sodne prakse ESČP v zvezi s tem izhaja, da se jamstva iz člena 6 EKČP ne uporabijo samo za razglasitev krivde, temveč tudi za določitev kazni. Spoštovanje pravičnosti sojenja tako zajema pravico zadevne osebe, da je udeležena na razpravah, zaradi pomembnih posledic, ki jih lahko imajo te za obseg kazni, ki ji bo naložena. ( 33 )

59.

Ob upoštevanju te sodne prakse je treba preveriti, ali ni mogoče odločbe, za katero bi se lahko na prvi pogled štelo, da se nanaša na izvršitev ali uporabo kazni, v resnici enačiti z odločbo, s katero se ugotovi krivda ali določi kazen, pri čemer bi bilo treba uporabiti jamstva iz člena 6 EKČP.

60.

Na drugem mestu, ugotoviti je treba, da se odločba iz postopka v glavni stvari nanaša na stransko kazen in ne pomeni odločbe o izvršitvi ali uporabi predhodno izrečene kazni odvzema prostosti, drugače kot velja za odločbo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Ardic. V postopku v glavni stvari torej ne gre za način izvršitve kazni odvzema prostosti, ki obsojeni osebi omogoča, da tako kazen prestaja zunaj zapora, z obveznostjo spoštovanja več pogojev.

61.

Na tretjem mestu, postopek, v katerem policijski organ v skladu s členom 45(5) latvijskega kazenskega zakonika zadevo predloži pristojnemu sodišču, se umešča v okvir faze izvršitve stranske kazni policijskega nadzorstva, ki se začne po prestani kazni odvzema prostosti.

62.

V tem postopku mora pristojno sodišče odločiti, ali je treba, ker je obsojena oseba kršila pogoje policijskega nadzorstva, neprestano obdobje te kazni nadomestiti s kaznijo odvzema prostosti, pri čemer en dan odvzema prostosti šteje za dva preostala dneva policijskega nadzorstva.

63.

V nasprotju z ugotovitvijo, do katere je Sodišče prišlo v sodbi Ardic, taka odločba po mojem mnenju ne more pomeniti odločbe o izvršitvi ali uporabi kazni policijskega nadzorstva, ki bi torej bila, če bi bilo tako, izključena s področja uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584.

64.

Postopek, v katerem se pristojno sodišče lahko odloči policijsko nadzorstvo nadomestiti s kaznijo odvzema prostosti, je namreč enakovreden izreku nove kazni, katere narava je drugačna od tiste, ki je bila prvotno določena.

65.

To sodišče lahko to novo kazen izreče, če po njegovi presoji to, da obsojena oseba krši pogoje, ki so bili določeni za policijsko nadzorstvo, to utemeljuje. Namen morebitne izrečene kazni odvzema prostosti je torej, da se kaznujejo konkretne kršitve pogojev, določenih za zadnjenavedeno kazen, ne pa prvotno kaznivo dejanje, za katero je bila kot stranska kazen izrečena kazen policijskega nadzorstva. Navedeno sodišče mora torej po preučitvi položaja te osebe odločiti, ali te kršitve utemeljujejo ali ne, da se preprosto policijsko nadzorstvo preoblikuje v odvzem prostosti.

66.

Zato menim, da je odločba o pretvorbi kazni iz postopka v glavni stvari povezana bolj s kategorijo odločb, s katerimi se ugotovi krivda ali določi kazen, kot s kategorijo odločb v zvezi z načini izvršitve kazni. Taka odločba bi torej morala spadati na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584.

67.

Po mojem mnenju je tako treba postopek, v katerem je pristojno sodišče na podlagi člena 45(5) latvijskega kazenskega zakonika kazen policijskega nadzorstva spremenilo v kazen odvzema prostosti, izenačiti s postopkom, v katerem je bila izdana sodna odločba, s katero je bila oseba, katere predaja se zahteva v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, pravnomočno obsojena. ( 34 ) Iz tega sledi, da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 nanaša na postopek, kakršen je ta, v katerem je bila sprejeta odločba o pretvorbi kazni iz postopka v glavni stvari.

68.

Res je, kot je ESČP večkrat navedlo, da razlikovanje med ukrepom, ki pomeni kazen, in ukrepom v zvezi z izvršitvijo ali uporabo kazni v praksi ni vedno jasno. ( 35 ) Položaj iz postopka v glavni stvari je dober primer, ker pristojno sodišče, kot sem navedel zgoraj, odločbo sprejme v okviru faze izvrševanja stranske kazni policijskega nadzorstva.

69.

Skratka, tudi če se odločba o pretvorbi kazni iz postopka v glavni stvari zaradi njene hibridne narave razume kot način izvršitve kazni policijskega nadzorstva, je treba ugotoviti, da po eni strani ta odločba spreminja samo naravo te kazni in da je po drugi strani sodišče, ki jo je izdalo, imelo polje proste presoje pri odločanju o tej spremembi. V skladu s sodno prakso Sodišča je ob izpolnitvi teh dveh pogojev mogoče ugotoviti, da izvršitveni pravosodni organ obravnava „odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584. ( 36 ) Ta ugotovitev po mojem mnenju potrjuje idejo, da bi bilo treba vsekakor izključiti, da se po analogiji uporabi ugotovitev, do katere je Sodišče prišlo v sodbi Ardic.

70.

V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav kršitev nekaterih pogojev tako v položaju, obravnavanem v navedeni sodbi, kot v položaju iz postopka v glavni stvari povzroči, da se oseba vrne v zapor, med tema položajema vseeno obstaja več razlik.

71.

Tako je treba v položaju v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Ardic, zaradi preklica pogojnega odloga izvršitve kazni izvršiti prvotno izrečeno kazen odvzema prostosti, ( 37 ) pri čemer ostajata tako narava kot raven te kazni nespremenjeni. ( 38 ) Ta preklic torej ponovno aktivira kazen, ki je bila pravnomočno izrečena ob obsodbi, čeprav je bila nato pogojno odložena. ( 39 ) Nasprotno pa v položaju iz postopka v glavni stvari kršitev pogojev stranske kazni policijskega nadzorstva privede – če se tako odloči pristojno sodišče – do izreka nove kazni odvzema prostosti, ki nadomesti prvotno izrečeno stransko kazen. Torej se ne aktivira ponovno prvotna zaporna kazen, ki je bila v celoti prestana. Podlaga za odvzem prostosti ni prvotno kaznivo dejanje, temveč ponavljajoče se kršitve pogojev policijskega nadzorstva, ki so po latvijskem pravu upravni prekršek.

72.

Ni sporno, da se tako spremeni narava prvotno določene stranske kazni. Zlasti se mi zdi pomembno poudariti, da pretvorba kazni policijskega nadzorstva v kazen odvzema prostosti pomeni, da se ukrep, katerega cilj je predvsem preventiven, ( 40 ) spremeni v ukrep z represivnim ciljem. Policijsko nadzorstvo po izhodu iz zapora namreč ne sledi takemu cilju, temveč je njegov namen preprečiti tveganje povratništva in spodbuditi ponovno vključitev na prostost izpuščene osebe v družbo s preverjanjem, da se obnaša pravilno.

73.

V zvezi s tem ugotavljam, da je ESČP že presodilo, da ukrepa posebnega policijskega nadzorstva „ni mogoče primerjati s kaznijo, saj je njegov namen preprečiti storitev kriminalnih dejanj; torej se postopek v zvezi s tem ne nanaša na ‚utemeljenost‘‚kazenske obtožbe‘“ v smislu člena 6(1) EKČP. ( 41 )

74.

Poleg tega je ESČP v zvezi z ukrepom administrativnega nadzorstva osebe v povezavi s kazensko obsodbo in po njej razsodilo, da tak ukrep ni „kazen“ v smislu člena 7(1) EKČP, ker je glavni cilj tega ukrepa preprečiti povratništvo, zaradi česar je bolj preventiven kot represiven. ( 42 )

75.

Dodati moram, da čeprav je policijsko nadzorstvo v latvijskem pravu opredeljeno kot „stranska kazen“, to nikakor ne izključuje, da se lahko razume kot varnostni ukrep. V zvezi s tem je ESČP že navedlo, da je „ista vrsta ukrepa lahko v eni državi opredeljena kot dodatna kazen, v drugi državi pa kot varnostni ukrep“. ( 43 )

76.

Poleg tega je treba poudariti, da ima v obravnavani zadevi pristojno sodišče v okviru sodnega postopka, ločenega od postopka, v katerem je bila izrečena prvotna kazenska obsodba, polje proste presoje glede morebitne pretvorbe kazni policijskega nadzorstva v kazen odvzema prostosti. V nasprotju z zadevo, v kateri je bila izdana sodba Ardic, v kateri se je pristojnost, ki jo je imel pravosodni organ glede preklica pogojnega odloga izvršitve kazni, nanašala ne na določitev kazni, ampak na njeno izvršitev, ( 44 ) se polje proste presoje, ki ga ima pristojno sodišče v tej zadevi, nanaša na vprašanje, ali je kršitev pogojev policijskega nadzorstva dovolj resna, da utemeljuje pretvorbo te kazni v kazen odvzema prostosti. To pomeni, da je treba ugotoviti, ali je treba izreči novo kazen drugačne narave. Natančneje, to polje proste presoje lahko temu sodišču omogoči, da upošteva položaj ali osebnost zadevne osebe ali okoliščine, s katerimi je mogoče pojasniti dejstvo, da je ta oseba kršila pogoje policijskega nadzorstva. ( 45 )

77.

Res je, da je ta možnost pretvorbe predvidena v zakonu, ki določa obseg kazni odvzema prostosti, ki jo lahko izreče pristojno sodišče na podlagi fiksnega zakonskega razmerja enega dneva odvzema prostosti za dva dneva policijskega nadzorstva. Vendar to ne spremeni dejstva, da ima to sodišče polje proste presoje pri samem odločanju o izreku te pretvorbe.

78.

Še vedno z vidika polja proste presoje, ki ga ima pristojno sodišče, opozarjam, da je Sodišče v sodbi Generalstaatsanwaltschaft Berlin (Obsodba v nenavzočnosti) razsodilo, da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 nanaša na sodbo, s katero se izreče enotna kazen, ker postopek, v katerem je bila izdana ta sodba, vključuje polje proste presoje za določitev višine te enotne kazni. ( 46 ) Kot je SH pravilno poudaril na obravnavi, bi bilo paradoksalno sprejeti drugačno rešitev, kadar se – kot v tej zadevi – polje proste presoje, ki ga ima pristojno sodišče, nanaša na samo naravo kazni, ki jo bo zadevna oseba morala prestati po koncu zadevnega postopka, in sicer, ali se policijsko nadzorstvo ohrani za preostali čas, ki ga mora prestati, ali se to nadzorstvo pretvori v novo kazen odvzema prostosti na podlagi obsega, določenega v zakonu.

79.

Še po enem elementu se položaj iz postopka v glavni stvari razlikuje od položaja iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba Ardic. V zadnjenavedeni zadevi je namreč prvotna obsodilna sodba tista izvršljiva sodba, na podlagi katere je bil izdan evropski nalog za prijetje. Preklic pogojnega odloga izvršitve torej ne pomeni nove odločbe o določitvi kazni, ki bi bila podlaga za evropski nalog za prijetje. ( 47 ) Drugače je v položaju iz postopka v glavni stvari, v katerem je bila nova odločba, s katero je bila določena kazen odvzema prostosti namesto kazni policijskega nadzorstva, odločilna za izdajo evropskega naloga za prijetje in je podlaga za ta nalog. ( 48 )

80.

Ob upoštevanju vseh teh elementov menim, da mora od trenutka, ko sodna odločba ni omejena na izvršitev ali uporabo predhodno izrečene kazni, temveč spreminja naravo ali obseg te kazni, ker je pristojno sodišče pri tem imelo polje proste presoje, taka odločba spadati na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, da lahko izvršitveni pravosodni organ preveri morebitni obstoj ene od okoliščin iz točk (a), (b), (c) ali (d) te določbe. V obravnavani zadevi je „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu tega člena 4a(1), v katerem je bila izrečena kazen odvzema prostosti, torej tisto, ki je privedlo do odločbe o pretvorbi kazni z dne 19. avgusta 2020.

81.

Zato mora imeti zadevna oseba v fazi postopka, katerega predmet je odločitev o morebitni pretvorbi kazni policijskega nadzorstva v kazen odvzema prostosti, možnost, da v celoti uveljavlja svojo pravico do obrambe za dejansko uveljavljanje svojega stališča in s tem za vplivanje na končno odločbo, ki lahko povzroči, da se ji odvzame osebna prostost. ( 49 ) Ta oseba mora zlasti imeti možnost sklicevati se na dejanske in pravne okoliščine, zaradi katerih bi pristojno sodišče lahko odločilo, da ne izreče take pretvorbe kazni.

82.

Okoliščina, da je od naložitve stranske kazni policijskega nadzorstva mogoče predvideti, da bo v primeru kršitve pogojev, določenih za to kazen, izdana odločba o pretvorbi kazni na podlagi člena 45(5) in (6) latvijskega kazenskega zakonika, po mojem mnenju ni pomembna za opredelitev „sojenja, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584. Taka predvidljivost je namreč v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu. Za vsako kazen, ki temelji na zakonski podlagi, velja, da je v primeru storitve kaznivega dejanja predvidljiva. To ne preprečuje, da mora oseba, ki bi lahko bila obsojena na tako kazen, imeti možnost vplivati na odločitev sodišča, tako da se osebno udeleži sojenja.

83.

Za to opredelitev je pomembno, da postopek pretvorbe kazni lahko privede do kazni odvzema prostosti, ki – čeprav je bila predvidljiva v primeru kršitve pogojev policijskega nadzorstva – kot taka ni bila del prvotne kazenske obsodbe in torej zahteva izrek nove obsodbe, ki nadomesti prvo.

84.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska), odgovori:

Člen 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, v povezavi s členoma 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz te določbe nanaša na postopek, v okviru katerega lahko sodišče zaradi kršitve pogojev, določenih v zvezi s predhodno izrečeno stransko kaznijo policijskega nadzorstva, odredi pretvorbo te kazni v kazen odvzema prostosti za obdobje, ki je enako polovici trajanja neprestane kazni policijskega nadzorstva.