1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišču omogoča, da znova razloži določbe v zvezi z izračunom rokov za predajo iz člena 29(1) Uredbe (EU) št. 604/2013, ( 2 ) ki določa, da je treba predajo prosilca za mednarodno zaščito iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico izvesti najpozneje v šestih mesecih od končne odločitve o pritožbi ali ponovnem pregledu odločbe o predaji, če obstaja odložilni učinek. ( 3 )

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med H, prosilcem za mednarodno zaščito iz Afganistana, in Udlændingestyrelsen (urad za tujce, Danska) v zvezi z odločbo tega urada o predaji H Romuniji, ki se je na podlagi Uredbe Dublin III strinjala, da ga ponovno sprejme. Flygtningenævnet (odbor za begunce, Danska) je med obravnavanjem pritožbe za razglasitev ničnosti te odločbe izvedel, da je Romunija zaradi povečanega prihoda beguncev v državo začasno ustavila vstopne predaje. V skladu s tem je zadevo vrnil v ponovno odločanje uradu za tujce, ki je sprejel novo odločbo o predaji, katere zakonitost je Flygtningenævnet (odbor za begunce) po ponovni pritožbi potrdil.

3.

V tej zadevi je Sodišče zaprošeno za pojasnilo o tem, kdaj postane odločitev o pritožbi „končna“ v smislu člena 29(1) Uredbe Dublin III, in sicer v okviru nacionalnega postopkovnega sistema, ki pravosodnemu organu, ki odloča o pritožbi zoper odločbo o predaji, ob precejšnji spremembi okoliščin po sprejetju te odločbe dovoljuje, da to odločbo brez odločanja o temelju razglasi za nično in jo vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki mora sprejeti novo odločbo o predaji, zoper katero se lahko vloži nova pritožba z odložilnim učinkom.

4.

V sklepnih predlogih bom pojasnil, zakaj bi moral po mojem mnenju v takem postopkovnem sistemu šestmesečni rok iz člena 29(1) Uredbe Dublin III, v katerem mora država članica, ki poda zahtevo, prosilca predati, začeti teči od odločitve, s katero pravosodni organ, ki obravnava pritožbo za razglasitev ničnosti odločbe o predaji, sprejete po ponovnem pregledu, dokončno odloči o zakonitosti te odločbe in postopek v zvezi s to odločbo o predaji zaključi tako, da jo razglasi za nično ali dovoli njeno izvršitev.

5.

Ob tem pa bom izpostavil, da mora ta država članica svoje nacionalno pravo prilagoditi tako, da se po predložitvi zadeve v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu nova odločba o predaji in končna odločba o pritožbi zoper njo sprejmeta hitro, da se zagotovi hitro obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

6.

Člen 1 Uredbe Dublin III določa merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. V uvodnih izjavah 4, 5 in 19 te uredbe je v zvezi s tem navedeno:

[…]

7.

Člen 27(3) in (4) Uredbe Dublin III določa:

„3.   Za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice v svojem nacionalnem pravu določijo:

4.   Države članice lahko določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled.“

8.

Člen 29(1), prvi pododstavek, in (2) te uredbe določa:

„1.   Predaja prosilca […] iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo[,] ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

[…]

2.   Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.“

9.

Kraljevina Danska je v zvezi z naslovom V tretjega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki med drugim zajema politike mejne kontrole, azila in priseljevanja, na podlagi Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, v posebnem položaju, po katerem se razlikuje od drugih držav članic. Ta država članica tako ne sodeluje v sistemu CEAS, ker je ne zavezujeta direktivi 2011/95/EU ( 5 ) in 2013/32/EU. ( 6 ) V skladu z mednarodnim sporazumom, ki ga je z Evropsko unijo podpisala 13. marca 2005, pa uporablja Uredbo Dublin III. ( 7 )

10.

Flygtningenævnet (odbor za begunce) urejajo členi od 53 do 56 Udlændingeloven (zakon o tujcih). ( 8 )

11.

V skladu s členom 53a navedenega zakona je Flygtningenævnet (odbor za begunce) stalni upravni pritožbeni organ zoper upravne odločbe s področja azila, ki jih na prvi stopnji sprejme urad za tujce.

12.

V skladu s členom 56(8) navedenega zakona so odločbe Flygtningenævnet (odbor za begunce) dokončne in jih ni mogoče izpodbijati pri nobenem drugem upravnem organu.

13.

Iz opisa pravnega okvira v predložitveni odločbi je razvidno, da lahko pritožbeni organ v skladu z danskim upravnim pravom zadevo vrne pristojnemu upravnemu organu v ponovno odločanje v treh primerih: 1) če zadeva pred odločitvijo na prvi stopnji ni bila dovolj razjasnjena, 2) če so bile pri obravnavi zadeve na prvi stopnji storjene pomembne napake, ali 3) če se pojavijo nove informacije, pomembne za prvotno odločitev.

14.

V skladu z danskim upravnim pravom vrnitev v ponovno odločanje torej pomeni, da organi zadevo še vedno obravnavajo in da je tudi novo prvostopenjsko odločbo mogoče izpodbijati pri pritožbenem organu.

15.

H, afganistanski državljan, je 25. aprila 2021 vstopil na Dansko, kjer je istega dne vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po podatkih iz sistema Eurodac je bil H 5. marca 2021 kot prosilec za mednarodno zaščito registriran že v Romuniji.

16.

Zato je urad za tujce 24. junija 2021 od romunskih organov v skladu s členom 18(1)(c) Uredbe Dublin III zahteval, naj ga ponovno sprejmejo, s čimer so se ti v roku strinjali 7. julija 2021.

17.

Urad za tujce je 19. julija 2021 odločil, da bo H v skladu z navedeno določbo predan Romuniji (v nadaljevanju: prva odločba o predaji). H je z izjavo, podano istega dne, zoper to odločbo vložil pritožbo pri Flygtningenævnet (odbor za begunce). Ta pritožba je imela v skladu s členom 27(3)(a) Uredbe Dublin III odložilni učinek.

18.

Romunija je med obravnavanjem te pritožbe 28. februarja 2022 vse države članice obvestila, da zaradi konflikta v Ukrajini in povečanega prihoda beguncev v Romunijo s 1. marcem 2022 ustavlja vse vstopne predaje na podlagi Uredbe Dublin III.

19.

Zato je Flygtningenævnet (odbor za begunce) 15. marca 2022 odločil, da se zadeva vrne uradu za tujce v ponovno odločanje, da se ta opredeli do posledic tega obvestila za konkretno odločitev o predaji H v Romunijo. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je ta vrnitev v ponovno odločanje pomenila razglasitev ničnosti odločbe z dne 19. julija 2021.

20.

Urad za tujce je 8. aprila 2022 znova odločil, da se H v skladu s členom 18(1)(c) Uredbe Dublin III preda Romuniji (v nadaljevanju: druga odločba o predaji). H je z izjavo, podano istega dne, pri Flygtningenævnet (odbor za begunce) zoper to odločbo vložil pritožbo. Ta pritožba je imela v skladu s členom 27(3)(a) te uredbe odložilni učinek.

21.

Romunija je 24. maja 2022 vse države članice obvestila, da je ustavitev vstopnih predaj na podlagi Uredbe Dublin III preklicana.

22.

Flygtningenævnet (odbor za begunce) je z dokončno odločbo z dne 2. decembra 2022 potrdil drugo odločbo o predaji.

23.

H je 2. februarja 2023 zahteval obnovo postopka, ker je bila druga odločba o predaji sprejeta po poteku šestmesečnega roka od odobritve zahteve za ponovni sprejem iz člena 29(1) Uredbe Dublin III, zato je bila odtlej v skladu s členom 29(2) te uredbe za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Kraljevina Danska.

24.

Flygtningenævnet (odbor za begunce) je po tem, ko je bil postopek obnovljen, z odločbo z dne 19. aprila 2023 potrdil drugo odločbo o predaji. Iz te odločbe, katere vsebina je deloma povzeta v predložitveni odločbi, je razvidno njegovo stališče, da je rok za predajo iz člena 29(1) Uredbe Dublin III začel teči šele z njegovo dokončno odločbo z dne 2. decembra 2022, in sicer iz dveh razlogov. Na eni strani je odločba o vrnitvi zadeve v ponovno odločanje pomenila, da je zadeva pri uradu za tujce še vedno v obravnavi, zato H ni bilo mogoče predati Romuniji. Na drugi strani pa je bila izvršitev druge odločbe o predaji med pritožbenim postopkom pri njem odložena, in sicer do sprejetja njegove dokončne odločbe 2. decembra 2022.

25.

Flygtningenævnet (odbor za begunce) je 4. maja 2023 na zahtevo DRC Dansk Flygtningehjælp (svet za begunce, Danska) – nevladne organizacije, ki zastopa H – odločil znova obnoviti postopek, da bi ponovno obravnaval razlago pravil o rokih za predajo iz člena 29(1) in (2) Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27 te uredbe. Svet za begunce se je v predlogu za obnovo postopka skliceval zlasti na sodbo Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Prekinitev roka za predajo v pritožbenem postopku) in navajal, da je bila odgovornost za obravnavo prošnje H za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo Dublin III ob sprejetju druge odločbe o predaji prenesena na Dansko.

26.

V teh okoliščinah je Flygtningenævnet (odbor za begunce) sklenil, da postopek prekine in Sodišču predloži to vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali je treba pravila o roku iz člena 29(1) in (2) Uredbe [Dublin III] razlagati tako, da šestmesečni rok iz člena 29(1), drugi pododstavek, [te] [u]redbe začne teči z dokončno odločitvijo o temelju, kadar pritožbeni organ države članice, ki podaja zahtevo, kot je določeno v členu 27 [navedene] uredbe, vrne zadevo v zvezi s predajo v ponovno odločanje prvostopenjskemu pristojnemu organu, ki nato več kot šest mesecev po prejemu odobritve ponovnega sprejema s strani odgovorne države članice sprejme novo odločbo o predaji – zlasti če je razlog za vrnitev v ponovno odločanje dejstvo, da je odgovorna država članica, ki se je prvotno strinjala s predajo, pozneje sprejela odločitev, da ustavi vse predaje na podlagi [te uredbe] – in kadar ima ukrep odstranitve zadevnega tujca odložilni učinek?“

27.

Flygtningenævnet (odbor za begunce) je predlagal, da se obravnavana zadeva v skladu s členom 105 Poslovnika Sodišča obravnava po hitrem postopku predhodnega odločanja. Predlog je bil s sklepom predsednika Sodišča z dne 15. decembra 2023 zavrnjen. ( 9 )

28.

Sodišče je predložitvenemu sodišču 27. novembra 2023 poslalo zaprosilo za informacije v zvezi z njegovim statusom „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU, na katero je zadnjenavedeno odgovorilo.

29.

Pisna stališča so predložili H, danska, francoska, avstrijska in švicarska vlada ter Evropska komisija. H, danska in francoska vlada ter Komisija so se udeležili obravnave dne 6. februarja 2025, na kateri so med drugim ustno odgovarjali na vprašanja Sodišča.

30.

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 29(1) in (2) Uredbe Dublin III razlagati tako, da v okviru nacionalnega postopkovnega sistema, ki pravosodnemu organu, ki odloča o pritožbi za razglasitev ničnosti odločbe o predaji, ob precejšnji spremembi okoliščin po sprejetju te odločbe dovoljuje, da to odločbo brez odločanja o temelju razglasi za nično in jo vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki mora sprejeti novo odločbo o predaji, zoper katero se lahko vloži nova pritožba z odložilnim učinkom, šestmesečni rok za predajo teče od odločitve, s katero pravosodni organ dokončno odloči o zakonitosti zadnjenavedene odločbe.

31.

Pri odgovoru na to vprašanje je treba uvodoma spomniti, da so v členu 29 Uredbe Dublin III opredeljeni pravila in roki, v katerih mora država članica, ki poda zahtevo, prosilca za mednarodno zaščito predati odgovorni državi članici zaradi njegovega sprejema ali ponovnega sprejema.

32.

Člen 29(1), prvi pododstavek, navedene uredbe določa, da se predaja izvede v skladu z nacionalnim pravom države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali po končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

33.

H se sklicuje na točko 29 sodbe Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Prekinitev roka za predajo v pritožbenem postopku) in navaja, da po odločbi z dne 15. marca 2022, s katero je Flygtningenævnet (odbor za begunce) prvo odločbo o predaji razglasil za nično in zadevo vrnil uradu za tujce v ponovno odločanje, ni bilo več nobene odločbe o predaji, katere izvršitev bi bilo mogoče odložiti, in da je rok za predajo začel teči retroaktivno od 7. julija 2021, ko je Romunija odobrila vlogo za ponovni sprejem. ( 10 )

34.

Vendar, naj navedem, prvič, da bi bil tak pristop v nasprotju z besedilom in logiko člena 29(1) Uredbe Dublin III, v skladu s čimer je treba oba trenutka, od katerih lahko začne teči rok za predajo, razlagati tako, da se izključujeta.

35.

V prvem primeru se tako zoper odločbo o predaji ne vloži nobena pritožba, če se vloži, pa nima odložilnega učinka. Rok za predajo v tem primeru začne teči z dnem, ko odgovorna država članica odobri zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem zadevne osebe. V drugem primeru se zoper odločbo o predaji vloži pritožba z odložilnim učinkom. Rok v tem primeru začne teči od pravnomočne odločitve o tej pritožbi, ko so v skladu s pravnim redom zadevne države članice izčrpana pravna sredstva. ( 11 )

36.

Drugačno stališče bi bilo v nasprotju s ciljem učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine. Oba primera iz člena 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III namreč omogočata polno učinkovanje odloga izvršitve odločbe o predaji iz člena 27(3) te uredbe. Če bi bila izvršitev odločbe o predaji ob pritožbi zoper njo odložena, rok za predajo pa bi še naprej tekel, ne bi bilo mogoče zagotoviti enakosti orožij in učinkovitosti postopkov s pravnim sredstvom, s čimer se zagotavlja, da se ta rok ne izteče, ko izvršitev odločbe o predaji postane nemogoča zaradi vložitve pravnega sredstva zoper to odločbo. ( 12 )

37.

Drugič, ugotavljam, da se dejanske okoliščine tega primera razlikujejo od tistih, na podlagi katerih je bila sprejeta sodba Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Prekinitev roka za predajo v pritožbenem postopku). V navedeni zadevi je bilo Sodišče vprašano, ali suspenzivni učinek pritožbe zoper sodbo o razglasitvi ničnosti odločbe o predaji vpliva na rok za predajo. Sodišče je razsodilo, da na eni strani namen člena 27(3) Uredbe Dublin III ni urejati začasnih ukrepov, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru pritožbe, ki jo zoper sodbo, s katero je bila odločba o predaji razglašena za nično, vložijo pristojni organi, in da je na drugi strani začasni ukrep, katerega učinek je zadržanje roka za predajo do odločitve o tej pritožbi, mogoče sprejeti le, če je izvršitev odločitve o predaji odložena do odločitve o prvostopenjskem pravnem sredstvu. ( 13 )

38.

V obravnavani zadevi pa je bila izvršitev prve odločbe o predaji, ki jo je v zvezi s H sprejel urad za tujce, v skladu s členom 27(3)(a) Uredbe Dublin III na prvi stopnji odložena. Poleg tega je bila, čeprav je Flygtningenævnet (odbor za begunce) to prvo odločbo razglasil za nično, ta zadeva vrnjena temu uradu v ponovno odločitev o vprašanju njegove predaje, in je ta organ sprejel drugo odločbo o predaji, zoper katero je zadevna oseba prav tako vložila pritožbo z odložilnim učinkom.

39.

Zato je dejansko obstajala odločba o predaji (druga odločba o predaji), katere izvršitev je bila ob pritožbi zoper to odločbo odložena. Rok za predajo je zato v skladu s členom 29(1) Uredbe Dublin III začel teči od končne odločitve o tej pritožbi.

40.

Ta člen 29 ne določa posebnih pravil v zvezi z izračunom rokov, kadar pravosodni organ odločbo o predaji ob precejšnji spremembi okoliščin po njenem sprejetju brez odločanja o temelju razglasi za nično in jo vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki mora sprejeti novo odločbo o predaji, zoper katero se vloži nova pritožba.

41.

Zato je – kot je razvidno iz razprave na glavni obravnavi – z ugotavljanjem, kdaj postane odločitev o pritožbi v smislu člena 29(1) Uredbe Dublin III „[do]končna“, kar nekaj težav. Dokončna je namreč bodisi odločba, s katero je pravosodni organ, ki je obravnaval pritožbo za razglasitev ničnosti prve odločbe o predaji, to odločbo brez odločanja o temelju razglasil za nično, bodisi odločba, s katero je ta organ, ki je obravnaval novo pritožbo za razglasitev ničnosti zoper drugo odločbo o predaji, odločil o zakonitosti le‑te. ( 14 )

42.

Po mojem mnenju mora v skladu s postopkovnim sistemom, kot ga je v svojih stališčih opisala danska vlada, šestmesečni rok za predajo iz člena 29(1) Uredbe Dublin III začeti teči od dokončne odločitve o pritožbi zoper drugo odločbo o predaji, zoper katero ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva.

43.

Prvič, pri tej rešitvi so upoštevane posebnosti danskega postopkovnega sistema, v katerem se zadeve obravnavajo na „dveh stopnjah“, pri čemer je v okviru sodnega postopka določen postopek vrnitve zadeve pristojnemu upravnemu organu v ponovno odločanje, če se pojavijo „pomembne nove informacije“ ( 15 ) za izvršitev odločbe, kakršna je odločba o predaji.

44.

Resda obstajata dve odločbi o predaji, zoper kateri sta bili vloženi dve ločeni pritožbi. Vendar je namen teh dveh odločb enak (predaja prosilca), nanašata se na istega prosilca v zvezi z istim dogodkom (odobritev ponovnega sprejema s strani odgovorne države članice), sprejel pa ju je isti upravni organ, zato je treba ta postopek obravnavati kot enoten. Odločba, s katero je pravosodni organ prvo odločbo o predaji razglasil za nično, ne da bi sploh odločal o temelju, in jo vrnil upravnemu organu v ponovno odločanje, je torej vmesna odločba, na podlagi katere lahko pristojni upravni organ oceni vpliv novih in pomembnih dejstev na postopek predaje zadevne osebe in po potrebi v zvezi s tem sprejme drugačno stališče.

45.

Poudarjam, da je Sodišče v zvezi z razlago Uredbe (ES) št. 343/2003, ( 16 ) ki je bila razveljavljena z Uredbo Dublin III, razsodilo, da rok za predajo ne sme začeti teči z začasno sodno odločitvijo, da se izvedba postopka predaje odloži, temveč šele s sodno odločitvijo, s katero se odloči o utemeljenosti tega postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe. ( 17 ) Odločilno je torej to, da se z dokončno odločbo o pritožbi odloči o zakonitosti odločbe o predaji. Zakonodajalec Unije je s tem, ko je določil, da rok za predajo teče od dokončne odločitve o pritožbi zoper odločbo o predaji, mislil na dokončno odločitev o glavni stvari, s katero se postopek v zvezi z odločbo o predaji zaključi, bodisi tako, da se razglasi za nično, bodisi tako, da se njena izvršitev dovoli.

46.

Drugič, pri tej rešitvi so upoštevana načela in zahteve, ki izhajajo iz potrebe po zagotovitvi učinkovitega sodnega nadzora v smislu člena 27 Uredbe Dublin III in člena 47 Listine. Sodišče namreč dosledno opozarja na to, da čeprav je zakonodajalec Unije nameraval dati prednost hitri izvršitvi odločb o predaji, pa ni nameraval žrtvovati sodnega varstva prosilcev za mednarodno zaščito zaradi zahteve po hitrosti obravnavanja njihove prošnje. ( 18 )

47.

Člen 27(1) Uredbe Dublin III določa, da ima oseba, zoper katero je bila sprejeta odločba o predaji, pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper to odločbo ali v obliki ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda navedene odločbe pred sodiščem ali razsodiščem. ( 19 ) Obseg te pritožbe je natančneje opredeljen v uvodni izjavi 19 te uredbe. V njej je navedeno, da bi moralo za zagotovitev spoštovanja mednarodnega prava učinkovito pravno sredstvo proti takim odločitvam, določeno v tej uredbi, obsegati tako preučitev uporabe te uredbe kot tudi preučitev pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je prosilec predan. ( 20 )

48.

Sodišče je v sodbi État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji) na tej podlagi sklenilo, da ničnostna tožba, vložena zoper odločbo o predaji, v okviru katere sodišče, ki odloča o zadevi, ne sme upoštevati okoliščin, nastalih po sprejetju te odločbe, ki so odločilne za pravilno uporabo Uredbe Dublin III, ne zagotavlja zadostnega sodnega varstva glede na pravice iz člena 27 te uredbe in člena 47 Listine. ( 21 )

49.

Vendar je Sodišče potrdilo, da je zakonodajalec Unije harmoniziral le nekatera postopkovna pravila za pravna sredstva zoper odločbo o predaji, ki mora biti na voljo zadevni osebi, in da ni nujno, da morajo države članice na podlagi člena 27 Uredbe Dublin III svoj sistem pravnih sredstev organizirati tako, da bi bila zahteva po upoštevanju odločilnih okoliščin, nastalih po sprejetju odločbe o predaji, zagotovljena v okviru obravnavanja pravnega sredstva, ki omogoča izpodbijanje zakonitosti odločbe o predaji. ( 22 ) Po mnenju Sodišča ta določba zato – kadar okoliščina, nastala po odločbi o predaji, lahko ogrozi predajo zadevne osebe odgovorni državi članici – državam članicam prepušča, da določijo, v kakšnem obsegu lahko pravosodni organ v okviru celovitega in ex nunc preizkusa to okoliščino upošteva pri presoji zakonitosti odločbe o predaji, in ali je treba to sodno varstvo zagotoviti v drugi obliki, na primer z določitvijo posebnega pravnega sredstva ali druge postopkovne možnosti. ( 23 )

50.

Po mojem razumevanju danski postopkovni sistem spada v ta okvir, zato tej državi članici ni mogoče očitati, da je v postopek s pritožbo za razglasitve ničnosti odločbe o predaji vključila postopek vrnitve v ponovno odločanje, katerega namen je upoštevati pomembno spremembo okoliščin v odgovorni državi članici po sprejetju te odločbe. V takem sistemu bi stališče, da se odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito zaradi take vrnitve v ponovno odločanje prenese na to državo članico, pomenilo, da bi se jo odvrnilo od upoštevanja teh novih okoliščin, ki pa so odločilne za presojo zakonitosti in izvedljivosti postopka predaje.

51.

Dodajam pa, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso ob neobstoju pravil Unije na zadevnem področju na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti procesna pravila za sodna pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic pravnih subjektov, pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti). ( 24 )

52.

Prvič, načelo enakovrednosti zahteva, da se vsa pravila, ki se uporabljajo za pravna sredstva, brez razlikovanja uporabljajo za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in podobna pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. ( 25 )

53.

Drugič, načelo učinkovitosti zahteva, da mora pristojni pravosodni organ v postopku, kakršen je obravnavani, brez nepotrebnega odlašanja dokončno odločiti o zakonitosti odločitve o predaji, o kateri je ponovno odločal pristojni upravni organ, da se v skladu z uvodno izjavo 5 Uredbe Dublin III zagotovi učinkovit dostop do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in hitra obravnava prošenj za mednarodno zaščito. ( 26 ) To pomeni, da ta postopek kot celota ne sme trajati dlje, kot je nujno potrebno glede na namene, zaradi katerih je bilo potrebno ponovno odločanje.

54.

Zato mora vsaka država članica v okoliščinah, kakršne so obravnavane, svoje nacionalno pravo prilagoditi tako, da lahko pristojni upravni organ po razglasitvi ničnosti prvotne odločbe, in če mu je zadeva zaradi novih okoliščin, ki so odločilne za postopek predaje, vrnjena v ponovno odločanje, hitro sprejme novo odločbo, pravosodni organ pa o tem odloči. ( 27 )

55.

Takšna ureditev torej ne bi smela voditi v položaj, v katerem bi se država članica, ki podaja zahtevo, lahko izognila svoji odgovornosti in ne bi postala odgovorna država članica, ker bi zadevo v nedogled vračala pristojnemu upravnemu organu v ponovno odločanje, zaradi česar postopek za priznanje mednarodne zaščite ne bi bil nikoli zaključen. Takšna ureditev bi lahko privedla do položaja, ki bi bil v nasprotju z namenom Uredbe Dublin III, kakor izhaja iz njene uvodne izjave 5, saj bi se s tem še bolj zamaknil začetek teka roka za predajo in posledično tudi začetek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, s čimer bi bil prosilec prikrajšan za pravice, ki izhajajo iz priznanja tega statusa. Kot je Sodišče opozorilo v sodbi z dne 13. novembra 2018, X in X ( 28 ), bi morala takšno prošnjo, odvisno od primera, obravnavati država članica, ki ni tista, ki je bila določena za odgovorno na podlagi meril iz poglavja III te uredbe. ( 29 )

56.

V obravnavani zadevi o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je H vložil 25. aprila 2021, še ni odločil noben organ. Od 7. julija 2021, ko se je Romunija strinjala, da bo ponovno sprejela H zaradi preučitve njegove prošnje, ni prišlo niti do predaje niti do odločitve o temelju njegove prošnje. V zvezi s postopkom o glavni stvari (ki ne vključuje obeh predlogov za obnovo postopka, ki sta ju vložila H in pozneje svet za begunce) ugotavljam, da je od takrat, ko se je Romunija strinjala, da bo H ponovno sprejela, do dokončne odločbe, s katero je Flygtningenævnet (odbor za begunce) potrdil drugo odločbo o predaji, minilo skoraj 17 mesecev. Opozarjam pa, da člen 29(2) Uredbe Dublin III določa samo dva primera, v katerih se lahko rok za predajo podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. ( 30 ) Čeprav je v obravnavani zadevi jasno, da je odločitev Romunije, da začasno ustavi vse vstopne predaje na podlagi Uredbe Dublin III, neizogibno vplivala na trajanje tega postopka, saj je sprožila postopek vrnitve za ponovno odločanje, je Flygtningenævnet (odbor za begunce) potreboval skoraj osem mesecev za odločitev o zakonitosti druge odločbe o predaji, čeprav je bil predmet te odločbe – kot je navedeno zgoraj – enak kot pri prvi odločbi, sprejeta pa je bila v zvezi z istim prosilcem, po istem dogodku in s strani istega upravnega organa. Po mojem mnenju je tako trajanje težko združljivo s potrebo po zagotovitvi hitrega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito.

57.

Na podlagi navedenega menim, da je treba v okviru postopkovnega sistema države članice, ki ob precejšnji spremembi okoliščin, do katere pride po sprejetju odločbe o predaji, pravosodnemu organu, ki obravnava pritožbo za razglasitev ničnosti te odločbe, dovoljuje, da jo brez odločanja o temelju razglasi za nično in jo vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki mora sprejeti novo odločbo o predaji, zoper katero se vloži nova pritožba z odložilnim učinkom, člen 29(1) Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27 te uredbe razlagati tako, da šestmesečni rok za predajo začne teči od odločbe, s katero ta pravosodni organ dokončno odloči o temelju, s čimer postopek v zvezi z odločbo o predaji zaključi tako, da jo bodisi razglasi za nično bodisi dovoli njeno izvršitev.

58.

V obravnavani zadevi gre za odločbo z dne 2. decembra 2022, s katero je Flygtningenævnet (odbor za begunce) dokončno odločil o temelju druge odločbe o predaji. Ker je imela druga pritožba, ki jo je vložil H, v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III odložilni učinek, je rok za predajo začel teči od tega datuma.

59.

Na podlagi vseh navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je vložil Flygtningenævnet (odbor za begunce, Danska), odgovori tako:

Člen 29(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v povezavi s členom 27 te uredbe

je treba razlagati tako, da