1.

Predložitveno sodišče v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe Sodišče prosi za razlago več določb prava Unije, da bi odločilo, ali bo ugodilo izrednim pravnim sredstvom za razveljavitev, ki so jih vložile osebe, obsojene na zaporno kazen zaradi ravnanj, opredeljenih kot davčna utaja in ustanovitev organizirane hudodelske združbe.

2.

Predmet spora je združljivost nacionalne ureditve zastaranja kazenske odgovornosti, ki po posredovanju Curtea Constitutională (ustavno sodišče, Romunija) za določeno obdobje ne predvideva možnosti pretrganja zastaralnih rokov, s pravom Unije. Ta ureditev bi po mnenju predložitvenega sodišča lahko privedla do nekaznovanosti številnih kaznivih dejanj v škodo finančnih interesov Unije.

3.

Da bi odgovorilo na vprašanja za predhodno odločanje, bo moralo Sodišče razviti svojo še nastajajočo sodno prakso o načelu retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona (lex mitior), varovanem s členom 49(1), zadnji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

4.

Člen 1(1) Konvencije ZFI določa:

„Goljufije, ki škodijo finančnim interesom Evropskih skupnosti, so po tej konvenciji:

[…]

5.

Člen 2 določa:

„1.   Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da se ravnanje iz člena 1 in udeležba pri ravnanju iz člena 1(1), napeljevanje k njemu ali poskus takega ravnanja kaznujejo z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kazenskimi sankcijami, ki vsaj pri velikih goljufijah vključujejo tudi kazen odvzema prostosti, ki lahko vodi v izročitev; za veliko goljufijo se šteje goljufija, ki zajema najmanjši znesek, ki ga določi posamezna država članica. Najmanjši znesek ne sme presegati 50.000 [EUR].

[…]“.

6.

Člen 1 določa:

„Romunija vsako leto do 31. marca, prvič pa do 31. marca 2007, Komisiji predloži poročilo o svojem napredku pri izpolnjevanju posameznih meril iz Priloge.

[…]“.

7.

V Prilogi k tej odločbi je določeno:

„Merila [Cilji] iz člena 1, ki jih mora izpolniti Romunija:

8.

Člen 2(2) določa:

„Kar zadeva prihodke od lastnih sredstev iz naslova DDV, se ta direktiva uporablja le v primeru hudih kaznivih dejanj zoper skupni sistem [davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV)]. V tej direktivi veljajo kazniva dejanja zoper skupni sistem DDV za huda kazniva dejanja, kadar naklepna dejanja ali opustitve dejanj, opredeljeni v točki (d) člena 3(2), zadevajo ozemlje dveh ali več držav članic Unije in skupna škoda znaša vsaj 10000000 EUR.“

9.

Člen 16 določa:

„Konvencija o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti z dne 26. julija 1995 ter njeni protokoli z dne 27. septembra 1996, 29. novembra 1996 in 19. junija 1997 se za države članice, za katere je ta direktiva zavezujoča, nadomestijo s to direktivo, z učinkom od 6. julija 2019.

Za države članice, za katere je ta direktiva zavezujoča, se sklicevanja na Konvencijo štejejo kot sklicevanja na to direktivo.“

10.

Člen 17(1) določa:

„Države članice najpozneje do 6. julija 2019 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov. Države članice te predpise uporabljajo od 6. julija 2019.

[…]“.

11.

Člen 15(2) določa, da „zakon učinkuje le za naprej, z izjemo milejših kazenskih ali upravnih predpisov“.

12.

Člen 147 določa:

„1.   Pravni učinki določb trenutno veljavnih zakonov in odlokov ter določb podzakonskih aktov, za katere je bilo ugotovljeno, da so protiustavne, prenehajo 45 dni po objavi odločbe ustavnega sodišča, če parlament ali vlada, kakor je primerno, v tem času protiustavnih določb ne uskladita z določbami ustave. Med navedenim obdobjem se izvajanje določb, za katere je bilo ugotovljeno, da so protiustavne, samodejno prekine.

[…]

4.   Odločbe ustavnega sodišča se objavijo v Monitorul Oficial al României [(uradni list Romunije)]. Te odločbe so splošno zavezujoče od datuma objave in veljajo samo za prihodnje primere.“

13.

Člen 123, prvi odstavek, tega zakonika določa, da se „[z]astaranje […] pretrga z izvršitvijo vsakega dejanja, o katerem je treba v skladu z zakonom obvestiti osumljenca ali obtoženca med kazenskim postopkom“.

14.

Člen 5(1) določa, da „[k]adar je med storitvijo kaznivega dejanja in pravnomočno sodbo veljal eden ali več kazenskih zakonov, se uporabi milejši zakon“.

15.

Člen 5(2) določa, da se prejšnji odstavek uporablja tudi za zakone ali nekatere njihove določbe, razglašene za neustavne, če vsebujejo ugodnejše kazenske določbe.

16.

Člen 6(1) določa, da „[č]e je zakon, ki določa milejšo kazen, začel veljati po pravnomočnosti sodne odločbe in pred celotno izvršitvijo zaporne kazni ali denarne kazni, se izrečena kazen, če presega posebno najvišjo kazen, ki je v novem zakonu določena za storjeno kaznivo dejanje, zniža na to najvišjo kazen“.

17.

Člen 154(1) določa:

„Zastaralni roki za kazensko odgovornost so:

18.

Člen 155 je določal:

„1.   Z dokončanjem vsakega procesnega dejanja v zadevi se pretrga zastaralni rok za kazensko odgovornost.

2.   Po vsakem pretrganju začne zastaralni rok teči znova.

[…]“.

19.

Z uredbo-zakonom št. 71 z dne 30. maja 2022 ( 7 ) je bil spremenjen člen 155 kazenskega zakonika iz leta 2009. Od takrat odstavek 1 tega člena določa: „[z]astaranje kazenske odgovornosti se pretrga z izvršitvijo katerega koli procesnega dejanja v zadevi, o katerem mora biti osumljenec ali obtoženec po zakonu obveščen“.

20.

Člen 426(b) omogoča vložitev izrednega pravnega sredstva za razveljavitev pravnomočnih kazenskih sodb, če je bil obtoženec obsojen kljub dokazom o obstoju razloga za ustavitev kazenskega postopka.

21.

Curtea Constituțională (ustavno sodišče) je s sodbo št. 297/2018 z dne 26. aprila 2018, objavljeno 25. junija 2018, potem ko je sprejelo ugovor protiustavnosti, razsodilo, da je pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti z izvršitvijo katerega koli procesnega dejanja v zadevi, kot je določeno v členu 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009, protiustavno.

22.

Curtea Constituțională (ustavno sodišče) je štelo, da ta določba kazenskega zakonika iz leta 2009 ni predvidljiva in je v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, ker izraz „katero koli procesno dejanje“ iz te določbe zajema tudi dejanja, o katerih osumljenec ali obdolženec ni obveščen. Zaradi te okoliščine naj se ne bi mogel seznaniti s tem, da je bilo zastaranje pretrgano in da je za njegovo kazensko odgovornost začel teči nov zastaralni rok. ( 9 )

23.

Romunski zakonodajalec ni ukrepal, da bi spremenil člen 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009 v smislu, ki ga je določilo Curtea Constituțională (ustavno sodišče), na splošnih sodiščih pa se je izoblikovala neenotna sodna praksa glede pretrganja zastaranja kazenske odgovornosti. ( 10 )

24.

Curtea Constituțională (ustavno sodišče) je s sodbo št. 358/2022 z dne 26. maja 2022, objavljeno 9. junija 2022, potem ko je sprejelo nov ugovor protiustavnosti, razsodilo, da je člen 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009 protiustaven.

25.

To sodišče je poudarilo, da:

26.

Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče), je v sodbi št. 67/2022 z dne 25. oktobra 2022, objavljeni 28. novembra 2022, s katero je odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, kot jo opredeljuje predložitveno sodišče, ( 12 ) navedlo:

27.

V členu 99(ș) zakona št. 303/2004 ( 13 ) je bilo nespoštovanje sodb Curtea Constituțională (ustavno sodišče) ali sodb, ki jih je Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) izdalo v okviru zahtev za varstvo zakonitosti, opredeljeno kot disciplinska kršitev.

28.

Člen 271(s) zakona št. 303/2022 ( 14 ) določa, da pomenijo „[d]isciplinske kršitve […] opravljanje nalog v slabi veri ali iz hude malomarnosti“.

29.

Člen 272 zakona št. 303/2022 določa:

„1.   Šteje se, da sodnik oziroma tožilec ravna v slabi veri, če zavestno krši pravila materialnega ali procesnega prava in če bodisi namerno škoduje drugi osebi bodisi zavestno dopusti, da bo takšna kršitev povzročila škodo drugi osebi.

2.   Sodnik oziroma tožilec stori dejanje iz hude malomarnosti, če zaradi malomarnosti resno, neizpodbitno in neopravičljivo krši pravila materialnega ali procesnega prava.

[…]“.

30.

Curtea de Apel Brașov (pritožbeno sodišče v Brașovu, Romunija) je s sodbo št. 285/AP z dne 30. junija 2020 ( 15 ) več oseb (C. O., C. I., L. N., K. A. in S. P.) pravnomočno obsodilo zaradi kaznivih dejanj davčne utaje in ustanovitve organizirane hudodelske združbe.

31.

Sodišče, ki je izreklo kazen, je v zvezi s kaznivim dejanjem davčne utaje ugotovilo, da obsojene osebe v letu 2010 v svojih poslovnih knjigah v celoti ali delno niso evidentirale poslovnih transakcij in prihodkov od prodaje dizelskega goriva, kupljenega pod režimom odloga plačila trošarin, nacionalnim prejemnikom. Državna blagajna je bila zato oškodovana tako v zvezi z DDV kot trošarino za dizelsko gorivo.

32.

S sodbo so bile izrečene kazni odvzema prostosti in obveznost plačila odškodnine za davčno škodo v skupnem znesku 13.964.482 RON (približno 3.240.000 EUR) vključno z DDV.

33.

Dve od obsojenih oseb (K. A. in S. P.) sta trenutno v zaporu zaradi izvršitve sodbe z dne 30. junija 2020.

34.

Obsojene osebe so zoper sodbo z dne 30. junija 2020 pred predložitvenim sodiščem vložile izredno pravno sredstvo za razveljavitev (člen 426(b) zakonika o kazenskem postopku).

35.

Z izrednim pravnim sredstvom predlagajo razveljavitev te sodbe, ker naj bi bile obsojene kljub izteku zastaralnega roka za kazensko odgovornost. V zvezi s tem se sklicujejo na sodbi Curtea Constituțională (ustavno sodišče) št. 297/2018 in 358/2022.

36.

Po mnenju vlagateljev izrednega pravnega sredstva:

37.

V okviru izrednega pravnega sredstva je Ministerul Public – Direcția Națională Anticorupție (državno tožilstvo – nacionalni direktorat za boj proti korupciji (v nadaljevanju: DNA), Romunija) predlagal, naj se Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje o tem, ali je treba člen 325 PDEU, Odločbo 2006/928 in člen 49 Listine razlagati tako, da omogočajo neuporabo ustavne sodne prakse, ki izhaja iz sodbe št. 358/2022. Po mnenju tega direktorata izvajanje te sodbe pomeni sistemsko tveganje nekaznovanosti v primerih, v katerih se uporablja pravo Unije.

38.

Vlagatelji izrednega pravnega sredstva so nasprotno trdili, da določbe prava Unije v obravnavani zadevi niso upoštevne, zaradi česar naj predlog za sprejetje predhodne odločbe ne bi bil potreben. Poleg tega naj bi imelo načelo uporabe milejšega kazenskega zakona ustavni status in naj bi imelo prednost pred morebitnimi pravili prava Unije.

39.

Predložitveno sodišče trdi, da bi moralo, če bi ugodilo zahtevkom vlagateljev izrednega pravnega sredstva, razveljaviti pravnomočno obsodilno sodbo in ustaviti kazenski postopek, kar bi onemogočilo njihovo nadaljnje prestajanje kazni. Ob upoštevanju te premise v bistvu navaja različne razloge za to, da se načelo milejšega kazenskega zakona, ki ga zagotavlja romunska ustava, v tej zadevi ne bi uporabilo, ker naj bi bila njegova uporaba v nasprotju s pravom Unije.

40.

V teh okoliščinah je Curtea de Apel Brașov (pritožbeno sodišče v Brașovu) Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

41.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 22. februarja 2023, priložen pa mu je bil predlog za obravnavanje po hitrem postopku.

42.

Sodišče je po prejemu potrditve predložitvenega sodišča, da sta bila dva od pritožnikov v prvotnem postopku zaprta zaradi izvršitve sodbe z dne 30. junija 2020 in da bosta v primeru ugoditve izrednim pravnim sredstvom, vloženim zoper njuno obsodbo, izpuščena, odločilo, da bo predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnavalo po nujnem postopku.

43.

Predložitveno sodišče je 24. marca 2023 Sodišču poslalo dodatek k predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki je bil posredovan zadevnim strankam, da bi ga lahko upoštevale v svojih stališčih.

44.

Pisna stališča so predložili štirje vlagatelji izrednega pravnega sredstva v postopku v glavni stvari (C. O, C. I., L. N. in S. P.), romunska vlada in Evropska komisija.

45.

Romunska vlada in Komisija sta se udeležili obravnave 10. maja 2023.

46.

Ne dvomim o dopustnosti treh vprašanj za predhodno odločanje, sprašujem pa se o dopustnosti dodatka, ki ga je predložitveno sodišče predložilo 24. marca 2023.

47.

V tem dodatku predložitveno sodišče Sodišču predlaga, naj v primeru pritrdilnega odgovora na njegova vprašanja vključi obrazložitev, ki preprečuje, da bi zaradi načela prepovedi diskriminacije iz romunske ustave ta odgovor postal brezpredmeten. ( 16 )

48.

Dodatek dejansko vsebuje prikrit nov in dodaten predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki je, kot so poudarili C. I., C. O. in romunska vlada, hipotetičen ( 17 ), saj ni nujno potreben za rešitev prvotnega spora. Dvomi, na katerih temelji, se nanašajo na sodbe, ki so jih romunska sodišča na podlagi sodne prakse Curtea Constituțională (ustavno sodišče) že razveljavila. V prvotnem sporu vlagatelji izrednega pravnega sredstva niso v takem položaju.

49.

Predložitveno sodišče želi s prvima vprašanjema za predhodno odločanje, na kateri je mogoče odgovoriti skupaj, v bistvu izvedeti, ali v dejanskih in pravnih okoliščinah, kakršne opisuje, člen 325(1) PDEU v povezavi s členom 2 Konvencije ZFI, Odločbo 2006/928 in členom 49 Listine nasprotuje nacionalnim predpisom in sodni praksi o pretrganju zastaranja kazenske odgovornosti.

50.

Premisa obeh vprašanj je, da se v primeru uporabe nacionalnih predpisov v smislu sodne prakse Curtea Constituțională (ustavno sodišče) ustvari tveganje nekaznovanosti dejanj, ki pomenijo veliko goljufijo, ki škodi finančnim interesom Unije. V tem okviru so v obrazložitvi predložitvenega sodišča med drugim navedbe iz sodb Sodišča Åkerberg Fransson, ( 18 ) Taricco in drugi, ( 19 ) M. A. S. in M. B. ( 20 ) ter Euro Box Promotion in drugi ( 21 ).

51.

Najprej je treba izključiti uporabo Direktive o ZFI, katere člen 12 določa skupna pravila o zastaralnih rokih za kazensko odgovornost za kazniva dejanja goljufije, ki škodi finančnim interesom Unije, ker:

52.

Glede Direktive 2006/112/ES ( 22 ) je treba navesti, da ta direktiva v povezavi s členom 4(3) PEU državam članicam sicer nalaga dolžnost boja proti goljufijam na področju DDV ( 23 ), vendar ne vsebuje posebnih pravil, ki bi se uporabljala za položaj, kakršen je ta v prvotnem sporu.

53.

Kar zadeva člen 2, člen 19(1), drugi pododstavek, in člen 4(3) PEU, jih je mogoče upoštevati pri analizi združljivosti nacionalnih zakonov in sodne prakse s členom 325(1) PDEU, ki je pravilo primarnega prava, ki določa načelo zaščite finančnih interesov Unije.

54.

Enako velja za Konvencijo ZFI, v kateri je pojasnjeno načelo iz člena 325 PDEU.

55.

Poleg člena 325 PDEU bi lahko na odgovor vplivala tudi Odločba 2006/928. ( 24 ) Čeprav se tu sankcionirana kazniva dejanja nanašajo na goljufije na področju DDV, položaj, ki je nastal s sodno prakso Curtea Constituțională (ustavno sodišče) glede zastaralnih rokov za kazensko odgovornost, vpliva tudi na kazniva dejanja korupcije, zlasti na visoki ravni, kot je Komisija navedla v Poročilu o mehanizmu za sodelovanje in preverjanje za leto 2022 ( 25 ).

56.

Po teh pojasnilih bom v nadaljevanju analiziral:

57.

V skladu s členom 325(1) PDEU države članice „preprečujejo goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, z ukrepi […], ki delujejo svarilno in so takšni, da v državah članicah omogočajo učinkovito zaščito […]“. ( 26 )

58.

Države članice morajo med drugim sprejeti ukrepe, potrebne za zagotavljanje učinkovitega in popolnega pobiranja lastnih sredstev, vključno s prihodki iz naslova uporabe enotne stopnje od usklajene osnove za odmero DDV. ( 27 )

59.

Sklicevanje v členu 325 PDEU na „goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije“, po mnenju Sodišča ( 28 ) pomeni, da so dejanja korupcije lahko povezana s primeri goljufije in obratno dejanja korupcije lahko omogočijo storitev goljufije. Škoda za finančne interese lahko v nekaterih primerih izhaja iz kombinacije goljufije na področju DDV in dejanj korupcije. ( 29 )

60.

„Goljufija“, kot je opredeljena v členu 1 Konvencije ZFI, ( 30 ) zajema prihodke iz naslova uporabe enotne stopnje od usklajene osnove za odmero DDV, ki se določi v skladu s pravili prava Unije. ( 31 )

61.

Kot sem že navedel, so bili obsojenci v tej zadevi obsojeni zaradi kaznivih dejanj davčne utaje in ustanovitve hudodelske združbe, storjenih v zvezi z DDV in trošarinami za dizelsko gorivo. Zato ni dvoma, da se člen 325(1) PDEU uporablja in da gre za velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije: znesek goljufije presega 50.000 EUR (člen 2(1) Konvencije ZFI).

62.

Države članice imajo pri izvajanju člena 325(1) PDEU svobodo pri izbiri sankcij, ki se uporabijo. Te so lahko upravne, kazenske ali kombinacija obojih. Vsekakor pa morajo zagotoviti pobiranje vseh prihodkov iz naslova DDV in tako zaščititi finančne interese Unije. Kazenske sankcije so lahko nujne za odvračilno in učinkovito preprečevanje nekaterih primerov velike goljufije na področju DDV. ( 32 )

63.

Romunska zakonodaja določa kazenske sankcije za takšne goljufije in v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe ni nobenega dvoma, da so kot take učinkovite in odvračilne. Prav tako ni sporno, da so abstraktno gledano zastaralni roki, ( 33 ) ki so v kazenskem zakoniku iz leta 2009 določeni za to kategorijo kaznivih dejanj, ustrezni, ( 34 ) to je da niso v nasprotju z učinkovitostjo in odvračilnostjo kazni. Ti roki presegajo minimalne roke, določene v členu 12 Direktive o ZFI.

64.

Postavljeno vprašanje se torej ne nanaša na kazni, ki jih določa romunsko pravo, niti na zastaralne roke, določene v kazenskem zakoniku iz leta 2009, temveč na pravno nemožnost pretrganja teh rokov po dveh sodbah Curtea Constituțională (ustavno sodišče).

65.

Za najvišja romunska sodišča je zastaranje kazenske odgovornosti v njihovem pravnem redu element materialnega prava (in torej ne procesnega prava). Ta premisa ni v nasprotju s pravom Unije, kot bom analiziral v nadaljevanju.

66.

Posledica, ki izhaja iz teh sodb in neaktivnosti nacionalnega zakonodajalca, je, da v določenem obdobju ( 35 ) z nobenim procesnim dejanjem, izvršenim v kazenskem postopku, ni bilo mogoče pretrgati zastaranja kazenske odgovornosti. Odprava razlogov za pretrganje se šteje za „milejši kazenski zakon“ v smislu člena 15(2) romunske ustave in člena 5 kazenskega zakonika iz leta 2009. Kljub različni sodni praksi nižjih sodišč je to razlaga romunskega prava, ki jo je treba glede tega časovnega obdobja upoštevati, saj sta jo kot zavezujočo določili Curtea Constituțională (ustavno sodišče) v sodbah št. 297/2018 in št. 358/2022 ter Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) v sodbi št. 67/2022, izdani na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti.

67.

Osebam, obsojenim zaradi velikih goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, in drugih kaznivih dejanj, ( 36 ) se zato lahko obsodbe razveljavijo, te osebe pa so izpuščene iz zapora: zadostuje, da so med storitvijo dejanj in pravnomočno sodbo, s katero so bile izrečene kazni, potekli zastaralni roki (brez možnosti upoštevanja morebitnih razlogov za pretrganje), določeni v kazenskem zakoniku iz leta 2009.

68.

Predložitveno sodišče ( 37 ) zagovarja razlago nacionalnega prava, na podlagi katere bi bilo mogoče izključiti obstoj „milejšega kazenskega zakona“ v sporu. ( 38 ) Vendar je za tako odločitev pristojno le samo. Možnost, da se nacionalno pravo razlaga v skladu s pravom Unije, čeprav to pomeni odstopanje od sodne prakse hierarhično višjega sodišča, omejuje dejstvo, da nacionalnega prava ni dopustno razlagati contra legem. ( 39 )

69.

Sam ne vidim, kako bi bilo mogoče romunska ustavna pravila in sodno prakso glede pretrganja zastaranja kazenske odgovornosti v obdobju 2018–2022 razlagati tako, da to ne bi bilo v nasprotju z odločbama Curtea Constituțională (ustavno sodišče). Z njima je dokončno določeno pravo, ki prevlada v Romuniji, njegova sodna praksa pa je „zadnja beseda“ o nacionalnem pravu. ( 40 )

70.

Po izključitvi možnosti drugačne razlage se je treba vprašati, ali nacionalno pravo, kot izhaja iz predpisov in ustavne sodne prakse, ki jih razlaga, krši obveznost, da se velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, kaznujejo z učinkovitimi in odvračilnimi kazenskimi sankcijami. Predložitveno sodišče v predložitveni odločbi meni, da gre za takšno kršitev.

71.

Na podlagi informacij, ki so na voljo v okviru postopka predhodnega odločanja, bi bilo to presojo mogoče šteti za utemeljeno, če bi položaj v Romuniji v obravnavanem obdobju povzročil nekaznovanost velikega števila kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, tako da to ne bi bilo združljivo s členom 325(1) PDEU.

72.

Sodišče pripisuje obveznosti preprečevanja nezakonitih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, z ukrepi, ki delujejo odvračilno in so učinkoviti, neposredni učinek. Člen 325(1) PDEU državam članicam nalaga natančno obveznost rezultata, ki ni odvisna od nobenega pogoja. ( 41 )

73.

Vsaka država članica mora zagotoviti, da ureditev, ki se uporablja za kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, ni taka, da pomeni sistemsko tveganje nekaznovanosti. Vendar mora pri tem ohraniti varstvo temeljnih pravic obdolženih oseb. ( 42 )

74.

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je romunski zakonodajalec to obveznost kršil skoraj štiri leta, ker po sodbi Curtea Constituțională (ustavno sodišče) št. 297/2018 ni spremenil člena 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009. Sprememba je bila nazadnje izvedena z uredbo-zakonom št. 71/2022, vendar je v obdobju med izdajo navedene sodbe in sprejetjem te uredbe-zakona zaradi retroaktivnega učinka načela lex mitior veliko hudih kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, ostalo nekaznovanih.

75.

Odločba 2006/928 je akt, ki ga je Komisija sprejela na podlagi Akta o pristopu in je del primarnega prava Unije. Natančneje, gre za sklep v smislu člena 288, četrti odstavek, PDEU.

76.

Tudi poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu, pripravljena v okviru mehanizma za sodelovanje in preverjanje (MeSP), vzpostavljenega z Odločbo 2006/928, je treba opredeliti kot akte, ki jih je institucija Unije sprejela na pravni podlagi člena 2 te odločbe. ( 43 )

77.

Sodišče je že analiziralo naravo in pravne učinke Odločbe 2006/928, pri čemer je poudarilo, da je za Romunijo v celoti zavezujoča, dokler ne bo razveljavljena.

78.

Merila, določena v Prilogi k Odločbi 2006/928, so namenjena zagotovitvi spoštovanja vrednote pravne države (člen 2 PEU), in so za Romunijo zavezujoča: ta država članica mora sprejeti ustrezne ukrepe za njihovo izpolnitev, pri čemer mora na podlagi načela lojalnega sodelovanja (člen 4(3) PEU) ustrezno upoštevati poročila, ki jih pripravi Komisija, in priporočila iz teh poročil. ( 44 )

79.

Natančneje, z Odločbo 2006/928 je bil vzpostavljen MeSP ter so bila določena merila na področju reforme pravosodja in boja proti korupciji v Romuniji, ki so navedena v členu 1 in podrobno opredeljena v Prilogi k tej odločbi. Ta merila so zavezujoča, tako da za Romunijo velja posebna obveznost, da jih upošteva in da se izogne izvajanju vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili njihovo izpolnitev. ( 45 )

80.

Predložitveno sodišče poudarja, da romunska sodišča nadaljujejo z ustavljanjem kazenskih postopkov, tudi z izrednim pravnim sredstvom za razveljavitev, zaradi odprave razlogov za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti med letoma 2018 in 2022, ki izhaja iz sodne prakse Curtea Constituțională (ustavno sodišče).

81.

V zvezi s tem opozarja, da je bilo v Poročilu o mehanizmu za sodelovanje in preverjanje za leto 2022 ugotovljeno, da bi zadevni položaj lahko imel „pomemben vpliv na tekoče predhodne in sodne postopke“ z možnimi „resnimi posledicami“ zaradi „odprave kazenske odgovornosti v večjem številu zadev“. ( 46 ) Zato meni, da to zadeva celoten romunski pravosodni sistem.

82.

Stanje, ki ga opisuje predložitveno sodišče in je opisano v poročilu o mehanizmu za sodelovanje in preverjanje za leto 2022, kaže na tveganje nekaznovanosti v Romuniji za kazniva dejanja velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije (in kazniva dejanja korupcije na visoki ravni, ki so z njimi pogosto povezana), v obdobju 2018–2022, čeprav ni natančno ugotovljeno, koliko primerov škodi tem finančnim interesom. To tveganje izhaja iz neobstoja razlogov za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti (in hkrati iz predolgega trajanja zadevnih kazenskih postopkov, ki presega zastaralni rok).

83.

Predložitveno sodišče mora ugotoviti – kot dejansko vprašanje – ali zaradi sodne prakse Curtea Constituțională (ustavno sodišče) v romunski državi obstaja sistemsko tveganje nekaznovanosti za kazniva dejanja velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, in za z njimi povezana kazniva dejanja korupcije. V tem primeru bi Romunija kršila posebno obveznost izpolnjevanja meril, določenih v Prilogi k Odločbi 2006/928 (zlasti meril glede boja proti korupciji).

84.

Člen 325(1) PDEU ima tako kot Odločba 2006/928 neposredni učinek. V skladu z načelom primarnosti prava Unije ti določbi učinkujeta tako, da se nasprotujoči nacionalni ukrepi ipso iure ne uporabljajo. ( 47 )

85.

„Pristojna nacionalna sodišča morajo […] obveznostim, ki izhajajo iz člena 325(1) in (2) PDEU, dati polni učinek in ne smejo uporabiti nacionalnih določb, med drugim na področju zastaranja, ki v okviru postopka, ki se nanaša na huda kazniva dejanja na področju DDV, preprečujejo uporabo učinkovitih in odvračilnih sankcij za boj zoper goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije“. ( 48 )

86.

V postopku, ki je predmet spora, se izvajata člen 325(1) PDEU in Odločba 2006/928, kar pomeni, da se „izvaja[…] pravo Unije“ v smislu člena 51(1) Listine.

87.

Na tej podlagi mora predložitveno sodišče zagotoviti spoštovanje temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina (v tem primeru obsojenih oseb). Če se iz zgoraj navedenih razlogov odloči, da ne bo uporabilo nacionalne sodne prakse o neobstoju razlogov za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti v obdobju 2018–2022, tega ne more storiti brez upoštevanja določb Listine, ki niso manj pomembne od člena 325(1) PDEU. ( 49 )

88.

Obveznost zagotavljanja učinkovitega pobiranja lastnih sredstev Unije nacionalnih sodišč ne odvezuje dolžnosti, da zagotovijo spoštovanje temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, ko gre za kazenske postopke zaradi kaznivih dejanj na področju DDV, v katerih se uporablja pravo Unije. ( 50 )

89.

V tem okviru je temeljna pravica, ki bi lahko upravičila ohranitev in uporabo sodne prakse romunskega ustavnega sodišča, tista, ki je zapisana v zadnjem stavku člena 49(1) Listine: retroaktivnost milejšega kazenskega zakona ali lex mitior.

90.

Naj ponovim, da obveznost varovanja lastnih sredstev Unije na področju DDV ne more odvezati nacionalnih sodišč od uporabe lex mitior kot načela, povezanega z načelom zakonitosti v kazenskih zadevah, ki je neločljiv element pravne države. Zadnjenavedeno načelo pa je ena od primarnih vrednot, na katerih temelji Unija (člen 2 PEU).

91.

V skladu s členom 49(1) Listine se „ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Če je bila v času po storitvi dejanja z zakonom predpisana milejša kazen, se uporabi ta.“

92.

Načelo retroaktivnosti milejšega kazenskega zakona, ki je s temi besedami zapisano v Listini, je del primarnega prava Unije ( 51 ) in je določeno v mednarodnih pogodbah, ki so jih sklenile države članice Unije ( 52 ).

93.

Po mnenju Sodišča „uporaba ugodnejše kazenske zakonodaje nujno pomeni časovno sosledje zakonov in temelji na ugotovitvi, da je zakonodajalec spremenil stališče bodisi glede kazenskopravne kvalifikacije dejstev bodisi glede kazni, ki se izreče za kaznivo dejanje“. ( 53 )

94.

Načelo lex mitior je zasnovano kot izjema od prepovedi retroaktivne uporabe kazenskih predpisov. Ker retroaktivnost in bonam partem koristi obtožencu, ni mogoče trditi, da je z izvršitvijo poznejšega kazenskega zakona kršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (nullum crimen, nulla poena sine lege). Preprosto povedano, stari zakon, ki je veljal v času dejanj, ki pomenijo kaznivo dejanje, je retroaktivno nadomeščen z novim zakonom, s čimer se izboljša kazenski položaj obtožene (ali obsojene) osebe.

95.

Čeprav je njegova podlaga sporna, načelo lex mitior temelji na preudarku, da oseba, katere ravnanja po (spremenjenem) stališču zakonodajalca ni več mogoče sankcionirati s kaznijo, ki jo je predvideval prejšnji zakon, ne sme biti obsojena oziroma ji ne sme biti še naprej odvzeta prostost. Tako je ta oseba deležna ugodnosti, ki izhajajo iz novih vrednot, uvedenih s poznejšimi zakoni. ( 54 )

96.

Iz Pojasnil k Listini (člen 52(3)) izhaja, da ima pravica, priznana v členu 49 Listine, enak pomen in obseg kot pravica, ki jo zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP).

97.

Ker EKČP tega načela ni izrecno vključevala, ga je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) po zgledu sodne prakse Sodišča izpeljalo iz člena 7 EKČP. ( 55 )

98.

Po mnenju ESČP:

99.

Vendar doslej niti ESČP niti Sodišče nista natančno opredelila točnega področja uporabe načela lex mitior v zadevah, kot je obravnavana. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišču omogoča razvoj sodne prakse, da bi pojasnilo, ali iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine izhajajo:

100.

V ustavnih tradicijah držav članic v zvezi z načelom lex mitior dejansko ni veliko skupnih točk. Nekatere tega temeljnega kazenskopravnega jamstva skoraj ne poznajo, druge pa mu priznavajo široko področje uporabe in celo ustavnopravno naravo (med drugim Portugalska, Romunija, Italija in Španija). Menim, da bi moralo Sodišče na podlagi člena 49(1), zadnji stavek, Listine določiti avtonomen in poseben standard varstva, ki bi naslovnikom zagotavljal visoko raven varstva, in ne le varstvo de minimis.

101.

Člen 49(1), zadnji stavek, Listine napotuje na retroaktivnost zakona, ki določa „milejšo kazen“. Kot sem že navedel, Sodišče napotuje, da uporaba milejšega kazenskega zakona temelji na ugotovitvi, da je zakonodajalec spremenil stališče „bodisi glede kazenskopravne kvalifikacije dejstev bodisi glede kazni, ki se izreče za kaznivo dejanje“. ( 59 )

102.

Ti napotitvi nista odločilni, vendar kažeta na to, da se načelo lex mitior iz Listine uporablja le za pravila kazenskega materialnega prava, in ne za pravila kazenskega procesnega prava.

103.

Če je tako, bo treba vsekakor ugotoviti, ali sta zastaralni rok in njegovo pretrganje vsebinska (materialna) ali zgolj postopkovna elementa za namene člena 49 Listine. To je pomembno pojasnilo, ker so postopkovna pravila kazenskega prava običajno v skladu s pravilom tempus regit actum.

104.

V skladu s sodno prakso romunskih vrhovnih sodišč so pravila, ki urejajo zastaranje v kazenskih postopkih, v tej državi materialnopravna. Nobena določba prava Unije ne nasprotuje tej nacionalni sodni praksi, kot je Sodišče priznalo v sodbi M. A. S. in M. B.

105.

Področje varstva finančnih interesov Unije z določitvijo kazenskih sankcij spada med deljene pristojnosti Unije in držav članic v smislu člena 4(2) PDEU.

106.

V času spornega dejanskega stanja zakonodajalec Unije še ni uskladil pravil o zastaranju, ki se uporabljajo v kazenskih postopkih na področju DDV. ( 60 ) Države članice so lahko svobodno določile, da v njihovem pravnem sistemu ureditev zastaranja kazenske odgovornosti in njenega pretrganja spada pod materialno kazensko pravo. ( 61 )

107.

Ker zastaralni roki za kazensko odgovornost za kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, niso usklajeni, je v zakonodaji vsake države članice določeno, ali so njena pravila o zastaranju postopkovne ali materialne narave. ( 62 )

108.

Res je, da se je Sodišče v sodbi Taricco odločilo, da bo zastaralnim rokom za kazensko odgovornost pripisalo postopkovno naravo, kot je navedlo ESČP ( 63 ); v drugih zadevah pa je Sodišče glede zastaralnih rokov zavzelo drugačno stališče. ( 64 )

109.

Sodna praksa ESČP se je nagibala k temu, da so ta pravila postopkovna, saj ne določajo kaznivih dejanj in kazni zanje, temveč le predpogoj za preiskavo zadeve. ( 65 ) Vendar je ESČP menilo, da je člen 7 EKČP kršen, če je obdolženec obsojen za kaznivo dejanje, za katero je zastaralni rok že potekel. ( 66 )

110.

Sodišče je v sodbi M. A. S. in M. B. ( 67 ) (po mojem mnenju upravičeno) sodbo Taricco prilagodilo tako, da je:

111.

Glede na sodbo M. A. S. in M. B. menim, da lahko vsaka država članica, dokler pravo Unije ni harmonizirano, ( 70 ) še naprej priznava materialnopravno naravo pravilom, ki urejajo zastaranje kazenske odgovornosti (seveda vključno s pravili, ki urejajo pretrganje zastaranja). Prav tako za ta pravila velja načelo lex mitior iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine.

112.

Curtea Constituțională (ustavno sodišče) je poleg tega, da je menilo, da zastaranje kazenske odgovornosti spada na področje kazenskega materialnega prava, ugotovilo neustavnost člena 155 kazenskega zakonika iz leta 2009, ki se nanaša na pretrganje zastaralnih rokov. Na podlagi te sodne prakse so v obdobju od 25. junija 2018 do 30. maja 2022 ti roki tekli brez možnosti pretrganja.

113.

Mogoče bi bilo trditi, da odločbe ustavnega sodišča niso „milejši kazenski zakon“, saj ne gre za zakonodajne ukrepe, ki jih sprejme država članica. Vendar menim, da je treba ta ugovor zavrniti.

114.

Curtea Constituțională (ustavno sodišče) je z ugotovitvijo neustavnosti člena 155 kazenskega zakonika iz leta 2009 delovalo kot „negativni zakonodajalec“. ( 71 ) V državah s koncentrirano presojo ustavnosti imajo ugotovitve neustavnosti zakonov podobno vrednost in zavezujočo moč kot sami zakoni, katerih popolna ali delna neuporaba (in po potrebi ničnost) se razglasi zaradi njihove nezdružljivosti z nacionalno ustavo. V teh državah imajo ugotovitve neustavnosti zakonov učinek erga omnes in pomenijo popolno ali delno odpravo teh zakonov iz pravnega reda (Španija, Poljska, Portugalska, Litva, Romunija, Nemčija in Italija).

115.

Za namene retroaktivne uporabe lex mitior torej ne vidim razlike med popolno ali delno razveljavitvijo kazenskega zakona s poznejšim zakonom (odločitev zakonodajalca) in popolno ali delno odpravo tega zakona iz pravnega reda z razglasitvijo neustavnosti (odločitev ustavnega sodišča). ( 72 )

116.

Zato je razglasitev neustavnosti, kot jo je v svojih sodbah št. 297/2018 in 358/2022 izreklo Curtea Constituțională (ustavno sodišče), za namene uporabe načela lex mitior vsebinsko enakovredna spremembi zakonodaje. Taka razglasitev je zavezujoča za vse javne organe, vključno s sodišči, ( 73 ) čeprav so ta še vedno pristojna za presojo skladnosti nacionalne zakonodaje, za katero je ustavno sodišče ugotovilo, da je v skladu z ustavo, s pravom Unije ( 74 ).

117.

V tem sporu je s sodbama št. 297/2018 in 358/2022 Curtea Constituțională (ustavno sodišče) rešeno vprašanje romunskega ustavnega prava, ne da bi se odločalo o njegovi skladnosti s pravom Unije ali „da se ne bi priznavala“ primarnost prava Unije.

118.

Ko se Sodišče sklicuje na „časovno sosledje zakonov“, uporablja izraz „zakoni“ v širšem smislu. To seveda vključuje zakone, ki so jih sprejeli zakonodajni organi držav članic, pa tudi spremembe teh istih zakonov, ki so posledica razglasitve neustavnosti s strani ustavnega sodišča. Menim, da je ta trditev bolj v skladu z obveznostjo, da se pravice, varovane z Listino, ne razlagajo tako, da bi se omejila njihova vsebina.

119.

Sodba ESČP v zadevi Ruban proti Ukrajini ni v nasprotju z razlago, ki jo predlagam. Ta zadeva se je nanašala na morebitno kršitev načela lex mitior s strani ukrajinske države zaradi sodbe njenega ustavnega sodišča. ESČP je zavrnilo, da bi bil kršen člen 7 EKČP, vendar je razglasitev neustavnosti analiziralo, kot da bi šlo za zakonodajno spremembo, ne da bi ugovarjalo, da ta ustavna sodna praksa ne pomeni časovnega sosledja „zakonov“. ( 75 )

120.

Zdi se, da se je ESČP v sodbi Scoppola proti Italiji nagibalo k omejitvi uporabe lex mitior na kazenske postopke, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. ( 76 ) Vendar je v nekaterih poznejših zadevah to načelo razširilo tudi na pravnomočne sodbe, če nacionalno pravo dopušča to možnost. ( 77 )

121.

Na prvi pogled bi bilo mogoče meniti, da je tudi Sodišče načelo lex mitior omejilo na nepravnomočne sodbe. ( 78 ) Vendar menim, da bi bil tak vtis prenagljen glede na dejstvo, da je v zadevi Delvigne obravnavana nacionalna zakonodaja obsojenim osebam omogočala, da se položaj, ki izhaja iz prejšnje pravnomočne kazenske obsodbe, preveri v skladu z novim zakonom.

122.

Menim, da bi se moral lex mitior uporabljati tudi za pravnomočne kazenske sodbe, ki se še izvršujejo. Priznavam, da to ne velja v vseh državah članicah Unije, vendar so nekatere sprejele to rešitev. ( 79 ) Tudi v državah, v katerih se lex mitior praviloma ne uporablja za pravnomočne kazenske sodbe, obstajajo številne izjeme od tega pravila. Tako se retroaktivni učinek in melius pogosto razširi na takšne sodbe, kadar tako določa nova kazenska zakonodaja, kadar je neko ravnanje dekriminalizirano ( 80 ) ali kadar ustavno sodišče ugotovi neustavnost kazenskega zakona. ( 81 )

123.

Vsekakor ima načelo iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine samostojen pomen, ki ni odvisen od pluralnosti rešitev, ki so jih sprejele države članice, raven varstva, ki jo mora zagotavljati, pa mora biti visoka in ne de minimis, kot sem že predlagal.

124.

Ni logično, da bi se zakonodajalčeva sprememba vrednot (ali kaznovalnih meril) uporabljala le v korist obdolžencev ali obtožencev, ne pa tudi tistih, ki zaradi podobnih dejanj prestajajo pravnomočne kazni. Pomanjkanje logike je še očitnejše v primeru dekriminalizacije ravnanja, ki je bilo prej kaznivo, s poznejšim zakonom (abolitio criminis). Z vidika čiste pravne vesti je nesprejemljivo, da bi v takem primeru zgolj časovni razlogi določali, da osebe, ki so za takšno ravnanje pravnomočno obsojene, ostanejo v zaporu, medtem ko se storilci istega ravnanja, ki še čakajo na izrek kazni, izognejo kazenski odgovornosti.

125.

Isto merilo pravičnosti in doslednosti, ki v okviru lex mitior velja za obdolžence ali obtožence, je mogoče uporabiti tudi za že obsojene osebe. Ponavljam, ni razumno, da bi dve osebi, ki sta na isti dan storili podobni dejanji, uživali ali ne uživali ugodnosti tega načela samo zato, ker se je kazenski postopek za eno od njiju končal hitreje in pripeljal do pravnomočne obsodbe, medtem ko za drugo osebo, ki še ni pravnomočno obsojena, traja dlje.

126.

Logika načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona mora veljati tudi za pravnomočne kazenske sodbe, da se preprečijo neskladja, kot je navedeno. Res pa je, da ta rešitev vključuje postopek ponovne preučitve pravnomočnih obsodb, vendar se mi ta ugovor ne zdi nepremostljiv. To vsekakor drži v primeru dekriminalizacije ravnanj, ki so bila prej opredeljena kot kazniva, in ne vem, zakaj bi bil nepremostljiv v drugih primerih časovnega sosledja zakonov. ( 82 )

127.

Ponovna preučitev pravnomočnih sodb zaradi lex mitior zahteva, da je v nacionalnem pravu predvideno procesno sredstvo za ponovno preučitev na predlog obsojene osebe. V Romuniji je to v skladu s predložitveno odločbo izredno pravno sredstvo za razveljavitev na podlagi člena 426(1)(b) romunskega zakonika o kazenskem postopku, ob upoštevanju omejitev iz sodbe št. 67/2022 Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno sodišče).

128.

Če povzamem, predlagam razlago načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določenega v členu 49(1), zadnji stavek, Listine, v skladu s katero:

129.

V obravnavani zadevi načelo retroaktivnosti milejšega kazenskega zakona iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine upravičuje oprostitev kazenske odgovornosti obsojencev, za katere je prvotno veljala ureditev pretrganja zastaranja kazenske odgovornosti, ki je bila pozneje razglašena za neustavno, če gre za področja, na katerih se uporablja pravo Unije. Oprostitev torej zajema kazniva dejanja velike goljufije, ki škodi finančnim interesom Unije, ki so v nasprotju s členom 325 PDEU in Odločbo 2006/928.

130.

Pravo Unije zato v položaju, kot je opisani, ne zahteva, da se sporna sodna praksa Curtea Constituțională (ustavno sodišče) ne uporabi, čeprav njeni učinki pomenijo nekaznovanost storilcev nekaterih od teh kaznivih dejanj.

131.

Če bi Sodišče v nasprotju z mojim predlogom menilo, da se retroaktivnost milejšega kazenskega zakona na podlagi člena 49(1), zadnji stavek, Listine v obravnavani zadevi ne uporablja, bi bilo treba preučiti, ali romunsko pravo določa višji standard varstva načela lex mitior.

132.

Sodišče države članice se lahko sooči, kot v obravnavani zadevi, s položajem, v katerem mora oceniti skladnost nacionalne določbe ali ukrepa, s katerim se izvaja pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, s temeljnimi pravicami.

133.

Če v teh okoliščinah ravnanje držav članic ni v celoti določeno s pravom Unije, člen 53 Listine potrjuje, da lahko nacionalni organi in sodišča uporabijo nacionalne standarde glede varstva temeljnih pravic.

134.

V romunskem pravu je nacionalni standard varstva načela retroaktivnosti milejšega kazenskega zakona določen v členu 15(2) ustave in členu 5(1) kazenskega zakonika iz leta 2009, katerih področje uporabe je pojasnilo Curtea Constituțională (ustavno sodišče).

135.

Kot sem že opozoril, je v sodni praksi Curtea Constituțională (ustavno sodišče) in Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) navedeno, da so pravila o zastaranju kazenske odgovornosti in pravila o pretrganju zastaralnih rokov materialnopravna in se zanje zato uporablja načelo lex mitior. ( 83 )

136.

V sodbah Curtea Constituțională (ustavno sodišče) št. 297/2018 in 358/2022 je bilo poudarjeno, da zaradi uporabe tega načela (med 25. junijem 2018 in 30. majem 2022) ni obstajal noben razlog za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti.

137.

Sodišče meni, da morata biti za to, da bi bilo mogoče uporabiti ta nacionalni standard varstva načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, ki ga določa romunsko pravo, izpolnjena dva pogoja: ( 84 )

138.

Kar zadeva prvi pogoj, pravo Unije ne določa posebne ureditve na tem področju. Uporaba romunskega standarda varstva torej ne vpliva na raven varstva iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine.

139.

Težje je določiti, ali standard varstva načela lex mitior v romunskem pravu posega v enotnost, primarnost in polni učinek prava Unije, saj sodne prakse, izoblikovane v sodbi M. A. S. in M. B. na eni strani ter v sodbi Euro Box Promotion na drugi, ni lahko uskladiti.

140.

Sodišče je v sodbi M. A. S. in M. B.:

141.

Sodišče je tako dopustilo omejitev uporabe načela primarnosti prava Unije: nacionalna sodišča lahko uporabijo nacionalne predpise, ki so v nasprotju s pravom Unije, da bi zaščitila temeljno pravico (načelo zakonitosti v kazenskem pravu), ki jo nacionalno pravo zagotavlja na višji ravni, kot je določena v pravu Unije. ( 89 )

142.

Sodba M. A. S. in M. B. torej nacionalnemu sodišču ne nalaga, da bi moralo dati absolutno prednost zaščiti finančnih interesov Unije do te mere, da bi ti prevladali nad temeljno pravico, kot je načelo zakonitosti v kazenskem pravu.

143.

Sodišče je v sodbi Euro Box Promotion analiziralo romunsko zakonodajo in ustavno sodno prakso ( 90 ), ki bi tako kot italijanska zakonodaja v zadevi M. A. S. in M. B. lahko povzročila sistemsko tveganje nekaznovanosti dejanj, ki pomenijo huda kazniva dejanja goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, v škodo obveznosti iz člena 325(1) PDEU. Na koncu te analize je navedlo, da:

144.

Menim, da je obravnavani spor bolj podoben sporu, v katerem je bila izdana sodba M. A. S. in M. B., kot tistemu iz sodbe Euro Box Promotion. V zadnjenavedeni sodbi je Sodišče ugotovilo, da pri praksi v zvezi s sestavo senatov vrhovnega sodišča, specializiranih za korupcijske zadeve, ki jo je romunsko ustavno sodišče razglasilo za neustavno, ni prišlo do kršitve člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine. Prav tako v romunskem pravu ni bilo jasnega nacionalnega standarda varstva pravice do neodvisnega sodišča, predhodno ustanovljenega z zakonom. To je ena od strank na obravnavi navedla kot odgovor na vprašanje Sodišča, vendar sta romunska vlada in Komisija zanikali obstoj takega standarda. ( 95 )

145.

Vsekakor menim, da sklicevanje na sistemsko tveganje nekaznovanosti hudih kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, ne upravičuje omejevanja temeljne pravice, kot je pravica do retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, če v ustavnem sistemu države članice obstaja višji standard varstva te pravice, kot je določen v členu 49(1), zadnji stavek, Listine.

146.

Skratka, če ne bi bila sprejeta razlaga člena 49(1), zadnji stavek, Listine, ki jo zagovarjam, bi bil s sodno prakso Curtea Constituțională (ustavno sodišče) o neobstoju razlogov za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti med letoma 2018 in 2022 določen višji nacionalni standard varstva načela retroaktivnosti lex mitior, kot ga določa ta člen Listine.

147.

Res je, da lahko uporaba tega nacionalnega standarda povzroči tveganje nekaznovanosti oseb, ki so bile preganjane zaradi storitve velikih goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot sem že analiziral in kot poudarja predložitveno sodišče.

148.

Vendar je v precedenčni zadevi, v kateri je bila izrečena sodba M. A. S. in M. B., obstajalo enako tveganje nekaznovanosti in ne vidim razloga za drugačno presojo v tej zadevi. V nasprotju z zadevo Euro Box Promotion tu očitno obstaja višji nacionalni standard varstva načela lex mitior, tako kot v zadevi M. A. S. in M. B.

149.

Finančne interese Unije je treba nedvomno zaščititi, vendar to ne sme prevladati nad varstvom temeljne pravice, kot je načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona.

150.

Temeljne pravice v skupnosti, ki temelji na pravu, kakršna je Unija, niso manj pomembne od njenih finančnih interesov. Povedano drugače, finančnih interesov Unije ni mogoče ščititi na račun kršitve temeljnih pravic.

151.

Če je uporaba člena 325 PDEU in pravil za njegovo izvajanje pomanjkljiva in se v eni ali več državah pojavi sistemsko tveganje nekaznovanosti, ima Unija na voljo druge pravne mehanizme za ukrepanje, kot je tožba zaradi neizpolnitve obveznosti. Menim, da znižanje ravni varstva načela lex mitior za boljšo zaščito finančnih interesov Unije ni združljivo z vrednoto pravne države iz člena 2 PEU.

152.

Zato se primarnost prava Unije v tem primeru ne uporabi in predložitvenemu sodišču se ni treba vzdržati uporabe sodne prakse Curtea Constituțională (ustavno sodišče), da bi zagotovilo spoštovanje člena 325(1) PDEU in Odločbe 2006/928. Nasprotno, to sodno prakso bi moralo upoštevati, da bi ohranilo višji standard varstva načela lex mitior v romunskem pravu, ki je po svoji naravi v korist storilcem kaznivih dejanj.

153.

Ta rešitev je tudi najbolj skladna z načelom zakonitosti v kazenskem pravu in njegovimi zahtevami po predvidljivosti in določnosti kazenskega zakona, ki se uporablja. ( 96 ) S sodbama Curtea Constituțională (ustavno sodišče), ki ju dopolnjuje sodba Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče), je bila pojasnjena ureditev pretrganja zastaranja kazenske odgovornosti iz člena 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009 po tem, ko so se določeno obdobje pri splošnih sodiščih pojavljali dvomi v zvezi s tem. Če se ta sodna praksa ne bi uporabila, bi to vneslo novo negotovost glede pretrganja zastaranja kazenske odgovornosti med letoma 2018 in 2022.

154.

Predložitveno sodišče tretje vprašanje postavlja za primer, da bi Sodišče na prvi dve vprašanji odgovorilo pritrdilno (in samo če ne bi bilo mogoče ugotoviti razlage, ki bi bila v skladu s pravom Unije).

155.

Ker predlagam, naj se na prvi vprašanji odgovori nikalno, tretjega vprašanja ne bi bilo treba obravnavati. Vendar bom to storil za primer, da bi Sodišče zavzelo drugačno stališče.

156.

Sodišče se je o vidikih romunskega pravosodnega sistema že izreklo, ( 97 ) tako da je mogoče odgovoriti na zadnjenavedeno vprašanje za predhodno odločanje. Predložitveno sodišče v tem vprašanju poudarja možnost, da so sodniki disciplinsko kaznovani, če odstopajo od sodne prakse ustavnega sodišča, ker menijo, da ta ni v skladu s pravom Unije.

157.

Kot navajata predložitveno sodišče ( 98 ) in romunska vlada, je bil člen 99(ș) zakona št. 303/2004, v skladu s katerim se je neupoštevanje sodb Curtea Constituțională (ustavno sodišče) ali Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče), izdanih v postopkih za varstvo zakonitosti, štelo za disciplinsko kršitev, po sodbi RS razveljavljen.

158.

Vendar je bilo v sodbi Curtea Constituțională (ustavno sodišče) št. 520/2022 z dne 9. novembra 2022 navedeno, da lahko to, da sodniki ne spoštujejo sodb Curtea Constituțională (ustavno sodišče) ali Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče), privede do disciplinske sankcije, če je sodnik ravnal v slabi veri ali iz hude malomarnosti. Predložitveno sodišče se sprašuje o združljivosti te nove disciplinske ureditve s pravom Unije.

159.

Sodbi Euro Box Promotion in RS vsebujeta dovolj namigov za odgovor na to vprašanje. Zato bom zgolj povzel nekatere tam navedene ugotovitve:

160.

Na tretje vprašanje za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti v tem smislu.

161.

Glede na navedeno predlagam, naj se na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Curtea de Apel Brașov (pritožbeno sodišče v Brașovu, Romunija), odgovori: