SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,

predstavljeni 29. junija 2023 ( 1 )

Zadeva C‑107/23 (PPU) [Lin] ( i )

C. I.,

C. O.,

K. A.,

L. N.,

S. P.

proti

Statul român

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel Braşov (pritožbeno sodišče v Brașovu, Romunija))

„Predhodno odločanje – Zaščita finančnih interesov Unije – Goljufija v zvezi z DDV – Člen 325(1) PDEU – Konvencija ZFI – Direktiva (EU) 2017/1371 – Obveznost boja proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z odvračilnimi in učinkovitimi ukrepi – Odločba 2006/928/ES – Mehanizem za sodelovanje in preverjanje napredka Romunije pri izpolnjevanju posebej določenih meril na področjih reforme pravosodja in boja proti korupciji – Zastaralni rok v kazenski zadevi – Sodba, s katero je razglašena neustavnost nacionalnih pravil o pretrganju zastaranja kazenske odgovornosti – Sistemsko tveganje nekaznovanosti – Varstvo temeljnih pravic – Člen 49(1), zadnji stavek, Listine – Načelo reatroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona (lex mitior) – Nacionalni standard varstva temeljnih pravic – Obveznost nacionalnih sodišč, da zagotovijo polni učinek sodb Curtea Constituțională (ustavno sodišče) – Disciplinska odgovornost sodnikov v primeru neupoštevanja teh odločb – Pooblastilo za neuporabo odločb Curtea Constituțională (ustavno sodišče), ki niso v skladu s pravom Unije – Načelo primarnosti prava Unije“

1.

Predložitveno sodišče v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe Sodišče prosi za razlago več določb prava Unije, da bi odločilo, ali bo ugodilo izrednim pravnim sredstvom za razveljavitev, ki so jih vložile osebe, obsojene na zaporno kazen zaradi ravnanj, opredeljenih kot davčna utaja in ustanovitev organizirane hudodelske združbe.

2.

Predmet spora je združljivost nacionalne ureditve zastaranja kazenske odgovornosti, ki po posredovanju Curtea Constitutională (ustavno sodišče, Romunija) za določeno obdobje ne predvideva možnosti pretrganja zastaralnih rokov, s pravom Unije. Ta ureditev bi po mnenju predložitvenega sodišča lahko privedla do nekaznovanosti številnih kaznivih dejanj v škodo finančnih interesov Unije.

3.

Da bi odgovorilo na vprašanja za predhodno odločanje, bo moralo Sodišče razviti svojo še nastajajočo sodno prakso o načelu retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona (lex mitior), varovanem s členom 49(1), zadnji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

I. Pravni okvir

A.   Pravo Unije

1. Konvencija ZFI ( 2 )

4.

Člen 1(1) Konvencije ZFI določa:

„Goljufije, ki škodijo finančnim interesom Evropskih skupnosti, so po tej konvenciji:

[…]

(b)

glede prihodkov, vsako namerno dejanje ali opustitev v zvezi z:

uporabo ali predložitvijo lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov, katere posledica je nezakonito zmanjšanje sredstev splošnega proračuna Evropskih skupnosti ali proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu,

[…]“.

5.

Člen 2 določa:

„1.   Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da se ravnanje iz člena 1 in udeležba pri ravnanju iz člena 1(1), napeljevanje k njemu ali poskus takega ravnanja kaznujejo z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kazenskimi sankcijami, ki vsaj pri velikih goljufijah vključujejo tudi kazen odvzema prostosti, ki lahko vodi v izročitev; za veliko goljufijo se šteje goljufija, ki zajema najmanjši znesek, ki ga določi posamezna država članica. Najmanjši znesek ne sme presegati 50.000 [EUR].

[…]“.

2. Odločba 2006/928/ES ( 3 )

6.

Člen 1 določa:

„Romunija vsako leto do 31. marca, prvič pa do 31. marca 2007, Komisiji predloži poročilo o svojem napredku pri izpolnjevanju posameznih meril iz Priloge.

[…]“.

7.

V Prilogi k tej odločbi je določeno:

„Merila [Cilji] iz člena 1, ki jih mora izpolniti Romunija:

1.

zagotoviti bolj transparenten in učinkovit pravosodni postopek predvsem tako, da se okrepi usposobljenost in odgovornost vrhovnega sodniškega sveta; poročati in spremljati vpliv novega zakonika o civilnem postopku in novega kazenskega zakonika;

2.

ustanoviti, kakor je predvideno, službo za integriteto, ki bo odgovorna za preverjanje premoženjskega stanja in potencialnih navzkrižij interesov, in za izdajanje zavezujočih sklepov na podlagi katerih se lahko sprejmejo odvračilne sankcije;

3.

utrjevati že dosežen napredek, nadaljevati z vodenjem strokovnih, nestrankarskih preiskav suma korupcije na visoki ravni;

4.

sprejeti nadaljnje ukrepe za preprečevanje in boj proti korupciji, zlasti v lokalni upravi.“

3. Direktiva (EU) 2017/1371 ( 4 )

8.

Člen 2(2) določa:

„Kar zadeva prihodke od lastnih sredstev iz naslova DDV, se ta direktiva uporablja le v primeru hudih kaznivih dejanj zoper skupni sistem [davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV)]. V tej direktivi veljajo kazniva dejanja zoper skupni sistem DDV za huda kazniva dejanja, kadar naklepna dejanja ali opustitve dejanj, opredeljeni v točki (d) člena 3(2), zadevajo ozemlje dveh ali več držav članic Unije in skupna škoda znaša vsaj 10000000 EUR.“

9.

Člen 16 določa:

„Konvencija o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti z dne 26. julija 1995 ter njeni protokoli z dne 27. septembra 1996, 29. novembra 1996 in 19. junija 1997 se za države članice, za katere je ta direktiva zavezujoča, nadomestijo s to direktivo, z učinkom od 6. julija 2019.

Za države članice, za katere je ta direktiva zavezujoča, se sklicevanja na Konvencijo štejejo kot sklicevanja na to direktivo.“

10.

Člen 17(1) določa:

„Države članice najpozneje do 6. julija 2019 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov. Države članice te predpise uporabljajo od 6. julija 2019.

[…]“.

B.   Romunsko pravo

1. Ustava Romunije

11.

Člen 15(2) določa, da „zakon učinkuje le za naprej, z izjemo milejših kazenskih ali upravnih predpisov“.

12.

Člen 147 določa:

„1.   Pravni učinki določb trenutno veljavnih zakonov in odlokov ter določb podzakonskih aktov, za katere je bilo ugotovljeno, da so protiustavne, prenehajo 45 dni po objavi odločbe ustavnega sodišča, če parlament ali vlada, kakor je primerno, v tem času protiustavnih določb ne uskladita z določbami ustave. Med navedenim obdobjem se izvajanje določb, za katere je bilo ugotovljeno, da so protiustavne, samodejno prekine.

[…]

4.   Odločbe ustavnega sodišča se objavijo v Monitorul Oficial al României [(uradni list Romunije)]. Te odločbe so splošno zavezujoče od datuma objave in veljajo samo za prihodnje primere.“

2. Kazensko pravo

a) Kazenski zakonik iz leta 1969, spremenjen leta 1996 ( 5 )

13.

Člen 123, prvi odstavek, tega zakonika določa, da se „[z]astaranje […] pretrga z izvršitvijo vsakega dejanja, o katerem je treba v skladu z zakonom obvestiti osumljenca ali obtoženca med kazenskim postopkom“.

b) Kazenski zakonik iz leta 2009 ( 6 )

14.

Člen 5(1) določa, da „[k]adar je med storitvijo kaznivega dejanja in pravnomočno sodbo veljal eden ali več kazenskih zakonov, se uporabi milejši zakon“.

15.

Člen 5(2) določa, da se prejšnji odstavek uporablja tudi za zakone ali nekatere njihove določbe, razglašene za neustavne, če vsebujejo ugodnejše kazenske določbe.

16.

Člen 6(1) določa, da „[č]e je zakon, ki določa milejšo kazen, začel veljati po pravnomočnosti sodne odločbe in pred celotno izvršitvijo zaporne kazni ali denarne kazni, se izrečena kazen, če presega posebno najvišjo kazen, ki je v novem zakonu določena za storjeno kaznivo dejanje, zniža na to najvišjo kazen“.

17.

Člen 154(1) določa:

„Zastaralni roki za kazensko odgovornost so:

(a)

[petnajst] let, kadar je za storjeno kaznivo dejanje po zakonu določena dosmrtna zaporna kazen ali zaporna kazen, daljša od [dvajsetih] let;

(b)

[deset] let, kadar je za storjeno kaznivo dejanje po zakonu določena zaporna kazen, ki ni krajša od [desetih] let in ni daljša od [dvajsetih] let;

(c)

[osem] let, kadar je za storjeno kaznivo dejanje po zakonu določena zaporna kazen, ki ni krajša od [petih] let in ni daljša od [desetih] let;

(d)

[pet] let, kadar je za storjeno kaznivo dejanje po zakonu določena zaporna kazen, ki ni krajša od enega leta in ni daljša od [petih] let;

(e)

[tri] leta, kadar je za storjeno kaznivo dejanje po zakonu določena zaporna kazen, ki je krajša od enega leta, ali denarna kazen.“

18.

Člen 155 je določal:

„1.   Z dokončanjem vsakega procesnega dejanja v zadevi se pretrga zastaralni rok za kazensko odgovornost.

2.   Po vsakem pretrganju začne zastaralni rok teči znova.

[…]“.

19.

Z uredbo-zakonom št. 71 z dne 30. maja 2022 ( 7 ) je bil spremenjen člen 155 kazenskega zakonika iz leta 2009. Od takrat odstavek 1 tega člena določa: „[z]astaranje kazenske odgovornosti se pretrga z izvršitvijo katerega koli procesnega dejanja v zadevi, o katerem mora biti osumljenec ali obtoženec po zakonu obveščen“.

c) Zakonik o kazenskem postopku ( 8 )

20.

Člen 426(b) omogoča vložitev izrednega pravnega sredstva za razveljavitev pravnomočnih kazenskih sodb, če je bil obtoženec obsojen kljub dokazom o obstoju razloga za ustavitev kazenskega postopka.

d) Ustavna sodba št. 297/2018

21.

Curtea Constituțională (ustavno sodišče) je s sodbo št. 297/2018 z dne 26. aprila 2018, objavljeno 25. junija 2018, potem ko je sprejelo ugovor protiustavnosti, razsodilo, da je pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti z izvršitvijo katerega koli procesnega dejanja v zadevi, kot je določeno v členu 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009, protiustavno.

22.

Curtea Constituțională (ustavno sodišče) je štelo, da ta določba kazenskega zakonika iz leta 2009 ni predvidljiva in je v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, ker izraz „katero koli procesno dejanje“ iz te določbe zajema tudi dejanja, o katerih osumljenec ali obdolženec ni obveščen. Zaradi te okoliščine naj se ne bi mogel seznaniti s tem, da je bilo zastaranje pretrgano in da je za njegovo kazensko odgovornost začel teči nov zastaralni rok. ( 9 )

23.

Romunski zakonodajalec ni ukrepal, da bi spremenil člen 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009 v smislu, ki ga je določilo Curtea Constituțională (ustavno sodišče), na splošnih sodiščih pa se je izoblikovala neenotna sodna praksa glede pretrganja zastaranja kazenske odgovornosti. ( 10 )

e) Ustavna sodba št. 358/2022

24.

Curtea Constituțională (ustavno sodišče) je s sodbo št. 358/2022 z dne 26. maja 2022, objavljeno 9. junija 2022, potem ko je sprejelo nov ugovor protiustavnosti, razsodilo, da je člen 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009 protiustaven.

25.

To sodišče je poudarilo, da:

zakonodajalec ni ukrepal, kot je zahtevano v členu 147(1) ustave, da bi uskladil določbe, ki so bile v sodbi št. 297/2018 razglašene za neustavne, in uredil primere, v katerih se pretrga zastaranje kazenske odgovornosti;

ker tak zakonodajni ukrep ni bil izveden, sodni organi niso mogli sami določiti razlogov za pretrganje zastaranja odgovornosti. Uporaba člena 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009 ni bila dovolj jasna in predvidljiva, kar je privedlo do neenotne sodne prakse. Obstoječi pravni okvir ne zagotavlja zakonodajnih elementov, ki so potrebni za predvidljivo uporabo člena 155(1) navedenega kazenskega zakonika po sodbi št. 297/2018;

romunsko pozitivno pravo tako od dneva objave sodbe št. 297/2018 do začetka veljavnosti zakonodajnega akta zakonodajalca, s katerim so izrecno urejeni razlogi za pretrganje tega roka, ni določalo nobenega primera pretrganja zastaranja kazenske odgovornosti. ( 11 )

f) Sodba Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) št. 67/2022

26.

Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče), je v sodbi št. 67/2022 z dne 25. oktobra 2022, objavljeni 28. novembra 2022, s katero je odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, kot jo opredeljuje predložitveno sodišče, ( 12 ) navedlo:

določbe o pretrganju zastaranja so določbe kazenskega materialnega prava. Z vidika njihove časovne uporabe zanje velja načelo prepovedi retroaktivne uporabe kazenskega prava iz člena 3 kazenskega zakonika iz leta 2009, razen za milejše določbe, v skladu z načelom lex mitior iz člena 15(2) romunske ustave in člena 5 navedenega kazenskega zakonika;

člen 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009 med 25. junijem 2018 (datum objave ustavne sodbe št. 297/2018, ki je bila pojasnjena z ustavno sodbo št. 358/2022) in 30. majem 2022 ni določal razlogov za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti;

sodišče, ki odloča o izrednem pravnem sredstvu za razveljavitev, ki temelji na učinkih ustavnih sodb št. 297/2018 in št. 358/2022, ne sme ponovno preučiti zastaranja kazenske odgovornosti, če je pritožbeno sodišče obravnavalo in presojalo učinek tega razloga za ustavitev kazenskega postopka v postopku pred izdajo sodbe št. 358/2022.

3. Zakonodaja o disciplinski ureditvi za sodnike

27.

V členu 99(ș) zakona št. 303/2004 ( 13 ) je bilo nespoštovanje sodb Curtea Constituțională (ustavno sodišče) ali sodb, ki jih je Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) izdalo v okviru zahtev za varstvo zakonitosti, opredeljeno kot disciplinska kršitev.

28.

Člen 271(s) zakona št. 303/2022 ( 14 ) določa, da pomenijo „[d]isciplinske kršitve […] opravljanje nalog v slabi veri ali iz hude malomarnosti“.

29.

Člen 272 zakona št. 303/2022 določa:

„1.   Šteje se, da sodnik oziroma tožilec ravna v slabi veri, če zavestno krši pravila materialnega ali procesnega prava in če bodisi namerno škoduje drugi osebi bodisi zavestno dopusti, da bo takšna kršitev povzročila škodo drugi osebi.

2.   Sodnik oziroma tožilec stori dejanje iz hude malomarnosti, če zaradi malomarnosti resno, neizpodbitno in neopravičljivo krši pravila materialnega ali procesnega prava.

[…]“.

II. Dejansko stanje, spor in vprašanja za predhodno odločanje

30.

Curtea de Apel Brașov (pritožbeno sodišče v Brașovu, Romunija) je s sodbo št. 285/AP z dne 30. junija 2020 ( 15 ) več oseb (C. O., C. I., L. N., K. A. in S. P.) pravnomočno obsodilo zaradi kaznivih dejanj davčne utaje in ustanovitve organizirane hudodelske združbe.

31.

Sodišče, ki je izreklo kazen, je v zvezi s kaznivim dejanjem davčne utaje ugotovilo, da obsojene osebe v letu 2010 v svojih poslovnih knjigah v celoti ali delno niso evidentirale poslovnih transakcij in prihodkov od prodaje dizelskega goriva, kupljenega pod režimom odloga plačila trošarin, nacionalnim prejemnikom. Državna blagajna je bila zato oškodovana tako v zvezi z DDV kot trošarino za dizelsko gorivo.

32.

S sodbo so bile izrečene kazni odvzema prostosti in obveznost plačila odškodnine za davčno škodo v skupnem znesku 13.964.482 RON (približno 3.240.000 EUR) vključno z DDV.

33.

Dve od obsojenih oseb (K. A. in S. P.) sta trenutno v zaporu zaradi izvršitve sodbe z dne 30. junija 2020.

34.

Obsojene osebe so zoper sodbo z dne 30. junija 2020 pred predložitvenim sodiščem vložile izredno pravno sredstvo za razveljavitev (člen 426(b) zakonika o kazenskem postopku).

35.

Z izrednim pravnim sredstvom predlagajo razveljavitev te sodbe, ker naj bi bile obsojene kljub izteku zastaralnega roka za kazensko odgovornost. V zvezi s tem se sklicujejo na sodbi Curtea Constituțională (ustavno sodišče) št. 297/2018 in 358/2022.

36.

Po mnenju vlagateljev izrednega pravnega sredstva:

bi bilo treba zanje uporabiti načelo milejšega kazenskega zakona. Za kazniva dejanja, za katera so bili obsojeni, naj bi milejši zakon določal krajši zastaralni rok za kazensko odgovornost, ki naj bi se iztekel pred pravnomočno odločbo v zadevi. Zastaranje kazenske odgovornosti naj bi bilo ugotovljeno po pravnomočni kazenski sodbi, na podlagi sodbe št. 358/2022, s katero je bil člen 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009 razglašen za protiustavnega in ugotovljeno, da v obdobju po objavi sodbe št. 297/2018 nacionalna kazenska zakonodaja ni vsebovala nobenega razloga za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti;

je neobstoj razlogov za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti v obdobju med obema ustavnima sodbama, kot je ugotovljen v sodbi št. 358/2022, sam po sebi milejši kazenski zakon. Uporabiti naj bi ga bilo treba v korist obtožencev, ki so storili kazniva dejanja, o katerih do objave sodbe št. 297/2018 ni bilo pravnomočno odločeno. V teh okoliščinah naj bi se desetletni zastaralni rok iz člena 154(1)(b) kazenskega zakonika iz leta 2009, če se razlogi za pretrganje ne bi upoštevali, iztekel, preden bi obsodba postala pravnomočna.

37.

V okviru izrednega pravnega sredstva je Ministerul Public – Direcția Națională Anticorupție (državno tožilstvo – nacionalni direktorat za boj proti korupciji (v nadaljevanju: DNA), Romunija) predlagal, naj se Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje o tem, ali je treba člen 325 PDEU, Odločbo 2006/928 in člen 49 Listine razlagati tako, da omogočajo neuporabo ustavne sodne prakse, ki izhaja iz sodbe št. 358/2022. Po mnenju tega direktorata izvajanje te sodbe pomeni sistemsko tveganje nekaznovanosti v primerih, v katerih se uporablja pravo Unije.

38.

Vlagatelji izrednega pravnega sredstva so nasprotno trdili, da določbe prava Unije v obravnavani zadevi niso upoštevne, zaradi česar naj predlog za sprejetje predhodne odločbe ne bi bil potreben. Poleg tega naj bi imelo načelo uporabe milejšega kazenskega zakona ustavni status in naj bi imelo prednost pred morebitnimi pravili prava Unije.

39.

Predložitveno sodišče trdi, da bi moralo, če bi ugodilo zahtevkom vlagateljev izrednega pravnega sredstva, razveljaviti pravnomočno obsodilno sodbo in ustaviti kazenski postopek, kar bi onemogočilo njihovo nadaljnje prestajanje kazni. Ob upoštevanju te premise v bistvu navaja različne razloge za to, da se načelo milejšega kazenskega zakona, ki ga zagotavlja romunska ustava, v tej zadevi ne bi uporabilo, ker naj bi bila njegova uporaba v nasprotju s pravom Unije.

40.

V teh okoliščinah je Curtea de Apel Brașov (pritožbeno sodišče v Brașovu) Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

„1.

Ali je treba člen 2 PEU, člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 4[(3)] PEU v povezavi s členom 325(1) PDEU, členom 2(1) Konvencije ZFI, členoma 2 in 12 Direktive o ZFI ter Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost ob upoštevanju načela učinkovitih in odvračilnih kazni v primeru resne goljufije zoper finančne interese Evropske unije ter ob uporabi Odločbe Komisije 2006/928/ES in ob upoštevanju člena 49(1), zadnji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotujejo pravnemu položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem obsojenci z izrednim pravnim sredstvom zahtevajo razveljavitev pravnomočne obsodilne sodbe s sklicevanjem na uporabo načela milejšega kazenskega zakona, ki bi se po njihovem mnenju moral uporabljati v postopku v glavni stvari in ki naj bi določal krajši zastaralni rok, ki naj bi se iztekel pred zaključkom postopka, vendar naj bi bil upoštevan šele pozneje z odločbo nacionalnega ustavnega sodišča, s katero je bilo razglašeno, da je zakon o pretrganju zastaranja kazenske odgovornosti protiustaven (odločba iz leta 2022), s sklicevanjem na neukrepanje zakonodajalca, ki zakona ni uskladil z drugo odločbo istega ustavnega sodišča, izdano štiri leta pred sprejetjem zadnjenavedene odločbe (odločba iz leta 2018) – obdobje, v katerem je bila sodna praksa splošnih sodišč, oblikovana na podlagi prve odločbe, že ustaljena, tako da se je to besedilo ohranilo v obliki prve odločbe ustavnega sodišča – s praktično posledico, da je bil zastaralni rok za vsa kazniva dejanja, za katera pred prvo odločbo ustavnega sodišča ni bila izrečena nobena pravnomočna obsodba, skrajšan za polovico in da je bil zato kazenski postopek zoper zadevne obtožence ustavljen?

2.

Ali je treba člen 2 PEU o vrednotah pravne države in spoštovanju človekovih pravic v družbi, ki jo zaznamuje pravičnost, in člen 4[(3)] PEU o načelu lojalnega sodelovanja med Unijo in državami članicami pri uporabi Odločbe Komisije 2006/928/ES v zvezi s prizadevanjem za zagotavljanje učinkovitosti romunskega pravosodnega sistema ob upoštevanju člena 49[(1)], zadnji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa načelo milejšega kazenskega zakona, v zvezi s celotnim nacionalnim pravosodnim sistemom razlagati tako, da nasprotujeta pravnemu položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem obsojenci z izrednim pravnim sredstvom zahtevajo razveljavitev pravnomočne obsodilne sodbe s sklicevanjem na uporabo načela milejšega kazenskega zakona, ki bi se po njihovem mnenju moral uporabljati v postopku v glavni stvari in ki naj bi določal krajši zastaralni rok, ki naj bi se iztekel pred zaključkom postopka, vendar naj bi bil upoštevan šele pozneje z odločbo nacionalnega ustavnega sodišča, s katero je bilo razglašeno, da je zakon o pretrganju zastaranja kazenske odgovornosti protiustaven (odločba iz leta 2022), s sklicevanjem na neukrepanje zakonodajalca, ki zakona ni uskladil z drugo odločbo istega ustavnega sodišča, izdano štiri leta pred sprejetjem zadnje navedene odločbe (odločba iz leta 2018) – obdobje, v katerem je bila sodna praksa splošnih sodišč, oblikovana na podlagi prve odločbe, že ustaljena, tako da se je to besedilo ohranilo v obliki prve odločbe ustavnega sodišča – s praktično posledico, da je bil zastaralni rok za vsa kazniva dejanja, za katera pred prvo odločbo ustavnega sodišča ni bila izrečena nobena pravnomočna obsodba, skrajšan za polovico in da je bil zato kazenski postopek zoper zadevne obtožence ustavljen?

3.

V primeru pritrdilnega odgovora in le če razlage, ki bi bila v skladu s pravom Unije, ni mogoče dati, ali je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji ali praksi, na podlagi katere so nacionalna splošna sodišča vezana na odločbe nacionalnega ustavnega sodišča in zavezujoče odločbe nacionalnega vrhovnega sodišča ter zaradi tega ne morejo, ne da bi storila disciplinsko kršitev, po uradni dolžnosti odstopiti od uporabe sodne prakse, ki izhaja iz teh odločb, tudi če ob upoštevanju sodbe Sodišča menijo, da je ta sodna praksa v nasprotju s členom 2 PEU, členom 19(1), drugi pododstavek, PEU in členom 4[(3)] PEU, v povezavi s členom 325[…] PDEU, v skladu z Odločbo Komisije 2006/928/ES, ob upoštevanju člena 49[(1)], zadnji stavek, [Listine], kot v primeru iz postopka v glavni stvari?“

III. Postopek pred Sodiščem

41.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 22. februarja 2023, priložen pa mu je bil predlog za obravnavanje po hitrem postopku.

42.

Sodišče je po prejemu potrditve predložitvenega sodišča, da sta bila dva od pritožnikov v prvotnem postopku zaprta zaradi izvršitve sodbe z dne 30. junija 2020 in da bosta v primeru ugoditve izrednim pravnim sredstvom, vloženim zoper njuno obsodbo, izpuščena, odločilo, da bo predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnavalo po nujnem postopku.

43.

Predložitveno sodišče je 24. marca 2023 Sodišču poslalo dodatek k predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki je bil posredovan zadevnim strankam, da bi ga lahko upoštevale v svojih stališčih.

44.

Pisna stališča so predložili štirje vlagatelji izrednega pravnega sredstva v postopku v glavni stvari (C. O, C. I., L. N. in S. P.), romunska vlada in Evropska komisija.

45.

Romunska vlada in Komisija sta se udeležili obravnave 10. maja 2023.

IV. Presoja

A.   Dopustnost

46.

Ne dvomim o dopustnosti treh vprašanj za predhodno odločanje, sprašujem pa se o dopustnosti dodatka, ki ga je predložitveno sodišče predložilo 24. marca 2023.

47.

V tem dodatku predložitveno sodišče Sodišču predlaga, naj v primeru pritrdilnega odgovora na njegova vprašanja vključi obrazložitev, ki preprečuje, da bi zaradi načela prepovedi diskriminacije iz romunske ustave ta odgovor postal brezpredmeten. ( 16 )

48.

Dodatek dejansko vsebuje prikrit nov in dodaten predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki je, kot so poudarili C. I., C. O. in romunska vlada, hipotetičen ( 17 ), saj ni nujno potreben za rešitev prvotnega spora. Dvomi, na katerih temelji, se nanašajo na sodbe, ki so jih romunska sodišča na podlagi sodne prakse Curtea Constituțională (ustavno sodišče) že razveljavila. V prvotnem sporu vlagatelji izrednega pravnega sredstva niso v takem položaju.

B.   Prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje

49.

Predložitveno sodišče želi s prvima vprašanjema za predhodno odločanje, na kateri je mogoče odgovoriti skupaj, v bistvu izvedeti, ali v dejanskih in pravnih okoliščinah, kakršne opisuje, člen 325(1) PDEU v povezavi s členom 2 Konvencije ZFI, Odločbo 2006/928 in členom 49 Listine nasprotuje nacionalnim predpisom in sodni praksi o pretrganju zastaranja kazenske odgovornosti.

50.

Premisa obeh vprašanj je, da se v primeru uporabe nacionalnih predpisov v smislu sodne prakse Curtea Constituțională (ustavno sodišče) ustvari tveganje nekaznovanosti dejanj, ki pomenijo veliko goljufijo, ki škodi finančnim interesom Unije. V tem okviru so v obrazložitvi predložitvenega sodišča med drugim navedbe iz sodb Sodišča Åkerberg Fransson, ( 18 ) Taricco in drugi, ( 19 ) M. A. S. in M. B. ( 20 ) ter Euro Box Promotion in drugi ( 21 ).

1. Določbe prava Unije, ki se uporabljajo

51.

Najprej je treba izključiti uporabo Direktive o ZFI, katere člen 12 določa skupna pravila o zastaralnih rokih za kazensko odgovornost za kazniva dejanja goljufije, ki škodi finančnim interesom Unije, ker:

se ta skupna pravila nanašajo na kršitve, storjene po 6. juliju 2019 (člen 17). V tem sporu gre za dejanja iz leta 2010;

se Direktiva o ZFI uporablja za huda kazniva dejanja zoper skupni sistem DDV, ki zadevajo ozemlje dveh ali več držav članic in katerih skupna škoda presega 10.000.000 EUR (člen 2(2)). Pri kaznivih dejanjih v tem sporu gre za manjše zneske.

52.

Glede Direktive 2006/112/ES ( 22 ) je treba navesti, da ta direktiva v povezavi s členom 4(3) PEU državam članicam sicer nalaga dolžnost boja proti goljufijam na področju DDV ( 23 ), vendar ne vsebuje posebnih pravil, ki bi se uporabljala za položaj, kakršen je ta v prvotnem sporu.

53.

Kar zadeva člen 2, člen 19(1), drugi pododstavek, in člen 4(3) PEU, jih je mogoče upoštevati pri analizi združljivosti nacionalnih zakonov in sodne prakse s členom 325(1) PDEU, ki je pravilo primarnega prava, ki določa načelo zaščite finančnih interesov Unije.

54.

Enako velja za Konvencijo ZFI, v kateri je pojasnjeno načelo iz člena 325 PDEU.

55.

Poleg člena 325 PDEU bi lahko na odgovor vplivala tudi Odločba 2006/928. ( 24 ) Čeprav se tu sankcionirana kazniva dejanja nanašajo na goljufije na področju DDV, položaj, ki je nastal s sodno prakso Curtea Constituțională (ustavno sodišče) glede zastaralnih rokov za kazensko odgovornost, vpliva tudi na kazniva dejanja korupcije, zlasti na visoki ravni, kot je Komisija navedla v Poročilu o mehanizmu za sodelovanje in preverjanje za leto 2022 ( 25 ).

56.

Po teh pojasnilih bom v nadaljevanju analiziral:

ali je sodna praksa romunskega ustavnega sodišča o pretrganju zastaranja kazenske odgovornosti v nasprotju s členom 325 PDEU in Sklepom 2006/928;

če se ugotovi to nasprotje, ali se ta sodna praksa lahko opre na načelo lex mitior, varovano s členom 49(1), zadnji stavek, Listine;

obstoj višjega standarda varstva v romunskem pravu za načelo lex mitior, na katero se navezuje navedena ustavna sodna praksa.

2. Člen 325(1) PDEU in sodna praksa o zaščiti finančnih interesov Unije

57.

V skladu s členom 325(1) PDEU države članice „preprečujejo goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, z ukrepi […], ki delujejo svarilno in so takšni, da v državah članicah omogočajo učinkovito zaščito […]“. ( 26 )

58.

Države članice morajo med drugim sprejeti ukrepe, potrebne za zagotavljanje učinkovitega in popolnega pobiranja lastnih sredstev, vključno s prihodki iz naslova uporabe enotne stopnje od usklajene osnove za odmero DDV. ( 27 )

59.

Sklicevanje v členu 325 PDEU na „goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije“, po mnenju Sodišča ( 28 ) pomeni, da so dejanja korupcije lahko povezana s primeri goljufije in obratno dejanja korupcije lahko omogočijo storitev goljufije. Škoda za finančne interese lahko v nekaterih primerih izhaja iz kombinacije goljufije na področju DDV in dejanj korupcije. ( 29 )

60.

„Goljufija“, kot je opredeljena v členu 1 Konvencije ZFI, ( 30 ) zajema prihodke iz naslova uporabe enotne stopnje od usklajene osnove za odmero DDV, ki se določi v skladu s pravili prava Unije. ( 31 )

61.

Kot sem že navedel, so bili obsojenci v tej zadevi obsojeni zaradi kaznivih dejanj davčne utaje in ustanovitve hudodelske združbe, storjenih v zvezi z DDV in trošarinami za dizelsko gorivo. Zato ni dvoma, da se člen 325(1) PDEU uporablja in da gre za velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije: znesek goljufije presega 50.000 EUR (člen 2(1) Konvencije ZFI).

62.

Države članice imajo pri izvajanju člena 325(1) PDEU svobodo pri izbiri sankcij, ki se uporabijo. Te so lahko upravne, kazenske ali kombinacija obojih. Vsekakor pa morajo zagotoviti pobiranje vseh prihodkov iz naslova DDV in tako zaščititi finančne interese Unije. Kazenske sankcije so lahko nujne za odvračilno in učinkovito preprečevanje nekaterih primerov velike goljufije na področju DDV. ( 32 )

63.

Romunska zakonodaja določa kazenske sankcije za takšne goljufije in v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe ni nobenega dvoma, da so kot take učinkovite in odvračilne. Prav tako ni sporno, da so abstraktno gledano zastaralni roki, ( 33 ) ki so v kazenskem zakoniku iz leta 2009 določeni za to kategorijo kaznivih dejanj, ustrezni, ( 34 ) to je da niso v nasprotju z učinkovitostjo in odvračilnostjo kazni. Ti roki presegajo minimalne roke, določene v členu 12 Direktive o ZFI.

64.

Postavljeno vprašanje se torej ne nanaša na kazni, ki jih določa romunsko pravo, niti na zastaralne roke, določene v kazenskem zakoniku iz leta 2009, temveč na pravno nemožnost pretrganja teh rokov po dveh sodbah Curtea Constituțională (ustavno sodišče).

65.

Za najvišja romunska sodišča je zastaranje kazenske odgovornosti v njihovem pravnem redu element materialnega prava (in torej ne procesnega prava). Ta premisa ni v nasprotju s pravom Unije, kot bom analiziral v nadaljevanju.

66.

Posledica, ki izhaja iz teh sodb in neaktivnosti nacionalnega zakonodajalca, je, da v določenem obdobju ( 35 ) z nobenim procesnim dejanjem, izvršenim v kazenskem postopku, ni bilo mogoče pretrgati zastaranja kazenske odgovornosti. Odprava razlogov za pretrganje se šteje za „milejši kazenski zakon“ v smislu člena 15(2) romunske ustave in člena 5 kazenskega zakonika iz leta 2009. Kljub različni sodni praksi nižjih sodišč je to razlaga romunskega prava, ki jo je treba glede tega časovnega obdobja upoštevati, saj sta jo kot zavezujočo določili Curtea Constituțională (ustavno sodišče) v sodbah št. 297/2018 in št. 358/2022 ter Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) v sodbi št. 67/2022, izdani na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti.

67.

Osebam, obsojenim zaradi velikih goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, in drugih kaznivih dejanj, ( 36 ) se zato lahko obsodbe razveljavijo, te osebe pa so izpuščene iz zapora: zadostuje, da so med storitvijo dejanj in pravnomočno sodbo, s katero so bile izrečene kazni, potekli zastaralni roki (brez možnosti upoštevanja morebitnih razlogov za pretrganje), določeni v kazenskem zakoniku iz leta 2009.

68.

Predložitveno sodišče ( 37 ) zagovarja razlago nacionalnega prava, na podlagi katere bi bilo mogoče izključiti obstoj „milejšega kazenskega zakona“ v sporu. ( 38 ) Vendar je za tako odločitev pristojno le samo. Možnost, da se nacionalno pravo razlaga v skladu s pravom Unije, čeprav to pomeni odstopanje od sodne prakse hierarhično višjega sodišča, omejuje dejstvo, da nacionalnega prava ni dopustno razlagati contra legem. ( 39 )

69.

Sam ne vidim, kako bi bilo mogoče romunska ustavna pravila in sodno prakso glede pretrganja zastaranja kazenske odgovornosti v obdobju 2018–2022 razlagati tako, da to ne bi bilo v nasprotju z odločbama Curtea Constituțională (ustavno sodišče). Z njima je dokončno določeno pravo, ki prevlada v Romuniji, njegova sodna praksa pa je „zadnja beseda“ o nacionalnem pravu. ( 40 )

70.

Po izključitvi možnosti drugačne razlage se je treba vprašati, ali nacionalno pravo, kot izhaja iz predpisov in ustavne sodne prakse, ki jih razlaga, krši obveznost, da se velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, kaznujejo z učinkovitimi in odvračilnimi kazenskimi sankcijami. Predložitveno sodišče v predložitveni odločbi meni, da gre za takšno kršitev.

71.

Na podlagi informacij, ki so na voljo v okviru postopka predhodnega odločanja, bi bilo to presojo mogoče šteti za utemeljeno, če bi položaj v Romuniji v obravnavanem obdobju povzročil nekaznovanost velikega števila kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, tako da to ne bi bilo združljivo s členom 325(1) PDEU.

72.

Sodišče pripisuje obveznosti preprečevanja nezakonitih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, z ukrepi, ki delujejo odvračilno in so učinkoviti, neposredni učinek. Člen 325(1) PDEU državam članicam nalaga natančno obveznost rezultata, ki ni odvisna od nobenega pogoja. ( 41 )

73.

Vsaka država članica mora zagotoviti, da ureditev, ki se uporablja za kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, ni taka, da pomeni sistemsko tveganje nekaznovanosti. Vendar mora pri tem ohraniti varstvo temeljnih pravic obdolženih oseb. ( 42 )

74.

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je romunski zakonodajalec to obveznost kršil skoraj štiri leta, ker po sodbi Curtea Constituțională (ustavno sodišče) št. 297/2018 ni spremenil člena 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009. Sprememba je bila nazadnje izvedena z uredbo-zakonom št. 71/2022, vendar je v obdobju med izdajo navedene sodbe in sprejetjem te uredbe-zakona zaradi retroaktivnega učinka načela lex mitior veliko hudih kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, ostalo nekaznovanih.

3. Odločba 2006/928 in sistemsko tveganje nekaznovanosti

75.

Odločba 2006/928 je akt, ki ga je Komisija sprejela na podlagi Akta o pristopu in je del primarnega prava Unije. Natančneje, gre za sklep v smislu člena 288, četrti odstavek, PDEU.

76.

Tudi poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu, pripravljena v okviru mehanizma za sodelovanje in preverjanje (MeSP), vzpostavljenega z Odločbo 2006/928, je treba opredeliti kot akte, ki jih je institucija Unije sprejela na pravni podlagi člena 2 te odločbe. ( 43 )

77.

Sodišče je že analiziralo naravo in pravne učinke Odločbe 2006/928, pri čemer je poudarilo, da je za Romunijo v celoti zavezujoča, dokler ne bo razveljavljena.

78.

Merila, določena v Prilogi k Odločbi 2006/928, so namenjena zagotovitvi spoštovanja vrednote pravne države (člen 2 PEU), in so za Romunijo zavezujoča: ta država članica mora sprejeti ustrezne ukrepe za njihovo izpolnitev, pri čemer mora na podlagi načela lojalnega sodelovanja (člen 4(3) PEU) ustrezno upoštevati poročila, ki jih pripravi Komisija, in priporočila iz teh poročil. ( 44 )

79.

Natančneje, z Odločbo 2006/928 je bil vzpostavljen MeSP ter so bila določena merila na področju reforme pravosodja in boja proti korupciji v Romuniji, ki so navedena v členu 1 in podrobno opredeljena v Prilogi k tej odločbi. Ta merila so zavezujoča, tako da za Romunijo velja posebna obveznost, da jih upošteva in da se izogne izvajanju vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili njihovo izpolnitev. ( 45 )

80.

Predložitveno sodišče poudarja, da romunska sodišča nadaljujejo z ustavljanjem kazenskih postopkov, tudi z izrednim pravnim sredstvom za razveljavitev, zaradi odprave razlogov za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti med letoma 2018 in 2022, ki izhaja iz sodne prakse Curtea Constituțională (ustavno sodišče).

81.

V zvezi s tem opozarja, da je bilo v Poročilu o mehanizmu za sodelovanje in preverjanje za leto 2022 ugotovljeno, da bi zadevni položaj lahko imel „pomemben vpliv na tekoče predhodne in sodne postopke“ z možnimi „resnimi posledicami“ zaradi „odprave kazenske odgovornosti v večjem številu zadev“. ( 46 ) Zato meni, da to zadeva celoten romunski pravosodni sistem.

82.

Stanje, ki ga opisuje predložitveno sodišče in je opisano v poročilu o mehanizmu za sodelovanje in preverjanje za leto 2022, kaže na tveganje nekaznovanosti v Romuniji za kazniva dejanja velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije (in kazniva dejanja korupcije na visoki ravni, ki so z njimi pogosto povezana), v obdobju 2018–2022, čeprav ni natančno ugotovljeno, koliko primerov škodi tem finančnim interesom. To tveganje izhaja iz neobstoja razlogov za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti (in hkrati iz predolgega trajanja zadevnih kazenskih postopkov, ki presega zastaralni rok).

83.

Predložitveno sodišče mora ugotoviti – kot dejansko vprašanje – ali zaradi sodne prakse Curtea Constituțională (ustavno sodišče) v romunski državi obstaja sistemsko tveganje nekaznovanosti za kazniva dejanja velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, in za z njimi povezana kazniva dejanja korupcije. V tem primeru bi Romunija kršila posebno obveznost izpolnjevanja meril, določenih v Prilogi k Odločbi 2006/928 (zlasti meril glede boja proti korupciji).

4. Člen 49 Listine in milejši kazenski zakon

84.

Člen 325(1) PDEU ima tako kot Odločba 2006/928 neposredni učinek. V skladu z načelom primarnosti prava Unije ti določbi učinkujeta tako, da se nasprotujoči nacionalni ukrepi ipso iure ne uporabljajo. ( 47 )

85.

„Pristojna nacionalna sodišča morajo […] obveznostim, ki izhajajo iz člena 325(1) in (2) PDEU, dati polni učinek in ne smejo uporabiti nacionalnih določb, med drugim na področju zastaranja, ki v okviru postopka, ki se nanaša na huda kazniva dejanja na področju DDV, preprečujejo uporabo učinkovitih in odvračilnih sankcij za boj zoper goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije“. ( 48 )

86.

V postopku, ki je predmet spora, se izvajata člen 325(1) PDEU in Odločba 2006/928, kar pomeni, da se „izvaja[…] pravo Unije“ v smislu člena 51(1) Listine.

87.

Na tej podlagi mora predložitveno sodišče zagotoviti spoštovanje temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina (v tem primeru obsojenih oseb). Če se iz zgoraj navedenih razlogov odloči, da ne bo uporabilo nacionalne sodne prakse o neobstoju razlogov za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti v obdobju 2018–2022, tega ne more storiti brez upoštevanja določb Listine, ki niso manj pomembne od člena 325(1) PDEU. ( 49 )

88.

Obveznost zagotavljanja učinkovitega pobiranja lastnih sredstev Unije nacionalnih sodišč ne odvezuje dolžnosti, da zagotovijo spoštovanje temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, ko gre za kazenske postopke zaradi kaznivih dejanj na področju DDV, v katerih se uporablja pravo Unije. ( 50 )

89.

V tem okviru je temeljna pravica, ki bi lahko upravičila ohranitev in uporabo sodne prakse romunskega ustavnega sodišča, tista, ki je zapisana v zadnjem stavku člena 49(1) Listine: retroaktivnost milejšega kazenskega zakona ali lex mitior.

90.

Naj ponovim, da obveznost varovanja lastnih sredstev Unije na področju DDV ne more odvezati nacionalnih sodišč od uporabe lex mitior kot načela, povezanega z načelom zakonitosti v kazenskih zadevah, ki je neločljiv element pravne države. Zadnjenavedeno načelo pa je ena od primarnih vrednot, na katerih temelji Unija (člen 2 PEU).

91.

V skladu s členom 49(1) Listine se „ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Če je bila v času po storitvi dejanja z zakonom predpisana milejša kazen, se uporabi ta.“

92.

Načelo retroaktivnosti milejšega kazenskega zakona, ki je s temi besedami zapisano v Listini, je del primarnega prava Unije ( 51 ) in je določeno v mednarodnih pogodbah, ki so jih sklenile države članice Unije ( 52 ).

93.

Po mnenju Sodišča „uporaba ugodnejše kazenske zakonodaje nujno pomeni časovno sosledje zakonov in temelji na ugotovitvi, da je zakonodajalec spremenil stališče bodisi glede kazenskopravne kvalifikacije dejstev bodisi glede kazni, ki se izreče za kaznivo dejanje“. ( 53 )

94.

Načelo lex mitior je zasnovano kot izjema od prepovedi retroaktivne uporabe kazenskih predpisov. Ker retroaktivnost in bonam partem koristi obtožencu, ni mogoče trditi, da je z izvršitvijo poznejšega kazenskega zakona kršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (nullum crimen, nulla poena sine lege). Preprosto povedano, stari zakon, ki je veljal v času dejanj, ki pomenijo kaznivo dejanje, je retroaktivno nadomeščen z novim zakonom, s čimer se izboljša kazenski položaj obtožene (ali obsojene) osebe.

95.

Čeprav je njegova podlaga sporna, načelo lex mitior temelji na preudarku, da oseba, katere ravnanja po (spremenjenem) stališču zakonodajalca ni več mogoče sankcionirati s kaznijo, ki jo je predvideval prejšnji zakon, ne sme biti obsojena oziroma ji ne sme biti še naprej odvzeta prostost. Tako je ta oseba deležna ugodnosti, ki izhajajo iz novih vrednot, uvedenih s poznejšimi zakoni. ( 54 )

96.

Iz Pojasnil k Listini (člen 52(3)) izhaja, da ima pravica, priznana v členu 49 Listine, enak pomen in obseg kot pravica, ki jo zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP).

97.

Ker EKČP tega načela ni izrecno vključevala, ga je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) po zgledu sodne prakse Sodišča izpeljalo iz člena 7 EKČP. ( 55 )

98.

Po mnenju ESČP:

bi „izrek strožje kazni zgolj zato, ker je bila določena v času storitve kaznivega dejanja, […] pomenil uporabo pravil, ki urejajo časovno sosledje kazenskih zakonov, v škodo obdolženca. To bi pomenilo, da se ne bi upoštevale vse zakonodajne spremembe, ugodne za obdolženca, do katerih je prišlo pred sodbo, in bi se še naprej nalagale kazni, za katere država in skupnost, ki jo zastopa, zdaj menita, da so previsoke“; ( 56 )

„obveznost, da se med več kazenskimi zakoni uporabi tisti, katerega določbe so za obdolženca najugodnejše, pomeni pojasnitev pravil o časovnem sosledju kazenskih zakonov, kar je v skladu z drugim bistvenim elementom člena 7 [EKČP], in sicer predvidljivostjo kazni“; ( 57 )

načelo retroaktivnosti pomeni, da „če obstajajo razlike med kazenskim pravom, ki je veljalo v času storitve kaznivega dejanja, in poznejšo kazensko zakonodajo, sprejeto pred razglasitvijo pravnomočne sodbe, mora sodišče uporabiti pravo, katerega določbe so za obdolženca najugodnejše“; ( 58 )

99.

Vendar doslej niti ESČP niti Sodišče nista natančno opredelila točnega področja uporabe načela lex mitior v zadevah, kot je obravnavana. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišču omogoča razvoj sodne prakse, da bi pojasnilo, ali iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine izhajajo:

uporaba načela lex mitior za zastaranje kazenske odgovornosti in za razloge za njegovo pretrganje;

enakovrednost spremembe kazenske zakonodaje in sodne prakse nacionalnega ustavnega sodišča za namene uporabe lex mitior;

razširitev načela lex mitior le na kazenske postopke, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, ali, nasprotno, tudi na tiste, ki so se končali s pravnomočnimi sodbami (in torej vpliva na kazni, ki se izvršujejo).

100.

V ustavnih tradicijah držav članic v zvezi z načelom lex mitior dejansko ni veliko skupnih točk. Nekatere tega temeljnega kazenskopravnega jamstva skoraj ne poznajo, druge pa mu priznavajo široko področje uporabe in celo ustavnopravno naravo (med drugim Portugalska, Romunija, Italija in Španija). Menim, da bi moralo Sodišče na podlagi člena 49(1), zadnji stavek, Listine določiti avtonomen in poseben standard varstva, ki bi naslovnikom zagotavljal visoko raven varstva, in ne le varstvo de minimis.

a)  Lex mitior in pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti

101.

Člen 49(1), zadnji stavek, Listine napotuje na retroaktivnost zakona, ki določa „milejšo kazen“. Kot sem že navedel, Sodišče napotuje, da uporaba milejšega kazenskega zakona temelji na ugotovitvi, da je zakonodajalec spremenil stališče „bodisi glede kazenskopravne kvalifikacije dejstev bodisi glede kazni, ki se izreče za kaznivo dejanje“. ( 59 )

102.

Ti napotitvi nista odločilni, vendar kažeta na to, da se načelo lex mitior iz Listine uporablja le za pravila kazenskega materialnega prava, in ne za pravila kazenskega procesnega prava.

103.

Če je tako, bo treba vsekakor ugotoviti, ali sta zastaralni rok in njegovo pretrganje vsebinska (materialna) ali zgolj postopkovna elementa za namene člena 49 Listine. To je pomembno pojasnilo, ker so postopkovna pravila kazenskega prava običajno v skladu s pravilom tempus regit actum.

104.

V skladu s sodno prakso romunskih vrhovnih sodišč so pravila, ki urejajo zastaranje v kazenskih postopkih, v tej državi materialnopravna. Nobena določba prava Unije ne nasprotuje tej nacionalni sodni praksi, kot je Sodišče priznalo v sodbi M. A. S. in M. B.

105.

Področje varstva finančnih interesov Unije z določitvijo kazenskih sankcij spada med deljene pristojnosti Unije in držav članic v smislu člena 4(2) PDEU.

106.

V času spornega dejanskega stanja zakonodajalec Unije še ni uskladil pravil o zastaranju, ki se uporabljajo v kazenskih postopkih na področju DDV. ( 60 ) Države članice so lahko svobodno določile, da v njihovem pravnem sistemu ureditev zastaranja kazenske odgovornosti in njenega pretrganja spada pod materialno kazensko pravo. ( 61 )

107.

Ker zastaralni roki za kazensko odgovornost za kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, niso usklajeni, je v zakonodaji vsake države članice določeno, ali so njena pravila o zastaranju postopkovne ali materialne narave. ( 62 )

108.

Res je, da se je Sodišče v sodbi Taricco odločilo, da bo zastaralnim rokom za kazensko odgovornost pripisalo postopkovno naravo, kot je navedlo ESČP ( 63 ); v drugih zadevah pa je Sodišče glede zastaralnih rokov zavzelo drugačno stališče. ( 64 )

109.

Sodna praksa ESČP se je nagibala k temu, da so ta pravila postopkovna, saj ne določajo kaznivih dejanj in kazni zanje, temveč le predpogoj za preiskavo zadeve. ( 65 ) Vendar je ESČP menilo, da je člen 7 EKČP kršen, če je obdolženec obsojen za kaznivo dejanje, za katero je zastaralni rok že potekel. ( 66 )

110.

Sodišče je v sodbi M. A. S. in M. B. ( 67 ) (po mojem mnenju upravičeno) sodbo Taricco prilagodilo tako, da je:

navedlo sodno prakso ESČP v zvezi s členom 7(1) EKČP, v skladu s katero morajo kazenske določbe spoštovati določene zahteve glede dostopnosti in predvidljivosti, tako glede opredelitve kaznivega dejanja kot tudi glede določitve kazni; ( 68 )

poudarilo, da zahteva po določnosti zakona, ki se uporablja, pomeni, da morajo biti v njem jasno opredeljena kazniva dejanja in kazni, ki so zagrožene zanje. Ta pogoj je izpolnjen, če posameznik iz besedila predpisa in po potrebi na podlagi razlage, ki so jo podala sodišča, lahko izve, za katera dejanja in opustitve dejanj je kazensko odgovoren; ( 69 )

opozorilo, da se zahteve po predvidljivosti, natančnosti in prepovedi retroaktivnosti, ki so sestavni del načela zakonitosti v kazenskem pravu, (v Italiji) uporabljajo tudi za ureditev zastaranja v zvezi s kaznivimi dejanji na področju DDV.

111.

Glede na sodbo M. A. S. in M. B. menim, da lahko vsaka država članica, dokler pravo Unije ni harmonizirano, ( 70 ) še naprej priznava materialnopravno naravo pravilom, ki urejajo zastaranje kazenske odgovornosti (seveda vključno s pravili, ki urejajo pretrganje zastaranja). Prav tako za ta pravila velja načelo lex mitior iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine.

b)  Lex mitior in odločbe ustavnih sodišč

112.

Curtea Constituțională (ustavno sodišče) je poleg tega, da je menilo, da zastaranje kazenske odgovornosti spada na področje kazenskega materialnega prava, ugotovilo neustavnost člena 155 kazenskega zakonika iz leta 2009, ki se nanaša na pretrganje zastaralnih rokov. Na podlagi te sodne prakse so v obdobju od 25. junija 2018 do 30. maja 2022 ti roki tekli brez možnosti pretrganja.

113.

Mogoče bi bilo trditi, da odločbe ustavnega sodišča niso „milejši kazenski zakon“, saj ne gre za zakonodajne ukrepe, ki jih sprejme država članica. Vendar menim, da je treba ta ugovor zavrniti.

114.

Curtea Constituțională (ustavno sodišče) je z ugotovitvijo neustavnosti člena 155 kazenskega zakonika iz leta 2009 delovalo kot „negativni zakonodajalec“. ( 71 ) V državah s koncentrirano presojo ustavnosti imajo ugotovitve neustavnosti zakonov podobno vrednost in zavezujočo moč kot sami zakoni, katerih popolna ali delna neuporaba (in po potrebi ničnost) se razglasi zaradi njihove nezdružljivosti z nacionalno ustavo. V teh državah imajo ugotovitve neustavnosti zakonov učinek erga omnes in pomenijo popolno ali delno odpravo teh zakonov iz pravnega reda (Španija, Poljska, Portugalska, Litva, Romunija, Nemčija in Italija).

115.

Za namene retroaktivne uporabe lex mitior torej ne vidim razlike med popolno ali delno razveljavitvijo kazenskega zakona s poznejšim zakonom (odločitev zakonodajalca) in popolno ali delno odpravo tega zakona iz pravnega reda z razglasitvijo neustavnosti (odločitev ustavnega sodišča). ( 72 )

116.

Zato je razglasitev neustavnosti, kot jo je v svojih sodbah št. 297/2018 in 358/2022 izreklo Curtea Constituțională (ustavno sodišče), za namene uporabe načela lex mitior vsebinsko enakovredna spremembi zakonodaje. Taka razglasitev je zavezujoča za vse javne organe, vključno s sodišči, ( 73 ) čeprav so ta še vedno pristojna za presojo skladnosti nacionalne zakonodaje, za katero je ustavno sodišče ugotovilo, da je v skladu z ustavo, s pravom Unije ( 74 ).

117.

V tem sporu je s sodbama št. 297/2018 in 358/2022 Curtea Constituțională (ustavno sodišče) rešeno vprašanje romunskega ustavnega prava, ne da bi se odločalo o njegovi skladnosti s pravom Unije ali „da se ne bi priznavala“ primarnost prava Unije.

118.

Ko se Sodišče sklicuje na „časovno sosledje zakonov“, uporablja izraz „zakoni“ v širšem smislu. To seveda vključuje zakone, ki so jih sprejeli zakonodajni organi držav članic, pa tudi spremembe teh istih zakonov, ki so posledica razglasitve neustavnosti s strani ustavnega sodišča. Menim, da je ta trditev bolj v skladu z obveznostjo, da se pravice, varovane z Listino, ne razlagajo tako, da bi se omejila njihova vsebina.

119.

Sodba ESČP v zadevi Ruban proti Ukrajini ni v nasprotju z razlago, ki jo predlagam. Ta zadeva se je nanašala na morebitno kršitev načela lex mitior s strani ukrajinske države zaradi sodbe njenega ustavnega sodišča. ESČP je zavrnilo, da bi bil kršen člen 7 EKČP, vendar je razglasitev neustavnosti analiziralo, kot da bi šlo za zakonodajno spremembo, ne da bi ugovarjalo, da ta ustavna sodna praksa ne pomeni časovnega sosledja „zakonov“. ( 75 )

c)  Lex mitior in pravnomočne kazenske sodbe

120.

Zdi se, da se je ESČP v sodbi Scoppola proti Italiji nagibalo k omejitvi uporabe lex mitior na kazenske postopke, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. ( 76 ) Vendar je v nekaterih poznejših zadevah to načelo razširilo tudi na pravnomočne sodbe, če nacionalno pravo dopušča to možnost. ( 77 )

121.

Na prvi pogled bi bilo mogoče meniti, da je tudi Sodišče načelo lex mitior omejilo na nepravnomočne sodbe. ( 78 ) Vendar menim, da bi bil tak vtis prenagljen glede na dejstvo, da je v zadevi Delvigne obravnavana nacionalna zakonodaja obsojenim osebam omogočala, da se položaj, ki izhaja iz prejšnje pravnomočne kazenske obsodbe, preveri v skladu z novim zakonom.

122.

Menim, da bi se moral lex mitior uporabljati tudi za pravnomočne kazenske sodbe, ki se še izvršujejo. Priznavam, da to ne velja v vseh državah članicah Unije, vendar so nekatere sprejele to rešitev. ( 79 ) Tudi v državah, v katerih se lex mitior praviloma ne uporablja za pravnomočne kazenske sodbe, obstajajo številne izjeme od tega pravila. Tako se retroaktivni učinek in melius pogosto razširi na takšne sodbe, kadar tako določa nova kazenska zakonodaja, kadar je neko ravnanje dekriminalizirano ( 80 ) ali kadar ustavno sodišče ugotovi neustavnost kazenskega zakona. ( 81 )

123.

Vsekakor ima načelo iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine samostojen pomen, ki ni odvisen od pluralnosti rešitev, ki so jih sprejele države članice, raven varstva, ki jo mora zagotavljati, pa mora biti visoka in ne de minimis, kot sem že predlagal.

124.

Ni logično, da bi se zakonodajalčeva sprememba vrednot (ali kaznovalnih meril) uporabljala le v korist obdolžencev ali obtožencev, ne pa tudi tistih, ki zaradi podobnih dejanj prestajajo pravnomočne kazni. Pomanjkanje logike je še očitnejše v primeru dekriminalizacije ravnanja, ki je bilo prej kaznivo, s poznejšim zakonom (abolitio criminis). Z vidika čiste pravne vesti je nesprejemljivo, da bi v takem primeru zgolj časovni razlogi določali, da osebe, ki so za takšno ravnanje pravnomočno obsojene, ostanejo v zaporu, medtem ko se storilci istega ravnanja, ki še čakajo na izrek kazni, izognejo kazenski odgovornosti.

125.

Isto merilo pravičnosti in doslednosti, ki v okviru lex mitior velja za obdolžence ali obtožence, je mogoče uporabiti tudi za že obsojene osebe. Ponavljam, ni razumno, da bi dve osebi, ki sta na isti dan storili podobni dejanji, uživali ali ne uživali ugodnosti tega načela samo zato, ker se je kazenski postopek za eno od njiju končal hitreje in pripeljal do pravnomočne obsodbe, medtem ko za drugo osebo, ki še ni pravnomočno obsojena, traja dlje.

126.

Logika načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona mora veljati tudi za pravnomočne kazenske sodbe, da se preprečijo neskladja, kot je navedeno. Res pa je, da ta rešitev vključuje postopek ponovne preučitve pravnomočnih obsodb, vendar se mi ta ugovor ne zdi nepremostljiv. To vsekakor drži v primeru dekriminalizacije ravnanj, ki so bila prej opredeljena kot kazniva, in ne vem, zakaj bi bil nepremostljiv v drugih primerih časovnega sosledja zakonov. ( 82 )

127.

Ponovna preučitev pravnomočnih sodb zaradi lex mitior zahteva, da je v nacionalnem pravu predvideno procesno sredstvo za ponovno preučitev na predlog obsojene osebe. V Romuniji je to v skladu s predložitveno odločbo izredno pravno sredstvo za razveljavitev na podlagi člena 426(1)(b) romunskega zakonika o kazenskem postopku, ob upoštevanju omejitev iz sodbe št. 67/2022 Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno sodišče).

d) Vmesni predlog

128.

Če povzamem, predlagam razlago načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določenega v členu 49(1), zadnji stavek, Listine, v skladu s katero:

to načelo zajema tudi pravila o pretrganju zastaranja kazenske odgovornosti, če jim nacionalno kazensko pravo priznava materialnopravno naravo;

primeri spremembe kazenskega prava zaradi ugotovitve neustavnosti s strani nacionalnega ustavnega sodišča štejejo za enakovredne časovnemu sosledju kazenskih zakonov in

se to načelo uporablja za kazenske postopke v teku in pravnomočne sodbe, če je to določeno v nacionalnem pravu oziroma tudi na splošno.

129.

V obravnavani zadevi načelo retroaktivnosti milejšega kazenskega zakona iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine upravičuje oprostitev kazenske odgovornosti obsojencev, za katere je prvotno veljala ureditev pretrganja zastaranja kazenske odgovornosti, ki je bila pozneje razglašena za neustavno, če gre za področja, na katerih se uporablja pravo Unije. Oprostitev torej zajema kazniva dejanja velike goljufije, ki škodi finančnim interesom Unije, ki so v nasprotju s členom 325 PDEU in Odločbo 2006/928.

130.

Pravo Unije zato v položaju, kot je opisani, ne zahteva, da se sporna sodna praksa Curtea Constituțională (ustavno sodišče) ne uporabi, čeprav njeni učinki pomenijo nekaznovanost storilcev nekaterih od teh kaznivih dejanj.

5. Ugodnejši standard varstva načela lex mitior v romunskem pravu

131.

Če bi Sodišče v nasprotju z mojim predlogom menilo, da se retroaktivnost milejšega kazenskega zakona na podlagi člena 49(1), zadnji stavek, Listine v obravnavani zadevi ne uporablja, bi bilo treba preučiti, ali romunsko pravo določa višji standard varstva načela lex mitior.

132.

Sodišče države članice se lahko sooči, kot v obravnavani zadevi, s položajem, v katerem mora oceniti skladnost nacionalne določbe ali ukrepa, s katerim se izvaja pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, s temeljnimi pravicami.

133.

Če v teh okoliščinah ravnanje držav članic ni v celoti določeno s pravom Unije, člen 53 Listine potrjuje, da lahko nacionalni organi in sodišča uporabijo nacionalne standarde glede varstva temeljnih pravic.

134.

V romunskem pravu je nacionalni standard varstva načela retroaktivnosti milejšega kazenskega zakona določen v členu 15(2) ustave in členu 5(1) kazenskega zakonika iz leta 2009, katerih področje uporabe je pojasnilo Curtea Constituțională (ustavno sodišče).

135.

Kot sem že opozoril, je v sodni praksi Curtea Constituțională (ustavno sodišče) in Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) navedeno, da so pravila o zastaranju kazenske odgovornosti in pravila o pretrganju zastaralnih rokov materialnopravna in se zanje zato uporablja načelo lex mitior. ( 83 )

136.

V sodbah Curtea Constituțională (ustavno sodišče) št. 297/2018 in 358/2022 je bilo poudarjeno, da zaradi uporabe tega načela (med 25. junijem 2018 in 30. majem 2022) ni obstajal noben razlog za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti.

137.

Sodišče meni, da morata biti za to, da bi bilo mogoče uporabiti ta nacionalni standard varstva načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, ki ga določa romunsko pravo, izpolnjena dva pogoja: ( 84 )

ta uporaba ne sme ogrožati ravni varstva, ki je zagotovljena z Listino, kot jo razlaga Sodišče;

prav tako ne sme posegati v primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije.

138.

Kar zadeva prvi pogoj, pravo Unije ne določa posebne ureditve na tem področju. Uporaba romunskega standarda varstva torej ne vpliva na raven varstva iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine.

139.

Težje je določiti, ali standard varstva načela lex mitior v romunskem pravu posega v enotnost, primarnost in polni učinek prava Unije, saj sodne prakse, izoblikovane v sodbi M. A. S. in M. B. na eni strani ter v sodbi Euro Box Promotion na drugi, ni lahko uskladiti.

140.

Sodišče je v sodbi M. A. S. in M. B.:

priznalo, da je Italijanska republika takrat lahko svobodno določila, da ureditev zastaranja kazenske odgovornosti v njenem pravnem redu – tako kot pravila o določitvi kaznivih dejanj in kazni – spada pod kazensko materialno pravo in zato zanjo tako kot za zadnjenavedena pravila velja načelo zakonitosti v kazenskem pravu; ( 85 )

poudarilo, da je Italijanska republika lahko uporabila nacionalni standard varstva načela zakonitosti v kazenskem pravu, ki je višji od tistega, ki ga določa pravo Unije, če se s to uporabo ne posega v primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije; ( 86 )

navedlo, da mora glede na trditve italijanskega ustavnega sodišča v zvezi z negativnim vplivom uporabe sodbe Taricco na načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je določeno v italijanski ustavi, nacionalno sodišče preveriti, ali neuporaba pravil kazenskega zakonika (ki preprečujejo naložitev učinkovitih in odvračilnih kazenskih sankcij v velikem številu velikih goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije) vodi do položaja negotovosti v italijanskem pravnem redu glede določitve ureditve zastaranja, ki se uporablja, s čimer se krši načelo zakonitosti v kazenskem pravu; ( 87 )

razsodilo, da če nacionalno sodišče ugotovi, da obveznost neuporabe določb kazenskega zakonika v zvezi z zastaranjem kazenske odgovornosti nasprotuje načelu zakonitosti v kazenskem pravu, ni dolžno izpolniti obveznosti, da jih ne uporabi, čeprav bi bilo mogoče z njenim spoštovanjem odpraviti nacionalni položaj, ki ni združljiv s pravom Unije. ( 88 )

141.

Sodišče je tako dopustilo omejitev uporabe načela primarnosti prava Unije: nacionalna sodišča lahko uporabijo nacionalne predpise, ki so v nasprotju s pravom Unije, da bi zaščitila temeljno pravico (načelo zakonitosti v kazenskem pravu), ki jo nacionalno pravo zagotavlja na višji ravni, kot je določena v pravu Unije. ( 89 )

142.

Sodba M. A. S. in M. B. torej nacionalnemu sodišču ne nalaga, da bi moralo dati absolutno prednost zaščiti finančnih interesov Unije do te mere, da bi ti prevladali nad temeljno pravico, kot je načelo zakonitosti v kazenskem pravu.

143.

Sodišče je v sodbi Euro Box Promotion analiziralo romunsko zakonodajo in ustavno sodno prakso ( 90 ), ki bi tako kot italijanska zakonodaja v zadevi M. A. S. in M. B. lahko povzročila sistemsko tveganje nekaznovanosti dejanj, ki pomenijo huda kazniva dejanja goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, v škodo obveznosti iz člena 325(1) PDEU. Na koncu te analize je navedlo, da:

mora predložitveno sodišče zagotoviti potrebno spoštovanje temeljnih pravic, določenih v členu 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine, in sicer pravico vsakogar, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče;

„[…] nepravilnost, storjena pri sestavi senatov [sodišča], pomeni kršitev člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine, zlasti če je ta nepravilnost po naravi in teži taka, da ustvarja dejansko nevarnost, da lahko druge veje oblasti, zlasti izvršilna, izvajajo neupravičeno diskrecijsko pravico, ki ogroža celovitost rezultata, do katerega pripelje postopek sestave senatov, in ki tako pri pravnih subjektih vzbudi upravičen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti enega ali več zadevnih sodnikov“; ( 91 )

praksa v zvezi s specializacijo in sestavo romunskih sodnih senatov na področju korupcije ni pomenila kršitve člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine, tako da je šlo za drugačen primer od tistega, o katerem je bilo odločeno v sodbi M. A. S. in M. B. Zato „[…] zahteve iz člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine ne ovirajo neuporabe sodne prakse, ki izhaja iz [ustavnih] odločb“; ( 92 )

bi romunska zakonodaja in ustavna sodna praksa v zvezi z zahtevo, v skladu s katero morajo sodbe v pritožbenem postopku na področju korupcije izdati senati, katerih člani so vsi določeni z žrebom, lahko pomenila nacionalni standard varstva temeljnih pravic; ( 93 )

bi tak nacionalni standard varstva lahko ogrožal primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije, med drugim člena 325(1) PDEU v povezavi s členom 2 Konvencije ZFI ter Odločbe 2006/928, ker bi povzročil sistematično tveganje nekaznovanosti dejanj, ki pomenijo huda kazniva dejanja goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, ali korupcije na splošno. ( 94 )

144.

Menim, da je obravnavani spor bolj podoben sporu, v katerem je bila izdana sodba M. A. S. in M. B., kot tistemu iz sodbe Euro Box Promotion. V zadnjenavedeni sodbi je Sodišče ugotovilo, da pri praksi v zvezi s sestavo senatov vrhovnega sodišča, specializiranih za korupcijske zadeve, ki jo je romunsko ustavno sodišče razglasilo za neustavno, ni prišlo do kršitve člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine. Prav tako v romunskem pravu ni bilo jasnega nacionalnega standarda varstva pravice do neodvisnega sodišča, predhodno ustanovljenega z zakonom. To je ena od strank na obravnavi navedla kot odgovor na vprašanje Sodišča, vendar sta romunska vlada in Komisija zanikali obstoj takega standarda. ( 95 )

145.

Vsekakor menim, da sklicevanje na sistemsko tveganje nekaznovanosti hudih kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, ne upravičuje omejevanja temeljne pravice, kot je pravica do retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, če v ustavnem sistemu države članice obstaja višji standard varstva te pravice, kot je določen v členu 49(1), zadnji stavek, Listine.

146.

Skratka, če ne bi bila sprejeta razlaga člena 49(1), zadnji stavek, Listine, ki jo zagovarjam, bi bil s sodno prakso Curtea Constituțională (ustavno sodišče) o neobstoju razlogov za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti med letoma 2018 in 2022 določen višji nacionalni standard varstva načela retroaktivnosti lex mitior, kot ga določa ta člen Listine.

147.

Res je, da lahko uporaba tega nacionalnega standarda povzroči tveganje nekaznovanosti oseb, ki so bile preganjane zaradi storitve velikih goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot sem že analiziral in kot poudarja predložitveno sodišče.

148.

Vendar je v precedenčni zadevi, v kateri je bila izrečena sodba M. A. S. in M. B., obstajalo enako tveganje nekaznovanosti in ne vidim razloga za drugačno presojo v tej zadevi. V nasprotju z zadevo Euro Box Promotion tu očitno obstaja višji nacionalni standard varstva načela lex mitior, tako kot v zadevi M. A. S. in M. B.

149.

Finančne interese Unije je treba nedvomno zaščititi, vendar to ne sme prevladati nad varstvom temeljne pravice, kot je načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona.

150.

Temeljne pravice v skupnosti, ki temelji na pravu, kakršna je Unija, niso manj pomembne od njenih finančnih interesov. Povedano drugače, finančnih interesov Unije ni mogoče ščititi na račun kršitve temeljnih pravic.

151.

Če je uporaba člena 325 PDEU in pravil za njegovo izvajanje pomanjkljiva in se v eni ali več državah pojavi sistemsko tveganje nekaznovanosti, ima Unija na voljo druge pravne mehanizme za ukrepanje, kot je tožba zaradi neizpolnitve obveznosti. Menim, da znižanje ravni varstva načela lex mitior za boljšo zaščito finančnih interesov Unije ni združljivo z vrednoto pravne države iz člena 2 PEU.

152.

Zato se primarnost prava Unije v tem primeru ne uporabi in predložitvenemu sodišču se ni treba vzdržati uporabe sodne prakse Curtea Constituțională (ustavno sodišče), da bi zagotovilo spoštovanje člena 325(1) PDEU in Odločbe 2006/928. Nasprotno, to sodno prakso bi moralo upoštevati, da bi ohranilo višji standard varstva načela lex mitior v romunskem pravu, ki je po svoji naravi v korist storilcem kaznivih dejanj.

153.

Ta rešitev je tudi najbolj skladna z načelom zakonitosti v kazenskem pravu in njegovimi zahtevami po predvidljivosti in določnosti kazenskega zakona, ki se uporablja. ( 96 ) S sodbama Curtea Constituțională (ustavno sodišče), ki ju dopolnjuje sodba Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče), je bila pojasnjena ureditev pretrganja zastaranja kazenske odgovornosti iz člena 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009 po tem, ko so se določeno obdobje pri splošnih sodiščih pojavljali dvomi v zvezi s tem. Če se ta sodna praksa ne bi uporabila, bi to vneslo novo negotovost glede pretrganja zastaranja kazenske odgovornosti med letoma 2018 in 2022.

C.   Tretje vprašanje za predhodno odločanje

154.

Predložitveno sodišče tretje vprašanje postavlja za primer, da bi Sodišče na prvi dve vprašanji odgovorilo pritrdilno (in samo če ne bi bilo mogoče ugotoviti razlage, ki bi bila v skladu s pravom Unije).

155.

Ker predlagam, naj se na prvi vprašanji odgovori nikalno, tretjega vprašanja ne bi bilo treba obravnavati. Vendar bom to storil za primer, da bi Sodišče zavzelo drugačno stališče.

156.

Sodišče se je o vidikih romunskega pravosodnega sistema že izreklo, ( 97 ) tako da je mogoče odgovoriti na zadnjenavedeno vprašanje za predhodno odločanje. Predložitveno sodišče v tem vprašanju poudarja možnost, da so sodniki disciplinsko kaznovani, če odstopajo od sodne prakse ustavnega sodišča, ker menijo, da ta ni v skladu s pravom Unije.

157.

Kot navajata predložitveno sodišče ( 98 ) in romunska vlada, je bil člen 99(ș) zakona št. 303/2004, v skladu s katerim se je neupoštevanje sodb Curtea Constituțională (ustavno sodišče) ali Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče), izdanih v postopkih za varstvo zakonitosti, štelo za disciplinsko kršitev, po sodbi RS razveljavljen.

158.

Vendar je bilo v sodbi Curtea Constituțională (ustavno sodišče) št. 520/2022 z dne 9. novembra 2022 navedeno, da lahko to, da sodniki ne spoštujejo sodb Curtea Constituțională (ustavno sodišče) ali Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče), privede do disciplinske sankcije, če je sodnik ravnal v slabi veri ali iz hude malomarnosti. Predložitveno sodišče se sprašuje o združljivosti te nove disciplinske ureditve s pravom Unije.

159.

Sodbi Euro Box Promotion in RS vsebujeta dovolj namigov za odgovor na to vprašanje. Zato bom zgolj povzel nekatere tam navedene ugotovitve:

„[…] varovanje neodvisnosti sodišč ne more na primer v celoti izključiti možnosti, da se v nekaterih povsem izjemnih primerih disciplinska odgovornost sodnika uveljavlja zaradi sodnih odločb, ki jih je ta sprejel. Namen take zahteve po neodvisnosti namreč očitno ni odobriti morebitna huda in povsem neopravičljiva ravnanja sodnikov, kot bi bila na primer namerna in v slabi veri ali zaradi zelo hude oziroma hude malomarnosti storjena kršitev nacionalnih pravnih pravil in pravnih pravil Unije, katerih spoštovanje morajo ti sodniki zagotavljati, ali pa zdrs v samovoljo ali odrekanje pravnega varstva, medtem ko morajo kot nosilci sodne funkcije odločati o sporih, ki jim jih predložijo pravni subjekti“; ( 99 )

„[v]endar je za ohranitev neodvisnosti sodišč in preprečitev, da bi se lahko disciplinska ureditev oddaljila od svojih legitimnih ciljev in uporabila za politični nadzor nad sodnimi odločbami ali pritisk na sodnike, očitno bistveno, da zgolj zaradi dejstva, da sodna odločba vsebuje morebitno napako pri razlagi ali uporabi nacionalnih pravnih pravil in pravnih pravil Unije oziroma pri presoji dejstev ali oceni dokazov, ni mogoče uveljavljati disciplinske odgovornosti zadevnega sodnika“; ( 100 )

„[i]z tega izhaja, da je treba člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi oziroma praksi, ki omogoča uveljavljanje disciplinske odgovornosti nacionalnega sodnika zaradi vsakršnega neupoštevanja odločb nacionalnega ustavnega sodišča“; ( 101 )

„[č]len 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 in členom 4(2) in (3) PEU, členom 267 PDEU ter načelom primarnosti prava Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi oziroma praksi, ki omogoča, da se zoper nacionalnega sodnika uveljavlja disciplinska odgovornost, ker je ta uporabil pravo Unije, kot ga razlaga Sodišče, pri čemer je odstopil od sodne prakse ustavnega sodišča zadevne države članice, ki ni združljiva z načelom primarnosti prava Unije“. ( 102 )

160.

Na tretje vprašanje za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti v tem smislu.

V. Predlog

161.

Glede na navedeno predlagam, naj se na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Curtea de Apel Brașov (pritožbeno sodišče v Brașovu, Romunija), odgovori:

1.

Nacionalna ureditev in sodna praksa o pretrganju zastaranja kazenske odgovornosti, ki povzročita, da veliko dejanj, ki pomenijo velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, ostane nekaznovanih, načeloma kršita člen 325(1) PDEU in Odločbo Komisije 2006/928/ES z dne 13. decembra 2006 o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje napredka Romunije pri izpolnjevanju posebej določenih meril na področjih reforme pravosodja in boja proti korupciji.

Nacionalnemu sodišču se ni treba vzdržati uporabe te nacionalne ureditve in sodne prakse, če sta utemeljeni z uporabo načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določenega v členu 49(1), zadnji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ali, če tega ni, z višjim nacionalnim standardom varstva tega načela, določenim z nacionalnim pravom.

2.

Člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi oziroma praksi, ki omogoča uveljavljanje disciplinske odgovornosti nacionalnega sodnika zaradi morebitnega neupoštevanja odločb nacionalnega ustavnega ali vrhovnega sodišča. Ne nasprotujeta pa uveljavljanju take disciplinske odgovornosti v izjemnih primerih, ko gre za huda in popolnoma neopravičljiva ravnanja sodnikov, kot je namerna in v slabi veri ali zaradi zelo hude oziroma hude malomarnosti storjena kršitev nacionalnih pravnih pravil in pravnih pravil Unije, katerih spoštovanje morajo ti sodniki zagotavljati.

Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 in členom 4(2) in (3) PEU, členom 267 PDEU ter načelom primarnosti prava Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi oziroma praksi, ki omogoča, da se zoper nacionalnega sodnika uveljavlja disciplinska odgovornost, ker je uporabil pravo Unije, kot ga razlaga Sodišče, pri čemer je odstopil od sodne prakse ustavnega sodišča, ki ni združljiva z načelom primarnosti prava Unije.


( 1 ) Jezik izvirnika: španščina.

( i ) Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.

( 2 ) Konvencija, pripravljena na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, podpisana 26. julija 1995 v Bruslju in priložena Aktu Sveta z dne 26. julija 1995 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 8, str. 57, v nadaljevanju: Konvencija ZFI).

( 3 ) Odločba Komisije z dne 13. decembra 2006 o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje napredka Romunije pri izpolnjevanju posebej določenih meril na področjih reforme pravosodja in boja proti korupciji (UL 2006, L 354, str. 56).

( 4 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (UL 2017, L 198, str. 29, v nadaljevanju: Direktiva ZFI).

( 5 ) Codul Penal din 21 iulie 1968, republicat (Monitorul Oficial al României, del I, št. 65, z dne 16. aprila 1997) (kazenski zakonik z dne 21. julija 1968, ponovno objavljen). Ta kazenski zakonik izhaja iz besedila, noveliranega z Lege nr. 140/1996, pentru modificarea și completarea Codului penal (Monitorul Oficial al României, del I, št. 289, z dne 14. novembra 1996) (zakon št. 140/1996 o spremembi kazenskega zakonika), in je veljal do 1. februarja 2014 (v nadaljevanju: kazenski zakonik iz leta 1969).

( 6 ) Legea nr. 286/2009 privind Codul penal z dne 17. julija 2009 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 510, z dne 24. julija 2009) (zakon št. 286/2009 o kazenskem zakoniku, v nadaljevanju: kazenski zakonik iz leta 2009). Uporablja se od 1. februarja 2014.

( 7 ) Ordonanța de urgență a Guvernului nr. 71 din 30 mai 2022 pentru modificarea articolului 155 alineatul (1) din Legea nr. 286/2009 privind Codul penal (Monitorul Oficial al României, del I, št. 531, z dne 30. maja 2022) (uredba-zakon št. 71 z dne 30. maja 2022 o spremembi člena 155(1) zakona št. 286/2009 o kazenskem zakoniku, v nadaljevanju: uredba-zakon št. 71/2022).

( 8 ) Legea nr. 135/2010 privind Codul de procedură penală (Monitorul Oficial al României, del I, št. 486, z dne 15. julija 2010) (zakon št. 135/2010 o zakoniku o kazenskem postopku).

( 9 ) Nasprotno je Curtea Constituțională (ustavno sodišče) menilo, da je prejšnja zakonodajna rešitev (člen 123, prvi odstavek, kazenskega zakonika iz leta 1969) izpolnjevala pogoje predvidljivosti, ki jih nalaga ustava, saj je določala, da lahko zastaranje kazenske odgovornosti pretrga le izvršitev dejanja, o katerem mora biti obdolženec po zakonu obveščen.

( 10 ) V skladu s predložitveno odločbo je Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija) razglasilo za nedopustne tako predloge za razlago člena 155(1) kazenskega zakonika iz leta 2009 po izdaji ustavne sodbe št. 297/2018 kot tudi zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo, vloženo za razlago te določbe. To je razvidno iz njegovih sodb št. 5 z dne 21. marca 2019 in št. 25 z dne 11. novembra 2019.

( 11 ) Ta zakonodajni akt je bil sprejet nekaj dni po objavi ustavne sodbe št. 358/2022 (glej točko 19 teh sklepnih predlogov).

( 12 ) Na podlagi besedila te sodbe se zdi, da gre bolj za predhodno mnenje o pravnih vprašanjih.

( 13 ) Legea nr. 303/2004 privind statutul judecătorilor și procurorilor (ponovno objavljen v Monitorul Oficial al României, del I, št. 826, z dne 13. septembra 2005) (zakon št. 303/2004 z dne 28. junija 2004 o statusu sodnikov in tožilcev).

( 14 ) Legea nr. 303/2022 din 15 noiembrie 2022 privind statutul judecătorilor și procurorilor (objavljen v Monitorul Oficial al României, št. 1102, z dne 16. novembra 2022) (zakon št. 303/2022 z dne 15. novembra 2022 o statusu sodnikov in tožilcev).

( 15 ) S sodbo z dne 30. junija 2020 je bila potrjena sodba Tribunalul Brașov (okrožno sodišče v Brașovu, Romunija) št. 38/S z dne 13. marca 2018.

( 16 ) Po njegovem mnenju je sodna praksa Curtea Constituțională (ustavno sodišče) povzročila neučinkovitost številnih obsodb na zaporno kazen, ker ni bilo razlogov za pretrganje zastaranja kazenske odgovornosti. Iz tega naj bi izhajal diskriminatoren položaj vlagateljev izrednega pravnega sredstva v tem sporu na eni strani in obsojencev, za katere načelo lex mitior ne velja, na drugi strani.

( 17 ) Sodišče lahko zavrne odločanje o predlogu nacionalnega sodišča, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen (moj poudarek) ali če nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja (sodba z dne 22. februarja 2022, Stichting Rookpreventie Jeugd in drugi (C‑160/20, EU:C:2022:101, točka 82)).

( 18 ) Sodba z dne 26. februarja 2013 (C‑617/10, EU:C:2013:105, v nadaljevanju: sodba Åkerberg Fransson).

( 19 ) Sodba z dne 8. septembra 2015 (C‑105/14, EU:C:2015:555, v nadaljevanju: sodba Taricco).

( 20 ) Sodba z dne 5. decembra 2017 (C‑42/17, EU:C:2017:936, v nadaljevanju: sodba M. A. S. in M. B.).

( 21 ) Sodba z dne 21. decembra 2021 (C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, v nadaljevanju: sodba Euro Box Promotion).

( 22 ) Direktiva Sveta z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1).

( 23 ) Sodbi Åkerberg Fransson (točka 25) in Taricco (točka 36). Natančneje, „iz členov 2 in 273 Direktive [2006/112] v povezavi s členom 4(3) PEU izhaja, da imajo države članice obveznost sprejeti vse potrebne zakonske in upravne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je dolgovani DDV na njihovem ozemlju v celoti pobran, in preprečujejo zatajitev“ (sodba z dne 2. maja 2018, Scialdone, C‑574/15, EU:C:2018:295, točka 26).

( 24 ) Glede njene narave, vsebine in učinkov glej sodbi z dne 18. maja 2021, Asociația Forumul Judecătorilor din România in drugi (C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, v nadaljevanju: sodba Asociaţia Forumul Judecătorilor din România, točke 152 do 178), in Euro Box Promotion (točke od 155 do 175).

( 25 ) Dokument COM(2022) 664 final z dne 22. novembra 2022, Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o napredku Romunije v okviru mehanizma za sodelovanje in preverjanje (v nadaljevanju: Poročilo o mehanizmu za sodelovanje in preverjanje za leto 2022), str. 13 in 27.

( 26 ) Sodbe z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi (C‑612/15, EU:C:2018:392, v nadaljevanju: sodba Kolev, točka 50); z dne 17. januarja 2019, Dzivev in drugi (C‑310/16, EU:C:2019:30, v nadaljevanju: sodba Dzivev, točka 25), in Euro Box Promotion (točka 181).

( 27 ) Sodbe M.A.S. in M.B. (točki 31 in 32); Kolev (točki 51 in 52) in Euro Box Promotion (točka 182).

( 28 ) „[…] ob upoštevanju pomena, ki ga je treba priznati zaščiti finančnih interesov Unije, kar je njen cilj […], pojma ‚nezakonita dejanja‘ [iz člena 325(1) PDEU] ni mogoče razlagati ozko“ (sodba z dne 2. maja 2018, Scialdone, C‑574/15, EU:C:2018:295, točka 45 in navedena sodna praksa).

( 29 ) Sodba Euro Box Promotion (točka 186) in sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Bobka v tej zadevi (EU:C:2021:170, točki 98 in 99).

( 30 ) „[V]sako namerno dejanje ali opustitev v zvezi z […] uporabo ali predložitvijo lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov, katere posledica je nezakonito zmanjšanje sredstev splošnega proračuna [Unije] ali proračunov, ki jih upravlja[…] [Unija] ali se upravljajo v [njenem] imenu“.

( 31 ) Sodba Taricco (točka 41).

( 32 ) Sodba Taricco (točka 39).

( 33 ) „Prvič, nacionalni zakonodajalec mora določiti pravila o zastaranju, ki omogočajo izpolnitev obveznosti iz člena 325 PDEU glede na ugotovitve, ki jih je Sodišče navedlo v točki 58 sodbe Taricco. Ta zakonodajalec mora namreč zagotoviti, da nacionalna ureditev zastaranja v kazenskih zadevah ne pripelje do nekaznovanja velikega števila primerov velikih goljufij na področju DDV […]“ (sodba M.A.S in M. B., točka 41).

( 34 ) Kot je v pisnem stališču navedel L. N., so za kazniva dejanja velike goljufije na področju DDV v členu 154 kazenskega zakonika iz leta 2009 določeni zastaralni roki od osem do deset let.

( 35 ) Med 25. junijem 2018 (datum uradne objave sodbe št. 297/2018 Curtea Constituțională (ustavno sodišče)) in 30. majem 2022, datumom uradne objave in začetka veljavnosti uredbe-zakona št. 71/2022.

( 36 ) V primerih uporabe milejšega kazenskega zakona (zaradi odprave razlogov za pretrganje rokov za zastaranje kazenske odgovornosti) za osebe, ki so bile obsojene zaradi kaznivih dejanj vožnje brez vozniškega dovoljenja, je Sodišče s sklepom z dne 12. januarja 2023, SNI (C‑506/22, neobjavljen, EU:C:2023:46), zavrnilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.

( 37 ) Predložitvena odločba (točka 121).

( 38 ) Podobno Komisija navaja, da so splošna sodišča v obdobju 2018–2022 do objave uredbe-zakona št. 71/2022 sodbo št. 297/2018 Curtea Constituțională (ustavno sodišče) uporabljala tako, da so dejanja, o katerih je bila obdolžena oseba uradno obveščena, pretrgala zastaralne roke za kazensko odgovornost. Ker se ta rešitev ujema z rešitvijo iz kazenskega zakonika iz leta 1969, naj v spornem obdobju ne bi bilo milejšega kazenskega zakona, tako da ne bi bilo potrebe, da se ustavna sodna praksa ne uporabi.

( 39 ) Sodbi z dne 4. marca 2020, Telecom Italia (C‑34/19, EU:C:2020:148, točki 59 in 60), in z dne 4. maja 2023, Agenția Națională de Integritate (C‑40/21, EU:C:2023:367, točka 71).

( 40 ) Razlaga contra legem romunskega prava bi verjetno kršila člen 147(4) ustave te države, vendar lahko o tem odločijo samo nacionalna sodišča.

( 41 ) Sodba Taricco (točka 51).

( 42 ) Sodbi Kolev (točka 65) in Dzivev (točka 31).

( 43 ) Sodbi Asociația Forumul Judecătorilor din România (točka 149) in Euro Box Promotion (točka 156).

( 44 ) Sodbi Asociația Forumul Judecătorilor din România (točka 178) in Euro Box Promotion (točka 175).

( 45 ) Sodbi Asociația Forumul Judecătorilor din România (točka 172) in Euro Box Promotion (točka 169).

( 46 ) „Glede na oceno, ki jo je objavil direktorat DNA [direktorat za boj proti korupciji], bi se posledično lahko končalo skupno 557 kazenskih zadev, ki so predmet kazenskega pregona ali so v obravnavi na sodiščih. Čeprav bi bilo treba natančno škodo oceniti za vsak primer posebej, direktorat DNA škodo v teh zadevah ocenjuje na približno 1,2 milijarde EUR, skupni znesek v primeru podkupovanja in trgovanja z vplivom pa na približno 150 milijonov EUR […] Poleg zadev v zvezi s korupcijo bi po oceni specializiranega tožilstva, ki obravnava terorizem in organizirani kriminal, […] to vplivalo na skupno 605 tekočih zadev s skupno ocenjeno finančno škodo v višini več kot 1 milijarde EUR. Ocene generalnega državnega tožilstva o drugih kaznivih dejanjih niso bile na voljo“ (dokument COM(2022) 664 final, str. 27).

( 47 ) Sodba Taricco (točke od 50 do 52).

( 48 ) Sodba M. A. S. in M. B. (točka 39).

( 49 ) Sodbe Kolev (točki 68 in 71), Dzivev (točka 33) in Euro Box Promotion (točka 204).

( 50 ) Sodba M.A.S. in M. B. (točka 52): „To načelo [zakonitosti v kazenskem pravu], kot je navedeno v členu 49 Listine, zavezuje države članice ob izvajanju prava Unije v smislu njenega člena 51(1), za kar gre, kadar v okviru obveznosti, ki so jim naložene s členom 325 PDEU, določijo naložitev kazenskih sankcij za kazniva dejanja na področju DDV. Zato obveznost zagotovitve učinkovitega pobiranja sredstev Unije ne sme nasprotovati navedenemu načelu“.

( 51 ) Sodišče je pred tem potrdilo, da to načelo izhaja iz skupne ustavne tradicije držav članic, zaradi česar je treba šteti, da je del splošnih načel prava Unije, ki jih mora nacionalno sodišče spoštovati pri uporabi nacionalnega prava: sodbe z dne 7. avgusta 2018, Clergeau in drugi (C‑115/17, EU:C:2018:651, v nadaljevanju: sodba Clergeau, točka 26); z dne 6. oktobra 2016, Paoletti in drugi (C‑218/15, EU:C:2016:748, v nadaljevanju: sodba Paoletti, točka 25), in z dne 3. maja 2005, Berlusconi in drugi (C‑387/02, C‑391/02 in C‑403/02, EU:C:2005:270, točki 68 in 69).

( 52 ) Glej zlasti prvi stavek člena 15(1) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki je bil na voljo za podpis 19. decembra 1966 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 999, str. 171).

( 53 ) Sodbi Clergeau (točka 33) in Paoletti (točka 27).

( 54 ) Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott v združenih zadevah Berlusconi in drugi (C‑387/02, C‑391/02 in C‑403/02, EU:C:2004:624, točke od 159 do 161) in v zadevi Clergeau in drugi (C‑115/17, EU:C:2018:240, točki 39 in 40) ter generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi Scialdone (C‑574/15, EU:C:2017:553, točke od 155 do 160). Glej tudi sodbo Paoletti (točka 27).

( 55 ) Sodba velikega senata ESČP z dne 17. septembra 2009, Scoppola proti Italiji (št. 2) (CE:ECHR:2009:0917JUD001024903, v nadaljevanju: sodba Scoppola proti Italiji, točka 108).

( 56 ) ESČP, sodba Scoppola proti Italiji (točka 108).

( 57 ) ESČP, sodba Scoppola proti Italiji (točka 108).

( 58 ) ESČP, sodba Scoppola proti Italiji (točka 109) in sodba z dne 18. marca 2014, Öcalan proti Turčiji (št. 2) (CE:ECHR:2014:0318JUD002406903, točka 175). Glej tudi sodbe ESČP z dne 12. januarja 2016, Gouarré Patt proti Andori (CE:ECHR:2016:0112JUD003342710, točka 28); z dne 12. julija 2016, Ruban proti Ukrajini (CE:ECHR:2016:0712JUD000892711, točka 37), in z dne 24. januarja 2017, Koprivnikar proti Sloveniji (CE:ECHR:2017:0124JUD006750313, točka 49).

( 59 ) Sodbi Clergeau (točka 33) in Paoletti (točka 27).

( 60 ) Nato so bila s členom 12 Direktive o ZFI delno usklajena pravila o zastaranju, ki se uporabljajo za tovrstna kazniva dejanja, vendar ni bilo pojasnjeno, ali so pravila o zastaranju kazenske odgovornosti materialnopravne ali postopkovne narave.

( 61 ) Tako kot opredelitev kaznivih dejanj in določitev kazni, za ureditev katerih prav tako velja načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Sodba M. A. S. in M. B. (točka 45).

( 62 ) Belgija, Nemčija in Francija so sprejele procesno pojmovanje pravil o zastaranju. V Grčiji, Španiji, Italiji, Latviji, na Švedskem in v Romuniji pa ta pravila spadajo na področje uporabe materialnega kazenskega prava. Na Poljskem in Portugalskem so hkrati materialnopravna in postopkovna pravila.

( 63 ) Sodba Taricco (točke od 55 do 57).

( 64 ) Sodba z dne 22. junija 2022, Volvo in DAF Trucks (C‑267/20, EU:C:2022:494, točka 46): „[…] drugače kot procesni roki – [se] zastaralni rok, po poteku katerega ni več mogoče vložiti tožbe, nanaša na materialno pravo, saj vpliva na izvajanje subjektivne pravice, ki je zadevna oseba ne more več učinkovito uveljavljati pred sodiščem“. Zato pripisuje členu 10 (Zastaralni roki) Direktive 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL 2014, L 349, str. 1) materialnopravno, in ne postopkovno naravo.

( 65 ) ESČP, sodbe z dne 22. junija 2000, Coëme in drugi proti Belgiji (CE:ECHR:2000:0622JUD003249296, točka 149); z dne 12. februarja 2013, Previti proti Italiji (CE:ECHR:2013:0212DEC000184508, točka 80), in z dne 22. septembra 2015, Borcea proti Romuniji (CE:ECHR:2015:0922DEC005595914, točka 64).

( 66 ) Svetovalno mnenje P16–2021–001 z dne 26. aprila 2022 o uporabi zastaranja za preiskave, obsodbe in kazni za kazniva dejanja, ki pomenijo mučenje, točke od 72 do 77; ESČP, sodba z dne 18. junija 2020, Antia in Khupenia proti Gruziji (CE:ECHR:2020:0618JUD000752310, točke od 38 do 43).

( 67 ) Sodba M. A. S. in M. B. (točke od 54 do 58).

( 68 ) Sodbe ESČP z dne 15. novembra 1996, Cantoni proti Franciji (CE:ECHR:1996:1115JUD001786291, točka 29); z dne 7. februarja 2002, E. K. proti Turčiji (CE:ECHR:2002:0207JUD002849695, točka 51); z dne 29. marca 2006, Achour proti Franciji (CE:ECHR:2006:0329JUD006733501, točka 41), in z dne 20. septembra 2011, OAO Neftyanaya Kompaniya Yukos proti Rusiji (CE:ECHR:2011:0920JUD001490204, točke od 567 do 570).

( 69 ) Sodba z dne 28. marca 2017, Rosneft (C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 162).

( 70 ) Sodišče s sodno prakso ne more izvesti harmonizacije, ki je zakonodajalec Unije ni uspel doseči, tudi če bi bilo to zaželeno zaradi večje učinkovitosti pri pregonu hudih kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije.

( 71 ) Kelsen, H., „La garantie juridictionnelle de la constitution (la justice constitutionnelle)“, Revue du droit public et de la science politique en France et à l’étranger, 1928, str. od 197 do 257.

( 72 ) Podobno glej sodbo Cour de cassation, chambre criminelle (kasacijsko sodišče, kazenski senat, Francija) z dne 8. junija 2021, št. 20–87.078 (FR:CCASS:2021:CR00864): „les décisions du Conseil constitutionnel s’imposant aux pouvoirs publics et à toutes les autorités administratives et juridictionnelles en vertu de l’article 62 de la Constitution, les déclarations de non-conformité ou les réserves d’interprétation qu’elles contiennent et qui ont pour effet qu’une infraction cesse, dans les délais, conditions et limites qu’elles fixent, d’être incriminée“„doivent être regardées comme des lois pour l’application de l’article 112-4, alinéa 2, du code pénal“ (moj poudarek). Navedeni člen francoskega kazenskega zakonika določa, da se kazen neha izvrševati, če je bila izrečena za dejanje, ki na podlagi zakona, sprejetega po sodbi, ni več kaznivo.

( 73 ) Sodišče je opozorilo, da člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter Odločba 2006/928 ne nasprotujejo nacionalni ureditvi oziroma praksi, v skladu s katero odločbe ustavnega sodišča zavezujejo splošna sodišča. Ta ugotovitev predpostavlja, da nacionalno pravo zagotavlja neodvisnost ustavnega sodišča zlasti od zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki so bili vloženi v tej in drugih zadevah, nikakor ni razvidno, da Curtea Constituțională (ustavno sodišče), ki je med drugim pristojno za presojo ustavnosti zakonov in uredb ter za reševanje pravnih sporov ustavne narave med javnimi organi na podlagi člena 146(d) in (e) romunske ustave, ne izpolnjuje zahtev glede neodvisnosti, ki jih določa pravo Unije (glej v tem smislu sodbi Euro Box Promotion (točki 230 in 232) in z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča) (C‑430/21, EU:C:2022:99, v nadaljevanju: sodba RS, točka 44).

( 74 ) Sodba RS (točki 45 in 46).

( 75 ) ESČP, sodba z dne 12. julija 2016, Ruban proti Ukrajini (CE:ECHR:2016:0712JUD000892711, točke od 41 do 46).

( 76 ) ESČP, sodba Scoppola proti Italiji (točka 109). „če obstajajo razlike med kazenskim pravom, ki je veljalo v času storitve kaznivega dejanja, in poznejšo kazensko zakonodajo, sprejeto pred razglasitvijo pravnomočne sodbe, mora sodišče uporabiti pravo, katerega določbe so za obdolženca najugodnejše“.

( 77 ) ESČP, sodbe z dne 12. januarja 2016, Gouarré Patte proti Andori (CE:ECHR:2016:0112JUD003342710, točke od 33 do 36); z dne 12. julija 2016, Ruban proti Ukrajini (CE:ECHR:2016:0712JUD000892711, točka 39), in z dne 24. januarja 2017, Koprivnikar proti Sloveniji (CE:ECHR:2017:0124JUD006750313, točka 49).

( 78 ) Sodba z dne 6. oktobra 2015, Delvigne (C‑650/13, EU:C:2015:648, točka 56).

( 79 ) V skladu s členom 23(2) španskega kazenskega zakonika imajo kazenski zakoni, ki so v korist obdolženca, retroaktivni učinek, tudi če je bila v času njihove uveljavitve že izrečena pravnomočna sodba in storilec prestaja kazen. Podobne določbe obstajajo v pravnih sistemih Litve, Portugalske in Poljske.

( 80 ) To na primer določata člen 112–4, drugi stavek, francoskega kazenskega zakonika in člen 2(2) italijanskega kazenskega zakonika.

( 81 ) V Nemčiji zakonik o kazenskem postopku z dne 7. aprila 1987 (BGBl. I, str. 1074 in naslednje, zlasti str. 1319), kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 25. marca 2022 (BGBl. I, str. 571) obsojencu omogoča, da predlaga obnovo kazenskega postopka, ki je že bil končan s pravnomočno sodbo, če ta sodba temelji na določbi, ki jo je Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija) razglasilo za neustavno in nezdružljivo z Grundgesetz (ustava) ali za nično ali neskladno z razlago Grundgesetz, ki jo je podalo to sodišče. Glej Schmidt-Bleibtreu, Klein, Bethge, Bundesverfassungsgerichtsgesetz, 62. izdaja, 2022, C. H. Beck, München, opomba 25, točka 79.

( 82 ) Uporaba lex mitior se lahko med drugim prilagodi, kadar gre za zgolj začasne zakone, zakone, ki določajo le denarne kazni, ali zakone, ki se izrečejo za izjemne položaje, ki nato prenehajo.

( 83 ) Glej zlasti sodbo št. 67/2022 Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče).

( 84 ) Sodbe Åkerberg Fransson, točka 29; z dne 26. februarja 2013, Melloni (C‑399/11, EU:C:2013:107, točka 60); M. A. S. in M. B. (točka 47); z dne 29. julija 2019, Pelham in drugi (C‑476/17, EU:C:2019:624, točka 80), in Euro Box Promotion (točka 211).

( 85 ) Sodba M. A. S. in M. B. (točki 45 in 58).

( 86 ) Sodba M. A. S. in M. B. (točki 47 in 48).

( 87 ) Sodba M. A. S. in M. B. (točke 49, 50 in 59).

( 88 ) Sodba M. A. S. in M. B. (točki 59 in 61).

( 89 ) Sodba M. A. S. in M. B. (točke 41, 42 in 60).

( 90 ) V skladu z njima so sodbe na področju korupcije in goljufij na področju DDV, ki jih na prvi stopnji niso izdali senati, specializirani za to področje, ali na pritožbeni stopnji senati, katerih člani so vsi določeni z žrebom, nične po samem zakonu, tako da je treba zadeve, ki spadajo na področje korupcije in goljufij na področju DDV, po potrebi na podlagi izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočne sodbe, ponovno obravnavati na prvi ali drugi stopnji.

( 91 ) Sodba Euro Box Promotion (točka 206). V točki 207 je dodalo: „čeprav je ustavno sodišče v sodbah iz postopkov v glavni stvari razsodilo, da predhodna praksa vrhovnega kasacijskega sodišča, ki je med drugim temeljila na uredbi o organizaciji in upravnem delovanju, v zvezi s specializacijo in sestavo senatov na področju korupcije ni bila v skladu z nacionalnimi določbami, ki se uporabljajo, ni razvidno, da je ta praksa pomenila očitno kršitev temeljnega pravila pravosodnega sistema Romunije, tako da bi nastal dvom o naravi senatov na področju korupcije pri vrhovnem kasacijskem sodišču, kakor so bili sestavljeni v skladu z navedeno prakso pred temi sodbami ustavnega sodišča, kot ‚z zakonom predhodno ustanovljenega‘ sodišča“.

( 92 ) Sodba Euro Box Promotion (točka 209).

( 93 ) Sodba Euro Box Promotion (točka 210).

( 94 ) Sodba Euro Box Promotion (točka 212).

( 95 ) Sodba Euro Box Promotion (točka 210).

( 96 ) Sodba M. A. S. in M. B. (točki 55 in 56).

( 97 ) Sodbe Asociația „Forumul Judecătorilor din România“, Euro Box Promotion in RS.

( 98 ) Predložitvena odločba, točki 145 in 146.

( 99 ) Sodba RS (točka 83), s sklicevanjem na sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike) (C‑791/19, EU:C:2021:596, točka 137), in Euro Box Promotion (točka 238).

( 100 ) Sodba RS (točka 84), s sklicevanjem na sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike) (C‑791/19, EU:C:2021:596, točka 138), in Euro Box Promotion (točka 239).

( 101 ) Sodba RS (točka 87), s sklicevanjem na sodbo Euro Box Promotion (točka 242).

( 102 ) Sodba RS (točka 93 in točka 2 izreka).