1.

Člen 325(1) PDEU in člen 2(1) Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, podpisane 26. julija 1995 v Bruslju in priložene Aktu Sveta z dne 26. julija 1995,

je treba razlagati tako, da

se od sodišč države članice ne zahteva, da ne uporabijo sodb ustavnega sodišča te države članice, s katerimi je nacionalna zakonska določba, ki ureja razloge za pretrganje zastaralnega roka v kazenskih zadevah, razveljavljena zaradi kršitve načela zakonitosti v kazenskem pravu – kot je varovano v nacionalnem pravu – v delu, v katerem to načelo vključuje zahtevi po predvidljivosti in določnosti kazenskega zakona, tudi če je posledica teh sodb ta, da bo zaradi zastaranja kazenske odgovornosti ustavljen postopek v velikem številu kazenskih zadev, vključno z zadevami, ki se nanašajo na kazniva dejanja velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije.

Navedene določbe prava Unije pa je treba razlagati tako, da

se od sodišč te države članice zahteva, da ne uporabijo nacionalnega standarda varstva v zvezi z načelom retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona (lex mitior), ki omogoča, da se ovrže pretrganje zastaralnega roka za kazensko odgovornost v takih zadevah – tudi v okviru pravnih sredstev zoper pravnomočne sodbe – s procesnimi dejanji, opravljenimi pred tako razveljavitvijo.

2.

Načelo primarnosti prava Unije

je treba razlagati tako, da

nasprotuje nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero so nacionalna splošna sodišča države članice vezana na odločbe ustavnega sodišča in na odločbe vrhovnega sodišča te države članice ter iz tega razloga nimajo možnosti – brez tveganja, da bi se uveljavljala disciplinska odgovornost zadevnih sodnikov – da po uradni dolžnosti ne uporabijo sodne prakse, ki izhaja iz teh odločb, čeprav ob upoštevanju sodbe Sodišča menijo, da je ta sodna praksa v nasprotju z določbami prava Unije z neposrednim učinkom.