Tožba, vložena 7. julija 2022 – Nordea Rahoitus Suomi/EOR

(Zadeva T-432/22)

(2022/C 359/100)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Nordea Rahoitus Suomi Oy (Helsinki, Finska) (zastopnika: H. Berger in M. Weber, odvetnika)

Tožena stranka: Enotni odbor za reševanje

Predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	sklep EOR z dne 11. aprila 2022, dokument št. SRB/ES/2022/18, vključno s prilogami I, II in III, razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na predhodni prispevek tožeče stranke, in

—	EOR naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge.

1.	Prvi tožbeni razlog: EOR je kršil člen 69 Uredbe (EU) št. 806/2014 z dne 15. julija 2014 (1) ter člene 16, 17, 41 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah s tem, da je za določitev ciljne ravni predhodnih prispevkov sprejel dinamičen pristop.

2.	Drugi tožbeni razlog: EOR je pri določitvi ciljne ravni v izpodbijanem sklepu storil očitne napake pri presoji glede pričakovane stopnje rasti kritih vlog in ocene obstoječega poslovnega cikla.

3.	Tretji tožbeni razlog: EOR je kršil člen 70(2) Uredbe (EU) št. 806/2016 ter člene 16, 17 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah s tem, da pri določitvi letne ciljne ravni ni uporabil obvezne zgornje meje 12,5 % za ciljno raven.

Četrti tožbeni razlog: s členoma 69 in 70 Uredbe (EU) št. 806/2014 se krši načelo k tveganju usmerjenega določanja prispevkov in načelo sorazmernosti, s čimer so kršeni členi 16, 17 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, če naj se ciljna raven določi dinamično in se zgornja meja v skladu s členom 70(2) te uredbe ne uporabi, kot bi bilo, če bi bil izpodbijani sklep potrjen.

(1) Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1).