1

Tožeča stranka, ClientEarth AISBL, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa Ares(2022) 4942150 Evropske komisije z dne 6. julija 2022, s katerim je ta zavrnila zahtevo za notranjo revizijo Delegirane uredbe Komisije (EU) 2021/2139 z dne 4. junija 2021 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z določitvijo tehničnih meril za pregled za določitev pogojev, pod katerimi se šteje, da gospodarska dejavnost bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb ali prilagajanju podnebnim spremembam, ter za ugotavljanje, ali ta gospodarska dejavnost ne škoduje bistveno kateremu od drugih okoljskih ciljev (UL 2021, L 442, str. 1, v nadaljevanju: Delegirana uredba) glede nekaterih vidikov gospodarskih dejavnosti bioenergije, proizvodnje organskih osnovnih kemikalij in proizvodnje plastičnih mas v primarni obliki (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2

Tožeča stranka je neprofitna organizacija belgijskega prava, katere cilj je med drugim varstvo okolja.

3

Delegirano uredbo je Komisija sprejela zlasti na podlagi člena 10(3) in člena 11(3) Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088 (UL 2020, L 198, str. 13, v nadaljevanju: Uredba o taksonomiji).

4

Za pomoč pri razvoju tehničnih meril za pregled je Komisija, da bi ugotovila, ali je neka gospodarska dejavnost okoljsko trajnostna, že leta 2018 ustanovila skupino tehničnih strokovnjakov za financiranje trajnostne rasti. V zvezi z Delegirano uredbo je ta skupina strokovnjakov pripravila priporočila zlasti glede tehničnih meril za pregled v zvezi z gospodarskimi dejavnostmi, ki naj bi bistveno prispevale k dvema okoljskima ciljema iz člena 9(a) in (b) Uredbe o taksonomiji. Končno poročilo te skupine je bilo objavljeno marca 2020 skupaj s tehnično prilogo.

5

Osnutku Delegirane uredbe sta bila priložena, na eni strani, dokument Komisije SWD(2021) 2800 final z dne 4. junija 2021, ki je vseboval obrazložitveni memorandum navedenega osnutka, in, na drugi strani, dokument Komisije SWD(2021) 152 final z dne 4. junija 2021, ki ga je pripravil Generalni direktorat za finančno stabilnost, finančne storitve in unijo kapitalskih trgov, zlasti v sodelovanju z Generalnim direktoratom za podnebno politiko, in ki vsebuje poročilo o oceni učinka, skupaj z enajstimi prilogami (v nadaljevanju: ocena učinka, priložena osnutku delegirane uredbe).

6

Tožeča stranka je 3. februarja 2022 pri Komisiji vložila zahtevo za notranjo revizijo Delegirane uredbe na podlagi člena 10(1) Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (UL 2006, L 264, str. 13), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2021/1767 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. oktobra 2021 (UL 2021, L 356, str. 1) (v nadaljevanju: Aarhuška uredba). V bistvu je izpodbijala zakonitost Delegirane uredbe, kar zadeva, prvič, razlago in uporabo nekaterih zahtev iz člena 19 Uredbe o taksonomiji, drugič, nekatere gospodarske dejavnosti bioenergije, tretjič, proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij in, četrtič, proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki.

7

Komisija je z dopisom z dne 6. julija 2022 tožeči stranki poslala izpodbijani sklep, s katerim je zavrnila zahtevo za notranjo revizijo.

8

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

9

Komisija, ki jo podpira Francoska republika, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

10

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z zahtevami za tehnična merila za pregled, ki so določena v členu 19 Uredbe o taksonomiji, drugi na očitne napake pri presoji glede dejavnosti bioenergije, tretji na očitne napake pri presoji glede proizvodnje organskih osnovnih kemikalij, četrti pa na očitne napake pri presoji glede proizvodnje plastičnih mas v primarni obliki.

11

Uredba o taksonomiji v skladu s svojim členom 1(1) določa merila za ugotavljanje, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna, za namene določitve stopnje okoljske trajnostnosti naložbe. V skladu z uvodno izjavo 3 te uredbe je ta uredba ključen korak pri usmerjanju finančnih tokov v trajnostne dejavnosti, da bi do leta 2050 dosegli podnebno nevtralno Evropsko unijo.

12

V ta namen Uredba o taksonomiji vzpostavlja – kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 6 in 12 – enoten sistem klasifikacije trajnostnih dejavnosti (imenovan „taksonomija“), da bi se na ravni Unije uskladila merila za ugotavljanje, ali je gospodarska dejavnost okoljsko trajnostna, kar vlagateljem in drugim gospodarskim subjektom omogoča skupno razumevanje okoljsko trajnostnih gospodarskih dejavnosti.

13

V skladu s členom 3 Uredbe o taksonomiji se „[z]a namene določitve stopnje okoljske trajnostnosti naložbe […] gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna, kadar ta gospodarska dejavnost:

14

V členu 9 Uredbe o taksonomiji je navedenih šest okoljskih ciljev, ki so:

„(a) blažitev podnebnih sprememb;

(b) prilagajanje podnebnim spremembam;

(c) trajnostna raba ter varstvo vodnih in morskih virov;

(d) prehod na krožno gospodarstvo;

(e) preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja;

(f) varstvo in ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemov.“

15

Člen 4 Uredbe o taksonomiji določa, da države članice in Unija uporabijo merila iz člena 3 za določanje, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna za namene kakršnega koli ukrepa, ki določa zahteve za udeležence na finančnem trgu ali izdajatelje v zvezi s finančnimi produkti ali podjetniškimi obveznicami, ki so na voljo kot okoljsko trajnostni.

16

Člen 10(1) Uredbe o taksonomiji določa pogoje, pod katerimi se šteje, da gospodarska dejavnost bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb.

17

„Blažitev podnebnih sprememb“ je v členu 2, točka 5, Uredbe o taksonomiji opredeljena kot „postopek zadržanja povečanja povprečne svetovne temperature občutno pod 2 °C in prizadevanja za omejitev povečanja na 1,5 °C nad predindustrijskimi ravnmi, kot je določeno v Pariškem sporazumu [o podnebnih spremembah, odobrenem 12. decembra 2015]“.

18

Člen 10(2) Uredbe o taksonomiji določa pogoje, ki se uporabljajo za gospodarske dejavnosti, za katere ne obstaja tehnološko in ekonomsko izvedljiva nizkoogljična alternativa, torej za tako imenovane „prehodne“ dejavnosti v skladu s členom 19(1)(h)(ii) te uredbe.

19

Člen 10(3) Uredbe o taksonomiji določa, da Komisija sprejme delegirani akt v skladu s členom 23 navedene uredbe za:

20

Člen 11(1) Uredbe o taksonomiji določa, da se za gospodarsko dejavnost šteje, da bistveno prispeva k prilagajanju podnebnim spremembam, kadar ta dejavnost:

21

Člen 11(3) Uredbe o taksonomiji določa, da Komisija sprejme delegirani akt v skladu s členom 23 navedene uredbe za:

22

Člen 17(1) Uredbe o taksonomiji določa:

„Za namene točke (b) člena 3, ob upoštevanju življenjskega cikla proizvodov in storitev, ki se zagotavljajo z gospodarsko dejavnostjo, vključno z dokazi iz obstoječih ocen življenjskega cikla, se šteje, da ta dejavnost bistveno škoduje:

23

Člen 19(1) Uredbe o taksonomiji določa, da tehnična merila za pregled, določena med drugim na podlagi člena 10(3) te uredbe:

24

Delegirana uredba je bila sprejeta zlasti na podlagi člena 10(3) in člena 11(3) Uredbe o taksonomiji (glej točko 3 zgoraj).

25

Člen 1 Delegirane uredbe določa, da so tehnična merila za pregled za določitev pogojev, pod katerimi se lahko šteje, da gospodarska dejavnost bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb, ter za ugotavljanje, ali te dejavnosti ne škodujejo bistveno kateremu od drugih okoljskih ciljev, določena v Prilogi I k tej uredbi. V skladu s členom 2 Delegirane uredbe so tehnična merila za pregled za določitev pogojev, pod katerimi se šteje, da gospodarska dejavnost bistveno prispeva k prilagajanju podnebnim spremembam, ter za ugotavljanje, ali ta gospodarska dejavnost ne škoduje bistveno kateremu od drugih okoljskih ciljev, določena v Prilogi II k tej uredbi.

26

Prilogi I in II k Delegirani uredbi natančneje določata tehnična merila za pregled za vsako gospodarsko dejavnost, ki je predmet navedene uredbe, zlasti v točki 3.14 za proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij in v točki 3.17 za proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki.

27

Na podlagi člena 10(1) Aarhuške uredbe lahko vsaka nevladna organizacija (NVO), ki izpolnjuje merila iz člena 11 te uredbe, pri instituciji ali organu Unije, ki je v skladu z okoljskim pravom sprejel upravni akt, vloži zahtevo za notranjo revizijo.

28

Za sistem notranje revizije je nujno, da vlagatelj zahteve za revizijo zagotovi konkretne in natančne razloge, ki bi lahko omajali presojo, na kateri temelji upravni akt (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2019, TestBioTech in drugi/Komisija, C‑82/17 P, EU:C:2019:719, točka 68). Zato mora tak vlagatelj zahteve za revizijo navesti dejanske elemente ali tehtne pravne trditve, na podlagi katerih bi bil mogoč verjeten, in sicer resen dvom glede presoje institucije ali organa Unije v zadevnem aktu (glej v tem smislu sodbi z dne 12. septembra 2019, TestBioTech in drugi/Komisija, C‑82/17 P, EU:C:2019:719, točka 69, in z dne 6. oktobra 2021, ClientEarth/Komisija, C‑458/19 P, EU:C:2021:802, točka 60).

29

Zahteva za notranjo revizijo upravnega akta je torej namenjena ugotovitvi domnevne nezakonitosti ali neutemeljenosti zadevnega akta. Vlagatelj lahko nato v skladu s členom 12 Aarhuške uredbe v povezavi s členom 10 te uredbe pri sodišču Unije zoper sklep, s katerim je bila zahteva za notranjo revizijo zavrnjena kot neutemeljena, vloži tožbo zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil (sodba z dne 12. septembra 2019, TestBioTech in drugi/Komisija, C‑82/17 P, EU:C:2019:719, točka 38).

30

Obseg sodnega nadzora nad sklepom, s katerim je bila zahteva za notranjo revizijo zavrnjena, se načeloma ne razlikuje od obsega sodnega nadzora nad upravnim aktom, ki je bil predmet navedene zahteve, če bi bil ta akt predmet pravnega sredstva pred sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 2016, TestBioTech in drugi/Komisija, T‑177/13, neobjavljena, EU:T:2016:736, točki 76 in 81).

31

V skladu s sodno prakso ima institucija Unije, kadar mora opraviti kompleksne presoje, kot so tiste, na katerih temelji določitev tehničnih meril za pregled, da se ugotovi, ali je gospodarska dejavnost okoljsko trajnostna, široko polje proste presoje (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 11. maja 2017, Dyson/Komisija, C‑44/16 P, EU:C:2017:357, točka 53 in navedena sodna praksa). V takem primeru sodni nadzor, ki ga mora sodišče Unije izvajati nad utemeljenostjo obrazložitve sklepa, kot je izpodbijani sklep, ne sme pripeljati do tega, da to s svojo presojo nadomesti presojo Komisije, temveč je namenjen preverjanju, da ta sklep ne temelji na napačnih dejanskih ugotovitvah in da pri njem ni podana nobena očitna napaka pri presoji ali zloraba pooblastil (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 4. maja 2023, ECB/Crédit lyonnais, C‑389/21 P, EU:C:2023:368, točka 55 in navedena sodna praksa).

32

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora Sodišče Unije med drugim preveriti ne le dejansko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in koherentnost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse ustrezne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksnega položaja, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe (glej sodbo z dne 4. maja 2023, ECB/Crédit lyonnais, C‑389/21 P, EU:C:2023:368, točka 56 in navedena sodna praksa). Kadar ima institucija široko polje proste presoje, je namreč spoštovanje procesnih jamstev, med katerimi je njena obveznost, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente zadevnega položaja, bistveno (glej sodbo z dne 4. maja 2023, ECB/Crédit lyonnais, C‑389/21 P, EU:C:2023:368, točka 57 in navedena sodna praksa).

33

Za ugotovitev, da je institucija storila očitno napako pri presoji kompleksnega dejanskega stanja, ki bi upravičila razglasitev ničnosti akta, ki ga je sprejela, morajo biti dokazi v podporo take trditve zadostni, da se presoja dejanskega stanja v tem aktu ne zdi verjetna (glej v tem smislu sodbi z dne 14. junija 2018, Lubrizol France/Svet, C‑223/17 P, neobjavljena, EU:C:2018:442, točka 39, in z dne 7. maja 2020, BTB Holding Investments in Duferco Participations Holding/Komisija, C‑148/19 P, EU:C:2020:354, točka 74).

34

Tožbene razloge, ki jih navaja tožeča stranka, je treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov.

35

Tožeča stranka formalno trdi, da „Komisija ni bila pristojna za sprejetje delegirane uredbe, ker ni upoštevala bistvenih elementov Uredbe [o taksonomiji]“. Vendar, kot izhaja iz tožbe in njenega odgovora na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo na obravnavi, se njene trditve ne nanašajo na napako zaradi nepristojnosti v pravem pomenu besede, ampak na to, da je Komisija napačno uporabila pravo pri razlagi zahtev za tehnična merila za pregled iz člena 19 Uredbe o taksonomiji.

36

Ta tožbeni razlog je torej treba razlagati tako, da se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z zahtevami za tehnična merila za pregled, določena v členu 19 Uredbe o taksonomiji.

37

Ta tožbeni razlog je razdeljen na štiri dele, ki se nanašajo:

38

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točkah 1 ter 2.1(a) in (b) Priloge II k izpodbijanemu sklepu, prvič, napačno razlagala pojem „prepričljivi znanstveni dokazi“ iz člena 19(1)(f) Uredbe o taksonomiji, kot da ustreza „znanstvenim dokazom, na podlagi katerih je mogoče priti do zaključka“, namesto da bi ga razlagala tako, da bi ustrezal „najboljšim dokazom, ki so na voljo“, ali „najnovejšim in najzanesljivejšim znanstvenim dokazom“, kar naj bi zmanjšalo zahtevo po tem merilu, drugič, da ni priznala tveganja „odvisnosti“ od dejavnosti, ki nazadnje ne bi bistveno prispevale k blažitvi podnebnih sprememb, tretjič, da je napačno zagovarjala, na eni strani, da ima pravico ne upoštevati najboljših in najnovejših znanstvenih dokazov, ker se Delegirana uredba stalno posodablja, in na drugi strani, da je lahko štela, da njena razlaga zahteva „epistemološko gotovost“, in četrtič, da je napačno uporabila previdnostno načelo.

39

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

40

V skladu s členom 19(1)(f) Uredbe o taksonomiji tehnična merila za pregled „temeljijo na prepričljivih znanstvenih dokazih in previdnostnem načelu iz člena 191 PDEU“.

41

V obravnavani zadevi je Komisija v točki 1 Priloge II k izpodbijanemu sklepu menila, da tožeča stranka vprašanja o obsegu pojma „prepričljivi znanstveni dokazi“ ni navedla kot samostojni razlog v podporo zahtevi za notranjo revizijo, ampak le kot uvodno ugotovitev. Poleg tega je v bistvu menila, da se dobesedni pomen izraza „prepričljivi znanstveni dokazi“ nanaša na znanstvene dokaze, ki niso „neprepričljivi“, to je na znanstvene dokaze, na podlagi katerih „je mogoče priti do zaključka“. Menila je tudi, da se zdi, da razlaga, ki jo zagovarja tožeča stranka, zahteva znanstvene dokaze, ki jih nedvomno sprejema celotna znanstvena skupnost, kar naj bi bilo v nasprotju s samo naravo znanstvenih spoznanj.

42

V delu, v katerem tožeča stranka s tem delom tožbenega razloga kritizira, kako Komisija razlaga pojem „prepričljivi znanstveni dokazi“, in zlasti trdi, da Komisija ni upoštevala „najboljših dokazov, ki so na voljo“, ali „najnovejših in najzanesljivejših znanstvenih dokazov“, ne pojasnjuje, zakaj bi ta razlaga privedla do nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Ne navaja nobenega znanstvenega dokaza, na katerega naj bi se ta sklep oprl in na podlagi katerega bi bilo mogoče priti do zaključka, pa ne bi bil nov ali zanesljiv. Poleg tega ni opredelila nobenega „novejšega“ ali „zanesljivejšega“ znanstvenega dokaza, ki naj v navedenem sklepu ne bi bil upoštevan. Nazadnje, ne pojasni, zakaj meni, da v obravnavani zadevi „znanstveni dokazi, na podlagi katerih je mogoče priti do zaključka“, niso „najboljši dokazi, ki so na voljo“, ali „najnovejši in najzanesljivejši znanstveni dokazi“.

43

Iz tega sledi, da očitek tožeče stranke, ki se nanaša na napačno uporabo prava pri razlagi izraza „prepričljivi znanstveni dokazi“ iz člena 19(1)(f) Uredbe o taksonomiji, tudi če bi bil utemeljen, ne more privesti do razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa.

44

Drugih trditev tožeče stranke prav tako ni mogoče sprejeti. Prvič, njena trditev, da razlaga izraza „prepričljivi znanstveni dokazi“, ki jo je sprejela Komisija, vodi v tveganje „odvisnosti“ in „neizkoriščenih sredstev“, nikakor ni podprta, saj se tožeča stranka omejuje na zelo na splošno zatrjevanje hipotetičnega tveganja, ki naj bi izhajalo iz take razlage.

45

Drugič, trditev tožeče stranke, da je Komisija menila, da lahko ne upošteva najboljših in najnovejših znanstvenih dokazov, ker se Delegirana uredba redno posodablja, temelji na napačnem razumevanju izpodbijanega sklepa. Iz točke 1 Priloge II k temu sklepu je namreč razvidno, da se Komisija na člen 19(5) Uredbe o taksonomiji sklicuje zgolj v podporo trditvi, da bi preozka razlaga zahteve iz člena 19(1)(f) navedene uredbe ogrozila cilje te uredbe in zlasti odvzela polni učinek členu 19(5) iste uredbe, saj zadnjenavedena določba Komisijo zavezuje, da redno pregleduje tehnična merila za pregled v skladu z znanstvenim in tehnološkim razvojem.

46

Tretjič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, ki se nanaša na previdnostno načelo, je treba opozoriti, da člen 19(1)(f) Uredbe o taksonomiji določa, da tehnična merila za pregled temeljijo na prepričljivih znanstvenih dokazih in na previdnostnem načelu iz člena 191 PDEU. Poleg tega – kot je razvidno iz uvodne izjave 40 navedene uredbe – se to načelo uporablja, „kadar na podlagi znanstvene ocene ni mogoče dovolj zanesljivo določiti tveganja“.

47

Tožeča stranka pa ne pojasni, kako razlaga člena 19(1)(f) Uredbe o taksonomiji, uporabljena v izpodbijanem sklepu, krši previdnostno načelo. Trdi namreč samo – ne da bi v zvezi s tem predložila kakršen koli natančen dokaz – da kadar ni prepričljivih znanstvenih dokazov, Komisija ne more klasificirati določene dejavnosti na podlagi navedene uredbe.

48

Četrtič, v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da upoštevanje znanstvenih dokazov, na podlagi katerih je mogoče priti do zaključka, ni združljivo z oceno njihove kakovosti ali aktualnosti, ne navaja nobenega primera nezanesljivega ali neaktualnega znanstvenega dokaza, ki naj bi ga uporabila Komisija.

49

Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

50

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točkah 1 ter 2.1(a)(i) in (b)(i) Priloge II k izpodbijanemu sklepu napačno uporabila pravo pri razlagi člena 19(1) Uredbe o taksonomiji, ker je menila, da je treba za dosego ustreznega ravnovesja pretehtati različne zahteve, ki so v njem določene. Po njenem mnenju pa je vsaka od teh zahtev pravno zavezujoča in jih mora Komisija vse spoštovati.

51

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

52

V skladu s členom 10(5) in členom 11(5) Uredbe o taksonomiji Komisija določi tehnična merila za pregled iz odstavka 3 navedenega člena 10 oziroma iz odstavka 3 navedenega člena 11 v delegiranem aktu ob upoštevanju zahtev iz člena 19 navedene uredbe, in sicer zahtev iz točke 23 zgoraj.

53

V obravnavani zadevi je Komisija v izpodbijanem sklepu menila, da je treba zahtevo po prepričljivih znanstvenih dokazih iz člena 19(1)(f) Uredbe o taksonomiji uravnotežiti z drugimi merili, določenimi v navedenem členu, zlasti previdnostnim načelom (točka 1 Priloge II). Poleg tega je, kar zadeva gospodarske dejavnosti bioenergije, v tem sklepu menila, da ji sočasna in kumulativna uporaba vseh zahtev iz navedenega člena 19(1) pri določitvi tehničnih meril za pregled omogoča umerjanje stopnje bistvenega prispevka določene gospodarske dejavnosti k blažitvi podnebnih sprememb, zlasti ob upoštevanju prepričljivih znanstvenih dokazov, ki so na voljo, skladnosti z zakonodajo Unije ter tehnološke in komercialne izvedljivosti (točka 2.1(b) navedene priloge).

54

Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka kritizira dejstvo, da je Komisija v izpodbijanem sklepu menila, da je pooblaščena za tehtanje zahtev iz člena 19(1) Uredbe o taksonomiji, vendar ne navaja nobene konkretne trditve, da bi tako tehtanje pripeljalo do rezultata, ki ne bi bil združljiv z enim od meril iz te določbe.

55

Poleg tega je treba navesti, da člen 19(1) Uredbe o taksonomiji, na katerega besedilo je bilo opozorjeno v točki 23 zgoraj, določa sklop zahtev, ki se nanašajo hkrati na vsebino tehničnih meril za pregled (glej zlasti njegov odstavek 1(a) in (b)) in njihovo obliko (glej zlasti njegov odstavek 1(c)). Prav tako je treba pri teh tehničnih merilih za pregled upoštevati več dejavnikov, ki sledijo različnim ciljem, in sicer zlasti okoljskim, znanstvenim, gospodarskim in finančnim ciljem ter ciljem izvedljivosti (glej zlasti njegov odstavek 1, od (g) do (i) in (k)). V istem smislu je treba ugotoviti, da so tudi morebitni stroški in koristi uporabe tehničnih meril za pregled ter preprostost njihove uporabe del elementov, ki jih mora platforma za trajnostno financiranje upoštevati pri svetovanju Komisiji o teh tehničnih merilih za pregled (glej člen 20(2)(b) in (g) te uredbe).

56

Poleg tega je to, da je določitev tehničnih meril za pregled odvisna od tehtanja različnih interesov in ciljev, dodatno potrjeno z uvodnimi izjavami od 44 do 46 Uredbe o taksonomiji, v katerih je navedeno, da mora Komisija upoštevati „okoljske, socialne in ekonomske zunanje učinke“, „ustrezno pravo Unije“ ali kakšne druge „škodljive vplive na finančne trge“.

57

Tako mora Komisija pri določanju tehničnih meril za pregled upoštevati vse zahteve iz člena 19(1) Uredbe o taksonomiji, pri čemer mora po potrebi najti ustrezno ravnovesje ali praktično usklajenost med njimi, ob upoštevanju njihove raznolikosti ciljev in narave ter dejstva, da med seboj niso nujno konvergentne.

58

Zato je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

59

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točki 2.1(b)(i) Priloge II k izpodbijanemu sklepu napačno uporabila pravo, ker se je oprla samo na obstoječo zakonodajo Unije, posebej na Direktivo (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL 2018, L 328, str. 82, v nadaljevanju: Direktiva RED II) in Uredbo (EU) 2018/841 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 ter spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 in Sklepa št. 529/2013/EU (UL 2018, L 156, str. 1; v nadaljevanju: Uredba o LULUCF). Trdi, da ima navedena zakonodaja drugačne funkcije kot Uredba o taksonomiji in temelji na zastarelih znanstvenih dokazih, ki niso v skladu z zahtevami iz člena 19(1) te uredbe. Neprimernost take zakonodaje naj bi priznala Komisija sama, saj naj bi predlagala več sprememb te zakonodaje.

60

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

61

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da Komisija v točki 2.1(b)(i) Priloge II k izpodbijanemu sklepu navaja, da je za določitev tehničnih meril za pregled za dejavnosti bioenergije upoštevala določbe Direktive RED II in Uredbe o LULUCF. Po mnenju Komisije ti besedili vsebujeta pravila o trajnosti bioenergije in obračunavanju ogljika, ki zajemajo vse emisije bioenergije in katerih namen je zagotoviti, da se te emisije upoštevajo na nacionalni ravni. V tem smislu je bilo v uvodni izjavi 30 Delegirane uredbe navedeno, da „bi tehnična merila za pregled za proizvodnjo energije za ogrevanje in hlajenje ter električne energije iz bioenergije ter proizvodnjo biogoriv in bioplina za promet morala biti skladna s celovitim okvirom za trajnostnost za te sektorje, vzpostavljenim na podlagi Direktive [RED II]“.

62

Na prvem mestu, ugotoviti je treba, da člen 19(1)(d) Uredbe o taksonomiji zahteva, da Komisija pri določanju tehničnih meril za pregled upošteva „ustrezno obstoječo zakonodajo Unije“. Ta obveznost je prav tako navedena v uvodnih izjavah 43 in 44 te uredbe. Tako mora Komisija pri analizi elementov, na katerih mora temeljiti sprejetje tehničnih meril za pregled, upoštevati ustrezno obstoječo zakonodajo Unije, kot je izrecno določeno v členu 19(1)(d) navedene uredbe, in v skladu s svojo nalogo nadzora nad uporabo prava Unije, določeno v členu 17(1) PEU.

63

Zato Komisiji ni mogoče očitati, da je pri določanju tehničnih meril za pregled upoštevala obstoječo zakonodajo Unije. Komisija je torej v izpodbijanem sklepu pravilno navedla, da je upoštevala določbe Direktive RED II in Uredbe o LULUCF.

64

Na drugem mestu, trditve tožeče stranke, s katerimi želi dokazati, da so merila, določena v Direktivi RED II in Uredbi o LULUCF, zastarela in ne zadostujejo za izpolnitev zahtev iz Uredbe o taksonomiji, ni mogoče sprejeti.

65

Prvič, trditev tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno zastarelost Direktive RED II in Uredbe o LULUCF, je treba zavrniti. Na eni strani, datum sprejetja zakonodaje sam po sebi ne dokazuje neskladnosti z zahtevami iz Uredbe o taksonomiji. Na drugi strani, kot trdi Komisija, sklicevanja na druge zakonodajne instrumente v tehničnih merilih za pregled je treba razlagati tako, da se nanašajo na njihovo najnovejšo veljavno različico.

66

Drugič, iz člena 1 Direktive RED II izhaja, da ta določa skupni okvir za spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Ta direktiva določa zavezujoč cilj Unije za skupni delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije v Uniji leta 2030. Določa zlasti pravila o finančni podpori za električno energijo iz obnovljivih virov, lastni porabi te električne energije in uporabi energije iz obnovljivih virov v nekaterih sektorjih. Prav tako določa trajnostna merila in merila za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, zlasti za biomasna goriva. Poleg tega iz člena 1 Uredbe o LULUCF izhaja, da ta uredba določa zaveze držav članic glede sektorja rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF), ki prispevajo k doseganju ciljev Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah, odobrenega 12. decembra 2015, in uresničevanju cilja Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za obdobje od leta 2021 do leta 2030. Ta uredba prav tako določa pravila za obračunavanje emisij in odvzemov v zvezi z LULUCF in preverjanje izpolnjevanja teh zavez s strani držav članic.

67

Poleg tega je treba ugotoviti, da se Uredba o taksonomiji izrecno sklicuje na Direktivo RED II, posredno pa na Uredbo o LULUCF. Tako člen 10(1)(a) Uredbe o taksonomiji določa, da se za gospodarsko dejavnost šteje, da bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb, kadar ta dejavnost bistveno prispeva k stabilizaciji koncentracije toplogrednih plinov v ozračju, zlasti z ustvarjanjem, prenašanjem, shranjevanjem, distribucijo ali uporabo energije iz obnovljivih virov v skladu z navedeno direktivo. Poleg tega iz uvodne izjave 32 Uredbe o taksonomiji izhaja, da je treba izraz „trajnostno gospodarjenje z gozdovi“ razumeti tako, da se upoštevata zlasti ta direktiva in Uredba o LULUCF.

68

Poleg tega je treba navesti, da so v zvezi z biogorivi, tekočimi biogorivi in biomasnimi gorivi, proizvedenimi iz gozdne biomase, merila LULUCF iz člena 29(7) Direktive RED II in Uredbe o LULUCF neločljivo povezana, saj se obračunavanje emisij in odvzemov v zvezi z dejavnostmi iz Uredbe o LULUCF izvaja na podlagi te uredbe.

69

Zato ni mogoče šteti, da Direktiva RED II in Uredba o LULUCF nista upoštevni za določitev tehničnih meril za pregled za dejavnosti bioenergije.

70

Tretjič, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da tehnična merila za pregled, ki so z Delegirano uredbo določena za dejavnosti bioenergije, temeljijo samo na zahtevah, ki so določene zlasti z Direktivo RED II. Vendar – kot trdi Komisija – ta tehnična merila za pregled določajo druge zahteve od tistih, ki so trenutno določene v obstoječi zakonodaji, kot to dokazujejo primeri, navedeni v točki 3.1.1(b) Priloge II k navedenemu sklepu, ki jih tožeča stranka na tej konkretni točki ne izpodbija in ki se nanašajo zlasti na uvedbo višjega praga za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov zaradi uporabe biomase.

71

Četrtič, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, predloga Komisije za revizijo Direktive RED II in Uredbe o LULUCF ne moreta pomeniti, da Komisija priznava, da njune določbe v različicah, ki sta veljali na dan sprejetja izpodbijanega sklepa, niso primerne za upoštevanje pri določitvi tehničnih meril za pregled za dejavnosti bioenergije.

72

Zato je treba tretji del prvega tožbenega razloga zavrniti.

73

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točki 2.1(a)(i) in (ii) Priloge II k izpodbijanemu sklepu kršila zahtevo iz člena 19(1)(g) Uredbe o taksonomiji, kar zadeva tehnična merila za pregled, ki so določena za dejavnosti proizvodnje organskih osnovnih kemikalij in proizvodnje plastičnih mas v primarni obliki. Komisija naj bi izpolnila svojo obveznost upoštevanja življenjskega cikla s tem, da je ugotovila, da je bilo to težko storiti, in s tem, da je menila, da bi se življenjski cikel lahko upošteval pozneje, pri spremembah navedenih meril. Vendar naj bi navedeni člen 19(1)(g) določal obveznost „rezultata“, v skladu s katero tehničnih meril za pregled ni mogoče sprejeti brez vključitve zahtev glede življenjskega cikla. Elemente življenjskega cikla naj bi morala upoštevati Komisija in ne gospodarski subjekti. Poleg tega tehnična merila za pregled naj ne bi mogla naknadno postati zakonita s spremembami, ki vključujejo vidike življenjskega cikla.

74

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

75

V skladu s členom 19(1)(g) Uredbe o taksonomiji se pri tehničnih merilih za pregled „upoštevajo življenjski cikel, vključno z dokazi iz obstoječih ocen življenjskega cikla, ter tako okoljski vpliv same gospodarske dejavnosti kot okoljski vpliv proizvodov in storitev, ki jih ta gospodarska dejavnost zagotavlja, pri čemer se zlasti upošteva proizvodnja, uporaba in konec življenjske dobe teh proizvodov in storitev“. Ta ugotovitev izhaja tudi iz uvodne izjave 34 iste uredbe.

76

Poleg tega je v uvodni izjavi 40 Uredbe o taksonomiji navedeno, da bi morala „[p]ri določitvi in posodabljanju tehničnih meril za pregled […] Komisija zagotoviti, da ta merila temeljijo na razpoložljivih znanstvenih dokazih, da se pri njihovi pripravi upoštevajo vidiki življenjskega cikla, vključno z obstoječimi ocenami življenjskega cikla, in da se redno posodabljajo“. Prav tako je v uvodni izjavi 47 iste uredbe navedeno, da bi „[t]ehnična merila za pregled […] lahko zahtevala izvedbo ocene življenjskega cikla, kadar bi to bilo v zadostni meri izvedljivo in potrebno“.

77

V obravnavani zadevi je v točki 2.1(a)(i) Priloge II k izpodbijanemu sklepu Komisija napotila na oceno učinka, priloženo osnutku delegirane uredbe, menila, da je obveznost upoštevanja življenjskega cikla obveznost prizadevanja, in menila, da je to obveznost izpolnila s tem, da je upoštevala analizo življenjskega cikla emisij toplogrednih plinov na splošno in posebej emisij iz dejavnosti proizvodnje, vključno s proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij.

78

V zvezi s tem iz ocene učinka, ki je priložena osnutku delegirane uredbe in je delno prepisana v izpodbijanem sklepu, izhaja, da je Komisija menila, da se je kljub temeljitemu razmisleku izkazalo, da je vsesplošna vključitev vidikov življenjskega cikla v tehnična merila za pregled težavna zaradi pomanjkanja uporabnih in primerljivih podatkov.

79

Zlasti v zvezi s proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij je bilo v oceni učinka, priloženi osnutku delegirane uredbe, navedeno, da bi bilo treba glede na pomanjkanje zadostnih podatkov za določitev tehničnih meril za pregled celotnega življenjskega cikla upoštevati neposredne emisije toplogrednih plinov iz proizvodnega procesa. V ta namen je Komisija menila, da bi bilo treba upoštevati najučinkovitejše industrije v sektorju, in sicer z uporabo referenčnih vrednosti sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, določenega v zakonodaji Unije. Po njenem mnenju ta pristop zagotavlja, da so tehnična merila za pregled preprosta za uporabo v skladu s členom 19(1)(k) Uredbe o taksonomiji.

80

Kar zadeva proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki, je Komisija glede na to, da ta proizvodnja ni zajeta z referenčnimi vrednostmi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, menila, da določitev tehničnih meril za pregled temelji na strokovnih mnenjih, analizi življenjskega cikla in analizi dokumentov o najučinkovitejših industrijah v teh sektorjih. Zlasti je bilo določeno, da morajo biti emisije toplogrednih plinov, ki nastanejo v celotnem življenjskem ciklu proizvodnje plastike iz obnovljivih surovin, nižje od emisij enakovrednih plastičnih mas v primarni obliki, proizvedenih iz fosilnih surovin.

81

Kar zadeva proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij in proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki, bi bilo treba emisije toplogrednih plinov, ki nastanejo v celotnem življenjskem ciklu, izračunati v skladu z ustreznimi priporočili Komisije ali standardi Mednarodne organizacije za standardizacijo (ISO), preveriti pa bi jih morala neodvisna tretja oseba.

82

Poleg tega je Komisija menila, da bo posodobila tehnična merila za pregled na podlagi tehnološkega in znanstvenega razvoja, da bi vključila nove dokaze, povezane z življenjskim ciklom dejavnosti. V skladu s členom 19(5) Uredbe o taksonomiji bi bilo treba to posodobitev izvesti vsaka tri leta za prehodne dejavnosti, kot je proizvodnja organskih osnovnih kemikalij in plastičnih mas v primarni obliki.

83

Poleg tega je Komisija v točki 2.1(a)(ii) Priloge II k izpodbijanemu sklepu menila, da ji člen 19(1)(g) Uredbe o taksonomiji daje določeno polje proste presoje za upoštevanje življenjskega cikla skupaj z drugimi zahtevami iz navedenega člena 19(1). To polje proste presoje naj je ne bi zavezovalo k temu, da v tehničnih merilih za pregled določi prag emisij toplogrednih plinov v celotnem življenjskem ciklu za vse dejavnosti, ki spadajo na področje uporabe Delegirane uredbe. V skladu z uvodno izjavo 47 navedene uredbe naj bi bilo treba oceno življenjskega cikla izvesti, kadar je to dovolj izvedljivo in potrebno. V zvezi z dejavnostmi proizvodnje naj bi ocena učinka, priložena osnutku delegirane uredbe, pokazala, da razen sprejete rešitve, ki upošteva najučinkovitejše industrije v zvezi z neposrednimi emisijami toplogrednih plinov iz proizvodnega procesa, ni bilo izvedljivih in uporabnih rešitev.

84

Na prvem mestu, res je, da iz točk od 78 do 83 zgoraj izhaja, da je Komisija v izpodbijanem sklepu trdila, da se je vsesplošna vključitev vidikov življenjskega cikla v tehnična merila za pregled izkazala za težavno zaradi pomanjkanja uporabnih in primerljivih podatkov. Vendar iz tega sklepa prav tako izhaja, da je Komisija, kar zadeva tehnična merila za pregled v zvezi s proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij, upoštevala neposredne emisije toplogrednih plinov za proizvodni proces in zlasti referenčne vrednosti sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 631). Poleg tega naj bi tehnična merila za pregled, kar zadeva proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki, temeljila na strokovnih mnenjih ter analizi življenjskega cikla in analizi dokumentov o najučinkovitejših industrijah v teh sektorjih.

85

Na drugem mestu, navesti je treba, da – kot je trdila Komisija – člen 19(1)(g) v povezavi z uvodnimi izjavami 34, 40 in 47 Uredbe o taksonomiji (glej točki 75 in 76 zgoraj) ne zahteva določitve tehničnih meril za pregled, ki bi se nanašale posebej na življenjski cikel, in tudi ne nalaga Komisiji obveznosti, da v vseh obravnavanih primerih opravi analizo življenjskega cikla. To, kar se zahteva, je, da Komisija pri sprejemanju tehničnih meril za pregled upošteva življenjski cikel, zlasti že obstoječe analize navedenega cikla.

86

Zato v obravnavani zadevi ni dokazano, da je Komisija napačno uporabila pravo pri razlagi člena 19(1)(g) Uredbe o taksonomiji, predstavljeni v točkah od 77 do 83 zgoraj.

87

Na tretjem mestu, ugotoviti je treba, da s trditvami tožeče stranke ni mogoče dokazati, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, kar zadeva njene presoje, kot so navedene v točkah od 77 do 83 zgoraj. Tožeča stranka namreč zgolj na splošno trdi, da Komisija ni pravilno izpolnila svoje obveznosti upoštevanja življenjskega cikla, ne navaja pa nobenega konkretnega elementa, s katerim bi bilo mogoče izpodbiti verjetnost presoj Komisije.

88

Glede na navedeno je treba četrti del prvega tožbenega razloga in posledično navedeni tožbeni razlog zavrniti.

89

Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, pri čemer se prvi nanaša na očitno napako pri presoji v zvezi z bistvenim prispevkom k blažitvi podnebnih sprememb, drugi, naveden podredno, pa na napačno uporabo načela, da se ne škoduje bistveno cilju prehoda na krožno gospodarstvo, v zvezi z načelom kaskadne uporabe gozdne biomase.

90

Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija v točki 3.1 Priloge II k izpodbijanemu sklepu storila očitno napako pri presoji, ker je ugotovila, da izgorevanje gozdne biomase bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb in ne škoduje bistveno okoljskim ciljem.

91

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

92

Različne trditve tožeče stranke je treba preučiti po vrsti. Na prvem mestu, zadnjenavedena trdi, da je Komisija napačno sprejela „politično“ odločitev, da bi uravnotežila zahteve iz člena 19(1)(d) in (f) Uredbe o taksonomiji. Dodaja, da je Komisija tehnična merila za pregled za dejavnosti bioenergije neupravičeno oprla na Direktivo RED II in Uredbo o LULUCF.

93

Ugotoviti je treba, da se ta trditev tožeče stranke v veliki meri prekriva s trditvami, navedenimi v okviru drugega in tretjega dela prvega tožbenega razloga.

94

Vendar, na eni strani, tožeča stranka v delu, v katerem izpodbija, da lahko Komisija za določitev tehničnih meril za pregled tehta različne zahteve iz člena 19(1) Uredbe o taksonomiji, ne navaja nobene konkretne trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče dokazati, da je Komisija napačno uporabila to tehtanje. Poleg tega, kot izhaja iz točk od 55 do 57 zgoraj, mora Komisija pri določanju tehničnih meril za pregled upoštevati vse zahteve iz te določbe, pri čemer mora po potrebi najti ustrezno ravnovesje ali praktično usklajenost med temi zahtevami, ob upoštevanju njihove raznolikosti ciljev in narave ter dejstva, da med seboj niso nujno konvergentne.

95

Na drugi strani, ugotoviti je treba, da – kot je bilo ugotovljeno v točkah 63 in 69 zgoraj – Komisija tehničnih meril za pregled ne more določiti brez upoštevanja obstoječe zakonodaje Unije, zlasti Direktive RED II in Uredbe o LULUCF.

96

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se – kot izhaja iz točke 67 zgoraj – Uredba o taksonomiji izrecno sklicuje na Direktivo RED II, posredno pa na Uredbo o LULUCF. Tako člen 10(1)(a) Uredbe o taksonomiji določa, da se za gospodarsko dejavnost šteje, da bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb, kadar ta dejavnost bistveno prispeva k stabilizaciji koncentracije toplogrednih plinov v ozračju, zlasti z ustvarjanjem, prenašanjem, shranjevanjem, distribucijo ali uporabo energije iz obnovljivih virov v skladu z navedeno direktivo. Poleg tega iz uvodne izjave 32 iste uredbe izhaja, da je treba izraz „trajnostno gospodarjenje z gozdovi“ razumeti tako, da se upoštevata zlasti ta direktiva in Uredba o LULUCF.

97

Natančneje, iz točke 68 zgoraj izhaja, da so merila LULUCF iz člena 29(7) Direktive RED II in Uredbe o LULUCF neločljivo povezana, saj se obračunavanje emisij in odvzemov v zvezi z dejavnostmi iz Uredbe o LULUCF izvaja na podlagi te uredbe.

98

Poleg tega iz ocene učinka, priložene osnutku delegirane uredbe, izhaja, da Uredba o LULUCF določa najcelovitejšo oceno emisij iz biomase, pri čemer se vse spremembe zalog ogljika v gozdovih (vključno na primer s tlemi) neposredno in takoj pripišejo emisijam v letu sečnje, ki se izravnajo s sekvestracijo v gozdnem sistemu.

99

Poleg tega, kot je bilo ugotovljeno v točki 70 zgoraj, iz konkretnih primerov, navedenih v točki 3.1.1(b) Priloge II k izpodbijanemu sklepu, izhaja, da tehnična merila za pregled, določena za dejavnosti bioenergije, določajo druge zahteve kot so tiste, ki so trenutno določene v obstoječi zakonodaji, zlasti v zvezi z uvedbo višjega praga za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ali prepovedjo uporabe poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo, pri proizvodnji bioplina ali biogoriva.

100

Iz tega sledi, da Komisiji ni mogoče očitati, da je pri določitvi tehničnih meril za pregled upoštevala Direktivo RED II in Uredbo o LULUCF. Nejasna trditev tožeče stranke, da je skupina tehničnih strokovnjakov za financiranje trajnostne rasti ugotovila, da ta zakonodaja ne izpolnjuje v celoti zahtev iz Uredbe o taksonomiji, ne more omajati te ugotovitve, še toliko bolj, ker je dokazano, da so v zadevnih tehničnih merilih za pregled, ki se obravnavajo v tej zadevi, določene druge zahteve kot so tiste, ki so trenutno določene v navedeni zakonodaji.

101

Na drugem mestu, tožeča stranka Komisiji očita, da je vse gozdne surovine obravnavala enotno, ne da bi upoštevala priporočila skupine tehničnih strokovnjakov za financiranje trajnostne rasti, s katerimi se spodbuja, da se seznam biomase, bioplina in trajnostnih biogoriv omeji na surovine, naštete v delu A Priloge IX k Direktivi RED II.

102

V zvezi s tem je Komisija v točki 3.1.1(b) Priloge II k izpodbijanemu sklepu navedla, da je res, da ni upoštevala navedenih priporočil skupine tehničnih strokovnjakov za financiranje trajnostne rasti. Vendar naj, na eni strani, v teh priporočilih ne bi bilo upoštevano dejstvo, da naj surovine, naštete v delu A Priloge IX k Direktivi RED II, tudi če imajo velik potencial za razogljičenje, še ne bi bile komercialno konkurenčne. Na drugi strani, s temi priporočili naj bi se spodbujal sistem certificiranja, ki naj bi povzročil povečanje upravnega bremena in stroškov za lastnike gozdov, kar naj bi bilo v nasprotju s ciljem, izraženim v uvodni izjavi 47 Uredbe o taksonomiji, v skladu s katerim bi morala Komisija določiti tehnična merila za pregled, ki zagotavljajo zadostno pravno varnost in so preprosta za uporabo ter katerih izpolnjevanje se lahko preveri v razumnih mejah stroškov izpolnjevanja, s čimer bi se izognili nepotrebnemu upravnemu bremenu.

103

V teh okoliščinah je Komisija v točki 3.1.1(b) Priloge II k izpodbijanemu sklepu ugotovila, da opredelitev tehničnih meril za pregled zahteva tehtanje, pri katerem se je prav tako upoštevalo tveganje težav pri izvajanju, zlasti kar zadeva enostavnost uporabe za gospodarske subjekte, ki so seznanjeni s parametri iz Direktive RED II, in morebitno izgubo interesa na trgu, ki bi lahko iz tega izhajala, če bi gospodarske dejavnosti, ki se v okviru te direktive štejejo za trajnostne, izgubile to oznako v okviru evropske taksonomije.

104

Presoje Komisije, navedene v točkah 102 in 103 zgoraj, niso omajane s trditvijo tožeče stranke, zlasti ob upoštevanju razlogov, ki jih je Komisija navedla za neupoštevanje priporočil skupine tehničnih strokovnjakov za financiranje trajnostne rasti glede surovin, naštetih v delu A Priloge IX k Direktivi RED II. Ni bilo namreč dokazano, da ti razlogi, in sicer dejstvo, da navedene surovine naj še ne bi bile komercialno konkurenčne in da naj bi se z navedenimi priporočili spodbujal sistem certificiranja, ki naj bi povzročil povečanje upravnega bremena in stroškov za lastnike gozdov, vsebujejo očitno napako pri presoji, ki bi lahko vzbudila dvom o njihovi verjetnosti v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 32 zgoraj.

105

Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da je Komisija storila napako s tem, da se je oprla na različna mnenja zainteresiranih subjektov, da bi napačno zavrnila znanstvene dokaze, ki so ji bili predloženi. Po njenem mnenju Komisija zlasti ni upoštevala znanstvenih dokazov, navedenih v zahtevi za notranjo revizijo, ki dokazujejo, da bi izgorevanje gozdne biomase povečalo emisije toplogrednih plinov, povzročilo podaljšanje časa rekuperacije ogljika, škodovalo biotski raznovrstnosti in ne bi omogočilo doseganja ogljične nevtralnosti, še toliko bolj, ker v obstoječem pravnem okviru niso upoštevani stroški ogljika uvožene gozdne biomase.

106

Ugotoviti je treba, da te trditve tožeče stranke niso pravno zadostno dokazane. Prvič, iz točke 3.1.1(b) Priloge II k izpodbijanemu sklepu izhaja, da je Komisija odgovorila na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v zahtevi za notranjo revizijo, in tudi na tiste, ki se nanašajo na znanstvene dokaze. Ti odgovori so poleg tega povzeti v tožbi. Nikakor torej ni dokazano, da Komisija v navedenem sklepu ni upoštevala znanstvenih dokazov, ki jih je navedla tožeča stranka.

107

Drugič, iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da znanstveni dokazi, ki jih je navedla tožeča stranka, niso bili edini obstoječi dokazi. Komisija namreč v točki 3.1.1(b) Priloge II k navedenemu sklepu navaja več drugih elementov, ki jih je upoštevala, in sicer priporočila skupine tehničnih strokovnjakov za financiranje trajnostne rasti, oceno učinka, priloženo osnutku delegirane uredbe, oceno učinka, priloženo Direktivi RED II, smernice Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) in znanstvene študije, razvite v okviru njenega Skupnega raziskovalnega središča (JRC).

108

Tretjič in vsekakor, ugotoviti je treba, da tožeča stranka v tožbi zgolj ponavlja trditve, ki jih je navedla v fazi zahteve za notranjo revizijo, in odgovore Komisije na navedene trditve, ne da bi navedla kakršen koli konkreten element, s katerim bi bilo mogoče ovreči verjetnost teh odgovorov. Zgolj zaradi dejstva, da je Komisija v okviru presoje teh znanstvenih in kompleksnih dokazov dala prednost nekaterim dokazom v škodo tistih, ki jih je navedla tožeča stranka, ni mogoče sklepati, da je Komisija napačno zavrnila te dokaze oziroma podvomila o taki oceni, v zvezi s katero ima široko polje proste presoje, kot je bilo opozorjeno v točki 31 zgoraj.

109

Poleg tega je treba glede trditve tožeče stranke, ki se nanaša na neupoštevanje uvoženega lesa, ugotoviti, da je res, da se Uredba o LULUCF ne uporablja za to vrsto lesa. Vendar se pogoji iz člena 29(6) in (7) Direktive RED II uporabljajo tako za les iz Unije kot za uvoženi les, kot trdi Komisija. Iz odstavka 6 tega člena namreč izhaja, da je treba pri trajnostnih merilih in merilih glede prihrankov emisij toplogrednih plinov za goriva med drugim upoštevati, ali ima država, v kateri je bila gozdna biomasa pridobljena, nacionalno ali podnacionalno zakonodajo, ki se uporablja na območju sečnje, in sisteme spremljanja. Poleg tega je treba na podlagi odstavka 7(a)(i) in (iii) navedenega člena prav tako upoštevati, ali je država oziroma organizacija za regionalno gospodarsko povezovanje, iz katere izvira gozdna biomasa, pogodbenica Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah in ima zakonodajo, ki se uporablja na območju sečnje, da se ohranijo ali povečajo zaloge in ponori ogljika, pri čemer se zagotovijo dokazi, da sporočene emisije iz sektorja LULUCF ne presegajo odvzemov (odstavek 7(a)(i) in (iii)).

110

Iz tega sledi, da tožeča stranka napačno trdi, da uvoženi les ni bil upoštevan za določitev tehničnih meril za pregled za gospodarske dejavnosti bioenergije.

111

Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

112

Tožeča stranka trdi, da točka 3.1.2(b) Priloge II k izpodbijanemu sklepu vsebuje očitno napako pri presoji. Po njenem mnenju je Komisija napačno menila, da ni dovolj znanstvenih dokazov za določitev tehničnih meril za pregled, povezanih z načelom, da se ne škoduje bistveno cilju prehoda na krožno gospodarstvo, kar zadeva uporabo gozdne biomase v dejavnostih bioenergije. Vendar naj bi bilo znanstvenih dokazov več kot dovolj in skupina tehničnih strokovnjakov za financiranje trajnostne rasti naj bi priporočila določitev takih meril, da bi se upoštevalo načelo kaskadne uporabe biomase, to načelo pa naj bi bilo prav tako priznano v predlogu direktive o spremembi Direktive RED II. Tožeča stranka podredno trdi, da če bi se izkazalo, da znanstvenih dokazov ni dovolj, bi previdnostno načelo zahtevalo, da se izgorevanje gozdne biomase ne vključi v taksonomijo. Poleg tega tožeča stranka trdi, da se je Komisija napačno oprla na možnost prihodnje zakonodaje, da bi upravičila dejstvo, da trenutno ne ravna v skladu z zahtevami Uredbe o taksonomiji.

113

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

114

Najprej je treba ugotoviti, da je, prvič, Komisija v točki 3.1.2(b) Priloge II k izpodbijanemu sklepu trdila, da je razmerje, ki ureja načelo kaskadne uporabe biomase, izjemno kompleksno in da so zadostni znanstveni dokazi bistveni za določitev ustreznih meril za zagotovitev pravilne uporabe tega načela. Taka kompleksnost je bila priznana v dokumentu Komisije iz leta 2018 z naslovom „Guidance on cascading use of biomass with selected good practice examples on woody biomass“ (Smernice o kaskadni uporabi biomase z izbranimi primeri dobre prakse za lesno biomaso) in poročilu Evropske agencije za okolje št. 8/2018 z naslovom „The circular economy and the bioeconomy“ (Krožno gospodarstvo in biogospodarstvo).

115

Drugič, Komisija je menila, da lahko v tem kontekstu uporabi postopen pristop in ravna na podlagi pridobljenih izkušenj, v skladu s členom 19(5) Uredbe o taksonomiji.

116

Tretjič, Komisija je menila, da Direktiva RED II že vsebuje določbe o hierarhiji ravnanja z odpadki in krožnem gospodarstvu, ki jih morajo subjekti spoštovati. Natančneje, v uvodni izjavi 21 navedene direktive je bilo navedeno, da države članice „ustrezno upoštevajo načela krožnega gospodarstva“. Člen 3(3) te direktive je določal, da „[d]ržave članice zagotovijo, da pri oblikovanju svojih nacionalnih politik […] in svojih programov podpore ustrezno upoštevajo hierarhijo ravnanja z odpadki iz člena 4 Direktive 2008/98/ES, da bi se tako izognili nepotrebnim izkrivljajočim učinkom na trgu surovin“. Člen 28(6) Direktive RED II je določal, da mora Komisija pregledati seznam surovin, vključno z biomaso, in svojo analizo opreti na načela krožnega gospodarstva.

117

Četrtič, Komisija je navedla, da predlog direktive o spremembi Direktive RED II med drugim določa, da države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da se energija iz biomase proizvaja tako, da se upoštevata hierarhija ravnanja z odpadki in načelo kaskadne uporabe. Poleg tega je morala Komisija v skladu s tem predlogom direktive sprejeti delegirani akt o tem, kako uporabljati načelo kaskadne uporabe za biomaso.

118

Ta postopen pristop, ki ga je Komisija predstavila v izpodbijanem sklepu, izhaja tudi iz uvodne izjave 31 Delegirane uredbe, v skladu s katero „bi bilo treba tehnična merila za pregled za dejavnosti bioenergije dopolniti, pregledati in po potrebi revidirati, da bi se upoštevali najnovejši dokazi […] ob upoštevanju zadevnega prava Unije, vključno z Direktivo [RED II] in njenimi prihodnjimi revizijami“.

119

Dalje, opozoriti je treba, da je skupina tehničnih strokovnjakov za financiranje trajnostne rasti Komisiji priporočila, naj vključi merila za dejavnosti bioenergije, kar zadeva prehod na krožno gospodarstvo.

120

Nazadnje, navesti je treba, da se načelo kaskadne uporabe nanaša na učinkovito rabo virov, pri čemer daje prednost uporabi materialov proizvodov glede na njihovo največjo ekonomsko in okoljsko dodano vrednost v danem prednostnem vrstnem redu.

121

Tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno menila, da ni zadostnih znanstvenih dokazov za določitev tehničnih meril za pregled v zvezi z načelom, da se ne škoduje bistveno cilju prehoda na krožno gospodarstvo, da bi se upoštevalo načelo kaskadne uporabe gozdne biomase.

122

Vendar tožeča stranka ne navaja konkretnih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče izpodbiti ugotovitev Komisije o nezadostnosti znanstvenih dokazov. Ugotoviti pa je treba, da iz študij, navedenih v delu izpodbijanega sklepa, ki je prepisan v točki 114 zgoraj, izhaja, da je bilo vprašanje razmerja med načelom kaskadne uporabe in biomaso kompleksno. Poleg tega okoliščina, da je tožeča stranka prišla do drugačnega sklepa o zadostnosti znanstvenih dokazov kot Komisija, ne zadostuje za dokaz, da je bila v navedenem sklepu v zvezi s tem storjena očitna napaka pri presoji.

123

Poleg tega je treba zavrniti trditev tožeče stranke, ki se nanaša na previdnostno načelo. Zgolj sklicevanje na navedeno načelo namreč ne more zadostovati za izpodbijanje verjetnosti presoj Komisije, navedenih v točkah od 114 do 117 zgoraj, zaradi katerih je v Delegirano uredbo vključila uporabo gozdne biomase v dejavnosti bioenergije, ker je menila, da lahko uporabi postopen pristop in ravna na podlagi pridobljenih izkušenj.

124

Trditev tožeče stranke, da se je Komisija oprla na možnost prihodnje zakonodaje, da bi upravičila dejstvo, da trenutno ne ravna v skladu z zahtevami Uredbe o taksonomiji, temelji na napačnem razumevanju izpodbijanega sklepa. Iz točke 3.1.2(b) Priloge II k temu sklepu namreč v delu, navedenem v točki 114 zgoraj, izhaja, da se je Komisija sklicevala na člen 19(5) Uredbe o taksonomiji, da bi trdila, da lahko uporabi postopen pristop in ravna glede na pridobljene izkušnje, saj naj bi morala v skladu z navedenim členom 19(5) redno pregledovati tehnična merila za pregled in po potrebi spremeniti delegirane akte, sprejete glede na znanstveni in tehnološki razvoj.

125

Poleg tega se je Komisija sklicevala na predlog direktive o spremembi Direktive RED II, da bi poudarila prihodnje zaveze, ki jih je v zvezi s tem že sprejela, ob upoštevanju okoliščin, upoštevanih na dan izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na kompleksnost razmerja med načelom kaskadne uporabe in biomaso ter na neobstoj zadostnih znanstvenih dokazov za opredelitev ustreznih meril za zagotovitev pravilne uporabe načela kaskadne uporabe.

126

Zato se Komisija – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – ni sklicevala na člen 19(5) Uredbe o taksonomiji, da bi upravičila kakršno koli nedelovanje.

127

Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne pojasnjuje, katere so pravne določbe, na katere opira svoje trditve. Ker pa je trditve tožeče stranke mogoče razlagati tako, da se nanašajo na kršitev člena 17(1)(d) Uredbe o taksonomiji, jih je treba zavrniti.

128

Na eni strani, res je, da iz člena 10(3)(b) Uredbe o taksonomiji v povezavi s členom 17(1)(d) te uredbe izhaja, da mora Komisija določiti tehnična merila za pregled, da bi ugotovila, ali zadevna gospodarska dejavnost ne škoduje bistveno cilju prehoda na krožno gospodarstvo. Vendar ob upoštevanju okoliščin, navedenih v točkah od 114 do 120 zgoraj, postopen pristop, ki ga je Komisija sprejela zlasti v zvezi z upoštevanjem načela kaskadne uporabe gozdne biomase, sam po sebi in brez drugih pojasnil ne more pomeniti, da je Komisija kršila zgoraj navedene določbe. S trditvami tožeče stranke pa ni mogoče dokazati, da je Komisija storila očitno napako pri presoji pri svoji analizi načela, da se ne škoduje bistveno cilju prehoda na krožno gospodarstvo, kar zadeva dejavnosti bioenergije. Na drugi strani, tožeča stranka ne pojasnjuje niti, na katere konkretne dejavnosti naj bi se njene trditve nanašale.

129

Glede na navedeno je treba drugi del drugega tožbenega razloga in posledično navedeni tožbeni razlog zavrniti.

130

Ta tožbeni razlog je razdeljen na štiri dele, ki se nanašajo na očitne napake pri presoji, in sicer:

131

Uvodoma je treba navesti, da, najprej, iz izpodbijanega sklepa v povezavi s točko 3.14 Priloge I k Delegirani uredbi izhaja, da dejavnost proizvodnje organskih osnovnih kemikalij iz te delegirane uredbe zajema sedem vrst kemikalij, in sicer kemikalije visoke vrednosti, aromatske spojine, vinil klorid, stiren, etilenoksid, monoetilen glikol in adipinsko kislino.

132

Dalje, iz točke 3.14 Priloge I k Delegirani uredbi izhaja, da gospodarska dejavnost iz te točke pomeni prehodno dejavnost iz člena 10(2) Uredbe o taksonomiji, če izpolnjuje tehnična merila za pregled iz navedene točke, in sicer merila, ki se nanašajo, na eni strani, na bistven prispevek k blažitvi podnebnih sprememb in, na drugi strani, na načelo, da se ne škoduje bistveno, vključno z merili iz dodatkov od A do D k tej Prilogi I.

133

Nazadnje, iz spisa in odgovorov strank na vprašanja, ki jim jih je postavilo Splošno sodišče na obravnavi, je razvidno, da se nekatere organske osnovne kemikalije, ki izhajajo iz dejavnosti iz točke 3.14 Priloge II k Delegirani uredbi, nato uporabljajo v več drugih dejavnostih, za katere so včasih bistvene, kot so proizvodnja najlona, gospodinjskih izdelkov, plastike ali farmacevtskih izdelkov.

134

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točki 3.2.1 Priloge II k izpodbijanemu sklepu storila očitno napako pri presoji in kršila člen 19(1)(g) Uredbe o taksonomiji s tem, da je menila, da je proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij mogoče klasificirati kot prehodno dejavnost v smislu člena 10(2) navedene uredbe. Na eni strani naj Komisija ne bi upoštevala vpliva življenjskega cikla proizvodov, na drugi strani pa naj klasifikacije te dejavnosti kot prehodne dejavnosti ne bi oprla na prepričljive znanstvene dokaze. Iz znanstvenih elementov, predstavljenih v zahtevku za notranjo revizijo, naj bi bilo razvidno, da ni nobene ustrezne podlage za sklepanje, da tehnična merila za pregled za proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij bistveno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in ne škodujejo bistveno. Poleg tega naj se Komisija ne bi mogla opreti na previdnostno načelo, da bi omilila obveznost zagotavljanja, da se pri tehničnih merilih za pregled upošteva celoten življenjski cikel proizvoda. V obravnavani zadevi naj bi previdnostno načelo zahtevalo, da se ta dejavnost ne vključi v taksonomijo.

135

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

136

Najprej je treba ugotoviti – kot je navedeno v točkah 16 in 18 zgoraj – da člen 10(1) Uredbe o taksonomiji določa pogoje, pod katerimi se šteje, da gospodarska dejavnost bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb. Člen 10(2) navedene uredbe določa te pogoje za gospodarske dejavnosti, za katere ne obstaja tehnološko in ekonomsko izvedljiva nizkoogljična alternativa, torej za tako imenovane „prehodne“ dejavnosti, v skladu s členom 19(1)(h)(ii) te uredbe.

137

V uvodni izjavi 41 Uredbe o taksonomiji je navedeno, da „[p]rehod [na podnebno nevtralno gospodarstvo] […] zahteva znatno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v drugih gospodarskih dejavnostih in sektorjih, za katere ni tehnološko in ekonomsko izvedljivih nizkoogljičnih alternativ“, da bi bilo treba „[z]a te prehodne gospodarske dejavnosti […] šteti, da znatno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb, če so njihove emisije toplogrednih plinov znatno nižje od povprečja v sektorju ali industriji, ne ovirajo razvoja in uporabe nizkoogljičnih alternativ ter povzročajo odvisnosti v sredstvih, ki ni združljiva s ciljem podnebne nevtralnosti, ob upoštevanju ekonomske življenjske dobe teh sredstev“ in da bi bilo „[s] tehničnimi merili za pregled za te dejavnosti […] treba zagotoviti, da imajo take prehodne gospodarske dejavnosti verodostojno usmeritev do podnebne nevtralnosti, in bi jih bilo treba ustrezno prilagoditi v rednih časovnih presledkih“.

138

Člen 19(5), prvi in zadnji pododstavek, Uredbe o taksonomiji določa, da je treba tehnična merila za pregled, določena za prehodne dejavnosti, pregledati vsaj vsaka tri leta, v skladu z znanstvenim in tehnološkim razvojem.

139

Kot je bilo ugotovljeno v točkah 75, 76 in 85 zgoraj, iz člena 19(1)(g) v povezavi z uvodnimi izjavami 34, 40 in 47 Uredbe o taksonomiji v bistvu izhaja, da je treba pri tehničnih merilih za pregled upoštevati življenjski cikel proizvodov in storitev, ki jih zagotavlja zadevna gospodarska dejavnost, pri čemer je treba upoštevati tako okoljski vpliv same gospodarske dejavnosti kot tudi vpliv teh proizvodov in storitev na okolje. Vendar ta določba ne zahteva določitve tehničnih meril za pregled, ki se nanašajo posebej na življenjski cikel, in tudi ne nalaga Komisiji obveznosti, da v vseh primerih opravi analizo življenjskega cikla. To, kar se zahteva, je, da Komisija pri sprejemanju tehničnih meril za pregled upošteva življenjski cikel, zlasti že obstoječe analize življenjskega cikla.

140

Najprej, tožeča stranka trdi, da Komisija ni upoštevala vpliva življenjskega cikla proizvodov. Ta trditev je podobna trditvi, navedeni v utemeljitev četrtega dela prvega tožbenega razloga, in jo je torej treba zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 77 do 86 zgoraj.

141

Kot je bilo ugotovljeno v točki 84 zgoraj, je namreč Komisija v izpodbijanem sklepu trdila, da se je vsesplošna vključitev vidikov življenjskega cikla v tehnična merila za pregled izkazala za težavno zaradi neobstoja uporabnih in primerljivih podatkov. Vendar iz navedenega sklepa prav tako izhaja, da je Komisija glede tehničnih meril za pregled v zvezi s proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij upoštevala neposredne emisije toplogrednih plinov za proizvodni proces in zlasti referenčne vrednosti sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov.

142

Poleg tega, kot je navedeno v točki 85 zgoraj, člen 19(1)(g) v povezavi z uvodnimi izjavami 34, 40 in 47 Uredbe o taksonomiji ne zahteva določitve tehničnih meril za pregled, ki se nanašajo posebej na življenjski cikel, in tudi ne nalaga Komisiji obveznosti, da v vseh primerih opravi analizo življenjskega cikla. To, kar se zahteva, je, da Komisija pri sprejemanju tehničnih meril za pregled upošteva življenjski cikel, zlasti že obstoječe analize življenjskega cikla.

143

V tem delu tretjega tožbenega razloga – tako kot v četrtem delu prvega tožbenega razloga (glej točko 87 zgoraj) – pa tožeča stranka zgolj na splošno trdi, da Komisija ni pravilno izpolnila svoje obveznosti upoštevanja življenjskega cikla, ne navaja pa nobenega konkretnega elementa, s katerim bi bilo mogoče izpodbiti verjetnost presoj Komisije, navedenih v točkah 141 in 142 zgoraj.

144

Dalje, tožeča stranka trdi, da Komisija klasifikacije dejavnosti proizvodnje organskih osnovnih kemikalij kot prehodne dejavnosti ni oprla na prepričljive znanstvene dokaze.

145

Vendar ta trditev, kot trdi Komisija, ni utemeljena. Tožeča stranka namreč zgolj trdi, da je klasifikacija proizvodnje organskih osnovnih kemikalij kot prehodne dejavnosti v nasprotju z razpoložljivimi znanstvenimi dokazi, „ne samo glede učinkov življenjskega cikla, ampak [tudi] splošneje“, ni pa pojasnila, na katere znanstvene dokaze se sklicuje, niti tega, katere določbe naj bi bile z izpodbijanim sklepom kršene. Poleg tega zgolj sklicevanje na elemente, navedene v zahtevi za notranjo revizijo, brez dodatnih pojasnil ne more zadostovati za odpravo te nezadostnosti trditve.

146

Nazadnje, tožeča stranka trdi, da previdnostno načelo zahteva, da se dejavnost proizvodnje organskih osnovnih kemikalij ne vključi v taksonomijo. Vendar ne pojasni, zakaj bi bila klasifikacija proizvodnje organskih osnovnih kemikalij kot prehodna dejavnost v nasprotju s tem načelom.

147

Poleg tega je treba navesti – kot je to storila Komisija – da tožeča stranka ni predstavila nobene trditve, ki bi dokazovala, da je Komisija prekoračila meje svojega polja proste presoje s tem, da se je odločila, da bo proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij klasificirala kot prehodno dejavnost v smislu člena 10(2) Uredbe o taksonomiji.

148

Zato je treba prvi del tretjega tožbenega razloga zavrniti.

149

Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija iz razlogov, ki so bili navedeni že v okviru prvega dela tretjega tožbenega razloga, v točki 3.2.2(a) Priloge II k izpodbijanemu sklepu storila očitno napako pri presoji s tem, da ni upoštevala vplivov življenjskega cikla organskih osnovnih kemikalij, in torej s tem, da ni predlagala meril v zvezi z načelom, da se ne škoduje bistveno cilju prehoda na krožno gospodarstvo.

150

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

151

Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka v okviru tega dela tožbenega razloga zgolj napotuje na trditve, ki jih je navedla v okviru prvega dela tega tožbenega razloga. Te trditve je torej treba zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah 143,145 in 146 zgoraj.

152

Okoliščina, da se zdi, da se ta del tožbenega razloga nanaša na kršitev člena 17(1)(d) Uredbe o taksonomiji, medtem ko se prvi del tretjega tožbenega razloga nanaša na kršitev člena 19(1)(g) te uredbe, ne spremeni te ugotovitve. Tožeča stranka namreč ne navaja nobene podrobne trditve, s katero bi bilo mogoče dokazati, da je Komisija pri analizi načela, da se ne škoduje bistveno cilju prehoda na krožno gospodarstvo, kar zadeva dejavnost proizvodnje organskih osnovnih kemikalij, storila očitno napako pri presoji.

153

Zato je treba drugi del tretjega tožbenega razloga zavrniti.

154

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točki 3.2.2(b) Priloge II k izpodbijanemu sklepu storila očitno napako pri presoji glede zahteve po določitvi meril v zvezi z načelom, da se ne škoduje bistveno trajnostni rabi ter varstvu vodnih in morskih virov. Tehnična merila za pregled, ki jih je določila Komisija, naj bi upoštevala samo vodna telesa iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 5, str. 275, v nadaljevanju: Okvirna direktiva o vodah). Vendar naj dodatek B k Prilogi I k Delegirani uredbi ne bi vseboval nobenega sklicevanja na morsko okolje in na Direktivo 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (UL 2008, L 164, str. 19, v nadaljevanju: Okvirna direktiva o morski strategiji). Tožeča stranka dodaja, da je v zahtevi za notranjo revizijo kljub temu predstavila sklop znanstvenih dokazov o tem, da se organske osnovne kemikalije uporabljajo pri proizvodnji plastičnih mas in da te pomenijo znatno tveganje za morske ekosisteme, zlasti zaradi onesnaževanja z mikroplastiko in nanoplastiko.

155

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

156

Najprej je treba ugotoviti, da člen 10(3)(b) Uredbe o taksonomiji določa, da mora delegirani akt, ki ga sprejme Komisija, za vsak zadevni okoljski cilj določiti tehnična merila za pregled, da se ugotovi, ali gospodarska dejavnost bistveno škoduje enemu ali več od teh ciljev (glej točko 19 zgoraj).

157

Člen 9(c) Uredbe o taksonomiji kot okoljski cilj določa „trajnostno rabo ter varstvo vodnih in morskih virov“ (glej točko 14 zgoraj).

158

Člen 17(1)(c)(i) in (ii) Uredbe o taksonomiji določa, da se za namene člena 3(b) te uredbe, ob upoštevanju življenjskega cikla proizvodov in storitev, ki se zagotavljajo z gospodarsko dejavnostjo, vključno z dokazi iz obstoječih ocen življenjskega cikla, šteje, da ta dejavnost bistveno škoduje trajnostni rabi ter varstvu vodnih in morskih virov, kadar ta dejavnost škoduje dobremu stanju ali dobremu ekološkemu potencialu vodnih teles, vključno s površinskimi in podzemnimi vodami, ali dobremu okoljskemu stanju morskih voda (glej točki 13 in 22 zgoraj).

159

Poleg tega je v skladu s členom 1, prvi odstavek, Okvirne direktive o vodah njen namen določiti okvir za varstvo celinskih površinskih voda, somornic, obalnega morja in podzemne vode.

160

Okvirna direktiva o morski strategiji v skladu s svojim členom 1(1) določa okvir, znotraj katerega morajo države članice najpozneje do leta 2020 sprejeti potrebne ukrepe za dosego ali ohranitev dobrega okoljskega stanja v morskem okolju. Ta direktiva od vsake države članice med drugim zahteva, da v zvezi z vsako zadevno morsko regijo ali podregijo razvije morsko strategijo za svoje morske vode, kot je določeno v njenem členu 5(1) in uvodni izjavi 11. Zato morajo države članice v skladu s členom 9(1) navedene direktive v zvezi z vsako zadevno morsko regijo ali podregijo na podlagi generičnih deskriptorjev iz Priloge I za morske vode določiti vrsto značilnosti za dobro okoljsko stanje. Poleg tega morajo države članice v skladu s členom 10(1) iste direktive v zvezi s posamezno morsko regijo ali podregijo oblikovati celovit sklop okoljskih ciljnih vrednosti in s tem povezanih kazalcev za svoje morske vode za vodenje napredovanja v smeri doseganja dobrega okoljskega stanja v morskem okolju.

161

V obravnavani zadevi iz točke 3.2.2(b) Priloge II k izpodbijanemu sklepu izhaja, da je Komisija glede tehničnih meril za pregled menila, da Uredba o taksonomiji deluje na ravni gospodarskih dejavnosti in da so v zvezi z dejavnostjo proizvodnje organskih osnovnih kemikalij v dodatku B k Prilogi I k Delegirani uredbi določena zadostna merila za izpolnitev načela, da se ne škoduje bistveno trajnostni rabi ter varstvu vodnih in morskih virov. Ta merila so se nanašala na načrte upravljanja povodja na podlagi člena 13 Okvirne direktive o vodah in Priloge VII k tej direktivi. Ti načrti upravljanja so se uporabljali tudi za obalne vode in somornice, in sicer so to vode znotraj ene teritorialne milje za večino elementov kakovosti, ki določajo dobro stanje voda, in vode znotraj 12 teritorialnih milj za kemijsko stanje. Poleg tega sta prilogi II in VIII k navedeni okvirni direktivi od držav članic zahtevali, da plastiko in mikroplastiko vključijo v razred onesnaževal „materiali v suspendirani obliki“ v vodi. Po mnenju Komisije so bili nadaljnji vplivi zadevne dejavnosti kompleksni in povezani s številnimi gospodarskimi dejavnostmi ob upoštevanju zelo raznolike uporabe organskih osnovnih kemikalij. Kar zadeva morebitni nadaljnji vpliv onesnaževanja z mikroplastiko in nanoplastiko, bi ga bilo bolje obravnavati v okviru bolj specifičnih nadaljnjih dejavnosti, vključno z dejavnostmi, povezanimi s preprečevanjem nastajanja odpadkov in ravnanjem z njimi, ki naj bi se lahko upoštevale v taksonomiji, ko se bo ta širila.

162

Glede Okvirne direktive o morski strategiji je Komisija v točki 3.2.2(b) Priloge II k izpodbijanemu sklepu menila, da ta okvirna direktiva ne določa najvišje koncentracije nekaterih onesnaževal, vključno z organskimi osnovnimi kemikalijami. Države članice so bile odgovorne za opredelitev najvišjih koncentracij v okviru regionalnega ali podregionalnega sodelovanja, kot je izhajalo iz člena 9 in kvalitativnih deskriptorjev iz točk 8 in 9 Priloge I k tej okvirni direktivi, ki so bili namenjeni določanju dobrega okoljskega stanja.

163

Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da v tehničnih merilih za pregled, določenih za dejavnost proizvodnje organskih osnovnih kemikalij, ni upoštevala morskega okolja in Okvirne direktive o morski strategiji, čeprav so znanstveni dokazi pokazali, da se te kemikalije uporabljajo pri proizvodnji plastičnih mas in da te pomenijo znatno tveganje za morske ekosisteme zaradi onesnaževanja z mikroplastiko in nanoplastiko.

164

Zdi se, da trditve tožeče stranke izhajajo iz razlage nekaterih neopredeljenih določb Uredbe o taksonomiji, v skladu s katero mora Komisija pri določanju tehničnih meril za pregled za uporabo načela, da se ne škoduje bistveno, upoštevati vpliv na vodne in morske vire ne samo dejavnosti proizvodnje organskih osnovnih kemikalij, ampak tudi gospodarskih dejavnosti, ki se izvajajo po njej, zlasti proizvodnje plastike.

165

V zvezi s tem je treba navesti, da se, kot izhaja iz točke 133 zgoraj, organske osnovne kemikalije nato uporabljajo v več drugih dejavnostih, vključno s proizvodnjo plastike. Vendar zadevna gospodarska dejavnost iz točke 3.2.2(b) Priloge II k izpodbijanemu sklepu ni bila proizvodnja plastike, ampak proizvodnja organskih osnovnih kemikalij.

166

Iz določb Uredbe o taksonomiji pa ne izhaja, da je treba pri tehničnih merilih za pregled, določenih glede na načelo, da se ne škoduje bistveno okoljskim ciljem in zlasti trajnostni rabi ter varstvu vodnih in morskih virov, upoštevati gospodarske dejavnosti, ki se izvajajo po dejavnosti, na katero se nanašajo navedena merila.

167

Namen Uredbe o taksonomiji je namreč vzpostaviti enoten sistem klasifikacije gospodarskih dejavnosti, ki se štejejo za okoljsko trajnostne (glej točko 12 zgoraj). Ta klasifikacija oziroma taksonomija se torej nanaša na določene gospodarske dejavnosti.

168

Poleg tega se v skladu s členom 19(1)(g) Uredbe o taksonomiji pri tehničnih merilih za pregled upoštevajo življenjski cikel, vključno z dokazi iz obstoječih ocen življenjskega cikla, ter tako okoljski vpliv same gospodarske dejavnosti kot okoljski vpliv proizvodov in storitev, ki jih ta gospodarska dejavnost zagotavlja, pri čemer se zlasti upošteva proizvodnja, uporaba in konec življenjske dobe teh proizvodov in teh storitev.

169

Prav tako iz člena 10(3)(b) v povezavi s členom 17(1)(c) in (2) ter členom 19(1)(g) Uredbe o taksonomiji izhaja, da mora Komisija tehnična merila za pregled določiti – tudi za ugotavljanje, ali gospodarska dejavnost bistveno škoduje cilju trajnostne rabe in varstva vodnih in morskih virov – glede na določeno gospodarsko dejavnost in proizvode ali storitve, ki se s to dejavnostjo zagotavljajo.

170

Zato se to, da Komisija določi tehnična merila za pregled, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali je mogoče neko dejavnost šteti za trajnostno, v vsakem primeru posebej nanaša na konkretno gospodarsko dejavnost in se torej ne nanaša neposredno na proizvode ali storitve, ki izhajajo iz drugih dejavnosti, ki se izvajajo po zadevni gospodarski dejavnosti.

171

Zato je treba zavrniti trditve tožeče stranke v delu, v katerem se nanašajo na neobstoj tehničnih meril za pregled v zvezi z vplivom na okolje, ki ga ima proizvodnja plastike ali druge dejavnosti, ki se izvajajo po proizvodnji organskih osnovnih kemikalij, kar je edina zadevna dejavnost v okviru tega tožbenega razloga.

172

Posledično je treba prav tako zavrniti trditev tožeče stranke, da v tehničnih merilih za pregled, ki jih je določila Komisija, ni bila upoštevana Okvirna direktiva o morski strategiji. Tožeča stranka se je namreč na to okvirno direktivo sklicevala v podporo svojim trditvam glede vpliva na okolje dejavnosti, ki se izvaja po proizvodnji plastike ter mikroplastike in nanoplastike, ki nastajajo s to dejavnostjo, ne pa zadevne dejavnosti v okviru tega tožbenega razloga.

173

Zato je treba tretji del tretjega tožbenega razloga zavrniti.

174

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točki 3.2.2(d) Priloge II k izpodbijanemu sklepu storila očitno napako pri presoji s tem, da je dejavnost proizvodnje organskih osnovnih kemikalij klasificirala kot prehodno dejavnost, ker naj bi bila namenjena izključno uporabam, ki so za družbo bistvenega pomena. Komisija naj bi priznala, da so bile vsaj štiri snovi, ki spadajo med te proizvode, klasificirane kot snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost in ki naj bi bistveno škodovale okolju, ter da nima na voljo dovolj informacij, da bi ugotovila, kakšne naj bi bile njihove bistvene uporabe za družbo. V nasprotju s tem, kar naj bi trdila Komisija, škode, povzročene z uporabo teh snovi, naj ne bi bilo mogoče nadomestiti z ogljično manj intenzivnim proizvodnim procesom.

175

Poleg tega tožeča stranka trdi, da se je Komisija napačno oprla na določbe Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL 2008, L 353, str. 1, v nadaljevanju: Uredba CLP) in Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL 2006, L 396, str. 1, v nadaljevanju: Uredba REACH). Te določbe naj namreč ne bi bile upoštevne, ker naj bi določale pogoje za zakonito uporabo teh snovi, ampak naj ne bi določale meril, na podlagi katerih je dejavnost mogoče klasificirati kot okoljsko trajnostno.

176

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

177

Najprej, iz člena 9(e) v povezavi s členom 10(3)(b) in členom 17(1)(e) Uredbe o taksonomiji izhaja, da mora delegirani akt, ki ga sprejme Komisija, določiti tehnična merila za pregled za ugotovitev, ali zadevna gospodarska dejavnost bistveno škoduje cilju preprečevanja in nadzorovanja onesnaževanja.

178

Iz točke 3.2.2(d) Priloge II k izpodbijanemu sklepu izhaja, najprej, da je Komisija menila, da očitek tožeče stranke izhaja iz nerealne razlage taksonomije, kar zadeva obveznost Komisije, da zagotovi enostavno preverjanje nadaljnje uporabe organskih osnovnih kemikalij. V skladu z navedenim sklepom je šlo za kemikalije z velikim obsegom proizvodnje, ki so bile „osnovne“ kemikalije, torej potrebne za proizvodnjo številnih drugih kemikalij, ki se uporabljajo v družbi.

179

Poleg tega je Komisija navedla, da organske osnovne kemikalije vključujejo nevarne snovi, in sicer snovi, ki so predmet usklajene klasifikacije in označitve v skladu z uredbo CLP, snovi, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost v skladu z Uredbo REACH, in snovi, katerih uporaba lahko spada med omejitve proizvodnje, dajanja v promet in uporabe iz Priloge XVII k zadnjenavedeni uredbi (v nadaljevanju skupaj: nevarne snovi). Vendar je pojasnila, da mora proizvodnja organskih osnovnih kemikalij iz točke 3.14 Priloge I k Delegirani uredbi izpolnjevati pogoje iz Dodatka C k tej prilogi, iz katerih naj bi izhajalo, da navedena proizvodnja ne more povzročiti proizvodnje, dajanja v promet ali uporabe nevarnih snovi, kot so tiste zgoraj navedene, razen če se dokaže, da je njihova uporaba bistvenega pomena za družbo. Koncept „bistvenega pomena“ za družbo naj bi izhajal iz sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Strategija na področju kemikalij za trajnostnost“ z dne 14. oktobra 2020 (COM(2020) 667 final) (v nadaljevanju: Sporočilo Komisije o strategiji na področju kemikalij za trajnostnost).

180

Tako iz izpodbijanega sklepa v povezavi z Delegirano uredbo izhaja, da je dejavnost proizvodnje organskih osnovnih kemikalij za namene Uredbe o taksonomiji opredeljena kot prehodna dejavnost le, če se ta dejavnost izvaja po postopku z manjšo ogljično intenzivnostjo, to je, kadar so emisije toplogrednih plinov iz proizvodnega procesa pod pragovi, določenimi v točki 3.14 Priloge I k navedeni uredbi.

181

Poleg tega, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, Dodatek C k Prilogi I k Delegirani uredbi določa, da se klasifikacija kot prehodna dejavnost ne uporablja za proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij, če gre za proizvodnjo snovi (ali zmesi, ki jih vsebujejo), ki izpolnjujejo merila iz členov 57 in 59(1) Uredbe REACH, in sicer zlasti snovi (ali zmesi, ki jih vsebujejo), ki jih je mogoče klasificirati v skladu z Uredbo CLP, za nekatere nevarnosti in kategorije nevarnosti, „razen kadar se dokaže, da je njihova uporaba bistvenega pomena za družbo“.

182

Iz zgoraj navedenega izhaja, da tožeči stranki ni mogoče pritrditi, ko Komisiji očita, da ni navedla zadostnih dokazov o nadaljnji uporabi nevarnih snovi in njihovih uporabah, ki so bistvene za družbo.

183

Na eni strani, v trditvah tožeče stranke namreč ni upoštevano sporočilo Komisije o strategiji na področju kemikalij za trajnostnost, navedeno v izpodbijanem sklepu (glej točko 179 zgoraj). Kot je Komisija navedla na obravnavi, ne da bi ji tožeča stranka v zvezi s tem nasprotovala, pa iz tega sporočila izhaja, da so nevarne snovi, katerih uporaba je bistvena, tiste, ki so pomembne za varnost in zdravje ljudi ali ki so ključne za delovanje družbe.

184

Sporočilo Komisije o strategiji na področju kemikalij za trajnostnost napotuje na Dunajsko konvencijo o varstvu ozonskega plašča in Montrealski protokol o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč, h katerima je Unija pristopila z Odločbo Sveta 88/540/EGS z dne 14. oktobra 1988 o sklenitvi Dunajske konvencije o varstvu ozonskega plašča in Montrealskega protokola o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 16, str. 206). Obveznosti, ki izhajajo iz navedene konvencije in navedenega protokola, se trenutno izvajajo v pravnem redu Unije z Uredbo (ES) št. 1005/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč (UL 2009, L 286, str. 1, nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (EU) 2017/605 z dne 29. marca 2017 o spremembi Priloge VI k Uredbi št. 1005/2009 (UL 2017, L 84, str. 3)). Uredba št. 1005/2009 vsebuje več določb, ki se med drugim nanašajo na „laboratorijsko in analitsko uporabo bistvenega pomena“„nadzorovanih snovi“, naštetih v Prilogi I k tej uredbi.

185

V teh okoliščinah ni dokazano, da Komisija ni razpolagala z dokazi o nevarnih snoveh, katerih uporaba je bistvenega pomena za družbo.

186

Na drugi strani, tožeča stranka napačno trdi, da uredbi REACH in CLP, na kateri napotuje izpodbijani sklep, v zvezi s tem nista upoštevni.

187

Opozoriti je treba, da Uredba REACH, ki določa zakonodajni okvir za proizvodnjo, dajanje v promet ali uporabo kemikalij, „temelji na načelu, da morajo proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki zagotoviti, da proizvajajo, dajejo v promet ali uporabljajo takšne snovi, ki nimajo neugodnega učinka na zdravje ljudi ali okolje“ (člen 1(3)). Tako ta uredba določa dolžnosti in obveznosti proizvajalcev, uvoznikov in nadaljnjih uporabnikov snovi (glej uvodno izjavo 16), kar zadeva, v bistvu, registracijo snovi (naslov II), souporabo podatkov (naslov III) in dolžnost obveščanja v dobavni verigi (naslov IV).

188

Poleg tega Uredba CLP, ki določa usklajene zahteve za razvrščanje, pakiranje in označevanje kemikalij in nevarnih zmesi, proizvajalcem, uvoznikom in nadaljnjim uporabnikom nalaga obveznosti, ki med drugim zajemajo razvrščanje, označevanje in pakiranje (člen 4), poizvedovanje o dostopnih informacijah o snoveh in njihovo preverjanje (člena 5 in 6), evalvacijo teh informacij in po potrebi samorazvrstitev snovi z uporabo kriterijev za razvrščanje za vsak razred nevarnosti (členi 5, 9 in 13) ter predložitev predlogov za usklajeno razvrščanje in označevanje (člen 37(1) in (2)).

189

Tako iz zakonskih zahtev glede kemijske varnosti, določenih zlasti v uredbah REACH in CLP, izhaja, da so nadaljnje uporabe organskih osnovnih kemikalij nadzorovane in da za proizvajalce teh proizvodov ter druge udeležence v dobavni verigi veljajo številne obveznosti, zlasti glede registracije, obveščanja in souporabe podatkov.

190

Tožeča stranka pa nikakor ne pojasnjuje, zakaj naj pravni okvir, ki je naveden v izpodbijanem sklepu in na katerega je bilo opozorjeno v točkah 184 in od 187 do 189 zgoraj, ter obveznosti, ki iz tega izhajajo, ne bi zadostovali za predložitev dokazov o nadaljnji uporabi nevarnih snovi.

191

Poleg tega je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da škode, povzročene z uporabo nevarnih snovi, ni mogoče nadomestiti z dejstvom, da bi se te snovi lahko proizvajale po postopku, ki je manj ogljično intenziven. S to trditvijo, ki je poleg tega nejasna, ni mogoče dokazati, da je Komisija storila očitno napako pri presoji.

192

Iz zgoraj navedenega izhaja, da ni dokazano, da je Komisija v točki 3.2.2(d) Priloge II k izpodbijanemu sklepu storila očitno napako pri presoji glede meril za uporabo načela, da se ne škoduje bistveno cilju preprečevanja in nadzorovanja onesnaževanja, kar zadeva dejavnost proizvodnje organskih osnovnih kemikalij.

193

Glede na navedeno je treba četrti del tretjega tožbenega razloga in posledično navedeni tožbeni razlog zavrniti.

194

Ta tožbeni razlog je razdeljen na tri dele, ki se nanašajo na očitne napake pri presoji, in sicer:

195

Uvodoma je treba najprej navesti, da iz izpodbijanega sklepa v povezavi s točko 3.17 Priloge I k Delegirani uredbi izhaja, da dejavnost proizvodnje plastičnih mas v primarni obliki, na katero se nanaša ta uredba, zajema „[p]roizvodnj[o] smol, plastičnih mas in nevulkaniziranih termoplastičnih elastomerov, mešanje smol po naročilu kupca in proizvodnj[o] sintetičnih smol po naročilu“.

196

Dalje, iz točke 3.17 Priloge I k Delegirani uredbi izhaja, da gospodarska dejavnost iz te točke pomeni prehodno dejavnost, kot je navedena v členu 10(2) Uredbe o taksonomiji, če izpolnjuje tehnična merila za pregled iz navedene točke, in sicer merila, ki se nanašajo, na eni strani, na bistven prispevek k blažitvi podnebnih sprememb in, na drugi strani, na načelo, da se ne škoduje bistveno.

197

Nazadnje, iz točke 3.17 Priloge I k Delegirani uredbi izhaja, da mora dejavnost proizvodnje plastičnih mas v primarni obliki poleg tehničnih meril za pregled, ki so določena v njej, izpolnjevati tudi merila iz dodatkov od A do D k Prilogi I k navedeni uredbi.

198

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točki 3.3 Priloge II k izpodbijanemu sklepu storila očitno napako pri presoji, saj tehnična merila za pregled v zvezi s proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki nimajo nikakršnega kvantitativnega praga, kar zadeva delež obnovljivih surovin, potreben za to, da se ta proizvodnja lahko klasificira kot dejavnost, ki bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb. To naj bi povzročilo tveganje „zelenega zavajanja“, saj naj bi se proizvod lahko opredelil kot bioplastika, čeprav bi vseboval le zelo majhen del plastične mase „na biološki osnovi“. Kot primer tožeča stranka navaja, da bi bilo mogoče natančno določiti odstotek obnovljive plastike, ki je potreben za razvrstitev dejavnosti kot trajnostne. Poleg tega naj bi Komisija v navedenem sklepu priznala, da tehnična merila za pregled ne temeljijo na študijah ali izvedenskih mnenjih, pri čemer je zgolj omenila možnost prihodnje revizije teh meril. Niti s poznejšimi spremembami pravnega okvira, navedenimi v tem sklepu, niti s sporočilom Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 30. novembra 2022 (COM(2022) 682 final) (v nadaljevanju: Sporočilo Komisije o plastiki) pa naj ne bi bilo mogoče odpraviti teh pomanjkljivosti pri določanju tehničnih meril za pregled.

199

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

200

Na prvem mestu, tožeča stranka Komisiji očita, da ni določila kvantitativnih pragov v zvezi s količino obnovljivih surovin, uporabljenih pri proizvodnji plastičnih mas v primarni obliki. To naj bi ustvarilo tveganje zelenega zavajanja, ki bi omogočilo, da bi se plastika z zelo majhnim delom plastike na biološki osnovi lahko kvalificirala kot bioplastika.

201

V zvezi s tem iz točke 3.3 Priloge II k izpodbijanemu sklepu v povezavi s točko 3.17, od (a) do (c), Delegirane uredbe izhaja, da je mogoče šteti, da proizvodnja plastičnih mas v primarni obliki bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb, če izpolnjuje eno od teh treh tehničnih meril za pregled: prvič, „plastične mase v primarni obliki so v celoti proizvedene z mehanskim recikliranjem plastičnih odpadkov“; drugič, „kadar mehansko recikliranje ni tehnično izvedljivo ali ekonomsko vzdržno, so plastične mase v primarni obliki v celoti proizvedene s kemičnim recikliranjem plastičnih odpadkov“; in tretjič, „plastične mase v primarni obliki so v celoti ali delno proizvedene iz obnovljivih surovin“. Poleg tega se v okviru drugega in tretjega merila določijo pragovi za emisije toplogrednih plinov v življenjskem ciklu, pri čemer se te emisije izračunajo na podlagi priporočila in standardov ISO, ki jih opredeli in preveri neodvisna tretja oseba.

202

Iz tega sledi, da je Komisija v zvezi s proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki določila, na eni strani, kvalitativno merilo, ki zahteva uporabo obnovljivih surovin v neopredeljeni količini, in na drugi strani, kvantitativno merilo, ki zahteva, da emisije toplogrednih plinov ne presežejo določenih pragov.

203

Poleg tega Komisija v točki 3.3 Priloge II k izpodbijanemu sklepu v bistvu trdi, da je bila določitev kvantitativnega praga, povezanega z deležem obnovljivih surovin, in absolutnega praga za emisije toplogrednih plinov v življenjskem ciklu plastičnih mas otežena ali celo nemogoča zaradi dejavnikov, kot je neobstoj zadostnih podatkov za oceno morebitnih vplivov plastike iz različnih surovin na življenjski cikel.

204

Trditve tožeče stranke ne morejo vzbuditi dvoma v smislu sodne prakse, navedene v točki 32 zgoraj, o verjetnosti izbir, ki jih je Komisija opravila glede tehničnih meril za pregled, določenih za dejavnost proizvodnje plastičnih mas v primarni obliki.

205

Tožeča stranka sicer trdi, da bi Komisija morala določiti kvantitativno merilo, s katerim bi določila minimalni delež obnovljivih surovin za proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki. Vendar vključitev kvantitativnih meril ali pragov v tehnična merila za pregled ni obvezna v vseh primerih.

206

Člen 19(1)(c) Uredbe o taksonomiji namreč določa, da so ta merila „kvantitativna in kot taka vsebujejo prage, kolikor je to mogoče, sicer pa so kvalitativna“ (glej točko 23 zgoraj). Poleg tega člen 19(1)(k) navedene uredbe določa, da so tehnična merila za pregled „preprosta za uporabo in določena na način, ki olajša preverjanje, če izpolnjujejo navedena merila“.

207

Tako izbira Komisije, da določi kvalitativno merilo, ne da bi določila kvantitativni prag za uporabo obnovljivih surovin, sama po sebi ni v nasprotju s členom 19 Uredbe o taksonomiji. Poleg tega splošna predpostavka tožeče stranke, da bi obstoj povsem kvalitativnega merila povzročil tveganje „zelenega zavajanja“, ne zadostuje za vzbuditev dvoma o verjetnosti te presoje ali o razlogih, ki jih je navedla Komisija in ki temeljijo na neobstoju zadostnih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tak prag določiti, in sicer tako, da bi bil preprost za uporabo in bi ga bilo mogoče zlahka preveriti, kot je določeno v členu 19(1)(k) navedene uredbe.

208

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da Komisija v izpodbijanem sklepu priznava, da tehnična merila za pregled ne temeljijo na študijah ali izvedenskih mnenjih. Poleg tega naj niti s poznejšimi spremembami pravnega okvira niti s sporočilom Komisije o plastiki, na katere se sklicuje v navedenem sklepu, ne bi bilo mogoče odpraviti teh pomanjkljivosti.

209

Najprej je treba ugotoviti, da ta trditev nikakor ni podprta in se zdi, da temelji na napačnem razumevanju izpodbijanega sklepa. Nikakor pa ni potrjena z elementi iz spisa.

210

Ugotoviti je treba, da Komisija v izpodbijanem sklepu ne priznava, da tehnična merila za pregled ne temeljijo na znanstvenih dokazih. Vendar točka 3.3 Priloge II k navedenemu sklepu napotuje na točko 2.1(a)(i) iste priloge in torej na oceno učinka, priloženo osnutku delegirane uredbe (glej točko 5 zgoraj), in na v njej navedene študije. Poleg tega je v tem sklepu in v uvodnih izjavah Delegirane uredbe navedenih več študij in strokovnih mnenj.

211

Tožeča stranka pa ne navaja nobene očitne napake pri presoji v zvezi s študijami ali mnenji, navedenimi v izpodbijanem sklepu, in ne navaja niti, da Komisija ni upoštevala nobene upoštevne študije za določitev tehničnih meril za pregled v zvezi z dejavnostjo proizvodnje plastičnih mas v primarni obliki.

212

Iz tega sledi, da trditev tožeče stranke, ki se nanaša na neobstoj znanstvenih dokazov, ni dokazana.

213

Posledično je treba zavrniti tudi trditev tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno nezadostno upoštevanje poznejših sprememb pravnega okvira in sporočila Komisije o plastiki, ker ta trditev temelji na domnevnem neobstoju znanstvenih dokazov.

214

Poleg tega tožeča stranka ne pojasnjuje, kako bi lahko navedba osnutka sporočila Komisije o plastiki v izpodbijanem sklepu povzročila nezakonitost tega sklepa.

215

Poleg tega je treba v zvezi z navedbo prihodnjih revizij tehničnih meril za pregled v izpodbijanem sklepu opozoriti, da je treba v skladu s členom 19(5), prvi in zadnji pododstavek, Uredbe o taksonomiji tehnična merila za pregled, določena za prehodne dejavnosti, pregledati vsaj vsaka tri leta, v skladu z znanstvenim in tehnološkim razvojem.

216

Ker je proizvodnja plastičnih mas v primarni obliki klasificirana kot prehodna dejavnost (glej točke 26, 195 in 196 zgoraj), Komisiji ni mogoče očitati, da je v izpodbijanem sklepu opozorila na svojo obveznost rednega pregledovanja tehničnih meril za pregled. Prehodna ali začasna narava klasifikacije dejavnosti kot okoljsko trajnostne je podlaga za to obveznost, saj gre za dejavnost, za katero ne obstaja tehnološko in ekonomsko izvedljiva nizkoogljična alternativa v skladu s členom 10(2) Uredbe o taksonomiji.

217

Zato je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

218

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točki 3.3.1 Priloge II k izpodbijanemu sklepu storila očitno napako pri presoji, ker Delegirana uredba ne vsebuje meril v zvezi z načelom, da se ne škoduje bistveno cilju prehoda na krožno gospodarstvo na področju plastičnih mas v primarni obliki. Na eni strani naj Komisija ne bi upoštevala priporočila skupine strokovnjakov za financiranje trajnostne rasti, naj se proizvodnja plastičnih mas v primarni obliki šteje za prehodno le, če izpolnjuje dodatna merila, v skladu s katerimi naj se vsaj 90 % plastičnih mas ne bi uporabljalo v potrošniških proizvodih za enkratno uporabo oziroma naj bi bile proizvedene iz reciklirane plastike. Če tega priporočila ne bi bilo mogoče upoštevati, Komisija te dejavnosti ne bi smela klasificirati kot prehodno dejavnost, zlasti ker je na dan sprejetja navedenega sklepa pripravljala študije na tem področju. Plastika na biološki osnovi naj bi se uporabljala predvsem za enkratno uporabo, njena proizvodnja pa naj bi prispevala k povečanju proizvodnje plastičnih mas. Tako naj proizvodnja plastičnih mas brez kakršnih koli zahtev, povezanih s prehodom na krožno gospodarstvo, ne bi bistveno prispevala k blažitvi podnebnih sprememb. Na drugi strani naj Komisija ne bi upoštevala niti tehnologij, ki imajo pomembno vlogo pri določanju ravni recikliranja, kot so identifikatorji ali spremljanje in sledenje, niti alternativ, ki bi jih bilo mogoče sprejeti na podlagi znanstvenih dokazov, zlasti tistih, ki jih je kot primer navedla tožeča stranka.

219

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

220

Najprej je treba opozoriti, da iz člena 9(d) v povezavi s členom 10(3)(b) in členom 17(1)(d) Uredbe o taksonomiji izhaja, da mora delegirani akt, ki ga sprejme Komisija, določiti tehnična merila za pregled za ugotovitev, ali zadevna gospodarska dejavnost bistveno škoduje cilju prehoda na krožno gospodarstvo.

221

V obravnavani zadevi je Komisija v točki 3.3.1 Priloge II k izpodbijanemu sklepu najprej menila, da so nadaljnji vplivi plastike na biološki osnovi zelo kompleksni, večplastni in povezani s številnimi gospodarskimi dejavnostmi zaradi številnih uporab te plastike. Komisija naj bi pri pripravi tehničnih meril za pregled, ki se uporabljajo za proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki, v skladu s členom 19(1)(g) Uredbe o taksonomiji v največji možni meri upoštevala vplive same dejavnosti na okolje ter vplive proizvodov in storitev, ki se s to dejavnostjo zagotavljajo, skozi njihov celoten življenjski cikel.

222

Dalje, Komisija je menila, da je vsesplošna vključitev elementov življenjskega cikla v tehnična merila za pregled težavna zaradi pomanjkanja uporabnih in primerljivih podatkov ter številnih uporab plastike na biološki osnovi. Po njenem mnenju so bili ti elementi navedeni v oceni učinka, priloženi osnutku delegirane uredbe. Ker najnovejši znanstveni podatki niso bili dovolj operativni za uporabo v skladu s členom 19(1)(k) Uredbe o taksonomiji, se je posledično odločila, da ne bo vključila merila v zvezi z načelom, da se ne škoduje bistveno, kar zadeva cilj prehoda na krožno gospodarstvo za dejavnost proizvodnje plastičnih mas v primarni obliki.

223

Nazadnje, Komisija je navedla, da bo preučila upoštevne dodatne znanstvene dokaze in jih upoštevala pri pregledu delegiranega akta v skladu s členom 19(5) Uredbe o taksonomiji. Navedla je, da že pripravlja politiko na tem področju, zlasti v zvezi z osnutkom sporočila o plastiki, ki bo zagotovil smernice o tem, kako proizvajati, uporabljati in obdelati plastiko na biološki osnovi.

224

V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da Komisija ni upoštevala priporočila skupine strokovnjakov za financiranje trajnostne rasti, je treba ugotoviti, da priporočila te skupine Komisije ne zavezujejo, česar tožeča stranka sicer ne izpodbija. Poleg tega tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da razlogi, ki jih je Komisija navedla v podporo svoji odločitvi, da ne bo upoštevala takega priporočila, vsebujejo očitno napako pri presoji.

225

V skladu s členom 19(1)(g) in (k) Uredbe o taksonomiji morajo namreč tehnična merila za pregled upoštevati življenjski cikel zadevne dejavnosti, vendar morajo biti tudi preprosta za uporabo in bi jih moralo biti mogoče zlahka preveriti. Komisija je v izpodbijanem sklepu menila, da je vsesplošna vključitev elementov življenjskega cikla v merila težavna zaradi pomanjkanja uporabnih in primerljivih podatkov ter številnih uporab plastike na biološki osnovi.

226

Navesti pa je treba, da Splošno sodišče ne more nadomestiti Komisije pri njeni oceni operativnosti ali zadostnosti znanstvenih in kompleksnih dokazov, da bi ugotovilo, ali je mogoče določiti tako tehnično merilo za pregled ter ali bi bilo navedeno merilo preprosto za uporabo in bi ga bilo mogoče zlahka preveriti.

227

Poleg tega s trditvami tožeče stranke, ki se nanašajo na obstoj drugih upoštevnih elementov ali alternativ, ni mogoče dokazati, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je menila, da je vsesplošna vključitev elementov življenjskega cikla v merila težavna zaradi pomanjkanja uporabnih in primerljivih podatkov ter številnih uporab plastike na biološki osnovi. Te napake zlasti ni mogoče dokazati z okoliščino, na katero se sklicuje tožeča stranka, da naj bi nekatere tehnologije omogočale identifikacijo in spremljanje proizvodov, ker je ta trditev splošna.

228

Prav tako nekaj elementov, na katere se sklicuje tožeča stranka in ki so navedeni v nadaljevanju, v obravnavani zadevi ni podrobno opredeljenih niti dokazanih in torej ne zadostujejo za izpodbijanje presoje Komisije, v skladu s katero je treba proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki klasificirati kot prehodno dejavnost, ki bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb.

229

Najprej, domnevni neobstoj recikliranja plastičnih mas na biološki osnovi, pridobljenih iz polilaktične kisline, ne more vplivati na vse plastične mase v primarni obliki, saj tožeča stranka poleg tega to navaja le kot primer.

230

Dalje, tudi če se prizna, da je lahko odstotek plastičnih mas na biološki osnovi, uporabljenih v embalaži, upošteven in zadosten dokaz očitne napake pri presoji, ostaja dejstvo, da ta odstotek v obravnavani zadevi ni dokazan in da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija trdi, da se za embalažo uporablja le približno polovica proizvodnje plastičnih mas v primarni obliki.

231

Nazadnje, kar zadeva količino zemlje, ki je po mnenju tožeče stranke nujna za nadomestitev petrokemičnih plastičnih mas s plastičnimi masami na biološki osnovi, tožeča stranka ne predstavi nobenega razlogovanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče vzpostaviti povezavo med to trditvijo in zadevnimi vprašanji.

232

Zato je treba drugi del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

233

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točki 3.3.2 Priloge II k izpodbijanemu sklepu storila očitno napako pri presoji iz razlogov, navedenih v okviru tretjega dela tretjega tožbenega razloga v zvezi s proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki.

234

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

235

Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka zgolj napotuje na trditve, ki jih je navedla v okviru tretjega dela tretjega tožbenega razloga in ki so bile v tem okviru zavrnjene (glej točke od 156 do 173 zgoraj).

236

Glede na vse zgoraj navedeno je treba tretji del četrtega tožbenega razloga in posledično navedeni tožbeni razlog ter tožbo v celoti zavrniti.

237

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da nosi svoje stroške in stroške Komisije.

238

V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Tako Francoska republika, ki je intervenirala v podporo predlogom Komisije, nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)

razsodilo:

Dejansko stanje

Predlogi strank

Pravo

Uvodne ugotovitve o Uredbi o taksonomiji in Delegirani uredbi

Uvodne ugotovitve o zahtevi za notranjo revizijo in obsegu nadzora Splošnega sodišča

Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi z zahtevami za tehnična merila za pregled, določena v členu 19 Uredbe o taksonomiji

Prvi del prvega tožbenega razloga: pojem „prepričljivi znanstveni dokazi“ iz člena 19(1)(f) Uredbe o taksonomiji in uporaba previdnostnega načela

Drugi del prvega tožbenega razloga: tehtanje zahtev za tehnična merila za pregled, določena v členu 19(1) Uredbe o taksonomiji

Tretji del prvega tožbenega razloga: napačna domneva, da obstoječa zakonodaja Unije izpolnjuje zahteve v zvezi s taksonomijo

Četrti del prvega tožbenega razloga: obveznost upoštevanja življenjskega cikla v zvezi z dejavnostmi proizvodnje organskih osnovnih kemikalij in proizvodnje plastičnih mas v primarni obliki

Drugi tožbeni razlog: očitne napake pri presoji glede dejavnosti bioenergije

Prvi del drugega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji v zvezi z bistvenim prispevkom k blažitvi podnebnih sprememb

Drugi del drugega tožbenega razloga: napačna uporaba načela, da se ne škoduje bistveno cilju prehoda na krožno gospodarstvo, v zvezi z načelom kaskadne uporabe gozdne biomase

Tretji tožbeni razlog: očitne napake pri presoji v zvezi s proizvodnjo organskih osnovnih kemikalij

Prvi del tretjega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede klasifikacije proizvodnje organskih osnovnih kemikalij kot prehodne dejavnosti

Drugi del tretjega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede meril za uporabo načela, da se ne škoduje bistveno cilju prehoda na krožno gospodarstvo

Tretji del tretjega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede meril za uporabo načela, da se ne škoduje bistveno cilju trajnostne rabe ter varstva vodnih in morskih virov

Četrti del tretjega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede meril za uporabo načela, da se ne škoduje bistveno cilju preprečevanja in nadzorovanja onesnaževanja

Četrti tožbeni razlog: očitne napake pri presoji v zvezi s proizvodnjo plastičnih mas v primarni obliki

Prvi del četrtega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede neobstoja kvantitativnega praga

Drugi del četrtega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede cilja prehoda na krožno gospodarstvo

Tretji del četrtega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede cilja trajnostne rabe ter varstva vodnih in morskih virov

Stroški