–

tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. avgusta 2022,

–

sklepov z dne 31. marca 2023, NSD/Svet (T‑494/22, neobjavljen, EU:T:2023:196), in z dne 31. marca 2023, NSD/Svet (T‑494/22, neobjavljen, EU:T:2023:197), s katerima sta bila zavrnjena predloga za intervencijo A. Lipatova in družbe Maritime Bank JSC,

–

prilagoditvene vloge, ki jo je tožeča stranka v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 25. aprila 2023,

–

prilagoditvene vloge, ki jo je tožeča stranka v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 24. novembra 2023,

1

Tožeča stranka, družba NKO AO National Settlement Depository (NSD), s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Sveta (SZVP) 2022/883 z dne 3. junija 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 153, str. 92) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/878 z dne 3. junija 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 153, str. 15; v nadaljevanju skupaj: prvotna akta), drugič, Sklepa Sveta (SZVP) 2023/572 z dne 13. marca 2023 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 75 I, str. 134) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2023/571 z dne 13. marca 2023 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 75 I, str. 1; v nadaljevanju skupaj: akta o ohranitvi iz marca 2023), in tretjič, Sklepa Sveta (SZVP) 2023/1767 z dne 13. septembra 2023 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 226, str. 104) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2023/1765, z dne 13. septembra 2023 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 226, str. 3; v nadaljevanju: akta o ohranitvi iz septembra 2023), in sicer v delih, v katerih je z vsemi temi akti (v nadaljevanju: izpodbijani akti) njeno ime uvrščeno in ohranjeno na seznamih, priloženih k navedenim aktom.

2

Tožeča stranka je družba ruskega prava, ki je pooblaščeni depozitar, ki kot centralna depotna družba opravlja storitve arhiviranja in hrambe vrednostnih papirjev ter opravlja tudi finančne storitve, zlasti kot nebančna kreditna institucija, ki ima licenco, na podlagi katere ima pravico do opravljanja storitev bančne poravnave.

3

Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, ki jih je Evropska unija sprejela v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

4

Svet Evropske unije je 17. marca 2014 na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 16).

5

Istega dne je Svet na podlagi člena 215 PDEU sprejel Uredbo (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 6).

6

Svet je 25. februarja 2022 glede na resnost razmer v Ukrajini sprejel, prvič, Sklep (SZVP) 2022/329 o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2022, L 50, str. 1), in drugič, Uredbo (EU) 2022/330 o spremembi Uredbe št. 269/2014 (UL 2022, L 51, str. 1), da bi med drugim spremenil merila, na podlagi katerih se lahko fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom naložijo zadevni omejevalni ukrepi.

7

Člen 2(1) in (2) tako spremenjenega Sklepa 2014/145 (v nadaljevanju: spremenjeni Sklep 2014/145) določa, da:

„1.   Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo:

[…]

2.   Fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom s seznama v Prilogi, ne smejo biti neposredno ali posredno dana na razpolago ali v njihovo korist nikakršna sredstva ali gospodarski viri.“

8

Podrobna pravila za to zamrznitev sredstev so določena v preostalih odstavkih člena 2 spremenjenega Sklepa 2014/145.

9

Uredba št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330 (v nadaljevanju: spremenjena Uredba št. 269/2014), nalaga sprejetje ukrepov zamrznitve sredstev in opredeljuje podrobna pravila te zamrznitve, ki so v bistvu enaka tistim iz spremenjenega Sklepa 2014/145. Člen 3(1), od (a) do (g), te uredbe namreč v bistvu povzema člen 2(1), od (a) do (g), navedenega sklepa.

10

Svet je 3. junija 2022 zaradi nadaljevanja vojne agresije Ruske federacije proti Ukrajini, sprejel prvotna akta, s katerima je ime tožeče stranke dodal na seznama oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge k spremenjenemu Sklepu 2014/145 in Priloge I k spremenjeni Uredbi št. 269/2014 (v nadaljevanju: sporna seznama).

11

Razlogi za uvrstitev imena tožeče stranke na sporna seznama so:

„[Tožeča stranka] je ruska nebančna finančna institucija in ruska centralna depotna družba. Je največja depotna družba v Rusiji po tržni vrednosti lastniških in dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih ima v skrbništvu, ter edina, ki ima dostop do mednarodnega finančnega sistema.

Vlada Ruske federacije in Ruska centralna banka [tožečo stranko] priznavata kot sistemsko pomembno rusko finančno institucijo. Ima ključno vlogo pri delovanju ruskega finančnega sistema in njegovi povezavi z mednarodnim finančnim sistemom, s čimer vladi Ruske federacije neposredno in posredno omogoča izvajanje njenih dejavnosti in politik ter dostop do virov.

[Tožeča stranka] je skoraj v celoti v lasti Moskovske borze, katere naloga je zagotoviti izčrpen dostop do ruskih finančnih trgov. Moskovska borza pa je zaradi svoje vloge in delničarjev pod visoko stopnjo nadzora vlade Ruske federacije. [Tožeča stranka] je zato subjekt ali organ, ki materialno ali finančno podpira vlado Ruske federacije, odgovorno za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.“

12

Svet je v Uradnem listu Evropske unije z dne 3. junija 2022 (UL 2022, C 219 I, str. 1) objavil Obvestilo osebam, subjektom in organom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz prvotnih aktov. V tem obvestilu je bilo med drugim navedeno, da lahko zadevne osebe prošnjo za ponovno preučitev odločitve o uvrstitvi njihovih imen na sporna seznama skupaj z dokazili pošljejo Svetu.

13

Tožeča stranka je z dopisom z dne 4. avgusta 2022 od Sveta zahtevala, naj predloži obrazložitev in dokaze, ki utemeljujejo njeno uvrstitev na sporna seznama.

14

Svet je 10. avgusta 2022 tožeči stranki posredoval spis WK 7236/2022/EXT 1 (v nadaljevanju: prvi dokazni spis), na katerega je oprl svojo odločitev.

15

Svet je 14. septembra 2022 sprejel Sklep (SZVP) 2022/1530 o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2022, L 239, str. 149) in Izvedbeno uredbo (EU) 2022/1529 o izvajanju Uredbe št. 269/2014 (UL 2022, L 239, str. 1). Iz Sklepa 2022/1530 izhaja, da se Sklep 2014/145 uporablja do 15. marca 2023 in da so s tem individualni omejevalni ukrepi, ki se uporabljajo za tožečo stranko, podaljšani, pri čemer se njeno ime ohrani na spornih seznamih iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 11 zgoraj.

16

Svet je z dopisom z dne 22. decembra 2022 tožečo stranko obvestil, da namerava ohraniti omejevalne ukrepe, sprejete v zvezi z njo, ji posredoval spis WK 17708/2022 INIT (v nadaljevanju: drugi dokazni spis) in jo pozval, naj predloži svoje pripombe do 12. januarja 2023.

17

Svet je 13. marca 2023 sprejel akta o ohranitvi iz marca 2023. Iz Sklepa 2023/572 izhaja, da se Sklep 2014/145 uporablja do 15. septembra 2023 in da so s tem individualni omejevalni ukrepi, ki se uporabljajo za tožečo stranko, podaljšani, pri čemer se njeno ime ohrani na spornih seznamih iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 11 zgoraj.

18

Svet je z dopisom z dne 14. marca 2023 tožečo stranko obvestil o svoji odločitvi, da ohrani njeno uvrstitev na sporna seznama, in jo pozval, naj predloži svoje pripombe do 1. junija 2023.

19

Svet je z dopisom z dne 10. julija 2023 tožečo stranko obvestil, da namerava ohraniti omejevalne ukrepe, sprejete v zvezi z njo, ji posredoval spis WK 7807/2023 REV2 (v nadaljevanju: tretji dokazni spis) in jo pozval, naj predloži svoje pripombe do 25. julija 2023.

20

Svet je 13. septembra 2023 sprejel akta o ohranitvi iz septembra 2023. Iz Sklepa 2023/1767 izhaja, da se Sklep 2014/145 uporablja do 15. marca 2023 in da so s tem individualni omejevalni ukrepi, ki se uporabljajo za tožečo stranko, podaljšani, pri čemer se njeno ime ohrani na spornih seznamih iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 11 zgoraj.

21

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

22

Svet ob podpori Evropske komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

23

Pred preučitvijo utemeljenosti tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka, je treba preučiti dopustnost tožbe v delu, v katerem se nanaša na Izvedbeno uredbo 2023/1765.

24

Komisija v stališču glede druge vloge za prilagoditev tožbe trdi, da je ta očitno nedopustna v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe 2023/1765, saj ta prilagoditvena vloga ne izpolnjuje pogojev iz člena 86(1) Poslovnika Splošnega sodišča. Po mnenju Komisije navedena izvedbena uredba ne nadomešča in ne spreminja izpodbijanih aktov v zvezi s tožečo stranko.

25

Tožeča stranka trdi, da je druga vloga za prilagoditev predlogov dopustna, saj je njen cilj razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe 2023/1765 v zvezi z njo.

26

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 86(1) Poslovnika določa, da kadar se akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, nadomesti ali spremeni z drugim aktom, ki ima enak predmet, lahko tožeča stranka pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, tožbo prilagodi, da bi upoštevala ta novi dejavnik.

27

Presojo dopustnosti tožbe, vložene zoper Izvedbeno uredbo 2023/1765, je treba opraviti ob upoštevanju obveznosti Sveta, da seznam iz Priloge I k Uredbi št. 269/2014 redno pregleduje v skladu s členom 14(4) iste uredbe. V zvezi s tem je treba navesti, da so v izvedbenih uredbah, sprejetih po pregledih, vključno z Izvedbeno uredbo 2023/1765, navedene le spremembe in izbrisi spornih seznamov po tem pregledu, tako da se na podlagi teh izvedbenih uredb uvrstitve, ki niso bile spremenjene ali izbrisane, podaljšajo (glej po analogiji sodbo z dne 28. aprila 2021, Sharif/Svet, T‑540/19, neobjavljena, EU:T:2021:220, točka 48).

28

V skladu s sodno prakso je treba tudi – če zadevna oseba ni navedena v poznejšem aktu, s katerim je bil spremenjen seznam, na katerega je bilo uvrščeno njeno ime, in tudi če ta poznejši akt ne spreminja razlogov, zaradi katerih je bilo ime te osebe nanj prvotno uvrščeno – tak akt razumeti kot izraz volje Sveta, da ohrani ime zadevne osebe na navedenem seznamu, kar pomeni, da se zamrznitev njenih sredstev ohrani, saj mora Svet ta seznam redno pregledovati (glej sodbo z dne 8. julija 2020, Neda Industrial Group/Svet, T‑490/18, neobjavljena, EU:T:2020:318, točka 52 in navedena sodna praksa).

29

Poleg tega mora Svet v skladu s členom 14(3) Uredbe št. 269/2014, kadar so poslane pripombe ali kadar se predložijo novi materialni dokazi, pregledati svojo odločitev o uvrstitvi osebe na sporne sezname. V obravnavani zadevi je Svet v dopisu z dne 15. septembra 2023 tožeči stranki sporočil, da se je po njeni zahtevi z dne 25. julija 2023 za ponovno preučitev njene uvrstitve na sporna seznama odločil ohraniti omejevalne ukrepe, ki so bili v zvezi z njo sprejeti s sprejetjem Sklepa 2023/1767 in Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2023/1765. Zato je treba ugotoviti, da sta tako Sklep 2023/1767 kot Izvedbena uredba 2023/1765 rezultat ponovne preučitve položaja tožeče stranke.

30

Poleg tega, čeprav je res, da razlogi za uvrstitev tožeče stranke na sporna seznama v aktih o ohranitvi iz septembra 2023 niso bili spremenjeni, pa je treba ugotoviti, da ta akta temeljita na dodatnih dokazih, ki jih je Svet predložil v tretjem dokaznem spisu.

31

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je ta tožba dopustna v delu, v katerem se z njo predlaga razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe 2023/1765 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.

32

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi na očitno napako pri presoji, tretji na nesorazmeren poseg v temeljne pravice, četrti pa na nezadostnost dokazov.

33

Tožeča stranka trdi, da obrazložitev izpodbijanih aktov ni v skladu z zahtevami iz sodne prakse v zvezi s členom 296 PDEU. Po njenem mnenju je Svet le preoblikoval merilo za uvrstitev, na podlagi katerega je bilo njeno ime uvrščeno na sporna seznama. Poleg tega meni, da izpodbijana akta ne vsebujeta jasnih in konkretnih elementov, ne navajata niti časa niti okoliščin pomoči ruski vladi, da bi se tej omogočilo izvajanje njenih dejavnosti in politik ter dostop do virov, in ne omenjata posebne operacije. Prav tako je po mnenju tožeče stranke razlog, da je ona posredno pod nadzorom ruske vlade, napačen.

34

Tožeča stranka Svetu očita še, da ni navedel razlogov, zaradi katerih omejevalni ukrepi, sprejeti v zvezi z njo, vključujejo zamrznitev premoženja njenih strank.

35

Svet ob podpori Komisije te trditve izpodbija.

36

Opozoriti je treba, da je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je nujno povezan z načelom spoštovanja pravice do obrambe, po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi ta lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi strani temu omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo navedenega akta (sodba z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 49).

37

Obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino tega akta, naravo podanih razlogov in interes, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se navedeni akt neposredno in posamično nanaša, da dobijo pojasnila. V obrazložitvi zlasti ni treba niti podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin niti na razpravi pred sprejetjem tega akta podrobno odgovoriti na preudarke, ki jih je navedla zadevna oseba, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega akta, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Zato je akt, s katerim se posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (sodba z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točki 53 in 54; glej tudi sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 48 in navedena sodna praksa).

38

Tako mora biti stopnja natančnosti obrazložitve akta sorazmerna z dejanskimi možnostmi in s tehničnimi pogoji ali z rokom, v katerem mora biti akt sprejet (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 104 in navedena sodna praksa).

39

Poleg tega je bilo v sodni praksi pojasnjeno, da morajo biti v obrazložitvi akta Sveta, s katerim je bil sprejet omejevalni ukrep, poleg pravne podlage tega ukrepa navedeni tudi specifični in konkretni razlogi, zaradi katerih Svet pri odločanju na podlagi svoje diskrecijske pravice meni, da mora ta ukrep veljati tudi za zadevno stranko (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 105 in navedena sodna praksa).

40

V obravnavani zadevi so tako v prvotnih aktih kot v aktih o ohranitvi iz marca 2023 in septembra 2023 pojasnjene okoliščine – in sicer v njihovih uvodnih izjavah – in pravne podlage, na katerih so bili sprejeti. Natančneje, iz preambul izpodbijanih aktov je razvidno, da resnost razmer v Ukrajini in nadaljnje spodkopavanje oziroma ogrožanje ozemeljske nedotakljivosti, suverenosti in neodvisnosti te države, upravičujejo uvrstitev navedenih oseb na sporna seznama in njihovo ohranitev na navedenih seznamih.

41

Poleg tega navedba dejanskih okoliščin, kot je opozorjeno v točki 11 zgoraj, pomeni dovolj jasno in natančno obrazložitev, ki tožeči stranki omogoča, da razume razloge, zaradi katerih je bilo njeno ime uvrščeno in nato ohranjeno na spornih seznamih, in da lahko Splošno sodišče opravi nadzor. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, je iz izpodbijanih aktov razvidno, da v njiju ni zgolj preoblikovano merilo za uvrstitev iz člena 2(1)(f) spremenjenega Sklepa 2014/145. Natančneje, v razlogih za uvrstitev je pojasnjeno, da je tožeča stranka največja depotna družba v Rusiji, da ima dostop do mednarodnega finančnega sistema in da je priznana kot sistemsko pomembna finančna institucija, ki ima ključno vlogo pri delovanju ruskega finančnega sistema, tako da ruski vladi neposredno ali posredno omogoča izvajanje njenih dejavnosti in politik ter dostop do virov. Ravno tako pa je v razlogih za uvrstitev navedeno tudi dejstvo, da je tožeča stranka pod nadzorom ruske vlade.

42

Poleg tega, ker se ne zahteva, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, niti da se v njej podrobno odgovori na pripombe, ki jih je zadevna oseba navedla na posvetovanju pred sprejetjem akta, trditve, da v izpodbijanih aktih niso navedeni niti čas niti okoliščine pomoči vladi in da v njiju ni omenjena posebna operacija, ni mogoče sprejeti.

43

V zvezi s trditvijo, da je navedba razlogov za uvrstitev napačna, ker je navedeno, da je tožeča stranka posredno pod nadzorom ruske vlade, je treba opozoriti, da je obveznost obrazložitve akta bistvena zahteva postopka, ki jo je treba ločiti od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost spornega akta. Obrazložitev akta namreč pomeni, da je treba izrecno navesti razloge, na katerih temelji ta akt. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost navedenega akta, ne pa na njegovo obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav so v njej navedeni napačni razlogi (sodbi z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926, točka 96, in z dne 22. junija 2022, Haswani/Svet, T‑479/21, neobjavljena, EU:T:2022:383, točka 57). Iz tega izhaja, da je treba trditev tožeče stranke zavrniti.

44

V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da Svet ni navedel razlogov, zaradi katerih so zadevni omejevalni ukrepi vključevali zamrznitev sredstev njenih strank, in da bi moral identificirati vse tiste med zadnjenavedenimi, ki so jih navedeni ukrepi prizadeli, in preveriti, ali vsaka od njih posamezno izpolnjuje pogoje, določene z merili za uvrstitev, je treba navesti, kot trdi Svet, da obveznost obrazložitve ne pomeni obveznosti, da se navedejo vse posledice sprejetja izpodbijanega akta za druge osebe, niti ta obveznost ne zavezuje Svet, da identificira vse osebe, ki bi jih lahko omejevalni ukrepi, ki se nanašajo na tožečo stranko, posredno prizadeli.

45

Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

46

Navesti je treba, da so trditve v podporo četrtemu tožbenemu razlogu v bistvu omejene na trditev, da razlogi za uvrstitev niso podprti z zadostnimi dokazi. Ker preučitev napake pri presoji vključuje preverjanje zadostnosti dejanske podlage Sveta, je treba četrti tožbeni razlog preučiti skupaj z drugim tožbenim razlogom, ki se nanaša na očitno napako pri presoji.

47

Drugi tožbeni razlog je razdeljen na tri dele, od katerih se prvi nanaša na očitno napako pri presoji v delu, v katerem je ugotovljeno, da je tožeča stranka pomembna institucija za ruski finančni sistem, ki ruski vladi omogoča izvajanje njenih dejavnosti in politik ter dostop do virov, drugi na očitno napako pri presoji v delu, v katerem je ugotovljeno, da je tožeča stranka pod nadzorom navedene vlade, tretji pa na očitno napako pri presoji, ker Svet ni dokazal obstoja zadostne povezave med tožečo stranko in rusko vlado.

48

Na prvem mestu je treba navesti, da je treba drugi tožbeni razlog tožeče stranke razumeti tako, da se nanaša na napako pri presoji in ne na očitno napako pri presoji. Čeprav je res, da ima Svet določeno diskrecijsko pravico, da v vsakem primeru posebej ugotovi, ali so pravna merila, na katerih temeljijo zadevni omejevalni ukrepi, izpolnjena, morajo namreč sodišča Unije zagotoviti načeloma celovit nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije (glej sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 121 in navedena sodna praksa).

49

Učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), med drugim zahteva, da se sodišče Unije prepriča, ali sklep, s katerim so bili omejevalni ukrepi sprejeti ali ohranjeni in ki je za zadevno osebo oziroma subjekt posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvi, na kateri navedeni sklep temelji, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da sam po sebi zadostuje za utemeljitev navedenega sklepa – utemeljeni (glej v tem smislu sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 119, in z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točka 62).

50

Tako presojo je treba opraviti tako, da se dokazi in informacije ne preučijo ločeno, temveč v okviru, v katerega so umeščeni. Svet namreč izpolni dokazno breme, ki ga nosi, če sodišču Unije predloži skupek dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, ki omogočajo, da se dokaže obstoj zadostne povezave med osebo ali subjektom, za katerega velja ukrep zamrznitve sredstev, in režimom ali, na splošno, spornimi situacijami (glej sodbo z dne 20. julija 2017, Badica in Kardiam/Svet, T‑619/15, EU:T:2017:532, točka 99 in navedena sodna praksa; sodba z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točki 63 in 66).

51

Pristojni organ Unije je tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo ali subjekt, ni pa naloga te osebe ali subjekta, da predloži negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov. V zvezi s tem se ne zahteva, da mora Svet sodišču Unije predložiti vse informacije in dokaze, ki se nanašajo na razloge, navedene v aktu, katerega razglasitev ničnosti se predlaga. Pomembno je, da so razlogi, navedeni zoper zadevno osebo ali subjekt, utemeljeni s predloženimi informacijami ali dokazi (sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 121 in 122, in z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian, C‑280/12 P, EU:C:2013:775, točki 66 in 67; glej tudi sodbo z dne 1. junija 2022, Prigozhin/Svet, T‑723/20, neobjavljena, EU:T:2022:317, točka 73 in navedena sodna praksa).

52

V tem primeru mora sodišče Unije preveriti pravilnost zatrjevanih dejstev glede na te informacije ali dokaze in presoditi njihovo dokazno vrednost glede na okoliščine obravnavanega primera in ob upoštevanju morebitnih pripomb, ki jih v zvezi z njimi predloži zlasti zadevna oseba ali subjekt (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 124).

53

Natančneje, glede nadzora zakonitosti, ki se izvaja nad akti o ohranitvi imena zadevne osebe na spornih seznamih, je treba opozoriti, da so omejevalni ukrepi po naravi varstveni, po definiciji pa začasni ukrepi, katerih veljavnost je vedno odvisna od tega, ali še vedno obstajajo dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih so bili sprejeti, in od tega, ali jih je treba zaradi uresničitve z njimi povezanega cilja ohraniti. Iz tega izhaja, da mora Svet pri rednem pregledu teh ukrepov opraviti posodobljeno oceno stanja in pripraviti analizo učinka takih ukrepov, da se ugotovi, ali so omogočili dosego ciljev prvotne uvrstitve imen zadevnih oseb in subjektov na sporna seznama ali pa je v zvezi s temi osebami in subjekti še vedno mogoča enaka ugotovitev (glej sodbo z dne 27. aprila 2022, Ilunga Luyoyo/Svet, T‑108/21, EU:T:2022:253, točka 55 in navedena sodna praksa; sodba z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točka 67).

54

Iz tega izhaja, da Svetu za utemeljitev ohranitve imena osebe na seznamih oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, ni prepovedano opreti se na iste dokaze, na katerih je temeljila prvotna uvrstitev, ponovna uvrstitev ali prejšnja ohranitev imena te osebe na navedenem seznamu, če, na eni strani, se razlogi za uvrstitev niso spremenili, in, na drugi strani, se okoliščine niso spremenile do te mere, da ti dokazi ne bi bili več upoštevni (glej v tem smislu sodbo z dne 23. septembra 2020, Kaddour/Svet, T‑510/18, EU:T:2020:436, točka 99). V zvezi s tem razvoj okoliščin vključuje upoštevanje, na eni strani, položaja države, v zvezi s katero je bil vzpostavljen sistem omejevalnih ukrepov, in posebnega položaja zadevne osebe (sodba z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točka 78; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 23. septembra 2020, Kaddour/Svet, T‑510/18, EU:T:2020:436, točka 101) ter, na drugi strani, vseh upoštevnih okoliščin in zlasti uresničitve ciljev omejevalnih ukrepov (sodba z dne 27. aprila 2022, Ilunga Luyoyo/Svet, T‑108/21, EU:T:2022:253, točka 56; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točke od 82 do 84 in navedena sodna praksa).

55

Na drugem mestu je treba navesti, da je bilo ime tožeče stranke uvrščeno na sporna seznama na podlagi merila iz člena 2(1)(f) spremenjenega Sklepa 2014/145, ki se nanaša zlasti na pravne osebe, subjekte ali organe, ki materialno ali finančno podpirajo vlado Ruske federacije (v nadaljevanju: merilo materialne ali finančne podpore vladi).

56

Cilj omejevalnih ukrepov je izvajati največji pritisk na ruske oblasti, da bi te prenehale s svojimi dejanji in politikami, ki destabilizirajo Ukrajino, ter vojaško agresijo proti tej državi (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 163 in navedena sodna praksa), zlasti s povečanjem stroškov dejanj Ruske federacije, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Rosneft in drugi/Svet, T‑715/14, neobjavljena, EU:T:2018:544, točka 157).

57

Primerno je pojasniti, da merilo materialne ali finančne podpore vladi ne zahteva, da zadevne osebe ali subjekti zagotavljajo podporo, ki je neposredno ali posredno povezana s priključitvijo Krima ali destabilizacijo Ukrajine. Materialno ali finančno podporo v smislu tega merila je namreč treba razumeti kot vsako podporo, ki lahko zaradi svojega količinskega ali kakovostnega pomena navedeni vladi zagotovi materialna ali finančna sredstva oziroma podpore, ki ji omogočajo nadaljevanje njenih destabilizacijskih dejanj Ukrajine (glej po analogiji sodbo z dne 7. aprila 2016, Central Bank of Iran/Svet, C‑266/15 P, EU:C:2016:208, točka 44).

58

Ob upoštevanju teh načel je treba preveriti, ali je Svet storil napako pri presoji, ko se je odločil uvrstiti in nato ohraniti ime tožeče stranke na spornih seznamih na podlagi merila materialne ali finančne podpore vladi.

59

V obravnavani zadevi je Svet za utemeljitev uvrstitve in ohranitve imena tožeče stranke na spornih seznamih predložil tri dokazne spise.

60

Svet je za utemeljitev prvotne uvrstitve tožeče stranke na sporna seznama predložil prvi dokazni spis, ki vsebuje javno dostopne informacije, in sicer povezave do spletnih mest, posnetke zaslona in novinarske članke. Med drugim gre za naslednje dokaze:

61

Svet se je za utemeljitev ohranitve uvrstitve tožeče stranke na sporna seznama na podlagi aktov o ohranitvi iz marca 2023 oprl tudi na dokaze, predložene v drugem dokaznem spisu, ki vsebuje javno dostopne informacije, in sicer povezave do spletnih mest, posnetke zaslona in novinarske članke. Med drugim gre za naslednje dokaze:

62

Ker so v obravnavani zadevi razlogi za uvrstitev in ohranitev tožeče stranke na spornih seznamih ostali nespremenjeni, ni treba razlikovati med prvotnima aktoma na eni strani ter aktoma o ohranitvi iz marca 2023 in iz septembra 2023 na drugi strani, ker se preverjanje informacij, zatrjevanih v obrazložitvi in v dokazih iz dokaznih spisov, v bistvu nanaša na iste dejanske okoliščine.

63

Tožeča stranka je na obravnavi trdila, da je treba dokaze, ki jih je predložil Svet in so priloženi odgovoru na tožbo in dupliki, razglasiti za nedopustne.

64

Na prvem mestu, tožeča stranka glede dokazov, priloženih dupliki, trdi, da so bili predloženi prepozno, kar je v nasprotju s členom 85(1) Poslovnika.

65

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 85(1) Poslovnika določa, da se dokazi predložijo in dokazni predlogi podajo v okviru prve izmenjave vlog. V odstavku 2 tega člena je dodano, da lahko glavne stranke v utemeljitev svojih trditev dokaze predložijo ali dokazne predloge podajo še v repliki in dupliki, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji.

66

Poleg tega je treba člen 85(2) Poslovnika razumeti z vidika člena 92(7) navedenega poslovnika, ki izrecno določa, da se lahko predlagajo nasprotni dokazi, dokazni predlogi pa se lahko dopolnijo. Zato se, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, pravilo o prekluziji iz člena 85(2) te uredbe ne nanaša na nasprotni dokaz in dopolnitev dokaznih predlogov, predloženih po nasprotnem dokazu nasprotne stranke (sodbi z dne 18. septembra 2017, Uganda Commercial Impex/Svet, T‑107/15 in T‑347/15, neobjavljena, EU:T:2017:628, točka 72, in z dne 13. septembra 2023, ITD in Danske Fragtmænd/Komisija, T‑525/20, EU:T:2023:542, točka 78).

67

V obravnavani zadevi je iz duplike razvidno, da so priloge od D.1 do D.6 k navedeni vlogi dokazi o pomembnosti centralnih depotnih družb (v nadaljevanju: CDD) in tožeče stranke za dobro delovanje finančnega sistema. Navesti je treba, da je Svet te dokaze predložil, da bi odgovoril na trditve tožeče stranke v repliki, s katerimi je izpodbijala zanesljivost dokazov, predloženih v odgovoru na tožbo.

68

Prilogo D.7 k dupliki, ki se nanaša na sistemsko pomembne plačilne sisteme, je Svet predložil v odgovor na trditev iz replike, s katero tožeča stranka zanika, da je kot upravljavec sistemsko pomembnega plačilnega sistema dajala prednost ruski vladi.

69

Namen prilog D.8 in D.9 k dupliki, ki se nanašata na Rusko centralno banko, je odgovoriti na trditve iz replike, v skladu s katerimi naj bi bila ta finančna institucija neodvisna od ruskih zveznih organov. Priloga 10 k dupliki, ki se nanaša rusko banko Sberbank, je bila predložena v odgovor na trditve iz replike o neodvisnosti te finančne institucije od ruske vlade. Namen prilog D.11 in D.12 k dupliki, ki se nanašata na korporacijo VEB.RF, je odgovoriti na trditve iz replike, s katerimi se zatrjuje, da ta finančna institucija svoja sredstva upravlja neodvisno.

70

Tako je treba šteti, da priloge k dupliki – ker je njihov cilj izpodbiti trditve ali dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila v repliki – pomenijo nasprotni dokaz v smislu člena 92(7) Poslovnika.

71

Zato so priloge k dupliki dopustne.

72

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da Splošno sodišče ne more upoštevati dokazov, priloženih odgovoru na tožbo in dupliki, ker ti niso bili navedeni v prvem dokaznem spisu.

73

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba zakonitost akta Unije presojati glede na dejanske in pravne okoliščine, ki so obstajale ob sprejetju akta (sodbi z dne 3. septembra 2015, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija, C‑398/13 P, EU:C:2015:535, točka 22, in z dne 8. marca 2023, Prigozhina/Svet, T‑212/22, neobjavljena, EU:T:2023:104, točka 80).

74

Prav tako je treba opozoriti, da je treba nadzor vsebinske zakonitosti, ki ga mora opraviti Splošno sodišče, zlasti kar zadeva spor v zvezi z omejevalnimi ukrepi, izvesti ne samo glede na elemente iz obrazložitve spornih aktov, ampak tudi glede na elemente, ki jih Svet v primeru izpodbijanja predloži Splošnemu sodišču za dokaz utemeljenosti dejstev, zatrjevanih v teh obrazložitvah (sodba z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 64).

75

Res je – kot navaja tožeča stranka – da je Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 1. junija 2022, Prigozhin/Svet (T‑723/20, neobjavljena, EU:T:2022:317), razsodilo, da mora Svet ob sprejetju spornih aktov imeti na voljo elemente za dokaz utemeljenosti dejstev, zatrjevanih v obrazložitvi (točka 52 te sodbe). Vendar Splošno sodišče s tem ni želelo izključiti vsakršne možnosti, da se pri nadzoru nad zakonitostjo izpodbijanih aktov upoštevajo dodatni dokazi, ki jih ni bilo v dokaznem spisu in ki so bili predloženi za potrditev utemeljenosti dejstev, navedenih v razlogih za uvrstitev, ker, na eni strani, ti dokazi podpirajo elemente, ki jih je imel Svet na voljo, in, na drugi strani, se navedeni dokazi nanašajo na dejstva pred sprejetjem zadevnih izpodbijanih aktov.

76

V obravnavani zadevi je treba v zvezi s prilogami od B.1 do B.6 k odgovoru na tožbo, in sicer biografskimi elementi, ki se nanašajo na nekatere člane upravnega odbora MOEX, navesti, da se več elementov nanaša na osebe, ki niso bile članice upravnega odbora v sestavi ob sprejetju prvotnih aktov. Posledično dokazov, predloženih v prilogah od B.1 do B.6 k odgovoru na tožbo, ni mogoče upoštevati pri preverjanju utemeljenosti prvotnih aktov.

77

Svet prilog k dupliki – kot je razvidno iz točk od 67 do 69 zgoraj – ni predložil, da bi podprl utemeljenost dejstev, zatrjevanih v razlogih za uvrstitev, temveč zato, da bi odgovoril na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v repliki. Ker ne gre za dokaze, ki so bili predloženi v podporo utemeljenosti dejstev, navedenih v razlogih za uvrstitev, se načela, navedena v točkah od 73 do 75 zgoraj, ne uporabljajo. Tako lahko v obravnavani zadevi Splošno sodišče dokaze, predložene v fazi duplike, upošteva pri preverjanju utemeljenosti trditev tožeče stranke.

78

Tožeča stranka trdi, da je trditev, da je ona edini depozitar v Rusiji, ki ima dostop do mednarodnega finančnega sistema, napačna, ker naj bi druge depotne družbe v Rusiji imele račune vrednostnih papirjev pri mednarodni CDD.

79

Tožeča stranka navaja, da je kot CDD v smislu ruskega prava del mednarodne verige transakcij z vrednostnimi papirji in sodeluje pri izkoriščanju, hrambi, poravnavi in plačilih v zvezi z različnimi vrednostnimi papirji. Trdi, da je večina njenih dejavnosti kot CDD namenjena zasebnim udeležencem na trgu in ne ruski vladi. V zvezi z obveznicami, ki jih je izdalo rusko ministrstvo za finance, trdi, da je ona le ena od številnih finančnih institucij, ki sodelujejo pri izdaji obveznic. Poleg tega tožeča stranka pojasnjuje, da kot CDD deluje le za račun in po naročilu strank ter da na svoje račune, odprte pri tujih CDD, ki jih ima le kot fiduciar za račun svojih strank, ne polaga lastnih sredstev. Tožeča stranka prav tako trdi, da ima kot CDD s subjekti, povezanimi z rusko vlado, poslovne odnose pod običajnimi tržnimi pogoji, ki se ne razlikujejo od odnosov z njenimi drugimi strankami javnega in zasebnega sektorja. Zato nasprotuje temu, da se njeni odnosi s subjekti, povezanimi z rusko vlado, obravnavajo kot materialna ali finančna podpora navedeni vladi. Poleg tega tožeča stranka v stališčih o intervencijski vlogi Komisije trdi, da lahko rusko ministrstvo za finance izda obveznice brez uporabe njenih storitev.

80

Tožeča stranka prav tako izpodbija pomembnost plačilnega sistema, ki ga uporablja, in vsekakor meni, da Svet ni dokazal, da uporaba nacionalno in sistemsko pomembnega plačilnega sistema pomeni, da se ruski vladi omogoča izvajanje njenih dejavnosti in politik ter dostop do virov. V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da v vlogi upravljavca plačilnega sistema njeni odnosi s subjekti, povezanimi z rusko vlado, potekajo pod običajnimi tržnimi pogoji, tako da zagotavljanje take vrste storitev ne pomeni materialne ali finančne podpore navedeni vladi. Poleg tega tožeča stranka navaja, da cilj ogrožanja delovanja ruskega gospodarstva ni bil dosežen, saj obstajajo številni drugi pomembni plačilni sistemi, ki lahko izpolnjujejo enake funkcije.

81

Svet ob podpori Komisije te trditve izpodbija.

82

Na prvem mestu je treba preveriti, ali je Svet storil napako pri presoji, ko je menil, da je tožeča stranka sistemsko pomembna finančna institucija, ki ima ključno vlogo pri delovanju ruskega finančnega sistema.

83

V zvezi s tem se v skladu z dokazom št. 1 iz prvega dokaznega spisa tožeča stranka šteje za „bistveni sestavni del ruske finančne infrastrukture“. Iz dokaza št. 2 navedenega spisa je razvidno, da Ruska centralna banka meni, da je tožeča stranka „sistemsko pomembna infrastruktura finančnega trga: centralna depotna družba sistemsko pomembnih vrednostnih papirjev, depotna družba za poravnalne storitve, repozitorij poslov in register finančnih transakcij.“ Poleg tega je v dokazu št. 2 prvega dokaznega spisa pojasnjeno, da je plačilni sistem, ki ga uporablja tožeča stranka, sistemsko in nacionalno pomemben. Ta dokaz prav tako kaže na povezanost tožeče stranke z mednarodnim finančnim sistemom, saj je ta predstavljena, kot da ima račune vrednostnih papirjev pri drugih CDD in mednarodnih CDD v osmih državah, račune pri tujih skrbniških bankah ter korespondenčne bančne račune pri velikih tujih in ruskih bankah. Poleg tega je iz dokaza št. 2 iz prvega dokaznega spisa razvidno, da je leta 2020 vrednost sredstev, za katera je vrednostne papirje hranila tožeča stranka, dosegla 63,6 bilijona rubljev (kar je približno 636 milijard EUR).

84

Navesti je treba, da dokaz št. 7 prvega dokaznega spisa prav tako kaže na povezanost tožeče stranke z mednarodnim finančnim sistemom in da dokaz št. 8 tega spisa potrjuje pomen sredstev, vrednostni papirji za katera so hranjeni pri tožeči stranki in ki so v drugem četrtletju leta 2020 dosegli 69,5 bilijona rubljev (kar je približno 695 milijard EUR).

85

Tako je treba ugotoviti, da je imel Svet od sprejetja prvotnih aktov zadostno dejansko podlago za ugotovitev, da je tožeča stranka pomembna finančna institucija za ruski finančni sistem in ima povezave z mednarodnim finančnim sistemom.

86

Poleg tega dokaz št. 3 drugega dokaznega spisa v fazi sprejetja aktov o ohranitvi iz marca 2023 in septembra 2023 potrjuje pomembnost tožeče stranke za ruski finančni sistem, saj je opisana, kot da je kot CDD „ključnega pomena“ in kot da ima „izjemno vlogo na ruskem trgu finančnih storitev pri zagotavljanju pravilnega delovanja infrastrukture trgov“.

87

S trditvami tožeče stranke te ugotovitve ni mogoče izpodbiti.

88

Prvič, tožeča stranka izpodbija pomembnost CDD v finančnem sistemu in njihove povezave z vladami. Iz pojasnil, ki jih je Svet podal v svojih vlogah in Komisija na obravnavi, pa je razvidno, da se CDD štejejo za sistemsko pomembne subjekte, ki so bistveni zlasti za učinkovito izvajanje monetarne politike, verodostojnost programa upravljanja javnega dolga, upravljanje jamstev ter varnost in učinkovitost trgov vrednostnih papirjev. Trditvam tožeče stranke ne nasprotujejo samo delovni dokumenti Mednarodnega denarnega sklada (priloga D.1 k dupliki), ampak tudi informacije, pridobljene od Bundesbank (zvezna banka Nemčije) (priloga D.3 k dupliki) oziroma od Banke Slovenije (priloga D.4 k dupliki). Ugotoviti je treba, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi omajal zanesljivost teh informacij.

89

Drugič, v zvezi s trditvami tožeče stranke, s katerimi želi izpodbiti pomembnost plačilnega sistema, ki ga uporablja, je treba navesti, da zadnjenavedena ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče podpreti njeno trditev, da je bil njen plačilni sistem v bistvu priznan kot sistemsko pomemben zgolj zato, ker je obdelovala plačilne transakcije, izvedene v okviru organizirane trgovine. Kot namreč pravilno poudarja Svet, člen 22(1) ruskega zveznega zakona št. 161‑FZ z dne 27. junija 2011 o nacionalnem plačilnem sistemu, ki ga je predložila tožeča stranka, določa merila za opredelitev sistemsko pomembnega plačilnega sistema, vendar ne navaja, da je tožeča stranka opredeljena kot tak na podlagi merila v zvezi z obdelavo transakcij, izvedenih v okviru organizirane trgovine. Poleg tega se v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, njen plačilni sistem ni štel za nacionalno pomemben zgolj zato, ker je bila informacijska infrastruktura, ki jo je uporabljala, v Rusiji. Res je, da se v skladu s členom 22(13) navedenega zakona v povezavi z obvestilom Ruske centralne banke z dne 25. julija 2014 o zahtevah na področju informacijskih tehnologij, ki jih uporabljajo operaterji, ki izvajajo plačilne storitve zaradi priznanja kot nacionalno pomembnega plačilnega sistema, ki ga je v spis vložila tožeča stranka, eno od meril za priznanje kot nacionalno pomembne institucije nanaša na zahtevo, da mora biti informacijska infrastruktura v Rusiji. Vendar ta določba prav tako zahteva izpolnjevanje drugega merila za dokazovanje, da Ruska federacija, Ruska centralna banka ali državljani Ruske federacije neposredno ali posredno nadzorujejo upravljavca plačilnega sistema in upravljavce storitev plačilne infrastrukture. Vsekakor je treba ugotoviti, da niti ruski zvezni zakon št. 161‑FZ z dne 27. junija 2011 o nacionalnem plačilnem sistemu niti zgoraj navedeni dopis Ruske centralne banke ne moreta omajati pomembnosti plačilnega sistema, ki ga uporablja tožeča stranka, ali dejstva, da gre za sistemsko pomembno finančno institucijo v Rusiji. Poleg tega je treba navesti, da je iz priloge C.6 k repliki razvidno, da plačilni sistem tožeče stranke uporablja zlasti Ruska centralna banka v okviru refinanciranja kreditnih institucij ali operacij „odprtega trga“, ki omogočajo zagotavljanje ali upravljanje likvidnih sredstev na trgu. Zato tožeča stranka ne more trditi, da plačilni sistem, ki ga uporablja, ni pomemben, saj se zlasti uporablja za izvajanje ruske denarne politike.

90

V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da cilj ogrožanja delovanja ruskega gospodarstva ni bil dosežen, zlasti ker obstaja 54 drugih plačilnih sistemov, ki lahko izpolnjujejo enake funkcije, kot sistem, ki ga uporablja ona, je treba navesti, da zadnjenavedena ni predložila nobenega dokaza o obstoju teh drugih plačilnih sistemov niti nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da gre za sistemsko pomembne plačilne sisteme. Poleg tega domnevno dejstvo, da naj omejevalni ukrepi ne bi dosegli svojega cilja, ne more omajati ugotovitve, da tožeča stranka uporablja sistemsko pomemben plačilni sistem. Tako dejstvo namreč ni povezano s sistemsko pomembnostjo navedenega plačilnega sistema.

91

Tretjič, tožeča stranka ne izpodbija tega, da je povezana z mednarodnim finančnim sistemom, vendar trdi, da imajo tudi druge ruske depotne družbe dostop do mednarodnega finančnega sistema. Zlasti navaja, da imata dve drugi finančni instituciji račune vrednostnih papirjev neposredno pri družbi Euroclear. Zato trdi, da je Svet storil napako pri presoji s tem, da je v razlogih za uvrstitev ugotovil, da je ona edini ruski depozitar, ki ima dostop do mednarodnega finančnega sistema. V zvezi s tem je treba navesti, da je uvrstitev tožeče stranke na sporna seznama upravičena z njeno vlogo pri delovanju ruskega finančnega sistema, zlasti kot centralna depotna družba, in z njeno povezanostjo z mednarodnim finančnim sistemom. Posledično tudi ob predpostavki, da je Svet storil napako s tem, da je ugotovil, da je tožeča stranka edini depozitar v Rusiji, ki je povezan z mednarodnim finančnim sistemom, taka napaka sama po sebi ne more vplivati na zakonitost izpodbijanih aktov. Okoliščina, da bi lahko obstajali drugi depozitarji, ki imajo dostop do mednarodnega finančnega sistema, namreč ne ovrže ugotovitve, da je bila tožeča stranka edina centralna depotna družba v Rusiji in da je imela ključno vlogo pri delovanju ruskega finančnega sistema.

92

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je Svet storil napako pri presoji s tem, da je ugotovil, da je sistemsko pomembna finančna institucija, ki ima ključno vlogo pri delovanju ruskega finančnega sistema.

93

Na drugem mestu je treba preveriti, ali je Svet ob upoštevanju pomembne vloge tožeče stranke v ruskem finančnem sistemu napačno ugotovil, da ta ruski vladi neposredno ali posredno omogoča izvajanje njenih dejavnosti in politik ter dostop do virov.

94

Prvič, iz dokaza št. 2 iz prvega dokaznega spisa je razvidno, da so leta 2020 obveznice, ki jih je izdalo rusko ministrstvo za finance, predstavljale 22‑odstotni delež vseh sredstev, ki jih je tožeča stranka hranila, kar je torej ustrezalo znesku približno 12,72 bilijona rubljev (kar je približno 127,2 milijarde EUR). V skladu z dokazom št. 8 iz istega dokaznega spisa se je v drugem četrtletju leta 2021 vrednost salda zveznih obveznic, ki jih je hranila tožeča stranka, povečala na 15,2 bilijona rubljev (kar je približno 152 milijard EUR). Poleg tega zadnjenavedena upravlja zvezne obveznice, saj, kot je razvidno iz dokaza št. 11 prvega dokaznega spisa, prejema izplačila od ruskega ministrstva za finance, da bi zagotovila plačilo obresti upnikom zveznih obveznic.

95

Tako je imel Svet, kar zadeva prvotna akta, skupaj s prvim dokaznim spisom zadostno dejansko podlago za ugotovitev, da je tožeča stranka s storitvami, ki jih je ruski vladi nudila kot CDD v okviru izdaje, hrambe in upravljanja zveznih obveznic, tej omogočala izvajanje njenih dejavnosti in politik ter dostop do virov.

96

Ta ugotovitev je potrjena v fazi sprejetja aktov o ohranitvi iz marca 2023 in septembra 2023. Iz dokaza št. 2 drugega dokaznega spisa je namreč razvidno, da je konec leta 2021 vrednost salda zveznih obveznic, ki jih je hranila tožeča stranka, dosegla 15,5 bilijona rubljev (kar je približno 155 milijard EUR). Poleg tega so v drugem dokaznem spisu dokumenti, v katerih so navedeni zneski v višini več milijard rubljev, ki jih je rusko ministrstvo za finance nakazalo tožeči stranki za izplačilo kuponov na nekatere obveznice, zlasti na evroobveznice „Rusija‑2042“ (dokaz št. 5) ter na evroobveznice z zapadlostjo leta 2023 in leta 2043 (dokaz št. 8), leta 2035 (dokaz št. 9), leta 2027 in leta 2032 (dokaz št. 10).

97

S trditvami tožeče stranke te ugotovitve ni mogoče izpodbiti.

98

Najprej, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, dejstvo, da obveznic, ki jih izda rusko ministrstvo za finance, ne pridobiva za svoj račun, ampak da deluje samo za račun in po naročilu strank, ne omaje ugotovitve, da s finančnimi storitvami, ki jih kot CDD nudi ruski vladi v okviru svojih izdaj obveznic, prispeva – kot pravilno trdita Svet in Komisija – k verodostojnosti programa upravljanja javnega dolga. Tožeča stranka tako s svojo vlogo finančnega posrednika v okviru hrambe in upravljanja zveznih obveznic ruski vladi omogoča dostop do virov. V tem smislu je treba spomniti, da iz dokaza št. 2 iz prvega dokaznega spisa in iz dokaza št. 2 iz drugega dokaznega spisa izhaja, da tožeča stranka hrani in upravlja količinsko visok znesek zveznih obveznic, za katere zagotavlja integriteto in izplačilo kuponov upnikom za račun ruske vlade.

99

Dalje, čeprav je res, da tožeča stranka v okviru izdaje obveznic ruskega ministrstva za finance pri zgoraj navedenih izdajah sodeluje skupaj z drugimi finančnimi institucijami in mednarodnimi odvetniškimi pisarnami, je treba vseeno upoštevati ključno vlogo storitev, ki jih zagotavlja v okviru upravljanja javnega dolga Ruske federacije. Spremljanje in hramba zveznih obveznic ter sodelovanje tožeče stranke pri izplačilu obresti upnikom namreč prispevajo, kot je bilo navedeno v točki 98 zgoraj, k verodostojnosti programa upravljanja javnega dolga, zaradi česar se razlikuje od drugih finančnih institucij, ki sodelujejo pri izdaji zveznih obveznic. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da trditev, da bi lahko rusko ministrstvo za finance izdalo obveznice z uporabo storitev drugih ruskih depotnih družb ali tujih depotnih družb, ni podprta z nobenim dokazom. Take trditve nikakor ni mogoče sprejeti. Tudi če bi se predpostavilo, da bi se lahko ruska vlada obrnila na druge ponudnike, zgolj to dejstvo ne bi moglo omajati pomembnosti, ki jo je tožeča stranka pridobila v okviru izdaje in upravljanja zveznih obveznic, saj je konec leta 2021 v svojih registrih hranila zvezne obveznice v znesku več bilijonov rubljev, in sicer 15,5 bilijona rubljev (kar je približno 155 milijard EUR). Poleg tega je iz dokaza št. 2 iz prvega dokaznega spisa razvidno, da je ruska vlada leta 2020 uporabila storitve tožeče stranke za izdajo zveznih obveznic v višini 4,7 bilijona rubljev (kar je približno 47 milijard EUR). V skladu z dokazom št. 2 iz drugega dokaznega spisa se je med letoma 2020 in 2021 skupni znesek zveznih obveznic, ki jih je hranila tožeča stranka, povečal za 13,3 %. Ti elementi pa lahko potrdijo pomembnost storitev, ki jih je tožeča stranka nudila ruski vladi v okviru njenega programa izdaje obveznic javnega dolga. Poleg tega okoliščina, da je tožeča stranka kot CDD prav tako zagotavljala storitve zasebnim podjetjem, ne more omajati dejstva, da so storitve, ki so bile navedeni vladi zagotovljene v okviru upravljanja javnega dolga, tej omogočale dostop do virov.

100

Nazadnje, glede trditve, da naj bi bili odnosi tožeče stranke s subjekti, povezanimi z rusko vlado, poslovni odnosi pod običajnimi tržnimi pogoji, ki so primerljivi z odnosi z njenimi zasebnimi strankami, je treba navesti, da tako dejstvo samo po sebi ne more omajati pomembnosti storitev, ki jih nudi tožeča stranka v okviru izdaje, hrambe in upravljanja zveznih obveznic, saj to dejstvo ni povezano s pomembnostjo navedenih storitev. Poleg tega iz dokaza št. 11 iz prvega dokaznega spisa izhaja, da je tožeča stranka marca 2022 vlagatelje obvestila, da v skladu z odredbo Ruske centralne banke tuji imetniki zveznih obveznic niso več upravičeni do prejemanja izplačila kuponov na navedene obveznice. Ker je morala tožeča stranka ob sprejetju prvotnih aktov ravnati v skladu z odredbo centralne banke, je Svet lahko upravičeno menil, da tožeča stranka ni več delovala pod običajnimi poslovnimi pogoji. Navesti je treba, da tožeča stranka tega dejstva ne izpodbija, saj je v stališču o intervencijski vlogi Komisije potrdila, da je Ruska centralna banka 28. februarja 2022 na depotne družbe naslovila zavezujočo odredbo, s katero je od njih zahtevala, naj začasno prekinejo operacije, katerih namen je bremenitev vrednostnih papirjev ruskih izdajateljev na računih vrednostnih papirjev tujih imetnikov ali tujih lastnikov vrednostnih papirjev. Iz tega sledi, da tožeča stranka od trenutka, ko je izvršila odredbo Ruske centralne banke z dne 28. februarja 2022, ni mogla več utemeljeno trditi, da so njeni odnosi s subjekti, povezanimi z rusko vlado, odnosi pod običajnimi tržnimi pogoji, ki so primerljivi z odnosi z njenimi zasebnimi strankami.

101

Drugič, navesti je treba, da je iz dokaza št. 8 iz prvega dokaznega spisa razvidno, da je ruska zvezna blagajna uporabila sistem tožeče stranke za upravljanje zavarovanja za polog denarnih sredstev v okviru repo poslov v znesku, ki je leta 2021 dosegel 40,8 bilijona rubljev (kar je približno 408 milijard EUR). To dejstvo potrjuje dokaz št. 2 iz drugega dokaznega spisa v okviru sprejetja aktov o ohranitvi iz marca 2023. Tožeča stranka je v odgovor na ukrep procesnega vodstva potrdila, da ruska zvezna blagajna uporablja njen sistem za upravljanje zavarovanj. V odgovoru je tožeča stranka izrazila pridržek, da dokazi, ki jih je predložil Svet, niso zanesljivi. Zadostuje pa navesti, da je dokaz št. 2 iz drugega dokaznega spisa poročilo MOEX, in sicer družbe, ki ima v lasti več kot 99 % poslovnih deležev tožeče stranke, tako da zadnjenavedena ne more trditi, da podatki, ki jih vsebuje, niso zanesljivi. Poleg tega, kar zadeva navedbo, da ruska zvezna blagajna uporablja sistem tožeče stranke za upravljanje zavarovanj pod običajnimi tržnimi pogoji, ki so primerljivi s tistimi, ki se uporabljajo za zasebne stranke, se tožeča stranka iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 100 zgoraj, ne more sklicevati na tako dejstvo, da bi izpodbijala pomembnost storitev, ki jih zagotavlja ruski vladi. Tako je Svet glede na znesek likvidnih sredstev, ki jih je ruska zvezna blagajna položila z uporabo sistema tožeče stranke za upravljanje zavarovanj, lahko menil – ne da bi storil napako pri presoji – da je zadnjenavedena ruski vladi omogočila dostop do virov.

102

Tretjič, iz dokaza št. 8 iz prvega dokaznega spisa in dokaza št. 2 iz drugega dokaznega spisa je prav tako razvidno, da je Ruska centralna banka uporabila sistem tožeče stranke za upravljanje zavarovanj za transakcije, ki so leta 2021 dosegle znesek 2,3 bilijona rubljev (kar je približno 23 milijard EUR). Poleg tega so v dokazu št. 8 iz prvega dokaznega spisa povratni repo posli Ruske centralne banke, ki vključujejo uporabo finančnih storitev, ki jih zagotavlja tožeča stranka, opisani kot operacije, namenjene podpori nacionalnega gospodarstva.

103

Sicer pa Ruska centralna banka, kot je razvidno iz točke 89 zgoraj, plačilni sistem tožeče stranke uporablja tudi za izvajanje operacij denarne politike.

104

Ugotoviti pa je treba – tako kot je Komisija navedla v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča – da je upravljanje likvidnosti pomemben del denarne politike, ki vpliva na uspešnost ruskega gospodarstva in torej posredno na prihodke Ruske federacije. Iz tega sledi, da je bilo za storitve, ki jih tožeča stranka zagotavlja Ruski centralni banki, mogoče upravičeno šteti, da ruski vladi posredno omogočajo dostop do virov.

105

Četrtič, kot pravilno trdi Svet, tožeča stranka glede na pomembno vlogo, ki jo ima v ruskem finančnem sistemu, ki povečuje učinkovitost finančnih trgov, prispeva k privabljanju naložb v Rusijo, s čimer spodbuja gospodarsko rast in posledično prispeva k temu, da ruski vladi posredno omogoča dostop do virov.

106

Glede na zgornje premisleke je treba navesti, da Svet s tem, da je ugotovil, da je tožeča stranka ruski vladi omogočila izvajanje njenih dejavnosti in politik ter dostop do virov, ni storil napake pri presoji. Ob upoštevanju pomembnosti finančnih storitev, ki jih zagotavlja tožeča stranka navedeni vladi in Ruski centralni banki, ter njenega širšega prispevka k dobremu delovanju ruskega finančnega sistema je treba ugotoviti, da je Svet lahko upravičeno menil, da tožeča stranka zagotavlja pomembno materialno oziroma finančno podporo – s kvantitativnega in kvalitativnega vidika – vladi Ruske federacije, ki tej omogoča dostop do finančnih virov za izvajanje njenih dejavnosti destabilizacije Ukrajine.

107

Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

108

Tožeča stranka izpodbija ugotovitev, da naj bi bila pod nadzorom ruske vlade. Trdi, da sta ona in MOEX ločena pravna subjekta in da Svet ni dokazal, da jo MOEX nadzoruje. Poleg tega tožeča stranka trdi, da navedena vlada ne more izvajati niti pravnega niti dejanskega nadzora nad MOEX.

109

Svet ob podpori Komisije te trditve izpodbija.

110

Navesti je treba, da se pri tem merilu materialne ali finančne podpore vladi, ki je določeno v členu 2(1)(f) spremenjenega Sklepa 2014/145, ne zahteva, da se dokaže, da navedena vlada nadzira osebo, subjekt ali organ, ki to vlado podpira.

111

Ker je torej iz preučitve prvega dela razvidno, da je imel Svet za ugotovitev, da tožeča stranka zagotavlja materialno ali finančno podporo vladi Ruske federacije, zadostno dejansko podlago in ni storil napake pri presoji, je ugotovitev, da naj bi tožečo stranko nadzirala navedena vlada, dodatni element konteksta, ki ne more biti odločilen za utemeljitev njene uvrstitve na sporna seznama.

112

Iz tega izhaja, da je treba trditve tožeče stranke, s katerimi izpodbija utemeljenost te ugotovitve, zavrniti kot brezpredmetne.

113

Zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

114

Tožeča stranka v bistvu trdi, da iz izpodbijanih aktov ni razvidno, kako so omejevalni ukrepi, ki veljajo zanjo, sprejeti proti Ruski federaciji.

115

Svet ob podpori Komisije te trditve izpodbija.

116

V zvezi s tem je treba navesti, da je bila tožeča stranka uvrščena na sporna seznama na podlagi merila materialne ali finančne podpore vladi, ki je določeno v členu 2(1)(f) spremenjenega Sklepa 2014/145. Iz preučitve prvega dela tega tožbenega razloga pa izhaja, da je imel Svet na voljo sklop dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev za utemeljitev uvrstitve tožeče stranke na navedena seznama na podlagi tega merila. Iz tega sledi, da je Svet dokazal zadostno povezavo med tožečo stranko in Rusko federacijo, saj dokazovanje obstoja dodatne povezave, ki presega materialno ali finančno podporo, določeno z merilom za uvrstitev, ki je sprejeto v zvezi s tožečo stranko, ni potrebno.

117

Zato je treba tretji del drugega tožbenega razloga zavrniti.

118

Posledično je treba drugi tožbeni razlog in – ob upoštevanju preudarkov iz točk 46 in 47 zgoraj – četrti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

119

Tožeča stranka trdi, da izpodbijana akta kršita njeni svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico, ki sta zagotovljeni s členoma 16 in 17 Listine. Meni, da ji izpodbijana akta preprečujeta svobodno opravljanje gospodarske dejavnosti in izpolnjevanje obveznosti do njenih strank, kar posega v njeni svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico.

120

Poleg tega tožeča stranka meni, da izpodbijana akta ne spoštujeta bistvene vsebine njenih pravic, zagotovljenih s členoma 16 in 17 Listine. Prav tako meni, da zadevni ukrepi niso niti primerni niti potrebni za uresničitev ciljev, ki jih želi doseči Svet. Tožeča stranka prav tako trdi, da Svet ni dokazal niti, da so bili zadevni omejevalni ukrepi najmilejše sredstvo za dosego zastavljenega cilja, niti tega, da manj omejevalnih ukrepov ni bilo mogoče sprejeti.

121

Poleg tega po mnenju tožeče stranke ni zadostne povezave med zadevnimi omejevalnimi ukrepi in zastavljenimi cilji ter ni mogoče sprejeti, da bi se taki ukrepi lahko nanašali na družbe, ki niso pod državnim nadzorom, zgolj zato, ker delujejo v pomembnem gospodarskem sektorju.

122

Tožeča stranka se sklicuje tudi na to, da ukrepi, sprejeti proti njej, posegajo v temeljne pravice njenih strank, ki ne morejo razpolagati z njihovimi vrednostnimi papirji, ki jih ima kot fiduciarka na svojih zamrznjenih računih pri depotnih družbah s sedežem v Uniji.

123

Svet ob podpori Komisije te trditve izpodbija.

124

Opozoriti je treba, da sta svoboda gospodarske pobude in lastninska pravica določeni v členu 16 oziroma členu 17 Listine.

125

Prav tako je treba opozoriti, da temeljne pravice, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso absolutne pravice in da je njihovo uresničevanje lahko predmet omejitev, utemeljenih z razlogi v splošnem interesu, ki jim sledi Unija, če take omejitve dejansko ustrezajo navedenim ciljem splošnega interesa in glede na zastavljeni cilj ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posega, ki bi škodoval bistvu tako zagotovljenih pravic (sodbi z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 148, in z dne 25. junija 2020, VTB Bank/Svet, C‑729/18 P, neobjavljena, EU:C:2020:499, točka 80).

126

Da bi bil poseg v zadevne temeljne pravice v skladu s pravom Unije, mora biti določen z zakonom, spoštovati bistveno vsebino teh pravic, biti namenjen cilju v splošnem interesu, ki ga kot takega priznava Unija, in ne sme biti nesorazmeren (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 222 in navedena sodna praksa).

127

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba ugotoviti, ali izpodbijani akti pomenijo nesorazmeren poseg v svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico.

128

Na prvem mestu je treba preučiti trditve tožeče stranke, da so bila zaradi omejevalnih ukrepov, sprejetih proti njej, zamrznjena finančna sredstva ali gospodarski viri njenih strank v višini približno 1,479 milijarde EUR, tako da naj bi se z navedenimi ukrepi kršila lastninska pravica navedenih strank.

129

V zvezi s tem je treba navesti, da se tožeča stranka v podporo ničnostni tožbi ne more sklicevati na lastninsko pravico, ki je nima (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2022, Anglo Austrian AAB in Belegging‑MaatschappijFar‑East/ECB, T‑797/19, v pritožbenem postopku, EU:T:2022:389, točka 285). V skladu s sodno prakso se namreč na kršitev subjektivne pravice načeloma lahko sklicuje le oseba, katere pravica je bila domnevno kršena, ne pa tretje osebe (glej po analogiji sodbo z dne 19. septembra 2019, Zhejiang Jndia Pipeline Industry/Komisija, T‑228/17, EU:T:2019:619, točka 36 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi, kot je tožeča stranka priznala na obravnavi, imajo njene stranke na voljo pravna sredstva pred nacionalnimi sodišči, pred katerimi lahko med drugim uveljavljajo kršitev njihove lastninske pravice iz člena 17 Listine.

130

Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da odstopanje iz člena 2(15) spremenjenega Sklepa 2014/145 in člena 6b(5) spremenjene Uredbe št. 269/2014 njenim strankam ni omogočilo, da dosežejo odmrznitev njihovih sredstev ali gospodarskih virov zaradi nedelovanja nacionalnih organov ali zaradi preveč strogih pogojev, ki so jih naložili navedeni organi, navesti, da tožeča stranka s to trditvijo pravzaprav ne izpodbija zakonitosti navedenega odstopanja, ki ga je sprejel Svet, ampak zakonitost ukrepov, ki so jih sprejeli nacionalni organi v okviru izvajanja te določbe.

131

Opozoriti pa je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU ni pristojno za izvajanje nadzora zakonitosti odločb, ki jih sprejmejo nacionalni organi, ali sodb, ki jih izdajo nacionalna sodišča (glej v tem smislu sklepa z dne 5. oktobra 1983, Chatzidakis Nevas/Sklad pravnikov v Atenah, 142/83, EU:C:1983:267, točka 4, in z dne 24. avgusta 2010, Grúas Abril Asistencia/Komisija, T‑386/09, neobjavljen, EU:T:2010:331, točka 28). V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko namreč le pristojna nacionalna sodišča nadzirajo veljavnost nacionalnih izvedbenih ukrepov aktov Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 11. julija 1996, Branco/Komisija, T‑271/94, EU:T:1996:103, točka 53, in z dne 14. aprila 2016, Ben Ali/Svet, T‑200/14, neobjavljena, EU:T:2016:216, točka 268).

132

Poleg tega je treba opozoriti, da pristojni nacionalni organ pri odločanju o prošnji za sprostitev zamrznjenih sredstev v skladu z odstopanji, določenimi v spremenjenem Sklepu 2014/145 in spremenjeni Uredbi št. 269/2014, izvaja pravo Unije. Iz tega sledi, da mora pri izvrševanju svoje diskrecijske pravice spoštovati Listino v skladu z njenim členom 51(1) (glej v tem smislu sodbi z dne 12. junija 2014, Peftiev, C‑314/13, EU:C:2014:1645, točka 24, in z dne 14. aprila 2016, Ben Ali/Svet, T‑200/14, neobjavljena, EU:T:2016:216, točka 266).

133

Iz tega izhaja, da morajo nacionalni organi za stranke tožeče stranke, na katere se ne nanaša noben omejevalni ukrep in katerih sredstva ali gospodarski viri so zamrznjeni zaradi omejevalnih ukrepov, sprejetih proti tožeči stranki, v okviru preučitve prošnje za sprostitev navedenih sredstev ali navedenih gospodarskih virov zagotoviti, da poseg v lastninsko pravico teh strank izpolnjuje pogoje iz člena 52 Listine.

134

Na drugem mestu je treba navesti, da sta svoboda gospodarske pobude tožeče stranke in njena lastninska pravica v zvezi z lastnimi sredstvi ali gospodarskimi viri, ki ji pripadajo in so deponirani pri finančnih institucijah s sedežem v Uniji, omejeni z omejevalnimi ukrepi, ki se zanjo uporabljajo. Zato je treba preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za utemeljitev posega v njene temeljne pravice, na katere je bilo opozorjeno v točki 126 zgoraj.

135

Prvič, ugotoviti je treba, da so zadevni omejevalni ukrepi predpisani z zakonom, saj so določeni v aktih, ki se zlasti splošno uporabljajo in imajo jasno pravno podlago v pravu Unije, in sicer v členu 29 PEU in členu 215 PDEU.

136

Drugič, opozoriti je treba, da je posledica sprejetih omejevalnih ukrepov preventivna zamrznitev lastnih sredstev ali gospodarskih virov, ki pripadajo tožeči stranki. Poleg tega se izpodbijani akti uporabljajo šest mesecev in se redno pregledujejo, kot je določeno v členu 6 Sklepa 2014/145. Ker so navedeni ukrepi začasni in preklicljivi, je treba šteti, da ne posegajo v bistveno vsebino svobode gospodarske pobude in lastninske pravice tožeče stranke. Ugotoviti je treba, da tožeča stranka ni navedla nobene podprte trditve, s katero bi bilo mogoče ovreči to ugotovitev.

137

Tretjič, zadevni omejevalni ukrepi ustrezajo cilju v splošnem interesu, ki ga kot takega priznava Unija, s katerim je mogoče utemeljiti negativne, celo zelo negativne posledice za nekatere gospodarske subjekte (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 150). Njihov namen je namreč izvajati pritisk nad ruskimi oblastmi, da bi te prenehale dejavnosti in politiko, s katerimi se destabilizira Ukrajina. V zvezi s tem je Svet februarja 2022 želel strateško oslabiti rusko gospodarstvo, med drugim s prepovedjo financiranja Ruske federacije, njene vlade in njene centralne banke na eni strani ter z uporabo takih ukrepov, zlasti na področju financ, obrambe in energije, na drugi strani. Poleg tega je iz uvodne izjave 11 Sklepa 2022/329 razvidno, da je Svet menil, da bi bilo treba glede na resnost razmer v Ukrajini spremeniti merila za uvrstitev. Zato je očitno, da si Unija prizadeva zmanjšati prihodke ruske države in izvajati pritisk na rusko vlado, da bi zmanjšala njeno zmožnost financiranja njenih dejanj, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, ter jih ustavila, da bi ohranila evropsko in svetovno stabilnost. To pa je cilj, ki spada med cilje, ki se uresničujejo v okviru skupne zunanje in varnostne politike ter na katere se nanaša člen 21(2)(b) in (c) PEU, kot so ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti.

138

Četrtič, preveriti je treba, ali je omejitev svobode gospodarske pobude in lastninske pravice tožeče stranke v zvezi z lastnimi sredstvi ali gospodarskimi viri, ki ji pripadajo, sorazmerna s ciljem omejevalnih ukrepov.

139

Najprej, glede primernosti omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko, je treba navesti, da teh ukrepov glede na cilje v splošnem interesu, ki so za mednarodno skupnost tako temeljni, kot sta ohranjanje miru in mednarodne varnosti, samih po sebi ni mogoče šteti za neprimerne (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 2. decembra 2020, Kalai/Svet, T‑178/19, neobjavljena, EU:T:2020:580, točka 171 in navedena sodna praksa, in z dne 3. februarja 2021, Boshab/Svet, T‑111/19, neobjavljena, EU:T:2021:54, točka 150 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi tožeča stranka ne more trditi, da so omejevalni ukrepi, sprejeti proti njej, neustrezni zaradi nezadostne povezanosti s ciljem izpodbijanih aktov, saj je bila na sporna seznama uvrščena zato, ker deluje v pomembnem sektorju v ruskem gospodarstvu. Ker je cilj izpodbijanih aktov zmanjšanje prihodkov ruske države in izvajanje pritiska na rusko vlado, da bi se zmanjšala njena zmožnost financiranja ukrepov, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, namreč pristop z osredotočenjem na gospodarske subjekte, ki tako kot tožeča stranka materialno ali finančno podpirajo rusko vlado, dosledno ustreza navedenemu cilju in ga posledično ni mogoče šteti za neprimernega glede na zastavljeni cilj (glej po analogiji sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 147).

140

Dalje, v zvezi s potrebnostjo omejevalnih ukrepov je treba navesti, da čeprav tožeča stranka trdi, da bi bilo mogoče zastavljene cilje doseči z manj omejevalnimi alternativnimi ukrepi, je treba ugotoviti, da ne navaja nobenega alternativnega, manj omejujočega ukrepa, niti ni dokazala, da bi Svet lahko predvidel sprejetje manj omejevalnih ukrepov, ki bi bili prav tako primerni kot ukrepi, ki so določeni z izpodbijanima aktoma. Kot poudarja Svet, pa je že bilo razsojeno, da alternativni in manj zavezujoči ukrepi, kot sta sistem pridobitve predhodnega dovoljenja ali obveznost naknadne utemeljitve nakazanih sredstev, niso enako učinkoviti za doseganje zastavljenih ciljev, zlasti zaradi možnosti izognitve naloženim omejitvam (sodbi z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 182, in z dne 1. junija 2022, Prigozhin/Svet, T‑723/20, neobjavljena, EU:T:2022:317, točka 136).

141

Nazadnje, tehtanje zadevnih interesov dokazuje, da nevšečnosti omejevalnih ukrepov za tožečo stranko niso nesorazmerne glede na prevladujoč pomen ohranjanja miru in mednarodne varnosti.

142

Kot sta namreč navedla Svet in Komisija, so učinki omejevalnih ukrepov omejeni na ozemlje Unije, tako da se nanašajo kvečjemu na del lastnih sredstev ali gospodarskih virov, ki pripadajo tožeči stranki, in tožeči stranki ne preprečujejo delovanja v državi, v kateri ima sedež, ali v drugih tretjih državah.

143

Ugotoviti je treba tudi, da je sicer res, da omejevalni ukrepi tožeči stranki preprečujejo uporabo njenih sredstev ali gospodarskih virov, vendar je ne prikrajšajo za pravico, da v skladu s členom 2(6)(a) Sklepa 2014/145 in členom 7(2)(a) Uredbe št. 269/2014 prejme obresti ali druge dohodke na njene zamrznjene račune, na katere so položena navedena sredstva in navedeni viri, če je izpolnjen pogoj, da se vse te obresti in drugi dohodki prav tako zamrznejo.

144

Poleg tega izpodbijana akta določata odstopanja, ki nacionalnim organom omogočajo, da dovolijo sprostitev določenih finančnih sredstev ali določenih gospodarskih virov. Člen 4(1) Uredbe št. 269/2014 namreč določa možnost, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov za nujne potrebe pravnih oseb, subjektov ali organov, uvrščenih na sporna seznama, za povračilo izdatkov za pravne storitve, za plačilo provizij ali stroškov storitev za redno hrambo ali vzdrževanje zamrznjenih finančnih sredstev ali gospodarskih virov ter za kritje izrednih izdatkov.

145

Poleg tega člen 2(5) Sklepa 2014/145 in člen 6(1) Uredbe št. 269/2014 določata možnost sprostitve določenih zamrznjenih lastnih sredstev ali določenih zamrznjenih gospodarskih virov tožeče stranke, da se ji omogoči, da plača zapadlo plačilo po pogodbi ali sporazumu, ki je bil sklenjen pred datumom njene uvrstitve na sporna seznama.

146

Iz tega sledi, da posega v svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico tožeče stranke ni mogoče šteti za nesorazmernega.

147

Druge trditve tožeče stranke te ugotovitve ne morejo omajati.

148

Prvič, kar zadeva trditev, ki se v bistvu nanaša na to, da naj bi bila kršitev svobode gospodarske pobude tožeče stranke še toliko večja zaradi domnevne nemožnosti, da izpolni svoje pogodbene obveznosti do svojih strank, ker naj ji odstopanja ne bi omogočala, da bi svojim strankam vrnila njihove vrednostne papirje, ki jih je imela na svojih zamrznjenih računih, je treba zaporedoma preučiti odstopanje iz člena 2(5) Sklepa 2014/145 in člen 6(1) Uredbe št. 269/2014 ter odstopanje, ki je bilo določeno v členu 2(19) spremenjenega Sklepa 2014/145 in členu 6b(5) spremenjene Uredbe št. 269/2014.

149

Na eni strani je treba navesti, da v skladu z odstopanjem iz člena 2(5) Sklepa 2014/145, ki se je uporabljalo ob sprejetju prvotnih aktov, zamrznitev sredstev ali gospodarskih virov osebe, subjekta ali organa tej osebi, subjektu ali organu ne preprečuje, da bi plačal zapadlo plačilo po pogodbi, ki je bila sklenjena pred datumom uvrstitve take osebe, subjekta ali organa na seznam v prilogi k temu sklepu, pod pogojem, da je zadevna država članica ugotovila, da plačila neposredno ali posredno ne bo prejela fizična ali pravna oseba, subjekt ali organ, uvrščen na navedena seznama.

150

Tako lahko v skladu s členom 6(1) Uredbe št. 269/2014 nacionalni organi odobrijo sprostitev določenih zamrznjenih finančnih sredstev ali gospodarskih virov osebe, subjekta ali organa, če se ugotovi – kot je razvidno iz točke (a) te določbe – da ta finančna sredstva ali gospodarske vire za plačilo uporabi ta oseba, subjekt ali organ in da – kot je razvidno iz točke (b) iz iste določbe – plačilo, ki ga je treba izvesti, ne pomeni kršitve prepovedi iz člena 2(2) navedene uredbe, ki je ta, da se finančna sredstva ali gospodarski viri neposredno ali posredno dajo na razpolago osebam, subjektom ali organom, uvrščenim na sporna seznama, ali osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani.

151

Navesti je treba, da je pojem „finančna sredstva“ v členu 1(g) Uredbe št. 269/2014 opredeljen široko, saj se nanaša na „vse vrste finančnih sredstev in koristi“. Enako velja za pojem „gospodarski viri“, opredeljen v členu 1(d) iste uredbe, ki zajema „vse vrste sredstev, opredmetenih ali neopredmetenih, premičnin ali nepremičnin, ki sicer niso finančna sredstva, se pa lahko uporabijo za pridobitev finančnih sredstev, blaga ali storitev“. Ker je finančna sredstva ali gospodarske vire mogoče sprostiti, da se osebi, subjektu ali organu omogoči, da izvede „plačilo“ po pogodbi ali sporazumu, ki je bil s tretjo osebo sklenjen pred uvrstitvijo na sporna seznama, je treba pojem „plačilo“ nujno razlagati široko in ga ni mogoče omejiti zgolj na plačila v obliki prenosa denarnega zneska. Kot je Komisija navedla na obravnavi, bi bila namreč ozka razlaga pojma „plačilo“ v nasprotju z možnostjo sprostitve finančnih sredstev ali gospodarskih virov, ki so opredeljeni široko, da bi se izvedlo plačilo.

152

Iz tega sledi, da je ob sprejetju prvotnih aktov odstopanje, določeno v členu 2(5) Sklepa 2014/145 in členu 6(1) Uredbe št. 269/2014, nacionalnim organom omogočalo, da odobrijo sprostitev finančnih sredstev ali gospodarskih virov tožeče stranke, da bi ji omogočili izvedbo plačila v obliki vračila vrednostnih papirjev njenih strank, ki jih je imela na svojih zamrznjenih računih pri depotnih družbah s sedežem v Uniji.

153

V nasprotju s tem, kar trdita Svet in Komisija, člen 2(2) Uredbe št. 269/2014 v okviru transakcij, ki jih mora tožeča stranka opraviti, da bi tem strankam dala na voljo njihove vrednostne papirje, na podlagi odstopanja, navedenega v točki 152 zgoraj, ne nasprotuje temu, da navedene stranke tožeči stranki plačajo provizije ali stroške, da bi ta izvedla navedene transakcije. Možnost tožeče stranke, da prejme plačilo v zameno za storitev, opravljeno v okviru izvajanja pogodbe ali sporazuma, ki je bil sklenjen pred njeno uvrstitvijo na sporna seznama, je namreč izrecno določena v členu 7(2)(b) Uredbe št. 269/2014, in sicer pod pogojem, da so ta plačila strank zamrznjena v skladu s členom 2(1) navedene uredbe.

154

Res je, da člen 6(1)(b) Uredbe št. 269/2014 določa, da plačilo, ki ga mora izvesti tožeča stranka, ne sme kršiti člena 2(2) te uredbe, in sicer prepovedi neposrednega ali posrednega dajanja finančnih sredstev ali gospodarskih virov na razpolago osebam, subjektom ali organom, ki so uvrščeni na seznam iz Priloge I k tej uredbi ali osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani. Vendar se ta prepoved ne nanaša na plačila, ki jih lahko stranke tožeče stranke tej izplačajo v zameno za storitev, opravljeno v zvezi z vračilom njihovih vrednostnih papirjev na podlagi pogodbe ali sporazuma, ki je bil sklenjen pred njeno uvrstitvijo na navedeni seznam. Njen namen je tožeči stranki prepovedati, da izvede plačilo – v obravnavani zadevi vračilo vrednostnega papirja – osebi, na katero se nanašajo omejevalni ukrepi. Kot je razvidno iz člena 2(5) Sklepa 2014/145, v povezavi s katerim je treba razlagati člen 6(1)(b) Uredbe št. 269/2014 (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 141), se namreč pogoj iz te določbe Uredbe št. 269/2014 nanaša na obveznost nacionalnih organov, da zagotovijo, da plačila, ki ga izvede tožeča stranka, neposredno ali posredno ne prejme oseba, subjekt ali organ, ki je uvrščen na sporna seznama.

155

Trditve, ki se nanaša na neukrepanje nacionalnih organov na podlagi predlogov tožeče stranke za uporabo odstopanja iz člena 2(5) Sklepa 2014/145 in člena 6(1) Uredbe št. 269/2014, ni mogoče sprejeti. Kot je bilo opozorjeno v točki 131 zgoraj, Splošno sodišče v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU namreč ni pristojno za preizkus zakonitosti aktov, ki jih nacionalni organi sprejmejo v okviru izvajanja prava Unije.

156

Poleg tega je treba navesti, da je bilo pred sprejetjem aktov o ohranitvi iz marca 2023 s sprejetjem Sklepa Sveta (SZVP) 2022/1907 z dne 6. oktobra 2022 o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2022, L 259 I, str. 98) in Uredbe Sveta (EU) 2022/1905 z dne 6. oktobra 2022 o spremembi Uredbe št. 269/2014 (UL 2022, L 259 I, str. 76) v člen 2(19) spremenjenega Sklepa 2014/145 oziroma člen 6b(5) spremenjene Uredbe št. 269/2014 uvedeno odstopanje, da bi se odobrila sprostitev zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov tožeče stranke oziroma da bi se ji odobril dostop do finančnih sredstev ali gospodarskih virov, in sicer zato, da bi se najpozneje do 7. januarja 2023 prekinili posli, pogodbe ali drugi sporazumi, sklenjeni z njo ali ki so z njo kako drugače povezani.

157

Svet je na obravnavi navedel, da je bilo odstopanje, navedeno v točki 156 zgoraj, uvedeno, da bi se premostile težave pri izvajanju odstopanja iz člena 2(5) Sklepa 2014/145 in člena 6(1) Uredbe št. 269/2014 za transakcije, s katerimi se tožeči stranki omogoči, da svojim strankam vrne vrednostne papirje, ki jih je imela na svojih zamrznjenih računih pri depotnih družbah s sedežem v Uniji.

158

Iz besedila odstopanja, določenega v členu 2(19) spremenjenega Sklepa 2014/145 in členu 6b(5) spremenjene Uredbe št. 269/2014, je razvidno, da podrobneje določa pogoje, pod katerimi lahko nacionalni organi odobrijo sprostitev finančnih sredstev ali gospodarskih virov tožeče stranke, da se njenim strankam omogoči, da se jim vrnejo njihovi vrednostni papirji, hranjeni na zamrznjenih računih tožeče stranke. V zvezi s tem je treba navesti, da tožeča stranka ne izpodbija zakonitosti tega odstopanja, ampak zakonitost ukrepov, ki so jih nacionalni organi sprejeli v okviru izvajanja tega odstopanja. Kot je bilo opozorjeno v točki 131 zgoraj, pa Splošno sodišče v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU ni pristojno za odločanje o zakonitosti aktov, ki jih sprejmejo nacionalni organi za zagotovitev izvajanja prava Unije.

159

Poleg tega je treba navesti, da je bilo s sprejetjem Sklepa Sveta (SZVP) 2023/1218 z dne 23. junija 2023 o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2023, L 159 I, str. 526) in Uredbe Sveta (EU) 2023/1215 z dne 23. junija 2023 o spremembi Uredbe št. 269/2014 (UL 2023, L 159 I, str. 330) v člen 2(25) spremenjenega Sklepa 2014/145 oziroma v člen 6b(5a) spremenjene Uredbe št. 269/2014 uvedeno dodatno odstopanje. V skladu s členom 2(25) spremenjenega Sklepa 2014/145 so lahko nacionalni organi – pod določenimi pogoji – do 24. decembra 2023 odobrili konverzijo s strani državljanov ali rezidentov države članice ali subjekta s sedežem v Uniji potrdila o lastništvu z ruskim osnovnim vrednostnim papirjem, ki ga ima tožeča stranka, za prodajo osnovnega vrednostnega papirja in dajanje na razpolago sredstev, povezanih s konverzijo potrdila o lastništvu in prodajo osnovnega vrednostnega papirja neposredno ali posredno tožeči stranki.

160

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da tožeča stranka tako v zvezi s prvotnima aktoma kot z aktoma o ohranitvi iz marca 2023 in iz septembra 2023 ne more utemeljeno uveljavljati morebitne dodatne kršitve njene svobode gospodarske pobude, ki bi izhajala iz tega, da ji odstopanja, določena v Sklepu 2014/145 in Uredbi št. 269/2014, ne omogočajo, da svojim strankam vrne vrednostne papirje, ki jih je imela na svojih zamrznjenih računih pri depotnih družbah s sedežem v Uniji.

161

Drugič, tožeča stranka ne more trditi, da je uporaba omejevalnih ukrepov, sprejetih proti njej, nesorazmerna, ker naj ne bi storila nobene kršitve. Spomniti je namreč treba, da so omejevalni ukrepi ciljno usmerjeni preventivni ukrepi, katerih namen je v skladu s členom 21(2)(c) PEU zlasti ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti. Poleg tega namen določb Sklepa 2014/145 ni niti kaznovati niti preprečiti ponovitev kakršnega koli ravnanja. Edini cilj teh ukrepov je zaščititi sredstva, ki jih imajo v lasti osebe, subjekti in organi iz člena 2(1) navedenega sklepa, v skladu s cilji, navedenimi v členu 21(2)(c) PEU (glej po analogiji sodbo z dne 15. februarja 2023, Belaeronavigatsia/Svet, T‑536/21, EU:T:2023:66, točki 34 in 35).

162

Tretjič, tudi ob predpostavki, da tožeča stranka želi trditi, da je Svet s sprejetjem izpodbijanih aktov posegel v pristojnosti Unije na področju skupne trgovinske politike, je treba opozoriti, da je za uresničitev ciljev iz člena 21(2)(c) PEU Svet na podlagi določb Pogodb v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko, zlasti člena 29 PEU in člena 215(2) PDEU, pristojen za sprejetje omejevalnih ukrepov proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom. Poleg tega se pristojnosti Unije v okviru skupne zunanje in varnostne politike ter na podlagi drugih določb Pogodbe DEU, kot so tiste s področja skupne trgovinske politike, med seboj ne izključujejo, ampak se dopolnjujejo, pri čemer ima vsaka svoje področje uporabe in je namenjena doseganju drugačnih ciljev (glej po analogiji sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 61). V obravnavani zadevi pa se cilji izpodbijanih aktov ne nanašajo na skupno trgovinsko politiko, ampak na skupno zunanjo in varnostno politiko. Zato tožeča stranka ne more trditi, da je Svet s sprejetjem omejevalnih ukrepov proti njej posegel v pristojnost Unije na področju skupne trgovinske politike.

163

Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

164

Iz vseh zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.

165

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Sveta naloži, da nosi svoje stroške in stroške, ki so nastali Svetu.

166

V skladu s členom 138(1) Poslovnika institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. V obravnavani zadevi Komisija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo: