1

S tožbo na podlagi člena 263 PDEU tožeče stranke, in sicer Cunsorziu di i Salamaghji Corsi – Consortium des Charcutiers Corses in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, zahtevajo razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2021/1879 z dne 26. oktobra 2021 o zavrnitvi treh zahtevkov za zaščito imena kot geografske označbe v skladu s členom 52(1) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta („Jambon sec de l’Île de Beauté“ (ZGO), „Lonzo de l’Île de Beauté“ (ZGO), „Coppa de l’Île de Beauté“ (ZGO)) (UL 2021, L 383, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

4

Imena „Jambon sec de Corse“/„Jambon sec de Corse – Prisuttu“, „Lonzo de Corse“/„Lonzo de Corse – Lonzu“ in „Coppa de Corse“/„Coppa de Corse – Coppa di Corsica“ so bila 28. maja 2014 registrirana kot zaščitene označbe porekla (ZOP) z izvedbenimi uredbami Komisije (EU) št. 581/2014 (UL 2014, L 160, str. 23), (EU) št. 580/2014 (UL 2014, L 160, str. 21) in (EU) št. 582/2014 (UL 2014, L 160, str. 25) (v nadaljevanju: uredbe, s katerimi so bile zadevne ZOP registrirane).

5

Consortium je decembra 2015 pri francoskih nacionalnih organih vložil sedem zahtev za registracijo kot zaščitene geografske označbe (ZGO) na podlagi Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil (UL 2012, L 343, str. 1). Sedem zahtevkov se nanaša na naslednja imena, ki jih uporabljajo tožeče stranke: „Jambon sec de l’Île de Beauté“, „Coppa de l’Île de Beauté“, „Lonzo de l’Île de Beauté“, „Saucisson sec de l’Île de Beauté“, „Pancetta de l’Île de Beauté“, „Figatelli de l’Île de Beauté“ in „Bulagna de l’Île de Beauté“.

6

Minister za kmetijstvo in prehrano ter minister za gospodarstvo in finance sta 20. aprila 2018 sprejela sedem odlokov, ki so omogočili homologacijo sedmih ustreznih specifikacij, da bi se jih posredovalo Evropski komisiji v odobritev.

7

Hkrati je s tožbami, vloženimi 27. junija 2018 pri Conseil d’État (državni svet, Francija), združenje imetnik specifikacij ZOP „Jambon sec de Corse – Prisuttu“, „Coppa de Corse – Coppa di Corsica“ in „Lonzo de Corse – Lonzu“, predlagalo razglasitev ničnosti odlokov z dne 20. aprila 2018 o homologaciji specifikacij za imena „Jambon sec de l’Île de Beauté“, „Coppa de l’Île de Beauté“ in „Lonzo de l’Île de Beauté“,zaradi posredovanja zahtev za njihovo registracijo kot ZGO posredovale Komisiji, zlasti zato, ker izraz „Île de Beauté“ posnema ali spominja na izraz „Corse“ in torej povzroča zmedo z imeni, ki so že registrirana kot ZOP.

8

Komisiji je bilo 17. avgusta 2018 predloženih sedem zahtevkov za registracijo zadevnih imen kot ZGO. Kar zadeva zahtevke za registracijo imen „Jambon sec de l’Île de Beauté“, „Lonzo de l’Île de Beauté“ in „Coppa de l’Île deBeauté“ kot ZGO je Komisija12. februarja 2019 in 24. novembra 2020 nacionalnim organom poslala dopisa, s katerima je zahtevala pojasnila, zlasti v zvezi z vprašanjem njihove morebitne neupravičenosti do registracije. Nacionalni organi so v bistvu odgovorili, da menijo, da se obe skupini proizvodov (tj. registrirane ZOP in zahteve za zaščito kot ZGO) glede proizvodov jasno razlikujeta in da se jim imena zdijo dovolj različna.

9

Conseil d’État (državni svet) je s sodbo z dne 19. decembra 2019 v zvezi z imenom „Jambon sec de l’Île de Beauté“ (ZGO) in dvema sodbama z dne 13. februarja 2020 v zvezi z imenoma „Coppa de l’Île de Beauté“ (ZGO) in „Lonzo de l’Île de Beauté“ (ZGO) zavrnil tri zgoraj navedene tožbe (glej točko 7 zgoraj), zlasti zato, ker „lahko uporaba različnih izrazov in razlika v zaščiti, zagotovljeni z označbo porekla na eni strani in geografsko označbo na drugi strani, odpravi tveganje, da bi normalno obveščeni ter razumno pozorni in preudarni potrošniki ob izpodbijani geografski označbi takoj pomislili na proizvod, ki je označen z že registrirano zaščiteno označbo porekla[; z]ato tožeče stranke neutemeljeno trdijo, da se z izpodbijanim odlokom kršijo določbe […] člena 13(1)(b) Uredbe [št. 1151/2012]“ (točka 5 treh sodb Conseil d’État (državni svet)).

[…]

11

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

12

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

15

V obravnavani zadevi je Komisija v izpodbijanem sklepu v bistvu navedla, da se ime, ki bi bilo v nasprotju z zaščito, podeljeno z Uredbo (EU) št. 1151/2012, ne bi smelo uporabljati pri trgovanju v smislu člena 7(1)(a) navedene uredbe in se zato ne bi smelo registrirati (točka 4 obrazložitve). Od 28. maja 2014 (glej točko 4 zgoraj) pa naj bi bila imena, registrirana kot ZOP, na podlagi člena 13 Uredbe št. 1151/2012 zaščitena med drugim pred vsako neposredno ali posredno uporabo teh imen za proizvode, ki niso v skladu s specifikacijo, ki se nanje nanaša, in pred vsako zlorabo, posnemanjem ali navajanjem navedenih imen (točka 7 obrazložitve). Kljub temu je bilo na podlagi uredb o registraciji zadevnih ZOP odobreno prehodno obdobje, ki se je izteklo 27. aprila 2017, za nekatera francoska podjetja s sedežem na Korziki, ki uporabljajo taka imena, vendar za proizvode z drugačnimi značilnostmi, kot so določene v specifikaciji, da bi se jim omogočilo, da se prilagodijo zahtevam iz specifikacije, ali da v nasprotnem primeru spremenijo uporabljena prodajna imena (točka 8obrazložitve). Imena „Jambon sec de l’Île de Beauté“, „Lonzo de l’Île de Beauté“ in „Coppa de l’Île de Beauté“, ki se uporabljajo pri trgovanju odleta 2015, naj bi se nanašala na isto geografsko območje kot navedene ZOP, in sicer na otok Korziko, in poleg tega naj bi bilo splošno znano, da je ime „Île de Beauté“ tradicionalni opis, ki se v očeh francoskega potrošnika nedvoumno nanaša na Korziko (točka 9 obrazložitve). Zato naj bi se od 18. junija 2014 z uporabo imen „Jambon sec de l’Île de Beauté“, „Lonzo de l’Île de Beauté“ in „Coppa de l’Île de Beauté“ kršila zaščita, ki je ZOP „Jambon sec de Corse“/„Jambon sec de Corse – Prisuttu“, „Lonzo de Corse“/„Lonzo de Corse – Lonzu“, „Coppa de Corse“/„Coppa de Corse – Coppa di Corsica“ podeljena s členom 13(1)(b) Uredbe št. 1151/2012 (točka 10 obrazložitve). Čeprav je izgovarjava registriranih ZOP in ZGO, za katere je vložena zahteva, zagotovo drugačna, naj bi bila njihova sopomenskost očitna. Zato naj se navajanja nikakor ne bi smelo izključiti, saj se za ugotovitev navajanja ne zahteva fonetična podobnost (točka 20obrazložitve). Komisija je zato zavrnila zahtevke za registracijo imen „Jambon sec de l’Île de Beauté“, „Lonzo de l’Île de Beauté“ in „Coppa de l’Île de Beauté“ kot ZGO, ker so se uporabljala pri trgovanju ali vsplošnem jeziku v nasprotju sčlenom 13 Uredbe št. 1151/2012 in zato niso izpolnjevala pogojev za registracijo, in sicer člena 7(1)(a) Uredbe št. 1151/2012 (točka 24 obrazložitve).

16

Tožeči stranki v utemeljitev tožbe navajata dva tožbena razloga, od katerih se prvi v bistvu nanaša na to, da naj bi Komisija prekoračila svoje pristojnosti, drugi pa na to, da naj bi nacionalni organi in Conseil d’État (državni svet) zadostno dokazali skladnost treh zahtevkov za registracijo s členoma 7 in 13 Uredbe št. 1151/2012.

21

Najprej je treba opozoriti, da Uredba št. 1151/2012 vzpostavlja sistem delitve pristojnosti zlasti v tem smislu, da lahko Komisija odločitev o registraciji imena kot ZGO sprejme le, če ji je zadevna država članica za to predložila zahtevek, in da je tak zahtevek mogoče predložiti le, če je ta država članica preverila, da je utemeljen. Ta sistem delitve pristojnosti je mogoče pojasniti zlasti s tem, da je za registracijo zaščitene geografske označbe treba preveriti, ali so izpolnjeni določeni pogoji, kar običajno zahteva poglobljeno poznavanje posebnosti v navedeni državi članici, ki jih najlažje preverijo pristojni organi te države (glej sodbo z dne 15. aprila 2021, Hengstenberg, C‑53/20, EU:C:2021:279, točka 37 in navedena sodna praksa).

22

Iz člena 1(1) navedene uredbe v povezavi z njenima uvodnima izjavama 20 in 39 izhaja, da je namen iste uredbe tudi preprečiti ustvarjanje pogojev nepoštene konkurence (glej sodbo z dne 15. aprila 2021, Hengstenberg, C‑53/20, EU:C:2021:279, točka 42 in navedena sodna praksa).

23

Namen določb Uredbe št. 1151/2012 je preprečevati zlorabo zaščitenih označb porekla in zaščitenih geografskih označb, in to ne le v interesu kupcev, temveč tudi v interesu proizvajalcev, ki so si prizadevali zagotoviti pričakovane lastnosti proizvodov, ki so zakonito označeni s takimi označbami (glej sodbo z dne 15. aprila 2021, Hengstenberg, C‑53/20, EU:C:2021:279, točka 43 in navedena sodna praksa).

24

V uvodni izjavi 19 te uredbe je navedeno, da je enotno spoštovanje – v celotni Uniji – pravic intelektualne lastnine, povezanih z imeni, ki so zaščitena v Uniji, prednostna naloga, ki jo je mogoče učinkoviteje izpolniti na ravni Unije (glej sodbo z dne 15. aprila 2021, Hengstenberg, C‑53/20, EU:C:2021:279, točka 44 in navedena sodna praksa).

25

Prvič, tožeče stranke izpodbijajo, da je člen 7(1)(a) Uredbe št. 1151/2012 v povezavi s členom 13(1)(b) navedene uredbe veljavna pravna podlaga za zavrnitev registracije imena.

26

Najprej je mogoče ugotoviti, da iz dopisa Komisije z dne 24. novembra 2020 izhaja, da je ta sprva nameravala zavrniti registracijo prijavljenih imen ne le na podlagi člena 7(1)(a) Uredbe št. 1151/2012 v povezavi s členom 13(1)(b) navedene uredbe, ampak tudi na podlagi člena 6(3) te uredbe.

27

Zadnjenavedena določba določa načelo prepovedi imena, ki „je v celoti ali delno homonim“ že zaščitenega imena.

28

Komisija je v odgovoru na vprašanje, ki ji je bilo glede tega postavljeno na obravnavi, pojasnila, da se je odločila, da ne bo zavrnila zahtevanih registracij tudi na podlagi člena 6(3) Uredbe št. 1151/2012, saj naj ne bi bilo mogoče zavrniti zahtevka za registracijo na podlagi enakozvočnosti, ki se nanaša izključno na opise izdelkov široke potrošnje, kot je „pršut“.

29

Dalje, navesti je treba, po eni strani, kot poudarja Komisija, da se člen 13 Uredbe št. 1151/2012 ne nanaša na registracijo, ampak na obseg zaščite registriranih imen.

30

Zato zadnjenavedena določba sama po sebi ne more biti pravna podlaga za zavrnitev zahteve za registracijo.

31

Po drugi strani se, kot trdijo tožeče stranke, člen 7(1)(a) Uredbe št. 1151/2012 posebej nanaša na „specifikacijo proizvoda“ imena, ki je predmet zahtevka za zaščito kot ZOP ali ZGO. Tožeče stranke iz tega sklepajo, da vprašanje navajanja ni vezano na upravičenost na podlagi te določbe.

32

Vendar je treba opozoriti, da mora Komisija v skladu s členom 50(1) Uredbe št. 1151/2012 v povezavi z njeno uvodno izjavo 58 po temeljitem pregledu presoditi, ali specifikacija, ki je priložena zahtevku za registracijo, vsebuje elemente, ki se zahtevajo z Uredbo št. 1151/2012, in ali ti elementi nimajo očitnih napak (sodba z dne 23. aprila 2018, CRM/Komisija, T‑43/15, neobjavljena, EU:T:2018:208, točka 67).

33

Priprava specifikacije je torej nujna faza v postopku sprejetja akta Unije o registraciji imena kot ZGO (glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 2018, CRM/Komisija, T‑43/15, neobjavljena, EU:T:2018:208, točka 35).

34

V skladu s členom 7(1)(a) Uredbe št. 1151/2012 pa mora specifikacija med drugim vsebovati ime, katerega zaščita se zahteva.

35

Kot navaja Komisija, ta določba, v skladu s katero mora specifikacija vsebovati ime, kot „se uporablja pri trgovanju ali v skupnem [splošnem] jeziku“, predpostavlja, da Komisija preveri, da ta uporaba ne krši zaščite pred navajanjem iz člena 13(1)(b) Uredbe št. 1151/2012.

36

Če bi se namreč dopustila registracija ZGO, čeprav bi ta spominjala na že registrirano ZOP, bi se zaščiti iz člena 13(1)(b) Uredbe št. 1151/2012 odvzel polni učinek, saj označba, ki je bila prej registrirana kot ZOP, ne bi več mogla uživati zaščite iz člena 13(1)(b) Uredbe št. 1151/2012, potem ko bi bilo to ime registrirano kot ZGO.

37

Pri pripravi specifikacije, ki je nujna faza postopka registracije, torej ne more priti do kršitve zaščite iz člena 13(1)(b) Uredbe št. 1151/2012 z zahtevanim imenom.

38

Zato Komisija, ki mora v skladu s členom 52(1) Uredbe št. 1151/2012 zahtevano registracijo zavrniti, če meni, da pogoji za registracijo niso izpolnjeni, ni dolžna odobriti registracije imena, če meni, da njegova uporaba pri trgovanju ni zakonita.

39

Ker je torej Komisija menila, da bi od 18. junija 2014, ko so začele veljati uredbe, s katerimi so bile registrirane zadevne ZOP, uporaba imen, za katere se zahteva registracija ZGO, pomenila kršitev zaščite pred navajanjem, ki je na podlagi člena 13(1)(b) Uredbe št. 1151/2012 podeljena ZOP, ki so že registrirane v registru, je lahko iz tega sklepala, da je taka uporaba pri trgovanju ali v splošnem jeziku nezakonita.

40

Tožeče stranke torej napačno trdijo, da vprašanje navajanja ni vezano na upravičenost do registracije na podlagi člena 7(1)(a) Uredbe št. 1151/2012 in da ta določba v povezavi s členom 13(1)(b) Uredbe št. 1151/2012 ne more biti veljavna pravna podlaga za zavrnitev registracije imena.

41

Drugič, v zvezi z obsegom pregleda Komisije glede skladnosti imena s pogoji iz Uredbe št. 1151/2012 je treba navesti, da mora Komisija v skladu z uvodno izjavo 58 Uredbe št. 1151/2012 temeljito pregledati zahtevke, da bi se prepričala, da ne vsebujejo očitnih napak ter da so upoštevani pravo Unije in interesi zainteresiranih strani zunaj države članice vložnice.

42

V ta namen člen 50(1) Uredbe št. 1151/2012 določa, da Komisija z ustreznimi sredstvi pregleda zahtevke za registracijo, ki jih predložijo države članice, da preveri, ali so utemeljeni in ali izpolnjujejo pogoje iz navedene uredbe. Poleg tega mora Komisija v skladu s členom 52(1) navedene uredbe, kot je bilo navedeno v točki 38 zgoraj, navedene zahtevke zavrniti, če meni, da pogoji za registracijo niso izpolnjeni.

43

Poleg tega Uredba št. 1151/2012 ne opredeljuje, kaj zajema pojem „ustrezna sredstva“, in tako prepušča Komisiji, da presodi, katera so ta sredstva.

44

Iz tega izhaja, da čeprav nacionalni organi menijo, da navedeni zahtevek izpolnjuje pogoje iz Uredbe št. 1151/2012, saj so Komisiji posredovali zahtevek za registracijo, Komisija ni vezana na presojo navedenih organov in ima pri svoji odločitvi o registraciji imena kot ZOP ali ZGO avtonomno polje proste presoje, saj mora v skladu s členom 50 navedene uredbe preveriti, ali so pogoji za registracijo izpolnjeni.

45

V obravnavanem primeru tožeče stranke trdijo, da je Komisija v izpodbijanem sklepu navedla le, da je po korespondenci z nacionalnimi organi razumela, da ti menijo, da med tremi imeni, zaščitenimi z ZOP, in tremi imeni, kandidati za ZGO obstaja „zadosten razlikovalni učinek“ (točka 16 izpodbijanega sklepa).

46

V zvezi s tem je Komisija z dopisom z dne 12. februarja 2019 nacionalne organe obvestila, da namerava sprejeti sklep o zavrnitvi zahtevkov za registracijo zadevnih imen kot ZGO, in jih pozvala, naj predložijo pripombe.

47

Z dopisom z dne 24. novembra 2020 je Komisija nacionalnim organom potrdila, da namerava zavrniti zahtevke za registracijo zadevnih ZGO, in jih ponovno pozvala, naj predložijo dodatne pripombe.

48

Komisija je tako nacionalnim organom dvakrat postavila vprašanja, preden je sklenila, da zahtevki za registracijo zadevnih imen ne izpolnjujejo pogojev za upravičenost do registracije iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 1151/2012, ker so bila uporabljena pri trgovanju ali v splošnem jeziku v nasprotju s členom 13 navedene uredbe (glej točko 10 zgoraj).

49

V nasprotju s trditvami tožečih strank Komisija tako ni „zgolj navedla“, da so nacionalni organi menili, da med tremi imeni, zaščitenimi z ZOP, in tremi imeni, kandidati za ZGO, obstaja „zadosten razlikovalni učinek“, ampak je pred sprejetjem izpodbijanega sklepa nacionalne organe dvakrat pozvala, naj predložijo vse koristne informacije v podporo svoji zahtevi za registracijo zadevne ZGO. Tudi če je treba razumeti, da tožeče stranke s trditvijo, da se je Komisija omejila na navedbo „zadostnega razlikovalnega učinka“ med zadevnimi imeni, Komisiji očitajo, da ni zadostno preučila skladnosti imena s pogoji iz Uredbe št. 1151/2012, v podporo taki trditvi niso predložile nobenega dokaza. Natančneje, tožeče stranke niso pojasnile, kakšen pregled naj bi morala Komisija opraviti.

50

Tretjič, tožeče stranke v zvezi s poljem proste presoje Komisije trdijo, da iz sodbe z dne 23. aprila 2018, CRM/Komisija (T‑43/15, neobjavljena, EU:T:2018:208), izhaja, da je to polje, kar zadeva odločitev o registraciji imena kot ZOP ali ZGO, „omejeno ali celo neobstoječe“.

51

V zvezi s tem je Splošno sodišče v sodbi z dne 23. aprila 2018, CRM/Komisija (T‑43/15, neobjavljena, EU:T:2018:208), presodilo, da mora Komisija pred registracijo prijavljene ZGO v skladu s členom 50(1) Uredbe št. 1151/2012 v povezavi z njeno uvodno izjavo 58 po temeljitem pregledu presoditi, ali po eni strani specifikacija, ki je priložena zahtevku za registracijo, vsebuje elemente, ki se zahtevajo z Uredbo št. 1151/2012, in ali ti elementi nimajo očitnih napak, ter po drugi strani, ali ime izpolnjuje pogoje za registracijo ZGO iz člena 5(2) Uredbe št. 1151/2012. Splošno sodišče je pojasnilo, da mora Komisija to presojo opraviti samostojno glede na merila za registracijo ZGO, določena z Uredbo št. 1151/2012, da bi zagotovila pravilno uporabo te uredbe (sodba z dne 23. aprila 2018, CRM/Komisija, T‑43/15, neobjavljena, EU:T:2018:208, točka 67).

52

V obravnavani zadevi se tožeče stranke natančneje sklicujejo na točke 34, 35 in 51 sodbe z dne 23. aprila 2018, CRM/Komisija (T‑43/15, neobjavljena, EU:T:2018:208). Splošno sodišče je v navedenih točkah razsodilo, prvič, da morajo nacionalni organi presojo pogojev za registracijo opraviti pod nadzorom – če je to potrebno – nacionalnih sodišč, preden se zahteva za registracijo pošlje Komisiji (sodba z dne 23. aprila 2018, CRM/Komisija, T‑43/15, neobjavljena, EU:T:2018:208, točka 34), drugič, da iz tega izhaja, da je zahteva za registracijo, ki med drugim vsebuje specifikacijo, nujna faza postopka sprejetja akta Unije o registraciji imena kot ZGO, pri čemer ima Komisija v zvezi s tem nacionalnim aktom zgolj omejeno polje proste presoje ali pa tega sploh nima (sodba z dne 23. aprila 2018, CRM/Komisija, T‑43/15, neobjavljena, EU:T:2018:208, točka 35), in tretjič, da ima Komisija le omejeno polje proste presoje – če ga sploh ima – glede presoje nacionalnih organov v zvezi z opredelitvijo načinov proizvodnje ali pakiranja proizvoda, na katerega se nanaša zahteva za registracijo ZGO, kot so navedeni v specifikaciji in izraženi v nacionalnih aktih, ki so ji predloženi v okviru zahteve za registracijo ZGO (sodba z dne 23. aprila 2018, CRM/Komisija, T‑43/15, neobjavljena, EU:T:2018:208, točka 51).

53

Vendar je treba poudariti, da Komisija v obravnavanem primeru ni izpodbijala presoje nacionalnih organov v zvezi z navedbami v specifikaciji, kot je opredelitev načina proizvodnje ali pakiranja proizvoda, na katerega se nanaša zahteva za registracijo ZGO, katere priprava je prva faza postopka registracije zadevnih imen kot ZGO in glede katerih ima Komisija le omejeno polje proste presoje ali pa tega sploh nima (glej točko 52 zgoraj). Komisija je v okviru svojega pregleda za odobritev teh zahtevkov, ki je druga faza tega postopka, po tem, ko je nacionalne organe v zvezi s tem dvakrat ustrezno pozvala, presodila, da zahtevki za registracijo zadevnih imen ne izpolnjujejo pogojev za upravičenost do registracije iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 1151/2012, ker so se uporabljala pri trgovanju ali v splošnem jeziku v nasprotju s členom 13 navedene uredbe (glej točko 10 zgoraj).

54

Iz Uredbe št. 1151/2012 in zlasti iz uvodne izjave 58 navedene uredbe namreč izhaja, da nacionalni organi v prvi fazi v skladu s členom 49 iste uredbe pregledajo zahtevke za registracijo imen kot ZOP ali ZGO, in če menijo, da so zahteve iz navedene uredbe izpolnjene, Komisiji predložijo dokumentacijo zahtevka, nato pa v drugi fazi v skladu s členoma 50 in 52 navedene uredbe Komisija pregleda zahtevke ter na podlagi informacij, ki jih ima na voljo, registrira imena ali zavrne zahtevke za registracijo.

55

Sklicevanje tožečih strank na sodbo z dne 23. aprila 2018, CRM/Komisija (T‑43/15, neobjavljena, EU:T:2018:208), torej ni upoštevno in tožeče stranke tako iz te sodbe ne morejo sklepati, da ima Komisija le „omejeno ali celo neobstoječe“ polje proste presoje. V zvezi s tem je bilo že navedeno, da ima Komisija v zvezi z odločitvijo o registraciji imena kot ZOP ali ZGO glede na pogoje za upravičenost do registracije iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 1151/2012 v povezavi s členom 13(1)(b) navedene uredbe avtonomno polje proste presoje (glej točko 44 zgoraj).

56

Tožeče stranke navajajo tudi točko 25 sodbe z dne 29. januarja 2020, GAEC Jeanningros (C‑785/18, EU:C:2020:46), v skladu s katero ob upoštevanju pristojnosti odločanja, ki jo imajo tako v tem sistemu delitve pristojnosti nacionalni organi, le nacionalna sodišča pristojna za odločanje o zakonitosti aktov, ki so jih sprejeli ti organi, kot so tisti, ki se nanašajo na zahtevke za registracijo imena, ki pomenijo nujno fazo v postopku sprejetja akta Unije, saj imajo institucije Unije v zvezi s temi akti zgolj omejeno polje proste presoje ali pa tega sploh nimajo. Tožeče stranke navajajo tudi točki 35 in 36 navedene sodbe, v skladu s katerima je polje proste presoje, podeljeno Komisiji v zvezi z odobritvijo manjših sprememb specifikacije, v bistvu, kot je razvidno iz uvodne izjave 58 Uredbe št. 1151/2012, omejeno na preveritev, ali zahtevek vsebuje zahtevane elemente in ali ne vsebuje očitnih napak.

57

V navedeni zadevi je šlo za manjše spremembe specifikacij. Sodišče je v točki 30 sodbe z dne 29. januarja 2020, GAEC Jeanningros (C‑785/18, EU:C:2020:46), navedlo, da se za take zahtevke uporabi poenostavljeni postopek, ki pa je v bistvenem podoben postopku registracije, saj prav tako uvaja sistem delitve pristojnosti med organi zadevne države članice in Komisijo glede, prvič, preverjanja skladnosti zahtevka za spremembo z zahtevami, ki izhajajo iz Uredbe št. 1151/2012, ter, drugič, odobritve tega zahtevka, v točki 31 navedene sodbe pa je navedlo, da morajo nacionalna sodišča obravnavati nepravilnosti, ki jih eventualno vsebuje nacionalni akt, ki se nanaša na zahtevek za manjšo spremembo specifikacije.

58

Vendar v obravnavanem primeru ne gre za manjše spremembe specifikacije, katerih priprava in morebitne spremembe spadajo v prvo fazo postopka registracije imena, ampak za vprašanje, ali bo Komisija odobrila ali zavrnila registracijo zadevnih imen, kar spada v drugo fazo postopka.

59

Tako je iz točke 25 sodbe z dne 29. januarja 2020, GAEC Jeanningros (C‑785/18, EU:C:2020:46), razvidno, da se „omejeno ali celo neobstoječe polje proste presoje“ institucij Unije nanaša na prvo od teh dveh faz, in sicer fazo, v kateri se zberejo dokumenti, ki sestavljajo spis zahtevka za registracijo, ki ga bodo nacionalni organi na koncu posredovali Komisiji.

60

Iz sodbe z dne 29. januarja 2020, GAEC Jeanningros (C‑785/18, EU:C:2020:46), torej v nasprotju s trditvami tožečih strank ni mogoče sklepati, da je polje proste presoje Komisije v okviru druge faze v zvezi z njeno odločitvijo o registraciji imena kot ZOP ali ZGO glede na pogoje za upravičenost iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 1151/2012 v povezavi s členom 13(1)(b) navedene uredbe zgolj „omejeno ali celo neobstoječe“.

61

Trditve, da je Komisija prekoračila svoje pristojnosti, je torej treba zavrniti kot neutemeljene.

62

Tožeče stranke menijo, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni mogla podvomiti o tem, kar je bilo pravnomočno razsojeno v točki 5 sodb Conseil d’État (državni svet) z dne 19. decembra 2019 in 13. februarja 2020, in sicer da za potrošnike, ki so normalno obveščeni ter razumno pozorni in preudarni, ni tveganja, da bi bilo podano navajanje med registriranimi ZOP in zahtevanimi ZGO.

63

V zvezi s tem mora Komisija, kot je bilo opozorjeno v točki 51 zgoraj, samostojno presoditi, ali so merila za registracijo ZGO, določena v Uredbi št. 1151/2012, izpolnjena, da se zagotovi pravilna uporaba te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 2018, CRM/Komisija, T‑43/15, neobjavljena, EU:T:2018:208, točka 67).

64

Zato se za izpodbijanje te presoje ni mogoče sklicevati na pravnomočno odločbo nacionalnega sodišča.

65

Trditev tožečih strank, ki se nanaša na kršitev pravnomočnosti sodb Conseil d’État (državni svet) z dne 19. decembra 2019 in 13. februarja 2020, je torej treba zavrniti kot neutemeljeno.

66

Prvi tožbeni razlog je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat)

razsodilo: