(a)

Ali mora evropski preiskovalni nalog (v nadaljevanju: EPN) za pridobitev dokazov, ki v državi izvršiteljici (v obravnavani zadevi: Francija) že obstajajo, izdati sodnik, če bi v skladu s pravom države izdajateljice (v obravnavani zadevi: Nemčija) v podobnem notranjem primeru moral zadevno zbiranje dokazov odrediti sodnik?

(b)

Ali to podredno velja vsaj v primeru, ko je država izvršiteljica zadevni ukrep zbiranja izvedla na ozemlju države izdajateljice, da bi nato pridobljene podatke dala na voljo preiskovalnim organom v državi izdajateljici, ki so zainteresirani za podatke, za namene kazenskega pregona?

(c)

Ali mora EPN za pridobitev dokazov ne glede na nacionalna pravila o pristojnosti države izdajateljice izdati sodnik (ali neodvisen organ, ki ni vključen v kazenske preiskave) vedno, kadar gre za resen poseg v temeljne pravice najvišjega pomena?

(a)

Ali člen 6(1)(a) Direktive 2014/41 nasprotuje EPN za posredovanje podatkov, pridobljenih s prestrezanjem telekomunikacij – zlasti podatkov o prometu in lokaciji ter zapisov vsebin komunikacije –, ki so v državi izvršiteljici (Franciji) že na voljo, če je prestrezanje, ki ga je izvedla država izvršiteljica, zajelo vse uporabnike priključka za komunikacijsko storitev, če se z EPN zahteva posredovanje podatkov z vseh priključkov, ki se uporabljajo na ozemlju države izdajateljice, ter če niti ob odreditvi in izvedbi ukrepa prestrezanja niti ob izdaji EPN ni bilo konkretnih indicev, da so ti posamezni uporabniki storili huda kazniva dejanja?

(b)

Ali člen 6(1)(a) Direktive 2014/41 nasprotuje takšnemu EPN, če celovitosti podatkov, pridobljenih z ukrepom prestrezanja, ni mogoče preveriti zaradi obsežnih zahtev glede tajnosti s strani organov države izvršiteljice?

(a)

Ali člen 6(1)(b) Direktive 2014/41 nasprotuje EPN za posredovanje podatkov, povezanih s telekomunikacijami, ki so v državi izvršiteljici (Franciji) že na voljo, če ukrep prestrezanja države izvršiteljice, na katerem temelji zbiranje podatkov, v skladu s pravom države izdajateljice (Nemčija) v podobnem notranjem primeru ne bi bil dopusten?

(b)

Podredno: ali to vsekakor velja, kadar je država izvršiteljica izvajala nadzor na ozemlju države izdajateljice in v njenem interesu?

(a)

Ali je ukrep, ki je povezan s prikritim posegom v terminalske naprave in je namenjen pridobivanju podatkov o prometu, lokaciji in komunikaciji, povezanih s spletno komunikacijsko storitvijo, prestrezanje telekomunikacij v smislu člena 31 Direktive 2014/41?

(b)

Ali je treba uradno obvestilo v skladu s členom 31(1) Direktive 2014/41 vedno nasloviti na sodnika oziroma ali to velja vsaj, kadar bi lahko ukrep, ki ga načrtuje država, ki prestreza (Francija), v skladu s pravom obveščene države (Nemčija) v podobnem notranjem primeru odredil le sodnik?

(c)

Če je namen člena 31 Direktive 2014/41 tudi individualno varstvo zadevnih uporabnikov telekomunikacij, ali se to varstvo nanaša tudi na uporabo podatkov za kazenski pregon v obveščeni državi (Nemčija) in, če je tako, ali je ta namen enakovreden nadaljnjemu namenu, ki se nanaša na varstvo suverenosti obveščene države članice?

(a)

Ali lahko v primeru pridobitve dokazov z EPN, ki je v nasprotju s pravom Unije, prepoved uporabe dokazov izhaja neposredno iz načela učinkovitosti prava Unije?

(b)

Ali v primeru pridobitve dokazov z EPN, ki je v nasprotju s pravom Unije, načelo enakovrednosti iz prava Unije privede do prepovedi uporabe dokazov, če ukrep, na podlagi katerega so bili zbrani dokazi v državi izvršiteljici, v državi izdajateljici v podobnem notranjem primeru ne bi smel biti odrejen, dokazov, zbranih s takim nezakonitim nacionalnim ukrepom, pa v skladu s pravom države izdajateljice ne bi bilo mogoče uporabiti?

(c)

Ali je v nasprotju s pravom Unije, zlasti z načelom učinkovitosti, če se uporaba dokazov v kazenskem postopku, katerih pridobitev je bila v nasprotju s pravom Unije prav zato, ker ni obstajal sum storitve kaznivega dejanja, v okviru tehtanja interesov upraviči s težo kaznivih dejanj, ki so bila prvič ugotovljena na podlagi analize teh dokazov?

(d)

Podredno: ali iz prava Unije, zlasti iz načela učinkovitosti, izhaja, da kršitve prava Unije pri pridobivanju dokazov v nacionalnem kazenskem postopku ne morejo ostati povsem brez posledic, tudi v primeru hudih kaznivih dejanj, in jih je zato treba upoštevati v korist obdolženca vsaj na ravni ocenjevanja dokazov ali v okviru določitve kazni?