1.

Ali pravo Evropske unije nasprotuje uporabi nacionalnih določb, kakršne so določbe iz člena 1(515), (516) in (517) legge 30 dicembre 2020, n. 178 (zakon št. 178 z dne 30. decembra 2020), ki gospodarskim subjektom s sedežem v drugi evropski državi, ki poslujejo v Italiji, nalagajo dodatna upravna in denarna bremena, kot sta vpis v poseben register in plačilo denarnega prispevka; natančneje, ali navedene nacionalne določbe pomenijo kršitev člena 3 Direktive o elektronskem poslovanju (Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 (1)), v skladu s katerim za ponudnika storitev informacijske družbe velja zakonodaja države članice, v kateri ima ponudnik sedež?

2.

Ali pravo Evropske unije nasprotuje uporabi nacionalnih določb, kakršne so določbe iz člena 1(515), (516) in (517) zakona št. 178 z dne 30. decembra 2020, ki gospodarskim subjektom s sedežem v drugi evropski državi nalagajo dodatna upravna in denarna bremena; natančneje, ali načelo svobode opravljanja storitev iz člena 56 [PDEU] in podobna načela, ki izhajajo iz direktiv 2006/123/ES (2) in 2000/31/ES, nasprotujejo nacionalnemu ukrepu, ki za posrednike, ki poslujejo v Italiji, vendar v tej državi nimajo sedeža, določa obveznost vpisa v register, s čimer se jim nalagajo dodatna bremena poleg tistih, ki so za opravljanje te dejavnosti določena v matični državi?

3.

Ali mora italijanska država v skladu s pravom Evropske unije, zlasti pa v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535 (3), Komisijo obvestiti o uvedbi obveznosti vpisa v ROK, ki jo morajo izpolniti ponudniki spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov, ter – natančneje – ali je treba člen 3(4)(b), druga alinea, Direktive 2000/31 razlagati tako, da lahko zasebni subjekt s sedežem v drugi državi članici, in ne v Italiji, nasprotuje temu, da bi se zanj uporabljali ukrepi, ki jih sprejme italijanski zakonodajalec (kot izhajajo iz členov 1(515), (516) in (517) zakona št. 178 z dne 30. decembra 2020), ki bi lahko pomenili omejitev prostega pretoka storitve informacijske družbe, če ti ukrepi niso bili predmet uradnega obvestila iz navedene določbe?

4.

Ali Uredba (EU) 2019/1150 (4), zlasti pa člen 15 te uredbe, in načelo sorazmernosti nasprotujeta zakonodaji države članice ali ukrepu, ki ga sprejme neodvisen nacionalni organ, na podlagi katerega se ponudnikom spletnih posredniških storitev, ki poslujejo v državi članici, nalaga obveznost vpisa v register komunikacijskih operaterjev (ROK), ki je podlaga za nastanek cele vrste formalnih in postopkovnih obveznosti, obveznosti plačevanja prispevkov in prepovedi ustvarjanja dobička nad določenim pragom?