1.

Ali je treba člen 2 Direktive Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (1) glede na sodno prakso Sodišča, navedeno v sodbi z dne 10. septembra 2009 (C-44/08) (2), EU:C:2009:533,

razlagati tako, da obveznosti posvetovanja in obveščanja, ki pomenita polni učinek Direktive, nastaneta od trenutka, ko podjetje v okviru postopka prestrukturiranja načrtuje prenehanje pogodb o zaposlitvi, ki lahko številčno presežejo mejo, določeno za kolektivne odpuste, ne glede na to, da število odpustov ali prenehanj, ki se štejejo za odpust, nazadnje ne doseže takega praga, saj je bilo to število znižano z ukrepi delodajalca, ki so bili sprejeti brez predhodnega posvetovanja s predstavniki delavcev?

2.

Ali zadnji pododstavek odstavka 1 člena 1 Direktive Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti v delu v katerem je navedeno: „Pri izračunavanju števila odpustov, kakor jih predvideva pododstavek 1, točka (a), se prenehanje pogodbe o zaposlitvi na pobudo delodajalca zaradi enega ali več razlogov, ki niso povezani s posameznim zadevnim delavcem, šteje kot odpust, če gre za najmanj pet odpustov.“,

v okoliščinah krize, v katerih je mogoče pričakovati znižanje števila zaposlenih, tudi z odpusti, zajema odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih predlaga podjetje in ki niso po volji delavcev, vendar ti vanje privolijo, potem ko prejmejo končno ponudbo takojšnje vključitve v drugo podjetje, pri čemer je delodajalec skupaj s tem drugim podjetjem omogočil, da njegovi delavci opravijo razgovore v zvezi z možnostjo njihove zaposlitve?