1

Evropska centralna banka (ECB) in Evropska komisija s pritožbama predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. oktobra 2022, Corneli/ECB (T‑502/19, EU:T:2022:627, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče delno ugodilo tožbi, ki jo je vložila Francesca Corneli, in razglasilo ničnost Sklepa ECB ECB-SSM-2019-ITCAR-11 z dne 1. januarja 2019 o imenovanju začasne uprave v družbi Banca Carige SpA (v nadaljevanju: sklep o imenovanju začasne uprave) in Sklepa ECB ECB-SSM-2019-ITCAR-13 z dne 29. marca 2019 o podaljšanju trajanja imenovanja začasne uprave do 30. septembra 2019 (v nadaljevanju: sklep o podaljšanju; skupaj s sklepom o imenovanju začasne uprave: sporna sklepa).

2

„Enotni mehanizem nadzora“ (EMN) je za namene Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (UL 2013, L 287, str. 63) v členu 2, točka 9, te uredbe opredeljen kot „sistem finančnega nadzora, ki ga sestavljajo ECB in nacionalni pristojni organi sodelujočih držav članic, kot je opisano v členu 6 te uredbe“.

3

Člen 4 te uredbe določa:

„1.   V okviru člena 6 je ECB v skladu z odstavkom 3 tega člena izključno pristojna za opravljanje naslednjih nalog za namene bonitetnega nadzora v zvezi z vsemi kreditnimi institucijami s sedežem v sodelujočih državah članicah:

[…]

[…]

2.   Pri kreditnih institucijah s sedežem v nesodelujoči državi članici, ki v sodelujoči državi članici ustanovijo podružnico ali opravljajo čezmejne storitve, ECB v okviru področja uporabe odstavka 1 izvaja naloge, ki v skladu z upoštevnim pravom Unije spadajo v pristojnost pristojnih nacionalnih organov.

3.   ECB za izvajanje nalog, ki se nanjo prenesejo s to uredbo, in s ciljem zagotavljanja visokih standardov nadzora uporablja vse upoštevno pravo Unije in nacionalno zakonodajo, s katero so bile prenesene morebitne direktive, ki so del upoštevnega prava Unije. V primerih, ko gre pri upoštevnem pravu Unije za uredbe, in kadar navedene uredbe državam članicam izrecno ponujajo različne možnosti, ECB uporablja tudi nacionalno zakonodajo, s katero se izvršujejo navedene možnosti.

[…]“

4

Člen 9(1) in (2) navedene uredbe določa:

„1.   Izključno za namene opravljanja nalog, ki se na ECB prenesejo s členi 4(1), 4(2) in 5(2), se ECB po potrebi šteje za pristojni organ ali imenovani organ v sodelujočih državah članicah, kot je določeno z upoštevnim pravom Unije.

Prav tako ima ECB izključno za te namene vsa pooblastila in obveznosti, določene v tej uredbi. Ima tudi vsa pooblastila in obveznosti, ki jih imajo na podlagi upoštevnega prava Unije pristojni in imenovani organi, razen če ni v tej uredbi določeno drugače. ECB ima zlasti pooblastila, navedena v oddelkih 1 in 2 tega poglavja.

[…]

2.   ECB pooblastila iz odstavka 1 tega člena izvaja v skladu z akti iz prvega pododstavka člena 4(3). ECB in pristojni nacionalni organi pri izvajanju svojih nadzorniških oziroma preiskovalnih pooblastil tesno sodelujejo.“

5

V členu 2(1), točka 21, Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190) je „pristojni organ“ za namene te direktive opredeljen tako, da se med drugim nanaša na ECB „v okviru posebnih nalog, ki so ji podeljene v skladu z Uredbo [št. 1024/2013]“.

6

Člen 27 Direktive 2014/59, naslovljen „Ukrepi za zgodnje posredovanje“, v odstavku 1 določa:

„Če [kreditna institucija ali investicijsko podjetje] krši ali bo v bližnji prihodnosti – med drugim zaradi hitrega slabšanja finančnega stanja, vključno s slabšanjem likvidnosti, naraščanjem stopnje zadolženosti, nedonosnimi posojili ali koncentracijo izpostavljenosti, ocenjenega na podlagi niza sprožilnih dejavnikov, ki lahko vključujejo minimalne kapitalske zahteve institucije, ki se jim prišteje 1,5‑odstotna točka – verjetno kršil[o] zahteve iz Uredbe [(EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1)], Direktive [2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338)], naslova II [Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL 2014, L 173, str. 349)] ali katerega koli od členov 3 do 7, 14 do 17 ter 24, 26 [25] in 26 Uredbe (EU) [št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov in spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2014, L 173, str. 84)], države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi […] na voljo vsaj naslednje ukrepe:

[…]“

7

Člen 28 te direktive, naslovljen „Odstavitev višjega vodstva in upravljalnega organa“, določa:

„V primeru znatnega poslabšanja finančnega stanja institucije ali resnih kršitev zakonov, drugih predpisov ali statutov institucije ali resnih upravnih nepravilnosti, pri čemer drugi ukrepi, sprejeti v skladu s členom 27, niso zadostni za izboljšanje stanja, države članice zagotovijo, da lahko pristojni organi zahtevajo, da se odstavi celotno višje vodstvo ali upravljalni organ institucije ali njuni posamezniki. Novo višje vodstvo ali upravljalni organ se imenujeta v skladu z nacionalnim pravom in pravom Unije, odobri ali potrdi pa ju pristojni organ.“

8

Člen 29 navedene direktive, naslovljen „Začasni upravitelj“, v odstavku 1 določa:

„Če pristojni organ meni, da zamenjava višjega vodstva ali upravljalnega organa iz člena 28 ne zadostuje za ureditev razmer, države članice zagotovijo, da lahko pristojni organi imenujejo enega ali več začasnih upraviteljev v instituciji. Pristojni organi lahko sorazmerno z okoliščinami imenujejo začasnega upravitelja, ki bodisi začasno zamenja upravljalni organ institucije bodisi z njim začasno sodeluje, kar pristojni organ določi ob imenovanju. Če pristojni organ imenuje začasnega upravitelja, ki sodeluje z upravo institucije, ob imenovanju poleg tega določi vlogo, pristojnosti in pooblastila začasnega upravitelja ter zahteve za upravljalni organ institucije o posvetovanju z začasnim upraviteljem ali pridobitvi njegove privolitve pred sprejetjem posameznih odločitev ali ukrepov. Od pristojnega organa se zahteva, da javno objavi imenovanje vsakega začasnega upravitelja, razen če ta ni pooblaščen za zastopanje institucije. Države članice tudi zagotovijo, da ima vsak začasni upravitelj kvalifikacije, sposobnosti in znanje, ki so potrebni za opravljanje svojih nalog, in da ne obstaja nasprotje interesov.“

9

Člen 69q decreto legislativo n. 385 – Testo unico delle leggi in materia bancaria e creditizia (zakonska uredba št. 385 o enotnem besedilu zakonov s področja bančništva in kreditiranja) z dne 1. septembra 1993 (GURI št. 230 z dne 30. septembra 1993, redni dodatek št. 92) v različici, ki se uporablja za ta spor (v nadaljevanju: enotno besedilo o bančništvu), s katero je bil v italijanski pravni red prenesen člen 28 Direktive 2014/59, v odstavku 1 določa:

„Banka Italije lahko v zvezi z banko ali matično družbo bančne skupine sprejme naslednje ukrepe:

[…]

10

S členom 70 enotnega besedila o bančništvu, naslovljenim „Začasni upravitelj“, je bil člen 29 Direktive 2014/59 prenesen v italijanski pravni red in v odstavku 1 določa:

„Banka Italije lahko odredi odpoklic organov, ki izvajajo naloge upravljanja in nadzora bank, v primeru kršitve ali nepravilnosti iz člena 69q(1)(b), kadar se pričakuje velika premoženjska izguba oziroma kadar se odpoklic organov zahteva z utemeljeno zahtevo upravnih organov ali izredne skupščine.“

11

Splošno sodišče je v točkah od 2 do 19 izpodbijane sodbe navedlo ozadje spora in dejansko stanje po vložitvi tožbe pri njem. Za potrebe teh združenih zadev ju je mogoče povzeti, kot sledi.

12

Družba Banca Carige je bila kreditna institucija s sedežem v Italiji, ki je kotirala na borzi in je bila od leta 2014 pod neposrednim bonitetnim nadzorom ECB. Od decembra 2014 do 1. januarja 2019 je ustvarila izgubo v višini več kot 1,6 milijarde EUR. F. Corneli je bila manjšinska delničarka družbe Banca Carige. Ob vložitvi tožbe pri Splošnem sodišču je imela v lasti 200.000 navadnih delnic, ki ustrezajo 0,000361 % osnovnega kapitala družbe Banca Carige.

13

Ker družba Banca Carige 1. januarja 2018 ni izpolnjevala minimalnih zahtev glede razmerja lastniškega kapitala, je v letu 2018 to stanje večkrat poskusila odpraviti. Vendar ti poskusi niso bili uspešni. Ker so delničarji, ki so imeli v lasti 70 % kapitala družbe Banca Carige, na izredni skupščini družbe Banca Carige 22. decembra 2018 nasprotovali povečanju kapitala z zamenjavo podrejenih obveznic za novo izdane delnice, je sedem članov upravnega odbora družbe Banca Carige, vključno s predsednikom, podpredsednikom in generalnim direktorjem,23. decembra 2018 oziroma 2. januarja 2019 odstopilo s takojšnjim učinkom. Na podlagi statuta družbe Banca Carige in upoštevnih določb italijanskega prava je zaradi teh odstopov prišlo do odstavitve upravnega odbora. V skladu s tem statutom so štirje člani upravnega odbora, ki niso odstopili, ostali na položaju, da bi zagotovili tekoče upravljanje družbe Banca Carige.

14

ECB je 1. januarja 2019 sprejela sklep o imenovanju začasne uprave, na podlagi katerega, prvič, je bil upravni odbor družbe Banca Carige odpoklican, nekdanji člani upravnega odbora pa so bili zamenjani s tremi začasnimi upravitelji, drugič, je bil nadzorni svet družbe Banca Carige odpoklican, nekdanji člani tega nadzornega sveta pa so bili zamenjani s tremi drugimi osebami, ter tretjič, so bile naloge sprejemanja ukrepov za zagotavljanje, da bo družba Banca Carige ponovno trajno izpolnjevala premoženjske zahteve, dodeljene novim organom.

15

ECB je 29. marca 2019 sprejela sklep o podaljšanju.

16

ECB je s sklepom z dne 30. septembra 2019 imenovanje začasne uprave v družbi Banca Carige podaljšala do 31. decembra 2019. S sklepom z dne 20. decembra 2019 je navedeno imenovanje začasne uprave dodatno podaljšala do 31. januarja 2020, da bi omogočila dokončanje postopka povečanja lastnega kapitala družbe Banca Carige.

17

F. Corneli je 12. julija 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti sklepa o imenovanju začasne uprave in „vseh nadaljnjih ali poznejših aktov“, vključno zlasti s sklepom o podaljšanju in poznejšimi sklepi o novem podaljšanju imenovanja začasne uprave v družbi Banca Carige.

18

ECB je 2. oktobra 2019 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti te tožbe, s sklepom Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2020 pa je bilo odločanje o tem ugovoru pridržano za končno odločbo.

19

S sklepom z dne 24. junija 2020 je bila Komisiji dovoljena intervencija v podporo predlogom ECB.

20

Splošno sodišče je, kar zadeva dopustnost tožbe, v točkah od 22 do 28 izpodbijane sodbe najprej preučilo, ali je predlog za razglasitev ničnosti različnih sklepov ECB, navedenih v točki 17 te sodbe, v celoti skladen s formalnimi zahtevami iz členov 76 in 86 Poslovnika Splošnega sodišča ter ali so akti, katerih razglasitev ničnosti se predlaga, obstajali in so posegali v položaj F. Corneli. Na podlagi te preučitve je v točki 29 izpodbijane sodbe navedlo, da je tožba F. Corneli dopustna v delu, v katerem se nanaša na sporna sklepa, ni pa dopustna glede „vseh nadaljnjih ali poznejših aktov“, vključno s sklepi, ki jih je ECB sprejela po vložitvi te tožbe in s katerimi je bilo trajanje imenovanja začasne uprave v družbi Banca Carige ponovno podaljšano.

21

Splošno sodišče je nato pri odločanju o ugovoru nedopustnosti – ki ga je ob podpori Komisije vložila ECB in ki se je nanašal na neobstoj procesnega upravičenja F. Corneli – v točkah od 33 do 54 izpodbijane sodbe, na prvem mestu, obravnavalo vprašanje, ali se sporna sklepa na F. Corneli nanašata neposredno.

22

Kot je razvidno iz točk 34 in 35 navedene sodbe, je Splošno sodišče ugotovilo, da je bilo pravno razmerje med družbo Banca Carige in njenimi delničarji, med katerimi je bila tudi F. Corneli, brez kakršnega koli vmesnega akta spremenjeno s spornima sklepoma, ki sta sama spremenila pravice F. Corneli, da kot delničarka v skladu z veljavnimi pravili sodeluje pri upravljanju družbe Banca Carige. Natančneje, Splošno sodišče je ugotovilo, da so bile s tema sklepoma kršene pravice F. Corneli, da kot delničarka voli poslovodne in nadzorne organe družbe Banca Carige, da skliče skupščino delničarjev in da določi dnevni red ter spremeni pogoje, pod katerimi lahko delničarji, kot je F. Corneli, uveljavljajo odgovornost poslovodnih in nadzornih organov.

23

Splošno sodišče je – potem ko je zavrnilo nasprotne trditve ECB in Komisije – v točki 54 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se sporna sklepa na F. Corneli nanašata neposredno.

24

Na drugem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 55 do 76 izpodbijane sodbe preučilo vprašanje, ali se sporna sklepa na F. Corneli nanašata posamično. Kot je razvidno iz točk od 58 do 64 navedene sodbe, je Splošno sodišče ugotovilo, da so bila merila, določena s sodbo z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17), kar zadeva F. Corneli, izpolnjena, glede na to, po eni strani, da jo je bilo kot delničarko družbe Banca Carige v času sprejetja spornih sklepov mogoče opredeliti, ker je bil na dan sprejetja spornih sklepov določen seznam delničarjev, na položaj katerih naj bi ta sklepa vplivala, in to še toliko bolj, kar zadeva sklep o imenovanju začasne uprave, ki je bil sprejet na dan, ko so bile kreditne institucije zaprte, tako da tistega dne z delnicami ni bilo mogoče trgovati. Po drugi strani pa je Splošno sodišče ugotovilo, da so bili delničarji družbe Banca Carige, med katerimi je bila tudi F. Corneli, zaradi sprejetja spornih sklepov osebno prizadeti, in sicer zaradi svoje vloge, ki je bila značilna za njih same, to je vloge imetnikov delnic v kapitalu družbe Banca Carige, ki jim je bilo s tema sklepoma preprečeno uresničevanje nekaterih pravic, ki izhajajo iz teh delnic.

25

Splošno sodišče je v točki 63 izpodbijane sodbe med drugim navedlo, da je bila F. Corneli med delničarji, ki so glasovali proti predlogu, ki je bil 22. decembra 2018 predložen skupščini delničarjev, pri čemer je to glasovanje, čeprav je bila z njim izražena le zahteva za odlog, povzročilo odstop članov upravnega odbora in nato odpoklic tega upravnega odbora, družba Banca Carige pa se je zato znašla v položaju, ki je – v okoliščinah, ki jih je poznala – povzročil, kot je bilo navedeno v sklepu o imenovanju začasne uprave, intervencijo ECB in preklic funkcij skupščine delničarjev in torej delničarjem onemogočil, da bi z glasovanjem vplivali na strategijo upravljanja družbe Banca Carige.

26

Splošno sodišče je po zavrnitvi ugovorov ECB in Komisije v točki 76 izpodbijane sodbe presodilo, da se sporna sklepa na F. Corneli nanašata posamično in da zato ta izpolnjuje zahteve, ki so neločljivo povezane s procesnim upravičenjem.

27

Na tretjem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 77 do 82 izpodbijane sodbe zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila ECB in ki se je nanašal na neobstoj pravnega interesa F. Corneli. V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 81 navedene sodbe opozorilo, da je F. Corneli v utemeljitev tožbe navedla vpliv spornih sklepov na pravice, ki jih je imela osebno kot delničarka družbe Banca Carige, zlasti na pravico sklicati skupščino delničarjev, da bi predlagala vložitev tožbe, ali na pravico, da se na dnevni red take skupščine doda točka v tem smislu. Splošno sodišče je v točki 82 izpodbijane sodbe iz tega sklepalo, da če bi bila sporna sklepa razglašena za nična, učinek na položaj delničarjev ne bi bil enak učinku, ki bi ga imela razglasitev ničnosti teh sklepov na položaj družbe Banca Carige, in da bi zato F. Corneli, če bi ukrepala na podlagi učinka, ki ga imata ta sklepa na njene pravice, lahko izkazala ločen pravni interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti navedenih sklepov, ki se ne bi prekrival s pravnim interesom družbe Banca Carige.

28

Zato je Splošno sodišče tožbo razglasilo za dopustno in jo vsebinsko preučilo. F. Corneli je v utemeljitev tožbe navedla sedem tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na kršitev pravil o sorazmernosti, drugi na kršitev obveznosti obrazložitve in pravice do izjave, tretji na to, da so bile osebe, ki so prej opravljale pomembne funkcije v direkciji in upravi družbe Banca Carige, imenovane za začasne upravitelje, četrti na napačno uporabo prava pri določitvi pravne podlage, uporabljene za sprejetje spornih sklepov, peti na to, da je ECB težave v zvezi z upravljanjem poskušala rešiti z imenovanjem oseb, ki so jih ustvarile, šesti na kršitev, po eni strani, pravil o pravicah delničarjev in, po drugi strani, temeljnih načel glede varstva lastnine in prihrankov, glede svobode zasebne gospodarske pobude ter glede samoodločanja državljana pri osebnih odločitvah, in sedmi na to, da je imenovanje začasne uprave neprimeren ukrep za rešitev ugotovljenega problema.

29

Splošno sodišče se je odločilo, da bo najprej preučilo četrti tožbeni razlog, ki se je nanašal na napačno uporabo prava pri določitvi pravne podlage, uporabljene za sprejetje spornih sklepov. Kot je razvidno iz točke 86 izpodbijane sodbe, je F. Corneli s tem tožbenim razlogom trdila, da je ECB napačno uporabila pravo, ker je sporna sklepa oprla na člen 70(1) enotnega besedila o bančništvu, čeprav se ta določba ne nanaša na položaj, naveden v utemeljitev imenovanja začasne uprave v družbi Banca Carige, in sicer na „znatno poslabšanje“ položaja te družbe.

30

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 95 izpodbijane sodbe iz primerjalne analize določb člena 69q(1)(b) in člena 70 enotnega besedila o bančništvu sklepalo, da drugonavedeni člen ne določa odpoklica upravnih ali nadzornih organov bank in imenovanja začasne uprave v primeru posebej znatnega poslabšanja položaja zadevne banke ali bančne skupine.

31

Tako je Splošno sodišče v točki 100 navedene sodbe ugotovilo, da je ECB kršila člen 70 enotnega besedila o bančništvu, ker se je pri odreditvi odpoklica upravnih oziroma nadzornih organov družbe Banca Carige, pri imenovanju začasne uprave v tej družbi in pri ohranjanju te uprave v obdobju, navedenem v sklepu o podaljšanju, sklicevala na znatno poslabšanje položaja družbe Banca Carige, čeprav ta pogoj v tej določbi ni bil določen.

32

Splošno sodišče je iz razlogov, navedenih v točkah od 102 do 108 izpodbijane sodbe, zavrnilo trditev ECB in Komisije, da je treba člen 70 enotnega besedila o bančništvu, ker je imenovanje začasne uprave določeno v členu 29 Direktive 2014/59, razlagati v smislu te določbe, ki jo je bilo treba prenesti v italijansko pravo. V zvezi s tem je Splošno sodišče, kot je razvidno iz točk 106 in 107 izpodbijane sodbe, opozorilo, da obveznost skladne razlage nacionalnega prava ne more biti podlaga za razlago, ki bi bila v nasprotju z izrazi, uporabljenimi v nacionalni določbi za prenos direktive. Po mnenju Splošnega sodišča bi bil torej rezultat tak, če bi se v obravnavani zadevi uporabila ta metoda razlage.

33

Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 111 do 113 izpodbijane sodbe zavrnilo trditev, ki sta jo na obravnavi pred njim navedli ECB in Komisija, in sicer da mora ECB, kadar na podlagi bančnih predpisov deluje kot pristojni organ, poleg nacionalnega prava uporabiti tudi vsa pravila prava Unije, vključno s tistim iz Direktive 2014/59, ki določa imenovanje začasne uprave v primeru znatnega poslabšanja položaja zadevne institucije.

34

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 112 izpodbijane sodbe navedlo, da iz člena 4(3) Uredbe št. 1024/2013 izhaja, da je treba, kadar pravo Unije – ki ga je treba upoštevati pri opravljanju nalog, zaupanih ECB – vključuje direktive, uporabiti nacionalno pravo, s katerim je ta direktiva prenesena. Po mnenju Splošnega sodišča te določbe ni mogoče razumeti tako, da vsebuje dva različna vira obveznosti, in sicer celotno pravo Unije, vključno z direktivami, čemur bi bilo treba dodati nacionalno pravo, s katerim so bile te direktive prenesene. Splošno sodišče je menilo, da bi taka razlaga predpostavljala, da se obseg nacionalnih določb razlikuje od obsega direktiv, ki naj bi bile s temi nacionalnimi določbami prenesene v nacionalno pravo, in da sta v takem primeru obe vrsti predpisov za ECB zavezujoči kot ločena normativna vira, kar bi bilo v nasprotju s členom 288 PDEU. Splošno sodišče je poleg tega opozorilo na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero direktiva sama po sebi ne more ustvariti obveznosti za posameznika in se torej v zvezi s posameznikom na direktivo kot tako ni mogoče sklicevati.

35

V teh okoliščinah je Splošno sodišče v točki 113 izpodbijane sodbe razsodilo, da napake, ki jo je ECB storila pri uporabi člena 70 enotnega besedila o bančništvu, ni mogoče odpraviti s prosto razlago besedil, ki bi omogočala rekonstrukcijo pogojev za uporabo določb, ki so bile v Direktivi 2014/59 in nacionalnem pravu zasnovane različno. Splošno sodišče je zato ugodilo tožbenemu razlogu, ki se je nanašal na napačno uporabo prava pri določitvi pravne podlage, uporabljene za sprejetje spornih sklepov, in je sporna sklepa razglasilo za nična, ne da bi preučilo druge tožbene razloge, ki jih je navedla F. Corneli.

36

ECB s pritožbo v zadevi C‑777/22 P Sodišču predlaga, naj:

37

Komisija s pritožbo v zadevi C‑789/22 P Sodišču predlaga, naj:

38

F. Corneli v odgovoru na pritožbo Sodišču predlaga, naj:

39

Komisija v odgovoru na pritožbo v zadevi C‑777/22 P navaja, da v celoti podpira predloge ECB in predlaga, naj se tem predlogom ugodi.

40

S sklepom predsednika Sodišča z dne 8. februarja 2023 sta bili zadevi C‑777/22 P in C‑789/22 P združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

41

S sklepom predsednika Sodišča z dne 17. aprila 2023 je bila Italijanski republiki na njen predlog dovoljena intervencija v podporo predlogom ECB in Komisije v zadevah C‑777/22 P in C‑789/22 P.

42

Italijanska republika v intervencijski vlogi Sodišču predlaga, naj ugodi pritožbama ECB in Komisije ter naj zato ničnostno tožbo, ki jo je vložila F. Corneli, razglasi za nedopustno ali, podredno, zavrne kot neutemeljeno.

43

ECB in Italijanska republika sta v skladu s členom 16, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije 3. oziroma 6. novembra 2023 predlagali, naj se ti združeni zadevi dodelita velikemu senatu, s čimer se je Sodišče seznanilo 7. maja 2024.

44

ECB v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑777/22 P navaja dva pritožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče izkrivilo dejstva glede domnevnih pravic, ki bi jih F. Corneli lahko uveljavljala kot delničarka družbe Banca Carige, drugi pa na napačno uporabo prava pri razlagi člena 70 enotnega besedila o bančništvu.

45

Komisija v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑789/22 P navaja pet pritožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 263 PDEU, ker je Splošno sodišče ugotovilo, da se sporna sklepa neposredno in posamično nanašata na F. Corneli, drugi na kršitev člena 84 Poslovnika Splošnega sodišča in prepoved, da se po uradni dolžnosti preizkusi ničnostni razlog, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost izpodbijanega akta, tretji na kršitev člena 4(3) Uredbe št. 1024/2013 in člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu, četrti na kršitev člena 288, tretji odstavek, PDEU, ker je Splošno sodišče ugotovilo, da člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu ni mogoče razlagati v skladu s členom 29 Direktive 2014/59, peti pa na kršitev tako člena 288, drugi in tretji odstavek, PDEU kot člena 4(3) Uredbe št. 1024/2013, ker je Splošno sodišče menilo, da se ECB ne more opreti na določbe direktiv, ki imajo neposredni učinek, in da mora uporabiti nacionalno ureditev, ki je v nasprotju z direktivami.

46

Italijanska republika v intervencijski vlogi navaja, da podpira vse pritožbene razloge, ki sta jih navedli ECB in Komisija, razen petega pritožbenega razloga Komisije, glede katerega ni zavzela stališča.

47

ECB in Komisija ob podpori Italijanske republike s prvima pritožbenima razlogoma izpodbijata obrazložitev izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče ugotovilo, da je F. Corneli imela procesno upravičenje, ker se sporna sklepa nanjo nanašata neposredno in posamično, in da je imela tudi zahtevani pravni interes, tako da je bila njena tožba dopustna. Prvi pritožbeni razlog ECB je sestavljen iz štirih delov, prvi pritožbeni razlog Komisije pa iz treh delov.

48

Prva dva dela prvega pritožbenega razloga ECB in prvi del prvega pritožbenega razloga Komisije se nanašajo na točki 34 in 35 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče menilo, da se sporna sklepa na F. Corneli nanašata neposredno, ker učinki teh dveh sklepov na družbo in njene organe vplivajo enako kot na položaj vsakega delničarja te družbe, vključno s tistimi delničarji, ki imajo – tako kot F. Corneli – minimalni odstotek kapitala. ECB v zvezi s tem v prvem delu prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo dejstva. Poleg tega ECB v drugem delu prvega pritožbenega razloga, Komisija pa v prvem delu prvega pritožbenega razloga navajata, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.

49

Ti instituciji poudarjata, da pravice, naštete v točki 34 izpodbijane sodbe, ne pripadajo vsakemu delničarju posamično, in menita, da se je Splošno sodišče oprlo na napačno razlago upoštevnih določb italijanskega prava in statuta družbe Banca Carige. Iz teh določb in statuta naj bi izhajalo, prvič, da je pravica do predložitve seznamov za volitve članov upravnega odbora in nadzornega odbora pridržana delničarjem, ki imajo v lasti vsaj 1 % navadnih delnic, drugič, da pravica do izvolitve članov teh organov pripada skupščini delničarjev, tretjič, da pravico do sklica skupščine delničarjev in določitve njenega dnevnega reda lahko izvršuje le skupina delničarjev, ki predstavlja 5 % osnovnega kapitala družbe, in četrtič, da lahko tožbo zaradi ugotovitve odgovornosti zoper upravitelje družbe vloži le skupščina delničarjev ali skupina delničarjev, ki predstavlja 2,5 % osnovnega kapitala družbe.

50

ECB poleg tega trdi, da je ta spor podoben sporu v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 7. julija 2020, Albert in drugi proti Madžarski (CE:ECHR:2020:0707JUD000529414), v kateri je navedeno sodišče po mnenju ECB presodilo, da se učinki aktov, obravnavanih v tej zadevi, ne nanašajo neposredno na tožeče stranke v navedeni zadevi, namreč na delničarje dveh bank, temveč na ti dve banki sami, saj so na njune delničarje učinkovali le posredno in postransko.

51

ECB in Komisija ob podpori Italijanske republike s tretjim in drugim delom prvih pritožbenih razlogov grajata točke 58, od 61 do 63, 74 in 75 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče preučilo vprašanje, ali se sporna sklepa na F. Corneli nanašata posamično.

52

V zvezi s tem Splošnemu sodišču očitata, da ni upoštevalo sodne prakse, navedene v točki 56 izpodbijane sodbe. Zgolj to, da je bilo delničarje družbe Banca Carige mogoče opredeliti 1. januarja 2019, to je na dan, ko so bili trgi zaprti, naj ne bi pomenilo, da se je sklep o imenovanju začasne uprave, sprejet istega dne, na te delničarje nanašal posamično. Enako naj bi veljalo za sklep o podaljšanju, ki naj ne bi bil sprejet na dela prost dan, kot naj bi priznalo Splošno sodišče samo. Imenovanje začasne uprave naj bi se nanašalo na družbo Banca Carige, ki je naslovnik spornih sklepov, ter na njene upravitelje, in ne na njene delničarje. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi pojasnilo, zakaj naj bi glasovanje F. Corneli proti predlogu resolucije, ki je bil predložen skupščini delničarjev, povzročilo individualizacijo te osebe na podoben način, kot je tisti, ki je povzročil individualizacijo naslovnikov spornih sklepov.

53

Poleg tega naj na podlagi obrazložitve, navedene v točkah 74 in 75 izpodbijane sodbe, ne bi bilo mogoče šteti, da je F. Corneli spadala v „zaprto skupino“ v smislu sodne prakse Sodišča, navedene v točki 71 navedene sodbe. Sodba z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873), ki jo je Splošno sodišče navedlo v točki 74 izpodbijane sodbe, naj v tem primeru ne bi bila upoštevna, ker sporna sklepa nista predpisa.

54

Splošneje, sodna praksa Sodišča glede „zaprtih skupin“ naj bi se razvila v posebnih okoliščinah zadev, v katerih so se splošni akti Unije dejansko nanašali le na majhno število subjektov, tako da jih je bilo mogoče takoj opredeliti. Približno 35.000 delničarjev družbe Banca Carige pa naj ne bi bilo mogoče razumno šteti za takšno omejeno skupino gospodarskih subjektov. Poleg tega naj se ta sodna praksa ne bi uporabljala, kadar je osebe, na katere se akt nanaša, mogoče določiti na podlagi pravno ali dejansko objektivnega položaja, ki je določen v samem zadevnem aktu. Tako naj bi bilo tudi v primeru F. Corneli in vseh drugih delničarjev družbe Banca Carige.

55

ECB in Komisija ob podpori Italijanske republike s četrtim in tretjim delom prvih pritožbenih razlogov trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da je imela F. Corneli pravni interes, ki se zahteva za vložitev ničnostne tožbe zoper sporna sklepa. Sodišče naj bi tak pravni interes le izjemoma priznalo delničarjem družbe, ki je naslovnica akta institucije Unije, in sicer kadar je tak akt povzročil tudi spremembo statuta zadevne družbe ali je imel velike neposredne učinke zaplembne narave v škodo delničarjev. Vzpostavitev prehodne strukture upravljanja banke naj ne bi bila tak izjemen primer.

56

Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi dokazalo, da sta sporna sklepa takšna, da bi škodljivo vplivala na interese F. Corneli. Na eni strani naj bi Splošno sodišče v točki 81 izpodbijane sodbe vsakemu delničarju napačno dodelilo pravice, ki naj bi pripadale kvalificiranim manjšinskim delničarjem. Po drugi strani pa je v točki 82 navedene sodbe navedlo, da obstajajo razlike med tem, kako morebitna razglasitev ničnosti spornih sklepov učinkuje na družbo Banca Carige in kako na njene delničarje, ne da bi te razlike opredelilo. Komisija je še navedla, da Splošno sodišče ni po uradni dolžnosti preučilo, ali je morebitni pravni interes F. Corneli še vedno obstajal po koncu obdobja začasne uprave družbe Banca Carige.

57

F. Corneli izpodbija dopustnost prvega pritožbenega razloga ECB, z obrazložitvijo, da ECB ni pojasnila, ali se je sklicevala na napačno uporabo prava ali na izkrivljanje dejstev. Vsekakor F. Corneli meni, da je treba tako prvi pritožbeni razlog ECB kot prvi pritožbeni razlog Komisije zavrniti kot neutemeljena.

58

Kar zadeva dopustnost prvega pritožbenega razloga ECB iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, iz člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter iz člena 168(1)(d) in člena 169(2) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane točke sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, ki ta predlog posebej utemeljujejo, sicer pritožba oziroma zadevni razlog nista dopustna (sodba z dne 23. novembra 2021, Svet/Hamas, C‑833/19 P, EU:C:2021:950, točka 50 in navedena sodna praksa).

59

V obravnavani zadevi prvi pritožbeni razlog ECB te zahteve izpolnjuje, tako da je dopusten, s čimer – v nasprotju s tem, kar v bistvu trdi F. Corneli – ni mogoče izpodbiti okoliščine, da ECB Splošnemu sodišču očita hkrati napačno uporabo prava in izkrivljanje dejstev.

60

Kar zadeva vsebinsko preučitev prvih pritožbenih razlogov ECB in Komisije, je treba opozoriti, da je dopustnost tožbe, ki jo na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU vloži fizična ali pravna oseba zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, pogojena s tem, da se ji prizna procesno upravičenje, ki obstaja v dveh primerih. Po eni strani je takšno tožbo mogoče vložiti, če se ta akt nanjo nanaša neposredno in posamično. Po drugi strani pa lahko taka oseba vloži tožbo zoper predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, če se ta predpis nanjo nanaša neposredno (sodba z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 59).

61

Ker obravnavani zadevi ne spadata pod drugi primer, je treba preveriti, ali je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da se sporna sklepa na F. Corneli nanašata neposredno in posamično.

62

Na prvem mestu, kar zadeva vprašanje, ali sta se ta sklepa na F. Corneli nanašala neposredno, iz ustaljene sodne prakse, na katero je Splošno sodišče prav tako opozorilo v točki 33 izpodbijane sodbe, izhaja, da pogoj, v skladu s katerim se mora sklep, ki je predmet tožbe, na fizično ali pravno osebo nanašati neposredno, kot je določeno v členu 263, četrti odstavek, PDEU, zahteva izpolnitev dveh kumulativnih meril, in sicer da ima na eni strani izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika ter da na drugi strani naslovnikom tega ukrepa, ki jim je naložena njegova izvedba, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije, brez uporabe drugih vmesnih pravil (sodba z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi, C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923, točka 103 in navedena sodna praksa).

63

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 34 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so bile s spornima sklepoma kršene pravice delničarjev družbe Banca Carige, med katerimi je bila tudi F. Corneli. Po eni strani, po mnenju Splošnega sodišča sta ta sklepa posegala v pravico teh delničarjev, da volijo vodstvene in nadzorne organe te banke, ter v njihovo pravico, da skličejo skupščino delničarjev in določijo njen dnevni red. Po drugi strani pa naj bi vplivala na pogoje, pod katerimi bi lahko delničarji družbe Banca Carige uveljavljali odgovornost vodstvenih in nadzornih organov te družbe, saj bi bilo civilne tožbe proti začasnim upraviteljem, ki jih je imenovala ECB, mogoče vložiti le v primeru naklepa ali hude malomarnosti in le z dovoljenjem ECB, medtem ko bi lahko tožbe zaradi odgovornosti proti članom razpuščenih organov družbe Banca Carige ali proti njenemu generalnemu direktorju vložili le začasni upravitelji, kar bi skupščini delničarjev ali delničarjem, ki so imeli skupaj določen delež osnovnega kapitala, odvzelo pravico do vložitve take tožbe.

64

Na podlagi teh ugotovitev je Splošno sodišče v točki 35 izpodbijane sodbe menilo, da je bilo pravno razmerje med družbo Banca Carige in njenimi delničarji, med katerimi je bila F. Corneli, brez kakršnega koli vmesnega akta spremenjeno s spornima sklepoma, ki sta se zato na F. Corneli nanašala neposredno.

65

ECB in Komisija v podporo svojim trditvam glede tega, da je v točkah 34 in 35 izpodbijane sodbe napačno uporabljeno pravo, Splošnemu sodišču očitata, da ni upoštevalo dejstva, da so pravico predložitve seznama kandidatov za izvolitev članov upravnega odbora in nadzornega odbora družbe Banca Carige, pravico sklicati skupščino te banke in pravico vložitve tožbe zaradi odgovornosti zoper člane upravnih in nadzornih organov navedene banke lahko uveljavljali le delničarji, ki so imeli posamično ali skupaj delež kapitala družbe Banca Carige, ki je bil večji od deleža, ki ga je imela F. Corneli.

66

F. Corneli pa je bila od imenovanja začasne uprave v družbi Banca Carige in dokler je ta položaj trajal, prikrajšana vsaj za možnost izvrševanja pravice, ki jo je imela kot delničarka te banke, da se poveže z drugimi delničarji te banke, da bi skupaj uveljavljali eno ali drugo od pravic, navedenih v prejšnji točki. Gre za vpliv na pravni položaj F. Corneli, ki izhaja neposredno iz sprejetja spornih sklepov, ki v zvezi s tem naslovniku teh sklepov ne puščata nobene možnosti proste presoje, tako da so bili pogoji iz sodne prakse, navedene v točki 62 te sodbe, izpolnjeni, kot je Splošno sodišče pravilno presodilo.

67

Poleg tega je treba, kar zadeva prvi del prvega pritožbenega razloga ECB, ki se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče izkrivilo upoštevne določbe italijanskega prava ali statuta družbe Banca Carige, opozoriti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 13. julija 2023, Komisija/CK Telecoms UK Investments, C‑376/20 P, EU:C:2023:561, točka 142 in navedena sodna praksa).

68

V obravnavani zadevi – v nasprotju s tem, kar trdi ECB – iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je Splošno sodišče menilo, da bi F. Corneli na podlagi upoštevnih določb italijanskega prava ali statuta banke lahko sama uveljavljala katero od pravic, naštetih v točki 34 izpodbijane sodbe. Nasprotno, Splošno sodišče je v odgovor na trditev, ki sta jo pred njim navedli ECB in Komisija ter ki se je nanašala na to, da pravice, na katere naj bi sporna sklepa domnevno vplivala, ne pripadajo vsakemu delničarju zadevne družbe posamično, ampak pripadajo skupščini delničarjev te družbe, v točkah 44 in 45 izpodbijane sodbe poudarilo, da se pri tej trditvi ne upošteva vsaj glasovalna pravica, ki vsakemu delničarju omogoča, da posamično sodeluje na volitvah članov vodstvenih in nadzornih organov družbe Banca Carige, to je pravica, ki bi morala biti predmet sodnega varstva in ki je po imenovanju začasne uprave v družbi Banca Carige ni bilo več mogoče uresničevati.

69

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kot je povzeta v prejšnji točki, je razvidno, da je Splošno sodišče ustrezno upoštevalo dejstvo, da je bilo nekatere sklepe, navedene v točki 34 izpodbijane sodbe, na podlagi veljavnih določb italijanskega prava ali statuta banke mogoče sprejeti le kolektivno, in sicer bi jih lahko sprejela skupščina delničarjev družbe Banca Carige ali pa njeni delničarji, ki imajo določen delež njenega kapitala. Vendar je Splošno sodišče vsebinsko pravilno ugotovilo, da na podlagi te okoliščine ni mogoče šteti, da se sporna sklepa na določenega delničarja, kot je F. Corneli, ne nanašata neposredno.

70

Nazadnje, upoštevanje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 7. julija 2020, Albert in drugi proti Madžarski (CE:ECHR:2020:0707JUD000529414), na katero se sklicuje ECB, ne more omajati ugotovitve, da sta se sporna sklepa na F. Corneli nanašala neposredno.

71

Evropsko sodišče za človekove pravice se je namreč pri ugotovitvi, da tožeče stranke iz zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, ki so bile delničarke dveh madžarskih hranilnic, niso mogle zahtevati statusa „žrtve“ v smislu člena 34 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, oprlo na razlikovanje, ki ga je v svoji sodni praksi izoblikovalo glede razlikovanja med ukrepi, ki vplivajo na interese gospodarske družbe, in ukrepi, ki posegajo v pravice, povezane s statusom delničarja te gospodarske družbe.

72

Navedeno sodišče je s tem, da je razsodilo, da zakonodaja, ki je bila obravnavana v navedeni zadevi, spada v prvo kategorijo ukrepov, uporabilo splošno načelo – ki izhaja iz njegove sodne prakse in na katero je opozorilo v točki 124 navedene sodbe – v skladu s katerim se delničarji družbe ne morejo sklicevati na status „žrtve“ v zgoraj navedenem smislu aktov ali ukrepov, ki vplivajo na njihovo družbo. V zvezi s tem je navedeno sodišče v točki 151 iste sodbe med drugim v bistvu navedlo, da ta zakonodaja delničarjem teh dveh zadevnih bank ni preprečila, četudi le začasno, izvrševanja pravic, ki jih imajo kot delničarji.

73

Ti preudarki, ki so se nanašali na merila, na podlagi katerih se je mogoče sklicevati na status „žrtve“ v smislu člena 34 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, niso upoštevni za presojo, ali se v obravnavani zadevi sporna sklepa na F. Corneli nanašata posamično.

74

Na drugem mestu, glede vprašanja, ali sta se sporna sklepa na F. Corneli nanašala posamično, kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 56 izpodbijane sodbe, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko subjekti, ki niso naslovniki sklepa, trdijo, da se ta nanje nanaša posamično v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, le, če akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in jih zato individualizira podobno kot naslovnika (glej sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, str. 223, in z dne 4. oktobra 2024, Komisija in Svet/Front Polisario, C‑779/21 P in C‑799/21 P, EU:C:2024:835, točka 107 in navedena sodna praksa).

75

Res pa je, da možnost, da se bolj ali manj natančno opredeli število ali celo identiteta pravnih subjektov, za katere se ukrep uporablja, nikakor ne pomeni, da je treba za te subjekte šteti, da se ta ukrep posamično nanaša nanje, ker do te uporabe pride na podlagi pravno ali dejansko objektivnega položaja, ki je določen v zadevnem aktu (sodba z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 157 in navedena sodna praksa).

76

Vendar je treba v primeru, kadar akt zadeva skupino oseb, ki so bile opredeljene ali opredeljive na dan, ko je bil ta akt sprejet, in glede na merila, ki so značilna za člane te skupine, za te osebe šteti, da se navedeni akt nanje nanaša posamično (sodba z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 158 in navedena sodna praksa).

77

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče, kot je razvidno iz točk od 56 do 59 izpodbijane sodbe, ugotovilo, da se sporna sklepa na F. Corneli nanašata posamično, ker je kot delničarka družbe Banca Carige izpolnjevala dva pogoja. Po eni strani je bila del skupine, katere člani so bili opredeljeni ali opredeljivi ob sprejetju spornih sklepov, po drugi strani pa je ta opredelitev lahko temeljila na merilih, značilnih za člane te skupine, in sicer na dejstvu, da so imeli delnice v kapitalu te banke in da jim je bilo zaradi teh sklepov onemogočeno uresničevanje nekaterih pravic, ki izhajajo iz teh delnic.

78

Splošno sodišče je glede tega drugega pogoja v točki 61 izpodbijane sodbe navedlo, da je F. Corneli pred sprejetjem spornih sklepov pridobila pravice iz svojih delnic in da so bile te pravice kršene v obdobju, v katerem sta se sporna sklepa uporabljala. Natančneje, Splošno sodišče se je v točki 62 navedene sodbe sklicevalo na prekinitev funkcij skupščine delničarjev družbe Banca Carige, s čimer je bila, kot prvi učinek sklepa o imenovanju začasne uprave, delničarjem te banke odvzeta možnost, da bi uveljavljali svoje stališče glede predlogov, ki so jih zadevali.

79

Ta obrazložitev izpodbijane sodbe pomeni pravilno uporabo sodne prakse Sodišča, navedene v točkah od 74 do 76 te sodbe, in s to obrazložitvijo torej pravo ni bilo napačno uporabljeno. S trditvami, s katerimi sta ECB in Komisija grajali navedeno obrazložitev, te ugotovitve torej ni mogoče ovreči.

80

Prvič, čeprav je Splošno sodišče v točki 58 izpodbijane sodbe res navedlo, da je bil sklep o imenovanju začasne uprave sprejet 1. januarja, to je na dan, ko so bile kreditne institucije zaprte in z deleži delničarjev družbe Banca Carige v njenem kapitalu ni bilo mogoče trgovati, se pri ugotovitvi, da se sporna sklepa na F. Corneli nanašata posamično, ni oprlo zgolj na to okoliščino, kar dokazuje dejstvo, da je ugotovilo, da se na F. Corneli posamično nanaša tudi sklep o podaljšanju, ki – kot je Splošno sodišče ugotovilo v isti točki izpodbijane sodbe – ni bil sprejet na dela prost dan.

81

Povedano drugače, točke 58 izpodbijane sodbe ni mogoče razlagati v smislu, kot da je Splošno sodišče ugotovitev utemeljilo tako, da se je zlasti sklep o imenovanju začasne uprave na F. Corneli nanašal posamično zato, ker je bil sprejet na dela prost dan. Navedeno točko je treba razumeti, kot da je njen namen zgolj dodatno poudariti okoliščino, da je bilo delničarje družbe Banca Carige, na katere se ta sklep nanaša posamično, zaradi dejstva, da so bile borze na ta dan zaprte, še toliko lažje opredeliti.

82

Tudi točke 63 izpodbijane sodbe ni mogoče razlagati v smislu, kot da je Splošno sodišče o tem, da se sporna sklepa na F. Corneli nanašata posamično, odločilo na podlagi ugotovitve, da je bila med delničarji družbe Banca Carige, ki so na skupščini delničarjev 22. decembra 2018 glasovali proti, zlasti ker je v točki 63 pojasnilo, da je bila s tem glasovanjem „izražena le zahteva za odlog“. Splošno sodišče je s temi preudarki dejansko želelo poudariti pomembnost pravice F. Corneli, da se udeleži skupščine delničarjev družbe Banca Carige, in sicer pravice, ki je ni mogla uresničiti, dokler sta sporna sklepa veljala.

83

Drugič, v obravnavani zadevi se – v nasprotju s tem, kar trdita ECB in Komisija – uporablja sodna praksa Sodišča, navedena v točki 76 te sodbe, ki se nanaša na skupine oseb, ki so opredeljene ali opredeljive na podlagi meril, značilnih za člane zadevne skupine. Okoliščina, na katero se sklicujeta ECB in Komisija, da naj bi družba Banca Carige imela približno 35.000 delničarjev in da naj bi se na vse te delničarje sporna sklepa nanašala posamično, v zvezi s tem ni upoštevna. Uporaba te sodne prakse je odvisna zgolj od možnosti, ali je osebe, na katere akt vpliva, mogoče opredeliti na podlagi meril, značilnih za te osebe, in ne od večjega ali manjšega števila opredeljenih oseb.

84

Sodna praksa Sodišča, ki je navedena v točki 75 te sodbe in na katero se sklicujeta ECB in Komisija, se ne nanaša na primer, kakršen je ta v obravnavanih zadevah. Navedena sodna praksa se namreč nanaša na položaje, v katerih se ukrep uporabi na podlagi pravnega ali dejanskega položaja, opredeljenega v zadevnem aktu, tako da se po definiciji nanaša na splošne akte, kot je navedla generalna pravobranilka v točki 66 sklepnih predlogov, in ne na posamične akte, kot sta sporna sklepa.

85

Tretjič, glede očitkov zoper točki 74 in 75 izpodbijane sodbe zadostuje navesti, da je – kot je razvidno iz točk od 77 do 79 te sodbe – z obrazložitvijo, navedeno v točkah od 56 do 62 izpodbijane sodbe, pravno zadostno dokazano, da sta se sporna sklepa na F. Corneli nanašala posamično. V teh okoliščinah ti očitki, tudi če bi bili utemeljeni, ne morejo povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe in jih je treba zavrniti kot brezpredmetne, saj so usmerjeni zoper dodatne razloge iz te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2011, Anheuser‑Busch/Budějovický Budvar, C‑96/09 P, EU:C:2011:189, točka 211 in navedena sodna praksa).

86

Na tretjem mestu, kar zadeva pravni interes F. Corneli, je treba opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso vsaka ničnostna tožba, ki jo fizična ali pravna oseba vloži na podlagi člena 263 PDEU, temeljiti na pravnem interesu te osebe. Obstoj takega pravnega interesa predpostavlja, da lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta sama po sebi tej osebi prinese korist (sodba z dne 13. julija 2023, D & A Pharma/EMA, C‑136/22 P, EU:C:2023:572, točka 43 in navedena sodna praksa).

87

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 81 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je F. Corneli pri utemeljitvi pravnega interesa za izpodbijanje spornih sklepov sklicevala na vpliv teh sklepov na pravice, ki jih je imela osebno kot delničarka družbe Banca Carige, zlasti na pravico sklicati skupščino delničarjev, da bi predlagala vložitev tožbe, ali na pravico, da na dnevni red take skupščine doda točko v tem smislu.

88

Iz tega je Splošno sodišče v točki 82 izpodbijane sodbe sklepalo, da ni mogoče šteti, da bi bil v primeru razglasitve ničnosti spornih sklepov učinek te razglasitve ničnosti na položaj delničarjev enak učinku, ki bi ga ta razglasitev ničnosti imela na položaj družbe Banca Carige, in da je zato bila v obravnavani zadevi zahteva, da mora delničar imeti pravni interes, ki je ločen od pravnega interesa družbe, izpolnjena.

89

S to obrazložitvijo izpodbijane sodbe je pravno zadostno utemeljen obstoj pravnega interesa, ki se zahteva za utemeljitev, da je F. Corneli imela pravico vložiti ničnostno tožbo na podlagi člena 263 PDEU zoper sporna sklepa, dokler sta veljala.

90

Sklicevanje, navedeno v točki 81 izpodbijane sodbe, na pravico „sklicati skupščino delničarjev“ ali „dodati točko“ na dnevni red take skupščine – v nasprotju s tem, kar trdita ECB in Komisija – ne pomeni, da je Splošno sodišče F. Corneli priznalo pravice, ki niso bile predvidene v statutu družbe Banca Carige ali v upoštevnih določbah italijanskega prava. To sklicevanje je treba razlagati v povezavi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, v skladu s katero sta se sporna sklepa na F. Corneli nanašala neposredno. Navedeno sklicevanje, postavljeno v ta kontekst, je mogoče razumeti le tako, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da je F. Corneli imela pravni interes za izpodbijanje spornih sklepov, ker bi imenovanje začasne uprave v družbi Banca Carige v primeru razglasitve ničnosti teh sklepov prenehalo in bi F. Corneli ponovno pridobila pravico, da se poveže z drugimi delničarji te banke, zlasti da bi lahko sklicala skupščino delničarjev ali dodala točko na dnevni red te skupščine.

91

Točka 82 izpodbijane sodbe pa je logična posledica in potrditev točke 81 navedene sodbe, o čemer priča dejstvo, da se besedilo točke 82 začne z izrazom „tako“.

92

Na četrtem mestu, preučiti je treba trditev Komisije, v skladu s katero Splošno sodišče ni po uradni dolžnosti preverilo, ali je pravni interes F. Corneli obstajal tudi po koncu obdobja začasne uprave družbe Banca Carige.

93

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso pravni interes tožeče stranke glede predmeta tožbe obstajati ob vložitvi tožbe, sicer ta ni dopustna, in mora – tako kot predmet tožbe – obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar pomeni, da mora obstajati možnost, da ima lahko stranka, ki tožbo vloži, od izida te tožbe korist (sodbi z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 42, in z dne 21. decembra 2016, Komisija/Hansestadt Lübeck,C‑524/14 P, EU:C:2016:971, točka 26).

94

Stranka načeloma ohrani pravni interes za vložitev ničnostne tožbe, saj je ta lahko podlaga za morebitno tožbo zaradi ugotovitve odgovornosti. Verjetnost vložitve odškodninske tožbe je dovolj za utemeljitev takšnega pravnega interesa, če ta tožba ni hipotetična (sodba z dne 7. novembra 2018, BPC Lux 2 in drugi/Komisija, C‑544/17 P, EU:C:2018:880, točki 42 in 43 ter navedena sodna praksa).

95

Pravni interes lahko izhaja iz vsake tožbe pred nacionalnimi sodišči, v okviru katere lahko morebitna razglasitev ničnosti akta, izpodbijanega pred sodiščem Unije, tožeči stranki prinese korist (sodba z dne 7. novembra 2018, BPC Lux 2 in drugi/Komisija, C‑544/17 P, EU:C:2018:880, točka 44 in navedena sodna praksa).

96

Tožeča stranka mora dokazati svoj pravni interes, ki je bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči. Da bi bila ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, dopustna, je zlasti potrebno, da tožeča stranka ustrezno utemelji pravni interes, ki ga ima glede razglasitve ničnosti tega akta (sodba z dne 7. novembra 2018, BPC Lux 2 in drugi/Komisija, C‑544/17 P, EU:C:2018:880, točka 34 in navedena sodna praksa).

97

V obravnavani zadevi je iz točk 1 in 17 izpodbijane sodbe razvidno, da sta sporna sklepa 30. septembra 2019 prenehala učinkovati.

98

Res je, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 94 in 95 te sodbe, da ta okoliščina ne pomeni nujno, da sta pravni interes F. Corneli in s tem predmet spora pred Splošnim sodiščem med postopkom prenehala. Vendar bi Splošno sodišče moralo pred vsebinsko odločitvijo o zadevi, ki mu je bila predložena, po uradni dolžnosti preveriti, ali je bilo tako. Splošno sodišče je s tem, da tega ni storilo, napačno uporabilo pravo.

99

Vendar ta napačna uporaba prava sama po sebi ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe.

100

Kot je razvidno iz točk od 94 do 96 te sodbe, bi F. Corneli še naprej imela pravni interes za razglasitev ničnosti spornih sklepov, če bi ta razglasitev ničnosti lahko bila podlaga za morebitno odškodninsko tožbo.

101

F. Corneli pa je v odgovoru na pisno vprašanje, ki ji ga je postavilo Sodišče, v bistvu potrdila, da meni, da ji je zaradi odločitev, ki so jih sprejeli začasni upravitelji družbe Banca Carige, ki jih je imenovala ECB, nastala škoda, za katero je želela dobiti odškodnino. Po mnenju F. Corneli so te odločitve povzročile zmanjšanje vrednosti njenega deleža v kapitalu družbe Banca Carige in so navsezadnje – na podlagi obvezne javne prevzemne ponudbe, ki jo je dala družba BPR Banca SpA, ki je pridobila večinski delež v kapitalu družbe Banca Carige – privedle do obvezne prodaje delnic, ki jih je imela.

102

Iz odgovora F. Corneli je tudi razvidno, da namerava – tako pri Splošnem sodišču zoper ECB kot pri pristojnih nacionalnih sodiščih – vložiti odškodninske tožbe zoper druge fizične ali pravne osebe, ki so bile po sprejetju spornih sklepov vključene v začasno upravo družbe Banca Carige in nato v prodajo te družbe.

103

V zvezi s tem je treba navesti, da je ECB v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča potrdila, da so začasni upravitelji družbe Banca Carige med svojim mandatom dejansko sprejeli vrsto pomembnih odločitev, med drugim so 9. avgusta 2019 z več akterji podpisali zavezujoči okvirni sporazum o dokapitalizaciji družbe Banca Carige, pri čemer je ta akt 20. septembra 2019 potrdila izredna skupščina delničarjev družbe Banca Carige, ki so jo sklicali navedeni začasni upravitelji.

104

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, kot je ugotovila generalna pravobranilka v točkah 77 in 78 sklepnih predlogov, da glede na sodno prakso, navedeno v točki 94 te sodbe, pravnega interesa F. Corneli, da vloži tožbo zoper sporna sklepa, ni mogoče šteti za povsem hipotetičnega niti po koncu obdobja začasne uprave družbe Banca Carige in po tem, ko je F. Corneli prodala svoje delnice.

105

Zato, čeprav so med postopkom pred Splošnim sodiščem učinki spornih sklepov prenehali in je bila v družbi Banca Carige začasna uprava odpravljena, pravni interes F. Corneli za razglasitev ničnosti teh sklepov vseeno ni prenehal.

106

Glede na vse zgornje preudarke je treba prva pritožbena razloga ECB in Komisije zavrniti kot neutemeljena.

107

Komisija ob podpori ECB in Italijanske republike z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je F. Corneli v repliki pred Splošnim sodiščem prvič trdila, da ECB v skladu s členom 70 enotnega besedila o bančništvu ne more odrediti imenovanja začasne uprave v banki v primeru znatnega poslabšanja položaja te banke. F. Corneli naj bi namreč v točki 67 tožbe na prvi stopnji trdila ravno nasprotno, pri čemer naj bi člen 70 enotnega besedila o bančništvu razlagala enako kot ECB.

108

Po mnenju Komisije za pravilno razlago člena 70 enotnega besedila o bančništvu ni treba poznati celotnega besedila sklepa o imenovanju začasne uprave, do katerega je F. Corneli imela dostop šele po vložitvi tožbe. Komisija zato meni, da je F. Corneli šele v repliki pred Splošnim sodiščem prvič navedla nov tožbeni razlog, ki ni temeljil na pravnih in dejanskih okoliščinah, ki so bile razkrite med postopkom. Splošno sodišče naj bi s tem, da tega novega tožbenega razloga ni zavrglo kot nedopustnega, kršilo člen 84(1) svojega poslovnika.

109

F. Corneli trdi, da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

110

Iz člena 84(1) in (2) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da je treba tožbene razloge, ki so prvič navedeni v fazi replike in ki ne izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom, razglasiti za nedopustne. Vendar tožbenega razloga ali trditve, ki pomeni razširitev razloga, predhodno navedenega v vlogi, s katero se je začel postopek, ni mogoče razglasiti za nedopustnega zgolj zaradi prepozne vložitve (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2024, Kočner/Europol, C‑755/21 P, EU:C:2024:202, točka 41 in navedena sodna praksa).

111

V obravnavani zadevi je iz tožbe razvidno – ne da bi Komisija to izpodbijala v fazi pritožbe – da je F. Corneli v utemeljitev tožbe med drugim navedla tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je ECB kršila člen 70(1) enotnega besedila o bančništvu.

112

Res je, kot trdi Komisija, da je F. Corneli v repliki na prvi stopnji prvič trdila, da v primeru znatnega poslabšanja položaja banke na podlagi zadnjenavedene določbe ni mogoče imenovati začasne uprave v tej banki.

113

Vendar F. Corneli ni mogoče očitati, da je v fazi te replike navedla nov tožbeni razlog, saj je ta trditev v smislu sodne prakse, navedene v točki 110 te sodbe, pomenila dopolnitev tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu in ki ga je navedla v vlogi, s katero se je postopek začel. Čeprav je v tožbi med drugim zatrjevala, da ni bilo dokazano posebej veliko poslabšanje položaja Banca Carige, je v repliki navedla, da ta določba ne dopušča, da se v takem položaju za banko vzpostavi začasna uprava. F. Corneli je torej s tem le dopolnila svoje trditve, s katerimi je želela dokazati – kot je trdila že v tej tožbi – da je ECB sklep o imenovanju začasne uprave sprejela v nasprotju z navedeno določbo.

114

Zato vprašanje, ali je F. Corneli imela oziroma ni imela možnosti učinkovito navesti navedeno trditev, ne da bi imela dostop do celotnega besedila sklepa o imenovanju začasne uprave, ker je ta dokument pridobila šele po vložitvi tožbe, ni upoštevno.

115

Iz tega sledi, da Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je kršilo člen 84(1) svojega poslovnika, ker trditve F. Corneli, navedene v točki 112 te sodbe, ni po uradni dolžnosti zavrglo kot nedopustne zaradi prepozne vložitve. Zato je treba drugi pritožbeni razlog Komisije zavrniti kot neutemeljen.

116

ECB z drugim pritožbenim razlogom in Komisija s tretjim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da je ECB s sprejetjem spornih sklepov kršila člen 70 enotnega besedila o bančništvu.

117

Na prvem mestu, Komisija trdi, da je treba navedbo „v primeru kršitve ali nepravilnosti iz člena 69g(1)(b) [enotnega besedila o bančništvu]“ iz člena 70(1) tega besedila razumeti tako, da ne zajema le „resnih kršitev zakonskih, podzakonskih ali statutarnih določb“ in „resnih nepravilnosti pri upravljanju“, temveč tudi „posebej znatno poslabšanje položaja banke ali bančne skupine […]“, na kar se sklicuje tudi člen 69g(1)(b) enotnega besedila o bančništvu.

118

Na drugem mestu, ECB in Komisija trdita, da tudi kontekstualna in sistematična razlaga zadevnih določb govori v prid temu, da napotitev na člen 69q(1)(b) enotnega besedila o bančništvu v členu 70(1) tega besedila zajema tudi primer posebej znatnega poslabšanja položaja zadevne banke. Med „razrešitvijo“ v smislu prve od teh določb in „odpoklicem“ upravnih ali nadzornih organov banke v smislu druge določbe naj bi namreč obstajalo logično zaporedje. Zato naj bi bilo nerazumno šteti, da je italijanski zakonodajalec v primeru posebej znatnega poslabšanja položaja banke nameraval odobriti le prvi ukrep, ne pa drugega.

119

Na tretjem mestu, ECB in Komisija menita, da razlago člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu, ki jo zagovarjata, potrjujeta zgodovina nastanka te določbe in z njo povezano pripravljalno gradivo. Ta razlaga naj bi poleg tega ustrezala cilju, ki mu sledi italijanski zakonodajalec, in temu, da je treba spoštovati ustavo Italijanske republike. Člen 70(1) enotnega besedila o bančništvu naj bi namreč izhajal iz spremembe, uvedene z zakonsko uredbo z dne 16. novembra 2015, ki jo je italijanska vlada sprejela na podlagi pooblastila, ki ga je podelil italijanski parlament, da se zagotovi prenos direktiv Unije. Iz ustaljene sodne prakse Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) naj bi izhajalo, da mora ta vlada pri izvajanju tega pooblastila natančno upoštevati celotno pravo Unije. Poleg tega ECB in Komisija poudarjata, da razlago člena 70 enotnega besedila o bančništvu, ki jo zagovarjata, potrjuje tudi sodna praksa italijanskih sodišč.

120

Komisija s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo pravo Unije in natančneje člen 288, tretji odstavek, PDEU, ker je v točkah od 105 do 107 izpodbijane sodbe izključilo vsakršno možnost razlage člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu v skladu s členom 29 Direktive 2014/59. Po mnenju Komisije je sklicevanje – v točki 105 te sodbe – na razlago contra legem nacionalnega prava „semantično sporno“, saj izraza „contra legem“ ni mogoče uporabiti, kadar gre za razlago obsega napotitve z ene določbe na drugo, kot je to v primeru člena 70 enotnega besedila o bančništvu, ki napotuje na člen 69q(1)(b) tega besedila.

121

Komisija trdi, da je treba pri presoji, ali je razlaga določbe nacionalnega prava contra legem, poleg dobesedne razlage zadevne določbe upoštevati tudi druga merila za razlago in celotno nacionalno pravo. Po mnenju Komisije torej ni nobenega dvoma, da je na podlagi pravil za razlago, priznanih v italijanskem pravu, člen 70 enotnega besedila o bančništvu mogoče razlagati v skladu z Direktivo 2014/59.

122

Italijanska republika podpira razlago upoštevnih določb italijanskega prava, ki jo zagovarjata ECB in Komisija. Po njenem mnenju je pojem „velika premoženjska izguba“ v smislu člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu ena od vrst „posebej znatnega poslabšanja položaja banke“ v smislu člena 69q(1) tega besedila, tako da se je ECB v spornih sklepih upravičeno sklicevala na drugi, splošnejši pojem, in ne na prvi pojem.

123

F. Corneli trdi, da je treba ta pritožbena razloga zavreči kot nedopustna, ker ECB in Komisija Splošnemu sodišču očitata, da je domnevno napačno uporabilo italijansko pravo, in ne pravo Unije. V fazi pritožbe pa naj bi bil nadzor, ki ga Sodišče izvaja nad razlago nacionalnega prava, ki jo je podalo Splošno sodišče, omejen na preverjanje, ali je Splošno sodišče izkrivilo nacionalno pravo, kar naj v obravnavani zadevi ne bi bilo zatrjevano.

124

Kar zadeva vsebino, F. Corneli izpodbija razlago člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu, ki jo zagovarjata ECB in Komisija. Meni, da je treba v skladu s pravili razlage italijanskega prava dati prednost dobesedni razlagi te določbe. Navaja tudi, da razlaga, ki jo zagovarjata ECB in Komisija, ni potrjena z italijansko sodno prakso.

125

F. Corneli poleg tega meni, da je bila Direktiva 2014/59 pravilno prenesena v italijansko pravo. V skladu z načelom sorazmernosti naj bi bilo s to direktivo uvedeno stopnjevanje intervencijskih ukrepov pristojnega organa pri upravljanju banke, ki določajo odstavitev višjega vodstva ali upravljalnega organa bančne institucije v primerih, ki so manj resni od tistih, v katerih bi bilo imenovanje enega ali več začasnih upraviteljev upravičeno. V trditvah ECB in Komisije naj ne bi bilo upoštevano jasno besedilo člena 29(1) navedene direktive, v katerem naj bi se razlikovalo med položaji, ki upravičujejo odstavitev višjega vodstva ali upravljalnega organa bančne institucije, in položaji, ki upravičujejo imenovanje enega ali več začasnih upraviteljev.

126

F. Corneli še navaja, da se z Direktivo 2014/59 izvaja le minimalna harmonizacija, in opozarja, da Komisija, ki je bila obveščena o določbah italijanskega prava, s katerimi je bila prenesena ta direktiva, zoper Italijansko republiko ni začela postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, kar bi se zgodilo, če ta prenos ne bi bil pravilno izveden. F. Corneli meni, da – tudi če bi šlo za tak primer – ta okoliščina ne more upravičiti razlage člena 70 enotnega besedila o bančništvu, ki bi bila v nasprotju z njegovim besedilom.

127

ECB z drugim pritožbenim razlogom in Komisija s tretjim in četrtim pritožbenim razlogom v bistvu trdita, da je Splošno sodišče v točkah 107 in 108 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je ECB v obravnavani zadevi pri uporabi člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu to nacionalno določbo razlagala contra legem in posledično ni upoštevala omejitve, ki jo pravo Unije določa glede obveznosti, da se ta določba razlaga v skladu s členom 29(1) Direktive 2014/59.

128

V zvezi z dopustnostjo teh pritožbenih razlogov je treba opozoriti, da je pristojnost Sodišča, ko odloča o pritožbi zoper odločbo Splošnega sodišča, opredeljena v členu 256(1), drugi pododstavek, PDEU. V tej določbi je navedeno, da mora biti pritožba omejena na pravna vprašanja in da mora biti „v skladu s pogoji in v mejah, določenih v statutu“. Na seznamu pritožbenih razlogov, ki jih je v tem okviru mogoče navesti, člen 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da je mogoče pritožbo vložiti, če Splošno sodišče krši zakonodajo Unije (sodba z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 46).

129

Vprašanje, ki se postavlja z navedenimi pritožbenimi razlogi, in sicer ali je Splošno sodišče kršilo pravo Unije z ugotovitvijo, da je ECB prekoračila meje obveznosti, ki jo ima na podlagi tega prava, da nacionalno pravo razlaga skladno, torej pomeni, da je Sodišče zaprošeno, naj presodi, ali je Splošno sodišče kršilo pravo Unije. Gre torej za pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča, ki odloča o pritožbi.

130

Zato so ti pritožbeni razlogi – v nasprotju s trditvami F. Corneli – dopustni.

131

Kar zadeva vsebino, je iz točke 2 izpodbijane sodbe razvidno, da je bila družba Banca Carige pod neposrednim bonitetnim nadzorom ECB. ECB se je pri sprejetju spornih sklepov oprla, kot je potrjeno v točki 111 izpodbijane sodbe, na člen 4(3) Uredbe št. 1024/2013.

132

ECB v skladu s členom 4(3), prvi stavek, te uredbe pri izvajanju nalog, ki so nanjo prenesene s to uredbo in med katerimi je bonitetni nadzor nekaterih kreditnih institucij, uporablja vse upoštevne določbe prava Unije in – kadar to pravo vključuje direktive – nacionalno pravo, s katerim so bile te direktive prenesene. ECB v skladu z drugim stavkom tega člena 4(3), kadar upoštevno pravo Unije vključuje uredbe in te uredbe državam članicam izrecno dopuščajo številne možnosti, uporablja tudi nacionalno zakonodajo, s katero se izvršujejo navedene možnosti.

133

Iz celotnega besedila člena 4(3) Uredbe št. 1024/2013 tako izhaja, da je namen tega, da ECB uporablja nacionalno pravo, upoštevanje odločitev nacionalnega zakonodajalca v okviru, določenem z upoštevnimi določbami prava Unije, ne glede na to, ali so te v uredbah ali direktivah.

134

V zvezi s tem je treba spomniti, da morajo upravni in sodni organi države članice, ki v okviru svojih pristojnosti uporabljajo določbe prava Unije, kadar za položaj banke, ki ni pod neposrednim bonitetnim nadzorom ECB, uporabljajo svoje nacionalno pravo, v skladu z ustaljeno sodno prakso zagotoviti polni učinek teh določb (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2022, HUMDA, C‑397/21, EU:C:2022:790, točka 41 in navedena sodna praksa).

135

Natančneje, kadar pravo Unije, ki se uporablja, vključuje direktive, načelo skladne razlage pomeni, kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 103 izpodbijane sodbe, da je treba nacionalno pravo razlagati, kolikor je mogoče, glede na besedilo in namen teh direktiv, zato da dosežejo rezultat, ki mu te sledijo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2019, T Danmark in Y Denmark, C‑116/16 in C‑117/16, EU:C:2019:135, točka 87 in navedena sodna praksa).

136

Prav tako mora ECB, kadar v skladu s členom 4(3) Uredbe št. 1024/2013 za banko, ki je – tako kot družba Banca Carige – pod njenim neposrednim bonitetnim nadzorom, uporabi nacionalno ureditev, s katero je bila direktiva prenesena, določbe te ureditve, na katere se sklicuje, razlagati v skladu s to direktivo.

137

Splošno sodišče ima, kot je samo poudarilo v točki 103 izpodbijane sodbe, kadar mora, kot v obravnavani zadevi, uporabiti nacionalno pravo, enako obveznost, da to pravo razlaga skladno, ob upoštevanju direktive, ki naj bi se prenesla s tem pravom.

138

Kot je Splošno sodišče še opozorilo v točki 105 izpodbijane sodbe, je obveznost sodišča, da pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava upošteva vsebino direktive, omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti z načeli pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem (glej sodbi z dne 16. junija 2005, Pupino,C‑105/03, EU:C:2005:386, točki 44 in 47, in z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 222 in navedena sodna praksa).

139

Pojem „razlaga contra legem“ je treba razumeti ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah od 132 do 138 te sodbe, ter nujnosti spoštovanja primarnosti prava Unije in zahteve po njegovi enotni uporabi, kadar ECB izvaja pristojnosti, ki so ji podeljene z Uredbo št. 1024/2013.

140

Poleg tega je treba domnevati, da je zadevna država članica imela, ko so bile nacionalne določbe sprejete posebej za prenos direktive, namen v celoti izvršiti obveznosti, ki izhajajo iz te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točka 112 in navedena sodna praksa).

141

Zato prepoved razlage nacionalnega prava contra legem, ki izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 138 te sodbe, zajema le primer, v katerem nacionalnega prava ni mogoče uporabiti tako, da bi bil rezultat združljiv z rezultatom, ki se želi doseči z zadevno določbo prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 76 in navedena sodna praksa).

142

V obravnavani zadevi je iz točk 107 in 108 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče v bistvu ugotovilo, da ECB s tem, ko je zadevno nacionalno določbo razlagala contra legem, ni upoštevala omejitve, ki jo pravo Unije določa glede razlage člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu v skladu s členom 29(1) Direktive 2014/59.

143

Zato mora Sodišče preučiti, ali je Splošno sodišče s to obrazložitvijo kršilo pravo Unije, kot to trdita ECB z drugim pritožbenim razlogom ter Komisija s tretjim in četrtim pritožbenim razlogom.

144

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 28 Direktive 2014/59 določa, da morajo države članice zagotoviti, da lahko pristojni organi zahtevajo, da se odstavi celotno višje vodstvo oziroma celoten upravljalni organ bančne institucije ali njuni posamezni člani, zlasti če se finančni položaj te institucije „znatno poslabša“.

145

Člen 29(1) te direktive pa določa, da če pristojni organ meni, da zamenjava višjega vodstva ali upravljalnega organa iz člena 28 te direktive ne zadostuje za ureditev razmer, države članice zagotovijo, da lahko ta organ imenuje enega ali več začasnih upraviteljev v instituciji.

146

Iz povezane razlage teh dveh določb tako izhaja, da morajo države članice zagotoviti, da se pristojni organ v primeru znatnega poslabšanja položaja bančne institucije zlasti glede na ta položaj lahko bodisi omeji na to, da zahteva odstavitev celotnega višjega vodstva ali celotnega upravljalnega organa ali njunih posameznih članov, bodisi imenuje enega ali več začasnih upraviteljev.

147

Iz člena 9(1), prvi in drugi pododstavek, in (2) Uredbe št. 1024/2013 izhaja, da se ECB za opravljanje nalog, ki so bile nanjo prenesene zlasti s členom 4(1) in (2) te uredbe, šteje za „pristojni organ“ z vsemi pooblastili, ki jih imajo taki organi na podlagi upoštevnih določb prava Unije, in da mora ta pooblastila izvajati v skladu z akti iz člena 4(3), prvi pododstavek, navedene uredbe.

148

V zvezi s tem je treba, kar zadeva trditev F. Corneli, ki v bistvu temelji na tem, da je treba v skladu z načelom sorazmernosti predvideti „stopnjevanje“ ukrepov pristojnega organa za ukrepanje pri upravljanju bančne institucije, ugotoviti, da sistem ukrepov za intervencijo iz členov od 27 do 29 Direktive 2014/59 upošteva to načelo.

149

Natančneje, kar zadeva ukrep imenovanja začasne uprave iz člena 29(1) te direktive, je iz te določbe razvidno, da se ta ukrep lahko sprejme šele po tem, ko se je manj omejujoč ukrep iz člena 28 navedene direktive, in sicer zamenjava višjega vodstva ali upravljalnega organa zadevne bančne institucije, štel za nezadostnega glede na položaj te institucije.

150

Iz točk od 144 do 149 te sodbe je razvidno, da mora nacionalni zakonodajalec s prenosom Direktive 2014/59 v svoj notranji pravni red določiti možnost, da pristojni organ vzpostavi začasno upravo bančne institucije, zlasti v primeru znatnega poslabšanja položaja te institucije.

151

Zato je treba v skladu z načelom skladne razlage in sodno prakso Sodišča, ki je navedena v točkah 134 in 135 te sodbe, upoštevne določbe nacionalnega prava razlagati – kolikor je to mogoče – tako, da se ta rezultat doseže.

152

Res pa je, da v obravnavani zadevi, kot je razvidno iz točk od 92 do 95 izpodbijane sodbe, po eni strani člen 69q(1)(b) enotnega besedila o bančništvu, ki se nanaša na „razrešitev“, in sicer odstavitev upravnih ali nadzornih organov banke, ter po drugi strani člen 70(1) tega besedila, ki se nanaša na začasno upravo banke, določata delno različne pogoje za uporabo.

153

Natančneje, čeprav je posebej znatno poslabšanje položaja banke navedeno med alternativnimi pogoji, ki upravičujejo odstavitev upravnih ali nadzornih organov banke in ki so določeni v členu 69q(1)(b) enotnega besedila o bančništvu, pa v tem smislu posebej znatno poslabšanje položaja banke ni eden od pogojev za uporabo člena 70(1) tega besedila, ki se nanaša na začasno upravo banke.

154

Vendar pa – v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točkah 107 in 108 izpodbijane sodbe – zgolj iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da bi bila razlaga člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu, ki je skladna s členom 29 Direktive 2014/59, v smislu, da se ta določba enotnega besedila o bančništvu uporablja v primeru znatnega poslabšanja položaja banke, zaradi tega contra legem v smislu sodne prakse Sodišča, navedene v točkah 138 in 141 te sodbe.

155

Taka razlaga namreč ni v nasprotju z navedeno določbo, saj je, kot je Splošno sodišče samo ugotovilo v točki 93 izpodbijane sodbe, med alternativnimi pogoji, ki upravičujejo uporabo iste določbe, naveden pogoj, ki se nanaša na dejstvo, da „se pričakujejo velike premoženjske izgube“ banke.

156

Pojem „znatno poslabšanje“ položaja banke, ki je upošteven v okviru člena 29 Direktive 2014/59, in pojem „da se pričakujejo velike premoženjske izgube“ iz člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu, pa sta pravna pojma, ki sta oblikovana s splošnimi in sorodnimi izrazi.

157

Poslabšanje položaja banke namreč nujno pomeni možnost, da bo v bližnji prihodnosti prišlo do premoženjskih izgub te banke, ki jih je, če je poslabšanje „znatno“, mogoče opredeliti kot „velike“. Če pa je mogoče pričakovati, da bo banka utrpela velike premoženjske izgube, to lahko pomeni le, da se položaj te banke poslabšuje tako, da ga je mogoče opredeliti kot „znatno“ poslabšanje.

158

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 107 in 108 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da člen 70(1) enotnega besedila o bančništvu v italijanskem pravu ne more biti podlaga za sprejetje ukrepa imenovanja začasne uprave v banki, ki se sooča z znatnim poslabšanjem svojega položaja, ne da bi se pri tem kršila prepoved razlage nacionalne zakonodaje contra legem v smislu sodne prakse, navedene v točkah 138 in 141 te sodbe, napačno uporabilo pravo.

159

Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti druge očitke, ki jih je ECB navedla v utemeljitev drugega pritožbenega razloga, ali očitke, ki jih je Komisija navedla v utemeljitev tretjega in četrtega pritožbenega razloga, ali peti pritožbeni razlog Komisije, pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti.

160

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča bodisi samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, bodisi vrne zadevo v razsojanje Splošnemu sodišču.

161

V obravnavani zadevi stanje postopka dovoljuje odločitev o sporu, kar zadeva, po eni strani, ugovor nedopustnosti tožbe, ki ga je vložila ECB ob podpori Komisije, in po drugi strani, četrti tožbeni razlog te tožbe v delu, v katerem se nanaša na napačno uporabo prava pri določitvi pravne podlage, uporabljene za sprejetje spornih sklepov.

162

Kar zadeva, na prvem mestu, ugovor ECB o nedopustnosti tožbe, ker se sporna sklepa na F. Corneli ne nanašata neposredno in posamično in ker slednja nima pravnega interesa, potrebnega za vložitev predloga za razglasitev ničnosti teh sklepov, je treba ugotoviti – iz istih razlogov, kot jih je Splošno sodišče navedlo v točkah od 33 do 83 izpodbijane sodbe, ter na podlagi obrazložitve, navedene v točkah od 62 do 105 te sodbe, s katero je Splošno sodišče prva pritožbena razloga ECB in Komisije zavrnilo kot neutemeljena – da se sporna sklepa na zadevno osebo nanašata neposredno in posamično v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU in da zadevna oseba ima pravni interes za vložitev tožbe zoper ta sklepa. Zato je treba ugovor nedopustnosti zavrniti.

163

Na drugem mestu, F. Corneli s četrtim tožbenim razlogom med drugim trdi, da je ECB napačno uporabila pravo, ker je sporna sklepa oprla na člen 70(1) enotnega besedila o bančništvu, čeprav se ta določba ne nanaša na položaj, naveden v utemeljitev imenovanja začasne uprave v družbi Banca Carige, in sicer na „znatno poslabšanje“ položaja te banke.

164

V zvezi s tem je iz točk od 144 do 158 te sodbe razvidno, da je treba člen 70(1) enotnega besedila o bančništvu razlagati v skladu s členom 29(1) Direktive 2014/59.

165

Po eni strani „znatno poslabšanje“ položaja banke v tem smislu sicer res ni eden od alternativnih pogojev, ki so določeni v členu 70(1) enotnega besedila o bančništvu in na podlagi katerih bi bilo mogoče upravičiti izvajanje te določbe.

166

Vendar je pojem „znatno poslabšanje“ položaja banke, kot je navedeno v točkah 157 in 158 te sodbe, podoben pogoju za uporabo člena 70(1) enotnega besedila o bančništvu, ki se nanaša na to, da je „mogoče pričakovati velike premoženjske izgube“.

167

Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je člen 70(1) enotnega besedila o bančništvu del sklopa določb, katerih namen je omogočiti sanacijo bank, ki so v težavah.

168

Poleg tega ni sporno, da člen 70(1) enotnega besedila o bančništvu izhaja iz spremembe italijanske zakonodaje na podlagi zakonske uredbe, ki je bila sprejeta z izrecnim ciljem prenosa Direktive 2014/59 v italijansko pravo.

169

V teh okoliščinah je treba šteti, da je treba člen 70(1) enotnega besedila o bančništvu razlagati tako, da je pogoj v zvezi z dejstvom, da je mogoče pričakovati, da bo zadevni banki v primeru znatnega poslabšanja njenega položaja nastala velika premoženjska izguba, izpolnjen in zato upravičuje, da se za to banko imenuje začasna uprava.

170

Iz tega sledi, da ECB s tem, da se je pri sprejetju spornih sklepov oprla na člen 70(1) enotnega besedila o bančništvu, ni napačno uporabila prava in je zato treba četrti tožbeni razlog tožbe v delu, v katerem se nanaša na napačno uporabo prava pri določitvi pravne podlage, uporabljene za sprejetje spornih sklepov, zavrniti kot neutemeljen.

171

Stanje postopka glede ostalega ne dovoljuje odločitve o sporu, saj Splošno sodišče ni preučilo drugih tožbenih razlogov in trditev, ki jih je F. Corneli navedla v utemeljitev tožbe.

172

Zato je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči o teh tožbenih razlogih.

173

Ker je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, se odločitev o stroških v zvezi z obravnavanima pritožbama pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: