Zadeva C‑774/22

JX

proti

FTI Touristik GmbH

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Amtsgericht Nürnberg)

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 29. julija 2024

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Člen 18 – Pristojnost za potrošniške pogodbe – Določitev mednarodne in krajevne pristojnosti sodišč države članice – Tuji element – Potovanje v tretjo državo“

Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba št. 1215/2012 – Pristojnost za potrošniške pogodbe – Področje uporabe – Spor med potrošnikom in organizatorjem potovanj po sklenitvi pogodbe o paketnem potovanju – Sopogodbeniki s stalnim prebivališčem ali sedežem v isti državi članici – Končni namembni kraj potovanja, ki je v tujini – Mednarodna in krajevna pristojnost sodišča območja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče – Vključitev

(uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 1896/2006, člen 3(1), in št. 1215/2012, uvodni izjavi 3 in 26 ter člena 18 in 19(3))

(Glej točke od 25 do 37, od 40 do 45 in 47 ter izrek.)

Povzetek

Sodišče, ki mu je bil predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe v okviru spora med potrošnikom s stalnim prebivališčem v državi članici in organizatorjem potovanja s sedežem v isti državi članici v zvezi s potovanjem v tujino, ki ga je rezerviral prvi, je pojasnilo področje uporabe Uredbe Bruselj Ia, ( 1 ) pri čemer je posebej preučilo obstoj tujega elementa v takem položaju.

JX, posameznik s stalnim prebivališčem v Nürnbergu (Nemčija), je decembra 2021 z družbo FTI Touristik GmbH, organizatorjem potovanja s sedežem v Münchnu (Nemčija), sklenil pogodbo o paketnem potovanju za potovanje v tretjo državo.

JX pred Amtsgericht Nürnberg (okrajno sodišče v Nürnbergu, Nemčija), ki je sodišče v kraju njegovega stalnega prebivališča, ker meni, da ni bil zadostno obveščen o pogojih za vstop in vizumih v zadevni državi, zahteva plačilo odškodnine v višini 1500 EUR. Meni, da krajevna pristojnost tega sodišča izhaja iz zaščitnih pravil o pristojnosti, določenih v Uredbi Bruselj Ia, v korist potrošnikov. ( 2 ) Družba FTI Touristik trdi, da to sodišče krajevno ni pristojno in navaja, da se ta uredba ne uporablja za povsem notranje položaje, kot je ta v obravnavanem postopku. V takem položaju naj tujega elementa, ki se zahteva za uporabo te uredbe, ne bi bilo.

To sodišče s predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišče prosi, naj pojasni, ali Uredba Bruselj Ia določa tako mednarodno kot krajevno pristojnost sodišča države članice, na območju katerega ima potrošnik stalno prebivališče, v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je tuji element omejen na namen potovanja, ki je v tujini.

Presoja Sodišča

Da bi Sodišče preučilo, prvič, ali se Uredba Bruselj Ia uporablja za spor, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem imata tožeča in tožena stranka stalno prebivališče v isti državi članici, je opozorilo, da je za uporabo pravil o pristojnosti iz te uredbe potreben obstoj tujega elementa. Tak element obstaja zlasti, kadar se lahko zaradi položaja zadevnega spora pojavijo vprašanja v zvezi z določitvijo pristojnosti sodišč v mednarodnem pravnem redu. Če je tuji element očitno prisoten, kadar ima vsaj ena od strank običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica sodišča, pred katerim poteka postopek, lahko mednarodni značaj izhaja tudi iz drugih dejavnikov, ki se med drugim nanašajo na vsebino spora. Zadevno pravno razmerje bi lahko zaradi vpletenosti države pogodbenice in tretje države na primer zato, ker bi imeli tožeča in tožena stranka stalno prebivališče v prvi državi, sporna dejstva pa bi bila omejena na drugo državo, prav tako dobilo mednarodno naravo, ker je ta položaj tak, da je v državi članici sprožil vprašanja v zvezi z določitvijo pristojnosti sodišč v mednarodnem pravnem redu. Iz tega sledi, da spor, ki se nanaša na pogodbene obveznosti, ki naj bi bile izpolnjene bodisi v tretji državi bodisi v državi članici, ki ni država članica, v kateri imata obe stranki stalno prebivališče, lahko sproži vprašanja v zvezi z določitvijo pristojnosti sodišč v mednarodnem pravnem redu in zato izpolnjuje pogoj tujega elementa, ki se zahteva za to, da spor spada na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia.

Kar zadeva spore med potrošniki in trgovci, je ta razlaga najprej potrjena s členom 18(1) Uredbe Bruselj Ia, ( 3 ) na podlagi katerega se lahko potrošniki sklicujejo na pravilo, sprejeto v njihovo korist, proti trgovcem s stalnim prebivališčem ne le v drugih državah članicah, vključno s tretjimi državami, ampak tudi v isti državi članici, v kateri imajo stalno prebivališče. Ta razlaga je poleg tega v skladu s ciljem Uredbe Bruselj Ia, saj je Sodišče večkrat razsodilo, da ta uredba sledi cilju pravne varnosti, ki zahteva, da se lahko nacionalno sodišče, ki mu je zadeva predložena, brez težav izreče o svoji pristojnosti, ne da bi moralo vsebinsko preučiti zadevo. V skladu s tem ciljem je treba zadevo, ki vključuje zahtevo potnika v zvezi s težavami, ki se pojavijo v okviru potovanja v tujino, ki ga organizira in prodaja organizator potovanja, obravnavati kot mednarodno zadevo v smislu Uredbe Bruselj Ia, saj je namembni kraj potovanja element, ki ga je enostavno preveriti. Nazadnje, te razlage ni mogoče ovreči s sklicevanjem Sodišča na pojem „čezmejna zadeva“, ki je v členu 3(1) Uredbe št. 1896/2006 ( 4 ) opredeljena kot zadeva, v kateri ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica, pred katere sodiščem poteka postopek. Ker namreč ta uredba in Uredba Bruselj Ia nimata niti enakega predmeta niti enakega področja uporabe, se druga uredba ne bi smela razlagati glede na prvonavedeno uredbo.

Zato spor, ki se nanaša na pogodbo o potovanju, spada na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia, čeprav imata pogodbeni stranki, in sicer potrošnik in njegova pogodbena stranka, stalno prebivališče v isti državi članici, če je namembni kraj potovanja v tujini.

Na drugem mestu, v zvezi z vprašanjem, ali člen 18 Uredbe Bruselj Ia določa tako mednarodno kot krajevno pristojnost zadevnega sodišča, je Sodišče poudarilo, da je iz odstavka 1 tega člena razvidno, da se pravila o sodni pristojnosti, ki se v tej določbi uporabljajo, kadar potrošnik začne postopek, nanašajo na „sodišča države članice, v kateri ima [druga] stranka stalno prebivališče“, in na „sodišče kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče“. Čeprav se prvo od obeh tako navedenih pravil omejuje na podelitev mednarodne pristojnosti sodnemu sistemu določene države kot celoti, drugo pravilo neposredno podeljuje krajevno pristojnost sodišču kraja stalnega prebivališča potrošnika. To drugo pravilo tako ne določa le mednarodne sodne pristojnosti zadevnega sodišča, ampak tudi neposredno določa natančno določeno sodišče v državi članici, ne da bi se sklicevalo na pravila o razdelitvi krajevne pristojnosti, ki veljajo v tej državi članici.

Sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da člen 18 Uredbe Bruselj Ia določa tako mednarodno kot krajevno pristojnost sodišča države članice, na območju katerega ima potrošnik stalno prebivališče, kadar tako sodišče začne postopek s tem potrošnikom v sporu z organizatorjem potovanja po sklenitvi pogodbe o paketnem potovanju in če imata obe sopogodbenici stalno prebivališče v tej državi članici, vendar je namembni kraj potovanja v tujini.

( 1 ) Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1; v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia).

( 2 ) JX se sklicuje zlasti na člena 17 in 18 Uredbe Bruselj Ia.

( 3 ) V skladu s to določbo: „Potrošnik lahko začne postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči države članice, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ne glede na stalno prebivališče druge stranke, bodisi pred sodišči v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.“

( 4 ) Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL 2006, L 399, str. 1).