Združeni zadevi C‑771/22 in C‑45/23

Bundesarbeitskammer

proti

HDI Global SE

in

A,
B,
C,
D

proti

MS Amlin Insurance SE

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta ju vložili Bezirksgericht für Handelssachen Wien in Nederlandstalige Ondernemingsrechtbank Brussel)

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 29. julija 2024

„Predhodno odločanje – Direktiva (EU) 2015/2302 – Paketna potovanja in povezani potovalni aranžmaji – Člen 12 – Pravica do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju – Pravica do celotnega povračila vseh plačil za turistični paket – Neizogibne in izredne okoliščine – Pandemija covida‑19 – Člen 17 – Insolventnost organizatorja potovanj – Jamstvo za povračilo vseh opravljenih plačil – Visoka raven varstva potrošnikov – Načelo enakega obravnavanja“

Približevanje zakonodaj – Paketna potovanja in povezani potovalni aranžmaji – Direktiva 2015/2302 – Odstop od pogodbe o paketnem potovanju – Varstvo za primer insolventnosti ali stečaja organizatorja – Jamstvo za povračilo plačil, opravljenih na podlagi navedene pogodbe – Pojem – Odstop od pogodbe zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin pred nastopom insolventnosti organizatorja potovanja – Vključitev

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2015/2302, člena 12(2) in 17(1))

(Glej točke od 56 do 64, 67, 68, 71, 74, 75 in od 81 do 91 ter izrek.)

Povzetek

Sodišče, pri katerem je bil vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, ( 1 ) je pojasnilo obseg jamstva, priznanega potnikom v primeru insolventnosti organizatorja paketnih potovanj, ( 2 ) in navedlo, da se uporablja za potnika, ki je odstopil od pogodbe o paketnem potovanju zaradi izrednih okoliščin, ( 3 ) kot je pandemija covida‑19, kadar je organizator potovanj po tem odstopu postal insolventen in ta potnik ni prejel celotnega povračila vseh plačil iz naslova turističnega paketa pred nastopom te insolventnosti.

Zadevna spora sta potekala med organom, katerega dejavnost je zlasti varstvo potrošnikov, na katerega je potrošnik prenesel svojo pravico do povračila cene svojega paketnega potovanja, ki jo je plačal organizatorju paketnih potovanj (zadeva C‑771/22), oziroma potniki, ki so sklenili pogodbe o paketnem potovanju z organizatorjem potovanj (C‑45/23), na eni strani, ter zavarovalnicama, ki sta ta organizatorja potovanj zavarovali za primer insolventnosti, na drugi strani. Ti zavarovalnici sta tem potrošnikom zavrnile povračilo cene, plačane na podlagi sklenjenih pogodb, od katerih so odstopili zaradi pandemije covida‑19, pri čemer sta trdili, da zavarovanje krije le tveganje neizvedbe turističnega paketa zaradi insolventnosti organizatorjev.

Predložitveni sodišči sta Sodišču postavili vprašanja o obsegu jamstva, ki ga je treba priznati potniku v primeru insolventnosti organizatorja paketnih potovanj, določenega v členu 17 Direktive o paketnih potovanjih. Natančneje, izvedeti sta želeli, ali to jamstvo krije povračila, do katerih je ta potnik upravičen, ko odpove pogodbo o paketnem potovanju zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin, kot je pandemija covida‑19, preden je organizator potovanja razglašen za insolventnega.

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej ugotovilo, da pomen člena 17(1) Direktive o paketnih potovanjih iz njegovega besedila ni nedvoumno razviden in da je zato treba preučiti njegov kontekst, cilje te direktive in po potrebi zgodovino njenega nastanka.

Sodišče je na prvem mestu v zvezi s kontekstom tega člena navedlo, da je mogoče ob upoštevanju izrazov „kadar insolventnost organizatorja [potovanj] vpliva na izvedbo turističnega paketa“ in „potovalne storitve, ki niso bile izvedene“ iz člena 17(4) in (5) te direktive, s tema določbama podpreti razlago člena 17(1) navedene direktive, v skladu s katero pojem „zadevne storitve“ zajema le potovalne storitve. Tako naj bi se jamstvo iz zadnjenavedenega člena uporabljalo le, če obstaja vzročna zveza med neizvedbo teh storitev in insolventnostjo organizatorja potovanj.

Vendar člen 17(2) Direktive o paketnih potovanjih določa, da mora biti to jamstvo učinkovito in kriti razumno predvidljive stroške. Zlasti mora kriti zneske plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov ter ocenjene stroške povratka v primeru insolventnosti organizatorja potovanj.

Vsako povračilo plačila, ki ga mora organizator potovanj opraviti po odstopu od pogodbe o paketnem potovanju s strani organizatorja potovanj ali potnika, pa je predvidljiv znesek plačila, na katerega lahko vpliva insolventnost organizatorja potovanj.

Glede na navedeno člen 17(2) Direktive o paketnih potovanjih lahko govori v prid razlagi odstavka 1 tega člena, v skladu s katero se jamstvo iz zadnjenavedene določbe uporablja za vsako povračilo, ki ga organizator potovanj dolguje potniku, če je do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju v enem od primerov, ki so določeni v tej direktivi, prišlo pred nastopom insolventnosti tega organizatorja.

Na drugem mestu, Sodišče je glede cilja navedene direktive ugotovilo, da je njen namen prilagoditi obseg varstva, ki je potnikom zagotovljeno z Direktivo 90/314, ( 4 ) razvoju trga in prispevati k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov. ( 5 ) Razlaga člena 17(1) Direktive o paketnih potovanjih, ki bi iz jamstva v primeru insolventnosti organizatorja potovanj izključila povračila, do katerih so potniki upravičeni v primeru odstopa od pogodbe pred nastopom te insolventnosti, pa bi pomenila zmanjšanje njihovega varstva v primerjavi z varstvom, ki jim je bilo zagotovljeno z Direktivo 90/314.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je Sodišče poudarilo, da besedilo člena 17(1) Direktive o paketnih potovanjih dopušča tako razlago, ki s svojega področja uporabe izključuje terjatve za povračilo, ki so nastale zaradi odstopa od pogodbe o paketnem potovanju, do katerega je v enem od položajev iz te direktive prišlo pred nastopom insolventnosti organizatorja potovanj, kot tudi za razlago, ki iste terjatve vključuje v njeno področje uporabe. Kadar pa se besedilo sekundarne zakonodaje Unije lahko razlaga na več načinov, ima prednost tista razlaga, po kateri je zadevna določba v skladu s primarnim pravom, vključno z načelom enakega obravnavanja. Da bi se ugotovilo, ali je bilo to načelo spoštovano, je treba presojo primerljivosti položajev opraviti glede na cilj zadevnega akta.

V obravnavanem primeru je cilj Direktive o paketnih potovanjih doseganje visoke ravni varstva potrošnikov, člen 17 te direktive pa prispeva k uresničitvi tega cilja s tem, da je namenjen varstvu potnika pred finančnim tveganjem, povezanim z insolventnostjo organizatorja potovanj. Zato mora biti glede na ta cilj referenčna točka za primerjavo položaja potnika, ki je po plačilu celotne ali dela cene svojega paketnega potovanja odstopil od pogodbe o paketnem potovanju, vendar mu plačilo ni bilo povrnjeno, ker je organizator potovanj po tem odstopu postal insolventen, in položaja potnika, čigar potovanje ni bilo izvedeno in ki mu plačilo ni bilo povrnjeno zaradi insolventnosti tega organizatorja potovanj, tveganje finančnih izgub zadevnega potnika. Zato je položaj teh dveh potnikov primerljiv. V obeh primerih je potnik namreč izpostavljen finančnemu tveganju, da zaradi insolventnosti organizatorja potovanj ne bo mogel dobiti povračila zneskov, ki jih je plačal temu organizatorju.

Zato morata biti v skladu z načelom enakega obravnavanja tako potnik, čigar paketnega potovanja ni mogoče izvesti zaradi insolventnosti organizatorja potovanj, kot tudi potnik, ki je odstopil od pogodbe o paketnem potovanju, ( 6 ) v zvezi s povračili, ki jima pripadajo, upravičena do jamstva za primer insolventnosti organizatorja potovanj, razen če je različno obravnavanje teh dveh kategorij potnikov objektivno utemeljeno. V obravnavani zadevi se zdi, da noben element ne more upravičiti različnega obravnavanja teh kategorij potnikov.

( 1 ) Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju, Avstrija) v zadevi C‑771/22 in Nederlandstalige Ondernemingsrechtbank Brussel (gospodarsko sodišče v Bruslju za postopke v nizozemščini, Belgija) v zadevi C‑45/23.

( 2 ) Kot je določeno v členu 17 Direktive (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS (UL 2015, L 326, str. 1; v nadaljevanju: Direktiva o paketnih potovanjih). V skladu s to določbo: „1. Države članice zagotovijo, da organizatorji s sedežem na njihovem ozemlju jamčijo za povračilo vseh plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov, v kolikor zadevne storitve niso izvedene zaradi insolventnosti organizatorja. Če pogodba o paketnem potovanju vključuje prevoz potnikov, organizatorji jamčijo tudi za povratek potnikov. Ponudijo lahko nadaljevanje turističnega paketa.
[…]
2. Jamstvo iz odstavka 1 je učinkovito in krije razumno predvidljive stroške. Jamstvo krije zneske plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov za turistične pakete, ob upoštevanju dolžine obdobja med predplačili in končnimi plačili ter zaključka turističnih paketov, pa tudi ocenjene stroške povratka v primeru insolventnosti organizatorja.“

( 3 ) V skladu s členom 12(2) Direktive o paketnih potovanjih.

( 4 ) Direktiva Sveta z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 10, str. 132).

( 5 ) Kot se zahteva v členu 169 PDEU.

( 6 ) Zlasti na podlagi člena 12(2) Direktive 2015/2302.