–

za EP J.‑N. Caubet-Hilloutou in J. Fouchet, odvetnika,

–

za francosko vlado B. Fodda, J. Illouz, E. Leclerc in S. Royon, agenti,

–

za romunsko vlado E. Gane, O.‑C. Ichim in A. Wellman, agentke,

–

za Svet Evropske unije M. Bauer, J. Ciantar in R. Meyer, agenti,

–

za Evropsko komisijo H. Krämer, E. Montaguti in A. Spina, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na veljavnost Sklepa Sveta (EU) 2020/135 z dne 30. januarja 2020 o sklenitvi Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 1) ter na razlago tega sklepa, Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 7), ki je bil sprejet 17. oktobra 2019 in je začel veljati 1. februarja 2020 (v nadaljevanju: sporazum o izstopu), člena 6(3) PEU, člena 1 Akta o volitvah članov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, ki je priložen Sklepu Sveta 76/787/ESPJ, EGS, Euratom z dne 20. septembra 1976 (UL 1976, L 278, str. 1), kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2002/772/ES, Euratom z dne 25. junija in 23. septembra 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 137) (v nadaljevanju: Akt o volitvah), členov 1, 7, 11, 21, 39, 41 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter sodb z dne 12. septembra 2006, Španija/Združeno kraljestvo (C‑145/04, EU:C:2006:543), in z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers in Institut national de la statistique et des études économiques (C‑673/20, EU:C:2022:449; v nadaljevanju: sodba Préfet du Gers I).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med EP, državljanko Združenega kraljestva, ki od leta 1984 prebiva v Franciji, na eni strani ter Préfet du Gers (prefekt departmaja Gers, Francija) in Institut national de la statistique et des études économiques (INSEE) (Nacionalni inštitut za statistiko in ekonomske študije, Francija) na drugi strani, zaradi izbrisa osebe EP iz volilnega imenika v Franciji in zavrnitve njenega ponovnega vpisa na zadevni dodatni volilni imenik.

3

Člen 6(3) PEU določa:

„Temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin [podpisana v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP)], in kakor izhajajo iz ustavnega izročila, skupnega državam članicam, so kot splošna načela del prava Unije.“

4

Člen 9 PEU določa:

„[…] Vsi državljani držav članic so državljani Unije. Državljanstvo Unije se doda nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomesti.“

5

Člen 50 PEU določa:

„1.   Vsaka država članica se lahko v skladu s svojimi ustavnimi pravili odloči za izstop iz [Evropske] [u]nije.

2.   Država članica, ki se odloči izstopiti, o svoji nameri uradno obvesti Evropski svet. Na podlagi smernic, ki jih določi Evropski svet, se Unija pogaja in sklene s to državo sporazum o podrobnostih izstopa, ki upošteva okvir njenih prihodnjih odnosov z Unijo. Pogajanja o tem sporazumu potekajo v skladu s členom 218(3) [PDEU]. Svet [Evropske unije] s kvalificirano večino po odobritvi Evropskega parlamenta sklene sporazum v imenu Unije.

3.   Pogodbi se za zadevno državo prenehata uporabljati z dnem začetka veljavnosti sporazuma o izstopu, sicer pa dve leti po uradnem obvestilu iz odstavka 2, razen če Evropski svet po dogovoru z zadevno državo članico soglasno ne sklene, da se to obdobje podaljša.

[…]“

6

Člen 18, prvi odstavek, PDEU določa:

„Kjer se uporabljata Pogodbi in brez poseganja v njune posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“

7

Člen 20 PDEU določa:

„1.   S Pogodbama se uvede državljanstvo Unije. Državljani Unije so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic. Državljanstvo Unije se doda nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomesti.

2.   Državljani Unije imajo pravice in dolžnosti, določene v Pogodbah. Med drugim imajo:

[…]

[…].“

8

Člen 22 PDEU določa:

„1.   Vsak državljan Unije, ki prebiva v državi članici, nima pa njenega državljanstva, ima pravico, da v tej državi voli in je voljen na občinskih volitvah pod enakimi pogoji kakor državljani te države. […]

2.   […] [V]sak državljan Unije, ki prebiva v neki državi članici, nima pa njenega državljanstva, [ima] pravico, da v tej državi voli in je voljen na volitvah v Evropski parlament pod enakimi pogoji kakor državljani te države. […]“

9

Člen 39 Listine, naslovljen „Pravica voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament“, v odstavku 1 določa:

„Vsak državljan Unije ima pravico, da v državi članici, v kateri prebiva, pod enakimi pogoji kakor državljani te države voli in je voljen na volitvah v Evropski parlament.“

10

Sporazum o izstopu je bil v imenu Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (ESAE) odobren s Sklepom 2020/135.

11

Prvi del navedenega sporazuma, naslovljen „Skupne določbe“, vsebuje člene od 1 do 8. Člen 2, točke od (c) do (e), tega sporazuma določa:

„V tem sporazumu se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

12

Drugi del Sporazuma o izstopu, naslovljen „Pravice državljanov“, sestavljajo členi od 9 do 39. Člen 9, točki (c) in (d), tega sporazuma določa:

„V tem delu se brez poseganja v naslov III uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

13

Člen 10 navedenega sporazuma, naslovljen „Osebno področje uporabe“, določa:

„1.   Ta del se brez poseganja v naslov III uporablja za naslednje osebe:

[…].“

14

Člen 12 Sporazuma o izstopu, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, določa:

„V okviru tega dela in brez poseganja v njegove posebne določbe je v državi gostiteljici in državi dela prepovedana kakršna koli diskriminacija oseb iz člena 10 tega sporazuma glede na državljanstvo v smislu prvega pododstavka člena 18 PDEU.“

15

Členi od 13 do 39 tega sporazuma vsebujejo določbe, ki podrobneje določajo vsebino pravic, ki jih imajo osebe, na katere se nanaša drugi del navedenega sporazuma.

16

Člen 126 istega sporazuma, naslovljen „Prehodno obdobje“, določa:

„Prehodno obdobje oziroma obdobje izvajanja se začne na datum začetka veljavnosti tega sporazuma in konča 31. decembra 2020.“

17

Člen 127 Sporazuma o izstopu, naslovljen „Obseg prehoda“, določa:

„1.   Če ni s tem sporazumom določeno drugače, se v prehodnem obdobju za Združeno kraljestvo in v njem uporablja pravo Unije.

Vendar se v prehodnem obdobju za Združeno kraljestvo in v njem ne uporabljajo naslednje določbe Pogodb in akti, ki so jih sprejeli institucije, organi, uradi ali agencije Unije:

[…]

[…]

6.   Če ni s tem sporazumom določeno drugače, se v prehodnem obdobju vsa sklicevanja na države članice v pravu Unije, ki se uporablja na podlagi odstavka 1, med drugim tudi kot ga izvajajo in uporabljajo države članice, razumejo, kot da vključujejo Združeno kraljestvo.“

18

Na podlagi člena 185 tega sporazuma je ta začel veljati 1. februarja 2020. Poleg tega iz četrtega odstavka tega člena izhaja, da se drugi del navedenega sporazuma uporablja od konca prehodnega obdobja.

19

Člen 1 tega akta o volitvah določa:

„1.   V vsaki državi članici so člani Evropskega parlamenta izvoljeni na podlagi proporcionalne zastopanosti, pri čemer se uporabi sistem list ali en prenosljivi glas.

2.   Države članice lahko dovolijo glasovanje na podlagi sistema preferenčnih list v skladu s postopkom, ki ga sprejmejo.

3.   Voli se na splošnih neposrednih volitvah, ki so svobodne in tajne.“

20

V skladu s členom 7, prvi odstavek, tega akta urejajo volilni postopek v vsaki državi članici nacionalni predpisi, ob upoštevanju določb tega akta.

21

Člen 2 loi no 77‑729, du 7 juillet 1977 relative à l’élection des représentants au Parlement européen (zakon št. 77‑729 z dne 7. julija 1977 o volitvah predstavnikov v Evropski parlament) (JORF z dne 8. julija 1977, str. 3579), kakor je bil spremenjen z loi no 2018‑509, du 25 juin 2018 (zakon št. 2018‑509 z dne 25. junija 2018) (JORF z dne 26. junija 2018, besedilo št. 1) (v nadaljevanju: zakon št. 77‑729), določa:

„Volitve predstavnikov v Evropski parlament, kot so določene v [Aktu o volitvah], ki se uporablja na podlagi zakona št. 77‑680 z dne 30. junija 1977 [o odobritvi določb, priloženih k Sklepu Sveta Evropskih skupnosti z dne 20. septembra 1976, in o volitvah predstavnikov v Evropski parlament (JORF z dne 1. julija 1977, str. 3479)] so urejene v naslovu I knjige I volilnega zakonika in v določbah naslednjih poglavij. Dvomesečni rok iz prvega odstavka člena L. 118‑2 istega zakonika se podaljša na štiri mesece.

Vendar francoski volivci, ki prebivajo v drugi državi Evropske unije, ne sodelujejo pri glasovanju v Franciji niti pri glasovanju, organiziranem pod pogoji iz člena 23 tega zakona, če jim je bilo dovoljeno uresničevati volilno pravico za izvolitev predstavnikov v Evropski parlament njihove države prebivanja.“

22

Člen 2-1 zakona št. 77‑729 določa:

„Državljani države članice Evropske unije, ki ni Francija in ki prebivajo na francoskem ozemlju, lahko sodelujejo na volitvah predstavnikov Francije v Evropski parlament pod enakimi pogoji kot francoski volivci, ob upoštevanju posebnih pravil, ki so zanje določena s tem zakonom.

Za osebe iz prvega odstavka se šteje, da prebivajo v Franciji, če imajo tam dejansko prebivališče ali če je njihovo prebivanje neprekinjeno.“

23

Člen 2‑2 zakona št. 77‑729 določa:

„Za uresničevanje volilne pravice se osebe iz člena 2‑1 na njihovo zahtevo vpišejo v dodatni volilni imenik. Vpis lahko zahtevajo, če imajo volilno pravico v matični državi in če izpolnjujejo druge pravne pogoje razen državljanstva za to, da so volivci in da so vpisani v volilni imenik v Franciji.“

24

V skladu s členom L 16(III), drugi pododstavek, code électoral (volilni zakonik), kakor je bil spremenjen z loi no 2016‑1048, du 1er août 2016, rénovant les modalités d’inscription sur les listes électorales (zakon št. 2016‑1048 z dne 1. avgusta 2016 o spremembi podrobnih pravil za vpis v volilni imenik) (JORF z dne 2. avgusta 2016, besedilo št. 3), je INSEE pristojen za izbris umrlih volivcev in volivcev, ki nimajo več volilne pravice, iz enotnega volilnega imenika.

25

EP, državljanka Združenega kraljestva, od leta 1984 prebiva v Franciji in je poročena s francoskim državljanom. Francoskega državljanstva ni pridobila niti zanj ni zaprosila.

26

Po začetku veljavnosti Sporazuma o izstopu je bila EP 1. februarja 2020 z učinkom od tega datuma izbrisana iz volilnega imenika v Franciji. Tako se ni mogla udeležiti občinskih volitev, ki so potekale 15. marca 2020.

27

EP je 6. oktobra 2020 vložila zahtevek za ponovni vpis v dodatni volilni imenik, ki se uporablja za državljane Unije, ki niso francoski državljani.

28

Župan občine Thoux (Francija) je z odločbo z dne 7. oktobra 2020 ta zahtevek zavrnil.

29

EP je 9. novembra 2020 vložila tožbo pri tribunal judiciaire d’Auch (sodišče prve stopnje v Auchu, Francija), ki je predložitveno sodišče, da bi izpodbijala to odločbo. To sodišče je pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s pravico državljanov Združenega kraljestva voliti in biti voljen na občinskih in evropskih volitvah, organiziranih v Franciji, na katerega je Sodišče odgovorilo s sodbo z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I (C‑673/20, EU:C:2022:449).

30

EP je po tej sodbi predložitvenemu sodišču predlagala, naj Sodišču ponovno predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, da bi to odločilo o vprašanju veljavnosti Sporazuma o izstopu, v posebnem okviru volitev v Evropski parlament.

31

EP priznava, da iz sodbe z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I (C‑673/20, EU:C:2022:449), izhaja, da so državljani Združenega kraljestva izgubili evropsko državljanstvo ter pravico voliti in biti voljen na občinskih volitvah v državi članici njihovega prebivališča.

32

EP pred predložitvenim sodiščem trdi, da Sodišče še ni odločilo o vprašanju pravice državljanov Združenega kraljestva voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v državi članici njihovega prebivališča in da bi bilo treba v tem okviru upoštevati sodbo ESČP z dne 18. februarja 1999, Matthews proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1999:0218JUD002483394), in sodbo z dne 12. septembra 2006, Španija/Združeno kraljestvo (C‑145/04, EU:C:2006:543).

33

Po mnenju predložitvenega sodišča iz teh sodb izhaja, da je za osebo, ki ima stalno prebivališče na ozemlju Unije, mogoče šteti, da je del „zakonodajnega telesa“, v obravnavanem primeru evropskega. V tem okviru bi morali biti ukrepi, ki jih države lahko sprejmejo za omejitev glasovalne pravice, sorazmerni z zastavljenim ciljem, ne da bi ogrozili samo bistvo te pravice in ji odvzeli njeno učinkovitost. Uporaba določb Sporazuma o izstopu pa bi v obravnavani zadevi nesorazmerno vplivala na temeljno volilno pravico osebe EP.

34

V teh okoliščinah je tribunal judiciaire d’Auch (sodišče prve stopnje v Auchu, Francija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

35

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba preučiti na prvem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba Sporazum o izstopu v povezavi z Listino razlagati tako, da od izstopa Združenega kraljestva iz Unije 1. februarja 2020 državljani te države, ki so pred koncem prehodnega obdobja uresničevali svojo pravico do prebivanja v državi članici, nimajo več pravice voliti in biti voljeni na volitvah v Evropski parlament v državi članici njihovega prebivališča.

36

Najprej je treba pojasniti, da v obravnavanem primeru oseba EP nima državljanstva nobene države članice in da zato ni državljanka Unije niti v smislu člena 9 PEU niti člena 2(c) Sporazuma o izstopu. Nasprotno pa je svojo pravico do prebivanja v državi članici uveljavila pred koncem prehodnega obdobja, ki je v skladu s členom 2(e) tega sporazuma v povezavi s členom 126 tega sporazuma trajalo od 1. februarja do 31. decembra 2020.

37

Sodišče pa je v točki 83 sodbe z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I (C‑673/20, EU:C:2022:449), že razsodilo, da je treba člena 9 in 50 PEU ter člene od 20 do 22 PDEU v povezavi s Sporazumom o izstopu razlagati tako, da od izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije 1. februarja 2020 državljani te države, ki so pred koncem tega prehodnega obdobja uveljavljali pravico do prebivanja v državi članici, nimajo več statusa državljana Unije niti, natančneje, na podlagi členov 20(2)(b) in 22 PDEU pravice voliti in biti voljeni na občinskih volitvah v državi članici njihovega prebivališča, tudi če jim je na podlagi prava države, katere državljani so, pravica voliti na volitvah, ki jih organizira zadnjenavedena država, odvzeta.

38

Zato je treba ugotoviti, ali je treba to razlago uporabiti tudi v zvezi s pravico državljanov Združenega kraljestva, kot je oseba EP, da volijo in so voljeni na volitvah v Evropski parlament v državi članici, v kateri prebivajo.

39

V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da se v skladu s členom 9 PEU in členom 20 PDEU za državljanstvo Unije zahteva državljanstvo države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2022:449, točke od 46 do 48).

40

Člen 20(2) ter člena 21 in 22 PDEU pripisujejo vrsto pravic statusu državljana Unije, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso zasnovan kot temeljni status državljanov držav članic (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2022:449, točke od 49 do 50 in navedena sodna praksa).

41

Državljani Unije, ki prebivajo v državi članici, katere državljani niso, imajo v skladu s členoma 20(2)(b) in 22(2) PDEU zlasti pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v državi članici njihovega prebivališča. To pravico priznava tudi člen 39 Listine. Nobena od teh določb pa ne daje navedene pravice državljanom tretjih držav.

42

Kot pa je Sodišče že presodilo, da okoliščina, da je posameznik v času, ko je bila država, katere državljan je, država članica, uveljavljal svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju druge države članice, temu posamezniku ne omogoča, da bi ohranil status državljana Unije in vse pravice, ki so s Pogodbo DEU vezane na ta status, če po izstopu svoje matične države iz Unije nima več državljanstva države članice (sodba z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 52).

43

Ker sta se Pogodbi Unije na podlagi člena 50(3) PEU za Združeno kraljestvo prenehali uporabljati 1. februarja 2020, ko je začel veljati sporazum o izstopu, so državljani te države s tem datumom izgubili status državljana Unije. Zato nimajo več pravice – na podlagi člena 20(2)(b) in člena 22 PDEU – voliti in biti voljen na občinskih volitvah v državi članici njihovega prebivališča (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2022:449, točki 55 in 58) niti pravice voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v tej državi članici.

44

Glede na vprašanja predložitvenega sodišča je treba po eni strani pojasniti, da te ugotovitve ne omaje okoliščina, da je državljanu Združenega kraljestva, kot je oseba EP, odvzeta volilna pravica v Združenem kraljestvu na podlagi pravnega pravila te države, v skladu s katerim državljan Združenega kraljestva, ki več kot petnajst let prebiva v tujini, nima več pravice sodelovati na volitvah v tej državi.

45

To pravilo namreč izhaja iz izbire volilne zakonodaje, ki jo je sprejela ta nekdanja država članica, ki je zdaj tretja država. Poleg tega je to, da so državljani te države izgubili status državljana Unije ter posledično pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v državi članici njihovega prebivališča, samodejna posledica, ki izhaja zgolj iz odločitve, ki jo je suvereno sprejelo Združeno kraljestvo, da izstopi iz Unije na podlagi člena 50(1) PEU, in tako postane tretja država. Zato niti od pristojnih organov držav članic niti od njihovih sodišč ni mogoče zahtevati, da posamično preučijo posledice izgube statusa državljana Unije za zadevno osebo glede na načelo sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2022:449, točke od 59 do 62).

46

Na drugi strani člen 1 Akta o volitvah v povezavi s členom 7 tega akta v odstavku 1 le potrjuje, da so poslanci Evropskega parlamenta izvoljeni v skladu z ureditvijo, določeno v tem členu 1. Državljan Združenega kraljestva, kot je oseba EP, zato po izstopu te države iz Unije ne more izkoristiti volilne pravice na volitvah v Evropski parlament v državi članici njegovega prebivališča na podlagi navedenega člena 1.

47

Na drugem mestu je treba poudariti, da tako kot pravica voliti in biti voljen na občinskih volitvah v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I (C‑673/20, EU:C:2022:449), Sporazum o izstopu ne vsebuje nobene določbe, ki bi državljanom Združenega kraljestva, ki so pred koncem prehodnega obdobja v skladu s pravom Unije uveljavljali svojo pravico do prebivanja v državi članici, podelila pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v državi članici njihovega prebivališča.

48

Zato države članice od 1. februarja 2020 niso bile več dolžne državljanov Združenega kraljestva obravnavati enako kot državljane držav članic pri uporabi člena 20(2)(b) in člena 22 PDEU ter členov 39 in 40 Listine, in zato državljanom Združenega kraljestva, ki prebivajo na njihovem ozemlju, niso bile več dolžne zagotoviti pravice voliti in biti voljeni na volitvah v Evropski parlament in na občinskih volitvah, ki je na podlagi teh določb priznana osebam, ki imajo kot državljani države članice status državljana Unije (sodba z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 71).

49

Te razlage Sporazuma o izstopu ni mogoče ovreči niti z različnimi določbami primarnega prava Unije niti s sodno prakso, ki jo je navedlo predložitveno sodišče.

50

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da čeprav so – kot potrjuje člen 6(3) PEU – temeljne pravice, ki so vsebovane v EKČP, kot splošna načela del prava Unije in čeprav člen 52(3) Listine določa, da sta vsebina in obseg pravic iz Listine, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija, ta konvencija, dokler Unija ne postane njena pogodbenica, ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red Unije (sodba z dne 16. julija 2020, Facebook Ireland in Schrems, C‑311/18, EU:C:2020:559, točka 98 in navedena sodna praksa).

51

V teh okoliščinah je Sodišče presodilo, da je treba pravo Unije razlagati in veljavnost aktov Unije preizkusiti z vidika temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina (sodba z dne 16. julija 2020, Facebook Ireland in Schrems, C‑311/18, EU:C:2020:559, točka 99 in navedena sodna praksa).

52

Po tem pojasnilu je treba, prvič, v zvezi s členom 21 Listine, ki določa načelo prepovedi diskriminacije, ki je prav tako določeno v členu 18, prvi odstavek, PDEU, opozoriti, da se prepoved – ki je določena v členu 12 Sporazuma o izstopu – kakršne koli diskriminacije oseb iz člena 10 tega sporazuma glede na državljanstvo v smislu prvega pododstavka člena 18 v državi gostiteljici v smislu člena 9(c) tega sporazuma in v državi dela, kot je opredeljena v členu 9(d) tega sporazuma, v skladu s tem členom 12 nanaša na drugi del istega sporazuma (sodba z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 76).

53

Ugotoviti pa je treba, da tako kot pravica voliti in biti voljen na občinskih volitvah v državi članici prebivališča državljanov Združenega kraljestva iz člena 10(b) Sporazuma o izstopu pravica teh državljanov voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament ne spada na področje uporabe drugega dela tega sporazuma.

54

Tako se državljan Združenega kraljestva, kot je oseba EP, ki je pred koncem prehodnega obdobja uveljavljal svojo pravico do prebivanja v državi članici v skladu s pravom Unije, in ki tam še naprej prebiva, ne more uspešno sklicevati na to prepoved diskriminacije, navedeno v točki 52 te sodbe, ali na člen 21 Listine, da bi uveljavljal pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v državi članici svojega prebivališča, ki mu je bila po suvereni odločitvi Združenega kraljestva, da izstopi iz Unije, odvzeta (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 77).

55

Poleg tega je treba še pojasniti, da se člen 18, prvi odstavek, PDEU ne uporablja v primeru morebitnega različnega obravnavanja državljanov držav članic in državljanov tretjih držav (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2002:449, točka 78 in navedena sodna praksa).

56

Drugič, v zvezi s členom 39 Listine je treba ugotoviti, da ta člen spada med določbe prava Unije, ki se ne uporabljajo za državljane Združenega kraljestva niti v prehodnem obdobju niti po njem (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2002:449, točki 70 in 75). Zato ti državljani ne morejo uveljavljati pravice voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v državi članici njihovega prebivališča na podlagi razlage Sporazuma o izstopu, ob upoštevanju navedenega člena 39.

57

Tretjič, v zvezi s členi 1, 7, 11 in 41 Listine, ki jih omenja predložitveno sodišče, zadostuje ugotovitev, da – ne da bi bili kršeni člena 20(2)(b) in 22(2) PDEU, člen 39 Listine ter določbe Sporazuma o izstopu – državljan Združenega kraljestva, kot je oseba EP, na podlagi razlage tega sporazuma ob upoštevanju teh členov 1, 7, 11 in 41, prav tako ne more uveljavljati pravice voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament, ki so izvedene v državi članici njegovega prebivališča.

58

Četrtič in nazadnje, v zvezi s sodbo z dne 12. septembra 2006, Španija/Združeno kraljestvo (C‑145/04, EU:C:2006:543), na katero se sklicuje predložitveno sodišče, je treba poudariti, da sodne prakse, ki izhaja iz te sodbe, ni mogoče prenesti na primer, kot je ta v postopku v glavni stvari.

59

Sodišče je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, vprašano, ali lahko država članica ob upoštevanju stanja prava Skupnosti v času dejanskega stanja osebam, ki niso državljani Unije, vendar prebivajo na njenem ozemlju, podeli volilno pravico na volitvah v Evropski parlament

60

V teh okoliščinah je Sodišče v točki 78 te sodbe presodilo, da „v sedanjem stanju prava Skupnosti spada določitev oseb, ki imajo pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament, v pristojnost vsake države članice ob spoštovanju prava Skupnosti, in da členi 189 ES, 190 ES, 17 ES in 19 ES ne nasprotujejo temu, da države članice pravico voliti in biti voljen priznajo določenim osebam, ki so tesno povezane z njimi in ki niso njihovi državljani ali državljani Unije, ki prebivajo na njihovem ozemlju“.

61

Drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. septembra 2006, Španija/Združeno kraljestvo (C‑145/04, EU:C:2006:543), se ta zadeva ne nanaša na vprašanje, ali lahko države članice pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament podelijo osebam, ki niso državljani Unije, temveč na vprašanje, ali morajo te države članice to pravico – po izstopu te države iz Unije 1. februarja 2020 – priznati osebam, ki niso več državljani Unije, in sicer državljanom Združenega kraljestva, ki prebivajo na njihovem ozemlju.

62

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Sporazum o izstopu v povezavi z Listino razlagati tako, da od izstopa Združenega kraljestva iz Unije 1. februarja 2020 državljani te države, ki so pred koncem prehodnega obdobja uresničevali svojo pravico do prebivanja v državi članici, nimajo več pravice voliti in biti voljeni na volitvah v Evropski parlament v državi članici svojega prebivališča.

63

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali Sklep 2020/135 glede na člen 6(3) PEU, člene 1, 7, 11, 21, 39 in 41 Listine ter načelo sorazmernosti, ni veljaven, ker Sporazum o izstopu državljanom Združenega kraljestva, ki so pred koncem prehodnega obdobja uveljavljali pravico do prebivanja v državi članici, ne daje pravice voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v državi članici njihovega prebivališča.

64

V zvezi s tem je bilo, prvič, v zvezi s preučitvijo veljavnosti Sklepa 2020/135 glede na člen 6(3) PEU ter člene 1, 7, 11, 21, 39 in 41 Listine, v točkah od 50 do 57 te sodbe navedeno, da se državljan Združenega kraljestva, ki je pred koncem prehodnega obdobja v skladu s pravom Unije uveljavljal svojo pravico do prebivanja v državi članici in ki tam še naprej prebiva, na podlagi Sporazuma o izstopu in teh členov Listine ne more sklicevati na pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v državi članici svojega prebivališča.

65

V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je Sklep 2020/135 v nasprotju s temi členi Listine, ker Sporazum o izstopu, ki je bil s tem sklepom potrjen, državljanom te nekdanje države članice, zdaj tretje države, ki so pred koncem prehodnega obdobja uveljavljali svojo pravico do prebivanja v državi članici, ne podeljuje pravice voliti in biti voljen v Evropski parlament v državi članici njihovega prebivališča.

66

Drugič, v zvezi s preizkusom veljavnosti Sklepa 2020/135 glede na načelo sorazmernosti je treba poudariti, da na podlagi nobenega elementa iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ni mogoče šteti, da je Unija kot pogodbenica Sporazuma o izstopu prekoračila meje svoje diskrecijske pravice pri vodenju zunanjih odnosov s tem, da ni zahtevala, da bi se v tem sporazumu pravica voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v državi članici prebivališča zagotovila za državljane Združenega kraljestva, ki so pred koncem prehodnega obdobja uveljavljali svojo pravico do prebivanja v državi članici.

67

V zvezi s tem imajo institucije Unije veliko svobode pri političnem odločanju pri vodenju zunanjih odnosov. Pri izvajanju svojih pristojnosti na tem področju lahko te institucije sklenejo mednarodne sporazume, ki temeljijo med drugim na načelu vzajemnosti in medsebojnih koristi (sodba z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 99 in navedena sodna praksa).

68

Tako tem institucijam državljanom tretjih držav ni treba enostransko dodeliti pravic, kot je pravica voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v državi članici prebivališča, ki je poleg tega na podlagi člena 20(2)(b) in člena 22 PDEU ter člena 39 Listine pridržana le državljanom Unije (glej po analogiji sodbo z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 99).

69

V teh okoliščinah Svetu Evropske unije ni mogoče očitati, da je s Sklepom 2020/135 odobril Sporazum o izstopu, čeprav ta državljanom Združenega kraljestva ne podeljuje pravice voliti in biti voljen v Evropski parlament v državi članici njihovega prebivališča niti v prehodnem obdobju niti po njem.

70

Tretjič, v zvezi z okoliščino, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, da so nekateri državljani Združenega kraljestva, kot je oseba EP, prikrajšani za pravico voliti v Združenem kraljestvu na podlagi pravila iz točke 44 te sodbe, v skladu s katerim se državljan te države, ki več kot petnajst let prebiva v tujini, ne more več udeležiti volitev v tej državi, je treba navesti, da ta okoliščina izvira izključno iz določbe prava tretje države, in ne iz prava Unije. Zato ta okoliščina ni upoštevna za presojo veljavnosti Sklepa 2020/135 (sodba z dne 9. junija 2022, Préfet du Gers I, C‑673/20, EU:C:2022:449, točka 101).

71

Iz tega sledi, da pri preučitvi prvega vprašanja ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost Sklepa 2020/135.

72

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: