–

za RegioJet a.s. in STUDENT AGENCY k.s. O. Doležal, advokát,

–

za České dráhy, a.s. J. Kindl in K. Muzikář, advokáti,

–

za Evropsko komisijo P. Němečková, A. Steiblytė in B. Stromsky, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 108(3) ter člena 17(1) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama RegioJet a.s. in STUDENT AGENCY k.s. na eni strani ter družbo České dráhy, a.s., podjetjem češkega prava, ki deluje kot prevoznik v železniškem prometu, Správa železnic, státní organizace (nacionalna uprava za železnice, Češka republika), ki je upravljavec železniške infrastrukture v Češki republiki, in Česká republika, Ministerstvo dopravy (ministrstvo za prevoz, Češka republika) na drugi strani v zvezi z vračilom državne pomoči, ki naj bi jo prejela družba České dráhy.

3

Člen 1(b)(iv) in (f) Uredbe 2015/1589 določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

(b) ‚veljavna pomoč‘ pomeni:

[…]

[…]

4

Člen 17 Uredbe 2015/1589 določa:

„1.   Pooblastila [Evropske k]omisije zahtevati vračilo pomoči imajo desetletni zastaralni rok.

2.   Zastaralni rok začne teči na dan, ko je dodeljena nezakonita pomoč upravičencu kot individualna pomoč ali kot pomoč v okviru sheme pomoči. Kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije, prekine zastaralni rok. Po vsaki prekinitvi začne rok teči znova. Zastaranje se zadrži tako dolgo, dokler je sklep Komisije v postopku pred Sodiščem Evropske unije.

3.   Kakršna koli pomoč, pri kateri je zastaralni rok potekel, se šteje kot veljavna pomoč.“

5

Člen 15 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) je vseboval enake določbe, kot so določbe člena 17 Uredbe 2015/1589.

6

Družba České dráhy, prevoznik v železniškem prometu s sedežem v Češki republiki, je 26. junija 2008 z nacionalno upravo za železnice sklenila pogodbo, s katero je na to upravo prenesla del svojega podjetja.

7

Družbi RegioJet in STUDENT AGENCY, ki sta konkurentki družbe České dráhy, trdita, da cena, ki jo je zadnjenavedena pridobila v okviru te transakcije, pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU in da je navedena pomoč nezakonita, ker ni bila priglašena Komisiji in ker je ta ni odobrila.

8

Spor, ki je v zvezi s tem potekal pred češkimi sodišči, je bil predložen Nejvyšší soud (vrhovno sodišče, Češka republika).

9

Iz tega spora izhaja zlasti vprašanje, ali potek zastaralnega roka iz člena 17(1) Uredbe 2015/1589 zavezuje nacionalno sodišče, pri katerem je vložen zahtevek za vračilo nezakonite državne pomoči.

10

V teh okoliščinah je Nejvyšší soud (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 108(3), zadnji stavek, [PDEU] razlagati tako, da mora nacionalno sodišče v postopku, ki ga je sprožila tretja oseba (konkurent), prejemniku naložiti vračilo pomoči, ki je bila dodeljena v nasprotju s to določbo, čeprav je (na dan izdaje odločbe sodišča) rok za zastaranje pooblastil Komisije iz člena 17(1) [Uredbe 2015/1589] že potekel, zaradi česar se dodeljena pomoč na podlagi člena 1(b)(iv) in člena 17(3) te uredbe šteje za veljavno pomoč?“

11

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 108(3) PDEU razlagati tako, da lahko nacionalna sodišča odredijo vračilo državne pomoči, ki je bila dodeljena ob kršitvi obveznosti predhodne priglasitve iz te določbe, čeprav je zastaralni rok iz člena 17(1) Uredbe 2015/1589 v zvezi s to pomočjo potekel, tako da jo je treba šteti za veljavno pomoč na podlagi člena 1(b)(iv) in člena 17(3) te uredbe.

12

Najprej je treba poudariti, da postavljeno vprašanje temelji na več predpostavkah in zlasti na tem, da je zadevni ukrep državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, kar mora preveriti predložitveno sodišče, zlasti ob upoštevanju elementov, ki jih ima na voljo, in morebitnih presoj Komisije v okviru analize pritožbe, ki ji je bila predložena v zvezi s tem ukrepom.

13

Glede postavljenega vprašanja je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso vloge, ki jih imajo nacionalna sodišča in Komisija, dopolnjujejo in so različne. Medtem ko je za presojo združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom izključno pristojna Komisija, ki deluje pod nadzorom sodišč Evropske unije, so za varovanje pravic pravnih subjektov v primeru kršitve obveznosti predhodne priglasitve državnih pomoči Komisiji, ki je določena v členu 108(3) PDEU, pristojna nacionalna sodišča (sodba z dne 5. oktobra 2006, Transalpine Ölleitung in Österreich, C‑368/04, EU:C:2006:644, točki 37 in 38 ter navedena sodna praksa).

14

Tako morajo nacionalna sodišča pravnim subjektom, ki se lahko sklicujejo na kršitev obveznosti priglasitve, zagotoviti, da bodo v skladu z njihovim nacionalnim pravom iz tega izpeljane vse posledice, in sicer tako glede veljavnosti aktov o izvedbi ukrepov pomoči kot glede vračila finančne podpore, dodeljene v nasprotju s to določbo ali morebitnimi začasnimi ukrepi (sodba z dne 5. oktobra 2006, Transalpine Ölleitung in Österreich, C‑368/04, EU:C:2006:644, točka 47 in navedena sodna praksa).

15

Glede vpliva, ki ga ima v zvezi s tem morebitni potek desetletnega zastaralnega roka iz člena 17(1) Uredbe 2015/1589, je treba najprej opozoriti, da ta uredba vsebuje postopkovna pravila, ki se uporabljajo za vse upravne postopke na področju državnih pomoči, ki potekajo pred Komisijo, kodificira in potrjuje prakso Komisije na področju pregleda državnih pomoči ter ne vsebuje nobene določbe o pooblastilih in obveznostih nacionalnih sodišč, za katere se še vedno uporabljajo določbe Pogodbe, kot jih razlaga Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2019, Fallimento Traghetti del Mediterraneo, C‑387/17, EU:C:2019:51, točka 66 in navedena sodna praksa, in sodbo z dne 30. aprila 2020, Nelson Antunes da Cunha, C‑627/18, EU:C:2020:321, točka 32).

16

Dalje, Sodišče je tudi pojasnilo, da se člen 17(1) Uredbe 2015/1589 nanaša le na pooblastila Komisije na področju vračila državnih pomoči (glej po analogiji sodbo z dne 23. januarja 2019, Fallimento Traghetti del Mediterraneo, C‑387/17, EU:C:2019:51, točki 52 in 61, in v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2020, Nelson Antunes da Cunha, C‑627/18, EU:C:2020:321, točka 30).

17

Zato je Sodišče odločilo, da potek tega roka ne more voditi do retroaktivne legalizacije nezakonitih državnih pomoči zgolj zato, ker te postanejo veljavne pomoči, ter posledično ne more odvzeti vsakršne pravne podlage odškodninski tožbi, ki jo proti zadevni državi članici vložijo posamezniki in konkurenti, ki so bili prizadeti zaradi dodelitve nezakonite pomoči. Z vsakršno drugačno razlago bi se omejil domet obveznosti uradne priglasitve ukrepov pomoči, ki jo imajo države članice, in s tem odvzel polni učinek členu 108(3) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2019, Fallimento Traghetti del Mediterraneo, C‑387/17, EU:C:2019:51, točki 62 in 63).

18

Poleg tega je Sodišče pojasnilo tudi, da tega zastaralnega roka ni mogoče niti neposredno niti posredno niti po analogiji uporabiti za postopek vračila nezakonite pomoči, ki ga izvedejo pristojni nacionalni organi (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar, C‑349/17, EU:C:2019:172, točka 109).

19

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba ob neobstoju predpisov Unije na tem področju vračilo nezakonite pomoči izvesti v skladu s podrobnimi pravili za izvajanje, določenimi z veljavnim nacionalnim pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar, C‑349/17, EU:C:2019:172, točka 108). V tem okviru so torej pravila o zastaranju, ki se lahko uporabijo, pravila nacionalnega prava, ob upoštevanju načel učinkovitosti in enakovrednosti (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2019, Fallimento Traghetti del Mediterraneo, C‑387/17, EU:C:2019:51, točka 73).

20

V zvezi s trditvami prejemnika, podjetja České dráhy, ki trdi, da nacionalna sodišča v primeru veljavne pomoči, ki spada na področje uporabe člena 108(1) PDEU, nimajo pristojnosti za odreditev njenega vračila, je treba poudariti, da se postopek v glavni stvari nanaša na poseben primer, v katerem naj bi bil pri dodelitvi zadevne pomoči kršen člen 108(3) PDEU. Kot je bilo opozorjeno v točki 17 te sodbe, potek zastaralnega roka iz člena 17(1) Uredbe 2015/1589 ne more voditi do retroaktivne legalizacije nezakonitih državnih pomoči zgolj zato, ker te postanejo veljavne pomoči.

21

Glede na navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 108(3) PDEU razlagati tako, da nacionalna sodišča lahko odredijo vračilo državne pomoči, ki je bila dodeljena ob kršitvi obveznosti predhodne priglasitve iz te določbe, čeprav je zastaralni rok iz člena 17(1) Uredbe 2015/1589 v zvezi s to pomočjo potekel, tako da jo je treba na podlagi člena 1(b)(iv) in člena 17(3) te uredbe šteti za veljavno pomoč.

22

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 108(3) PDEU

je treba razlagati tako, da

nacionalna sodišča lahko odredijo vračilo državne pomoči, ki je bila dodeljena ob kršitvi obveznosti predhodne priglasitve iz te določbe, čeprav je zastaralni rok iz člena 17(1) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU v zvezi s to pomočjo potekel, tako da jo je treba na podlagi člena 1(b)(iv) in člena 17(3) te uredbe šteti za veljavno pomoč.