Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 14. decembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Sektor sladkorja – Proizvodne dajatve – Uredba (EU) št. 1360/2013 – Pravica do povračila neupravičeno plačanih dajatev – Prekluzivni in zastaralni roki – Pravnomočnost odločb o odmeri – Načeli enakovrednosti in učinkovitosti – Načelo pravne varnosti“
V zadevi C‑655/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 1. junija 2022, ki je na Sodišče prispela 19. oktobra 2022, v postopku
I GmbH & Co. KG
proti
Hauptzollamt HZA,
SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi O. Spineanu‑Matei, predsednica senata, J.‑C. Bonichot, sodnik, in L. S. Rossi (poročevalka), sodnica,
generalni pravobranilec: N. Emiliou,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za I GmbH & Co. KG D. Ehle, Rechtsanwalt,
– za Evropsko komisijo A. C. Becker in B. Hofstötter, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe Sveta (EU) št. 1360/2013 z dne 2. decembra 2013 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve v sektorju sladkorja za tržna leta 2001/2002, 2002/2003, 2003/2004, 2004/2005 in 2005/2006, koeficienta za izračun dodatne dajatve za tržni leti 2001/2002 in 2004/2005 ter zneskov, ki jih morajo proizvajalci sladkorja plačati prodajalcem sladkorne pese zaradi razlike med najvišjo dajatvijo in dajatvijo, ki se zaračuna za tržna leta 2002/2003, 2003/2004 in 2005/2006 (UL 2013, L 343, str. 2).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo I GmbH & Co. KG in Hauptzollamt HZA (glavni carinski urad, Nemčija) (v nadaljevanju: carinski urad) zaradi povračila neupravičeno plačanih proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja za tržno leto 2001/2002.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba št. 1150/2000
3 Člen 2 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. maja 2000 o izvajanju Sklepa 2007/436/ES, Euratom o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 169), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 105/2009 z dne 26. januarja 2009 (UL 2009, L 36, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 1150/2000), je določal:
„1. Za uporabo te uredbe se pravica Skupnosti do lastnih sredstev iz člena 2(1)(a) Sklepa 2007/436/ES, Euratom [Sveta z dne 7. junija 2007 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (UL 2007, L 163, str. 17)] določi takoj, ko so izpolnjeni pogoji za knjiženje pravice na račune in za obvestilo dolžnika, določeni v carinskih predpisih.
2. Datum določitve pravice iz odstavka 1 je datum knjiženja v računovodske knjige, ki so določene v carinskih predpisih.
Za dajatve in druge stroške v zvezi s skupno tržno ureditvijo za trg s sladkorjem je datum določitve pravice iz odstavka 1 datum obvestila po predpisih za sektor sladkorja.
Kadar to obvestilo ni izrecno predpisano, je ta datum tisti, ko države članice določijo zneske, ki jim jih dolgujejo dolžniki, po potrebi kot predplačilo ali plačilo razlike.
[…]
4. Kadar je treba obvestilo popraviti, se uporablja odstavek 1.“
Uredba št. 1360/2013
4 V uvodnih izjavah od 10 do 12 in 23 Uredbe št. 1360/2013 je navedeno:
„(10) Sodišče je [s sodbo z dne 27. septembra 2012, Zuckerfabrik Jülich in drugi (C‑113/10, C‑147/10 in C‑234/10, EU:C:2012:591),] razglasilo Uredbo [Komisije (ES) št. 1193/2009 z dne 3. novembra 2009 o popravku uredb (ES) št. 1762/2003, (ES) št. 1775/2004, (ES) št. 1686/2005, (ES) št. 164/2007 in o določitvi zneskov za proizvodne dajatve v sektorju sladkorja za tržna leta 2002/2003, 2003/2004, 2004/2005, 2005/2006 (UL 2009, L 321, str. 1)] za neveljavno in navedlo, da bi bilo treba za izračun ocenjene povprečne izgube na tono proizvoda člen 15(1)(d) Uredbe [Sveta (ES) št. 1260/2001 z dne 19. junija 2001 o skupni ureditvi trgov za sladkor (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 33, str. 17)] razlagati tako, da bi moral biti v izračun za znesek za povrnitev vključen skupni znesek dejansko plačanih izvoznih plačil.
(11) Zato bi bilo treba dajatve v sektorju sladkorja določiti na ustrezni ravni. […]
(12) Glede na to, da je bila za izračun dajatev za tržno leto 2001/2002 uporabljena ista metoda, kot jo je Sodišče razveljavilo, bi bilo treba ustrezno popraviti tudi proizvodne dajatve in koeficient za dodatno dajatev za tržno leto 2001/2002.
[…]
(23) Zaradi pravne varnosti in za zagotovitev enake obravnave zadevnih izvajalcev v različnih državah članicah je treba določiti skupen datum za vzpostavitev dajatev, določenih v tej uredbi […]. Vendar pa se ta rok ne bi smel uporabljati, kadar nacionalna zakonodaja države članice zavezuje, da morajo zadevnim izvajalcem povračilo zagotoviti po tem datumu“.
5 Člen 1(1) te uredbe določa:
„Proizvodne dajatve v sektorju sladkorja za tržna leta 2001/2002, 2002/2003, 2003/2004, 2004/2005 in 2005/2006 so določene v točki 1 Priloge.“
6 Člen 2 navedene uredbe določa:
„Datum vzpostavitve, kot je določen v drugem pododstavku člena 2(2) [Uredbe št. 1150/2000], dajatev, določenih v tej uredbi, je najpozneje 30. september 2014, razen kadar države članice ne morejo spoštovati tega roka zaradi uporabe nacionalne zakonodaje o povračilu neupravičeno plačanih zneskov gospodarskim subjektom.“
7 Člen 3, drugi, tretji in četrti odstavek, Uredbe št. 1360/2013 določa datume, od katerih se proizvodne dajatve iz točke 1 Priloge k tej uredbi uporabljajo za tržna leta od 2001/2002 do 2005/2006. V skladu s členom 3, prvi odstavek, navedene uredbe ta začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije, to je 20. decembra 2013.
Uredba (EU) 2018/264
8 Člen 2(2) Uredbe Sveta (EU) 2018/264 z dne 19. februarja 2018 o določitvi proizvodnih dajatev in koeficienta za izračun dodatnih dajatev v sektorju sladkorja za tržno leto 1999/2000 ter o določitvi proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja za tržno leto 2000/2001 (UL 2018, L 51, str. 1) določa:
„Razlika med dajatvami, določenimi z uredbama [Komisije] (ES) št. 2267/2000 [z dne 12. oktobra 2000 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve in koeficienta za dodatne dajatve v sektorju sladkorja za tržno leto 1999/2000 (UL 2000, L 259, str. 29)] in (ES) št. 1993/2001 [z dne 11. oktobra 2001 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve v sektorju sladkorja za tržno leto 2000/2001 (UL 2001, L 271, str. 15], in dajatvami iz člena 1 te uredbe se povrne tistim gospodarskim subjektom, ki so plačali dajatve v tržnih letih 1999/2000 in 2000/2001, in sicer na podlagi njihovega ustrezno obrazloženega zahtevka.“
Nemško pravo
9 Člen 12(1), prvi stavek, Marktorganisationsgesetz (zakon o ureditvi trgov) je v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določal:
„Določbe [Abgabeordnung (davčni zakonik)] […] se smiselno uporabljajo za dajatve za ureditev trgov, ki se v skladu z določbami iz člena 1(2) pobirajo za proizvode, ki so predmet ureditve trgov, če ta zakon ali uredbe, sprejete na podlagi tega zakona, ne določajo pravila, ki od teh določb odstopa.“
10 Člen 169(1) in (2) davčnega zakonika je v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določal:
„(1) Odmera davka in njena odprava, razveljavitev ali sprememba po izteku roka za odmero davka niso več dovoljene. […]
(2) Rok za odmero davka je:
1. eno leto za davke na potrošnjo ali njihovo vračilo,
2. štiri leta za davke in njihovo vračilo, ki niso davki ali njihovo vračilo v smislu točke 1 tega člena, ali za uvozne ali izvozne dajatve v smislu člena 4, točki 10 in 11, carinskega zakonika.“
11 Člen 170(1) tega zakonika je določal:
„Rok za odmero začne teči s koncem koledarskega leta, v katerem je davek nastal ali je pogojno nastali davek postal nepogojen.“
12 Člen 171(3) navedenega zakonika je določal:
„Če se zunaj postopka z upravno pritožbo ali postopka s tožbo pred iztekom roka za odmero davka v skladu s členom 129 vloži zahtevek za odmero davka ali zahtevek za odpravo, razveljavitev, spremembo ali popravek odmere davka, se ta rok v zvezi s tem ne izteče, dokler o tem zahtevku ni izdana odločba, zoper katero ni pravnega sredstva.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
13 Družba I je bila kot družba, ki proizvaja sladkor, za tržna leta od 2001/2002 do 2005/2006 podvržena sistemu proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja iz Uredbe št. 1260/2001.
14 Znesek teh dajatev je bil določen v skladu z uredbami, ki jih vsako leto sprejme Evropska komisija. Za tržno leto 2001/2002 je bil tako ta znesek določen v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1837/2002 z dne 15. oktobra 2002 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve in koeficienta za dodatne dajatve v sektorju sladkorja za tržno leto 2001/2002 (UL 2002, L 278, str. 13).
15 Carinski urad je z odločbo z dne 25. novembra 2002, sprejeto na podlagi navedene uredbe, določil znesek proizvodnih dajatev, ki jih mora družba I plačati za tržno leto 2001/2002 (v nadaljevanju: odločba z dne 25. novembra 2002).
16 Sodišče je s sodbo z dne 8. maja 2008, Zuckerfabrik Jülich in drugi (C‑5/06 in od C‑23/06 do C‑36/06, EU:C:2008:260), ter sklepoma z dne 6. oktobra 2008, Raffinerie Tirlemontoise (C‑200/06, EU:C:2008:541), in z dne 6. oktobra 2008, SAFBA (od C‑175/07 do C‑184/07, EU:C:2008:543), uredbe Komisije v zvezi s tržnimi leti od 2002/2003 do 2004/2005 razglasilo za neveljavne.
17 Carinski urad je z odločbo z dne 27. januarja 2010 zavrnil zahtevek družbe I za spremembo odločbe z dne 25. novembra 2002.
18 Sodišče je s sodbo z dne 27. septembra 2012, Zuckerfabrik Jülich in drugi (C‑113/10, C‑147/10 in C‑234/10, EU:C:2012:591), Uredbo št. 1193/2009, s katero so bile spremenjene uredbe Komisije za tržna leta od 2002/2003 do 2004/2005, razglasilo za neveljavno. Po razglasitvi te sodbe je Svet Evropske unije na novo določil proizvodne dajatve v sektorju sladkorja za tržna leta od 2001/2002 do 2005/2006, in sicer s tem, da je sprejel Uredbo št. 1360/2013, s katero je dajatve za ta tržna leta znižal.
19 Družba I je 18. decembra 2014 pri carinskem uradu vložila nov zahtevek za spremembo dajatev in povračilo preveč plačanih zneskov, skupaj z obrestmi, na podlagi Uredbe št. 1360/2013.
20 Carinski urad je z odločbo z dne 28. januarja 2016, ki je bila po postopku s pritožbo potrjena, ta novi zahtevek zavrnil z obrazložitvijo, da je odločba z dne 25. novembra 2002 postala pravnomočna.
21 Finanzgericht (finančno sodišče, Nemčija) je zavrnilo tožbo, ki jo je družba I vložila zoper odločbo z dne 28. januarja 2016, z obrazložitvijo, da retroaktivno znižanje dajatev, določeno z Uredbo št. 1360/2013, ni vplivalo na pravnomočno odločbo z dne 25. novembra 2002, saj je sprememba te odločbe urejena izključno z nacionalnim pravom.
22 Družba I je zoper to sodbo vložila revizijo pri Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče. V utemeljitev revizije navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland (C‑360/18, EU:C:2019:1124), potrdilo obstoj pravice, ki izhaja iz prava Unije, do povračila neupravičeno plačanih dajatev. Družba I trdi, da je bilo te dajatve mogoče pravilno izračunati šele od datuma začetka veljavnosti Uredbe št. 1360/2013 in da je torej lahko šele tedaj uveljavljala to pravico do povračila. Zato naj pravica do povračila ne bi bila odvisna od odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe z dne 25. novembra 2002. Družba I iz tega sklepa, da načelo učinkovitosti nasprotuje temu, da bi se carinski urad skliceval na nacionalne zastaralne roke in na pravnomočnost te odločbe.
23 Predložitveno sodišče dvomi o razlagi člena 2 Uredbe št. 1360/2013 ter o razmerju med načelom pravne varnosti po pravu Unije in sodbo z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland (C‑360/18, EU:C:2019:1124).
24 V zvezi s tem meni, najprej, da pravo Unije ne ureja postopkovnih pogojev za spremembo odločb o določitvi dajatev, sprejetih na podlagi Uredbe št. 1837/2002, in za vložitev zahtevka za povračilo. Te pogoje naj bi torej urejalo nacionalno pravo v skladu s postopkovnimi pravili, ki jih to pravo določa.
25 Družba I pa naj v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, ne bi bila upravičena do povračila neupravičeno plačanih zneskov dajatev. Odločba z dne 25. novembra 2002 naj bi namreč postala pravnomočna in naj je ne bi bilo več mogoče retroaktivno spremeniti, saj se je rok za določitev proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja za tržno leto 2001/2002 iztekel februarja 2010, vendar pred sprejetjem Uredbe št. 1360/2013. Predložitveno sodišče meni, da ker nemško pravo ne določa povračila proizvodnih dajatev, če se pravnomočna upravna odločba, s katero so bile te dajatve naložene, ne spremeni, je vračilo omenjenih neupravičeno pobranih dajatev mogoče le pod pogojem, da pravica do povračila izhaja neposredno iz prava Unije.
26 To sodišče meni, dalje, da taka pravica ne izhaja samodejno iz Uredbe št. 1360/2013, ker ni jasno razvidno, v katerih primerih in pod katerimi postopkovnimi pogoji je treba izvesti retroaktivni popravek, določen s to uredbo. To, da retroaktivni popravek ne daje samodejno pravice do povračila, naj bi bilo mogoče a contrario izpeljati tudi iz člena 2(2) Uredbe 2018/264, ki se uporablja za tržni leti 1999/2000 in 2000/2001, v katerem naj bi zakonodajalec Evropske unije, nasprotno, tako pravico določil izrecno, kar ne bi bilo potrebno, če bi ta pravica že od samega začetka izhajala iz spremembe dajatev.
27 Vendar navedeno sodišče meni, da pravica do povračila neupravičeno plačanih dajatev izhaja iz zahteve po zagotovitvi polnega učinka Uredbe št. 1360/2013, kot je Sodišče razložilo v sodbi z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland (C‑360/18, EU:C:2019:1124), tako da se zagotovi, da proizvajalci sladkorja plačajo le točno določen znesek dajatev. Dodaja, da čeprav so postopek in podrobna pravila za povračilo, med katere spadajo zastaralni ali prekluzivni roki, urejena z nacionalnim pravom, morajo države članice kljub temu spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti, tako da proizvajalcem sladkorja v praksi ne sme biti onemogočeno, da vložijo zahtevek za povračilo. V obravnavanem primeru torej potek roka za določitev dajatev in posledična pravnomočnost odločb o odmeri dajatev ne bi smela preprečiti uveljavljanja pravice tožeče stranke iz postopka v glavni stvari do povračila.
28 Vendar pa predložitveno sodišče dvomi o združljivosti take ugotovitve s splošnim načelom pravne varnosti po pravu Unije, kot ga je Sodišče razložilo v sodbah z dne 13. januarja 2004, Kühne & Heitz (C‑453/00, EU:C:2004:17), in z dne 20. decembra 2017, Incyte (C‑492/16, EU:C:2017:995). V skladu s to sodno prakso naj pravo Unije načeloma ne bi zahtevalo, da se upravna odločba, ki je postala pravnomočna, odpravi, če ta pravnomočnost, pridobljena po poteku razumnih pritožbenih rokov ali z izčrpanjem pravnih sredstev, prispeva k pravni varnosti. Poleg tega naj bi iz navedene sodne prakse izhajalo, da mora upravni organ odločbo o določitvi dajatev zaradi upoštevanja odločbe, ki jo je izdalo Sodišče, ponovno preučiti le, med drugim, če je ta sprememba v skladu z nacionalnim pravom še vedno mogoča.
29 Po mnenju predložitvenega sodišča pa je sodba z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland (C‑360/18, EU:C:2019:1124), v nasprotju s tako sodno prakso, saj naj bi bil z njo priznan obstoj pravice do vračila, čeprav je nacionalna upravna odločba postala pravnomočna in je zastaralni rok za povračilo neupravičeno plačanih dajatev že potekel. To naj bi veljalo še toliko bolj, ker so se v obravnavanem primeru dajatve z Uredbo št. 1360/2013 spremenile približno enajst let po zadevnem tržnem letu.
30 Nazadnje, po mnenju predložitvenega sodišča se postavlja tudi vprašanje, ali je tožeča stranka v postopku v glavni stvari pri carinskem organu pravočasno zahtevala povračilo neupravičeno pobranih dajatev in ali se za proizvajalce sladkorja uporablja rok iz člena 2 Uredbe št. 1360/2013, in sicer 30. september 2014. To sodišče meni, da je ta rok v skladu s členom 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1150/2000 namenjen državam članicam in da je njegov namen zagotoviti, da se lastna sredstva Unije dajo na razpolago pred tem datumom. Vendar če ta rok ni končni datum za vložitev zahtevka za povračilo neupravičeno plačanih dajatev, naj bi obstajal dvom o tem, v katerem roku je treba tak zahtevek vložiti.
31 Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 2 Uredbe št. 1360/2013 razlagati tako, da bi moral proizvajalec sladkorja zahtevek za povračilo neupravičeno plačanih dajatev vložiti do 30. septembra 2014?
2. V primeru nikalnega odgovora na prvo vprašanje: ali lahko pristojni organ v primeru, kot je obravnavani (dajatve, določene v nasprotju s pravom Unije, vendar pravnomočno, katerih povračilo je bilo zahtevano šele eno leto po tem, ko je bil z Uredbo št. 1360/2013 retroaktivno določen nižji koeficient), zavrne povračilo neupravičeno plačanih proizvodnih dajatev na podlagi nacionalnih predpisov o pravnomočnosti [odločbe] in roka za določitev, ki v skladu z nacionalnimi predpisi velja za odločbe o določitvi dajatve, ter na podlagi načela pravne varnosti, ki velja v pravu Unije?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
32 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2 Uredbe št. 1360/2013 razlagati tako, da se rok za vložitev zahtevka na podlagi te uredbe za povračilo neupravičeno plačanih zneskov proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja izteče najpozneje na dan, ko so bile te dajatve določene, to je 30. septembra 2014.
33 Za odgovor na to vprašanje je treba najprej poudariti, da je Svet Uredbo št. 1360/2013, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 10 in 11, sprejel zaradi izvršitve sodbe z dne 27. septembra 2012, Zuckerfabrik Jülich in drugi (C‑113/10, C‑147/10 in C‑234/10, EU:C:2012:591). Sodišče je v tej sodbi med drugim ugotovilo, da metoda, ki jo je Komisija uporabila za določitev proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja za tržna leta od 2002/2003 do 2005/2006, ni bila pravilna in da so bili zato zadevni proizvajalci sladkorja upravičeni do povračila neupravičeno plačanih zneskov teh dajatev, skupaj z obrestmi. V skladu z uvodno izjavo 12 te uredbe je treba, ker je za izračun dajatev za tržno leto 2001/2002 uporabljena ista metoda, kot je tista, ki jo je Sodišče razveljavilo, popraviti tudi proizvodne dajatve in ustrezni koeficient za dodatno dajatev. Namen navedene uredbe je tako retroaktivno popraviti znesek dajatev za tržna leta od 2001/2002 do 2005/2006 v skladu z metodo, ki jo je Sodišče potrdilo v navedeni sodbi (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland, C‑360/18, EU:C:2019:1124, točki 35 in 36).
34 Iz tega sledi, po eni strani, da se z Uredbo št. 1360/2013 izvaja pravica do povračila neupravičeno plačanih zneskov proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja za tržna leta od 2001/2002 do 2005/2006, ki jo imajo proizvajalci sladkorja na podlagi prava Unije, kot ga razlaga Sodišče. Da bi se zagotovil polni učinek te uredbe, morajo torej ti proizvajalci sladkorja dejansko imeti možnost tako povračilo pridobiti (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland, C‑360/18, EU:C:2019:1124, točki 37 in 38).
35 Po drugi strani, to pravico do povračila je mogoče uveljavljati šele od datuma začetka veljavnosti navedene uredbe, to je od 20. decembra 2013. Pristojni nacionalni organi so namreč lahko šele od tega datuma dalje, po retroaktivni določitvi novih proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja, določili točen znesek dajatev, ki jih je neupravičeno plačal vsak od zadevnih proizvajalcev. Prav tako so imeli ti proizvajalci šele od navedenega datuma možnost seznaniti se s tem zneskom in posledično veljavno vložiti zahtevke za povračilo neupravičeno plačanih prispevkov (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland, C‑360/18, EU:C:2019:1124, točki 40 in 41).
36 Glede pogojev in roka za uveljavljanje navedene pravice do povračila je treba najprej poudariti, da v skladu s členom 1(1) Uredbe št. 1360/2013 točka 1 Priloge k tej uredbi določa nove proizvodne dajatve v sektorju sladkorja, navedene v obliki zneska v eurih na tono proizvoda za vsako tržno leto od tržnega leta 2001/2002 do tržnega leta 2005/2006. Dalje, člen 2 te uredbe načeloma določa datum, na katerega morajo države članice vknjižiti znesek teh novih dajatev na račun lastnih sredstev Unije. Nazadnje, člen 3 navedene uredbe določa datume, od katerih se navedene nove dajatve uporabljajo retroaktivno (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland, C‑360/18, EU:C:2019:1124, točke od 42 do 44).
37 Natančneje, iz člena 2 Uredbe št. 1360/2013 v povezavi s členom 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1150/2000 izhaja, da je datum, določen v prvi od teh določb, to je 30. september 2014, datum, do katerega so morale države članice načeloma določiti zneske, ki jih iz naslova novih proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja dolgujejo zavezanci, in te zneske vknjižiti na račun lastnih sredstev Unije, in ne datum, do katerega bi morali proizvajalci sladkorja vložiti zahtevek za povračilo neupravičeno plačanih zneskov. Kot je razvidno iz uvodne izjave 23 Uredbe št. 1360/2013, rok iz člena 2 te uredbe ne posega v roke, ki jih za povračilo zadevnim gospodarskim subjektom določa nacionalna zakonodaja.
38 Iz zgoraj navedenih določb izhaja, da so bile z Uredbo št. 1360/2013 nadomeščene določbe uredb Komisije o določitvi zneskov za proizvodne dajatve v sektorju sladkorja za tržna leta od 2001/2002 do 2005/2006, med katerimi so določbe Uredbe št. 1837/2002, z retroaktivnim učinkom od datuma začetka uporabe teh določb, vendar ne da bi bili v Uredbi št. 1360/2013 določeni postopki in podrobna pravila, ki jih morajo države članice uporabiti za izvajanje pravice proizvajalcev sladkorja do povračila dajatev, neupravičeno plačanih zaradi take spremembe (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland, C‑360/18, EU:C:2019:1124, točki 45 in 53).
39 Iz tega izhaja, na eni strani, da pristojnim nacionalnim organom na podlagi Uredbe št. 1360/2013 ni treba vrniti nacionalnih dajatev, pobranih v nasprotju s pravom Unije, tako da po potrebi spremenijo pravnomočne upravne ali sodne odločbe, s katerimi je bilo naloženo plačilo teh dajatev, kot je bilo med drugim v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 6. oktobra 2015, Târğia, C‑69/14 (EU:C:2015:662, točke od 24 do 30), in z dne 11. septembra 2019, Călin, C‑676/17 (EU:C:2019:700, točke od 24 do 29), vendar pa morajo retroaktivno izvesti ponovno oceno lastnih sredstev Unije, ki so jih ti nacionalni organi pobrali v imenu Unije, za katero se je odločil zakonodajalec Unije.
40 Za to navedenim organom ni treba ponovno preučiti, popraviti ali celo odpraviti oziroma razveljaviti nacionalnih odločb o določitvi davka in ustreznih odločb o odmeri, sprejetih na podlagi uredb Komisije, navedenih v točki 38 te sodbe, temveč morajo za vsakega od zadevnih proizvajalcev sladkorja določiti razliko med neupravičeno plačanimi zneski dajatev, določenih s temi uredbami, in zneski, dolgovanimi za dajatve, določene z Uredbo št. 1360/2013, da bi tem proizvajalcem omogočili, da veljavno vložijo zahtevke za povračilo take razlike, in tako zagotovili polni učinek zadnjenavedene uredbe.
41 Na drugi strani, ker v Uredbi št. 1360/2013 ni določb v zvezi s postopki in podrobnimi pravili, ki jih morajo države članice uporabiti za izvajanje pravice proizvajalcev sladkorja do povračila neupravičeno plačanih dajatev, države članice ohranijo možnost uporabe postopkovnih pravil, določenih v njihovem notranjem pravnem redu, zlasti na področju zastaralnih ali prekluzivnih rokov, pri čemer morajo spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland, C‑360/18, EU:C:2019:1124, točki 45 in 46 ter navedena sodna praksa).
42 Spoštovanje teh načel zahteva, da ta postopkovna pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne zahtevke na podlagi določb nacionalnega prava (načelo enakovrednosti), niti niso določena tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežijo izvrševanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland, C‑360/18, EU:C:2019:1124, točka 47 in navedena sodna praksa).
43 Kar zadeva, prvič, spoštovanje načela enakovrednosti, mora predložitveno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, katerih namen je v nacionalnem pravu zagotoviti varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, preveriti, ali postopkovna pravila, določena za izvajanje obveznosti povračila neupravičeno plačanih dajatev, uvedene z Uredbo št. 1360/2013, niso manj ugodna od tistih, ki se uporabljajo za podobne zahtevke po nacionalnem pravu (glej po analogiji sodbo z dne 14. oktobra 2020, Valoris, C‑677/19, EU:C:2020:825, točka 29 in navedena sodna praksa).
44 Kar zadeva, drugič, spoštovanje načela učinkovitosti, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da določitev razumnih zastaralnih ali prekluzivnih rokov načeloma zadosti zahtevi po učinkovitosti, saj je ta zahteva primer uporabe temeljnega načela pravne varnosti, ki ščiti tako zadevno osebo kot zadevni upravni organ, čeprav se s potekom takšnega roka zadevnim osebam že po naravi lahko prepreči uveljavljanje njihovih pravic v celoti ali delno (sodba z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland, C‑360/18, EU:C:2019:1124, točka 52 in navedena sodna praksa).
45 V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da ker je pravico proizvajalcev sladkorja do povračila neupravičeno plačanih dajatev mogoče uveljavljati šele od dneva začetka veljavnosti Uredbe št. 1360/2013, nacionalna pravila, ki določajo, da se prekluzivni in zastaralni roki za vložitev zahtevka za to povračilo iztečejo, preden navedena uredba začne veljati, dejansko onemogočajo izvrševanje take pravice do povračila. Sodišče je iz tega sklepalo, da Uredba št. 1360/2013 – ob upoštevanju načela učinkovitosti – nasprotuje takim nacionalnim pravilom (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland, C‑360/18, EU:C:2019:1124, točke 55, 56 in 58).
46 Iz tega sledi, da je treba šteti, da so nacionalna postopkovna pravila, ki se uporabljajo za povračilo neupravičeno plačanih proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja na podlagi Uredbe št. 1360/2013 ter ki določajo razumne prekluzivne in zastaralne roke, v skladu z načelom učinkovitosti, če ti roki tečejo od datuma začetka veljavnosti Uredbe št. 1360/2013.
47 V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe sklicuje na določbe nemškega prava, in sicer na člen 169(1) in (2) ter člen 170 davčnega zakonika, ki določata roke za odpravo, razveljavitev ali spremembo davkov in nekaterih dajatev. Ta roka sta, odvisno od primera, eno leto oziroma štiri leta. Predložitveno sodišče pa ne navaja, ali se lahko navedena roka uporabita za vložitev zahtevkov za povračilo, ki temeljijo na Uredbi št. 1360/2013, in če se lahko, kateri od teh rokov se lahko uporabi.
48 V zvezi s tem je treba vseeno spomniti, da je Sodišče na primer ugotovilo, da je mogoče nacionalni triletni prekluzivni rok šteti za razumen v smislu navedene sodne prakse (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Cargill Deutschland, C‑360/18, EU:C:2019:1124, točka 52 in navedena sodna praksa) in da se enoletni rok za vložitev zahtevkov ali pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, sam po sebi ne zdi nerazumen, vendar pod pogojem, da začne teči najprej z začetkom veljavnosti predpisov, katerih namen je odprava te kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 14. oktobra 2020, Valoris, C‑677/19, EU:C:2020:825, točki 27 in 28).
49 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2 Uredbe št. 1360/2013 razlagati tako, da ne zahteva, da se rok za vložitev zahtevka na podlagi te uredbe za povračilo neupravičeno plačanih zneskov proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja izteče najpozneje na dan, ko so bile te dajatve določene, to je 30. septembra 2014. Države članice morajo v svojem nacionalnem pravu določiti rok, ki se uporabi, ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti, pri čemer se enoletni rok sam po sebi ne zdi nerazumen, vendar pod pogojem, da začne teči najprej z začetkom veljavnosti Uredbe št. 1360/2013.
Drugo vprašanje
50 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 1360/2013 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim pravilom, ki pristojnim nacionalnim organom omogočajo, da zahtevek na podlagi te uredbe za povračilo neupravičeno plačanih zneskov proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja zavrnejo s sklicevanjem na pravnomočnost nacionalnih odločb, s katerimi je bil pred sprejetjem navedene uredbe znesek teh dajatev določen na podlagi več uredb Komisije, ki jih je z retroaktivnim učinkom nadomestila ista uredba.
51 Najprej je treba poudariti, da je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da so pristojni nacionalni organi zahtevek za povračilo, ki ga je družba I vložila v enem letu od datuma začetka veljavnosti Uredbe št. 1360/2013, to je 18. decembra 2014, zavrnili, ker je odločba z dne 25. novembra 2002 o določitvi zneska dajatev, ki jih družba I dolguje za tržno leto 2001/2002, ki jo je carinski urad sprejel na podlagi Uredbe št. 1837/2002, postala pravnomočna, ko so se februarja 2010 iztekli prekluzivni in zastaralni roki, določeni za vložitev zahteve za spremembo te odločbe.
52 V zvezi s tem zadostuje opozoriti, kot je razvidno zlasti iz točke 45 te sodbe, da Uredba št. 1360/2013 v povezavi z načelom učinkovitosti nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je mogoče zahtevek za povračilo proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja, ki temelji na tej uredbi, zavrniti z obrazložitvijo, da so odločbe, s katerimi so bile te dajatve določene pred sprejetjem navedene uredbe, postale pravnomočne.
53 Na to ugotovitev ne vpliva načelo pravne varnosti, na katero se sklicuje predložitveno sodišče.
54 Res je sicer, da ker v skladu z ustaljeno sodno prakso pravnomočnost upravne odločbe, ki nastopi po preteku razumnih rokov za vložitev tožbe ali z izčrpanjem pravnih sredstev, pripomore k pravni varnosti, pravo Unije ne zahteva, da mora upravni organ preizkusiti upravno odločbo, ki je postala pravnomočna (sodba z dne 20. decembra 2017, Incyte, C‑492/16, EU:C:2017:995, točka 46 in navedena sodna praksa).
55 Vendar, kot je bilo navedeno v točki 40 te sodbe, uporaba Uredbe št. 1360/2013 ne zahteva, da pristojni nacionalni organi ponovno preučijo, popravijo ali celo odpravijo ali razveljavijo nacionalne odločbe o določitvi davka, kot je odločba z dne 25. novembra 2002, sprejeta na podlagi uredb Komisije, ki jih je z retroaktivnim učinkom nadomestila navedena uredba. Pravnomočna narava takih odločb in takih odločb o odmeri torej proizvajalcem sladkorja ne sme preprečevati uveljavljanja pravice do povračila neupravičeno plačanih dajatev, ki jo imajo na podlagi prava Unije, kot se izvaja z navedeno uredbo.
56 Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo št. 1360/2013 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim pravilom, ki pristojnim nacionalnim organom omogočajo, da zahtevek na podlagi te uredbe za povračilo neupravičeno plačanih zneskov proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja zavrnejo s sklicevanjem na pravnomočnost nacionalnih odločb, s katerimi je bil pred sprejetjem navedene uredbe znesek teh dajatev določen na podlagi več uredb Komisije, ki jih je z retroaktivnim učinkom nadomestila ta ista uredba.
Stroški
57 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:
1. Člen 2 Uredbe Sveta (EU) št. 1360/2013 z dne 2. decembra 2013 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve v sektorju sladkorja za tržna leta 2001/2002, 2002/2003, 2003/2004, 2004/2005 in 2005/2006, koeficienta za izračun dodatne dajatve za tržni leti 2001/2002 in 2004/2005 ter zneskov, ki jih morajo proizvajalci sladkorja plačati prodajalcem sladkorne pese zaradi razlike med najvišjo dajatvijo in dajatvijo, ki se zaračuna za tržna leta 2002/2003, 2003/2004 in 2005/2006
je treba razlagati tako, da
ne zahteva, da se rok za vložitev zahtevka na podlagi te uredbe za povračilo neupravičeno plačanih zneskov proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja izteče najpozneje na dan, ko so bile te dajatve določene, to je 30. septembra 2014. Države članice morajo v svojem nacionalnem pravu določiti rok, ki se uporabi, ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti, pri čemer se enoletni rok sam po sebi ne zdi nerazumen, vendar pod pogojem, da začne teči najprej z začetkom veljavnosti Uredbe št. 1360/2013.
2. Uredbo št. 1360/2013
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalnim pravilom, ki pristojnim nacionalnim organom omogočajo, da zahtevek na podlagi te uredbe za povračilo neupravičeno plačanih zneskov proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja zavrnejo s sklicevanjem na pravnomočnost nacionalnih odločb, s katerimi je bil pred sprejetjem navedene uredbe znesek teh dajatev določen na podlagi več uredb Evropske komisije, ki jih je z retroaktivnim učinkom nadomestila ista uredba.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.