SODBA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 12. oktobra 2023 ( *1 )

„Predhodno odločanje – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13/EGS – Učinki ugotovitve nepoštenosti pogoja – Volja potrošnika, da se pogodba ohrani s spremembo pogojev, za katere je bilo ugotovljeno, da so nepošteni – Pristojnosti nacionalnega sodišča“

V zadevi C‑645/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve) z odločbo z dne 12. oktobra 2022, ki je na Sodišče prispela 13. oktobra 2022, v postopku

R. A. in drugi

proti

Luminor Bank AS“, ki deluje prek „Luminor Bank AS“ Lietuvos skyrius,

SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi O. Spineanu-Matei (poročevalka), predsednica senata, S. Rodin, sodnik, in L. S. Rossi, sodnica,

generalni pravobranilec: A. M. Collins,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

za „Luminor Bank AS“, ki deluje prek „Luminor Bank AS“ Lietuvos skyrius, K. Karpickis, A. Klezys, advokatai, in A. Sovaitė,

za litovsko vlado K. Dieninis, S. Grigonis in V. Kazlauskaitė-Švenčionienė, agenti,

za portugalsko vlado P. Barros da Costa, A. Cunha, I. Gameiro in L. Medeiros, agenti,

za Evropsko komisijo J. Jokubauskaitė in N. Ruiz García, agenta,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in člena 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med R. A. in drugimi ter družbo „Luminor Bank AS“, ki deluje prek „Luminor Bank AS“ Lietuvos skyrius, zaradi nepoštenosti pogojev v več posojilnih pogodbah, sklenjenih med temi strankami, in posledic, ki iz tega izhajajo.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

V enaindvajseti in štiriindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„ker morajo države članice zagotoviti, da se nepošteni pogoji ne uporabljajo v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik; […]

[…]

ker morajo imeti sodišča ali upravni organi držav članic na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah“.

4

Člen 6(1) te direktive določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

5

Člen 7(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

Litovsko pravo

6

Člen 6.2284(8) Lietuvos Respublikos civilinis kodeksas (civilni zakonik Republike Litve) določa:

„Če sodišče za enega ali več pogodbenih pogojev ugotovi, da so nepošteni, so zadevni pogoji neveljavni od sklenitve pogodbe, preostali pogodbeni pogoji pa še naprej zavezujejo obe pogodbeni stranki, če je po odpravi nepoštenih pogojev mogoč nadaljnji obstoj pogodbe.“

7

Člen 353(1) in (2) Lietuvos Respublikos civilinio proceso kodeksas (zakonik o civilnem postopku Republike Litve) določa:

„1.   Kasacijsko sodišče v okviru kasacijske pritožbe pregleda izpodbijane sodbe in/ali sklepe glede uporabe prava. Kasacijsko sodišče je vezano na dejstva, ki sta jih ugotovili sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče.

2.   Sodišče je pristojno, da preseže okvir kasacijske pritožbe, če tako zahteva javni interes in če bi bili v nasprotnem primeru kršeni pravice in zakoniti interesi posameznika, družbe ali države. […]“

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

8

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so leta 2008 s toženo stranko iz postopka v glavni stvari sklenile več posojilnih pogodb v švicarskih frankih (v nadaljevanju: sporne pogodbe), na podlagi katerih so si od nje izposodile denarni znesek v švicarskih frankih, konvertirale obstoječa posojila v eurih ali litovskih litasih v švicarske franke ali refinancirale posojila, ki so jih imele pri drugih kreditnih institucijah v drugi valuti, ne v švicarskih frankih. Tako odobrena posojila je bilo treba vrniti v švicarskih frankih. Zaradi velike depreciacije litovskega litasa v primerjavi s švicarskim frankom se je znesek, ki ga je bilo treba vrniti, od sklenitve teh pogodb skoraj podvojil.

9

Ker so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari menile, da so nekatere določbe navedenih pogodb nepoštene, so leta 2017 pri Vilniaus apygardos teismas (regionalno sodišče v Vilni, Litva) vložile tožbo, s katero so med drugim zahtevale nadomestitev švicarskega franka z eurom, ob upoštevanju menjalnega tečaja, veljavnega na dan odobritve zadevnih posojil, in konverzijo obrokov za odplačilo kredita (glavnica in obresti), plačanih v švicarskih frankih, v eure, ob upoštevanju menjalnega tečaja, ki je veljal na datum teh plačil.

10

S sodbo tega sodišča z dne 20. novembra 2018, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena 5. maja 2020 s sodbo Lietuvos apeliacinis teismas (pritožbeno sodišče Litve), je bil tožbeni zahtevek tožečih strank iz postopka v glavni stvari zavrnjen.

11

Te so pri Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve) vložile kasacijsko pritožbo. To sodišče je s sodbo z dne 14. aprila 2021 zadevo vrnilo Lietuvos apeliacinis teismas (pritožbeno sodišče Litve), da bi to ponovno preučilo nepoštenost zadevnih pogojev v spornih pogodbah. Po mnenju Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve) dejstvo, da je tožena stranka v postopku v glavni stvari izpolnila svojo pojasnilno dolžnost glede tveganja nihanja menjalnega tečaja švicarskega franka, ne pomeni, da sodišče ni bilo dolžno preučiti, ali so ti pogoji nepošteni.

12

Lietuvos apeliacinis teismas (pritožbeno sodišče Litve) je s sklepom z dne 4. maja 2021 tožečim strankam iz postopka v glavni stvari naložilo, naj se izrečejo o tem, kako bi bilo treba po njihovem mnenju spremeniti zadevne pogoje spornih pogodb, če bi se ugotovilo, da so nepošteni. Te so navedle, da predlagajo spremembo teh pogojev v skladu s tožbo, in sicer v bistvu zamenjavo švicarskega franka z eurom po menjalnem tečaju, ki je veljal na dan odobritve zadevnih posojil. Tožena stranka v postopku v glavni stvari pa je ugotovitvi nepoštenosti navedenih pogojev in njihovi spremembi nasprotovala, ker naj v litovskem pravnem redu ne bi bilo ustreznih dispozitivnih določb.

13

Lietuvos apeliacinis teismas (pritožbeno sodišče Litve) je s sodbo z dne 2. septembra 2021 odločilo, da so pogoji spornih pogodb v zvezi z valuto, v kateri so bila izražena zadevna posojila, nepošteni, ker ne izpolnjujejo zahteve po preglednosti, in te pogodbe spremenilo tako, da so izražene v eurih, po menjalnem tečaju, ki je veljal na dan odobritve teh posojil, referenčni indeks iz navedenih pogodb, in sicer LIBOR CHF, pa nadomestilo z Euriborjem. Po mnenju tega sodišča je taka rešitev v skladu z načeli pravičnosti, dobre vere in razumne presoje ter s cilji Direktive 93/13.

14

Tožena stranka v postopku v glavni stvari je pri Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve), ki je predložitveno sodišče, zoper to sodbo vložila kasacijsko pritožbo, v kateri je trdila, da je Lietuvos apeliacinis teismas (pritožbeno sodišče Litve) zadevne pogoje v spornih pogodbah napačno opredelilo kot „nepoštene“ in da zadnjenavedeno sodišče teh pogojev ne bi smelo spremeniti, saj v litovskem pravu ne obstajajo dispozitivne določbe, ki bi lahko navedene pogoje nadomestile, ter da je sprememba teh pogojev na podlagi načel pravičnosti, dobre vere in razumne presoje prepovedana s členom 6(1) Direktive 93/13.

15

Predložitveno sodišče je z delno sodbo z dne 25. avgusta 2022 sodbo Lietuvos apeliacinis teismas (pritožbeno sodišče Litve) z dne 2. septembra 2021 potrdilo v delu, v katerem so bili zadevni pogoji spornih pogodb opredeljeni kot „nepošteni“, in ponovno začelo postopek v zvezi s spremembo teh pogodb, ki jo je izvedlo zadnjenavedeno sodišče.

16

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari pred predložitvenim sodiščem trdijo, da zaradi pasivnosti tožene stranke v postopku v glavni stvari ni bilo mogoče doseči nobenega dogovora glede morebitne spremembe pogojev, ki so bili razglašeni za nepoštene. Trdijo tudi, da se ne strinjajo z ohranitvijo teh pogojev, in primarno zahtevajo spremembo spornih pogodb na način, ki so ga navedle v tožbi. Če pa bi se štelo, da za tako spremembo ni pravne podlage, tožeče stranke v postopku v glavni stvari predlagajo ugotovitev ničnosti teh pogodb in vračilo zneskov, plačanih na njihovi podlagi. Tožena stranka v postopku v glavni stvari predlaga, naj se ugotovi ničnost navedenih pogodb ex nunc.

17

To sodišče se sprašuje o posledicah opredelitve zadevnih pogojev v spornih pogodbah kot „nepoštenih“, ker so tožeče stranke v postopku v glavni stvari predlagale, naj se te pogodbe ohranijo in naj se ti pogoji spremenijo. V zvezi s tem navedeno sodišče navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da navedene pogodbe brez navedenih pogojev ne morejo več obstajati. Navedeno sodišče ugotavlja, da Lietuvos apeliacinis teismas (pritožbeno sodišče Litve) ni preučilo vprašanja, ali bi imela morebitna ugotovitev ničnosti spornih pogodb posebej škodljive posledice za tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Predložitveno sodišče meni, da je odsotnost take presoje mogoče pojasniti s tem, da se tožba ni nanašala na ugotovitev ničnosti teh pogodb, ampak le na njihovo spremembo, in da člena 265(2) in 320(2) zakonika o civilnem postopku Republike Litve prepovedujeta, da bi sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče presegla meje zahtevkov, o katerih odločata.

18

Zato se predložitveno sodišče sprašuje, prvič, ali je pritožbeno sodišče smelo spremeniti sporne pogodbe, ne da bi predhodno preučilo, ali bi imela ugotovitev ničnosti teh pogodb posebej škodljive posledice za tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Po mnenju tega sodišča je odgovor na to vprašanje odvisen od tega, kakšno težo je treba pripisati volji tožečih strank, da se navedene pogodbe ohranijo s spremembo njihovih nepoštenih pogojev.

19

Predložitveno sodišče se sprašuje, drugič, ali je odgovor na navedeno vprašanje odvisen od odgovora na vprašanje, ali ima nacionalno sodišče možnost, da nepošteni pogoj nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava ali določbo, ki bi se uporabila na podlagi medsebojnega dogovora strank zadevne pogodbe.

20

To sodišče meni, da bi se lahko odgovora na ti vprašanji izkazala za pritrdilna. Tako naj bi bil po eni strani pritrdilni odgovor na prvo vprašanje v skladu s ciljem Direktive 93/13, ki je zlasti vzpostavitev ravnovesja med pogodbenimi strankami, tako da se načeloma ohrani veljavnost celotne pogodbe, ne pa ugotovitev ničnosti vseh pogodb z nepoštenimi pogoji (sodba z dne 15. marca 2012, Pereničová in Perenič, C‑453/10, EU:C:2012:144, točka 31). Po drugi strani naj bi bilo mogoče tudi na drugo vprašanje odgovoriti pritrdilno, saj mora imeti nacionalno sodišče, če je mogoče nepošteni pogoj nadomestiti z dispozitivno določbo nacionalnega prava ali določbo, ki se uporabi na podlagi medsebojnega dogovora pogodbenih strank, in če potrošnik zahteva ohranitev te pogodbe s spremembo tega nepoštenega pogoja, možnost, da odloči o vprašanju spremembe navedenega pogoja, ne da bi predhodno preučilo posledice ugotovitve ničnosti navedene pogodbe kot celote.

21

Vendar pa navedeno sodišče meni, da mora sodišče, če v nacionalnem pravu ni ustrezne dispozitivne določbe in stranki ne dosežeta takega dogovora, ne glede na voljo, ki jo je izrazil potrošnik, odločiti o ugotovitvi ničnosti zadevne pogodbe kot celote, razen v primeru, ko potrošnik izrazi željo, da se nepošteni pogoji ohranijo. Pri tem mora sodišče sprejeti vse potrebne ukrepe za varstvo potrošnika pred posebej škodljivimi posledicami te ugotovitve ničnosti.

22

Ker v obravnavanem primeru v litovskem pravu ni nobene dispozitivne določbe, ki bi lahko nadomestila pogoje iz spornih pogodb, za katere je bilo ugotovljeno, da so nepošteni, in ker stranke niso dosegle dogovora o določbi, ki naj se uporabi, volja, ki so jo izrazile tožeče stranke v postopku v glavni stvari, da se te pogodbe ohranijo in da se ti pogoji spremenijo, sodišču ne more preprečiti, da odloči o ugotovitvi ničnosti navedenih pogodb.

23

V teh okoliščinah je Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.

Ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive [93/13] razlagati tako, da lahko sodišče v primeru, ko potrošnik izrazi voljo, da se pogodba ohrani z nadomestitvijo nepoštenega pogoja, ki ga vsebuje, potem ko je ugotovilo, da pogodba po odpravi pogoja, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nepošten, ne more ostati veljavna, odloči o nadomestitvi nepoštenega pogoja, ne da bi prej preučilo možnost ugotovitve ničnosti celotne pogodbe?

2.

Ali je odgovor na prvo vprašanje odvisen od tega, ali ima nacionalno sodišče možnost, da nepošteni pogoj iz pogodbe nadomesti z dispozitivno določbo ali določbo nacionalnega prava, ki se uporablja na podlagi medsebojnega dogovora strank zadevne pogodbe?“

Vprašanji za predhodno odločanje

24

Najprej je treba ugotoviti, da se predložitveno sodišče, čeprav prosi za razlago člena 6(1) in člena 7(1) Direktive 93/13, sprašuje o posledicah ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja. Zato je treba glede na navedbe v predložitveni odločbi postavljeni vprašanji razumeti tako, da se nanašata le na ta člen 6(1).

25

Tako je treba šteti, da predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko nacionalno sodišče, kadar to sodišče ugotovi, da pogodbe po odpravi nepoštenega pogoja ni mogoče ohraniti, in zadevni potrošnik izrazi voljo, da se ta pogodba ohrani s spremembo tega pogoja, odloči o ukrepih, ki jih je treba sprejeti za ponovno vzpostavitev dejanskega ravnovesja med pravicami in obveznostmi strank navedene pogodbe, ne da bi predhodno preučilo posledice ugotovitve ničnosti iste pogodbe v celoti. To sodišče se poleg tega sprašuje, ali na to vpliva okoliščina, da ima navedeno sodišče možnost, da navedeni pogoj nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava ali določbo, ki se uporabi na podlagi medsebojnega dogovora teh strank.

26

Za odgovor na ti vprašanji je treba opozoriti, da - kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča - mora ugotovitev nepoštenosti pogoja, ki je vsebovan v pogodbi, omogočiti, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi potrošnik bil, če tega nepoštenega pogoja ne bi bilo (sodba z dne 12. januarja 2023, D. V. (Odvetniška nagrada – načelo urne postavke), C‑395/21, EU:C:2023:14, točka 54 in navedena sodna praksa).

27

Na podlagi člena 6(1) Direktive 93/13 mora nacionalno sodišče zavrniti uporabo nepoštenih pogojev, da ti ne bi imeli zavezujočih učinkov za potrošnika, razen če potrošnik temu nasprotuje. Vendar mora pogodba načeloma brez kakršne koli druge spremembe od tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, še naprej obstajati, če je v skladu s pravili nacionalnega prava taka kontinuiteta pogodbe pravno mogoča (sodba z dne 12. januarja 2023, D. V. (Odvetniška nagrada – načelo urne postavke), C‑395/21, EU:C:2023:14, točka 55 in navedena sodna praksa).

28

Tako nacionalnemu sodišču ni treba odpraviti nepoštenega pogoja, če potrošnik, potem ko ga je to sodišče opozorilo, ne namerava uveljavljati, da je pogoj nepošten in nezavezujoč, s čimer s tem pogojem svobodno in zavestno soglaša (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2019, Dziubak, C‑260/18, EU:C:2019:819, točka 53 in navedena sodna praksa).

29

Sodišče je namreč razsodilo, da glede na to, da se sistem varstva, ki ga ponuja Direktiva 93/13, ne uporabi, če mu potrošnik nasprotuje, mora imeti ta še toliko bolj pravico, da nasprotuje temu, da je v skladu s tem sistemom zaščiten pred škodljivimi posledicami, ki nastanejo zaradi ugotovitve ničnosti celotne pogodbe, kadar tega varstva ne želi uveljavljati (sodba z dne 3. oktobra 2019, Dziubak, C‑260/18, EU:C:2019:819, točka 55).

30

Če pa potrošnik izrazi voljo za uveljavljanje varstva, ki ga zagotavlja Direktiva 93/13, mora nacionalno sodišče preučiti, ali lahko pogodba glede na merila, določena v nacionalnem pravu, obstaja še naprej brez kakršne koli druge spremembe od tiste, ki izhaja iz odprave zadevnega nepoštenega pogoja.

31

Ta preizkus možnosti, da pogodba še naprej obstaja brez zadevnega nepoštenega pogoja, je objektiven preizkus, ki ga mora nacionalno sodišče opraviti ob upoštevanju pravil nacionalnega prava in neodvisno od okoliščine, ali potrošnik izrazi voljo, da se ta pogodba ohrani (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2019, Dziubak,C‑260/18, EU:C:2019:819, točke od 39 do 41 in navedena sodna praksa).

32

Če pogodba v skladu z upoštevnimi pravili nacionalnega prava po odpravi zadevnega nepoštenega pogoja ne bi mogla več obstajati, člen 6(1) Direktive 93/13 ne nasprotuje temu, da se ugotovi ničnost te pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, D. V. (Odvetniška nagrada – načelo urne postavke), C‑395/21, EU:C:2023:14, točka 59).

33

Le v primeru, da bi bil potrošnik zaradi ugotovitve ničnosti celotne pogodbe izpostavljen posebej škodljivim posledicam, kot je postavitev potrošnika v položaj pravne negotovosti, ki pa jih ni mogoče omejiti le na posledice zgolj finančne narave, ima nacionalno sodišče izjemoma možnost, da nepošteni pogoj, ki je bil razglašen za ničnega, nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava ali določbo, ki se uporabi na podlagi medsebojnega dogovora strank zadevne pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, D. V. (Odvetniška nagrada – načelo urne postavke), C‑395/21, EU:C:2023:14, točke od 60 do 62).

34

Iz sodne prakse prav tako izhaja, da mora nacionalno sodišče, kadar ne obstaja nobena dispozitivna določba nacionalnega prava ali določba, ki se uporabi na podlagi medsebojnega dogovora pogodbenih strank, ki bi lahko nadomestila zadevne nepoštene pogoje, in bi zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe za potrošnika nastale posebej škodljive posledice, ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava sprejeti vse potrebne ukrepe za varstvo potrošnika pred temi posledicami ter tako za ponovno vzpostavitev dejanskega ravnovesja med vzajemnimi pravicami in obveznostmi pogodbenih strank (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 41).

35

Ukrepi, ki jih lahko nacionalno sodišče sprejme, če ugotovi nepoštenost pogodbenega pogoja, katerega odprava bi povzročila ničnost pogodbe, katere del je, niso izčrpni (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 40), pri čemer nacionalno sodišče te pogodbe ne more prilagoditi tako, da bi spremenilo vsebino tega pogoja (sodbi z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria in Bankia, C‑70/17 in C‑179/17, EU:C:2019:250, točka 53, in z dne 12. januarja 2023, D. V. (Odvetniška nagrada – načelo urne postavke), C‑395/21, EU:C:2023:14, točka 65).

36

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da člen 6(1) Direktive 93/13 nasprotuje temu, da se pomanjkljivosti pogodbe, ki so nastale zaradi odprave nepoštenih pogojev iz te pogodbe, odpravijo le na podlagi splošnih nacionalnih določb, ki določajo, da se učinki, izraženi v pravnem aktu, dopolnijo zlasti z učinki, ki izhajajo iz načela pravičnosti ali poslovnih običajev, ki niso niti dispozitivne določbe niti določbe, ki se uporabijo na podlagi medsebojnega dogovora pogodbenih strank (sodba z dne 3. oktobra 2019, Dziubak, C‑260/18, EU:C:2019:819, točka 62).

37

Iz navedenega izhaja, na eni strani, da volja potrošnika za uveljavljanje varstva, ki ga zagotavlja Direktiva 93/13, in za ohranitev pogodbe ne vpliva na obveznost nacionalnega sodišča, da v skladu z objektivnim pristopom in ob upoštevanju pravil nacionalnega prava preuči, ali lahko ta pogodba obstaja tudi po odpravi zadevnega nepoštenega pogoja.

38

Na drugi strani, kadar to sodišče ugotovi, da pogodbe po odpravi takega nepoštenega pogoja ni mogoče ohraniti, tega pogoja ne more nadomestiti z dispozitivno določbo nacionalnega prava ali določbo, ki se uporabi na podlagi medsebojnega dogovora strank te pogodbe, oziroma – če to pravo nima takih določb – sprejeti drugih ukrepov za ponovno vzpostavitev dejanskega ravnovesja med pravicami in obveznostmi teh strank, ne da bi predhodno preučilo, ali bi bil zaradi ugotovitve neveljavnosti navedene pogodbe v celoti zadevni potrošnik izpostavljen posebej škodljivim posledicam, in ugotovilo, da bi bilo tako.

39

V obravnavanem primeru Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve) odloča o kasacijski pritožbi zoper sodbo Lietuvos apeliacinis teismas (pritožbeno sodišče Litve), s katero je zadnjenavedeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da so pogoji, ki so glavni predmet spornih pogodb, nepošteni, in sicer tisti, ki se nanašajo na valuto, v kateri so bila izražena zadevna posojila, ugodilo zahtevku tožečih strank iz postopka v glavni stvari in te pogodbe spremenilo, ne da bi predhodno preučilo posledice morebitne ugotovitve ničnosti navedenih pogodb za tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (litovsko vrhovno sodišče) je izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na opredelitev teh pogojev kot „nepoštenih“, potrdilo. Glede posledic te opredelitve pa se zadnjenavedeno sodišče sprašuje, ali je pritožbeno sodišče lahko ugodilo zahtevku tožečih strank iz postopka v glavni stvari, naj se sporne pogodbe ohranijo s spremembo navedenih pogojev, ne da bi predhodno preučilo, ali ima ta ugotovitev ničnosti posebej škodljive posledice za tožeče stranke v postopku v glavni stvari.

40

Kot pa izhaja iz sodne prakse Sodišča, navedene v točkah od 26 do 38 te sodbe, je v primeru, če tožeče stranke v postopku v glavni stvari nameravajo uveljavljati varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva 93/13, in če glede na nacionalno pravo sporne pogodbe po odpravi zadevnih nepoštenih pogojev ne morejo več obstajati, preučitev posledic ugotovitve ničnosti teh pogodb obveznost nacionalnega sodišča, ki ni odvisna od volje, ki so jo izrazile tožeče stranke v postopku v glavni stvari, da se navedene pogodbe ohranijo s spremembo teh pogojev. Le če te posledice dosežejo tako stopnjo resnosti, da jih je mogoče opredeliti kot „posebno škodljive“ za tožeče stranke v postopku v glavni stvari, mora namreč to sodišče, če ni dispozitivnih določb ali določb, ki se uporabijo na podlagi medsebojnega dogovora strank spornih pogodb, sprejeti vse potrebne ukrepe za varstvo potrošnika pred navedenimi posledicami in za ponovno vzpostavitev dejanskega ravnovesja med pravicami in obveznostmi teh strank, pri čemer navedeno sodišče teh pogodb ne more prilagoditi tako, da bi spremenilo vsebino navedenih pogojev.

41

Glede na zgornje preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko nacionalno sodišče, kadar to sodišče ugotovi, da pogodbe po odpravi nepoštenega pogoja ni mogoče ohraniti, in zadevni potrošnik izrazi voljo, da se ta pogodba ohrani s spremembo tega pogoja, odloči o ukrepih, ki jih je treba sprejeti za ponovno vzpostavitev dejanskega ravnovesja med pravicami in obveznostmi strank navedene pogodbe, ne da bi predhodno preučilo posledice ugotovitve ničnosti iste pogodbe v celoti, in to tudi, če ima navedeno sodišče možnost, da navedeni pogoj nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava ali določbo, ki se uporabi na podlagi medsebojnega dogovora teh strank.

Stroški

42

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:

 

Člen 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah

 

je treba razlagati tako, da

 

nasprotuje temu, da lahko nacionalno sodišče, kadar to sodišče ugotovi, da pogodbe po odpravi nepoštenega pogoja ni mogoče ohraniti, in zadevni potrošnik izrazi voljo, da se ta pogodba ohrani s spremembo tega pogoja, odloči o ukrepih, ki jih je treba sprejeti za ponovno vzpostavitev dejanskega ravnovesja med pravicami in obveznostmi strank navedene pogodbe, ne da bi predhodno preučilo posledice ugotovitve ničnosti iste pogodbe v celoti, in to tudi, če ima navedeno sodišče možnost, da navedeni pogoj nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava ali določbo, ki se uporabi na podlagi medsebojnega dogovora teh strank.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: litovščina.