1

Družba Anglo Austrian AAB AG, v likvidaciji, s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 22. junija 2022, Anglo Austrian AAB in Belegging-Maatschappij Far-East/ECB (T‑797/19, EU:T:2022:389, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo, ki jo je vložila skupaj z družbo Belegging-Maatschappij „Far-East“ BV (v nadaljevanju: delničarka), v kateri je predlagala razglasitev ničnosti Sklepa Evropske centralne banke (ECB) ECB-SSM-2019-AT 8 WHD-20190009 z dne 14. novembra 2019, s katerim je ta na predlog Finanzmarktaufsichtsbehörde (organ za nadzor finančnih trgov, Avstrija, v nadaljevanju: FMA) pritožnici odvzela dovoljenje za dostop do dejavnosti kreditne institucije (v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Člen 18 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES ter razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338, v nadaljevanju: Direktiva CRD IV), naslovljen „Odvzem dovoljenja“, določa:

„Pristojni organi lahko odvzamejo dovoljenje, izdano kreditni instituciji, le kadar takšna kreditna institucija:

[…]

3

Člen 67 te direktive, naslovljen „Druge določbe“, v odstavku 1 določa:

„Ta člen se uporablja v kateri koli izmed naslednjih okoliščin:

[…]

[…]

[…].“

4

Člen 74 navedene direktive, naslovljen „Notranje upravljanje ter načrti za sanacijo in reševanje“, v odstavku 1 določa:

„Institucije imajo stabilno ureditev upravljanja, ki vključuje jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi ravnmi odgovornostmi, učinkovitimi procesi za ugotavljanje, obvladovanje in spremljanje tveganj ter poročanje o tveganjih, katerim so ali bi lahko bile institucije izpostavljene, primerne mehanizme notranjih kontrol, vključno z zanesljivimi administrativnimi in računovodskimi postopki, ter politike in prakse prejemkov, ki so skladne s preudarnim in učinkovitim upravljanjem tveganja in ga tudi spodbujajo.“

5

V uvodnih izjavah 28, 29 in 34 Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (UL 2013, L 287, str. 63, v nadaljevanju: osnovna uredba o EMN) je navedeno:

[…]

6

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Na ECB prenesene naloge“, določa:

„1.   V okviru člena 6 je ECB v skladu z odstavkom 3 tega člena izključno pristojna za opravljanje naslednjih nalog za namene bonitetnega nadzora v zvezi z vsemi kreditnimi institucijami s sedežem v sodelujočih državah članicah:

[…]

3.   ECB za izvajanje nalog, ki se nanjo prenesejo s to uredbo, in s ciljem zagotavljanja visokih standardov nadzora uporablja vse upoštevno pravo Unije in nacionalno zakonodajo, s katero so bile prenesene morebitne direktive, ki so del upoštevnega prava Unije. V primerih, ko gre pri upoštevnem pravu Unije za uredbe, in kadar navedene uredbe državam članicam izrecno ponujajo različne možnosti, ECB uporablja tudi nacionalno zakonodajo, s katero se izvršujejo navedene možnosti.

[…]“

7

Člen 9 navedene uredbe, naslovljen „Nadzorniška in preiskovalna pooblastila“, v odstavku 1 določa:

„Izključno za namene opravljanja nalog, ki se na ECB prenesejo s členi 4(1), 4(2) in 5(2), se ECB po potrebi šteje za pristojni organ ali imenovani organ v sodelujočih državah članicah, kot je določeno z upoštevnim pravom Unije.

Prav tako ima ECB izključno za te namene vsa pooblastila in obveznosti, določene v tej uredbi. Ima tudi vsa pooblastila in obveznosti, ki jih imajo na podlagi upoštevnega prava Unije pristojni in imenovani organi, razen če ni v tej uredbi določeno drugače. ECB ima zlasti pooblastila, navedena v oddelkih 1 in 2 tega poglavja.

ECB lahko, kolikor je to potrebno za izvajanje nalog, ki se nanjo prenesejo s to uredbo, od navedenih nacionalnih organov z navodili zahteva, naj uporabijo svoja pooblastila v skladu s pogoji, določenimi v nacionalnem pravu, kadar ta uredba takšnih pooblastil ne prenaša na ECB. Navedeni nacionalni organi ECB v celoti obveščajo o izvajanju teh pooblastil.“

8

Člen 14 iste uredbe, naslovljen „Dovoljenje“, v odstavkih 5 in 6 določa:

„5.   Ob upoštevanju odstavka 6 lahko ECB v primerih, ki jih določa upoštevno pravo Unije, odvzame dovoljenje na lastno pobudo po posvetovanju s pristojnim nacionalnim organom sodelujoče države članice, v kateri ima kreditna institucija sedež, ali na predlog takega pristojnega nacionalnega organa. S temi posvetovanji se zlasti zagotovi, da ECB pred sprejetjem odločitev o odvzemu dovoljenja nacionalnim organom da na voljo dovolj časa, da odločijo o potrebnih popravnih ukrepih, vključno z morebitnimi ukrepi reševanja, in te ukrepe upošteva.

Če pristojni nacionalni organ, ki je v skladu z odstavkom 1 predlagal izdajo dovoljenja, meni, da je treba v skladu z upoštevnim nacionalnim pravom dovoljenje odvzeti, to predlaga ECB. V tem primeru ECB sprejme odločitev glede predlaganega odvzema, pri čemer dosledno upošteva razloge za odvzem, ki jih predloži pristojni nacionalni organ.

6.   Dokler so za reševanje kreditnih institucij še naprej pristojni nacionalni organi, ti v primerih, v katerih menijo, da bi odvzem dovoljenja škodljivo vplival na ustrezno izvajanje ukrepov ali na same ukrepe, potrebne za reševanje ali za ohranitev finančne stabilnosti, o svojem ugovoru ustrezno uradno obvestijo ECB, pri čemer podrobno obrazložijo škodljiv vpliv, ki bi ga povzročil odvzem. ECB v teh primerih v obdobju, ki je vzajemno dogovorjeno z nacionalnimi organi, ne izvede odvzema dovoljenja. ECB lahko to obdobje podaljša, če meni, da je bil dosežen zadosten napredek. Vendar če ECB v obrazloženi odločitvi ugotovi, da nacionalni organi niso izvedli ustreznih ukrepov, potrebnih za ohranitev finančne stabilnosti, nemudoma izvede odvzem dovoljenja.“

9

Člen 80 Uredbe (EU) št. 468/2014 Evropske centralne banke z dne 16. aprila 2014 o vzpostavitvi okvira za sodelovanje znotraj enotnega mehanizma nadzora med Evropsko centralno banko in pristojnimi nacionalnimi organi ter z imenovanimi nacionalnimi organi (okvirna uredba o EMN) (UL 2014, L 141, str. 1), naslovljen „Predlog pristojnih nacionalnih organov za odvzem dovoljenja“, določa:

„1.   Če zadevni pristojni nacionalni organ meni, da je treba kreditni instituciji v skladu z upoštevnim pravom Unije ali nacionalnim pravom v celoti ali delno odvzeti dovoljenje, vključno z odvzemom na zahtevo kreditne institucije, predloži ECB osnutek odločitve, s katerim predlaga odvzem dovoljenja (v nadaljnjem besedilu: osnutek odločitve o odvzemu dovoljenja), skupaj z vsemi ustreznimi podpornimi dokumenti.

2.   Pristojni nacionalni organ sodeluje z nacionalnim organom, pristojnim za reševanje kreditnih institucij (v nadaljnjem besedilu: nacionalni organ za reševanje), v zvezi s katerim koli osnutkom odločitve o odvzemu dovoljenja, ki je relevanten za ta nacionalni organ za reševanje.“

10

Člen 83 te uredbe, naslovljen „Odločitev ECB o odvzemu dovoljenja“, določa:

„1.   ECB sprejme odločitev o odvzemu dovoljenja brez nepotrebnega odlašanja. Pri tem lahko sprejme ali zavrne zadevni osnutek odločitve o odvzemu dovoljenja.

2.   ECB pri sprejemanju odločitve upošteva naslednje: (a) oceno okoliščin, ki upravičujejo odvzem; (b) kjer je primerno, osnutek odločitve o odvzemu dovoljenja, ki ga je pripravil pristojni nacionalni organ; (c) posvetovanje z zadevnim pristojnim nacionalnim organom in, kadar pristojni nacionalni organ ni nacionalni organ za reševanje, z nacionalnim organom za reševanje (skupaj s pristojnim nacionalnim organom: nacionalni organi); (d) vse pripombe, ki jih je predložila kreditna institucija po členih 81(2) in 82(3).

3.   ECB sprejme odločitev tudi v primerih, opisanih v členu 84, če zadevni nacionalni organ za reševanje ne nasprotuje odvzemu dovoljenja ali če ECB ugotovi, da nacionalni organi niso izvedli ustreznih ukrepov, potrebnih za ohranitev finančne stabilnosti.“

11

Člen 39(2) in (2b) Bundesgesetz über das Bankwesen (Bankwesengesetz) (zvezni zakon o bančništvu, BGBl., 532/1993) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: BWG), določa:

„(2)   Kreditne institucije morajo imeti vzpostavljene upravne, računovodske in nadzorne mehanizme za prepoznavanje, vrednotenje, obvladovanje in spremljanje tveganj, ki izhajajo iz bančnih poslov in transakcij ter njihove politike in praks prejemkov. Ti mehanizmi morajo biti prilagojeni vrsti, obsegu in kompleksnosti opravljenih bančnih poslov. Upravni, računovodski in nadzorni mehanizmi morajo kolikor je mogoče zagotoviti prepoznavo tveganj, ki izhajajo iz bančnih poslov in transakcij ter tveganj, ki izhajajo iz politike in praks prejemkov, ki bi se lahko pojavila. […]

(2b)   Postopki iz odstavka 2 morajo zlasti vključevati naslednje elemente:

[…]

11.   tveganje pranja denarja in financiranja terorizma,

[…].“

12

Na podlagi člena 70(4), točka 3, BWG mora FMA, če kreditna institucija krši med drugim določbe BWG ali akte, sprejete za njegovo uporabo, tej preklicati dovoljenje v primerih, v katerih z drugimi ukrepi, določenimi v BWG, ni mogoče zagotoviti delovanja kreditne institucije.

13

Člen 31(3) Bundesgesetz zur Verhinderung der Geldwäscherei und Terrorismusfinanzierung im Finanzmarkt (zvezni zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma na finančnih trgih, BGBl. I, 118/2016, v nadaljevanju: FM-GwG), določa:

„FMA lahko v primeru kršitve obveznosti iz člena 34(2) in (3):

[…]

2. prekliče dovoljenje, ki ga je izdal FMA […]

[…].“

14

Namen obveznosti iz člena 34(2) in (3) FM-GwG je prenos določb o preprečevanju pranja denarja iz Direktive 2005/60, ki je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL 2015, L 141, str. 73).

15

Splošno sodišče je dejansko stanje spora predstavilo v točkah od 2 do 9 izpodbijane sodbe, za potrebe tega postopka pa ga je mogoče povzeti, kot sledi.

16

Pritožnica, ki je manjša kreditna institucija v smislu osnovne uredbe o EMN s sedežem v Avstriji, je opravljala svoje dejavnosti na podlagi dovoljenja, izdanega v skladu z BWG. Delničarka, ki je finančni holding, je imela v lasti 99,99 % delnic pritožnice.

17

FMA je 26. aprila 2019 ECB predložil osnutek sklepa o tem, da v skladu s členom 80(1) okvirne uredbe o EMN pritožnici odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti kreditne institucije.

18

ECB je z dopisom z dne 14. junija 2019 pritožnici poslala osnutek sklepa o odvzemu dovoljenja, na katerega je pritožnica 23. julija 2019 podala pripombe.

19

ECB je s spornim sklepom pritožnici odvzela dovoljenje za opravljanje dejavnosti kreditne institucije z učinkom od datuma vročitve navedenega sklepa. ECB je v bistvu menila, da pritožnica na podlagi ugotovitev FMA – ki so bile podane v okviru izvajanja njegove naloge bonitetnega nadzora ter se nanašajo na trajajoče in ponavljajoče se neupoštevanje zahtev na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter na notranje upravljanje pritožnice – ne more zagotoviti zanesljivega upravljanja tveganj. ECB je zato menila, da so merila, ki upravičujejo, da se pritožnici odvzame dovoljenje za dostop do dejavnosti kreditne institucije, in ki so določena v členu 18(f) Direktive CRD IV ter so bila prenesena v avstrijsko pravo, izpolnjena, saj je pritožnica kršila člen 67(1)(d) in (o) te direktive, kot je bila prenesena v avstrijsko pravo, ter da je bil ta odvzem sorazmeren.

20

Poleg tega je ECB odlog učinkov spornega sklepa za trideset dni zavrnila z obrazložitvijo, da s pripombami pritožnice ni mogoče omajati zakonitosti tega sklepa, da ta ne more povzročiti nepopravljive škode ter da javni interes za zaščito vlagateljev, investitorjev in drugih partnerjev pritožnice ter za stabilnost finančnega sistema utemeljuje takojšnjo uporabo navedenega sklepa.

21

Pritožnica in delničarka sta 19. novembra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

22

Pritožnica in delničarka sta v utemeljitev tožbe navedli pet tožbenih razlogov, ki so se v bistvu nanašali na kršitev člena 4(1)(a) in člena 14(5) osnovne uredbe o EMN, ker merila, ki se zahtevajo za odvzem dovoljenja, niso bila izpolnjena (prvi tožbeni razlog); kršitev načela sorazmernosti (drugi tožbeni razlog); kršitev člena 34 okvirne uredbe o EMN v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz zavrnitve ECB, da odloži uporabo spornega sklepa (tretji tožbeni razlog); kršitev pravice pritožnice do obrambe (četrti tožbeni razlog) in kršitev lastninske pravice delničarke (peti tožbeni razlog).

23

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo v celoti zavrnilo.

24

Pritožnica s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

25

Delničarka v odgovoru na pritožbo Sodišču predlaga, naj:

26

ECB Sodišču predlaga, naj:

27

Pritožnica je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 5. junija 2024, predlagala, naj se ta zadeva predodeli velikemu senatu Sodišča in naj se na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka.

28

Pritožnica v utemeljitev svojih predlogov v bistvu navaja, da sklepni predlogi generalne pravobranilke odpirajo temeljno vprašanje za pravo Unije, in sicer pristojnost sodišč Unije za uporabo nacionalnega prava. Poleg tega se pritožnica sklicuje na svojo pravico do učinkovitega sodnega varstva.

29

V zvezi s tem in glede, na prvem mestu, predloga za predodelitev zadeve velikemu senatu Sodišča je treba najprej poudariti, da nobena določba Statuta Sodišča Evropske unije ali njegovega poslovnika v okviru pritožbenega postopka ne določa obravnavanja takega predloga stranke v postopku, ki ni država članica ali institucija Unije (glej po analogiji sodbo z dne 17. julija 2014, Leone, C‑173/13, EU:C:2014:2090, točka 19).

30

Res je, da lahko na podlagi člena 60(3) Poslovnika sestava senata, ki ji je bila zadeva dodeljena, v vsaki fazi postopka Sodišču predlaga predodelitev zadeve številčnejši sestavi, vendar gre pri tem za ukrep, ki ga sestava, ki ji je bila zadeva dodeljena, načeloma sprejeme po uradni dolžnosti in po lastni presoji (sodba z dne 17. julija 2014, Leone, C‑173/13, EU:C:2014:2090, točka 20).

31

V tem primeru prvi senat Sodišča meni, da Sodišču ni treba predlagati, naj to zadevo predodeli velikemu senatu.

32

Na drugem mestu pa je treba v zvezi s predlogom za ponovno odprtje ustnega dela postopka na podlagi člena 83 Poslovnika opozoriti, po eni strani, da niti Statut Sodišča Evropske unije niti Poslovnik zainteresiranim subjektom iz člena 23 tega statuta ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca (sodba z dne 8. februarja 2024, Pilatus Bank/ECB, C‑750/21 P, EU:C:2024:124, točka 27 in navedena sodna praksa).

33

Po drugi strani pa mora generalni pravobranilec v skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstaviti obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje. Ne gre torej za mnenje, namenjeno sodnikom ali strankam, ki bi ga izdal organ zunaj Sodišča, ampak za individualno, obrazloženo in javno izraženo mnenje člana institucije. V teh okoliščinah stranke ne morejo razpravljati o sklepnih predlogih generalnega pravobranilca. Poleg tega Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, na podlagi katere je generalni pravobranilec prišel do njih. Zato nestrinjanje zadevne stranke s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih ta obravnava v njih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega postopka (sodba z dne 8. februarja 2024, Pilatus Bank/ECB, C‑750/21 P, EU:C:2024:124, točka 28 in navedena sodna praksa).

34

Res je, da Sodišče v skladu s členom 83 svojega poslovnika lahko po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi odprtje ali ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča.

35

Vendar Sodišče v tej zadevi meni, da ima na voljo vse elemente, ki so potrebni za sprejetje odločitve, in da elementi, ki jih pritožnica navaja v utemeljitev svojega predloga za ponovno odprtje ustnega dela postopka, ne pomenijo novih dejstev, ki bi lahko odločilno vplivala na odločitev, ki jo mora sprejeti. Vprašanje v zvezi z razlago nacionalnega prava s strani Splošnega sodišča, ki ga je generalna pravobranilka obravnavala v svojih sklepnih predlogih, je namreč del očitkov pritožnice v okviru pritožbe, glede katerih je tudi ECB izrazila stališče.

36

V teh okoliščinah Sodišče po opredelitvi generalne pravobranilke meni, da ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

37

Pritožnica ob podpori delničarke v utemeljitev pritožbe navaja sedem pritožbenih razlogov, od katerih se v bistvu prvi nanaša na nepristojnost Splošnega sodišča, kršitev prava Unije in kjer je primerno na izkrivljanje dejstev; drugi na nepristojnost ECB na področju preprečevanja pranja denarja; tretji na napačno presojo nacionalnega prava in prava Unije, ki jo je opravilo Splošno sodišče, in vsekakor izkrivljanje dejstev; četrti na napačno uporabo prava pri razlagi člena 67(d) Direktive CRD IV in nacionalnega prava; peti na nepreučitev očitkov, ki se nanašajo na kršitev načela sorazmernosti; šesti na kršitev njene pravice do obrambe, sedmi pa na več kršitev postopka, ki naj bi škodovale njenim interesom.

38

Drugi pritožbeni razlog, ki ga je treba preučiti najprej, je razdeljen na štiri dele.

39

Pritožnica v prvem delu drugega pritožbenega razloga trdi, da je z uvodno izjavo 28 osnovne uredbe o EMN nacionalnim organom, kot je FMA, podeljena izključna pristojnost na področju preprečevanja pranja denarja, ECB pa na tem področju ni pristojna. Zato Splošnemu sodišču očita, da ni po uradni dolžnosti preučilo vprašanja o pristojnosti ECB in da je postopek odločanja glede odvzema dovoljenja razdelilo na dva dela, od katerih se prvi nanaša na ugotovitev kršitve določb zakonodaje o preprečevanju pranja denarja, drugi pa na odvzem dovoljenja kot pravne posledice te kršitve.

40

Delničarka povzema to isto trditev. Zlasti pojasnjuje, pri čemer se v zvezi s tem sklicuje na objavo avtorjev, ki delajo v pravni službi ECB, da je ECB sama priznala takšno nepristojnost.

41

ECB izpodbija tako trditve pritožnice kot tudi trditve delničarke.

42

Ker pritožnica v prvem delu drugega pritožbenega razloga izpodbija opredelitev pristojnosti ECB, ki jo je podalo Splošno sodišče in ki izhaja iz člena 4(1)(a) osnovne uredbe o EMN, je treba ugotoviti, da so v njem navedeni očitki usmerjeni zoper točko 29 izpodbijane sodbe.

43

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je pristojnost glede odvzema dovoljenja kreditnim institucijam na podlagi člena 4(1)(a) osnovne uredbe o EMN pridržana izključno ECB (sodba z dne 7. septembra 2023, Versobank/ECB, C‑803/21 P, EU:C:2023:630, točka 91).

44

Poleg tega člen 14(5) te uredbe določa, da lahko ECB v primerih, ki jih določa upoštevno pravo Unije, odvzame dovoljenje na lastno pobudo po posvetovanju s pristojnim nacionalnim organom sodelujoče države članice, v kateri ima kreditna institucija sedež, ali na predlog tega organa (sodba z dne 7. septembra 2023, Versobank/ECB, C‑803/21 P, EU:C:2023:630, točka 93).

45

Poleg tega je v skladu z istim členom 14(5) osnovne uredbe o EMN sodelovanje med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi izraženo po eni strani z obveznostjo posvetovanja s temi organi, če ECB odvzame dovoljenje na lastno pobudo, in po drugi strani z možnostjo, da ti organi navedeni odvzem predlagajo ECB (sodba z dne 7. septembra 2023, Versobank/ECB, C‑803/21 P, EU:C:2023:630, točka 95).

46

V členu 18(f) Direktive CRD IV je med razlogi, ki lahko upravičijo odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev, navedena storitev ene od kršitev iz člena 67(1) te direktive. V zvezi s tem je bilo razsojeno, da čeprav so države članice še naprej pristojne za izvajanje določb na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, kot je izrecno navedeno v uvodni izjavi 28 osnovne uredbe o EMN, ima ECB izključno pristojnost za odvzem dovoljenja za vse kreditne institucije, ne glede na njihovo velikost, tudi če ta temelji, kot v obravnavani zadevi, na razlogih iz člena 67(1)(d) in (o) Direktive CRD IV, na katerega napotuje člen 18 te direktive, ker člen 14(5) navedene uredbe kot pogoj za odvzem dovoljenja določa obstoj enega ali več razlogov, ki upravičujejo odvzem v skladu s členom 18 navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2023, Versobank/ECB, C‑803/21 P, EU:C:2023:630, točka 97).

47

Zato Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da je bila ECB pristojna za odvzem dovoljenja pritožnici na podlagi kršitev, ki jih je FMA ugotovil na podlagi člena 18(f) in člena 67(1)(d) in (o) Direktive CRD IV, ni napačno uporabilo prava.

48

Zato je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

49

Pritožnica ob podpori delničarke v drugem delu drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da v točki 29 izpodbijane sodbe ni upoštevalo razlikovanja med „nalogami“ in „pooblastili“ ECB, ter poudarja, da ta institucija ni pooblaščena za uporabo nacionalne zakonodaje o preprečevanju pranja denarja, s katero so bile prenesene upoštevne direktive.

50

Iz člena 4(3) osnovne uredbe o EMN naj bi izhajalo, da naj bi ECB nacionalno pravo na tem področju lahko uporabila le v okviru „nalog“, prenesenih na ECB. Ker naj ECB v zvezi s tem ne bi imela potrebnih „pooblastil“, naj bi bilo njeno delovanje pogojeno s tem, da nacionalni organ na zunanji ravni deluje pod nadzorom nacionalnih sodišč na podlagi navodila, ki mu ga je poslala ECB v skladu s členom 9(1), tretji pododstavek, te uredbe in členom 22 okvirne uredbe o EMN. Drugačna razlaga člena 4(3) osnovne uredbe o EMN bi povzročila nezakonitost te določbe, saj bi taka razlaga pomenila, da bi bila uporaba nacionalnega prava izvzeta iz nadzora nacionalnih sodišč.

51

ECB zavrača te trditve.

52

Iz člena 4(3), prvi pododstavek, osnovne uredbe o EMN izhaja, da ECB za izvajanje nalog, ki se nanjo prenesejo s to uredbo, in s ciljem zagotavljanja visokih standardov nadzora uporablja vse upoštevne določbe prava Unije in nacionalno zakonodajo, s katero so bile prenesene morebitne direktive, ki so del upoštevnega prava Unije. Ena od nalog iz odstavka 3 tega člena pa je odvzem dovoljenj kreditnim institucijam.

53

Poleg tega iz člena 9(1), drugi pododstavek, navedene uredbe izhaja, da ima ECB izključno za namene opravljanja nalog, ki se nanjo prenesejo med drugim s členom 4(1) navedene uredbe, vsa pooblastila in zanjo veljajo vse obveznosti, določene v tej uredbi.

54

ECB ima torej vsa pooblastila, ki jih določa osnovna uredba o EMN, zlasti za izpolnitev svoje naloge odvzema dovoljenja kreditnim institucijam, ne da bi bilo v zvezi s tem upoštevno razlikovanje med „nalogami“ in „pooblastili“, na katero se sklicuje pritožnica.

55

V zvezi z očitkom, ki se nanaša na nezakonitost člena 4(3), prvi pododstavek, osnovne uredbe o EMN, ker naj bi ta določba, če se razlaga tako, povzročila, da bi bila uporaba nacionalnega prava izvzeta iz nadzora nacionalnih sodišč, je treba poudariti, da se pritožnica nanj ni sklicevala v utemeljitev tožbe. Na podlagi člena 127(1) Poslovnika, ki se na podlagi člena 190(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, pa navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom, kar pa v obravnavani zadevi ni niti dokazano niti zatrjevano.

56

V zvezi s trditvijo pritožnice in delničarke, da je delovanje ECB pogojeno s tem, da nacionalni organ deluje na zunanji ravni pod nadzorom nacionalnih sodišč, je treba poudariti, da mora ECB v skladu s členom 9(1), tretji pododstavek, osnovne uredbe o EMN, na katerega se sklicuje pritožnica, z navodili od pristojnih nacionalnih organov zahtevati, da uporabijo svoja pooblastila v skladu z veljavnimi nacionalnimi določbami, zgolj v primeru, kadar ta uredba takšnih pooblastil ne prenaša na ECB.

57

V teh okoliščinah je Splošno sodišče v točki 29 izpodbijane sodbe brez napačne uporabe prava razsodilo, da je na podlagi člena 4(1)(a) osnovne uredbe EMN in ob upoštevanju člena 14 te uredbe ECB v okviru nalog, ki so nanjo prenesene z navedeno uredbo, izključno pristojna za izdajanje in odvzem dovoljenj kreditnim institucijam s sedežem v državah članicah, ki sodelujejo v enotnem mehanizmu nadzora.

58

Zato je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot delno neutemeljen in zavreči kot delno nedopusten.

59

Pritožnica v tretjem delu drugega pritožbenega razloga trdi, da je ECB na podlagi člena 18 osnovne uredbe o EMN in njene uvodne izjave 36 pristojna le za sprejetje sankcij zaradi izvajanja prava Unije, ki se neposredno uporablja, ne pa za sprejetje sankcij zaradi izvajanja nacionalnega prava, s katerim so bile prenesene zadevne direktive.

60

ECB izpodbija te trditve.

61

Najprej je treba ugotoviti, da pritožnica ni natančno opredelila točk obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se izpodbijajo v okviru tega tretjega dela drugega pritožbenega razloga. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 168(1)(d) in člena 169(2) Poslovnika izhaja, da je treba v pritožbi – sicer ta ni dopustna – natančno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, ter pravne trditve, s katerimi se ta predlog posebej utemeljuje (sodba z dne 24. marca 2022, GVN/Komisija, C‑666/20 P, EU:C:2022:225, točka 51 in navedena sodna praksa).

62

Zato je treba tretji del drugega pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

63

Pritožnica ob podpori delničarke v četrtem delu drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da v točki 29 izpodbijane sodbe ni upoštevalo dejstva, da je pristojnost ECB omejena na posebne naloge, ki se nanašajo na nadzor bančnih dejavnosti v strogem smislu prava Unije, to je na depozitne in kreditne dejavnosti, ki se izvajajo hkrati. Velika večina dejavnosti, za katere je potrebno dovoljenje, pa naj, nasprotno, ne bi spadala na področje uporabe osnovne uredbe o EMN in naj bi bila zato v izključni pristojnosti nacionalnih organov.

64

ECB zavrača te trditve.

65

Ugotoviti je treba, da je bila trditev v zvezi z domnevno omejitvijo pristojnosti ECB, ki naj je, kot trdi pritožnica v okviru tega četrtega dela drugega pritožbenega razloga, Splošno sodišče ne bi upoštevalo, navedena šele v fazi pritožbe. V skladu s sodno prakso pa glede na to, da je pristojnost Sodišča v okviru pritožbe omejena na presojo pravnih ugotovitev o razlogih in trditvah, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji, stranka trditve, ki je ni podala pred Splošnim sodiščem, ne more prvič navesti pred Sodiščem. Če bi se namreč pritožnikom dovolilo, da pred Sodiščem prvič navajajo trditve, ki jih niso navedli pred Splošnim sodiščem, bi se jim s tem dovolilo, da Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predložijo spor, katerega predmet je širši od tistega, o katerem je odločalo Splošno sodišče (sodba z dne 7. septembra 2023, Versobank/ECB, C‑803/21 P, EU:C:2023:630, točka 101 in navedena sodna praksa).

66

Četrti del drugega pritožbenega razloga je torej treba zavreči kot nedopusten.

67

Glede na navedene preudarke je treba drugi pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

68

Pritožnica ob podpori delničarke v prvem pritožbenem razlogu trdi, pri čemer se sklicuje na člen 58 Statuta Sodišča Evropske unije, da je Splošno sodišče prekoračilo svojo pristojnost in tako kršilo člen 263 PDEU, ker je odločalo o vprašanjih v zvezi z razlago in uporabo nacionalnega prava na področju preprečevanja pranja denarja. Poleg tega naj bi ta kršitev razmejitve pristojnosti vodila Splošno sodišče k protislovni obrazložitvi, saj naj bi navedeno sodišče po eni strani ugotovilo, da je treba o vprašanju – ali je bil izpolnjen bistveni pogoj za izpodbijani odvzem dovoljenja, namreč obstoj dovolj hude in še vedno relevantne kršitve določb o preprečevanju pranja denarja – odločati na nacionalni ravni, medtem ko naj bi po drugi strani o tem vprašanju vsaj deloma odločilo samo.

69

Pritožnica podredno trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo nacionalno pravo. Natančneje, Splošno sodišče naj bi v točkah od 45 do 47 izpodbijane sodbe enačilo nacionalno pravo s pravom Unije, na primer s tem, da je po analogiji uporabilo načela upravnega prava Unije za določitev obsega avstrijskih upravnih odločb.

70

Delničarka pa v bistvu trdi, da si je Splošno sodišče prisvojilo pristojnosti nacionalnih sodišč in da posledično v okviru sporov na področjih, ki se obravnavajo v tej zadevi, od Sodišča ni mogoče zahtevati, naj odloči o vprašanju za predhodno odločanje. Kot izhaja iz sodbe z dne6. marca 2018, Achmea (C‑284/16, EU:C:2018:158), pa naj tak prenos ne bi bil združljiv s pristojnostjo, podeljeno Sodišču, kot je opredeljena v členu 267 PDEU, in posledično z bistvenim elementom pravnega reda Unije.

71

Delničarka v bistvu še navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je neposredno uporabilo določbe prava Unije, ki izhajajo iz Direktive CRD IV, in s tem, da je avstrijsko pravo, s katerim je bila prenesena ta direktiva, nadomestilo s sodno prakso sodišč Unije, ki se neposredno uporablja.

72

ECB trdi, da je ta pritožbeni razlog v celoti nedopusten in vsekakor neutemeljen.

73

Ker ECB, kot izhaja iz člena 4(3), prvi pododstavek, osnovne uredbe o EMN, za opravljanje nalog, ki se nanjo prenesejo s to uredbo, uporablja vse upoštevne določbe prava Unije, in nacionalno zakonodajo, s katero so bile prenesene morebitne direktive, ki so del upoštevnega prava Unije, pritožnica ne more tehtno izpodbijati pristojnosti Splošnega sodišča v zvezi s tem (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2023, Versobank/ECB, C‑803/21 P, EU:C:2023:630, točke od 138 do 142).

74

Poleg tega pritožnica ni dokazala, da je obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna, saj ni opredelila točk sodbe, v katerih naj bi Splošno sodišče ugotovilo kršitve določb o preprečevanju pranja denarja, ki se ji očitajo.

75

Glede podredne trditve pritožnice v zvezi z napačno uporabo nacionalnega prava je treba ugotoviti, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 73 sklepnih predlogov, da pritožnica ni pojasnila, v čem naj bi se načela, ki jih je uporabilo Splošno sodišče, razlikovala od avstrijskih upravnih pravil, zlasti zakaj naj bi uporaba nacionalnega prava povzročila drugačne posledice od tistih, ki jih je navedlo Splošno sodišče, in torej katere napake naj bi v zvezi s tem storilo Splošno sodišče.

76

V zvezi s sodbo z dne 6. marca 2018, Achmea (C‑284/16, EU:C:2018:158), na katero se sklicuje delničarka, je treba poudariti, da je Sodišče v tej sodbi razsodilo, da ad hoc arbitražna sodišča nimajo zadostne povezave s sodnimi sistemi držav članic in zato ne morejo pri Sodišču vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU. Zato ta sodba v okviru te zadeve ni upoštevna.

77

V zvezi s trditvijo delničarke, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je neposredno uporabilo določbe prava Unije, ki izhajajo iz Direktive CRD IV, in s tem, da je avstrijsko pravo, s katerim je bila prenesena ta direktiva, nadomestilo s sodno prakso sodišč Unije, ki se neposredno uporablja, zadostuje navesti, da pritožnica v nasprotju s pogoji, določenimi s sodno prakso, navedeno v točki 61 te sodbe, ni natančno opredelila grajanih točk izpodbijane sodbe, na katere se ta trditev nanaša. Navedeno trditev je posledično treba zavreči kot nedopustno.

78

Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

79

V prvem delu tretjega pritožbenega razloga pritožnica ob podpori delničarke navaja, da je Splošno sodišče napačno razlagalo in uporabilo člen 31(3), točka 2, FM-GwG, ko je v točki 44 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni treba počakati, da zadevne nacionalne odločbe postanejo dokončne, preden se ugotovi, da so pogoji za odvzem dovoljenja izpolnjeni.

80

Poleg tega pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je podalo radikalno razlago nacionalnega prava, saj se mu ni zdelo problematično, da obstajata dva ločena sklepa, ki obravnavata isto kršitev, in sicer nacionalni sklep, s katerim je bila ugotovljena ta kršitev, in sklep ECB, s katerim jo je ta kaznovala z odvzemom dovoljenja. Odvzem dovoljenja naj bi bil namreč lahko le posledica ene same odločitve, ki bi jo moral sprejeti FMA.

81

Poleg tega pritožnica ob podpori delničarke navaja, da je Splošno sodišče v točki 61 izpodbijane sodbe napačno razlagalo člen 70(4) BWG, za katerega je s členom 31(3), točka 2, FM-GwG izrecno določeno, da se uporablja.

82

ECB te trditve v celoti izpodbija.

83

Splošno sodišče naj bi glede očitka, da naj bi v točki 44 izpodbijane sodbe napačno razlagalo in uporabilo člen 31(3), točka 2, FM-GwG, je treba poudariti, da ta očitek temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je namreč v tej točki zgolj odgovorilo na trditev pritožnice, v skladu s katero bi morala biti kreditna institucija v nedavni sodni odločbi, ki je postala pravnomočna, razglašena za odgovorno za kršitev. V tem okviru je Splošno sodišče ugotovilo, da bi v primeru, v katerem je za ugotovitev in sankcijo kršitve zadevnih določb pristojen upravni organ, sledenje tezi pritožnice privedlo do tega, da bi bila uporaba člena 31(3), drugi pododstavek, ter člena 34(2) in (3) FM-GwG odvisna od tega, ali zadevna institucija vloži pritožbo zoper odločbe tega organa ali ne. Zato je treba ta očitek pritožnice zavrniti kot neutemeljen.

84

Kar zadeva očitek zoper točko 61 izpodbijane sodbe, v skladu s katerim naj bi se Splošno sodišče v nasprotju s členom 70(4) BWG oprlo na prejšnje kršitve in presodilo, da ni treba dokazati, da je bila storjena nova kršitev, čeprav bi bilo treba na podlagi te določbe ugotoviti kršitev na vsaki ravni obravnavanja, je treba preučiti, ali je Splošno sodišče izkrivilo to določbo nacionalnega prava.

85

V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč Sodišče v zvezi z razlago nacionalnega prava, ki jo poda Splošno sodišče, v okviru pritožbe pristojno le za to, da preveri, ali je prišlo do izkrivljanja tega prava, ki mora biti očitno razvidno iz listin v spisu (sodba z dne 15. septembra 2022, PNB Banka/ECB, C‑326/21 P, EU:C:2022:693, točka 71).

86

Zlasti glede preizkusa ugotovitev Splošnega sodišča v zvezi z nacionalno zakonodajo je Sodišče v okviru pritožbe pristojno preizkusiti najprej, ali je Splošno sodišče na podlagi dokumentov in drugih podatkov, ki so mu bili predloženi, izkrivilo besedilo zadevnih nacionalnih določb ali z njimi povezano sodno prakso ali akademske razprave, ki se nanašajo nanje, nato, ali je Splošno sodišče v zvezi s temi elementi prišlo do ugotovitev, ki so očitno v nasprotju z njihovo vsebino, in nazadnje, ali je Splošno sodišče, da bi ugotovilo vsebino zadevne nacionalne zakonodaje, pri preizkusu vseh elementov kateremu od njih pripisalo pomen, ki mu v razmerju do drugih elementov ne pripada, če je to jasno razvidno iz spisa (sodba z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 53).

87

Čeprav pritožnica in delničarka trdita, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 70(4) BWG, pa ne navajata, kako naj bi bila ta določba izkrivljena.

88

Zato Splošno sodišče – s tem da je v točki 61 izpodbijane sodbe presodilo, da bi stališče pritožnice, ki meni da so bile nekatere ugotovljene neizpolnitve obveznosti odpravljene in da z njimi ni bilo več mogoče utemeljiti odvzema dovoljenja, ogrozilo cilj zaščite evropskega bančnega sistema, ker bi kreditnim institucijam, ki so storile hude kršitve, omogočilo nadaljevanje dejavnosti, dokler pristojni organi ponovno ne dokažejo, da so storile nove kršitve – ni storilo takega izkrivljanja.

89

Prvi del tretjega pritožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

90

Pritožnica ob podpori delničarke v drugem delu tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo pri presoji nacionalnih odločb.

91

V zvezi s tem naj bi Splošno sodišče menilo, da je treba odločbo o ugotovitvi krivdne neizpolnitve obveznosti, ki je predmet sodnega nadzora, izdati na nacionalni ravni, ne da bi navedlo kakršno koli tako odločbo, ki naj v avstrijskem pravu nikakor ne bi obstajala.

92

Kar zadeva enajst ukrepov, navedenih v točki 26 izpodbijane sodbe, naj ti ne bi mogli biti podlaga za odvzem dovoljenja, bodisi zato, ker so nekateri od njih nezavezujoči ali začasni in jih sodišče ne more preizkusiti, bodisi zato, ker je o drugih nacionalno upravno sodišče že odločilo, kar naj bi preprečevalo sprejetje strožjega ukrepa od tistega, ki je predviden v tej odločbi.

93

ECB zavrača te trditve.

94

Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je ugotovilo, da je treba odločbo o ugotovitvi krivdne neizpolnitve obveznosti, ki je predmet sodnega nadzora, izdati na nacionalni ravni. Ob sklicevanju na točko 26 izpodbijane sodbe navaja, da akti, povzeti v tej točki, niso imeli narave odločbe. Splošno sodišče pa se je omejilo na navedbo teh aktov, kot jih je ECB navedla v podporo svojim ugotovitvam, ne da bi opravilo presojo njihove narave. Pritožnica tako ni opredelila napačne uporabe prava, ki naj bi jo v zvezi s tem storilo Splošno sodišče.

95

Zato je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

96

Pritožnica v tretjem delu tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je v točki 46 izpodbijane sodbe iz sodne prakse v zvezi z akti organov Unije sklepalo, da odločbe, ki jih njihovi naslovniki ne izpodbijajo v določenem roku, zanje postanejo dokončne, in da je v točki 47 te sodbe ugotovilo, da se ta sodna praksa po analogiji uporablja za odločbe nacionalnih upravnih organov.

97

ECB predlaga, naj se ta del zavrne.

98

Poudariti je treba, da je Splošno sodišče v točki 46 izpodbijane sodbe opozorilo na svojo sodno prakso, v skladu s katero se krivda osebe, ki je obtožena kršitve, lahko šteje za dokončno dokazano, ko je odločba o ugotovitvi te kršitve postala dokončna. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 100 sklepnih predlogov, pa pritožnica ni dokazala, zakaj naj bi bilo to načelo v nasprotju z veljavnim avstrijskim pravom.

99

Tretji del tretjega pritožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

100

Pritožnica v četrtem delu tretjega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 149 in 150 izpodbijane sodbe storilo napako, ker je avstrijskim upravnim odločbam pripisalo nekatere posledice, ki jih ne določa niti avstrijsko pravo niti pravo Unije. Pritožnica se sklicuje na naslednje domnevne posledice, in sicer, da je treba kršitve, navedene v obrazložitvi odločb, šteti za dokončno dokazane; da ugotovitve iz obrazložitve dokončno dokazujejo, da so domnevne kršitve tudi dovolj hude, da utemeljujejo poznejši odvzem dovoljenja, ne glede na dejstvo, da, nasprotno, določajo kvečjemu manj strogo pravno posledico; da je upoštevnost domnevnih kršitev za poznejši odvzem dovoljenja dokončno ugotovljena ex ante, in da so dokazi o nasprotnem, ki naj bi dokazovali, da se te kršitve niso zgodile, izključeni.

101

ECB zavrača te trditve.

102

Najprej je treba ugotoviti, da četrti del tretjega pritožbenega razloga, ki se izrecno nanaša le na točki 149 in 150 izpodbijane sodbe, ni podprt z nobeno podrobno utemeljitvijo v zvezi z vsemi elementi, navedenimi v okviru tega dela pritožbenega razloga.

103

V delu, v katerem pritožnica s sklicevanjem na točki 149 in 150 izpodbijane sodbe trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je nacionalnim odločbam pripisalo učinek izključitve nasprotnega dokaza, je treba ugotoviti, kot je to storila ECB, da tak očitek izhaja iz izkrivljanja izpodbijane sodbe.

104

Splošno sodišče je namreč v istih točkah v okviru presoje dokazov ugotovilo, da notranja revizijska poročila banke ne morejo biti zadosten nasprotni dokaz za izpodbijanje ugotovitev iz nacionalnih upravnih odločb, ki so postale dokončne.

105

Tudi v tem okviru pritožnica ni niti navedla niti dokazala, da je bila presoja dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, izkrivljena.

106

Četrti del tretjega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti kot neutemeljen.

107

Pritožnica v petem delu tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo niti nujnosti obstoja posebnih kršitev iz člena 31(3), točka 2, FM-GwG niti potrebe, da so te kršitve krivdne. Po mnenju pritožnice namreč zgolj na podlagi ugotovitev obstoja opustitev ukrepanja in pozivov za njihovo odpravo ni mogoče ugotoviti, ali so bile pred temi opustitvami storjene krivdne neizpolnitve obveznosti.

108

Poleg tega pritožnica trdi, da se je od nje sicer res zahtevalo, naj odpravi položaj, sicer se ji naložijo globe, vendar naj te globe ne bi bile naložene. Ta okoliščina naj bi dokazovala, da glede na postopke, ki potekajo na nacionalni ravni, ni bilo treba uporabiti drugih sankcij, kot je odvzem dovoljenja.

109

ECB izpodbija te trditve.

110

Ugotoviti je treba, da v okviru petega dela tretjega pritožbenega razloga iz očitkov, ki jih je navedla pritožnica, ni mogoče ugotoviti, kateri del obrazložitve izpodbijane sodbe pritožnica izpodbija. Zato je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 61 te sodbe, ta del pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

111

Pritožnica ob podpori delničarke v šestem delu tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo odločb, ki položaj ocenjujejo celostno. Natančneje, Splošno sodišče bi moralo upoštevati vse upravne in sodne odločbe na nacionalni ravni in preučiti njihovo vsebino. Med temi odločbami naj bi bile med drugim sodbe, s katerimi je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija) večkrat razveljavilo poskus FMA, da delno nadomesti vodstvo pritožnice. Ugotovitev navedenega sodišča, da so takšni poskusi nezakoniti, pa naj bi pomenila, da je nezakonit tudi strožji ukrep, v tem primeru odvzem dovoljenja, utemeljen na isti podlagi. Odločbe, ki jih je navedlo Splošno sodišče, pa naj bi obravnavale zelo specifične in stare teme.

112

ECB predlaga, naj se ta del tretjega pritožbenega razloga razglasi za nedopusten.

113

Najprej je treba poudariti, da pritožnica ne navaja točk obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih želi izpodbijati s svojimi očitki. Prav tako na podlagi trditev pritožnice in delničarke ni mogoče natančno ugotoviti napačne uporabe prava, ki se očita Splošnemu sodišču.

114

Poleg tega – s tem da pritožnica in delničarka v tem delu tretjega pritožbenega razloga Sodišču predlagata, naj ugotovi, da Splošno sodišče nekaterim dejstvom ni pripisalo pomena, ki ga pripisujeta oni dve – dejansko Sodišču predlagata, naj ta dejstva ponovno presodi v fazi pritožbe, ne da bi se sklicevali na izkrivljanje dokazov. Vendar Sodišče ni pristojno niti za ugotavljanje dejanskega stanja niti za presojo dokazov, razen če bi pritožnica navedla, da je Splošno sodišče izkrivilo dejansko stanje in da je tako izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2010, Komisija/Deutsche Post, C‑399/08 P, EU:C:2010:481, točki 63 in 64). Poleg tega mora stranka, ki zatrjuje izkrivljanje, natančno navesti elemente, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, in dokazati napake analize, ki so po njenem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo te elemente (glej v tem smislu sodbo z dne 10. novembra 2022, Komisija/Valencia Club de Fútbol, C‑211/20 P, EU:C:2022:862, točka 55).

115

V teh okoliščinah je treba šesti del tretjega pritožbenega razloga v celoti zavreči kot nedopusten.

116

Pritožnica v sedmem delu tretjega pritožbenega razloga najprej trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da člen 67(1)(o) Direktive CRD IV predpostavlja, da so bile storjene hude kršitve. V tem smislu bi bilo treba razlagati tudi člen 31(3), točka 2, FM-GwG. Vendar naj ne bi bila storjena nobena taka kršitev.

117

Dalje, pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo sodne prakse, ki jo je samo navedlo v točki 49 izpodbijane sodbe, in sicer sodbe Sodišča z dne 16. februarja 2012, Costa in Cifone (C‑72/10 in C‑77/10, EU:C:2012:80, točka 81), ko je presodilo, da je treba glede spoštovanja zakonodaje o preprečevanju pranja denarja s strani bank uporabiti strožje zahteve od tistih, ki veljajo za ponudnike iger na srečo. Ta presoja Splošnega sodišča naj bi namreč pomenila, da je prirejanje iger na srečo pomembnejše od upravljanja banke.

118

Nazadnje, pritožnica trdi, da ni nobenega razloga za razlago avstrijskega materialnega prava glede na pravo Unije.

119

ECB odgovarja, da je ta del tretjega pritožbenega razloga delno nedopusten in delno neutemeljen.

120

Najprej, glede očitka pritožnice, da je Splošno sodišče kršilo člen 67(1)(o) Direktive CRD IV, je treba poudariti, da pritožnica ni niti opredelila upoštevnih odlomkov izpodbijane sodbe niti ni obrazložila svojega očitka. Pritožnica vsekakor Sodišču predlaga, naj ponovno presodi dejstva, medtem ko je treba trditve v zvezi z dejstvi, ki jih navaja pritožnica, šteti za nedopustne, razen če se pritožnica sklicuje na izkrivljanje dejstev, kar pa v obravnavanem primeru ni podano (glej v tem smislu sodbo z dne 2. februarja 2023, Španija in drugi/Komisija, C‑649/20 P, C‑658/20 P in C‑662/20 P, EU:C:2023:60, točka 98).

121

Dalje, trditev pritožnice, da presoja Splošnega sodišča v točki 49 izpodbijane sodbe pomeni, da se šteje, da je prirejanje iger na srečo pomembnejše od upravljanja banke, je preveč nenatančna, da bi Sodišče lahko razumelo, kakšna naj bi bila napačna uporaba prava, ki naj bi jo Splošno sodišče po mnenju pritožnice v zvezi s tem storilo. Iz tega sledi, da je treba tudi navedene trditve zavreči kot nedopustne.

122

Nazadnje, tudi v zvezi s trditvijo pritožnice, da ni razloga za razlago avstrijskega materialnega prava glede na pravo Unije, na podlagi navedb pritožnice ni mogoče razumeti, kako naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.

123

Zato je treba sedmi del tretjega pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

124

Pritožnica ob podpori delničarke v osmem delu tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, pri čemer se sklicuje na točko 158 izpodbijane sodbe, nezadostno preučitev tožbenega razloga v zvezi z neupoštevanjem uporabe člena 70(4) BWG.

125

Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo dejstva, da je tudi v primeru dovolj hude kršitve nujno, da so izpolnjeni pogoji iz te nacionalne določbe, med katerimi je obveznost ugotovitve obstoja neizpolnitve obveznosti, na katero se navezuje datum sprejetja odločbe in vsaka od treh predpisanih ravni obravnavanja. V zvezi s tem pritožnica navaja, da navedena določba na prvi ravni obravnavanja izrecno zahteva, da se odredi ureditev položaja, sicer se ji naloži globa (ukrep, ki naj v obravnavani zadevi ne bi bil sprejet), na drugi ravni, da se odredi nadomestitev vodstva, in na tretji ravni, če drugi ukrepi niso bili uspešni, da se odredi odvzem dovoljenja.

126

Splošno sodišče pa naj bi v točkah 61 in 62 izpodbijane sodbe sprejelo pristop, ki je nasproten tistemu, ki izhaja iz člena 70(4) BWG, saj naj bi se pri obrazložitvi spornega sklepa oprlo na prejšnje kršitve, ki niso zahtevale odvzema dovoljenja.

127

Poleg tega pritožnica ob podpori delničarke trdi, da si je Splošno sodišče prilastilo pravico, da s pravno kreacijo izvede „temeljito preoblikovanje avstrijskega prava“, kar naj bi bilo v nasprotju s spoštovanjem načela pravne države. Osnovna uredba o EMN naj namreč Splošnemu sodišču ne bi dovoljevala, da preoblikuje nacionalno zakonodajo v zvezi z bonitetnim nadzorom, ne da bi bil kršen člen 127(6) PDEU.

128

ECB trdi, da je ta del tretjega pritožbenega razloga nedopusten in vsekakor neutemeljen.

129

Kot je generalna pravobranilka navedla v točkah od 122 do 125 sklepnih predlogov, je treba ugotoviti, da je v okviru osmega dela tretjega pritožbenega razloga Sodišče pozvano, naj ponovno presodi ugotovljena dejstva, zlasti v zvezi s presojo ukrepov, ki jih je pritožnica sprejela za odpravo neizpolnitev obveznosti, in z različnimi odločbami, ki jih je FMA sprejel v okviru svoje nadzorne naloge.

130

Ker torej ni navedeno nobeno izkrivljanje dejstev, so te trditve nedopustne.

131

Kar zadeva druge trditve, ki jih pritožnica navaja v okviru tega osmega dela tretjega pritožbenega razloga, pritožnica ne navaja zadevnih točk izpodbijane sodbe niti ne opredeli narave zatrjevane napake Splošnega sodišča, na splošno se sklicuje le na preudarke pravne politike in na pravno državo.

132

Zato je treba osmi del tretjega pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

133

Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je v točki 105 in naslednjih izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo pri presoji razmerja med členom 31(3), točka 2, FM-GwG in členom 70(4) BWG. Natančneje, pritožnica navaja, da je ECB svojo odločitev oprla na člen 70(4) BWG, čeprav pristojnost za izrekanje sankcij za dejavnosti, ki so v nasprotju s pravili o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ureja zgolj FM-GwG, na katerega se člen 70(4) BWG ne sklicuje.

134

V zvezi s tem pritožnica trdi, da to, da BWG obrobno obravnava vprašanja v zvezi z zakonodajo o preprečevanju pranja denarja, ni pomembno, česar pa naj Splošno sodišče v točki 106 izpodbijane sodbe ne bi upoštevalo. Poleg tega naj bi bila napotitev na člen 39(2) in (2b) BWG v navedeni točki 106 izpodbijane sodbe brezpredmetna, saj ta določba v ničemer ne spreminja dejstva, da FM-GwG v členu 70(4) BWG ni omenjen.

135

Pritožnica še navaja, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi sporni sklep razlagalo tako, kot da temelji na domnevnih preteklih kršitvah v smislu člena 31(3), točka 2, FM-GwG, in ne na aktualnih kršitvah pogojev za izdajo dovoljenja. Pritožnica pojasni, da to napako navaja zgolj zaradi izčrpnosti.

136

ECB meni, da je treba ta del tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

137

Glede trditve pritožnice v zvezi z domnevno napačno pravno podlago, na kateri naj bi temeljil sporni sklep, je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točkah od 105 do 107 izpodbijane sodbe v bistvu razsodilo, da ni mogoče šteti, da so edine določbe, ki v avstrijskem pravu določajo odvzem dovoljenja zaradi kršitve zakonodaje o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, določbe člena 31(3), točka 2, v povezavi s členom 34(2) in (3) FM-GwG. Splošno sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da se člen 39(2) in (2b) BWG izrecno sklicuje na tveganje pranja denarja in financiranja terorizma in da iz člena 70(4) tega zakona izhaja, da kršitve BWG lahko upravičijo odvzem dovoljenja.

138

Splošno sodišče je v točki 108 izpodbijane sodbe, ki se v okviru te pritožbe ne izpodbija, opozorilo, da tudi če bi se ECB oprla na napačno pravno podlago, razglasitev ničnosti upravne odločbe zaradi napačne pravne podlage ni upravičena, če taka napaka ni odločilno vplivala na presojo uprave.

139

Poleg tega, kot je razvidno iz točke 109 izpodbijane sodbe, ki prav tako ni predmet te pritožbe, pritožnica pred Splošnim sodiščem ni trdila, da bi lahko izbira drugačne pravne podlage vplivala na presojo ECB.

140

Točki 108 in 109 izpodbijane sodbe torej zadostujeta za utemeljitev ugotovitve Splošnega sodišča, tudi če bi se ECB oprla na napačno pravno podlago.

141

Zato je treba očitke pritožnice v zvezi s točkami od 105 do 107 izpodbijane sodbe zavrniti kot brezpredmetne, ker morebitno sprejetje teh očitkov s strani Sodišča ne bi povzročilo razveljavitve te sodbe.

142

V teh okoliščinah je treba deveti del tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot brezpredmeten.

143

Iz tega sledi, da je treba tretji pritožbeni razlog v celoti zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

144

Pritožnica v prvem delu četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točki 132 in naslednjih izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da kršitve, ki so bile storjene tri ali pet let pred sprejetjem spornega sklepa in ki so bile medtem odpravljene, zadostujejo za utemeljitev tega sklepa.

145

Splošno sodišče naj ne bi smelo upoštevati nekaterih kršitev, kot so kršitve, ki se nanašajo na obveznosti v zvezi z vodenjem, revizijo in predložitvijo računovodskih izkazov, upravljanjem, obvladovanjem tveganj, sistemom notranje in pogodbene dokumentacije ter upravljanjem kreditne dokumentacije.

146

ECB meni, da je ta del nedopusten in vsekakor neutemeljen.

147

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je Splošno sodišče edino pristojno na eni strani za ugotavljanje dejanskega stanja, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in na drugi strani za presojo tega dejanskega stanja. Iz tega izhaja, da presoja dejanskega stanja, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 25. aprila 2024, NS/Parlament, C‑218/23 P, EU:C:2024:358, točka 58 in navedena sodna praksa).

148

V obravnavani zadevi je treba, ker pritožnica izpodbija presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, in želi doseči, da bi Sodišče ponovno presodilo dejansko stanje, ne da bi zatrjevala, da je Splošno sodišče izkrivilo dejansko stanje, ta del pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

149

Pritožnica v drugem delu četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 138 in 139 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da za odvzem dovoljenja ni nujno, da so kršitve hude. Taka ugotovitev naj ne bi upoštevala narave takega ukrepa in načela sorazmernosti.

150

ECB zavrača trditve pritožnice.

151

V nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, je treba poudariti, da člen 67(1)(d) Direktive CRD IV, na katerega napotuje člen 18(f) te direktive, ki se nanaša na odvzem dovoljenja in na katerega je napoteno v točkah 138 in 139 izpodbijane sodbe, določa, da se ta člen 67 uporablja vsaj v eni od okoliščin, ki jih določa, kot je ta, v kateri institucija ni vzpostavila ureditev upravljanja, ki jih zahtevajo pristojni organi v skladu z nacionalnimi določbami, s katerimi je prenesen člen 74 navedene direktive. Iz tega izhaja, da navedeni člen 67 ne navaja izrecno storitve „hudih“ kršitev.

152

Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je razsodilo, da ECB ni storila očitne napake pri presoji, ko je ugotovila, da je pritožnica kršila določbe BWG, s katerimi je bil prenesen člen 74 iste direktive, ne da bi dokazala, da so bile te kršitve hude, očitne ali sistemske.

153

Poleg tega z ugotovitvami Splošnega sodišča iz točk 138 in 139 izpodbijane sodbe nista kršena niti narava ukrepa odvzema dovoljenja niti načelo sorazmernosti. Namreč, ne člen 67(1)(d) Direktive CRD IV, na katerega napotuje člen 18(f) te direktive, ne načelo sorazmernosti ne nasprotujeta temu, da lahko veliko število ponavljajočih se kršitev pravil o rednem upravljanju podjetij načeloma privede do tega, da se odvzem dovoljenja šteje za ustrezen ukrep.

154

Zato je treba drugi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

155

Pritožnica s tretjim delom četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da ni preučilo trditve, da je bila notranja revizija pritožnice zadostna, saj je FMA v preteklosti ugotovil, da ni bilo tako in da so odločbe FMA postale dokončne, v točki 140 in naslednjih izpodbijane sodbe kršilo sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest (C‑219/17, EU:C:2018:1023).

156

ECB zavrača trditve pritožnice.

157

Poudariti je treba, da je Sodišče v točki 59 sodbe z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest (C‑219/17, EU:C:2018:1023), razsodilo, da je treba člen 263 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalna sodišča izvajajo nadzor nad zakonitostjo aktov, na podlagi katerih se postopek začne, ter pripravljalnih in nezavezujočih predlagalnih aktov, ki jih sprejmejo pristojni nacionalni organi v okviru postopka, določenega v členih 22 in 23 Direktive CRD IV, v členu 4(1)(c) in členu 15 osnovne uredbe o EMN ter v členih od 85 do 87 okvirne uredbe o EMN.

158

Ker pa odločbe, v katerih je FMA ugotovil neustreznost mehanizma notranje revizije pritožnice, niso taki akti, na podlagi katerih se začne ali pripravi postopek za odvzem dovoljenja, in ker je Splošno sodišče v točkah 145 in 146 izpodbijane sodbe presodilo, da je odločba FMA v zvezi s tem, da pritožnica ni vzpostavila zahtevanega sistema upravljanja, dokončna, sodna praksa, ki izhaja iz sodbe z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest (C‑219/17, EU:C:2018:1023), ni upoštevna.

159

Zato je treba tretji del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

160

Pritožnica v četrtem delu četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno presodilo dokumente, naštete v točki 122 izpodbijane sodbe, in sicer glede pravne narave, izpodbojnosti ali morebitne dokončnosti v njih naštetih ukrepov, in ni analiziralo treh ravni posledic, ki so določene v členu 70(4) BWG. S tem je storilo enake napake kot v točki 26 izpodbijane sodbe, kar zadeva presojo tam navedenih ukrepov.

161

Delničarka prav tako trdi, da z nobenim od ukrepov, naštetih v točki 122 izpodbijane sodbe, ni bilo mogoče utemeljiti odvzema dovoljenja.

162

ECB trdi, da teh trditev ni mogoče sprejeti.

163

Najprej je treba navesti, da je Splošno sodišče v točki 122 izpodbijane sodbe zgolj naštelo različne formalne odredbe, ki jih je FMA naslovil na pritožnico in na katere se je ECB oprla pri ugotovitvi kršitve nacionalnih določb, s katerimi je bil prenesen člen 74 Direktive CRD IV, ne da bi v zvezi s tem opravilo kakršno koli presojo. Enako velja za akte iz točke 26 te sodbe.

164

Četrti del četrtega pritožbenega razloga je posledično treba zavrniti kot neutemeljen.

165

Zato je treba četrti pritožbeni razlog v celoti zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

166

Pritožnica ob podpori delničarke v prvem delu petega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, pri čemer se sklicuje na točko 163 in naslednje izpodbijane sodbe, nepreučitev njenega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, in nepreučitev člena 70(4) BWG. Odvzem dovoljenja naj bi po mnenju pritožnice privedel do manj učinkovitega rezultata glede preprečevanja pranja denarja in nadzora v zvezi s tem.

167

Delničarka še navaja, da je peti pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačne ugotovitve Splošnega sodišča glede načela sorazmernosti, tesno povezan z nezadostnim obravnavanjem člena 70(4) BWG, ki konkretizira to načelo. V zvezi s tem bi moralo upoštevati, da so nacionalna sodišča razveljavila poskuse odreditve manj strogega ukrepa.

168

ECB predlaga, naj se ta del petega pritožbenega razloga zavrne.

169

Poudariti je treba, da so bile trditve, navedene v okviru prvega dela petega pritožbenega razloga, navedene že v okviru osmega dela tretjega pritožbenega razloga. Tako je treba iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 129 do 131 te sodbe, prvi del petega pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

170

Pritožnica v drugem delu petega pritožbenega razloga trdi, da je ECB s sprejetjem spornega sklepa povzročila, da se FM-GwG ne uporablja, medtem ko bi to besedilo za pritožnico ostalo zavezujoče, če bi se odločila za prostovoljno likvidacijo.

171

ECB predlaga, naj se ta drugi del petega pritožbenega razloga razglasi za nedopusten.

172

Ugotoviti je treba, da pritožnica ponavlja tožbeni razlog, ki ga je navedla v utemeljitev tožbe, ne da bi opredelila, kako naj bi Splošno sodišče pri presoji napačno uporabilo pravo.

173

Poleg tega pritožnica ne izpodbija točk od 189 do 192 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da prostovoljna likvidacija ne bi bila primernejši ukrep od odvzema dovoljenja.

174

V teh okoliščinah je treba drugi del petega pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

175

Iz tega sledi, da je treba peti pritožbeni razlog v celoti zavreči kot nedopusten.

176

Pritožnica v šestem pritožbenem razlogu Splošnemu sodišču očita, da je napačno zavrnilo njene trditve, ki jih je navedla v okviru četrtega tožbenega razloga, v katerem je zatrjevala kršitev njene pravice do obrambe.

177

V zvezi s tem trdi, da je Splošno sodišče storilo napake, zlasti v zvezi s kršitvijo pravice do vpogleda v spis in kršitvijo obveznosti določitve upoštevnih okoliščin, na katere se sklicuje pritožnica, in naj bi napačno zavrnilo očitke, navedene v tem okviru, z obrazložitvijo, da je pritožnica imela možnost pred sodiščem na nacionalni ravni izpodbijati odločbo o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti in da te možnosti ni izkoristila.

178

Delničarka še navaja, da je ta pritožbeni razlog tesno povezan z drugimi napakami Splošnega sodišča.

179

ECB predlaga, naj se navedeni pritožbeni razlog zavrne.

180

Najprej je treba poudariti, da trditve pritožnice izhajajo iz napačnega razumevanja izpodbijane sodbe.

181

Splošno sodišče je namreč v točkah od 245 do 248 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ECB ni bila zavezana, da pritožnici razkrije zaupni del spisa. Splošno sodišče se je za utemeljitev te ugotovitve v točki 241 te sodbe sklicevalo na člen 32(1) in (5) okvirne uredbe o EMN, v skladu s katerim pravica do vpogleda v spis ne vključuje zaupnih informacij, ki lahko zajemajo korespondenco med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi.

182

Poleg tega je Splošno sodišče v točkah 244 in 245 izpodbijane sodbe zavrnilo navedene očitke z obrazložitvijo, da naj bi odvzem dovoljenja temeljil na odločbah FMA in sodbah avstrijskih sodišč, s katerimi je bil ugotovljen obstoj kršitev ali storitev kršitev, in da je bila pritožnica naslovnica teh upravnih odločb ali stranka v zadevnih sodnih postopkih, tako da ne more trditi, da ni mogla preveriti vsebinske upoštevnosti dokumentov ali opredeliti očitke ECB in FMA, ki so temeljili na teh odločbah ali sodbah.

183

Glede določitve upoštevnih okoliščin s strani ECB je treba navesti, da je Splošno sodišče to obveznost obsežno analiziralo v točkah od 251 do 273 izpodbijane sodbe, ki jih pritožnica v okviru te pritožbe ne izpodbija.

184

Nazadnje, ker so trditve delničarke nenatančne, ni mogoče ugotoviti napačne uporabe prava, zatrjevane na ta način.

185

Iz tega sledi, da je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

186

Pritožnica ob podpori delničarke v sedmem pritožbenem razloge navaja postopkovne nepravilnosti, ki naj bi jih storilo Splošno sodišče.

187

Najprej trdi, da bi jo Splošno sodišče moralo predhodno obvestiti o stališču, na katero se je oprlo v izpodbijani sodbi, in sicer da so obrazložitve prejšnjih upravnih in sodnih odločb zavezujoče tudi glede odvzema dovoljenja.

188

Dalje, pritožnica in delničarka trdita, da Splošno sodišče ni nikoli obvestilo, da je spremenilo pristop, izražen v okviru ukrepa procesnega vodstva z dne 27. aprila 2021, v skladu s katerim bi odvzem dovoljenja na podlagi zakonodaje o preprečevanju pranja denarja predpostavljal, da so bila storjena huda kazniva dejanja v smislu člena 3, točka 4(f), Direktive 2015/849.

189

Poleg tega pritožnica trdi, da je bil predlog za ukrep procesnega vodstva, ki ga je vložila 8. aprila 2021, zavrnjen, ker je Splošno sodišče takrat menilo, da zaradi odsotnosti hudih kršitev niso bili izpolnjeni pogoji za odvzem dovoljenja. Stališče Splošnega sodišča naj bi navsezadnje pomenilo, da se strankam omogoči, da prosto predložijo dodatne vloge in dokumente.

190

Nazadnje, pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni temeljito preučilo dejstev, čeprav bi se moralo sklicevati na konkretne in dovolj resne neizpolnitve obveznosti, in še navaja, da se ta opustitev kaže tudi v tem, da izpodbijana sodba ni obrazložena.

191

ECB predlaga, naj se sedmi pritožbeni razlog zavrne.

192

Najprej, glede trditev pritožnice, da bi ji bilo treba dati možnost, da izrazi stališče o pristopu Splošnega sodišča, v skladu s katerim so obrazložitve upravnih in sodnih odločb imele zavezujoč učinek tudi v zvezi z odvzemom dovoljenja, je treba ugotoviti, da pritožnica ni opredelila oziroma na podlagi njenih navedb ni mogoče opredeliti točk izpodbijane sodbe, na katere se nanašajo te trditve, tako da je treba njen očitek, katerega obseg je poleg tega težko razumeti, zavreči kot nedopusten.

193

Prav tako ni mogoče sprejeti trditve pritožnice, ki jo podpira delničarka, da je Splošno sodišče ni obvestilo, da je spremenilo svoje mnenje, prvotno izraženo v vprašanjih, postavljenih v okviru ukrepa procesnega vodstva z dne 27. aprila 2021, saj Splošno sodišče v teh vprašanjih ni izrazilo nobenega mnenja.

194

Kar zadeva trditev pritožnice glede zavrnitve njenega predloga za ukrep procesnega vodstva, vloženega 8. aprila 2021, ta ne opredeli narave napake, ki naj bi jo storilo Splošno sodišče. Zato je ta trditev nedopustna.

195

Nazadnje, v delu, v katerem pritožnica trdi, da je izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena, ker iz nje ni mogoče ugotoviti, katere zatrjevane hude kršitve so bile razlog za preklic dovoljenja, je treba ugotoviti, da je ta očitek splošen in zlasti ne omogoča opredelitve točk izpodbijane sodbe, na katere se nanaša.

196

Vsekakor je Splošno sodišče v točki 26 izpodbijane sodbe podrobno naštelo nekatere ukrepe in sodne odločbe, ki so bili naslovljeni na pritožnico in na katere se je ECB oprla pri ugotovitvi obstoja hudih kršitev.

197

Iz tega sledi, da je treba tudi to trditev zavrniti.

198

V teh okoliščinah je treba sedmi pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

199

Ker nobenemu pritožbenemu razlogu ni bilo ugodeno, je treba pritožbo v celoti zavrniti.

200

Člen 184(2) Poslovnika določa, da če je pritožba neutemeljena, Sodišče odloči o stroških.

201

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

202

Ker pritožnica s pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi ECB naloži, da nosi svoje stroške in stroške ECB.

203

Ker nobena stranka ni predlagala, naj se plačilo stroškov delničarke naloži drugi stranki, je treba odločiti, da delničarka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: