Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 21. decembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Člen 4a(1) – Postopek predaje med državami članicami – Pogoji izvršitve – Razlogi za fakultativno neizvršitev – Izjeme – Obvezna izvršitev – Kazen, izrečena v nenavzočnosti – Pojem ‚sojenje, ki se je zaključilo z odločbo‘ – Zadevna oseba, ki ni bila osebno navzoča niti na prvi niti na pritožbeni stopnji – Nacionalna ureditev, ki določa absolutno prepoved predaje zadevne osebe v primeru odločbe, izdane v nenavzočnosti – Obveznost skladne razlage“
V zadevi C‑397/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) z odločbo z dne 14. junija 2022, ki je na Sodišče prispela 15. junija 2022, v postopku izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper
LM,
ob udeležbi
Generalstaatsanwaltschaft Berlin,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi F. Biltgen (poročevalec), predsednik senata, N. Wahl, sodnik, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalni pravobranilec: P. Pikamäe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za nemško vlado J. Möller, P. Busche, M. Hellmann in R. Kanitz, agenti,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo S. Grünheid in H. Leupold, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka izvršitve evropskega naloga za prijetje v Nemčiji, izdanega zoper poljskega državljana zaradi izvršitve zaporne kazni na Poljskem.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 1 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [EU].“
4 Člen 4a(1) tega okvirnega sklepa, naslovljen „Odločbe, izdane na podlagi sojenja, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča“, določa:
„Izvršitveni [pravo]sodni organ lahko prav tako zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, razen če je v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da je bila oseba v skladu z dodatnimi procesnimi zahtevami, določenimi v nacionalnem pravu odreditvene države članice:
(a) pravočasno
(i) osebno povabljena in tako obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, ki se je zaključilo z odločbo, ali če je bila zadevna oseba dejansko kako drugače uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, in sicer tako, da je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila ta oseba seznanjena z načrtovanim sojenjem,
in
(ii) obveščena, da se odločba lahko izreče, če se sojenja ne udeleži;
[…].“
Nemško pravo
5 Člen 83(1), točka 3, Gesetz über die Internationale Rechtshilfe in Strafsachen (zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah) z dne 23. decembra 1982 (BGBl. 1982 I, str. 2071) v različici, objavljeni 27. junija 1994 (BGBl. 1994 I, str. 1537) (v nadaljevanju: IRG), določa:
„Izročitev ni dopustna, kadar
[…]
3. v primeru zahteve za izvršitev kazni obsojenec na obravnavi ni bil osebno navzoč na sojenju, ki se je zaključilo z obsodbo […].“
Poljsko pravo
6 Člen 139(1) Kodeks postępowania karnego (zakonik o kazenskem postopku) v bistvu določa možnost, da se vročitev opravi na znanem naslovu osebe, ki ni sporočila svojega novega naslova.
7 Na podlagi člena 75(1) zakonika o kazenskem postopku je obdolženec v primeru spremembe prebivališča dolžan v okviru kazenskega postopka sporočiti svoj novi naslov.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
8 Poljski organi so pri Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, vložili zahtevo za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki ga je zoper poljskega državljana 26. julija 2021 izdalo Sąd Okręgowy w Poznaniu (regionalno sodišče v kraju Poznan, Poljska). Ta evropski nalog za prijetje se nanaša na prijetje in predajo zadevne osebe tem organom zaradi izvršitve šestmesečne zaporne kazni, ki jo je Sąd Rejonowy w Pile (občinsko sodišče v Piłi, Poljska) izreklo s sodbo z dne 25. februarja 2020, od katere mora pet mesecev in 29 dni ta oseba še prestati.
9 Sąd Okręgowy w Poznaniu (regionalno sodišče v kraju Poznan, Poljska) je s sodbo z dne 16. junija 2020 pritožbo, ki jo je zadevna oseba vložila zoper to sodbo, zavrnilo, ne da bi o zadevi odločilo po vsebini.
10 Ni sporno, da zadevna oseba ni bila osebno navzoča na svojem sojenju niti na prvi niti na pritožbeni stopnji, niti je ni zastopal odvetnik.
11 Zadevna oseba je vabilo na obravnavo na prvi stopnji in obrazložitev prvostopenjske sodbe prevzela na naslovu, ki ga je pristojnim poljskim organom navedla ob svojem prijetju kot naslov njenega stalnega prebivališča. Nasprotno pa vabila na obravnavo v pritožbenem postopku, poslano na ta naslov, ni prevzela zadevna oseba, ki je vložila pritožbo, ampak njena partnerica, ki tudi prebiva na navedenem naslovu. Poljski organi niso mogli dokazati, da ga je partnerica dejansko predala zadevni osebi.
12 Zadevna oseba je bila 25. avgusta 2021 prijeta v Berlinu (Nemčija) in priprta na podlagi evropskega naloga za prijetje iz postopka v glavni stvari. Takrat je izjavila, da ne soglaša s poenostavljenim postopkom predaje poljskim organom.
13 Predložitveno sodišče je 1. septembra 2021 za zadevno osebo odredilo pripor zaradi predaje poljskim organom.
14 Generalstaatsanwaltschaft Berlin (generalno državno tožilstvo v Berlinu, Nemčija) je po tem, ko je od zadevnega odreditvenega pravosodnega organa pridobilo pojasnila glede natančnih okoliščin, v katerih je bila zadevna oseba vabljena, to osebo izpustilo na prostost in od predložitvenega sodišča zahtevalo, naj razveljavi nalog za prijetje, izdan zaradi izročitve, in naj predajo zadevne osebe razglasi za nezakonito, ker naj bi člen 83(1), točka 3, IRG, s katerim je člen 4a Okvirnega sklepa 2002/584 prenesen v nemško pravo, oviral tako predajo.
15 Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 24. septembra 2021 razveljavilo nalog za prijetje, izdan zaradi izročitve zadevne osebe, ki je bila že izpuščena na prostost. Čeprav je menilo, da je pogoj dvojne kaznivosti, ki velja za tako predajo in ki je v tem, da se preveri, ali očitana dejanja pomenijo kaznivo dejanje v obeh sodelujočih državah članicah, v obravnavanem primeru izpolnjen, je prekinilo odločanje o zahtevi za razglasitev nezakonitosti predaje zadevne osebe.
16 Na prvem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali so bile z okoliščino, da je vabilo na obravnavo v pritožbenem postopku, naslovljeno na zadevno osebo, prevzela njena partnerica, izpolnjene zahteve, določene v členu 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584.
17 Predložitveno sodišče namreč meni, da bi bila sodna praksa Sodišča, ki izhaja iz sodbe z dne 24. maja 2016, Dworzecki (C‑108/16 PPU, EU:C:2016:346), v skladu s katero to, da vabilo na obravnavo prevzame odrasli član gospodinjstva zadevne osebe, zadostuje le, če je na podlagi izdanega evropskega naloga za prijetje mogoče ugotoviti, ali in – glede na okoliščine primera – kdaj je ta odrasla oseba to vabilo zadevni osebi dejansko izročila, preozka. Po mnenju predložitvenega sodišča je treba prej domnevati, da se odraslim osebam istega gospodinjstva praviloma izročijo poštne pošiljke, ki so naslovljene nanje, in da organi pregona torej ne morejo dokazati, da je bila pošiljka dejansko izročena, ker nimajo vpogleda v dogajanje znotraj zadevnega gospodinjstva. Brez take domneve bi bila ovira za tako izročitev, ki pomeni obsodbo v nenavzočnosti, „nepremostljiva“.
18 Predložitveno sodišče tako meni, da bi bilo treba dokaz, da je bila zadevna oseba dejansko seznanjena z vabilom na obravnavo, ki ji je bilo vročeno, šteti za izkazan, če je bilo to vabilo izročeno odrasli osebi, ki živi skupaj z zadevno osebo, razen če zadnjenavedena prepričljivo ne izkaže nasprotnega.
19 Na drugem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se nanaša na postopek pred prvostopenjsko odločbo, če je bila pritožba, ki jo je vložila zadevna oseba, zavrnjena brez meritorne odločitve.
20 Predložitveno sodišče opozarja na sodno prakso Sodišča, ki izhaja iz sodbe z dne 10. avgusta 2017, Tupikas (C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628), v skladu s katero se v primeru kazenskega postopka, ki zajema več stopenj, ta pojem nanaša na postopek, v okviru katerega je bilo po ponovni vsebinski preučitvi dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, torej na zadnji stopnji v glavni stvari, pravnomočno odločeno o krivdi zadevne osebe in o njeni obsodbi na kazen.
21 Predložitveno sodišče iz tega sklepa, da je v obravnavanem primeru postopek pred sodiščem, ki odloča o pritožbi, pri katerem zadevna oseba ni bila udeležena, odločilen za uporabo člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 in da je treba, ker zadevna oseba v okviru tega postopka ni bila osebno navzoča, njeno predajo razglasiti za nezakonito in zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje iz postopka v glavni stvari.
22 Vendar predložitveno sodišče dvomi o uporabi sodne prakse, ki izhaja iz te sodbe, v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem naj bi zadevna oseba preprečila njeno vabilo na obravnavo v okviru pritožbenega postopka.
23 V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, na eni strani, da so s pojmom „sojenje“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 zajeti samo postopki, v katerih je bilo opravljeno odločanje po vsebini. Vendar naj bi obstajale razlike v organizaciji pritožbenega postopka v različnih državah članicah, med drugim glede obveznosti nacionalnega sodišča, da v primeru nenavzočnosti zadevne osebe opravi tako preučitev.
24 Na drugi strani, predložitveno sodišče meni, da če je pritožba zavrnjena brez preučitve po vsebini, sodba, izdana na prvi stopnji, postane pravnomočna in je torej izvršljiva, kar naj bi pomenilo, da je predaja zadevne osebe v resnici zahtevana zaradi izvršitve te sodbe. Iz tega sklepa, da je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se pojem „sojenje“ v smislu te določbe nanaša na odločbo, ki jo je treba izvršiti. Po njegovem mnenju je taka razlaga podprta z uporabo izraza „za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti“, uporabljenega v navedeni določbi, in z izrazom „odločba“ iz uvodnih izjav 4, 6, 7 in 10 Okvirnega sklepa 2002/584, ki naj bi se nanašal na odločbo, ki jo je treba izvršiti.
25 Na tretjem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali načelo primarnosti prava Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je člen 83(1), točka 3, IRG, ki obsodbo v nenavzočnosti določa kot „absolutno oviro“ za predajo osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, medtem ko člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, ki je v nemško pravo prenesen s to ureditvijo, glede tega določa samo fakultativni razlog za zavrnitev.
26 Po mnenju predložitvenega sodišča zadnjenavedena določba ni bila v celoti prenesena v nemško pravo, saj člen 83(1), točka 3, IRG ne določa možnosti izvršitvenega pravosodnega organa za izvrševanje polja proste presoje v primeru obsodbe v nenavzočnosti.
27 Predložitveno sodišče navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 24. junija 2019, Popławski (C‑573/17, EU:C:2019:530, točke 69, 72, 73 in 76), razsodilo, da čeprav je neposredna uporaba Okvirnega sklepa 2002/584 izključena, ker ta nima neposrednega učinka, pa je izvršitveni pravosodni organ zavezan nacionalno pravo razlagati v skladu s tem okvirnim sklepom, da bi se dosegel rezultat, določen v okvirnem sklepu, ne da bi se to pravo smelo razlagati contra legem.
28 Predložitveno sodišče meni, da člena 83(1), točka 3, IRG ne more razlagati tako, da mu je bilo s tem členom v okviru preučitve oviranja predaje zadevne osebe podeljeno polje proste presoje, ki bi mu omogočalo, da tako predajo razglasi za zakonito kljub izjemam, določenim v odstavkih od 2 do 4 tega člena. Meni, da bi moralo na podlagi člen 4a(1), točke od (a) do (d), Okvirnega sklepa 2002/584 in polja proste presoje, ki ga mora imeti glede tega, imeti možnost šteti, da je bila glede na okoliščine obravnavane zadeve pravica zadevne osebe do izjave ustrezno spoštovana, čeprav v okviru pritožbenega postopka ni bila osebno navzoča, in da je predaja te osebe torej zakonita.
29 V teh okoliščinah je Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba šteti, da je treba v primeru vročitve vabila na obravnavo odraslemu članu istega gospodinjstva člen 4a(1)(a)(i) [Okvirnega sklepa 2002/584] razlagati tako, da mora odreditveni pravosodni organ dokazati, da je zadevna oseba dejansko prejela vabilo, ali pa ga je treba razlagati tako, da vročitev odraslemu članu istega gospodinjstva dokazuje, da se je zadevna oseba dejansko seznanila z vabilom, če prepričljivo ne izkaže, da z vabilom ni bila seznanjena in zakaj z njim ni bila seznanjena?
2. Ali je treba pojem ,sojenje‘ iz člena 4a(1) [Okvirnega sklepa 2002/584] v primeru, v katerem je bil izveden pritožbeni postopek, razlagati tako, da se nanaša na obravnavo, na podlagi katere je bila sprejeta prvostopenjska odločba, če je le zahtevana oseba vložila pritožbo, ta pa je bila zavrnjena?
3. Ali je združljivo s primarnostjo prava Unije, da je nemški zakonodajalec v členu 83(1), točka 3, [IRG] obsodbo na podlagi sojenja v nenavzočnosti določil kot absolutno oviro za predajo, čeprav je ta okoliščina v skladu s členom 4a(1) [Okvirnega sklepa 2002/584] le fakultativni razlog za neizvršitev?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
30 Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da je treba – kadar je vabilo na obravnavo zadevni osebi vročeno tako, da je predano odraslemu članu istega gospodinjstva – šteti, da je bila zadevna oseba dejansko seznanjena s tem vabilom, razen če zadnjenavedena prepričljivo ne izkaže nasprotnega, ali pa mora zadevni odreditveni pravosodni organ predložiti dokaz, da je zadevna oseba dejansko prejela navedeno vabilo na obravnavo.
31 V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da na podlagi okoliščine, da je bilo vabilo na obravnavo izročeno tretji osebi, ki se zaveže, da bo to vabilo izročila zadevni osebi, ni mogoče nedvoumno ugotoviti, da je zadevna oseba dejansko prejela informacijo o datumu in kraju svojega sojenja, niti, glede na okoliščine primera, kdaj točno jo je prejela (sodba z dne 24. maja 2016, Dworzecki, C‑108/16 PPU, EU:C:2016:346, točka 47).
32 Tako vabilo na obravnavo, ki ni bilo vročeno neposredno zadevni osebi, temveč s predajo odraslemu članu zadevnega gospodinjstva na naslovu zadevne osebe, ki se je zavezal, da ji ga bo izročil, samo po sebi ne izpolnjuje pogojev iz člena 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584, ne da bi bilo z izdanim evropskim nalogom za prijetje mogoče zagotoviti, da je ta član to vabilo zadevni osebi dejansko izročil in, glede na okoliščine primera, kdaj je to storil (sodba z dne 24. maja 2016, Dworzecki, C‑108/16 PPU, EU:C:2016:346, točka 54).
33 Predložitveno sodišče meni, da bi bilo treba odstopiti od sodne prakse, ki izhaja iz te sodbe in za katero meni, da je preveč omejevalna. Navaja, da bi bilo treba namesto tega uvesti domnevo, da odrasli član gospodinjstva zadevne osebe tej osebi dejansko izroči vabilo na obravnavo, naslovljeno nanjo, ki bi jo bilo mogoče ovreči, če zadevna oseba dokaže, da se to v resnici ni zgodilo. Če take domneve ni, bi bila po mnenju navedenega sodišča ovira za predajo zadevne osebe, ki jo pomeni obsodba v nenavzočnosti, „nepremostljiva“.
34 Ugotoviti je treba, da je ta domneva v nasprotju s ciljem člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, ki je zaščititi osebo, ki je vabljena na obravnavo, tako da se zagotovi, da ima informacije o datumu in kraju svojega sojenja. Sodišče pa je večkrat razsodilo, da mora biti za dosego tega cilja nedvoumno dokazano, da je ta tretja oseba vabilo zadevni osebi dejansko izročila (sodba z dne 24. maja 2016, Dworzecki, C‑108/16 PPU, EU:C:2016:346, točki 46 in 48).
35 Sodne prakse, ki izhaja iz navedene sodbe, nikakor ni mogoče šteti za preveč omejevalno.
36 Iz te sodne prakse namreč izhaja, da vabilo na obravnavo, izročeno polnoletnemu članu gospodinjstva zadevne osebe, ki se je zavezal, da bo to vabilo izročil tej osebi, izpolnjuje pogoje iz člena 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584 le, če se je na podlagi izdanega evropskega naloga za prijetje mogoče prepričati, da je ta član to vabilo zadevni osebi dejansko izročil in, glede na okoliščine primera, kdaj je to storil.
37 Tako mora odreditveni pravosodni organ v izdanem evropskem nalogu za prijetje navesti elemente, na podlagi katerih je ugotovil, da je zadevna oseba dejansko uradno prejela informacije o datumu in kraju svojega sojenja (sodba z dne 24. maja 2016, Dworzecki, C‑108/16 PPU, EU:C:2016:346, točki 46 in 49).
38 Poleg tega je Sodišče dopustilo, da se lahko izvršitveni pravosodni organ, kadar se prepriča, da so pogoji iz člena 4a(1)(a) Okvirnega sklepa 2002/584 izpolnjeni, opre tudi na druge okoliščine, na podlagi katerih se lahko prepriča, da predaja vabila na obravnavo zadevni osebi ne pomeni kršitve njene pravice do obrambe, zlasti na ravnanje zadevne osebe. V tej fazi postopka predaje je namreč mogoče posebno pozornost nameniti morebitnemu očitnemu neobstoju skrbnosti zadevne osebe, zlasti kadar se izkaže, da se je poskušala izogniti vročitvi nanjo naslovljene informacije (sodba z dne 24. maja 2016, Dworzecki, C‑108/16 PPU, EU:C:2016:346, točki 50 in 51).
39 Iz tega sledi, da okoliščina, da zadevna oseba ni osebno prejela vabila na obravnavo, ne pomeni „absolutne ovire“ za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan zoper njo. Poleg tega ni mogoče izključiti, da izvršitveni pravosodni organ na podlagi informacij, ki jih je zadevni odreditveni pravosodni organ posredoval v evropskem nalogu za prijetje, ki je bil izdan zoper zadevno osebo, ugotovi, da so s takim vabilom vsekakor spoštovani pogoji iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 ali da je bila ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve pravica zadevne osebe do obrambe kljub tej okoliščini ustrezno spoštovana in da je torej predaja zadevne osebe zakonita.
40 Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da kadar je vabilo na obravnavo zadevni osebi vročeno tako, da je predano odraslemu članu istega gospodinjstva, mora zadevni odreditveni pravosodni organ predložiti dokaz, da je zadevna oseba dejansko prejela to vabilo na obravnavo.
Drugo vprašanje
41 Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz te določbe nanaša na sojenje, ki se je zaključilo s prvostopenjsko odločbo, kadar je bila pritožba zadevne osebe zavrnjena, ne da bi bila zadeva vsebinsko preučena.
42 Drugače povedano, predložitveno sodišče sprašuje, ali je – kadar zadevna oseba, kot v obravnavanem primeru, ni bila navzoča v pritožbenem postopku, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila potrjena odločba, izdana na prvi stopnji, ne da bi bila zadeva ponovno vsebinsko preučena – ta postopek zajet s pojmom „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584.
43 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 šteti za avtonomen pojem prava Unije in ga razlagati enotno na njenem celotnem ozemlju, neodvisno od opredelitev v državah članicah (glej v tem smislu sodbi z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 67, in z dne 22. decembra 2017, Ardic, C‑571/17 PPU, EU:C:2017:1026, točka 63).
44 Ta pojem je treba razumeti tako, da pomeni postopek, v katerem je bila izdana sodna odločba, s katero je bila oseba, katere predaja se zahteva v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, pravnomočno obsojena (sodbi z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 74, in z dne 23. marca 2023, Minister for Justice and Equality (Preklic pogojne obsodbe), C‑514/21 in C‑515/21, EU:C:2023:235, točka 52).
45 Sodna odločba, s katero se pravnomočno vsebinsko odloči v zadevi, tako da zoper njo ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, je namreč odločilna za zadevno osebo, saj glede na razglasitev krivde in po potrebi določitev zaporne kazni, ki jo bo morala odslužiti, neposredno vpliva na njen osebni položaj (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 83).
46 Zato mora zadevna oseba imeti v tej fazi postopka možnost, da v celoti uveljavlja svojo pravico do obrambe za dejansko uveljavljanje svojega stališča in s tem za vplivanje na končno odločbo, ki lahko povzroči, da se ji odvzame osebna prostost. Izid, do katerega privede ta postopek, v tem okviru ni upošteven (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 84).
47 Natančneje, v zvezi s primerom, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je postopek potekal na dveh zaporednih stopnjah, torej na prvi stopnji in nato v pritožbenem postopku, je Sodišče presodilo, da je zgolj stopnja, na kateri je bila izdana odločba v fazi s pritožbo, upoštevna pri uporabi člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, če je bila na tej stopnji izdana odločba, zoper katero ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva in je bilo z njo zato v zadevi pravnomočno vsebinsko odločeno (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 90).
48 Iz tega sledi, da je odločilni element za opredelitev postopka, da je lahko zajet s pojmom „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, to, da se je v tem postopku izdala sodba, ki pomeni pravnomočno obsodbo in s katero se posledično dokončno vsebinsko odloči o zadevi.
49 Ugotoviti je treba, da je pritožbeni postopek, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bila izdana sodba, s katero je bila potrjena odločba, izdana na prvi stopnji, ne da bi bila zadeva vsebinsko preučena, zajet s tem pojmom, ker je v njem dokončno odločeno v obravnavani zadevi, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
50 Namen člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 je namreč zagotoviti visoko raven varstva in zadevnemu izvršitvenemu pravosodnemu organu omogočiti, da opravi predajo zadevne osebe kljub njeni nenavzočnosti na sojenju, ki se je zaključilo z obsodbo, pri tem pa spoštovati njeno pravico do obrambe (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 58).
51 Če pa pritožbeni postopek, ki je potekal v nenavzočnosti zadevne osebe, ne bi spadal na področje uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, ker ne zajema vsebinske preučitve zadeve, bi to povzročilo, da bi bil postopek, ki je upošteven za uporabo te določbe, postopek na prvi stopnji in da bi bilo spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe mogoče preveriti le glede na ta postopek.
52 Takega položaja ni mogoče sprejeti, saj – kot je razsodilo Sodišče – kadar sta predvideni dve stopnji, okoliščina, da je zadevna oseba dejansko lahko uveljavljala svojo pravico do obrambe na prvi stopnji, ne omogoča ugotovitve, da je bilo nujno tako v pritožbenem postopku, če je postopek na tej stopnji potekal v njeni nenavzočnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 80). Poleg tega okoliščina, da oseba, obsojena na prvi stopnji, vloži pritožbo za obrambo svojih pravic, ne more zmanjšati varstva, ki ji ga zagotavlja Okvirni sklep 2002/584.
53 Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz te določbe nanaša na pritožbeni postopek, v katerem je bila izdana sodba, s katero je bila potrjena odločba, izdana na prvi stopnji, in s katero se je tako pravnomočno odločilo. Okoliščina, da je ta pritožbeni postopek potekal, ne da bi bila zadeva vsebinsko preučena, v zvezi s tem ni upoštevna.
Tretje vprašanje
54 Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali načelo primarnosti prava Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katero je prenesen člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, ki na splošno izključuje možnost izvršitvenega pravosodnega organa, da izvrši evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve kazni, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča v okviru sojenja, ki se je zaključilo z zadevno odločbo.
55 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Okvirni sklep 2002/584 v členu 1(2) določa pravilo, v skladu s katerim morajo države članice izvršiti vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa. Izvršitveni pravosodni organi lahko torej, razen v posebnih okoliščinah, zavrnejo izvršitev takega naloga samo v taksativno naštetih primerih, določenih z navedenim okvirnim sklepom. Za izvršitev evropskega naloga za prijetje se sme določiti le eden od pogojev, ki so v njem izčrpno našteti. Zato je, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, zavrnitev izvršitve tega naloga določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 50).
56 Tako Okvirni sklep 2002/584 izrecno določa, prvič, obvezne razloge (člen 3 tega okvirnega sklepa), in drugič, fakultativne razloge (člena 4 in 4a navedenega okvirnega sklepa) za neizvršitev evropskega naloga za prijetje. Natančneje, člen 4a tega okvirnega sklepa možnost zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje omejuje tako, da natančno in enotno našteva pogoje, pod katerimi se priznanje in izvršitev odločbe, izdane v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, ne smeta zavrniti (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 53).
57 Iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 je razvidno, da ta določa fakultativen razlog za neizvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni ali varnostnega ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z obsodbo. To možnost kljub temu spremljajo štiri izjeme, navedene v točkah (a), (b), (c) in (d) te določbe, v skladu s katerimi zadevni izvršitveni pravosodni organ nima možnosti zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki je bil naslovljen nanj (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2013, Melloni, C‑399/11, EU:C:2013:107, točka 40).
58 Zato ima izvršitveni pravosodni organ možnost zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z zadevno odločbo, razen če ni v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da so izpolnjeni pogoji iz točk (a), (b), (c) in (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628 točka 54).
59 Iz tega izhaja, da mora izvršitveni pravosodni organ evropski nalog za prijetje izvršiti kljub nenavzočnosti zadevne osebe na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, če se ugotovi obstoj ene od okoliščin iz člena 4a(1), točke (a), (b), (c) in (d), tega okvirnega sklepa (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 55).
60 Sodišče je imelo priložnost pojasniti, da ta člen 4a določa primer fakultativne neizvršitve evropskega naloga za prijetje, zato lahko izvršitveni pravosodni organ vsekakor, celo po ugotovitvi, da okoliščine iz prejšnje točke te sodbe ne zajemajo položaja osebe, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, upošteva druge okoliščine, ki mu omogočajo, da se prepriča, ali predaja zadevne osebe ne zajema kršitve njene pravice do obrambe (glej v tem smislu sodbi z dne 10. avgusta 2017, Zdziaszek, C‑271/17 PPU, EU:C:2017:629, točka 107, in z dne 17. decembra 2020, Generalstaatsanwaltschaft Hamburg, C‑416/20 PPU, EU:C:2020:1042, točka 51 in navedena sodna praksa).
61 V okviru takšne presoje lahko izvršitveni pravosodni organ tako upošteva ravnanje zadevne osebe. V tej fazi postopka predaje bi bilo namreč mogoče posebno pozornost nameniti zlasti dejstvu, da se je zadevna oseba poskušala izogniti vročitvi nanjo naslovljene informacije (sodba z dne 17. decembra 2020, Generalstaatsanwaltschaft Hamburg, C‑416/20 PPU, EU:C:2020:1042, točka 52 in navedena sodna praksa).
62 Iz tega izhaja, da kadar izvršitveni pravosodni organ preverja, ali je eden od pogojev, določenih v členu 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, izpolnjen, mu ne sme biti preprečeno, da se o spoštovanju pravice zadevne osebe do obrambe prepriča tako, da glede tega ustrezno upošteva vse okoliščine, ki opredeljujejo zadevo, v kateri odloča, vključno z informacijami, ki jih lahko ima na voljo sam.
63 V obravnavanem primeru je iz informacij, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, razvidno, da nemška ureditev iz postopka v glavni stvari zadevni izvršitveni pravosodni organ na splošno zavezuje k temu, da zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje v primeru obsodbe v nenavzočnosti. Ta ureditev temu izvršitvenemu pravosodnemu organu ne pušča nobenega polja proste presoje za preverjanje obstoja enega od položajev iz točk (a), (b), (c) in (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 na podlagi okoliščin predmetne zadeve, če je mogoče šteti, da je bila pravica zadevne osebe do obrambe spoštovana, in torej za odločitev o izvršitvi zadevnega evropskega naloga za prijetje.
64 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je taka nacionalna ureditev v nasprotju s členom 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584.
65 Opozoriti je treba, da je Sodišče razsodilo, da je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nacionalnemu sodišču ne nalaga, naj ne uporabi določbe nacionalnega prava, ki ni združljiva z določbami Okvirnega sklepa 2002/584, glede na to, da te določbe nimajo neposrednega učinka. Vendar morajo organi držav članic, vključno s sodišči, kolikor je mogoče, podati skladno razlago svojega nacionalnega prava, ki jim omogoča zagotovitev rezultata, ki je v skladu s ciljem, ki mu sledi ta okvirni sklep (sodba z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 109).
66 Res je, da okvirni sklepi sicer nimajo neposrednega učinka, vendar je posledica njihove zavezujoče narave obveznost za nacionalne organe, da od izteka roka za prenos teh okvirnih sklepov skladno razlagajo svoje nacionalno pravo. Ti organi so, ko uporabljajo svoje nacionalno pravo, to torej zavezani karseda razlagati glede na besedilo in namen zadevnega okvirnega sklepa, da bi se dosegel rezultat, določen v okvirnem sklepu, ne da bi se to pravo smelo razlagati contra legem. Tako se z načelom skladne razlage zahtevata upoštevanje celotnega nacionalnega prava in uporaba metod razlage, ki jih priznava to pravo, da se zagotovi polni učinek tega okvirnega sklepa in da se doseže rešitev, ki je v skladu z njegovim ciljem (sodba z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točke od 72 do 77).
67 Iz tega sledi, da mora predložitveno sodišče ob upoštevanju svojega celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki so v njem priznane, nacionalno ureditev, kolikor je mogoče, razlagati glede na besedilo in namen Okvirnega sklepa 2002/584.
68 Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da je nacionalna ureditev, s katero je opravljen prenos te določbe in ki na splošno izključuje možnost izvršitvenega pravosodnega organa, da izvrši evropski nalog za prijetje, izdan za izvršitev kazni, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z zadevno odločbo, v nasprotju z navedeno določbo. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju svojega celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki so v njem priznane, to nacionalno ureditev, kolikor je mogoče, razlagati glede na besedilo in namen tega okvirnega sklepa.
Stroški
69 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:
1. Člen 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009,
je treba razlagati tako,
da kadar je vabilo na obravnavo zadevni osebi vročeno tako, da je predano odraslemu članu istega gospodinjstva, mora zadevni odreditveni pravosodni organ predložiti dokaz, da je zadevna oseba dejansko prejela to vabilo na obravnavo.
2. Člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299,
je treba razlagati tako,
da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz te določbe nanaša na pritožbeni postopek, v katerem je bila izdana sodba, s katero je bila potrjena odločba, izdana na prvi stopnji, in s katero se je tako pravnomočno odločilo. Okoliščina, da je ta pritožbeni postopek potekal, ne da bi bila zadeva vsebinsko preučena, v zvezi s tem ni upoštevna.
3. Člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299,
je treba razlagati tako,
da je nacionalna ureditev, s katero je opravljen prenos te določbe in ki na splošno izključuje možnost izvršitvenega pravosodnega organa, da izvrši evropski nalog za prijetje, izdan za izvršitev kazni, kadar zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z zadevno odločbo, v nasprotju z navedeno določbo. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju svojega celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki so v njem priznane, to nacionalno ureditev, kolikor je mogoče, razlagati glede na besedilo in namen tega okvirnega sklepa.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.