–

za Oilchart International NV E. Van den Wijngaert, advocaat,

–

za ING Bank NV D. Arts, T. Mertens, L. Rasking in E. Ulrix, advocaten,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in M. H. S. Gijzen, agentki,

–

za Evropsko komisijo S. Noë in W. Wils, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(2)(b) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1) v povezavi s členom 3(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 191).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Oilchart International NV (v nadaljevanju: Oilchart), družbo belgijskega prava, ter O.W. Bunker Netherland BV (v nadaljevanju: OWB) in ING Bank NV, družbama nizozemskega prava, zaradi izterjave neplačanega računa, izdanega za storitve oskrbe z gorivom, ki jih je družba Oilchart opravila za družbo OWB, za katero je bil uveden stečajni postopek.

3

V uvodnih izjavah 2 in 6 Uredbe št. 1346/2000 je navedeno:

[…]

4

Člen 3 te uredbe, naslovljen „Mednarodna pristojnost“, v odstavku 1 določa:

„Sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnikih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. V primeru družbe ali pravne osebe se domneva, če ni dokazano nasprotno, da je kraj registriranega sedeža središče dolžnikovih glavnih interesov.“

5

Člen 4 navedene uredbe, naslovljen „Pravo, ki se uporablja“, določa:

„1.   Če ta uredba ne določa drugače, je pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni postopki, v nadaljnjem besedilu ,država, v kateri so bili uvedeni postopki‘.

2.   Pravo države, v kateri so bili uvedeni postopki, določa pogoje za uvedbo, vodenje in končanje teh postopkov. Zlasti pa določa:

[…]

[…]

6

Uredba št. 1346/2000 je bila razveljavljena z Uredbo (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (UL 2015, L 141, str. 19). Na podlagi člena 84(2) zadnjenavedene uredbe se Uredba št. 1346/2000 kljub temu še naprej uporablja za postopke v primeru insolventnosti, ki so se začeli pred 26. junijem 2017.

7

V uvodnih izjavah 10 in 21 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

8

Člen 1(1) in (2)(b) te uredbe določa:

„1.   Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii).

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

[…]

9

Člen 28(1) navedene uredbe določa:

„Če je toženec s stalnim prebivališčem v eni državi članici tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe.“

10

Člen 25 Wet op het faillissement en de surséance van betaling (zakon o stečaju in odlogu plačila) z dne 30. septembra 1893 (Stb. 1893, št. 140; v nadaljevanju: NFW) določa:

„1.   Pravna sredstva, ki se nanašajo na pravice ali obveznosti iz naslova stečajne mase, se uveljavljajo tako proti upravitelju kot tudi jih uveljavlja upravitelj sam.

2.   Če taka pravna sredstva, ki jih uveljavi ali uveljavlja stečajni dolžnik oziroma ki se uveljavijo ali uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku, privedejo do izdaje sodbe v škodo tega stečajnega dolžnika, taka sodba nima pravnega učinka proti stečajni masi.“

11

Člen 26 NFW določa:

„Pravna sredstva, s katerimi se predlaga izpolnitev obveznosti iz naslova stečajne mase, se lahko proti stečajnemu dolžniku med stečajnim postopkom vložijo le na način, ki je določen v členu 110.“

12

Člen 110 NFW določa:

„Terjatve se prijavijo upravitelju v obliki računa ali druge pisne izjave, v kateri sta navedena vrsta in znesek terjatve, skupaj z dokazili ali kopijo dokazil ter izjavo v zvezi z morebitnim uveljavljanjem prednostne pravice, zastavne pravice, hipoteke ali pravice do ugovora neizpolnitve. […]“

13

Družba Oilchart je v okviru vseh pogodb o oskrbi morskih plovil 21. oktobra 2014 za družbo OWB dobavila gorivo za ladjo Evita K., ki je bila zasidrana v pristanišču Sluiskil (Nizozemska).

14

Družba Oilchart je 22. oktobra 2014 družbi OWB izdala račun v znesku 116.471,45 ameriških dolarjev (USD) (približno 107.229,44 EUR). Ta račun ni bil plačan.

15

Zoper družbo OWB je bil s sodbo rechtbank te Rotterdam (sodišče v Rotterdamu, Nizozemska) z dne 21. novembra 2014 uveden stečajni postopek.

16

Družba Oilchart je terjatev, ki izhaja iz tega neplačanega računa, predložila v preverjanje pri stečajnih upraviteljih družbe OWB.

17

Družba Oilchart je zaradi več neplačanih računov odredila začasni zaseg nekaterih čezoceanskih plovil, ki jim je dobavljala gorivo. Da bi se odpravili ti začasni zasegi, so bila v korist družbe Oilchart položena zavarovanja, ki jih je bilo mogoče zahtevati na podlagi sodne ali arbitražne odločbe, izdane v Belgiji zoper družbo OWB ali lastnika zadevnega plovila.

18

Družba Oilchart je 11. marca 2015 pri rechtbank van koophandel te Antwerpen (gospodarsko sodišče v Antwerpnu, Belgija) zoper družbo OWB vložila tožbo, s katero je med drugim zahtevala plačilo navedenega neplačanega računa. Družba ING Bank se je prostovoljno pridružila tej tožbi kot imetnica terjatve, ki jo je družba OWB odstopila v zameno za zagotovitev kreditne linije.

19

Čeprav se je navedeno sodišče izreklo za pristojno za odločanje o navedeni tožbi, je s sodbo z dne 15. marca 2017 na podlagi nizozemskega stečajnega prava to tožbo razglasilo za nedopustno.

20

Družba Oilchart je 16. maja 2017 zoper to sodbo vložila pritožbo pri hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu, Belgija), ki je predložitveno sodišče.

21

Ker se družba OWB ni udeležila obravnave niti pred rechtbank van koophandel te Antwerpen (gospodarsko sodišče v Antwerpnu) niti pred predložitvenim sodiščem, je predložitveno sodišče menilo, da mora v skladu s členom 28(1) Uredbe št. 1215/2012 preučiti svojo mednarodno pristojnost.

22

Predložitveno sodišče se ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča sprašuje, ali tožba, ki jo je družba Oilchart vložila zoper družbo OWB, temelji na splošnih pravilih civilnega in gospodarskega prava v smislu člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012 ali na posebnih pravilih s področja postopkov zaradi insolventnosti.

23

V zvezi s tem predložitveno sodišče pojasnjuje, da je bila tožba družbe Oilchart zoper družbo OWB vložena – po začetku stečajnega postopka in brez sklicevanja na ta postopek – na podlagi posebne določbe nizozemskega stečajnega prava, in sicer na podlagi odstavka 2 člena 25 NFW v zvezi z zahtevki, ki se ne nanašajo na stečajno maso, temveč na osebne interese stečajnega dolžnika, in ne na podlagi odstavka (1) tega člena, ki se neposredno nanaša na to stečajno maso.

24

Po mnenju predložitvenega sodišča je treba natančno naravo tožbe, ki jo je vložila družba Oilchart, in možnost vložitve take tožbe zoper družbo v stečaju preučiti glede na pravila o odstopanju v okviru nizozemskega stečajnega prava, in ne glede na splošna pravila civilnega in gospodarskega prava. Vendar se predložitveno sodišče v okviru ugotavljanja svoje mednarodne pristojnosti, ki se opravi pred to preučitvijo, sprašuje, ali ni tožba iz postopka v glavni stvari tako tesno povezana s postopkom zaradi insolventnosti, da je za odločanje o tej tožbi edino pristojno sodišče, pri katerem je bil uveden stečaj.

25

Predložitveno sodišče se poleg tega sprašuje, ali člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki upniku omogoča, da v eni državi članici vloži tožbo za plačilo terjatve, ki jo je že prijavil v stečajno maso v drugi državi članici.

26

V teh okoliščinah je hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

[…]

27

Sodišče je 31. marca 2023 na predložitveno sodišče naslovilo zahtevo po informacijah v zvezi s pravnim okvirom spora o glavni stvari, na katero je zadnjenavedeno odgovorilo 28. aprila 2023.

28

Sodišče je 11. julija 2023 predložitveno sodišče vprašalo, ali glede na okoliščino, da je družba Oilchart umaknila tožbo iz postopka v glavni stvari, vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

29

Navedeno sodišče je s sodbo z dne 27. novembra 2023 Sodišče obvestilo, da je postopek pred njim še vedno v teku, saj je bil umik tožbe, ki jo je vložila družba Oilchart, zavrnjen.

30

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(2)(b) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da se uporablja za tožbo, ki je bila vložena v državi članici proti družbi za plačilo dobavljenega blaga in v kateri ni naveden niti postopek zaradi insolventnosti, ki je bil pred tem uveden proti tej družbi v drugi državi članici, niti to, da je bila terjatev že prijavljena v stečajno maso.

31

Natančneje, ugotoviti je treba, ali je taka tožba zajeta s členom 1(2)(b) Uredbe št. 1215/2012, ki s svojega področja uporabe izključuje stečaje, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke. Če je odgovor pritrdilen, naj bi ta tožba spadala na stvarno področje uporabe Uredbe št. 1346/2000, ki v členu 3(1) sodiščem države članice, v kateri je središče dolžnikovih interesov, podeljuje izključno mednarodno pristojnost za začetek glavnega postopka zaradi insolventnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 4. decembra 2019, Tiger in drugi, C‑493/18, EU:C:2019:1046, točke 23, 25 in 29 ter navedena sodna praksa).

32

Sodišče je namreč že razsodilo, da je treba uredbi št. 1215/2012 in št. 1346/2000 v zvezi z njunima področjema uporabe razlagati tako, da se prepreči ne le vsakršno prekrivanje med pravnimi pravili iz njunih besedil, ampak tudi vsakršna pravna praznina. Tožbe, ki so na podlagi člena 1(2)(b) Uredbe št. 1215/2012 izključene s področja uporabe zadnjenavedene uredbe, ker se nanašajo na „stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke“, torej spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000. Temu ustrezno pa tožbe, ki ne spadajo na področje uporabe člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000, spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012 (glej v tem smislu sodbi z dne 6. februarja 2019, NK, C‑535/17, EU:C:2019:96, točka 24, in z dne 18. septembra 2019, Riel, C‑47/18, EU:C:2019:754, točka 33 ter navedena sodna praksa).

33

Sodišče je prav tako navedlo, da je zakonodajalec Unije, kot je med drugim navedeno v uvodni izjavi 10 Uredbe št. 1215/2012, želel ohraniti široko opredelitev pojma „civilne in gospodarske zadeve“ iz člena 1(1) te uredbe in s tem široko polje uporabe te uredbe. Področje uporabe Uredbe št. 1346/2000 pa se v skladu z njeno uvodno izjavo 6 ne sme razlagati široko (glej v tem smislu sodbi z dne 20. decembra 2017, Valach in drugi, C‑649/16, EU:C:2017:986, točka 25, in z dne 6. februarja 2019, NK, C‑535/17, EU:C:2019:96, točka 25 in navedena sodna praksa).

34

Sodišče je na podlagi teh načel razsodilo, da sta področji uporabe teh dveh uredb jasno opredeljeni in da so s področja uporabe Uredbe št. 1215/2012 izključene le tožbe, ki izhajajo neposredno iz postopka zaradi insolventnosti in so z njim tesno povezane. Posledično le te tožbe spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000 (glej v tem smislu sodbi z dne 6. februarja 2019, NK, C‑535/17, EU:C:2019:96, točka 26, in z dne 18. septembra 2019, Riel, C‑47/18, EU:C:2019:754, točka 34 ter navedena sodna praksa).

35

To dvojno merilo, ki je za opredelitev predmeta te uredbe navedeno v uvodni izjavi 6 Uredbe št. 1346/2000, je bilo poleg tega dobesedno povzeto v Uredbi št. 2015/848, ki se ratione temporis ne uporablja za postopek v glavni stvari, saj v členu 6, naslovljenem „Pristojnost za zahtevek, izhajajoč neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in tesno povezan z njim“, določa, da so sodišča države članice, na katere ozemlju je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, pristojna za vsak zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan (glej v tem smislu sodbo z dne 6. februarja 2019, NK, C‑535/17, EU:C:2019:96, točka 27).

36

Glede na zgornje preudarke je torej treba ugotoviti, ali tožba za plačilo dobavljenega blaga, vložena zoper družbo, ki je v postopku zaradi insolventnosti, izpolnjuje to dvojno merilo.

37

Glede prvega merila je treba za ugotovitev, ali tožba izhaja neposredno iz postopka zaradi insolventnosti, ugotoviti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da odločilni element za določitev področja, iz katerega izhaja tožba, ni postopek, v okviru katerega je vložena ta tožba, ampak pravna podlaga te tožbe. V skladu s tem pristopom je treba ugotoviti, ali pravica ali obveznost, ki je podlaga za tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 6. februarja 2019, NK, C‑535/17, EU:C:2019:96, točka 28; z dne 18. septembra 2019, Riel, C‑47/18, EU:C:2019:754, točka 33, in z dne 4. decembra 2019, Tiger in drugi, C‑493/18, EU:C:2019:1046, točka 27 in navedena sodna praksa.).

38

Sodišče je tako razsodilo, da se s tožbo, vloženo na podlagi klavzule o pridržku lastninske pravice, ki jo prodajalec vloži proti kupcu, ki je bil razglašen za plačilno nesposobnega, postavlja pravno vprašanje, ki ni odvisno od uvedbe postopka zaradi insolventnosti. Drugače povedano, gre za samostojno tožbo, ki nima podlage v pravu o postopkih zaradi insolventnosti in ne zahteva niti uvedbe tovrstnega postopka niti posredovanja stečajnega upravitelja (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2009, German Graphics Graphische Maschinen,C‑292/08, EU:C:2009:544, točki 31 in 32).

39

Poleg tega tožba, ki jo proti tretji osebi vloži tožeča stranka na podlagi odstopa terjatve, ki ga je odobril stečajni upravitelj, določen v okviru postopka zaradi insolventnosti, spada pod pojem „civilne in gospodarske zadeve“, kadar se spor ne nanaša na veljavnost odstopa, ki ga je odobril stečajni upravitelj, in kadar za izvrševanje pravice, ki jo je pridobil prevzemnik, veljajo druga pravila in ne tista, ki se uporabljajo v postopku zaradi insolventnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2012, F‑Tex, C‑213/10, EU:C:2012:215, točke 37, 42 in 49).

40

Enako velja, kadar se spor v okviru prevzemnikovega uveljavljanja pridobljene pravice nanaša izključno na ravnanje tega prevzemnika (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2012, F‑Tex, C‑213/10, EU:C:2012:215, točka 42). Po drugi strani pa tožba v zvezi s prenosom deležev družbe, opravljenim v okviru postopka zaradi insolventnosti, spada na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000, kadar se upravitelju očita, da ni uporabil pooblastila, ki mu ga daje nacionalno pravo, ki ureja skupni postopek v primeru insolventnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 2. julija 2009, SCT Industri, C‑111/08, EU:C:2009:419, točka 28).

41

Na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012 prav tako ne spadata tožba za ugotovitev obstoja terjatve za njeno prijavo v postopku v primeru insolventnosti, saj taka tožba izhaja neposredno iz nacionalnih pravil o insolventnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 18. septembra 2019, Riel, C‑47/18, EU:C:2019:754, točki 37 in 38), ali tožba zaradi ugotovitve odgovornosti, vložena proti članom upniškega odbora, ki so s svojim glasovanjem povzročili pretvorbo postopka sanacije v postopek zaradi insolventnosti, saj je taka tožba neposredna in neločljiva posledica izvajanja funkcije, ki izhaja posebej iz nacionalnih določb, ki urejajo postopke zaradi insolventnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Valach in drugi, C‑649/16, EU:C:2017:986, točki 30 in 35).

42

V obravnavani zadevi je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, in iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da je namen tožbe iz postopka v glavni stvari ta, da se družbi naloži plačilo blaga, dobavljenega v skladu s pogodbo, sklenjeno pred začetkom postopka zaradi insolventnosti v zvezi s to družbo. V skladu s pogoji pozneje sklenjenih sporazumov za sprostitev izvedenih preventivnih zasegov je taka obsodba potrebna, da bi lahko tožeča stranka iz postopka v glavni stvari izvršila bančne garancije, ki so bile položene v njeno korist.

43

Ugotoviti pa je treba, da tako pogodbene obveznosti, na katere se sklicuje v okviru navedene tožbe, kot mehanizmi izvršitve, določeni za navedene obveznosti, temeljijo na pogodbenem pravu in so neodvisni od posebnih pravil, ki se uporabljajo za postopke zaradi insolventnosti.

44

Poleg tega je tožba za plačilo dobavljenega blaga samostojna, saj jo je mogoče vložiti neodvisno od kakršnega koli postopka zaradi insolventnosti.

45

Poleg tega niti uvedba postopka zaradi insolventnosti niti imenovanje stečajnega upravitelja na spremembo pravne podlage tožbe, za katero veljajo splošna pravila civilnega in gospodarskega prava, ne vplivata tako, da bi zaradi tega spadala na področje uporabe posebnih pravil za postopke zaradi insolventnosti.

46

Sodišče je namreč razsodilo, da zgolj dejstvo, da je stečajni upravitelj, ki je imenovan v okviru postopka zaradi insolventnosti, po uvedbi takega postopka vložil tožbo za plačilo v interesu upnikov, ne spremeni bistveno narave prijavljene terjatve, ki je neodvisna od postopka zaradi insolventnosti in zanjo še naprej vsebinsko veljajo pravila splošnega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 6. februarja 2019, NK, C‑535/17, EU:C:2019:96, točka 29 in navedena sodna praksa, in sodbo z dne 21. novembra 2019, CeDe Group, C‑198/18, EU:C:2019:1001, točka 36).

47

Kar zadeva drugo merilo, navedeno v točki 34 te sodbe, je tudi iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je za odločitev o uporabi izključitve iz člena 1(2)(b) Uredbe št. 1215/2012 odločilna stopnja povezave med tožbo in postopkom zaradi insolventnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 20. decembra 2017, Valach in drugi, C‑649/16, EU:C:2017:986, točka 27 in navedena sodna praksa, in z dne 6. februarja 2019, NK, C‑535/17, EU:C:2019:96, točka 30).

48

Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 57 sklepnih predlogov, to merilo omogoča upoštevanje drugih kontekstualnih dejavnikov, ki niso povezani s pravno podlago tožbe.

49

Čeprav v zadevi v glavni stvari ni mogoče zanikati obstoja določene povezave med vloženo tožbo in postopkom zaradi insolventnosti, saj je bila ta tožba vložena po začetku stečaja družbe dolžnice, v okviru katerega je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v stečajno maso prijavila isto terjatev, kot je navedena v tej tožbi, pa se ne zdi, da zgolj istovetnost med terjatvijo, ki se uveljavlja pred predložitvenim sodiščem, in terjatvijo, prijavljeno pri stečajnem upravitelju, zadostuje za to, da bi se za to isto tožbo uporabila izključitev iz člena 1(2)(b) Uredbe št. 1215/2012.

50

V zvezi s tem je treba poudariti, da določitev pristojnega sodišča nikakor ne vpliva na pravo, ki se uporabi za zahtevek iz postopka v glavni stvari, niti na upoštevna pravila, na podlagi katerih se lahko določi pravo, ki se uporabi za tožbo v postopku v glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 21. novembra 2019, CeDe Group, C‑198/18, EU:C:2019:1001, točka 38).

51

Namreč, niti vprašanje dopustnosti individualne tožbe zoper družbo v stečaju niti vprašanje, kako je treba obravnavati takšno tožbo v primeru prijave terjatve v stečajno maso, nista urejeni s pravili o pristojnosti, temveč s kolizijskimi pravili, ki določajo pravo, ki se uporabi.

52

V zvezi s tem iz člena 4(1) Uredbe št. 1346/2000 izhaja, da je pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti.

53

Člen 4(2) te uredbe določa, da pravo države, v kateri je bil začet postopek, določa pogoje za uvedbo, vodenje in končanje postopka v primeru insolventnosti, pri čemer so neizčrpno naštete različne faze postopkov v primeru insolventnosti, ki jih ureja pravo države, v kateri so bili postopki začeti, in sicer zlasti v točki (e) posledice postopkov v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, v točki (f) posledice postopka v primeru insolventnosti na posamezne postopke, v točki (h) pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev, v točki (g) terjatve, ki jih je treba prijaviti zoper dolžnikovo premoženje, in obravnavo terjatev, nastalih po uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, ter v točki (m) pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov.

54

Iz člena 3 v povezavi s členom 4 Uredbe št. 1346/2000 izhaja, da je namen teh predpisov načeloma doseči usklajenost mednarodne pristojnosti sodišč s pravom, ki se uporabi v postopkih v primeru insolventnosti. Razen v primerih, za katere ta uredba izrecno določa nasprotne določbe, pravo, ki se uporablja, na podlagi člena 4 navedene uredbe sledi mednarodni pristojnosti, določeni na podlagi člena 3 te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. novembra 2019, CeDe Group (C‑198/18, EU:C:2019:1001, točka 30).

55

Ker pa je člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 omejen na vprašanje sodne pristojnosti za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in ker je področje uporabe člena 4 te uredbe širše od področja uporabe člena 3 te uredbe, saj se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, te usklajenosti med pravom, ki se uporabi, in pristojnim sodiščem ni mogoče zagotoviti v vseh okoliščinah.

56

V obravnavani zadevi je bil postopek zaradi insolventnosti iz postopka v glavni stvari uveden na Nizozemskem, tako da je v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 1346/2000 pravo, ki se uporabi za ta postopek in njegove učinke, nizozemsko pravo.

57

Iz tega izhaja, da se za tožbo iz postopka v glavni stvari, s katero se predlaga, naj se družbi, ki je bila razglašena za plačilno nesposobno, naloži plačilo dobavljenega blaga, uporablja nizozemsko pravo, ker mora ta zakon, kot je navedeno v točki 53 te sodbe, določiti učinke postopka zaradi insolventnosti na tekoče pogodbe in učinke tega postopka na postopke, ki so jih sprožili posamezniki, ter določiti pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev ter pravila o dejanjih, ki lahko škodijo upnikom.

58

Kot je Evropska komisija poudarila na obravnavi pred Sodiščem, je uporaba istega prava za postopke v primeru insolventnosti in vse njihove učinke, določena v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 1346/2000, tista, ki zagotavlja doseganje ciljev te uredbe glede enakosti upnikov in varstva njihovih interesov, ne glede na vprašanje sodne pristojnosti.

59

V tem kontekstu je treba še poudariti, da se pravilo iz Uredbe št. 1215/2012 – v skladu s katerim se takrat, kadar se postopki z istim zahtevkom in med istimi strankami vodijo pred sodišči različnih držav članic sodišče, ki je kot drugo začelo postopek, prekine postopek, da se prepreči izdaja nezdružljivih sodnih odločb v zvezi s temi zahtevki – niti po analogiji ne uporabi za ureditev iz Uredbe št. 1346/2000, saj ta zadnjenavedena uredba zlasti za sekundarne postopke v primeru insolventnosti priznava pristojnost sodišč drugih držav članic (glej v tem smislu sodbo z dne 18. septembra 2019, Riel, C‑47/18, EU:C:2019:754, točke 42, 44 in 46).

60

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(2)(b) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da se ne uporablja za tožbo, ki je bila v državi članici proti družbi vložena za plačilo dobavljenega blaga in v kateri ni naveden niti postopek zaradi insolventnosti, ki je bil pred tem uveden proti tej družbi v drugi državi članici, niti to, da je bila terjatev že prijavljena v stečajno maso.

61

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

62

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 1(2)(b) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

je treba razlagati tako, da

se ne uporablja za tožbo, ki je bila v državi članici proti družbi vložena za plačilo dobavljenega blaga in v kateri ni naveden niti postopek zaradi insolventnosti, ki je bil pred tem uveden proti tej družbi v drugi državi članici, niti to, da je bila terjatev že prijavljena v stečajno maso.