–

za FL D. Almeida in M. da Rosa Amaral, advogados,

–

za portugalsko vlado A. de Almeida Morgado, P. Barros da Costa in A. Rodrigues, agenti,

–

za Evropsko komisijo G. Braga da Cruz in W. Roels, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 56 ES in člena 2(4) Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o ukrepih, enakovrednih tistim iz Direktive 2003/48/ES o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti (UL 2004, L 385, str. 30, v nadaljevanju: Sporazum).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo FL in Autoridade Tributária e Aduaneira (davčni in carinski organ, Portugalska) v zvezi z obdavčitvijo dohodnine od dohodkov od obresti na obveznice in dolžniške vrednostne papirje, ki jih dolgujejo subjekti nerezidenti na portugalskem ozemlju in jih je osebi FL leta 2005 izplačala švicarska banka.

3

Sporazum je začel veljati 1. julija 2005, po zaključku postopkov iz členov 17 in 18 tega sporazuma.

4

Člen 1 Sporazuma, naslovljen „Retencija s strani švicarskih plačilnih zastopnikov“, določa:

„1.   Plačila obresti, ki jih plačilni zastopnik, ustanovljen na ozemlju Švice, opravi upravičenim lastnikom v smislu člena 4, ki so rezidenti države članice Evropske unije, (v nadaljnjem besedilu „države članice“) so, ob upoštevanju odstavka 2 in člena 2, predmet retencije dela zneska plačila obresti. Stopnja retencije v prvih treh letih od datuma začetka uporabe tega sporazuma znaša 15 %, v naslednjih treh letih 20 % in nato 35 %.

2.   Plačila obresti na dolžniške terjatve, ki jih plačajo dolžniki, ki so rezidenti Švice ali ki se nanašajo na stalne poslovne enote nerezidentov v Švici, so izvzeta od retencije. Za namene tega sporazuma ima izraz ‚stalna poslovna enota‘ pomen, kot ga ima v ustrezni konvenciji o dvojni obdavčitvi med Švico in državo, katere rezident je dolžnik. Če takšne konvencije ni, izraz ‚stalna poslovna enota‘ pomeni stalno mesto poslovanja, prek katerega v celoti ali delno potekajo posli dolžnika.

[…]“

5

Člen 2 Sporazuma, naslovljen „Prostovoljno razkritje“, določa:

„1.   Švica zagotovi postopek, ki omogoča, da se upravičeni lastnik, kakor ga opredeljuje člen 4, izogne retenciji iz člena 1 tako, da izrecno pooblasti svojega plačilnega zastopnika v Švici, da o plačilih obresti poroča pristojnemu organu te države. Tako pooblastilo zajema vsa plačila obresti, ki jih upravičenemu lastniku plača ta plačilni zastopnik.

2.   Najmanjši obseg podatkov, ki jih mora posredovati plačilni zastopnik, kadar ga za to izrecno pooblasti upravičeni lastnik, sestoji iz:

[…]

3.   Švicarski pristojni organ podatke iz odstavka 2 sporoči pristojnemu organu države članice, katere rezident je upravičeni lastnik. […]

4.   Kadar se upravičeni lastnik odloči za takšen postopek prostovoljnega razkritja ali davčnemu organu v državi članici, katere rezident je, kako drugače prijavi svoj dohodek od obresti, ki mu jih je izplačal švicarski plačilni zastopnik, se ta dohodek od obresti obdavči v državi članici po istih stopnjah, kot se uporabljajo za podobne dohodke v tej državi.“

6

Člen 22 Código do Imposto sobre o Rendimento das Pessoas Singulares (zakonik o dohodnini) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: CIRS), določa:

„1.   Dohodek, obdavčen z dohodnino, je dohodek, ki izhaja iz seštevka različnih vrst dohodkov, prejetih vsako leto, po odbitkih in olajšavah, določenih v naslednjih razdelkih.

[…]

3.   Dohodki davčnih zavezancev, ki niso rezidenti na portugalskem ozemlju, in dohodki iz členov 71 in 72 se za namen obdavčitve ne seštejejo, kar pa ne posega v možnost seštetja, ki je v teh členih določena.“

7

Člen 71(1) in (3) CIRS določa:

„1.   Za dohodke, prejete na portugalskem ozemlju, iz naslednjih odstavkov in dohodke iz člena 101(2)(b) se uporabi pri viru odtegnjeni dokončni davek po pavšalnih stopnjah, določenih v tem členu.

[…]

3.   Po 20‑odstotni stopnji se obdavčijo:

[…]“

8

Člen 101(2)(b) CIRS določa:

„Kar zadeva dohodke, ki so predmet pri viru odtegnjenega davka po stopnjah iz člena 71 in – v primeru iz točke (b) – dobičke iz deležev, ki jih dolgujejo subjekti, ki nimajo domicila na portugalskem ozemlju in ki jim je lahko dodeljeno izplačilo:

[…]

(b) morajo subjekti, ki imetnikom, ki so rezidenti na portugalskem ozemlju, izplačajo ali jim dajo na razpolago dohodke iz vrednostnih papirjev, ki jih dolgujejo subjekti, ki nimajo domicila na portugalskem ozemlju in ki jim je lahko dodeljeno izplačilo – ne glede na to, ali so jih pooblastili ti subjekti ali ti imetniki ali pa delujejo za račun enih ali drugih – odšteti znesek, ki ustreza 20‑odstotni stopnji od bruto dohodkov […].“

9

Oseba FL je leta 2005 prejela dohodke od obresti na obveznice in dolžniške vrednostne papirje, ki jih je izplačala švicarska banka.

10

Oseba FL je 10. maja 2006 predložila napoved za odmero dohodnine v zvezi s temi dohodki od obresti. Z odločbo o odmeri dohodnine za leto 2005 so bili navedeni dohodki od obresti prišteti k drugim dohodkom osebe FL in obdavčen z dohodnino po najvišji progresivni stopnji 40 %.

11

Oseba FL je 31. julija 2008 vložila zahtevek za pregled te odločbe o odmeri dohodnine po uradni dolžnosti, ki je bil zavrnjen. 11. januarja 2010 je pri Tribunal Administrativo e Fiscal de Sintra (upravno in davčno sodišče v Sintri, Portugalska) vložila tožbo zoper navedeno odločbo o odmeri dohodnine, ki jo je navedeno sodišče s sodbo z dne 1. novembra 2020 zavrnilo v celoti.

12

Oseba FL je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču, to je Supremo Tribunal Administrativo (vrhovno upravno sodišče, Portugalska).

13

Oseba FL v utemeljitev te pritožbe najprej trdi, da portugalska zakonodaja, ki se uporablja, posega v prosti pretok kapitala in svobodo opravljanja storitev, ker diskriminira rezidente Portugalske glede na to, ali dohodki od obresti, ki jih prejmejo, izvirajo iz obveznic in vezanih vlog, ki jih izdajo subjekti s sedežem na Portugalskem ali jih izplačajo taki subjekti, ali pa ti dohodki od obresti izvirajo iz obveznic in vezanih vlog, ki jih izdajo subjekti s sedežem v tretjih državah, in jih izplačajo taki subjekti.

14

Na podlagi členov 22, 71 in 101 CIRS naj bi bili namreč dohodki od obresti, prejeti od prvih subjektov, obdavčeni po 20‑odstotni pavšalni stopnji, medtem ko naj bi bili dohodki, prejeti od drugih, predmet obveznega seštevanja dohodkov in obdavčeni po progresivni stopnji do 40 %. Ker pa so v skladu s to zakonodajo enaki dohodki predmet različne davčne obravnave glede na to, ali jih izplača plačilni zastopnik, ki je rezident na Portugalskem, ali ne, oseba FL meni, da lahko navedena zakonodaja davčne zavezance rezidente odvrne od vlaganja njihovega kapitala v družbe s sedežem v Evropski uniji ali zunaj nje.

15

Poleg tega oseba FL meni, da portugalska zakonodaja krši določbe Direktive 2003/48 in določbe Sporazuma, ki določa enakovredne ukrepe, ker so s to zakonodajo dohodki, ki so ji jih izplačale švicarske banke, obdavčeni bolj, kot če bi te dohodke izplačale portugalske banke, čeprav je pravilno izpolnila svoje davčne obveznosti na Portugalskem in je omogočila izmenjavo informacij med to državo članico in švicarskimi organi.

16

Tako se predložitveno sodišče sprašuje, ali je navedena zakonodaja združljiva s pravili Unije o prostem pretoku kapitala, zlasti s členom 56 ES v povezavi s členom 2(4) Sporazuma.

17

V teh okoliščinah je Supremo Tribunal Administrativo (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je v skladu s pravom Unije, da za dohodke, ki jih sestavljajo obresti na obveznice in dolžniške vrednostne papirje, ki jih je pritožniku [iz postopka v glavni stvari] leta 2005 izplačala švicarska banka nerezidentka [na portugalskem ozemlju], velja seštevanje dohodkov in se zato obdavčijo po enaki stopnji [dohodnine] kot drugi dohodki, kar pomeni, da so obdavčeni po stopnji, ki je veliko višja od stopnje (pavšalna stopnja), po kateri bi bili obdavčeni, če bi te dohodke izplačala banka rezidentka na nacionalnem ozemlju?“

18

Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 56 ES in člen 2(4) Sporazuma razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki za dohodke od obresti, ki jih prejmejo davčni zavezanci te države članice, določa progresivno davčno stopnjo do 40 %, kadar ti dohodki od obresti izvirajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih je izdal subjekt iz druge države članice ali tretje države, kot je Švicarska konfederacija, in ki jih je tak subjekt izplačal, medtem ko so navedeni dohodki od obresti, kadar izhajajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih je izdal subjekt v državi članici rezidentstva teh davčnih zavezancev, in jih tak subjekt izplača, obdavčeni po pavšalni stopnji, ki je nižja od 20 %.

19

Najprej je treba ugotoviti, da nacionalna ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, katere predmet je davčno obravnavanje dohodkov od obresti iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih prejmejo fizične osebe in izhajajo iz naložb, ki so jih te osebe izvedle, spada na področje uporabe prostega pretoka kapitala.

20

Taka ureditev pa lahko vpliva tudi na svobodo opravljanja storitev, kot navajata pritožnik iz postopka v glavni stvari in Evropska komisija, saj lahko vpliva na finančne storitve, katerih predmet so te obveznice in dolžniški vrednostni papirji, ki jih ponuja posrednik iz druge države članice.

21

Vendar Sodišče, kadar se nacionalni ukrep nanaša tako na svobodo opravljanja storitev kot na prosti pretok kapitala, zadevni ukrep načeloma obravnava le glede na eno od teh svoboščin, če se izkaže, da je v okoliščinah zadeve v glavni stvari ena od teh svoboščin v primerjavi z drugo popolnoma drugotnega pomena in jo je mogoče obravnavati skupaj s prvo (sodba z dne 30. aprila 2020, Société Générale,C‑565/18, EU:C:2020:318, točka 19 in navedena sodna praksa).

22

V obravnavani zadevi je svoboda opravljanja storitev v primerjavi s prostim pretokom kapitala očitno drugotnega pomena in jo je mogoče obravnavati skupaj z njim. Nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari se namreč nanaša na posledice, ki za davčnega zavezanca rezidenta izhajajo iz uresničevanja prostega pretoka kapitala. Prav zaradi uresničevanja zadnjenavedene temeljne svoboščine bi lahko nastala potreba, da bi zadevna oseba morala izbrati posrednika za izplačilo dohodkov od obresti iz zadevnih obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, da bi bila lahko – kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe – upravičena do pavšalne stopnje obdavčitve v višini 20 % teh dohodkov od obresti. Izbira tega posrednika in posledično vidiki v zvezi s svobodo opravljanja storitev so v takih okoliščinah neizogibna posledica davčne obravnave navedenih dohodkov od obresti (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2010, Dijkman in Dijkman-Lavaleije, C‑233/09, EU:C:2010:397, točki 34 in 35).

23

Po tem pojasnilu iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ukrepi, ki so v skladu s členom 56(1) ES prepovedani, ker omejujejo pretok kapitala, obsegajo ukrepe, ki bi lahko odvrnili nerezidente od naložb v državi članici ali bi lahko odvrnili rezidente te države članice od naložb v drugih državah (sodbi z dne 25. januarja 2007, Festersen,C‑370/05, EU:C:2007:59, točka 24, in z dne 18. decembra 2007, A,C‑101/05, EU:C:2007:804, točka 40).

24

V obravnavani zadevi je iz navedb v predlogu za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se v skladu z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari dohodki od obresti, ki izvirajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, izdanih na Portugalskem, ki so v izplačani tej državi članici in ki jih prejme fizična oseba rezident navedene države članice, obdavčijo po pavšalni stopnji 20 %.

25

Vendar se ti dohodki od obresti, kadar izvirajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, izdanih v drugi državi članici ali v tretji državi, prištejejo k drugim dohodkom te osebe in zanje velja progresivna davčna stopnja do 40 %, razen če jih izplača posrednik s sedežem na Portugalskem, v tem primeru pa se lahko tudi zanje uporabi pavšalna stopnja v višini 20 %.

26

Poleg tega, če navedeni dohodki od obresti izvirajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih je izdal subjekt iz druge države članice ali tretje države, in jih izplača posrednik, ki je prav tako nerezident, za navedene dohodke od obresti v skladu z istimi navedbami ni mogoče uporabiti pavšalne stopnje v višini 20 %.

27

Iz elementov, navedenih v točkah od 24 do 26 te sodbe, je razvidno, da so dohodki od obresti, ki izvirajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, izdanih v državi, ki ni Republika portugalska, slabše obravnavani v primerjavi z dohodki od obresti, ki izvirajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, ki so izdani v tej državi članici.

28

Ta nacionalna ureditev tako uvaja različno obravnavanje glede na kraj, v katerem je vložen kapital, katerega posledica je odvračanje davčnega zavezanca rezidenta Portugalske od tega, da bi svoj kapital vložil v drugi državi, in oviranje zbiranja kapitala na Portugalskem (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2010, Dijkman in Dijkman-Lavaleije, C‑233/09, EU:C:2010:397, točka 31 in navedena sodna praksa).

29

V delu, v katerem portugalska vlada trdi, da je imel davčni zavezanec rezident v položaju, v kakršnem je oseba FL, možnost, da se na podlagi člena 101(2)(b) CIRS zanj uporabi pavšalna stopnja 20 % na dohodke od obresti, ki izvirajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev ter ki jih je izplačal subjekt nerezident, tako da ga je pooblastil za odtegnitev teh dohodkov od obresti pri viru, je treba na eni strani ugotoviti, da predložitveno sodišče te možnosti ni omenilo. Na drugi strani, tudi taka možnost ne bi vplivala na ugotovitev iz prejšnje točke te sodbe, saj se potreba po izvedbi take formalnosti nanaša le na dohodke od obresti, ki izvirajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, ki so jih izdali subjekti nerezidenti, in ki so jih izplačali taki subjekti, ne pa na dohodke od obresti, ki izvirajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, izdanih s strani subjektov, ki so rezidenti na Portugalskem, oziroma ki so jih izplačali taki subjekti.

30

Iz tega sledi, da nacionalna ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, pomeni omejitev prostega pretoka kapitala, ki je načeloma prepovedana s členom 56(1) ES.

31

Portugalska vlada se v zvezi s tem sklicuje tudi na klavzulo standstill iz člena 57(1) ES, na katero se predložitveno sodišče prav tako ne sklicuje. Vendar ta vlada ni predložila zadostnih dokazov o izpolnjevanju vsebinskega in časovnega merila, ki sta določeni s to določbo in ki morata biti kumulativno izpolnjeni, da se ta določba lahko uporabi. Zato mora navedeno sodišče glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča preveriti, ali sta ti merili, kar zadeva nacionalno ureditev iz postopka v glavni stvari, kumulativno izpolnjeni ali ne (glej med drugim sodbi z dne 10. aprila 2014, Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company,C‑190/12, EU:C:2014:249, točka 53, in z dne 13. novembra 2019, College Pension Plan of British Columbia,C‑641/17, EU:C:2019:960, točke od 91 do 94, 100, 101, 104 in 105 ter navedena sodna praksa).

32

Ker iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ni razvidno, da je na podlagi člena 57(1) ES omejitev prostega pretoka kapitala, ki izvira iz nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari, izvzeta iz uporabe člena 56(1) ES, je treba preučiti, v kolikšnem obsegu je ta omejitev lahko upravičena glede na določbe Pogodbe ES.

33

V zvezi s tem člen 58(1)(a) ES določa, da „določbe člena 56 ES ne posegajo v pravice držav članic, da […] uporabljajo ustrezne predpise svojega davčnega prava, v katerih so različno obravnavani davčni zavezanci, ki niso v enakem položaju glede na prebivališče ali kraj, v katerem je naložen njihov kapital“.

34

To določbo člena 58 ES je zato, ker pomeni izjemo od temeljnega načela prostega pretoka kapitala, treba razlagati ozko. Zato te določbe ni mogoče razlagati tako, da naj bi bila vsaka davčna zakonodaja, ki različno obravnava davčne zavezance glede na kraj prebivališča ali glede na državo članico, v katero vlagajo svoj kapital, avtomatično združljiva s Pogodbo (sodba z dne 17. oktobra 2013, Welte,C‑181/12, EU:C:2013:662, točka 42 in navedena sodna praksa).

35

Izjema, določena v členu 58(1)(a) ES, je namreč omejena z odstavkom 3 tega člena, ki določa, da nacionalne določbe, navedene v odstavku 1 tega člena, „ne smejo biti sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja prostega pretoka kapitala in plačil iz člena 56 [ES]“ (sodba z dne 17. oktobra 2013, Welte,C‑181/12, EU:C:2013:662, točka 43 in navedena sodna praksa).

36

Razlikovati je torej treba med dovoljenim neenakim obravnavanjem iz člena 58(1)(a) ES in prepovedano samovoljno diskriminacijo iz odstavka 3 tega člena. Iz ustaljene sodne prakse pa je razvidno, da je za to, da bi se nacionalna davčna ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, lahko štela za združljivo z določbami Pogodbe ES o prostem pretoku kapitala, potrebno, da se različno obravnavanje, ki je v tej ureditvi določeno, nanaša na položaje, ki objektivno niso primerljivi, oziroma da je upravičeno z nujnim razlogom v splošnem interesu (glej v tem smislu sodbi z dne 17. oktobra 2013, Welte,C‑181/12, EU:C:2013:662, točka 44 in navedena sodna praksa, ter z dne 17. marca 2022, AllianzGI-Fonds AEVN,C‑545/19, EU:C:2022:193, točka 42).

37

V obravnavani zadevi je v zvezi z objektivno primerljivostjo položajev v okviru nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari davčni zavezanec rezident Portugalske, ki prejema dohodke od obresti, ki izhajajo iz naložb, ki jih je izvedel v drugi državi, kot so dohodki od obresti na obveznice in dolžniške vrednostne papirje, v državi članici, katere rezident je, ravno tako zavezan za plačilo davka od teh dohodkov od obresti kot davčni zavezanec rezident na Portugalskem, ki prejema istovrstne dohodke iz naložb, izvedenih v zadnjenavedeni državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2010, Dijkman in Dijkman-Lavaleije, C‑233/09, EU:C:2010:397, točka 45).

38

V tem okviru je okoliščina, da so ti dohodki od obresti obdavčeni po različnih davčnih stopnjah glede na to, ali so ustvarjeni ali izplačani v državi članici rezidentstva davčnih zavezancev ali pa so ustvarjeni in izplačani v drugi državi, razlog za različno obravnavanje iz postopka v glavni stvari, vendar ne odraža različnega položaja zadevnih davčnih zavezancev v zvezi z dohodnino (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2010, Dijkman in Dijkman-Lavaleije, C‑233/09, EU:C:2010:397, točka 46).

39

Iz tega sledi, da se različno obravnavanje, uvedeno z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari, nanaša na objektivno primerljiva položaja.

40

Glede vprašanja, ali bi bilo to različno obravnavanje mogoče utemeljiti z nujnim razlogom v splošnem interesu, zadošča navesti, da se niti predložitveno sodišče niti portugalska vlada ne sklicujeta na obstoj takšnih nujnih razlogov v splošnem interesu.

41

Glede na zgornje preudarke je treba na prvi del postavljenega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 56 ES razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki za dohodke od obresti, ki jih prejmejo davčni zavezanci te države članice, določa progresivno davčno stopnjo do 40 %, kadar ti dohodki od obresti izvirajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih je izdal subjekt iz druge države članice ali tretje države, kot je Švicarska konfederacija, in ki jih je tak subjekt izplačal, medtem ko so navedeni dohodki od obresti, kadar izvirajo iz obveznic in dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih je izdal subjekt v državi članici njihovega rezidentstva, in ki jih je tak subjekt izplačal, obdavčeni po pavšalni stopnji, ki je nižja od 20 %.

42

Člen 2(4) Sporazuma določa, da kadar se upravičeni lastnik odloči za postopek prostovoljnega razkritja ali davčnemu organu v državi članici, katere rezident je, kako drugače prijavi svoje dohodke od obresti, ki mu jih je izplačal švicarski plačilni zastopnik, se zadevni dohodki od obresti obdavčijo v tej državi članici po istih stopnjah, kot se uporabljajo za podobne dohodke v tej državi.

43

V zvezi s tem je treba navesti, kot je to storila Komisija, da mora biti za to, da se ta določba uporabi za položaj iz postopka v glavni stvari, izpolnjenih več pogojev.

44

Najprej, ker je Sporazum začel veljati 1. julija 2005, se nanaša le na dohodek od obresti, izplačan od tega datuma.

45

Dalje, kot izhaja iz člena 1(1) in (2) Sporazuma v povezavi z njegovim členom 2(1) in (4), se zadevna plačila ne smejo nanašati na dohodke od obresti na dolžniške terjatve, „ki jih plačajo dolžniki, ki so rezidenti Švice[,] ali ki se nanašajo na stalne poslovne enote nerezidentov v Švici“.

46

V takem primeru so namreč ti dohodki od obresti na podlagi člena 1(2) Sporazuma izključeni iz retencije dela zneska plačila obresti, ki je določena v tem členu 1(1), in sicer „ob upoštevanju odstavka 2 in člena 2“ Sporazuma. Iz člena 2(1) in (4) Sporazuma pa izhaja, da se je moral upravičeni lastnik odločiti za postopek prostovoljnega razkritja, ki ga mora zagotoviti Švicarska konfederacija, da se je izognil retenciji iz člena 1 tega sporazuma, ali da je o svojih dohodkih od obresti poročal pristojnemu organu države članice, katere rezident je.

47

Nazadnje, iz tega člena 2(4) izhaja, da se je moral dejanski prejemnik zadevnih dohodkov od obresti sam odločiti za ta postopek prostovoljnega razkritja ali davčnemu organu v državi članici, katere rezident je, te dohodke kako drugače prijaviti.

48

Ker na podlagi navedb iz predloga za sprejetje predhodne odločbe v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti, da so izpolnjeni vsi pogoji za uporabo člena 2(4) Sporazuma za položaj iz postopka v glavni stvari, mora predložitveno sodišče v zvezi s tem opraviti potrebna preverjanja.

49

Glede na zgornje preudarke je treba na drugi del postavljenega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 2(4) Sporazuma v povezavi s členom 1(2) tega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki za dohodke od obresti, ki jih davčni zavezanci te države članice, ki so se odločili za postopek prostovoljnega razkritja ali kake drugačne prijave teh dohodkov davčnim organom države članice svojega rezidentstva, prejmejo od 1. julija 2005 – če ti dohodki niso izključeni iz davčnega odtegljaja na podlagi tega člena 1(2) – določa progresivno davčno stopnjo do 40 %, kadar navedene dohodke od obresti, ki izvirajo iz obveznic in dolžniških instrumentov, izplača švicarski plačilni zastopnik, medtem ko so navedeni dohodki od obresti, kadar jih izplača plačilni zastopnik rezident, obdavčeni po pavšalni stopnji, ki je nižja od 20 %.

50

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: