–

za M. D. R. Mikulskas, advokatas,

–

za „Tez Tour“ UAB E. Rusinas, advokatas,

–

za litovsko vlado K. Dieninis in V. Vasiliauskienė, agenta,

–

za češko vlado S. Šindelková, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za grško vlado K. Boskovits, A. Dimitrakopoulou, K. Georgiadis, C. Kokkosi in E. Tsaousi, agenti,

–

za Evropsko komisijo J. Jokubauskaitė, B.-R. Killmann in I. Rubene agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 12(2) Direktive (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS (UL 2015, L 326, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. D. in družbo „Tez Tour“ UAB v zvezi s pravico, na katero se je skliceval M. D., da brez stroškov odstopi od pogodbe o paketnem potovanju, ki jo je z njo sklenil zaradi nevarnosti za zdravje, povezane s širjenjem covida-19.

3

V uvodnih izjavah 5, 7, 25 in od 29 do 31 Direktive 2015/2302 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„Namen te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga ter doseganju visoke in čim bolj enotne ravni varstva potrošnikov s približevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic glede pogodb med potniki in trgovci v zvezi s paketnimi potovanji in povezanimi potovalnimi aranžmaji.“

5

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

6

Člen 5 iste direktive, naslovljen „Predpogodbene informacije“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da – preden se potnik zaveže s pogodbo o paketnem potovanju ali kakršno koli ustrezno ponudbo – organizator […] potniku zagotovi […] […] kadar to velja za turistični paket, naslednje informacije:

[…].“

7

Člen 12 Direktive 2015/2302, naslovljen „Odstop od pogodbe o paketnem potovanju in pravica do umika pred začetkom turističnega paketa“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da lahko potnik kadar koli pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju. Kadar potnik odstopi od pogodbe o paketnem potovanju v skladu s tem odstavkom, se lahko od njega zahteva, da organizatorju plača ustrezno in upravičeno odstopnino. Pogodba o paketnem potovanju lahko določa razumne standardne odstopnine, izračunane na podlagi tega, koliko časa pred začetkom turističnega paketa pride do odstopa od pogodbe, ter pričakovanih prihrankov stroškov in prihodkov iz nadomestne uporabe potovalnih storitev. Če standardnih odstopnin ni, znesek odstopnine ustreza ceni turističnega paketa, od katere se odštejejo prihranki stroškov in prihodki iz nadomestne uporabe potovalnih storitev. Organizator na zahtevo potnika predloži obrazložitev zneska odstopnin.

2.   Ne glede na odstavek 1 ima potnik v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja ali neposredni bližini, ki znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa, ali okoliščin, ki znatno vplivajo na prevoz potnikov v kraj potovanja, pravico, da pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila kakršne koli odstopnine. V primeru odstopa od pogodbe o paketnem potovanju v skladu s tem odstavkom je potnik upravičen do celotnega povračila vseh plačil za turistični paket, ni pa upravičen do dodatnega nadomestila.

3.   Organizator lahko odstopi od pogodbe in potniku zagotovi celotno povračilo vseh plačil za turistični paket, ni pa odgovoren za dodatno nadomestilo, če:

[…]

8

Člen 13 te direktive, naslovljen „Odgovornost za izvedbo turističnega paketa“, določa:

„3.   Če katera koli od potovalnih storitev ni izvedena v skladu s pogodbo o paketnem potovanju, organizator odpravi neskladnosti, razen:

Če organizator ne odpravi neskladnosti v skladu s točko (a) ali (b) prvega pododstavka tega odstavka, se uporabi člen 14.

[…]

6.   Kadar neskladnost znatno vpliva na izvedbo turističnega paketa in je organizator ni odpravil v razumnem roku, ki ga določi potnik, lahko potnik brezplačno odstopi od pogodbe o paketnem potovanju ter, kadar je ustrezno, v skladu s členom 14 zahteva znižanje cene in/ali nadomestilo za škodo.

[…]“

9

Člen 14 navedene direktive, naslovljen „Znižanje cene in nadomestilo za škodo“, v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.   Potnik je upravičen, da od organizatorja prejme ustrezno nadomestilo za vsakršno škodo, ki jo utrpi zaradi kakršnih koli neskladnosti. Nadomestilo se izplača brez nepotrebnega odlašanja.

3.   Potnik ni upravičen do nadomestila za škodo, če organizator dokaže, da je neskladnost:

[…]

(c) posledica neizogibnih in izrednih okoliščin.“

10

Člen 6.212 Lietuvos Respublikos civilinis kodeksas (civilni zakonik Litve) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: civilni zakonik), naslovljen „Višja sila“, v odstavku 1 določa:

„Pogodbena stranka je oproščena odgovornosti za neizpolnitev te pogodbe, če dokaže, da je bila neizpolnitev navedene pogodbe posledica okoliščin, na katere ni mogla vplivati in ki jih ob sklenitvi pogodbe ni mogla razumno predvideti, ter da nastanka takih okoliščin ali njihovih posledic ni bilo mogoče preprečiti.“

11

Člen 6.750 civilnega zakonika, naslovljen „Pravica turista do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju in do razdora pogodbe o paketnem potovanju“, v odstavku 4 določa:

„Turist ima pravico, da brez plačila odstopnine iz odstavka 2 tega člena odstopi od pogodbe o organiziranem turističnem potovanju, če:

[…]

12

M. D. je 10. februarja 2020 z družbo Tez Tour sklenil pogodbo o paketnem potovanju, s katero se je ta zavezala, da bo za M. D. in njegove družinske člane organizirala počitniško potovanje v Združene arabske emirate za obdobje od 1. do 8. marca 2020, pri čemer je zadevnidirektiva turistični paket med drugim vključeval povratni let med Vilno (Litva) in Dubajem (Združeni arabski emirati) ter sedem nočitev v hotelu. M. D. je na podlagi te pogodbe o paketnem potovanju družbi Tez Tour plačal denarni znesek v višini 4834 EUR.

13

M. D. je družbo Tez Tour 27. februarja 2020 obvestil, da želi odstopiti od navedene pogodbe o paketnem potovanju, in ji predlagal, naj mu omogoči, da plačani znesek uporabi za drugo potovanje, ko se bo tveganje, povezano s širjenjem covida-19, zmanjšalo.

14

Družba Tez Tour je zahtevo M. D. zavrnila.

15

Zato je M. D. pred pristojnimi sodišči vložil tožbo, v kateri je v bistvu trdil, da ima pravico do povračila celotnega zneska denarja, ki ga je plačal družbi Tez Tour, ker je odpovedal pogodbo o paketnem potovanju iz postopka v glavni stvari, ker so v kraju potovanja organiziranega potovanja ali v njegovi neposredni bližini nastopile neizogibne in izredne okoliščine, ki bi lahko onemogočile varno izvedbo tega potovanja ali prevoza potnikov v kraj tega potovanja, zlasti da ti ne bi bili izpostavljeni nevšečnostim ali zdravstvenim tveganjem.

16

M. D. je trdil, da je bilo februarja 2020 na podlagi informacij v zvezi s širjenjem covida-19, ki so jih objavili pristojni organi in tisk, mogoče upravičeno dvomiti o tem, ali bo mogoče zadevno potovanje opraviti popolnoma varno ali – celo – da ga bo sploh mogoče opraviti. Tako naj bi povečanje števila primerov okužb z virusom covida-19, ugotovljenih po svetu, omejitve letov, sprejetje uradnih priporočil, s katerimi se potnikom odsvetuje potovanje v zelo obiskane kraje in potovanja v tujino, ter sprejetje drugih ukrepov za zajezitev širjenja covida-19, dokazovali obstoj nevarnosti na svetovni ravni.

17

Družba Tez Tour je izpodbijala utemeljenost trditev, ki jih je podal M. D., pri čemer je trdila, da širjenja covida-19 na dan odpovedi pogodbe o paketnem potovanju iz postopka v glavni stvari ni bilo mogoče šteti za okoliščino, ki onemogoča izvedbo zadevnega turističnega paketa.

18

Ti zahtevki so bili zavrnjeni na prvi stopnji in v pritožbenem postopku, ker po mnenju zadevnih litovskih sodišč okoliščin, na katere se je skliceval M. D., ni bilo mogoče opredeliti kot „višjo silo“ v smislu člena 6.750 civilnega zakonika, ki je pojem, s katerim se v litovskem pravu izvaja pojem „neizogibne in izredne okoliščine“ iz člena 12(2) Direktive 2015/2302. Na eni strani naj bi namreč M. D. rezerviral svoje potovanje, čeprav so že obstajale informacije o sprejetju varnostnih ukrepov, in na drugi strani, na dan odpovedi pogodbe o paketnem potovanju iz postopka v glavni stvari, do katere je prišlo šele 17 dni po tem, ko je M. D. opravil tako rezervacijo, se raven tveganja, povezana s tem potovanjem, ni spremenila.

19

Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve), ki je sodišče, pri katerem je M. D. vložil kasacijsko pritožbo, in ki je predložitveno sodišče, ugotavlja, da je treba za rešitev spora o glavni stvari pojasniti pogoje, pod katerimi se lahko potnik sklicuje na obstoj „neizogibnih in izrednih okoliščin“ v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302 v okviru pandemije covida-19, ter po potrebi povezavo med tem pojmom in pojmom „višja sila“ v smislu člena 6.750 civilnega zakonika.

20

V tem okviru želi predložitveno sodišče izvedeti, prvič, ali morajo organi države kraja odhoda ali kraja potovanja objaviti uradno opozorilo, da bi potnikom odsvetovali, da opravijo nepotrebno potovanje, ali pa mora biti država kraja zadevnega potovanja navedena kot „območje tveganja“. Pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru litovsko ministrstvo za zunanje zadeve 12. marca 2020 objavilo priporočilo, naslovljeno na potnike, katerega namen je bil te potnike spodbuditi, da prestavijo vsa potovanja in da v prihodnjih mesecih ne potujejo v tujino, vključno z Združenimi arabskimi emirati, pri čemer je bilo to priporočilo sprejeto dan po tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) epidemijo covida-19 prekvalificirala v „epidemijo“.

21

Drugič, predložitveno sodišče izhaja iz predpostavke, da morajo biti za to, da bi bilo mogoče ugotoviti obstoj „neizogibnih in izrednih okoliščin“, ki „znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa“ v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302, te posledice za povprečnega potnika verjetne na podlagi presoje, ki se opravi na podlagi „napovedi“, ob upoštevanju datumov načrtovanega potovanja, dejanskih podatkov, dostopnih zadevnemu potniku, in objavljenih informacij. V tem okviru se to sodišče sprašuje, ali je te „neizogibne in izredne okoliščine“ mogoče ugotoviti le, če imajo posledice, ki objektivno onemogočajo izvedbo zadevnega turističnega paketa, ali pa, kot želi ugotoviti, tudi kadar postane težko izvesti ta turistični paket v varnih in sprejemljivih razmerah, ob upoštevanju, odvisno od primera, subjektivnih dejavnikov, kot je zdravstveno stanje tega potnika.

22

Tretjič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba dejstvo, da so „neizogibne in izredne okoliščine“ v določeni meri obstajale že pred sklenitvijo zadevne pogodbe o paketnem potovanju ali so bile vsaj predvidljive, šteti za razlog za izključitev pravice potnika, da odstopi od te pogodbe, ne da bi plačal stroške odpovedi.

23

Predložitveno sodišče poudarja, da čeprav je litovsko ministrstvo za zunanje zadeve pred datumom sklenitve pogodbe o paketnem potovanju iz postopka v glavni stvari 8. januarja 2020 objavilo priporočilo za potnike, ki potujejo v Združene arabske emirate, da bi te potnike spodbudilo k previdnosti, in je SZO 30. januarja istega leta razglasila, da epidemija covida-19 pomeni „izredne razmere mednarodnih razsežnosti v javnem zdravju“, je bilo razvoj in posledice te epidemije vseeno težko predvideti, pospešitev dinamike okužb med datumom rezervacije zadevnega potovanja in datumom odpovedi te pogodbe pa je bila očitna.

24

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da M. D. trdi, da so bile izredne razmere na nacionalni ravni v Litvi razglašene 26. februarja 2020 zaradi grožnje, ki jo je pomenil covid-19, in da je bila naslednji dan v tisku objavljena informacija, da so nekatere osebe, ki prebivajo v hotelu v Združenih arabskih emiratih, okužene s covidom-19.

25

Četrtič, predložitveno sodišče poudarja, da je pravica potnika do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju v skladu s členom 12(2) Direktive 2015/2302 povezana z nastopom neizogibnih in izrednih okoliščin „v kraju potovanja ali neposredni bližini“. Tako želi izvedeti, ali lahko glede na naravo dogodka, na katerega se sklicuje v obravnavanem primeru, zadnjenavedeni izraz zajema tudi druge kraje, kot so zlasti kraj odhoda ter različne točke na začetku in po vrnitvi zadevnega potovanja.

26

V teh okoliščinah je Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

27

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 12(2) Direktive 2015/2302 v povezavi z njenim členom 3, točka 12, razlagati tako, da je ugotovitev, da so v kraju potovanja ali v njegovi neposredni bližini nastale „neizogibne in izredne okoliščine“, pogojena s tem, da so pristojni organi objavili uradno priporočilo, s katerim so potnikom odsvetovali potovanje na zadevno območje, ali uraden sklep, s katerim je to območje opredeljeno kot „območje tveganja“.

28

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da člen 12(2) Direktive 2015/2302 določa, da ima potnik „v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja ali neposredni bližini, ki znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa, ali okoliščin, ki znatno vplivajo na prevoz potnikov v kraj potovanja“, pravico, da pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila kakršne koli odstopnine in da prejme celotno povračilo vseh plačil za ta turistični paket.

29

Pojem „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu člena 12, točka 2, Direktive 2015/2302 je v členu 3, točka 12, te direktive opredeljen kot „okoliščine, na katere stranka, ki se sklicuje na takšno situacijo, ne more vplivati in katerih posledice bi bile kljub sprejetju vseh razumnih ukrepov neizbežne“.

30

V uvodni izjavi 31 navedene direktive je pojasnjen obseg tega pojma, pri čemer je navedeno, da „[t]o lahko zajema na primer znatno tveganje za zdravje ljudi, kot je izbruh resne bolezni v kraju potovanja, ali naravne nesreče, kot so poplave, potresi ali vremenske razmere, ki onemogočajo varno potovanje v kraj, določen v pogodbi o paketnem potovanju“.

31

Tako je iz besedila določb člena 12, točka 2, v povezavi s členom 3, točka 12, Direktive 2015/2302, kot je pojasnjeno v njeni uvodni izjavi 31, razvidno, da je uveljavljanje pravice potnika, da odstopi od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila odstopnine, odvisno le od tega, ali se v kraju potovanja ali v njegovi neposredni bližini pojavijo objektivne okoliščine, ki lahko vplivajo na izvedbo zadevnega turističnega paketa.

32

Ugotoviti pa je treba, da iz teh določb, iz uvodne izjave 31 Direktive 2015/2302 ali iz katere koli druge določbe te direktive ni mogoče sklepati, da morajo pristojni organi za ugotovitev nastanka „neizogibnih in izrednih okoliščin“ v smislu te določbe objaviti uradno priporočilo, s katerim so potnikom odsvetovali potovanje na zadevno območje, ali uraden sklep, s katerim je to območje opredeljeno kot „območje tveganja“.

33

Taka zahteva bi bila namreč v nasprotju z naravo in podlago sprejetja takih priporočil ali sklepov, ki načeloma predpostavljajo obstoj objektivnih okoliščin, ki povzročajo zdravstvena ali druga tveganja, ki lahko spadajo pod pojem „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302, in jih navajajo za namene obveščanja širše javnosti.

34

Poleg tega je treba opozoriti, kot je razvidno iz uvodne izjave 5 Direktive 2015/2302, da je njen namen uskladitev pravic in obveznosti, ki izhajajo iz pogodb o paketnih potovanjih, da bi se vzpostavil pravi notranji trg za potrošnike v tem sektorju.

35

Kot pa je generalna pravobranilka navedla v točki 35 sklepnih predlogov, pogoji za sprejetje priporočila ali sklepa, kakršni so navedeni v točki 27 te sodbe, niso enotni v različnih državah članicah, tako da bi se lahko tako sprejetje med njimi razlikovalo. Tako lahko razlaga člena 12(2) Direktive 2015/2302, v skladu s katero bi bila ugotovitev nastanka „neizogibnih in izrednih okoliščin“ v smislu te določbe pogojena s sprejetjem teh priporočil ali sklepov, ogrozi cilj harmonizacije, ki mu sledi ta direktiva.

36

Zato obstoj teh priporočil ali sklepov ne more pomeniti zahteve za ugotovitev, da je pogoj v zvezi z nastankom „neizogibnih in izrednih okoliščin“ v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302 izpolnjen.

37

Na drugem mestu je treba poudariti, da čeprav imajo lahko navedena priporočila in sklepi zaradi svoje narave veliko dokazno vrednost glede resničnosti nastanka takih okoliščin v državah, na katere se nanašajo, in posledic, ki iz tega izhajajo za izvedbo zadevnega paketnega potovanja, pa takim priporočilom in takim sklepom ni mogoče pripisati tako velike dokazne vrednosti, da bi njihov neobstoj zadostoval za to, da ne bi bilo mogoče ugotoviti nastanka navedenih okoliščin.

38

Ker v Direktivi 2015/2302 ni določb o dokaznih pravilih v zvezi z nastankom „neizogibnih in izrednih okoliščin“ v smislu člena 12(2) te direktive, se v skladu z načelom procesne avtonomije ter ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti v nacionalnem pravnem redu vsake države članice določijo pravila za izvajanje dokazov, dopustna dokazna sredstva pred pristojnim nacionalnim sodiščem ali načela, ki urejajo presojo tega sodišča glede dokazne vrednosti dokazov, ki so mu predloženi, in zahtevani dokazni standard (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 2017, W in drugi, C-621/15, EU:C:2017:484, točka 25).

39

Vendar pa, kar zadeva zlasti načelo učinkovitosti, to načelo v zvezi s postopkovnimi pravili pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki za posameznike izhajajo iz prava Unije, zahteva, da ta pravila praktično ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 2017, W in drugi, C-621/15, EU:C:2017:484, točka 26).

40

To, da se od potnika, ki želi uveljavljati pravico iz člena 12(2) Direktive 2015/2302, zahteva, da za dokaz resničnosti okoliščin, na katere se sklicuje v zvezi s tem, dokaže sprejetje priporočil ali uradnih sklepov v zvezi s tem, pa bi lahko onemogočilo uveljavljanje te pravice, ker take okoliščine lahko obstajajo neodvisno od sprejetja kakršnega koli uradnega priporočila ali sklepa.

41

V obravnavanem primeru je iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da v uradnih sporočilih, ki so obstajala na dan, ko je M. D. odpovedal pogodbo o paketnem potovanju iz postopka v glavni stvari, in sicer obvestilo SZO z dne 30. januarja 2020, v katerem je bilo širjenje covida-19 opredeljeno kot „izredne razmere mednarodnih razsežnosti v javnem zdravju“, razglasitev izrednega stanja v Litvi 26. februarja istega leta in navedba v litovskem tisku, in sicer naslednji dan, da obstaja več primerov okužb s covidom-19, ugotovljenih v Združenih arabskih emiratih, ki kažejo na večje tveganje za zdravje na splošno in zlasti v zadnjenavedeni državi, potnikom kljub vsemu obisk Združenih arabskih emiratov ni bil posebej odsvetovan.

42

Vendar, kot je razvidno iz točk 36 in 40 te sodbe, ta okoliščina sama po sebi ne more zadostovati za izključitev predpostavke, da se je M. D. na širjenje covida-19 lahko upravičeno skliceval kot na „neizogibno in izredno okoliščino“ v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302.

43

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da je treba za svetovno zdravstveno krizo, kot je pandemija covida-19, šteti, da lahko spada pod tak pojem (sodba z dne 8. junija 2023, UFC – Que choisir in CLCV, C-407/21, EU:C:2023:449, točka 45).

44

Glede na vse navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 12(2) Direktive 2015/2302 v povezavi z njenim členom 3, točka 12, razlagati tako, da ugotovitev, da so v kraju potovanja ali v njegovi neposredni bližini nastale „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu teh določb, ni pogojena s tem, da so pristojni organi objavili uradno priporočilo za odsvetovanje potnikom potovanje na zadevno območje ali uraden sklep, s katerim je to območje opredeljeno kot „območje tveganja“.

45

Najprej je treba poudariti, da se predložitveno sodišče v drugem vprašanju sklicuje na morebitno možnost, da se pri presoji izvršljivosti turističnega paketa po nastanku „neizogibnih in izrednih okoliščin“ v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302 upošteva „donosnost“ tega turističnega paketa „v smislu varnosti potnikov, tveganja za njihovo zdravje in/ali življenje, možnosti uresničevanja ciljev počitniškega potovanja“. Vendar niti iz besedila tega vprašanja niti iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe ni razvidno, da bi se M. D. nameraval sklicevati na ta vidik.

46

Zato je treba šteti, da želi predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, prvič, ali je treba člen 12(2) Direktive 2015/2302 razlagati tako, da pojem „neizogibn[e] in izredn[e] okoliščin[e] […] [ki] znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa, ali okoliščin[e], ki znatno vplivajo na prevoz potnikov v kraj potovanja“ zadevnega potovanja, zajema le okoliščine, ki onemogočajo izvedbo tega turističnega paketa, ali pa tudi okoliščine, ki – ne da bi se taka izvedba preprečila – pomenijo, da izvedbe navedenega turističnega paketa ni mogoče opraviti, ne da bi bili zadevni potniki izpostavljeni tveganjem za njihovo zdravje in varnost, ob upoštevanju, odvisno od primera, osebnih dejavnikov, ki se nanašajo na individualni položaj teh potnikov.

47

Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba presojo takega vpliva opraviti z vidika povprečnega potnika, ki je na dan odpovedi zadevne pogodbe o paketnem potovanju običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren.

48

Na prvem mestu, v zvezi z vprašanjem, navedenim v točki 46 te sodbe, je treba poudariti, da iz samega izraza „ki znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa […] ali […] ki znatno vplivajo na prevoz potnikov v kraj potovanja“, uporabljenega v členu 12(2) Direktive 2015/2302, izhaja, da ta določba za pravico do odpovedi pogodbe o paketnem potovanju brez plačila odstopnine ne določa pogoja, da so nastale okoliščine, v katerih izvedba zadevnega turističnega paketa ali prevoz potnikov v kraj potovanja objektivno ni mogoča. Nasprotno, ta izraz ima v skladu s svojim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku očitno širši pomen, ki ne pokriva le posledic, ki izključujejo možnost izvedbe tega paketa, ampak tudi posledice, ki znatno vplivajo na pogoje, pod katerimi je treba opraviti navedeni turistični paket.

49

Kot pravilno poudarja Komisija, uvodna izjava 31 Direktive 2015/2302 potrjuje tako razlago, saj so v njej za ponazoritev položajev, ki lahko spadajo na področje uporabe člena 12(2) te direktive, našteti dogodki, kot so terorizem in resna tveganja za zdravje, ki objektivno lahko pomenijo tveganje za varnost potnikov, ne da bi to povzročilo absolutno nezmožnost izvedbe zadevnega turističnega paketa.

50

Ta razlaga je poleg tega v skladu s sobesedilom zadnjenavedene določbe. Člen 13(6) Direktive 2015/2302 namreč potnikom podeljuje pravico, da odstopijo od pogodbe o paketnem potovanju, ki se izvaja, ne da bi plačali odstopnino, če neskladnost „znatno vpliva“ na izvedbo tega turističnega paketa in je zadevni organizator ne odpravi v razumnem roku. V skladu s členom 3, točka 13, te direktive „neskladnost“ pomeni neizpolnitev ali nepravilno izvedbo potovalnih storitev, vključenih v turistični paket, pri čemer je ugotovitev neskladnosti poleg tega objektivna v smislu, da zahteva le primerjavo med storitvami, vključenimi v turistični paket zadevnega potnika, in tistimi, ki so bile dejansko opravljene zanj (sodba z dne 12. januarja 2023, FTI Touristik (Paketno potovanje na Kanarskih otokih),C-396/21, EU:C:2023:10, točka 22).

51

Zato, čeprav vsaka neskladnost, ki vpliva na izvedbo turističnega paketa, ki poteka, ne more upravičiti odpovedi ustrezne pogodbe o potovanju brez stroškov, to ne spremeni dejstva, da neskladnost, ki pomeni nepravilno izvedbo tega turističnega paketa, lahko zadostuje za tako odpoved, če ta neskladnost „znatno vpliva“ na izvedbo navedenega turističnega paketa v skladu s členom 13(6) Direktive 2015/2302.

52

Prav tako neizogibne in izredne okoliščine, ki objektivno ne onemogočajo izvedbe zadevnega turističnega paketa, omogočajo odpoved zadevne pogodbe o paketnem potovanju na podlagi člena 12(2) Direktive 2015/2302, če navedene okoliščine „znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa […] ali […] na prevoz potnikov v kraj potovanja“ v smislu člena 12(2) te direktive.

53

Zato je za zdravstveno krizo, kot je širjenje covida-19, glede na resno tveganje, ki ga pomeni za zdravje ljudi, mogoče šteti, da „znatno vpliva […] na izvedbo turističnega paketa […] ali […] na prevoz potnikov v kraj potovanja“ v smislu člena 12(2), prvi stavek, Direktive 2015/2302, ne glede na to, da zaradi nje ni nujno, da je ta izvedba objektivno nemogoča.

54

Natančneje, v zvezi z upoštevnostjo, ki jo lahko imajo za presojo pogoja v zvezi z obstojem takih posledic osebni dejavniki, ki se nanašajo na individualni položaj potnikov, kot sta potovanje z majhnimi otroki ali pripadnost skupini z višjim tveganjem, je treba poudariti, da je treba te posledice dokazati objektivno, tako kot okoliščine, ki so jih povzročile, navedene v točki 31 te sodbe.

55

Vendar ni v besedilu člena 12(2) Direktive 2015/2302 ničesar, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bilo treba osebne dejavnike, kakršni so tisti iz prejšnje točke te sodbe – če so objektivni – v okviru te presoje prezreti.

56

Taki dejavniki lahko namreč vplivajo na resnost posledic neizogibnih in izrednih okoliščin, na katere se sklicuje potnik, in s tem na možnost izvedbe zadevnega turističnega paketa v dobrih pogojih, kot je bilo dogovorjeno med organizatorjem tega turističnega paketa in tem potnikom. V zvezi s tem se lahko zlasti v primeru zdravstvene krize, kot je širjenje covida-19, posledice, ki jih lahko ima za izvedbo navedenega turističnega paketa, razlikujejo na primer glede na zdravstveno stanje zadevnih potnikov.

57

To ne omaja dejstva, da osebni dejavniki sami po sebi ne morejo zadostovati za utemeljitev, da zadevni potnik uveljavlja svojo pravico do odpovedi pogodbe o paketnem potovanju, ne da bi plačal odstopnino v skladu s členom 12(2) Direktive 2015/2302, ker so ti dejavniki upoštevni le, kadar lahko vplivajo na presojo posledic, ki jih je objektivno mogoče povezati z nastankom „neizogibnih in izrednih okoliščin“ v smislu te določbe.

58

Sobesedilo navedene določbe in cilj Direktive 2015/2302 potrjujeta razlago, navedeno v točkah od 54 do 57 te sodbe.

59

Po eni strani namreč v zvezi s sobesedilom člena 12(2) Direktive 2015/2302 iz njenega člena 5(1)(a)(viii) izhaja, da je v tej direktivi izrecno upoštevana potreba po obveščanju potnikov, zlasti o tem, ali je zadevni turistični paket primeren za osebe z omejeno mobilnostjo. Pri analizi posledic „neizogibnih in izrednih okoliščin“ v smislu tega člena 12(2) za izvedbo takega turističnega paketa pa ni mogoče prezreti individualnih potreb teh oseb, ki jim je bil ta turistični paket natančno prilagojen.

60

V zvezi s tem je v uvodni izjavi 25 Direktive 2015/2302 pojasnjeno, da bi moral zadevni trgovec pri zagotavljanju potrebnih informacij potniku upoštevati posebne potrebe potnikov, ki so posebej ranljivi zaradi starosti ali telesne invalidnosti, ki bi jih ta trgovec lahko razumno predvidel.

61

Po drugi strani je cilj Direktive 2015/2302 v skladu z njenim členom 1 med drugim zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov, saj so potniki, ki kupujejo turistične pakete ali povezane potovalne aranžmaje, večinoma potrošniki, kot je navedeno v uvodni izjavi 7 te direktive, v smislu potrošniškega prava Unije. V zvezi s tem, kot je v bistvu navedla tudi generalna pravobranilka v točkah 44 in 45 sklepnih predlogov, varstveni cilj navedene direktive zajema tudi potnike, ki so v bolj ranljivem položaju.

62

Zato je osebne dejavnike, ki se nanašajo na individualni položaj zadevnega potnika, mogoče upoštevati pri ugotavljanju, ali je izpolnjen pogoj, da morajo neizogibne in izredne okoliščine, na katere se sklicuje ta potnik, pomembno vplivati na izvedbo zadevnega turističnega paketa ali na prevoz potnikov v kraj potovanja.

63

Na drugem mestu, glede vprašanja, ali je treba za presojo pomena teh posledic na dan odpovedi zadevne pogodbe o paketnem potovanju izhajati z vidika povprečnega potnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, je treba na eni strani poudariti, da to vprašanje temelji na predpostavki, da mora potnik, ki namerava uveljaviti svojo pravico do odstopa od take pogodbe, ne da bi plačal odstopnino – v skladu s členom 12(2) Direktive 2015/2302 – to presojo opraviti na podlagi „napovedi“, tako da mora ta potnik na dan odstopa od te pogodbe šteti, da je znaten vpliv na izvedbo zadevnega turističnega paketa verjeten.

64

V zvezi s to premiso iz besedila te določbe izhaja, da je treba pravico do odpovedi pogodbe o paketnem potovanju brez plačila odstopnine nujno uveljavljati „pred začetkom turističnega paketa“.

65

Ker je izvrševanje te pravice pogojeno s tem, da „neizogibn[e] in izredn[e] okoliščin[e] v kraju potovanja ali neposredni bližini […] znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa […] ali […] na prevoz potnikov v kraj potovanja “, mora biti ta pogoj nujno izpolnjen na dan take odpovedi, to je „pred začetkom turističnega paketa“.

66

Tako je treba za presojo, ali je navedeni pogoj izpolnjen, s časovnega vidika upoštevati datum odpovedi zadevne pogodbe o paketnem potovanju. Ker pa se ta vpliv dokončno pokaže šele ob izvedbi tega turističnega paketa, je njegova presoja nujno usmerjena v prihodnost.

67

Iz tega sledi, da mora taka presoja v skladu s predpostavko, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, temeljiti na „napovedi“ glede verjetnosti, da bodo neizogibne in izredne okoliščine, na katere se sklicuje zadevni potnik, znatno vplivale na izvedbo turističnega paketa, pri čemer se morajo te okoliščine do dneva odpovedi turističnega paketa poleg tega že uresničiti.

68

Po drugi strani je treba ugotoviti, da v določbah Direktive 2015/2302 ni pojasnjeno, ali je treba za presojo verjetnosti in pomembnosti teh posledic izhajati z vidika običajno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega povprečnega potnika ali s kakršnega koli drugega vidika.

69

Vendar v skladu z objektivno naravo navedenih posledic, navedeno v točki 54 te sodbe, ne more zadostovati, da se zadevni potnik, kadar želi uveljaviti svojo pravico do odpovedi pogodbe o paketnem potovanju brez plačila odstopnine, opre na povsem subjektivne ocene ali bojazni.

70

Poleg tega, kot je v bistvu ugotovila tudi generalna pravobranilka v točki 52 sklepnih predlogov, se s členom 12(2) Direktive 2015/2302 posebej uresničuje cilj, da se zadevnemu potniku v primeru nastanka neizogibnih in izrednih okoliščin prizna lastna pravica do odpovedi pogodbe, in to neodvisno od tiste, ki jo ima zadevni organizator na podlagi člena 12(3) te direktive. Zato od tega potnika ni mogoče zahtevati, da se opre le na presojo tega organizatorja glede možnosti izvedbe zadevnega potovanja.

71

Da pa bi se lahko navedeni potnik učinkovito skliceval na svojo pravico do odstopa od pogodbe iz člena 12(2) Direktive 2015/2302 in da bi ta določba tako lahko ustrezala svojemu posebnemu cilju v povezavi s splošnejšim ciljem varstva potrošnikov iz te direktive, na katerega je bilo opozorjeno v točki 61 te sodbe, je treba šteti, da je treba za presojo verjetnosti in pomena posledic v smislu te določbe upoštevati vidik povprečnega potnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, po zgledu merila, uporabljenega na drugih področjih prava Unije v zvezi z varstvom potrošnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2020, Gómez del Moral Guasch, C-125/18, EU:C:2020:138, točka 51).

72

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 12(2) Direktive 2015/2302 razlagati tako, da pojem „neizogibn[e] in izredn[e] okoliščin[e] […] [ki] znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa, ali okoliščin[e], ki znatno vplivajo na prevoz potnikov v kraj potovanja“ zadevnega potovanja, ne zajema le okoliščin, ki onemogočajo izvedbo tega turističnega paketa, ampak tudi okoliščine, ki – ne da bi se taka izvedba preprečila – pomenijo, da izvedbe navedenega turističnega paketa ni mogoče opraviti, ne da bi bili zadevni potniki izpostavljeni tveganjem za njihovo zdravje in varnost, ob upoštevanju, odvisno od primera, osebnih dejavnikov, ki se nanašajo na individualni položaj teh potnikov. Presojo takih posledic je treba opraviti z vidika povprečnega potnika, ki je na dan odpovedi zadevne pogodbe o paketnem potovanju običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren.

73

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 12(2) Direktive 2015/2302 razlagati tako, da se lahko potnik na položaje, ki so mu bili na dan sklenitve pogodbe o paketnem potovanju že znani ali jih je lahko predvidel, sklicuje kot na „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu te določbe, pri čemer se po potrebi upošteva spreminjanje teh položajev.

74

V zvezi s tem je sicer res, da se niti člen 12(2) Direktive 2015/2302 niti člen 3, točka 12, te direktive, v katerem je opredeljen pojem „neizogibne in izredne okoliščine“, ne sklicujeta izrecno na zahtevo, da morajo biti položaji, navedeni v zvezi s tem, na dan sklenitve zadevne pogodbe o paketnem potovanju nepredvidljivi in a fortiori neobstoječi. Vendar izraz „neizogibne in izredne“ sam po sebi kaže na to, da se ta pojem nanaša le na položaje, ki na ta dan niso obstajali in ki so bili nepredvidljivi.

75

Obstoječega položaja namreč po naravi ni mogoče opredeliti kot „neizogibnega“, tudi če je bil takšen, preden se je uresničil. Poleg tega hipotetičnega položaja, ker je predvidljiv, ni mogoče opredeliti kot „izrednega“.

76

Prav tako je treba v delu, v katerem je s členom 12(2) Direktive 2015/2302 potnikom podeljena pravica, da odpovejo pogodbo o paketnem potovanju brez plačila odstopnine, če nastopijo okoliščine, ki so v njem navedene, ugotoviti, da morajo te okoliščine nastati po sklenitvi te pogodbe.

77

Poleg tega je v uvodni izjavi 30 Direktive 2015/2302 navedeno, da „[k]er so turistični paketi pogosto kupljeni veliko pred njihovo izvedbo, se lahko zgodijo nepričakovani dogodki“, pri čemer je v uvodni izjavi 31 te direktive navedeno, da „[bi] [p]otniki […] morali imeti tudi možnost, da kadar koli pred začetkom turističnega paketa odstopijo od pogodbe o paketnem potovanju“. Zdi se torej, da pravica zadevnega potnika do odpovedi spada v okvir nepredvidene spremembe okoliščin.

78

Nazadnje, ta razlaga je v skladu s ciljem varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 2015/2302. Ta cilj namreč ne zahteva zaščite potnikov pred tveganji, ki so jim ob sklenitvi pogodbe o paketnem potovanju že bila znana ali jih je bilo zanje mogoče predvideti in ki so jih torej sprejeli za namene njihovega potovanja.

79

Tako okoliščine, ki so zadevnemu potniku že znane ali so bile zanj predvidljive na dan sklenitve pogodbe o paketnem potovanju, ne morejo biti podlaga za uveljavljanje pravice do odstopa od take pogodbe brez plačila odstopnine iz člena 12(2) Direktive 2015/2302.

80

V zvezi s presojo položaja, ki je v tem okviru obstajal ali je bil predvidljiv ob sklenitvi zadevne pogodbe o paketnem potovanju, ki pa je zelo spremenljiv, je treba pojasniti, da ni mogoče izključiti, da se je tak položaj po sklenitvi te pogodbe bistveno spremenil, tako da je drugačen od položaja, s katerim je bil zadevni potnik seznanjen ali ki ga je lahko razumno predvidel ob sklenitvi navedene pogodbe, kot je poudarila tudi generalna pravobranilka v točki 62 sklepnih predlogov.

81

V takem primeru bi lahko ta razvoj dejansko povzročil nov položaj, ki bi lahko kot tak ustrezal opredelitvi pojma „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302.

82

Tako bo moralo predložitveno sodišče ob upoštevanju vidika povprečnega potnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, presoditi, ali se je raven zdravstvenega tveganja, zaradi katerega je M. D. 27. februarja 2020 odpovedal svojo pogodbo o paketnem potovanju, bistveno spremenila glede na tveganje, ki je obstajalo ali je bilo predvidljivo na dan sklenitve te pogodbe, to je 10. februarja tega leta.

83

Glede na vse navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 12(2) Direktive 2015/2302 razlagati tako, da se lahko potnik na položaje, ki so mu bili na dan sklenitve pogodbe o paketnem potovanju že znani ali jih je lahko predvidel, sklicuje kot na „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu te določbe, vendar brez poseganja v možnost – ob upoštevanju spreminjajoče se narave tega položaja – da se je navedeni položaj po sklenitvi pogodbe bistveno spremenil, kar bi lahko povzročilo nastanek novega položaja, ki bi lahko sam po sebi ustrezal opredelitvi pojma „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu navedene določbe.

84

Predložitveno sodišče se s četrtim vprašanjem sprašuje o obsegu izraza okoliščin „v kraju potovanja ali neposredni bližini“ iz člena 12(2) Direktive 2015/2302 in zlasti o tem, ali lahko ta izraz zajema tudi kraj odhoda in/ali druge kraje glede na naravo navedenega dogodka, in sicer v obravnavanem primeru širjenja covida-19 na svetovni ravni.

85

Iz pojasnil predložitvenega sodišča in zlasti iz pojasnil, navedenih v točki 41 te sodbe, je razvidno, da to sodišče šteje za nesporno dejstvo, da je širjenje covida-19 na dan odpovedi pogodbe o paketnem potovanju iz postopka v glavni stvari med drugim doseglo Združene arabske emirate, in sicer kraj potovanja zadevnega potovanja. Zato ob predpostavki, da predložitveno sodišče ob upoštevanju elementov razlage, navedenih v okviru prvega in tretjega vprašanja, meni, da tako širjenje pomeni „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302, za namene spora o glavni stvari ni sporno, da je do tega med drugim prišlo „v kraju potovanja“.

86

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da če je širjenje hude bolezni v zadevnem kraju potovanja lahko zajeto s pojmom „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu te določbe, mora to a fortiori veljati za širjenje hude bolezni na svetovni ravni, če učinki te bolezni vplivajo tudi na ta kraj (sodba z dne 8. junija 2023, UFC – Que choisir in CLCV, C-407/21, EU:C:2023:449, točka 48).

87

Tako rešitev spora o glavni stvari ni odvisna od tega, ali se pojem okoliščin „v kraju potovanja ali neposredni bližini“, v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302 nanaša tudi na okoliščine, ki nastanejo v kraju, ki ni kraj potovanja, kot je zlasti kraj odhoda.

88

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Pri tem mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu predložena (sodba z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C-224/19 in C-259/19, EU:C:2020:578, točka 46).

89

V teh okoliščinah je treba šteti, da želi predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 12(2) Direktive 2015/2302 razlagati tako, da je mogoče za ugotovitev, ali neizogibne in izredne okoliščine, do katerih pride v kraju potovanja ali neposredni bližini, „znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa […] ali […] znatno vplivajo na prevoz potnikov v kraj potovanja“, upoštevati tudi posledice, ki nastanejo v kraju odhoda in v različnih krajih, povezanih z odhodom na zadevno potovanje in z vrnitvijo z njega.

90

Kot izhaja iz besedila člena 12(2) Direktive 2015/2302 v povezavi z njeno uvodno izjavo 31, se s to določbo zahteva, da navedene neizogibne in izredne okoliščine nastanejo zlasti v predvidenem kraju potovanja ali v neposredni bližini in zato znatno vplivajo na izvedbo zadevnega turističnega paketa (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2023, UFC – Que choisir in CLCV, C-407/21, EU:C:2023:449, točka 47).

91

Čeprav se bodo te posledice načeloma pokazale zlasti v namembnem kraju in njegovi neposredni bližini, pa navedena določba ne vsebuje nobene geografske omejitve glede kraja, kjer morajo te posledice, ki jih povzročijo take okoliščine, nastati, da bi jih bilo mogoče upoštevati.

92

Poleg tega lahko potovalne storitve, ki so del turističnega paketa, med drugim vključujejo prevoz potnikov in v tem primeru mora zadevna pogodba o paketnem potovanju v skladu s členom 5(1)(a)(ii) Direktive 2015/2302 določati sredstva, značilnosti in kategorije prevoza, kraje, datume in ure odhoda in vrnitve, trajanje, kraje postanka in prometne povezave.

93

Iz tega izhaja, da kadar so vplivi, ki jih povzročijo neizogibne in izredne okoliščine, vidni tudi zunaj kraja potovanja in dosežejo zlasti kraj odhoda ali vrnitve ali kraj postanka in prometne povezave potovanja, lahko ti vplivi vplivajo na izvedbo zadevnega turističnega paketa in jih je zato treba upoštevati pri uporabi člena 12(2) Direktive 2015/2302.

94

V zvezi s tem je, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 71 sklepnih predlogov, zlasti mogoče, da se ukrepi v kraju odhoda sprejmejo zaradi okoliščin, ki nastanejo v kraju potovanja, kot so ukrepi, s katerimi se za potnike, ki se vračajo v kraj odhoda, določijo omejitve, ki bi jih bilo torej mogoče vključiti v oceno pomembnih posledic za izvršitev zadevne pogodbe o paketnem potovanju.

95

Glede na vse navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 12(2) Direktive 2015/2302 razlagati tako, da je mogoče za ugotovitev, ali neizogibne in izredne okoliščine, do katerih pride v kraju potovanja ali neposredni bližini, „znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa […] ali […] znatno vplivajo na prevoz potnikov v kraj potovanja“, upoštevati tudi posledice, ki nastanejo v kraju odhoda in v različnih krajih, povezanih z odhodom na zadevno potovanje in z vrnitvijo z njega.

96

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: