–

za „R“ S.A. T. Michalik, radca prawny, in M. Sobczak, adwokat,

–

za AW „T“ sp. z o.o. M. du Vall, adwokat, in E. Nowińska, radca prawny,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, M. Rzotkiewicz, M. Taborowski in S. Żyrek, agenti,

–

za dansko vlado J. F. Kronborg in V. Pasternak Jørgensen, agentki,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in C. S. Schillemans, agentki,

–

za Evropsko komisijo K. Herrmann in P. J. O. Van Nuffel, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, člena 4(3), člena 6(3) in člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, člena 267 PDEU in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter načela primarnosti prava Unije.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama „R“ S.A. in AW „T“ sp. z o.o., ker je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) na podlagi izrednega pravnega sredstva, ki ga je vložil Prokurator Generalny (generalni državni tožilec, Poljska), razveljavilo sodbo Sąd Apelacyjny w Krakowie (višje sodišče v Krakovu, Poljska), ki je pravnomočno odločilo o tem sporu, in zadevo vrnilo v odločanje zadnjenavedenemu sodišču.

3

Člen 179 Konstytucja Rzeczypospolitej Polskiej (ustava Republike Poljske) določa:

„Predsednik republike imenuje sodnike na predlog Krajowa Rada Sądownictwa [(nacionalni sodni svet, Poljska)] za nedoločen čas.“

4

Člen 42a ustawa Prawo o ustroju sądów powszechnych (zakon o organizaciji splošnih sodišč) z dne 27. julija 2001 (Dz. U. št. 98, pozicija 1070), kakor je bil spremenjen z ustawa o zmianie ustawy – Prawo o ustroju sądów powszechnych, ustawy o Sądzie Najwyższym oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembi zakona o organizaciji splošnih sodišč, zakona o vrhovnem sodišču in nekaterih drugih zakonov) z dne 20. decembra 2019 (Dz. U. iz leta 2020, pozicija 190), ki je začel veljati 14. februarja 2020 (v nadaljevanju: zakon o splošnih sodiščih), določa:

„1.   V okviru dejavnosti sodišč ali sodnih organov ni dovoljeno podvomiti o legitimnosti [sodišč], ustavnih organov države ter organov za nadzor in zaščito prava.

2.   Splošno sodišče ali drug organ oblasti ne sme ugotavljati ali presojati zakonitosti imenovanja sodnika ali pristojnosti za opravljanje nalog v zvezi z izvajanjem sodne oblasti, ki izhaja iz tega imenovanja.“

5

Člen 107(1) zakona o splošnih sodiščih določa:

„Sodnik disciplinsko odgovarja za neizpolnitve poklicnih obveznosti (disciplinske kršitve), vključno v primeru:

[…]“

6

Z ustawa o Sądzie Najwyższym (zakon o vrhovnem sodišču) z dne 8. decembra 2017 (Dz. U. iz leta 2018, pozicija 5) je bil med drugim v okviru Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) ustanovljen Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych (senat za izredni nadzor in javne zadeve, Poljska) (v nadaljevanju: senat za izredni nadzor in javne zadeve).

7

Člen 26 zakona o vrhovnem sodišču, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 20. decembra 2019 o spremembi zakona o organizaciji splošnih sodišč, zakona o vrhovnem sodišču in nekaterih drugih zakonov, navedenim v točki 4 te sodbe, določa:

„1.   [Senat za izredni nadzor in javne zadeve] je pristojen za izredna pravna sredstva, spore v zvezi z volitvami in izpodbijanja veljavnosti nacionalnega ali ustavnega referenduma, ugotavljanje veljavnosti volitev in referendumov, druge zadeve javnega prava, vključno s spori o varstvu konkurence, o regulaciji energetike, o telekomunikacijah in o železniškem prometu ter s spori, v okviru katerih se vložijo pravna sredstva zoper odločbe Przewodniczący Krajowej Rady Radiofonii i Telewizji [(predsednik nacionalnega sveta za radiotelevizijo, Poljska)], ali spori zaradi prekomernega trajanja postopkov pred splošnimi sodišči in vojaškimi sodišči ter pred Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)].

2.   [Senat za izredni nadzor in javne zadeve] je pristojen za odločanje o predlogih ali izjavah v zvezi z izločitvijo sodnika ali določitvijo sodišča, pred katerim mora potekati postopek, vključno z očitki, ki se nanašajo na neobstoj neodvisnosti sodišča ali sodnika. Sodišče, ki odloča v zadevi, nemudoma pošlje predlog predsedniku [senata za izredni nadzor in javne zadeve], da se ta predlog obravnava v skladu s pravili, ki jih določajo posebne določbe. Predložitev predloga predsedniku [senata za izredni nadzor in javne zadeve] ne prekine postopka, ki teče.

3.   Predlog iz odstavka 2 se ne obravnava, če se nanaša na ugotavljanje ali presojo zakonitosti imenovanja sodnika ali njegove legitimnosti za opravljanje sodniške funkcije.

[…]“

8

Družba AW „T“ je s tožbo z dne 9. avgusta 2004 predlagala, naj se B. O. ter družbama „R“ S.A. in „K“ S.A. prepove, da na trg dajejo, med drugim, revije s križankami, ker naj bi bile z dajanjem teh revij na trg kršene določbe ustawa Prawo o własności przemysłowej (zakon o pravici industrijske lastnine) z dne 30. junija 2000 (Dz. U. iz leta 2003, pozicija 1117) in ustawa o zwalczaniu nieuczciwej konkurencji (zakon o boju proti nelojalni konkurenci) z dne 16. aprila 1993 (Dz. U. iz leta 2003, pozicija 1503).

9

Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu, Poljska) je s sodbo z dne 25. oktobra 2005 prepovedalo dajanje na trg 28 revij, varovanih s prijavljeno znamko, in v preostalem predloge družbe AW „T“ zavrnilo.

10

Sąd Apelacyjny w Krakowie (višje sodišče v Krakovu) je s sodbo z dne 9. novembra 2006 (v nadaljevanju: sodba iz leta 2006), izdano na podlagi pritožbe B. O. in družbe R, navedeno sodbo spremenilo tako, da je preoblikovalo prepoved dajanja na trg, navedeno v prejšnji točki.

11

Zoper to sodbo je pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) kasacijsko pritožbo vložil samo B. O. Navedeno sodišče je 21. februarja 2008 navedeno sodbo v zvezi z B. O. razveljavilo v spremenjenem delu in zadevo vrnilo višjemu sodišču v ponovno odločanje. Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Krakovu) je 27. maja 2010 izdalo končno sodbo v zvezi z B. O.

12

Generalni državni tožilec je 27. januarja 2020 pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) vložil izredno pravno sredstvo v podporo družbi R zoper sodbo iz leta 2006. Po mnenju generalnega državnega tožilca je Sąd Apelacyjny w Krakowie (višje sodišče v Krakovu) v tej sodbi kršilo prepoved reformatio in pejus, saj je s spremembo sodbe Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu) z dne 25. oktobra 2005, ki je navedena v točki 9 te sodbe, razširilo prepoved, ki je bila naložena, med drugim, družbi R. S sodbo iz leta 2006 je bilo namreč prepovedano dajanje na trg nekaterih serij revij s križankami, medtem ko je bilo s to sodbo prepovedano dajanje na trg le specifičnih revij, opredeljenih z naslovi in referencami objave, na katerih so bile zadevne prijavljene znamke.

13

Senat za izredni nadzor in javne zadeve v sestavi petih sodnikov in dveh porotnikov je s sodbo z dne 20. oktobra 2021 (v nadaljevanju: sodba z dne 20. oktobra 2021) ugodil temu izrednemu pravnemu sredstvu. S to sodbo je v zvezi z družbo R razveljavil sodbo iz leta 2006, ki je postala pravnomočna, in zadevo vrnil v ponovno odločanje Sąd Apelacyjny w Krakow (višje sodišče v Krakovu), ki je predložitveno sodišče.

14

V okviru tega ponovnega odločanja je družba AW „T“ predložitveno sodišče zaprosila, naj ji izda prepis sodbe iz leta 2006 in na njej naredi zaznamek o pravnomočnosti te sodbe, pri tem pa je trdila, da je treba sodbo z dne 20. oktobra 2021 obravnavati kot neobstoječo.

15

Družba AW „T“ se je v podporo tej prošnji, prvič, sklicevala na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 8. novembra 2021, Dolińska‑Ficek in Ozimek proti Poljski (CE:ECHR:2021:1108JUD004986819), iz katere naj bi izhajalo, da senat za izredni nadzor in javne zadeve ni „z zakonom ustanovljeno sodišče“.

16

Drugič, družba AW „T“ se je sklicevala na sodbo z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje) (C‑487/19, EU:C:2021:798), iz katere je izpeljala, da odločba, ki jo izda nezakonito sestavljeno sodišče, ni zavezujoča za druga sodišča in je ni treba uporabiti, ni pa je treba razveljaviti.

17

Tretjič, izrazila je pridržke glede možnosti, da se izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo vloži štirinajst let po njeni izdaji, zlasti kadar je namen tega pravnega sredstva zaščititi izključno ekonomske interese državne družbe.

18

Predložitveno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je bilo vseh pet sodnikov senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki je izdal sodbo z dne 20. oktobra 2021, imenovanih istega dne, to je 10. oktobra 2018, v istem postopku. Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet) je med tem postopkom izdal resolucijo, s katero je predsedniku Republike Poljske priporočil imenovanje zadevnih oseb na sodniško mesto na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Nato je bila zoper to resolucijo vložena tožba pri Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska), ki je z začasno odredbo izvršitev navedene resolucije zadržalo. Vendar je predsednik Republike Poljske te osebe imenoval na sodniško mesto na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), preden je Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) odločilo o tej tožbi.

19

V teh okoliščinah predložitveno sodišče navaja, da so bili del sestave senata Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki je izdala sodbo z dne 20. oktobra 2021, med drugim sodniki E. S., T. D., P. K., A. R. in M. S. ter da zaradi nepravilnosti, storjenih v postopku, v katerem so bili imenovani za sodnike senata za izredni nadzor in javne zadeve, ta sestava ni z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče v smislu prava Unije. Zato naj ne bi bilo treba preučiti učinkov odločb takega organa.

20

Predložitveno sodišče v zvezi s tem, na prvem mestu, ugotavlja, da je Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska) izdalo odločbe, s katerimi je zavrnilo, da bi nacionalna sodišča v okviru preverjanja, ali so sodniki imenovani zakonito, smela razlagati pojem „z zakonom ustanovljeno sodišče“, kot obstaja v pravu Unije. Na drugem mestu, nacionalna ureditev, zlasti člen 42a zakona o splošnih sodiščih, naj bi tem sodiščem prav tako prepovedovala, da ugotavljajo ali presojajo zakonitost imenovanja sodnika ali pooblastila za opravljanje sodniške funkcije, ki izhajajo iz statusa sodnika. Poleg tega naj bi bilo v členu 107(1) tega zakona to, da sodnik dvomi zlasti o veljavnosti imenovanja drugega sodnika ali mandatu ustavnega organa Republike Poljske, opredeljeno kot disciplinska kršitev. Poleg tega naj bi ta kršitev zajemala obveznost naložitve najstrožje disciplinske sankcije, in sicer premestitev na drugo delovno mesto ali razrešitev zadevnega sodnika.

21

Zato bi bilo treba pred preučitvijo predloga družbe AW „T“ za ugotovitev pravnomočnosti sodbe iz leta 2006 ugotoviti, ali je nacionalno sodišče vezano na odločbe Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) in določbe zakona o splošnih sodiščih, ki so navedene v prejšnji točki in ki mu prepovedujejo presojo, ali je glede na način imenovanja sodnikov senata za izredni nadzor in javne zadeve, navedenih v točki 19 te sodbe, ta senat mogoče šteti za neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče, ki pravnim subjektom zagotavlja učinkovito sodno varstvo.

22

Predložitveno sodišče pojasnjuje tudi, da danes v poljskem pravosodnem sistemu obstajajo sodišča, ki ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem v smislu prava Unije, ki pa vseeno izdajajo odločbe. Zato naj bi se postavljalo vprašanje, ali dejstvo, da sodišče, ki je pravnomočno odločilo o sporu, ni sodišče v smislu prava Unije, krši pravico do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. To vprašanje naj bi bilo še toliko pomembnejše v zvezi s sodišči države članice na zadnji stopnji, zlasti kadar je posledica njihove sodne dejavnosti poseganje v pravnomočne odločbe, ki so bile izdane v končanih sodnih postopkih. V zvezi s tem bi bilo treba tudi opozoriti, da je po reformi iz leta 2017 v skladu s poljskim pravom mogoče izredno pravno sredstvo vložiti zoper odločbe, ki so postale pravnomočne pred skoraj 25 leti.

23

V tem okviru predložitveno sodišče med drugim navaja, da se zdi, da sodna praksa Sodišča in sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice dovoljujeta nadzor nad sestavo sodišč s strani sodišč na zadnji stopnji. Vendar naj se še ne bi izrekli o položaju, kakršen je ta, o katerem odloča, in sicer o možnosti, da hierarhično nižje sodišče opravi nadzor nad sestavo hierarhično višjega sodišča, ki mu je zadevo vrnilo v ponovno odločanje, kadar je na podlagi nacionalne ureditve, ki se uporablja, to hierarhično nižje sodišče vezano na presojo tega hierarhično višjega sodišča.

24

V teh okoliščinah je Sąd Apelacyjny w Krakowie (višje sodišče v Krakovu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25

Predložitveno sodišče je Sodišču predlagalo, naj to zadevo obravnava po hitrem postopku predhodnega odločanja na podlagi člena 105 Poslovnika Sodišča. V utemeljitev tega predloga je v bistvu navedlo, da je, prvič, nujno kar najhitreje odgovoriti na vprašanja za predhodno odločanje, da bi lahko hitro odločilo o sporu o glavni stvari, ki je del dolgega postopka. Drugič, poudarja bistveni pomen tega odgovora za varstvo poljskega pravosodnega sistema in za sodno varstvo pravnih subjektov, zlasti glede na strukturno naravo kršitev, opisanih v predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Tretjič, opozarja na temeljni pomen teh vprašanj glede na nadaljevanje položaja destabilizacije pravosodja in pravne varnosti pravnih subjektov na Poljskem.

26

Člen 105(1) Poslovnika določa, da če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, lahko predsednik Sodišča na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku.

27

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je tak hitri postopek postopkovni instrument, ki je namenjen odzivu na položaj izjemne nujnosti. Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da hitrega postopka ni mogoče uporabiti, če je občutljivost in kompleksnost pravnih problemov, ki se pojavijo v neki zadevi, težko uskladiti z uporabo takega postopka, zlasti kadar očitno ni primerno, da se pisni del postopka pred Sodiščem skrajša (sodba z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 52 in navedena sodna praksa).

28

V obravnavani zadevi je predsednik Sodišča po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca s sklepom z dne 11. maja 2022 predlog, naj se ta zadeva obravnava po hitrem postopku predhodnega odločanja, zavrnil. V zvezi s prvo trditvijo predložitvenega sodišča je treba namreč spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da mora nacionalno sodišče zaradi trajanja spora zagotoviti hitro rešitev zadeve, o kateri odloča, ne more upravičiti uporabe hitrega postopka predhodnega odločanja (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, TOTO in Vianini Lavori, C‑581/20, EU:C:2021:808, točka 29). V zvezi z drugo in tretjo trditvijo predložitvenega sodišča je treba ugotoviti, po eni strani, da strukturna narava kršitev, opisanih v postavljenih vprašanjih, ni obsežnejša od tiste, ki je bila obravnavana v številnih drugih zadevah, ki so jih v zadnjih letih Sodišču predložila poljska sodišča in v katerih so bili predlogi za obravnavanje po hitrem postopku prav tako zavrnjeni. Po drugi strani, okoliščina, da so ta vprašanja posebej pomembna zaradi nadaljevanja položaja destabilizacije pravosodja na Poljskem, sama po sebi ne pomeni, da jih je treba obravnavati v kar najkrajšem času v smislu člena 105(1) Poslovnika.

29

Uvodoma je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče tisto, ki mora preizkusiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče predložilo zadevo, da preveri, ali je zanjo pristojno oziroma ali je predlog, ki mu je bil predložen, dopusten (sodba z dne 22. marca 2022, Prokurator Generalny (Disciplinski senat vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑508/19, EU:C:2022:201, točka 59 in navedena sodna praksa).

30

V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, opozoriti, da lahko Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU razlaga pravo Unije le v mejah pristojnosti, ki so mu dodeljene (sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 77 in navedena sodna praksa).

31

Področje uporabe Listine je glede ravnanja držav članic opredeljeno v členu 51(1) Listine, v skladu s katerim se določbe Listine uporabljajo za države članice, „kadar te izvajajo pravo Unije“, ta določba pa potrjuje ustaljeno sodno prakso, da se temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Evropske Unije, uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije, v drugih položajih pa ne (sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 78 in navedena sodna praksa).

32

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče, kar zadeva člen 47 Listine, ni podalo nobene navedbe, da naj bi se spor o glavni stvari nanašal na razlago ali uporabo pravila prava Unije, ki bi se izvajalo na nacionalni ravni.

33

Zato se v skladu s členom 51(1) Listine njen člen 47 sam po sebi za te spore ne uporablja.

34

Ker člen 19(1), drugi pododstavek, PEU vsem državam članicam nalaga, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, v smislu zlasti člena 47 Listine, je treba ta člen vseeno ustrezno upoštevati pri razlagi tega člena 19(1), drugi pododstavek, PEU (sodba z dne 3. julija 2025, Lita in Jeszek, C‑646/23 in C‑661/23, EU:C:2025:519, točka 54 in navedena sodna praksa).

35

Na drugem mestu, spomniti je treba, da države članice v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za to, da se pravnim subjektom zagotovi spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Države članice morajo tako določiti sistem pravnih sredstev in postopkov, s katerimi se zagotavlja učinkovit sodni nadzor na teh področjih (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 32 in navedena sodna praksa).

36

Glede stvarnega področja uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU je treba navesti, da se ta določba nanaša na „področj[a], ki jih ureja pravo Unije“, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo (sodba z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 35 in navedena sodna praksa).

37

Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU se zlasti uporablja za vsak nacionalni organ, ki lahko kot sodišče odloča o vprašanjih, ki se nanašajo na razlago ali uporabo prava Unije in torej spadajo na področja, ki jih to pravo ureja (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 34 in navedena sodna praksa).

38

To velja za predložitveno sodišče, ki namreč lahko odloča o vprašanjih, povezanih z uporabo ali razlago prava Unije, in kot „sodišče“ v smislu tega prava spada v poljski sistem pravnih sredstev na „področjih, ki jih ureja pravo Unije“, v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, tako da mora to sodišče izpolnjevati zahteve v zvezi z učinkovitim sodnim varstvom (glej po analogiji sodbo z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 37 in navedena sodna praksa).

39

Zato je v obravnavani zadevi Sodišče pristojno za razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine.

40

Štiri vprašanja se nanašajo na razlago ne le člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine, ampak tudi člena 2, člena 4(3) in člena 6(3) PEU, ter – kar zadeva le prvo vprašanje – na razlago načela primarnosti prava Unije v povezavi s členom 267 PDEU.

41

Vendar je iz obrazložitve predložitvene odločbe razvidno, da se vprašanja predložitvenega sodišča v bistvu nanašajo na pravico do izjave pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, in na načelo primarnosti prava Unije.

42

V teh okoliščinah je treba postavljena vprašanja obravnavati le glede na člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine in glede na načelo primarnosti prava Unije.

43

Predložitveno sodišče s prvimi tremi vprašanji, ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine in načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice in sodni praksi njenega ustavnega sodišča, v skladu s katerima mora nacionalno sodišče ravnati v skladu z odločbo, ki jo je izdala sestava hierarhično višjega sodišča, kadar to nacionalno sodišče na podlagi odločbe Sodišča ugotovi, da eden ali več sodnikov, ki so del te sestave, ne izpolnjuje zahtev v zvezi z neodvisnostjo, nepristranskostjo in predhodno zakonsko ustanovitvijo v smislu te določbe, ter na podlagi nacionalnega prava tudi ne sme preveriti zakonitosti sestave navedenega senata na podlagi istih elementov, kot so bili upoštevani v tej odločbi Sodišča.

44

Uvodoma je treba spomniti, da je organizacija pravosodja v državah članicah, zlasti ustanovitev, sestava, pristojnosti in delovanje nacionalnih sodišč, sicer v pristojnosti teh držav, vendar morajo te pri izvajanju te pristojnosti vseeno spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije in zlasti iz člena 19 PEU (sodba z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 44 in navedena sodna praksa).

45

V zvezi s tem je načelo učinkovitega sodnega varstva, na katero napotuje člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, splošno načelo prava Unije, ki je med drugim določeno v členu 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ki mu ustreza člen 47, drugi odstavek, Listine (sodba z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 45 in navedena sodna praksa).

46

Poleg tega, ker Listina določa pravice, ki ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja EKČP, je namen člena 52(3) Listine zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi to posegalo v avtonomijo prava Unije. V skladu s Pojasnili k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17) člen 47, drugi odstavek, Listine ustreza členu 6(1) EKČP. Sodišče mora zato paziti, da se z razlago, ki jo poda v obravnavani zadevi, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, ki je zagotovljena s členom 6(1) EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (sodba z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 46 in navedena sodna praksa).

47

Glede na navedeno je treba opozoriti, da mora vsaka država članica na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU zagotoviti, da organi, ki so pozvani, naj kot „sodišče“ v smislu prava Unije odločijo o vprašanjih, ki se nanašajo na uporabo ali razlago tega prava, in ki tako spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem sodnem varstvu, med katerimi je zahteva po neodvisnosti (sodba z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 47 in navedena sodna praksa).

48

V obravnavani zadevi je, na eni strani, predložitveno sodišče v položaju, v katerem je po tem, ko je v postopku v glavni stvari izdalo pravnomočno sodbo, generalni državni tožilec skoraj štirinajst let pozneje zoper to sodbo vložil izredno pravno sredstvo pri senatu za izredni nadzor in javne zadeve, ki je navedeno sodbo razveljavil in to zadevo vrnil v ponovno odločanje predložitvenemu sodišču. Iz spisa izhaja, da ima na podlagi nacionalnega prava sodba z dne 20. oktobra 2021 za zadnjenavedeno sodišče zavezujoči učinek. Na drugi strani ni sporno, da za senat za izredni nadzor in javne zadeve kot nacionalni organ, ki lahko tudi odloča o vprašanjih v zvezi z uporabo ali razlago prava Unije, veljajo zahteve po učinkovitem sodnem varstvu, ki izhajajo iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine.

49

V zvezi s tem pa je treba poudariti, da je Sodišče v sodbi z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije) (C‑718/21, EU:C:2023:1015), ugotovilo, da sestava senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki mu je predložila predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, zaradi načina imenovanja sodnikov, ki sestavljajo to sestavo, nima statusa neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine ter da zato ta sestava ni „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije), C‑718/21, EU:C:2023:1015, točke od 46 do 58, in sklep z dne 29. maja 2024, Rzecznik Praw Obywatelskich (Poljska izredna pritožba), C‑720/21, EU:C:2024:489, točka 24). Sodišče je do te ugotovitve prišlo ob upoštevanju svoje sodne prakse v zvezi z razlago teh določb ter ugotovitev in presoj Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi z dne 8. novembra 2021, Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski (CE:ECHR:2021:1108JUD004986819) v zvezi s členom 6(1) EKČP v povezavi z ugotovitvami, ki jih je Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) podalo v sodbi z dne 21. septembra 2021.

50

Sodišče je namreč menilo, da lahko kombinacija sistemskih elementov in elementov okoliščin, ki jih je navedlo v točkah od 47 do 57 in od 62 do 76 sodbe z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije) (C‑718/21, EU:C:2023:1015), pri pravnih subjektih povzroči legitimne dvome, kar zadeva zavarovanost teh sodnikov in sestave, v kateri zasedajo, pred zunanjimi dejavniki, zlasti pred neposrednimi ali posrednimi vplivi nacionalne zakonodajne in izvršilne oblasti, ter njihovo nevtralnost v razmerju do nasprotujočih si interesov. Navedeni elementi lahko tako pripeljejo do vtisa, da ti sodniki in ta organ niso neodvisni in nepristranski, s čimer bi se lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in pravni državi pri teh pravnih subjektih zbujati pravosodje (sodba z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije), C‑718/21, EU:C:2023:1015, točka 77).

51

Poleg tega preudarki, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije) (C‑718/21, EU:C:2023:1015), v zvezi z okoliščinami, v katerih so bili v okviru senata za izredni nadzor in javne zadeve imenovani trije sodniki, ki so sestavljali predložitveni organ, ki je pri njem vložil predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, veljajo enako za vse sodnike senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki so bili imenovani v enakih okoliščinah (glej v tem smislu sklep z dne 29. maja 2024, Rzecznik Praw Obywatelskich (Poljski izredni razpis), C‑720/21, EU:C:2024:489, točki 27 in 28).

52

Poleg tega, čeprav se je Sodišče v sodbi z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije) (C‑718/21, EU:C:2023:1015), izreklo o tem, ali ima predložitveni organ status „sodišča“ države članice v smislu člena 267 PDEU, je treba poudariti, da pogoj v zvezi z jamstvom neodvisnosti sodstva v tem okviru v bistvu sovpada s pogojem, ki se zahteva od organa, ki lahko kot sodišče odloča o vprašanjih v zvezi z razlago ali uporabo prava Unije in za katerega v zvezi s tem veljajo zahteve, ki izhajajo iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU (glej v tem smislu sodbi z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117, točke 35, 38 in 45, in z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 72).

53

Tako v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem se obravnava sodna odločba, ki jo je izdal organ na zadnji stopnji, katerega status sodišča je Sodišče zavrnilo, ker ta organ ne izpolnjuje pogojev v zvezi z neodvisnostjo, nepristranskostjo in predhodno zakonsko ustanovitvijo v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, sodišče te okoliščine v skladu z načelom primarnosti prava Unije in učinki, povezanimi s tako odločbo Sodišča, ne sme prezreti.

54

V zvezi s konkretnimi posledicami ugotovitve iz točke 53 te sodbe za postopek v glavni stvari je treba opozoriti, da čeprav je v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, sicer zgolj nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari ter za razlago in uporabo nacionalnega prava, ostaja dejstvo, da mora Sodišče nacionalnemu sodišču, ki mu je predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ob upoštevanju navedb iz predložitvene odločbe v zvezi z nacionalnim pravom, ki se uporablja za spor o glavni stvari in za dejansko stanje, ki opredeljuje ta spor, zagotoviti elemente razlage prava Unije, ki se lahko izkažejo za potrebne za rešitev navedenega spora (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 78 in navedena sodna praksa).

55

Tako bo moralo predložitveno sodišče nazadnje preveriti, ali so bili sodniki, ki so bili člani sestave senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki je izdala sodbo z dne 20. oktobra 2021, imenovani pod enakimi pogoji, kot so bili določeni za imenovanje treh sodnikov, ki so sestavljali predložitveni organ v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije) (C‑718/21, EU:C:2023:1015).

56

Vendar je v zvezi s tem iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da je bilo pet sodnikov, ki so skupaj z dvema porotnikoma sestavljali sestavo senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki je odločala o izrednem pravnem sredstvu iz postopka v glavni stvari, imenovanih istega dne in pod enakimi pogoji kot tisti, ki so sestavljali predložitveni organ v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije) (C‑718/21, EU:C:2023:1015).

57

Sodišče pa je že razsodilo, da prisotnost enega samega sodnika, imenovanega v enakih okoliščinah, kot so bile obravnavane v zadevi, v kateri je bila izdana omenjena sodba, v zadevnem organu zadostuje, da se temu organu odvzame status neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine (glej v tem smislu sklep z dne 29. maja 2024, Rzecznik Praw Obywatelskich (Poljska izredna pritožba), C‑720/21, EU:C:2024:489, točka 29 in navedena sodna praksa).

58

Poleg tega, kar zadeva dejstvo, da naj bi določbe nacionalnega prava in odločbe Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče), navedene v točki 20 te sodbe, predložitvenemu sodišču po njegovih navedbah preprečevale, da preveri zakonitost sestave Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) – v obravnavanem primeru senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki je razveljavil pravnomočno sodbo predložitvenega sodišča v postopku v glavni stvari in mu to zadevo vrnil v ponovno odločanje – iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so učinki načela primarnosti prava Unije zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi nacionalne določbe, vključno z določbami ustavnega reda, to lahko ovirale (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 51 in navedena sodna praksa).

59

Konkretneje, na eni strani je Sodišče v zvezi s temi določbami nacionalnega prava po vložitvi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe v bistvu že razsodilo, da Republika Poljska s tem, da je sprejela in ohranila v veljavi nacionalna pravila, ki nacionalnim sodiščem prepovedujejo preverjanje, ali sama ali sodniki, ki jih sestavljajo, ali drugi sodniki ali sodišča, ki jih sestavljajo, izpolnjujejo zahteve, ki izhajajo iz prava Unije v zvezi z neodvisnostjo, nepristranskostjo in predhodno zakonsko ustanovitvijo zadevnih sodišč in sodnikov, ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine ter iz načela primarnosti prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov), C‑204/21, EU:C:2023:442, točki 201 in 386).

60

Sodišče je namreč v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov) (C‑204/21, EU:C:2023:442), pritrdilo prvemu in drugemu očitku Evropske komisije, ki sta se, med drugim, nanašala na to, da sta z določbami člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine združljiva člen 42a(1) in (2) zakona o splošnih sodiščih, ki vsem nacionalnim sodiščem prepoveduje, da preverijo spoštovanje zahtev, ki izhajajo iz prava Unije, v zvezi z jamstvom neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, in člen 107(1), točki 2 in 3, tega zakona, ki omogoča, da se preverjanje izpolnjevanja teh zahtev opredeli kot disciplinska kršitev.

61

Na drugi strani je treba v zvezi z odločbami Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče), navedenimi v točkah 20 in 58 te sodbe, dodati, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora nacionalno sodišče, ki je uporabilo možnost, ki mu jo daje člen 267, drugi odstavek, PDEU, po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče, meni, da ta presoja ni v skladu s pravom Unije, po potrebi tako, da ne uporabi nacionalnega pravila, ki mu nalaga, da ravna v skladu z odločbami tega hierarhično višjega sodišča. Ta rešitev se uporablja tudi, kadar je splošno sodišče na podlagi nacionalnega postopkovnega pravila vezano na odločitev nacionalnega ustavnega sodišča, za katero meni, da je v nasprotju s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točki 75 in 76).

62

Ker je torej Sodišče v sodbi z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov), C‑204/21, EU:C:2023:442), ugotovilo, da določbe zakona o splošnih sodiščih, o katerih se predložitveno sodišče sprašuje v obravnavani zadevi, niso združljive s pravom Unije, je treba enako ugotoviti glede teh odločb Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče), katerih obseg je podoben obsegu teh določb v zvezi s prepovedjo za vsako nacionalno sodišče, da preveri, ali drug organ izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz prava Unije, v zvezi z jamstvom neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča.

63

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prva tri vprašanja odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine in načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice in sodni praksi njenega ustavnega sodišča, v skladu s katerima mora nacionalno sodišče ravnati v skladu z odločbo, ki jo je izdala sestava hierarhično višjega sodišča, kadar to nacionalno sodišče na podlagi odločbe Sodišča ugotovi, da eden ali več sodnikov, ki so del te sestave, ne izpolnjuje zahtev v zvezi z neodvisnostjo, nepristranskostjo in predhodno zakonsko ustanovitvijo v smislu te določbe, ter da poleg tega v skladu z nacionalnim pravom ne sme preveriti zakonitosti sestave navedenega senata na podlagi istih elementov, kot so bili upoštevani v tej odločbi Sodišča.

64

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da je treba v položaju, v katerem je na podlagi odločbe Sodišča ugotovljeno, da sodni organ na zadnji stopnji ne izpolnjuje zahtev v zvezi z neodvisnostjo, nepristranskostjo in predhodno zakonsko ustanovitvijo v smislu te določbe, odločbo, ki jo je izdal tak organ in s katero je bila zadevna zadeva vrnjena v ponovno odločanje hierarhično nižjemu sodišču, šteti za neobstoječo ali za dejansko obstoječo odločbo, ki pa jo to hierarhično nižje sodišče vseeno sme prezreti in zavrniti njeno uporabo.

65

V zvezi s tem je treba navesti, da je to vprašanje postavljeno za primer, da bi predložitveno sodišče na podlagi usmeritev iz sodbe z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije), C‑718/21, EU:C:2023:1015), ugotovilo, da sestava senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki je razveljavila sodbo iz leta 2006 in zadevo v glavni stvari vrnila v ponovno odločanje Sąd Apelacyjny w Krakowie (višje sodišče v Krakovu), ne izpolnjuje zahtev v zvezi z neodvisnostjo, nepristranskostjo in predhodno zakonsko ustanovitvijo v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.

66

V teh okoliščinah je, na eni strani, tako treba opozoriti na pomen načela pravnomočnosti tako v pravnem redu Unije kot v nacionalnih pravnih redih. Za zagotovitev stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti je namreč pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati (sodba z dne 9. aprila 2024, Profi Credit Polska (Obnova postopka, ki se je končal s pravnomočno odločbo), C‑582/21, EU:C:2024:282, točka 37 in navedena sodna praksa).

67

Na drugi strani je Sodišče že razsodilo, da ker člen 19(1), drugi pododstavek, PEU državam članicam nalaga jasno in natančno obveznost rezultata, ki ne vsebuje nobenega pogoja glede neodvisnosti sodišč, ki morajo razlagati in uporabljati pravo Unije, bo moralo predložitveno sodišče v okviru svojih pristojnosti zagotoviti polni učinek te določbe, kar bo v obravnavanem primeru in ob upoštevanju premise, navedene v točki 65 te sodbe, zahtevalo, da se sodba z dne 20. oktobra 2021 šteje za neobstoječo (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 159 in navedena sodna praksa).

68

V zvezi s tem je treba še pojasniti, da se, če predložitveno sodišče ugotovi, da je sodbo z dne 20. oktobra 2021 izdal organ, ki ni neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče v smislu prava Unije, v obravnavani zadevi ni mogoče učinkovito sklicevati na noben preudarek, ki bi izhajal iz načela pravne varnosti ali ki bi bil povezan z domnevno pravnomočnostjo, da bi se sodišču, kakršno je Sąd Apelacyjny w Krakowie (višje sodišče v Krakovu), preprečilo, da tako odločbo šteje za neobstoječo, kadar je taka posledica neizogibna glede na zadevni postopkovni položaj, da se zagotovi primarnost prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točki 160 in 161 ter navedena sodna praksa).

69

Iz spisa pa je razvidno, da gre v postopku v glavni stvari za tak primer, saj je bila sodba z dne 20. oktobra 2021 sicer pravnomočna, vendar je bila ta zadeva vrnjena v odločanje predložitvenemu sodišču. Tako mora predložitveno sodišče v teh okoliščinah navedeno sodbo šteti za neobstoječo.

70

Glede na vse zgornje preudarke je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da je treba v položaju, v katerem je na podlagi odločbe Sodišča ugotovljeno, da sodni organ na zadnji stopnji ne izpolnjuje zahtev v zvezi z neodvisnostjo, nepristranskostjo in predhodno zakonsko ustanovitvijo v smislu te določbe, odločbo, ki jo je izdal tak organ in s katero je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje nižjemu sodišču, šteti za neobstoječo, če je taka posledica glede na zadevni postopkovni položaj nujna za zagotovitev primarnosti prava Unije.

71

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: