Zadeva C‑221/22 P
Evropska komisija
proti
Deutsche Telekom AG
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 11. junija 2024
„Pritožba – Konkurenca – Člena 266 in 340 PDEU – Sodba, s katero se zniža znesek globe, ki jo je naložila Evropska komisija – Vračilo neupravičeno pobranega zneska s strani Komisije – Obveznost plačila obresti – Opredelitev – Pavšalna odškodnina za nemožnost razpolaganja z neupravičeno plačanim zneskom globe – Obrestna mera, ki se uporablja“
Pritožba – Razlogi – Dvom o pravnih načelih, ki so bila uporabljena v izpodbijani sodbi, vendar izhajajo iz prejšnjih sodb – Dopustnost
(člen 256 PDEU; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)
(Glej točki 30 in 31.)
Lastna sredstva Evropske unije – Plačilo terjatve, ki ga mora opraviti Komisija – Dolgovane obresti – Sodba, s katero se zniža znesek globe, ki jo je naložila Evropska komisija in ki jo je začasno plačalo zadevno podjetje – Vračilo neupravičeno pobranega zneska s strani Komisije – Obveznost plačila obresti na vrnjeni znesek od datuma plačila globe – Neobstoj obresti, nabranih zaradi neupravičeno pobranih zneskov – Neupoštevnost
(člen 266, prvi odstavek, PDEU; Uredba Komisije št. 1268/2012, člen 90(4))
(Glej točke od 51 do 61 in od 64 do 68.)
Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Neizpolnitev obveznosti Komisije, da plača obresti na vrnjeni znesek delno odpravljene globe – Kršitev člena 266 PDEU – Vključitev
(člena 266, prvi odstavek, in 340, drugi odstavek, PDEU)
(Glej točko 62.)
Lastna sredstva Evropske unije – Plačilo terjatve, ki ga mora opraviti Komisija – Dolgovane obresti – Sodba, s katero se zniža znesek globe, ki jo je naložila Evropska komisija in ki jo je začasno plačalo zadevno podjetje – Vračilo neupravičeno pobranega zneska s strani Komisije – Obveznost plačila obresti na vrnjeni znesek od datuma plačila globe – Določitev obrestne mere za dolgovane obresti
(člen 266, prvi odstavek, PDEU; Uredba Komisije št. 1268/2012, člen 83)
(Glej točke od 78 do 87.)
Povzetek
Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, je zavrnilo pritožbo, ki jo je Evropska komisija vložila zoper sodbo Splošnega sodišča, s katero ji je bilo naloženo, naj družbi Deutsche Telekom AG plača odškodnino v višini 1.750.522 EUR za povrnitev škode, nastale zaradi njene zavrnitve plačila obresti na znesek, ki ga je bilo treba vrniti temu podjetju po znižanju globe, ki jo je to podjetje začasno plačalo.
Komisija je s sklepom z dne 15. oktobra 2014 ( 1 ) družbi Deutsche Telekom naložila globo v višini 31.070.000 EUR zaradi zlorabe prevladujočega položaja na slovaškem trgu širokopasovnih telekomunikacijskih storitev.
Družba Deutsche Telekom je vložila tožbo za razglasitev ničnosti tega sklepa, vendar je 16. januarja 2015 to globo začasno plačala. Splošno sodišče je s sodbo z dne 13. decembra 2018 ( 2 ) tej tožbi delno ugodilo in znesek globe znižalo za 12.039.019 EUR. Komisija je 19. februarja 2019 družbi Deutsche Telekom ta znesek vrnila.
Vendar je Komisija z dopisom z dne 28. junija 2019 družbi Deutsche Telekom zavrnila plačilo obresti za obdobje med datumom plačila globe in datumom vračila dela globe, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni upravičen (v nadaljevanju: zadevno obdobje).
Splošno sodišče, ( 3 ) ki je odločalo o tožbi družbe Deutsche Telekom, je med drugim presodilo, da ta zavrnitev Komisije glede plačila obresti pomeni dovolj resno kršitev člena 266, prvi odstavek, PDEU, ( 4 ) ki je lahko podlaga za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Evropske unije. Glede na obstoj neposredne zveze med to kršitvijo in škodo, ki jo pomeni izguba zamudnih obresti za neupravičeno pobrani znesek globe v zadevnem obdobju, je Splošno sodišče družbi Deutsche Telekom dodelilo odškodnino v višini 1.750.522 EUR, ki je bila izračunana tako, da je bila po analogiji uporabljena obrestna mera, določena v členu 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 ( 5 ), in sicer obrestna mera ECB za refinanciranje, ki je veljala januarja 2015, povečana za 3,5 odstotne točke.
Komisija je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Sodišču.
Presoja Sodišča
Sodišče je najprej zavrnilo ugovor nedopustnosti družbe Deutsche Telekom, ki se je nanašal na to, da pritožba v resnici ni usmerjena zoper izpodbijano sodbo, temveč zoper sodbo Sodišča Printeos ( 6 ), na katero se je Splošno sodišče oprlo v svoji sodbi.
Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da mora biti Komisiji tako kot vsaki drugi stranki v pritožbenem postopku omogočena ohranitev možnosti, da podvomi o pravnih načelih, ki jih je Splošno sodišče uporabilo v sodbi, katere razveljavitev se predlaga, tudi če so se ta načela razvila v sodbah, zoper katere ni mogoče ali ni več mogoče vložiti pritožbe.
V obravnavani zadevi je Komisija sama navedla, da je namen njene pritožbe Sodišču predlagati, naj ponovno preuči svojo sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Printeos, kot jo je Splošno sodišče uporabilo v izpodbijani sodbi. Ker so bili v argumentaciji Komisije dovolj natančno opredeljeni grajani deli izpodbijane sodbe in razlogi, iz katerih je v tej sodbi po njenem mnenju pravo napačno uporabljeno, je Sodišče pritožbo razglasilo za dopustno.
Z vsebinskega vidika je Sodišče, na prvem mestu, zavrnilo pritožbeni razlog Komisije, ki se je nanašal na to, da je Splošno sodišče pri razlagi člena 266 PDEU napačno uporabilo pravo.
Sodišče je v zvezi s tem opozorilo, da člen 266, prvi odstavek, PDEU določa, da mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, s katero je bil ta akt razglašen za ničen z učinkom ex tunc. To povzroči med drugim plačilo neupravičeno pobranih zneskov na podlagi navedenega akta in plačilo obresti. V tem okviru je plačilo zamudnih obresti ukrep izvršitve sodbe o razglasitvi ničnosti, ker je njegov namen pavšalno odškodovati za nemožnost razpolaganja s terjatvijo in poleg tega dolžnika spodbuditi, da navedeno sodbo čim prej izvrši.
Splošneje, če so bili denarni zneski pobrani ob kršitvi prava Unije, ki jo je storil bodisi nacionalni organ bodisi institucija, agencija ali organ Unije, je treba te denarne zneske vrniti in k temu vračilu prišteti obresti, ki zajemajo celotno obdobje od datuma plačila teh denarnih zneskov do datuma njihovega vračila, kar je izraz splošnega načela vračila neupravičeno plačanih zneskov.
Iz tega sledi, da Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da je Komisija kršila člen 266, prvi odstavek, PDEU, ker je zavrnila, da bi družbi Deutsche Telekom plačala obresti na znesek globe, ki ga je neupravičeno prejela za zadevno obdobje, ni napačno uporabilo prava.
Dejstvo, da je Splošno sodišče obresti, ki jih Komisija dolguje v obravnavani zadevi, večkrat opredelilo kot „zamudne obresti“, kar je pojem, ki se nanaša na obstoj dolžnikove zamude pri plačilu in na namen sankcioniranja tega dolžnika, ne omaja pravilnosti te ugotovitve. Naj bo ta opredelitev še tako sporna glede na cilj zadevnih obresti, ob upoštevanju načel, na katera je bilo opozorjeno zgoraj, ostaja namreč dejstvo, da je Splošno sodišče ugotovilo, da bi morala Komisija k vračilu neupravičeno pobranega zneska prišteti še obresti, katerih namen je družbo Deutsche Telekom pavšalno odškodovati za nemožnost razpolaganja s tem zneskom.
Splošno sodišče prav tako ni napačno uporabilo prava s tem, da je zavrnilo trditve Komisije v zvezi s členom 90(4)(a) Delegirane uredbe št. 1268/2012, v skladu s katerim Komisija zadevni tretji osebi povrne neupravičeno pobrane zneske, skupaj z „nabranimi obrestmi“. Ta eventualna obveznost plačila dejansko nabranih obresti namreč ne vpliva na obveznost, ki je v skladu s členom 266, prvi odstavek, PDEU vsekakor naložena Komisiji, in sicer da zadevnemu podjetju plača pavšalno odškodnino za nemožnost razpolaganja, ki izhaja iz prenosa denarnega zneska, ki ustreza neupravičeno plačanemu znesku globe, na Komisijo, tudi kadar naložba zneska globe, ki jo je začasno plačalo navedeno podjetje, ni ustvarila donosa.
Sodišče je potrdilo tudi analizo Splošnega sodišča, v skladu s katero obveznost Komisije, da plača obresti od datuma začasnega pobiranja globe, ne škoduje odvračalni funkciji glob, ki jo je treba uskladiti z zahtevami učinkovitega sodnega varstva. Vsekakor se na odvračalni učinek glob ni mogoče sklicevati v okviru glob, ki jih je sodišče Unije odpravilo ali znižalo, saj se Komisija za namene odvračanja ne more sklicevati na akt, ki je bil razglašen za nezakonitega.
Sodišče je, na drugem mestu, analiziralo pritožbeni razlog Komisije, v skladu s katerim je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da je obrestna mera za obresti, dolgovane družbi Deutsche Telekom, po analogiji s členom 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 enaka obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke.
V zvezi s tem je opozorilo, da je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da mora za določitev zneska obresti – ki jih je treba plačati podjetju, ki je plačalo globo, ki jo je naložila Komisija – po odpravi ali znižanju te globe ta institucija uporabiti člen 83 takrat veljavne Delegirane uredbe št. 1268/2012, ki je določal obrestno mero za terjatve, ki niso bile poplačane v roku.
Sodišče je navedlo, da obrestna mera, določena v odstavku 2(b) tega člena 83, ki jo je Splošno sodišče po analogiji uporabilo v tej zadevi, res ne določa obrestne mere, ki bi ustrezala pavšalni odškodnini, kakršna je ta v obravnavanem primeru, temveč se nanaša na drugačen primer zamude pri plačilu. Prav zato je Splošno sodišče to določbo uporabilo po analogiji. Splošno sodišče pa s tem, da je po analogiji uporabilo obrestno mero ECB za refinanciranje, povečano za 3,5 odstotne točke, ki očitno ni nerazumna ali nesorazmerna glede na namen zadevnih obresti, nikakor ni napačno uporabilo prava pri izvajanju pristojnosti, ki mu je priznana v okviru postopkov za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije.
Sodišče je poleg tega zavrnilo podredno argumentacijo Komisije, naj se za primer, ko je bilo zagotovljeno finančno jamstvo, po analogiji uporabi 1,55‑odstotna stopnja iz člena 83(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012.
Sodišče je v zvezi s tem navedlo, da se položaj podjetja, ki je sicer vložilo tožbo zoper odločbo Komisije, s katero mu je bila naložena globa, vendar je to globo začasno plačalo, razlikuje od položaja podjetja, ki zagotovi bančno garancijo, dokler se ne izčrpajo pravna sredstva. Ker zadnjenavedeno podjetje ni preneslo denarnega zneska, ki ustreza znesku naložene globe, mu Komisija namreč ne more biti dolžna vrniti neupravičeno pobranega zneska. Edina finančna škoda, ki jo morda utrpi zadevno podjetje, je posledica njegove odločitve, da zagotovi bančno garancijo.
Sodišče je nazadnje poudarilo, da če bi Komisija menila, da v sedanjih zakonodajnih določbah položaj, kakršen je ta v obravnavani zadevi, ni ustrezno upoštevan, bi morala sama oziroma po potrebi zakonodajalec Unije to vrzel odpraviti. Toda glede na to, da obveznost Komisije, da vračilu globe, ki jo je sodišče Unije v celoti ali delno odpravilo, prišteje obresti, izhaja iz člena 266, prvi odstavek, PDEU, mora vsaka nova metoda ali način izračuna teh obresti spoštovati cilje, ki se uresničujejo s takimi obrestmi. Zato obrestna mera, ki se uporablja za te obresti, ne more biti omejena zgolj na izravnavo znižanja denarne vrednosti, ne da bi zajemala pavšalno odškodnino za začasno nemožnost razpolaganja s sredstvi, ki ustrezajo znesku, ki ga je neupravičeno prejela Komisija.
Iz teh razlogov je Sodišče zavrnilo drugi pritožbeni razlog Komisije in pritožbo tako zavrnilo v celoti.
( 1 ) Sklep Komisije C(2014) 7465 final z dne 15. oktobra 2014 v zvezi s postopkom na podlagi člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (zadeva AT.39523 – Slovak Telekom), popravljen s Sklepom Komisije C(2014) 10119 final z dne 16. decembra 2014 in Sklepom Komisije C(2015) 2484 final z dne 17. aprila 2015.
( 2 ) Sodba z dne 13. decembra 2018, Deutsche Telekom/Komisija (T‑827/14, EU:T:2018:930).
( 3 ) Sodba z dne 19. januarja 2022, Deutsche Telekom/Komisija (T‑610/19, EU:T:2022:15, v nadaljevanju: izpodbijana sodba).
( 4 ) V skladu s to določbo imajo institucije, katerih akt je bil s sodbo sodišča Unije razglašen za ničen, obveznost, da sprejmejo vse ukrepe, potrebne za izvršitev te sodbe.
( 5 ) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (UL L 362, 2012, str. 1).
( 6 ) Sodba z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos (C‑301/19 P, EU:C:2021:39).