Zadeva C‑173/22

proti

Evropski investicijski banki

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 30. novembra 2023

„Pritožba – Javni uslužbenci – Zaposleni v Evropski investicijski banki (EIB) – Upravna pravila, ki se uporabljajo za zaposlene v EIB – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Plačilo le tistemu staršu, ki je v celoti nosilec varstva in vzgoje otroka – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 41(2) – Pravica do izjave – Ugovor nezakonitosti upravnih pravil – Načelo enakega obravnavanja – Načelo sorazmernosti – Ničnostna in odškodninska tožba“

Uradniki – Načela – Pravica do obrambe – Obveznost, da se zadevni osebi pred sprejetjem akta, ki posega v njen položaj, da možnost izjave – Obseg

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a))

(Glej točke od 21 do 24 in 32.)
Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Odločba uprave, s katero se pravica do nadomestil prenese z enega starša na drugega – Sprejetje odločbe, ne da bi bila pred tem staršu, ki mu je pravica do nadomestil odvzeta, dana možnost, da poda pripombe – Kršitev pravice do izjave – Posledice

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a); Pravilnik za zaposlene v Evropski investicijski banki, člen 41)

(Glej točke 28, 31 in od 33 do 41.)
Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Otroški dodatek – Pogoji za dodelitev – Dejansko vzdrževanje – Interna pravila banke, ki določajo dodelitev otroškega dodatka le tistemu staršu, ki je nosilec varstva in vzgoje otroka – Kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 20; Pravilnik za zaposlene v Evropski investicijski banki, Priloga I)

(Glej točke od 45 do 56.)
Tožbe uradnikov – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega nezakonitega akta – Nepremoženjska škoda, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti in je ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti – Dokazno breme

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

(Glej točko 64.)

Povzetek

Pritožnik, MG, je od leta 1998 uslužbenec Evropske investicijske banke (EIB). Leta 2003 se je poročil z A, ki je prav tako uslužbenka EIB. Imata pet otrok.

A je 22. avgusta 2017 pri tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu, Luksemburg) zoper pritožnika vložila tožbo za razvezo zakonske zveze. Navedeno sodišče je prebivališče mladoletnih otrok določilo na naslovu osebe A. Pritožniku je dodelilo pravico do stikov z otroki in nastanitve vsak drugi konec tedna in med polovico šolskih počitnic. Sodnik sodišča v Luxembourgu, pristojen za izdajo začasne odredbe, je z odredbo z dne 20. julija 2018 odredil, naj pritožnik osebi A plača preživnino, ki ustreza 300 EUR na mesec za vsakega od njunih otrok in kritju nekaterih stroškov.

EIB je z dopisom z dne 11. oktobra 2018 (v nadaljevanju: dopis z dne 11. oktobra 2018) pritožnika obvestila, da ni več upravičen do družinskega dodatka, otroških dodatkov za vzdrževanega otroka in dodatkov za šolanje (v nadaljevanju skupaj: družinski dodatki) ter izvedenih finančnih pravic, saj so bili ti dodatki in pravice dejansko dodeljeni osebi A. Ta dopis je bil poslan po spravnem postopku na podlagi člena 41 Pravilnika za zaposlene v EIB ( 1 ), ki je bil začet na predlog osebe A, ne da bi bil pritožnik o tem obveščen.

Pritožnik je vložil tožbo, s katero je v bistvu predlagal razglasitev ničnosti dopisa z dne 11. oktobra 2018. Splošno sodišče je s sodbo z dne 21. decembra 2021, MG/EIB ( 2 ), to tožbo zavrnilo.

Sodišče, pri katerem je bila vložena pritožba, je to sodbo Splošnega sodišča razveljavilo z obrazložitvijo, da je navedeno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da pravica pritožnika do izjave ni bila kršena in da se z upravnimi pravili, ki se uporabljajo za zaposlene v EIB – in ki določajo, da mora zato, da se otrok šteje za vzdrževanega otroka njenega zaposlenega, ta zaposleni tega otroka dejansko vzdrževati, pri čemer je treba za tako dejansko vzdrževanje dokazati, da otrok živi pri njem – ne kršita načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti.

Presoja Sodišča

Sodišče je za začetek opozorilo, da člen 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) določa, da pravica do dobrega upravljanja vključuje predvsem pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.

Kot je razvidno iz samega besedila te določbe, se ta uporablja splošno. Iz tega sledi, da je treba pravico do izjave upoštevati v vsakem postopku, v katerem se lahko izda akt, ki posega v položaj, tudi če se z ureditvijo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno.

V okviru upravnega postopka pravica do izjave pomeni, da se zadevni osebi omogoči, da učinkovito predstavi svoje stališče o osnutku odločbe, v ustni in/ali pisni izmenjavi, ki jo začne pristojni organ in katere izvedbo mora dokazati ta organ. Zadevna oseba mora biti zlasti izrecno obveščena o osnutku odločbe in pozvana, naj poda svoje pripombe. Šele potem, ko je seznanjena s posledicami načrtovane odločitve, lahko vpliva na zadevni postopek odločanja.

V obravnavani zadevi pa EIB pritožniku ni omogočila, da pravočasno poda svoje pripombe in tako vpliva na zadevni postopek odločanja.

Sodišče je dodalo, da mora imeti za to, da bi lahko kršitev pravice zadevne osebe do izjave privedla do razglasitve ničnosti posamične odločbe upravnega organa, ki bi lahko bila zanjo neugodna, ta organ pri sprejetju zadevne odločbe diskrecijsko pravico.

V obravnavani zadevi je tako. Sodišče je zavrnilo trditev EIB, da glede na upravna pravila, ki veljajo za zaposlene v EIB, drugačna razdelitev družinskih dodatkov med pritožnikom in njegovo nekdanjo ženo ni bila mogoča. Sodišče je namreč navedlo, da iz ugotovitev Splošnega sodišča izhaja, da bi lahko EIB sprejela drugačno razlago svojih upravnih pravil in da je torej imela polje proste presoje, tako da bi se zadevni postopek, če bi bilo pritožniku omogočeno, da poda svoje pripombe pred sprejetjem dopisa z dne 11. oktobra 2018, lahko končal drugače.

Sodišče je poleg tega ugotovilo, da glede na to, da razlaga upravnih pravil, ki se uporabljajo za zaposlene v EIB, nikakor ne omogoča ugotovitve, da starš, ki ni v celoti nosilec varstva in vzgoje otroka, dejansko prispeva k njegovemu preživljanju, ta pravila kršijo načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti.

Otroški dodatek za vzdrževanega otroka namreč izpolnjuje socialni cilj, ki je utemeljen s stroški, ki izhajajo iz dejanske in gotove potrebe, povezane z obstojem otroka in njegovim dejanskim vzdrževanjem. Glede na ta cilj je upoštevno merilo glede izplačevanja otroških dodatkov, na podlagi katerega se odloči, ali je starš, ki je v celoti nosilec varstva in vzgoje otrok, v položaju, ki je primerljiv s položajem starša, ki ni nosilec, to, ali oba starša finančno prispevata k preživljanju tega otroka.

Iz tega izhaja, da sta starša, ki oba dejansko prispevata k vzdrževanju njunega otroka, glede izplačila otroških dodatkov v primerljivem položaju in da izplačevanje teh dodatkov načeloma zgolj enemu od staršev pomeni različno obravnavanje, ki mora biti objektivno utemeljeno.

V zvezi s tem okoliščina, da je eden od staršev v celoti nosilec varstva in vzgoje otroka, zaradi česar ta otrok živi pri tem staršu, načeloma pomeni, da bo navedeni od staršev dejansko prispeval k preživljanju tega otroka. Vendar taka okoliščina nikakor ne izključuje, da drugi od staršev, tudi če ni v celoti nosilec varstva in vzgoje otroka, prav tako dejansko prispeva k njegovemu preživljanju, zlasti glede na pravico tega otroka, določeno v členu 24(3) Listine, da vzdržuje redne osebne odnose in neposredne stike z obema staršema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi.

V tem okviru je treba tudi spoštovati načelo sorazmernosti, ki zahteva, da akti institucij Unije ne presežejo meja tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, pri čemer je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje.

V zvezi s tem je obstoj odločbe nacionalnega sodišča o znesku prispevkov za vzdrževanje otrok, ki jih mora plačevati razvezani uradnik, sicer element, ki ga mora institucija upoštevati, vendar je ta element ne more odvrniti od izvrševanja njene diskrecijske pravice pri odločanju, ali ta uslužbenec dejansko prispeva k vzdrževanju otroka.

( 1 ) Pravilnik za zaposlene v EIB, ki ga je 20. aprila 1960 sprejel svet direktorjev EIB, je v različici, ki se je uporabljala do 31. decembra 2019, v členu 41 določal:

„[…] Spori, razen tistih, ki izhajajo iz uveljavljanja ukrepov iz člena 38, se rešujejo po postopku medsebojnega dogovora pred spravno komisijo [EIB], in to ne glede na tožbo, vloženo pri Sodišču […].“

( 2 ) Sodba z dne 21. decembra 2021, MG/EIB (T‑573/20, EU:T:2021:915).