Zadeva C‑167/22

Evropska komisija

proti

Kraljevini Danski

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 21. decembra 2023

„Neizpolnitev obveznosti države – Mednarodni cestni prevoz blaga – Uredba (ES) št. 1072/2009 – Člena 8 in 9 – Uredba (ES) št. 561/2006 – Čas počitka – Nacionalna ureditev, ki določa najdaljše dovoljeno trajanje parkiranja 25 ur na javnih počivališčih ob avtocestnem omrežju države članice – Oviranje svobode opravljanja storitev cestnega prevoza – Dokazno breme“

  1. Svoboda opravljanja storitev – Določbe Pogodbe – Področje uporabe – Storitve na področju prevoza v smislu člena 58(1) PDEU – Akt Unije, na podlagi katerega se za nek sektor prevoza uporablja načelo svobode opravljanja storitev, določeno v členu 56 PDEU – Obseg

    (člena 56 in 58(1) PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1072/2009, uvodni izjavi 2 in 4 ter člena 1(1) in (4) ter 2, točka 6)

    (Glej točke od 39 do 42.)

  2. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Dokaz neizpolnitve obveznosti – Dokazno breme Komisije – Predložitev dokazov, iz katerih je razvidna neizpolnitev obveznosti – Domneve – Nedopustnost – Nacionalna ureditev, ki določa najdaljše dovoljeno trajanje parkiranja 25 ur na javnih počivališčih ob avtocestnem omrežju zadevne države članice – Spoštovanje časa počitka, določenega z Uredbo št. 561/2006 – Tožba za ugotovitev ovire za svobodno opravljanje prevoznih storitev iz Uredbe št. 1072/2009 – Tožba, ki temelji na predpostavkah – Neobstoj dokaza – Zavrnitev tožbe

    (člen 258 PDEU; Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 561/2006, člen 2(1)(a), členi 4, 6 in 8, in št. 1072/2009, člena 8 in 9)

    (Glej točke od 43 do 57.)

Povzetek

Namen Uredbe št. 1072/2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga ( 1 ) je uvedba skupne prometne politike, s katero se odpravijo vse omejitve proti osebi, ki opravlja storitve prevoza, na podlagi njenega državljanstva ali dejstva, da ima sedež v državi članici, ki ni tista, v kateri bo storitev opravljena.

Kraljevina Danska je 1. julija 2018 določila pravilo, s katerim je najdaljši čas parkiranja na javnih počivališčih ob svojem avtocestnem omrežju omejila na 25 ur (v nadaljevanju: pravilo 25 ur). ( 2 )

Evropska komisija je po tem, ko je na Kraljevino Dansko naslovila zahtevo za informacije, na podlagi člena 258 PDEU začela postopek za ugotavljanje kršitev zaradi neizpolnitve obveznosti zagotavljanja svobode opravljanja prevoznih storitev, kot je zagotovljena z Uredbo št. 1072/2009. V bistvu je trdila, da čeprav pravilo 25 ur neposredno ne uvaja diskriminacije, pomeni omejitev svobode opravljanja prevoznih storitev, ker na cestne prevoznike s sedežem na Danskem in na cestne prevoznike nerezidente ne vpliva enako. Kraljevina Danska je izpodbijala vse kršitve v zvezi s tem in predložila dodatne informacije, ki jih je zahtevala Komisija. Ker je Komisija menila, da ta odgovor ni prepričljiv, je tej državi članici poslala obrazloženo mnenje, na katero je ta odgovorila in vztrajala pri svojem stališču glede skladnosti pravila 25 ur s pravom Unije. Ker Komisije argumenti danske vlade še vedno niso prepričali, je pri Sodišču vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, da bi se ugotovilo, da Kraljevina Danska s tem, da je določila pravilo 25 ur, ni izpolnila obveznosti v zvezi s svobodo opravljanja prevoznih storitev iz členov 1, 8 in 9 Uredbe št. 1072/2009. Po mnenju Komisije naj bi namreč to pravilo bolj prizadelo prevoznike nerezidente, ovira za svobodo opravljanja storitev, ki iz tega izhaja, pa naj ne bi bila upravičena z nobenim od nujnih razlogov v javnem interesu, na katere se sklicuje ta država članica.

Sodišče je v sodbi tožbo Komisije zavrnilo. Glede na svojo ustaljeno sodno prakso je opozorilo, da v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti dokazno breme v zvezi z dokazovanjem obstoja take neizpolnitve obveznosti nosi Komisija, ne da bi se ta lahko oprla na kakršno koli domnevo. Sodišče pa je ugotovilo, da Komisija v obravnavani zadevi svojih trditev ni pravno zadostno dokazala.

Presoja Sodišča

Sodišče je, potem ko je zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Kraljevina Danska, preučilo vsebino in najprej opozorilo, da storitve, ki ustrezajo opredelitvi „prevozne storitve“, spadajo na področje uporabe člena 58(1) PDEU, ki je posebna določba, zaradi česar so izključene s področja uporabe člena 56 PDEU, ki se nanaša na svobodo opravljanja storitev na splošno. ( 3 ) To ne preprečuje, da lahko akt Unije, sprejet na podlagi določb Pogodb o prevozu, ( 4 ) v obsegu, ki ga določa, določi, da se načelo svobode opravljanja storitev, kot je določeno v členu 56 PDEU, uporablja za prometni sektor.

V obravnavani zadevi je Sodišče navedlo, da se Uredba št. 1072/2009 uporablja za mednarodne cestne prevoze blaga za najem ali plačilo za vožnje, ki se opravljajo na ozemlju Unije, in za kabotažo, in sicer za notranji cestni prevoz blaga za najem ali plačilo, ki ga začasno opravlja prevoznik nerezident. ( 5 ) V zvezi s tem člen 9(2) Uredbe št. 1072/2009 med drugim določa, da se nacionalni predpisi iz odstavka 1 tega člena uporabljajo enako za prevoznike nerezidente in prevoznike s sedežem v državi članici gostiteljici, da bi se preprečila vsakršna diskriminacija na podlagi državljanstva ali kraja sedeža.

Dalje, v zvezi z argumentom Kraljevine Danske, da so za določitev pravil glede trajanja parkiranja na javnih počivališčih pristojne države članice, je Sodišče opozorilo, da morajo države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso svoje pristojnosti izvajati ob spoštovanju prava Unije, v obravnavani zadevi torej upoštevnih določb Uredbe št. 1072/2009. V tem okviru morajo poleg tega upoštevati pravila o času vožnje, odmorih in času počitka, ki jih morajo v skladu z Uredbo št. 561/2006 ( 6 ) spoštovati vozniki, ki opravljajo prevoz blaga z vozili, katerih največja dovoljena masa presega 3,5 tone ( 7 ) (v nadaljevanju: zadevna vozila). Upoštevanje tega časa počitka je lahko med drugim odvisno od razpoložljivosti počivališč na avtocestah. V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, da pravilo, kakršno je pravilo 25 ur, že po svoji naravi povzroča, da ta počivališča niso na voljo, da bi se lahko spoštovali različni časi počitka, določeni z Uredbo št. 561/2006. ( 8 ) Iz tega sledi, da ima lahko tako pravilo a priori konkreten učinek na to, kako prevozniki nerezidenti uveljavljajo pravice do prevoza, zlasti do kabotaže, in da lahko te prevoznike bolj prizadene kot prevoznike s sedežem na Danskem.

Vendar je Sodišče v zvezi s tem opozorilo, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti Komisija dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve in Sodišču predložiti potrebne dokaze, da lahko to preveri, ali je ta neizpolnitev obveznosti podana, ne da bi se Komisija smela opreti na kakršno koli domnevo. V obravnavani zadevi je Kraljevina Danska v okviru predhodnega postopka in v odgovoru na tožbo predložila podatke o številu razpoložljivih parkirnih mest za zadevna vozila, zlasti tistih, ki jih zagotavlja zasebni sektor, in na obravnavi navedla pojasnila o teh podatkih. Komisija pa se je v tožbi zadovoljila s sklicevanjem na to, da ni zadostne alternativne parkirne zmogljivosti, porazdeljene po danskem avtocestnem omrežju, poleg tega pa je v repliki zgolj navedla, da podatki, ki jih je v obrambo predložila Kraljevina Danska, ne spreminjajo njenih ugotovitev v zvezi s tem načrtom.

Komisija pa ni predložila nobenega objektivnega podatka o nezadostnosti alternativnih parkirnih zmogljivosti za spoštovanje časa počitka, ki presega 25 ur. Brez takih podatkov pa ni mogoče dokazati – razen na podlagi domnev – da je pravilo 25 ur dejansko tako, da ovira dejavnosti kabotaže, ki jo opravljajo ponudniki storitev nerezidenti, v škodo teh ponudnikov v primerjavi s ponudniki, ki imajo sedež na Danskem. Tako zgolj na podlagi obstoja težav z zmogljivostjo na javnih počivališčih danskega avtocestnega omrežja in tega, da je zadevna država članica opredelila izzive, s katerimi se sooča v zvezi s parkirno zmogljivostjo, kar je bil eden od glavnih razlogov za uvedbo pravila 25 ur, ni mogoče sklepati, da to pravilo krši Uredbo št. 1072/2009. Enako velja za to, da so zmogljivosti za parkiranje, ki jih zagotavlja zasebni sektor, nižje od zmogljivosti javnih počivališč, saj parkiranje teh vozil na takih parkiriščih ostaja dovoljeno v okviru te omejitve 25 ur.

Nazadnje, Komisija v obravnavani zadevi prav tako ni objektivno dokazala, da bi lahko lokacija alternativnih parkirnih mest, ki jih zagotavlja zasebni sektor, in njihova porazdelitev na ozemlju ali plačljivost nekaterih mest ovirala prevozne dejavnosti v škodo ponudnikov nerezidentov, ampak se je v zvezi s tem zgolj oprla na domneve.

Tako Sodišče meni, da Komisija ni pravno zadostno dokazala svojih trditev, da pravilo 25 ur pomeni oviro za svobodo opravljanja prevoznih storitev iz Uredbe št. 1072/2009. Zato je tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je vložila Komisija, zavrnilo.

( 1 ) Uredba (ES) št. 1072/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (UL 2009, L 300, str. 72).

( 2 ) Organ za ceste je to pravilo izvedel na podlagi člena 92(1) færdselsloven (danski zakonik o cestnem prometu).

( 3 ) Sodbi z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi (C‑434/15, EU:C:2017:981, točka 44), in z dne 8. decembra 2020, Poljska/Parlament in Svet (C‑626/18, EU:C:2020:1000, točka 145).

( 4 ) In sicer naslova VI tretjega dela Pogodbe DEU, ki zajema člene od 90 do 100 PDEU.

( 5 ) V skladu s členom 1(1) in (4) Uredbe št. 1072/2009 v povezavi s členom 2, točka 6, te uredbe.

( 6 ) Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 (UL 2006, L 102, str. 1).

( 7 ) Ta pravila so izrecno navedena v uvodni izjavi 13 in v členu 9(1)(d) Uredbe št. 1072/2009.

( 8 ) Redni tedenski čas počitka (najmanj 45 ur) in skrajšani tedenski čas počitka (manj kot 45 ur, ki se lahko ob upoštevanju pogojev iz člena 8(6) Uredbe št. 561/2006 skrajša na najmanj 24 zaporednih ur), razen skrajšanega tedenskega časa počitka od 24 do 25 ur.