–

za Association Avocats pour la défense des droits des étrangers (ADDE), Association nationale d’assistance aux frontières pour les étrangers (ANAFE), Association de recherche, de communication in d’action pour l’accès aux traitements (ARCAT), Comité inter-mouvements auprès des évacués (Cimade), Fédération des associations de solidarité avec tou.te.s les immigré.e.s (FASTI), Groupe d’information in de soutien des immigré.e.s (GISTI), Ligue des droits de l’homme (LDH), Le paria, Syndicat des avocats de France (SAF) in SOS – Hépatites Fédération P. Spinosi, avocat,

–

za Défenseur des droits C. Hédon, Défenseure des droits, M. Cauvin in A. Guitton, conseillères, skupaj z I. Zribi, avocate,

–

za francosko vlado A.-L. Desjonquères in J. Illouz, agenta,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, E. Borawska-Kędzierska in A. Siwek-Ślusarek, agenti,

–

za Evropsko komisijo A. Azéma, A. Katsimerou, T. Lilamand in J. Tomkin, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 14 Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL 2016, L 77, str. 1, v nadaljevanju: Zakonik o schengenskih mejah), ter Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Association Avocats pour la défense des droits des étrangers (ADDE), Association nationale d’assistance aux frontières pour les étrangers (ANAFE), Association de recherche, de communication in d’action pour l’accès aux traitements (ARCAT), Comité inter-mouvements auprès des évacués (Cimade), Fédération des associations de solidarité avec tou.te.s les immigré.e.s (FASTI), Groupe d’information in de soutien des immigré.e.s (GISTI), Ligue des droits de l’homme (LDH), Le paria, Syndicat des avocats de France (SAF) in SOS – Hépatites Fédération ter ministre de l’Intérieur (minister za notranje zadeve, Francija) glede zakonitosti ordonnance no 2020-1733, du 16 décembre 2020, portant partie législative du code de l’entrée et du séjour des étrangers et du droit d’asile (sklep št. 2020-1733 z dne 16. decembra 2020 o zakonodajnem delu zakonika o vstopu in bivanju tujcev ter pravici do azila) (JORF z dne 30. decembra 2020, besedilo št. 41).

3

Člen 2 Zakonika o schengenskih mejah določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“

4

Naslov II tega zakonika, ki se nanaša na „zunanje meje“, zajema člene od 5 do 21.

5

Člen 14 navedenega zakonika, naslovljen „Zavrnitev vstopa“, določa:

„1.   Državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za vstop, določenih v členu 6(1), in ne spada v kategorije oseb iz člena 6(5), se zavrne vstop na ozemlja držav članic. To pa ne posega v uporabo posebnih določb, ki se nanašajo na pravico do azila in mednarodne zaščite ali izdaje vizuma za daljše bivanje.

2.   Vstop se lahko zavrne le z utemeljeno odločitvijo, ki določa natančne razloge za zavrnitev. Odločitev sprejme organ, ki je za to pooblaščen v nacionalnem pravu. Učinkovati začne takoj.

Utemeljena odločitev, ki določa natančne razloge za zavrnitev, se izda v obliki standardnega obrazca, kakor je določeno v delu B Priloge V, ki ga izpolni organ, ki je v nacionalnem pravu pooblaščen za zavrnitev vstopa. Izpolnjen standardni obrazec se izda državljanu tretje države, ki s tem obrazcem potrdi prejem odločitve o zavrnitvi vstopa.

Podatki o državljanih tretjih držav, ki jim je bil zavrnjen vstop za kratkoročno bivanje, se evidentirajo v SVI v skladu s členom 6a(2) te uredbe in členom 18 Uredbe (EU) 2017/2226 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2017 o vzpostavitvi sistema vstopa/izstopa (SVI) za evidentiranje podatkov o vstopu in izstopu ter podatkov o zavrnitvi vstopa državljanov tretjih držav pri prehajanju zunanjih meja držav članic in določitvi pogojev za dostop do SVI zaradi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in uredb (ES) št. 767/2008 ter (EU) št. 1077/2011 (UL 2017, L 327, str. 20)].

3.   Osebe, ki jim je bil vstop zavrnjen, imajo pravico do pritožbe. Postopek pritožbe se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo. Državljanu tretje države se zagotovi tudi pisna navedba kontaktnih točk, ki omogočajo zagotovitev informacij o zastopnikih, ki so pooblaščeni za zastopanje državljana tretje države v njegovem imenu v skladu z nacionalnim pravom.

Postopek pritožbe ne zadrži izvršitve odločitve o zavrnitvi vstopa.

Brez poseganja v odškodnino, prisojeno v skladu z nacionalnim pravom, je zadevni državljan tretje države upravičen do popravka podatkov, vnesenih v SVI, ali popravka preklicanega vstopnega žiga ali obojega ter do popravka katerih koli preklicev ali dodatkov, ki so bili izvedeni s strani države članice, ki je zavrnila vstop, če se na podlagi pritožbe ugotovi, da je bila odločitev o zavrnitvi vstopa neutemeljena.

4.   Mejni policisti zagotovijo, da državljan tretje države, kateremu je bil vstop zavrnjen, ne vstopi na ozemlje zadevne države članice.

5.   Države članice zbirajo statistične podatke o številu oseb, ki jim je bil zavrnjen vstop, razlogih za zavrnitev, državljanstvu oseb, katerim je bil zavrnjen vstop, in vrsti meje (kopenska, zračna, morska), na kateri jim je bil zavrnjen vstop, ter jih vsako leto predložijo Komisiji (Eurostat) v skladu z Uredbo (ES) št. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 11. julija 2007 o statistikah Skupnosti o selitvah in mednarodni zaščiti ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 311/76 o zbiranju statističnih podatkov o tujih delavcih (UL 2007, L 199, str. 23)].

6.   Podrobna pravila, ki urejajo zavrnitev vstopa, so določena v delu A Priloge V.“

6

Naslov III tega zakonika, ki se nanaša na „notranje meje“, zajema člene od 22 do 35.

7

Člen 25 navedenega zakonika, naslovljen „Splošni okvir začasne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah“, določa:

„Kadar se na območju brez nadzora na notranjih mejah pojavi resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti v državi članici, lahko ta država članica izjemoma ponovno uvede nadzor meje na vseh ali določenih delih svoje notranje meje za določeno obdobje do največ 30 dni, ali za čas predvidenega trajanja resne grožnje, če ta traja več kot 30 dni. Obseg in trajanje začasne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah ne presegata tega, kar je nujno potrebno glede na resnost grožnje.“

8

Člen 32 istega zakonika, naslovljen „Določbe, ki se uporabljajo ob ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah“, določa:

„Ob ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah se smiselno uporabljajo ustrezne določbe naslova II.“

9

Priloga V, del A, Zakonika o schengenskih mejah določa:

„1. Pri zavrnitvi vstopa mora pristojni mejni policist:

Praktična ureditev žigosanja je določena v Prilogi IV.

2. Če državljan tretje države, ki se mu zavrne vstop, na mejo prispe s prevoznikom, mora lokalno pristojni organ:

[…]“

10

Člen 44 tega zakonika, naslovljen „Razveljavitev“, določa:

„Uredba (ES) št. 562/2006 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL 2006, L 105, str. 1)] se razveljavi.

Sklicevanja na razveljavljeno uredbo se štejejo kot sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge X.“

11

V skladu s to korelacijsko tabelo člen 14 Zakonika o schengenskih mejah ustreza členu 13 Uredbe št. 562/2006.

12

Člen 2(1) in (2) Direktive 2008/115 določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na ozemlju države članice.

2.   Države članice se lahko odločijo, da te direktive ne uporabljajo za državljane tretjih držav, ki:

13

Člen 3 te direktive določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

14

Člen 4(4) navedene direktive določa:

„V zvezi z državljani tretjih držav, ki so izvzeti s področja uporabe te direktive v skladu s členom 2(2)(a), države članice:

15

Člen 5 Direktive 2008/115 določa:

„Države članice pri izvajanju te direktive ustrezno upoštevajo:

in spoštujejo načelo nevračanja.“

16

Člen 6 te direktive določa:

„1.   Brez poseganja v izjeme iz odstavkov 2 do 5 države članice izdajo odločbo o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju.

2.   Državljani tretje države, ki nezakonito prebivajo na ozemlju države članice in imajo veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki jim daje pravico do prebivanja, ki ga je izdala druga država članica, morajo takoj oditi na ozemlje te druge države članice. Če zadevni državljan tretje države ne izpolni te zahteve ali če se njegov takojšnji odhod zahteva zaradi javnega reda ali državne varnosti, se uporabi odstavek 1.

3.   Države članice se lahko vzdržijo izdaje odločbe o vrnitvi državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, če zadevnega državljana tretje države na podlagi dvostranskih sporazumov ali ureditev, ki veljajo na dan začetka veljavnosti te direktive, sprejme druga država članica. V tem primeru država članica, ki je sprejela zadevnega državljana tretje države, uporabi odstavek 1.

[…]“

17

Člen 7(1), prvi pododstavek, navedene direktive določa:

„V odločbi o vrnitvi se določi ustrezno obdobje za prostovoljni odhod, in sicer od sedem do trideset dni, brez poseganja v izjeme iz odstavkov 2 in 4. Države članice lahko v svoji nacionalni zakonodaji navedejo, da je tako obdobje zagotovljeno le, če zadevni državljan tretje države za to zaprosi. V tem primeru države članice obvestijo zadevne državljane tretjih držav o možnosti vložitve takšne vloge.“

18

Člen 15(1) iste direktive določa:

„Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če:

Obdobje pridržanja je kar se da kratko in traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ti pa se izvedejo skrbno.“

19

Člen L. 213-3-1 code de l’entrée et du séjour des étrangers et du droit d’asile (zakonik o vstopu in bivanju tujcev ter pravici do azila), v različici, ki izhaja iz loi no 2018-778, du 10 septembre 2018, pour une immigration maîtrisée, un droit d’asile effectif et une intégration réussie (zakon št. 2018-778 z dne 10. septembra 2018 za obvladovanje priseljevanja, učinkovito pravico do azila in uspešno vključitev) (JORF z dne 11. septembra 2018, besedilo št. 1) (v nadaljevanju: nekdanji ceseda), je določal:

„V primeru začasne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah, določene v poglavju II naslova III [Zakonika o schengenskih mejah], se lahko tujcu, ki prihaja neposredno z ozemlja države pogodbenice konvencije, podpisane v Schengnu 19. junija 1990, zavrne vstop v okoliščinah iz člena L. 213-2 istega zakonika, če je vstopil na ozemlje celinske Francije s prečkanjem kopenske notranje meje, ne da bi mu bilo to dovoljeno, in če je bil nad njim opravljen nadzor na območju med to mejo in črto, ki poteka 10 km od te meje. Podrobna pravila za ta nadzor določi Conseil d’État (državni svet) z odlokom.“

20

S sklepom št. 2020-1733 je bila opravljena prenovitev zakonodajnega dela zakonika o vstopu in bivanju tujcev ter pravici do azila. Člen L. 332-2 tega tako spremenjenega zakonika (v nadaljevanju: spremenjeni ceseda) določa:

„Odločitev o zavrnitvi vstopa, ki mora biti pisna in obrazložena, sprejme uslužbenec iz zakonsko določene kategorije.

V uradnem obvestilu o odločitvi o zavrnitvi vstopa mora biti tujec poučen o pravici, da o tem obvesti ali da zahteva, da se o tem obvesti osebo, h kateri bi po njegovih navedbah moral oditi, njegov konzulat ali svetovalec po njegovi izbiri. Tujec mora biti poučen o pravici, da zavrne vrnitev v domovino pred iztekom roka enega celega dne pod pogoji iz člena L. 333-2.

Odločitev in pouk o pravicah mu morata biti sporočena v jeziku, ki ga razume.

Posebno pozornost je treba nameniti ranljivim osebam, zlasti mladoletnikom s spremstvom ali brez spremstva odrasle osebe.“

21

Člen L. 332-3 spremenjenega ceseda določa:

„Postopek iz člena L. 332-2 se uporablja za odločitev o zavrnitvi vstopa, sprejeto proti tujcu na podlagi člena 6 [Zakonika o schengenskih mejah]. Uporablja se tudi pri kontroli na notranji meji v primeru začasne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah pod pogoji iz poglavja II naslova III [Zakonika o schengenskih mejah].“

22

Združenja iz točke 2 te sodbe pred Conseil d’État (državni svet, Francija) v okviru tožbe za razglasitev ničnosti sklepa št. 2020-1733 izpodbijajo njegovo veljavnost, med drugim zato, ker člen L. 332-3 spremenjenega ceseda, ki izhaja iz tega sklepa, krši Direktivo 2008/115, ker omogoča sprejetje odločitev o zavrnitvi vstopa na notranjih mejah, na katerih je bil uveden ponovni nadzor.

23

Predložitveno sodišče namreč pojasnjuje, da je Sodišče v sodbi z dne 19. marca 2019, Arib in drugi (C‑444/17, EU:C:2019:220), odločilo, da se člen 2(2)(a) Direktive 2008/115 v povezavi s členom 32 Zakonika o schengenskih mejah ne uporablja za položaj državljana tretje države, ki je bil prijet v neposredni bližini notranje meje in ki nezakonito biva na ozemlju države članice, tudi če je ta država članica na podlagi člena 25 tega zakonika ponovno uvedla nadzor na tej meji zaradi resne grožnje javnemu redu ali notranji varnosti navedene države članice.

24

Conseil d’État (državni svet) poudarja, da je v odločbi št. 428175 z dne 27. novembra 2020 odločil, da so določbe člena L. 213-3-1 nekdanjega ceseda – ki so določale, da se v primeru začasne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah tujcu, ki prihaja neposredno z ozemlja države, ki je pogodbenica Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, ki je bila podpisana 19. junija 1990 v Schengnu in je začela veljati 26. marca 1995 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 2, str. 9, v nadaljevanju: Schengenska konvencija), lahko zavrne vstop pod pogoji iz člena L. 213-2 nekdanjega ceseda, če je vstopil na ozemlje celinske Francije s prečkanjem kopenske notranje meje, ne da bi mu bilo to dovoljeno, in če se je nad njim opravil nadzor na območju med to mejo in črto, ki poteka 10 km od te meje – v nasprotju z Direktivo 2008/115, kot jo razlaga Sodišče.

25

Res je, da po navedbah Conseil d’État (državni svet) člen L. 332-3 spremenjenega ceseda ne povzema določb člena L. 213-3-1 nekdanjega ceseda. Vendar naj bi člen L. 332-3 spremenjenega ceseda še določal, da se odločitev o zavrnitvi vstopa lahko sprejme ob kontrolah, opravljenih na notranjih mejah, v primeru začasne ponovne uvedbe nadzora na teh mejah v okoliščinah iz poglavja II naslova III Zakonika o schengenskih mejah.

26

Predložitveno sodišče zato meni, da je treba ugotoviti, ali se v takem primeru državljanu tretje države, ki prihaja neposredno z ozemlja države pogodbenice Schengenske konvencije in ki pride na odobreni mejni prehod, ne da bi imel dokumente, s katerimi bi lahko utemeljil dovoljenje za vstop ali pravico do prebivanja v Franciji, lahko zavrne vstop na podlagi člena 14 Zakonika o schengenskih mejah, ne da bi se uporabljala Direktiva 2008/115.

27

V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču predložil to vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali se lahko v primeru začasne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah v okoliščinah iz poglavja II naslova III [Zakonika o schengenskih mejah] tujcu, ki prihaja neposredno z ozemlja države, ki je pogodbenica [Schengenske konvencije], pri kontroli na tej meji zavrne vstop na podlagi člena 14 [tega zakonika], ne da bi se uporabljala Direktiva [2008/115]?“

28

Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba Zakonik o schengenskih mejah in Direktivo 2008/115 razlagati tako, da lahko država članica, kadar je ponovno uvedla nadzor na svojih notranjih mejah, proti državljanu tretje države, ki pride na odobreni mejni prehod, na katerem se izvaja tak nadzor, sprejme odločitev o zavrnitvi vstopa v smislu člena 14 tega zakonika, ne da bi morala pri tem spoštovati to direktivo.

29

Člen 25 Zakonika o schengenskih mejah dovoljuje, da država članica izjemoma in pod določenimi pogoji za določeno obdobje ponovno uvede nadzor meje na vseh ali določenih delih svoje notranje meje, kadar se pojavi resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti v tej državi članici. Člen 32 tega zakonika določa, da se ob ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah smiselno uporabljajo ustrezne določbe naslova II navedenega zakonika, ki se nanaša na zunanje meje.

30

To velja za člen 14 Zakonika o schengenskih mejah, ki določa, da se državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za vstop, določenih v členu 6(1) tega zakonika, in ne spada v kategorije oseb iz člena 6(5) istega zakonika, zavrne vstop na ozemlja držav članic.

31

Vendar je treba opozoriti, da državljan tretje države, ki je po nezakonitem vstopu na ozemlje države članice na tem ozemlju, ne da bi izpolnjeval pogoje za vstop, bivanje ali stalno prebivališče, zaradi tega v tej državi članici nezakonito prebiva v smislu Direktive 2008/115. Ta državljan torej v skladu s členom 2(1) te direktive in ob upoštevanju njenega člena 2(2) spada na področje uporabe navedene direktive, ne da bi bila ta prisotnost na ozemlju zadevne države članice pogojena z minimalnim trajanjem ali namenom ostati na tem ozemlju. Torej se morajo v zvezi z njegovo odstranitvijo zanj načeloma uporabiti skupni standardi in postopki iz iste direktive, in to dokler se njegovo prebivanje glede na okoliščine primera ne uredi tako, da je v skladu s predpisi (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2019, Arib in drugi, C‑444/17, EU:C:2019:220, točki 37 in 39 ter navedena sodna praksa).

32

To velja tudi, kadar je bil ta državljan tretje države prijet na mejnem prehodu, pod pogojem, da je ta mejni prehod na ozemlju navedene države članice. V zvezi s tem je treba namreč poudariti, da je oseba lahko vstopila na ozemlje države članice, še preden je prešla mejni prehod (glej v zvezi s tem sodbo z dne 5. februarja 2020, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Registracija pomorščakov v pristanišču Rotterdam),C‑341/18, EU:C:2020:76, točka 45).

33

Pojasniti je treba še, na primer, da kadar se na vlaku opravi kontrola med trenutkom, ko ta vlak zapusti zadnjo železniško postajo na ozemlju države članice, ki ima notranjo mejo z državo članico, ki je ponovno uvedla nadzor na njenih notranjih mejah, in trenutkom, ko navedeni vlak vstopi na prvo železniško postajo na ozemlju zadnjenavedene države članice, je treba nadzor na tem vlaku, razen če med tema državama članicama ni dogovorjeno drugače, šteti za nadzor, opravljen na mejnem prehodu na ozemlju države članice, ki je ponovno uvedla tak nadzor. Državljan tretje države, nad katerim je bil opravljen nadzor na tem vlaku, bo namreč po tem nadzoru nujno prebival na ozemlju zadnjenavedene države članice v smislu člena 2(1) Direktive 2008/115.

34

Ob tem je treba še poudariti, da člen 2(2) Direktive 2008/115 državam članicam omogoča, da državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na njihovem ozemlju, izjemoma in pod nekaterimi pogoji izključijo s področja uporabe te direktive.

35

Tako na eni strani ta člen 2(2) Direktive 2008/115 v njegovi točki (a) državam članicam omogoča, da te direktive ob upoštevanju zahtev iz njenega člena 4(4) ne uporabijo v dveh posebnih primerih, in sicer v primeru državljanov tretje države, zoper katere je bila izdana odločba o zavrnitvi vstopa na zunanji meji države članice v skladu s členom 14 Zakonika o schengenskih mejah, in v primeru državljanov tretje države, ki so prijeti ali prestreženi ob nezakonitem prestopu take zunanje meje in ki in po tem niso pridobili dovoljenja ali pravice do prebivanja v navedeni državi članici.

36

Ob navedenem je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da se ta položaja nanašata izključno na prestop zunanje meje države članice, kot je opredeljena v členu 2 Zakonika o schengenskih mejah, ne pa na prestop skupne meje držav članic, ki so del schengenskega območja, tudi kadar je bil na tej meji na podlagi člena 25 tega zakonika ponovno uveden nadzor zaradi resne grožnje javnemu redu ali notranji varnosti te države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2019, Arib in drugi, C‑444/17, EU:C:2019:220, točki 45 in 67).

37

Iz tega sledi, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 35 sklepnih predlogov, da člen 2(2)(a) Direktive 2008/115 državi članici, ki je ponovno uvedla nadzor na svojih notranjih mejah, ne dovoljuje odstopiti od skupnih standardov in postopkov, določenih s to direktivo, da bi odstranila državljana tretje države, ki je bil brez veljavnega dovoljenja za prebivanje prestrežen na enem od mejnih prehodov na ozemlju te države članice, na katerem se izvaja tak nadzor.

38

Na drugi strani, čeprav člen 2(2) Direktive 2008/115 v točki (b) državam članicam dovoljuje, da te direktive ne uporabijo za državljane tretjih držav, ki se morajo v skladu z nacionalno zakonodajo vrniti zaradi kazenske sankcije ali zaradi posledice kazenske sankcije ali pa so v postopku izročitve, je treba ugotoviti, da se zadevna določba v sporu o glavni stvari ne nanaša na tak primer.

39

Iz vsega navedenega izhaja, prvič, da država članica, ki je ponovno uvedla nadzor na svojih notranjih mejah, lahko smiselno uporabi člen 14 Zakonika o schengenskih mejah in Prilogo V, del A, točka 1, k temu zakoniku za državljana tretje države, ki je brez zakonitega dovoljenja za prebivanje prestrežen na odobrenem mejnem prehodu, na katerem se izvaja tak nadzor.

40

Drugič, kadar je ta mejni prehod na ozemlju zadevne države članice, mora zadnjenavedena država članica vseeno paziti, da posledice take smiselne uporabe določb, navedenih v prejšnji točki, ne privedejo do kršitve skupnih standardov in postopkov iz Direktive 2008/115. Okoliščina, da lahko ta obveznost zadevne države članice povzroči, da se morebitnemu sprejetju odločitve o zavrnitvi vstopa v zvezi z državljanom tretje države, ki pride na eno od njenih notranjih meja, odvzame velik del učinkovitosti, ne more spremeniti take ugotovitve.

41

Glede upoštevnih določb te direktive je treba med drugim opozoriti, da iz člena 6(1) Direktive 2008/115 izhaja, da mora biti zoper vsakega državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice, brez poseganja v izjeme iz odstavkov od 2 do 5 tega člena in ob strogem spoštovanju zahtev, določenih v členu 5 te direktive, sprejeta odločba o vrnitvi, v kateri mora biti med tretjimi državami iz člena 3, točka 3, navedene direktive opredeljena tista, v katero ga je treba odstraniti (sodba z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točka 53).

42

Poleg tega mora biti državljanu tretje države, na katerega se ta odločba nanaša, na podlagi člena 7 Direktive 2008/115 načeloma še določen rok, da prostovoljno zapusti ozemlje zadevne države članice. Prisilna odstranitev se v skladu s členom 8 te direktive izvede le kot skrajno sredstvo in ob upoštevanju njenega člena 9, ki državam članicam nalaga, da v primerih, ki jih določa, odstranitev odložijo (sodba z dne 17. decembra 2020, Komisija/Madžarska (Sprejem prosilcev za mednarodno zaščito),C‑808/18, EU:C:2020:1029, točka 252).

43

Poleg tega iz člena 15 Direktive 2008/115 izhaja, da je pridržanje nezakonito prebivajočega državljana tretje države mogoče odrediti le v nekaterih določenih primerih. Ob navedenem, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 46 sklepnih predlogov, ta člen ne nasprotuje temu, da se ta državljan, kadar pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti, pred odstranitvijo pridrži, če se s tem pridržanjem spoštujejo pogoji, določeni v členih od 15 do 18 te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 2. julija 2020, Stadt Frankfurt am Main,C‑18/19, EU:C:2020:511, točke od 41 do 48).

44

Poleg tega Direktiva 2008/115 ne izključuje možnosti, da države članice z zaporno kaznijo kaznujejo storitev drugih kaznivih dejanj, ki niso tista, ki se navezujejo zgolj na okoliščino nezakonitega vstopa, vključno v položajih, v katerih postopek, določen s to direktivo, še ni bil končan. Navedena direktiva torej ne nasprotuje niti prijetju in policijskemu pridržanju nezakonito prebivajočega državljana tretje države, če sta ta ukrepa sprejeta zato, ker je navedeni državljan osumljen storitve kaznivega dejanja, pri katerem ne gre zgolj za njegov nezakonit vstop na nacionalno ozemlje, in zlasti kaznivega dejanja, ki lahko ogroža javni red ali notranjo varnost v zadevni državi članici (sodba z dne 19. marca 2019, Arib in drugi, C‑444/17, EU:C:2019:220, točka 66).

45

Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar trdi francoska vlada, uporaba skupnih standardov in postopkov iz Direktive 2008/115 v primeru, kakršen je ta, na katerega se nanaša predlog za sprejetje predhodne odločbe, ne more onemogočiti vzdrževanja javnega reda in miru ter zagotavljanja notranje varnosti v smislu člena 72 PDEU.

46

Glede na vse zgornje preudarke je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba Zakonik o schengenskih mejah in Direktivo 2008/115 razlagati tako, da lahko država članica, kadar je ponovno uvedla nadzor na svojih notranjih mejah, proti državljanu tretje države, ki pride na odobreni mejni prehod, na katerem se tak nadzor izvaja, sprejme odločitev o zavrnitvi vstopa na podlagi smiselne uporabe člena 14 tega zakonika, če se v zvezi z odstranitvijo tega državljana zanj uporabijo skupni standardi in postopki iz te direktive.

47

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Uredbo (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) in Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav

je treba razlagati tako, da

lahko država članica, kadar je ponovno uvedla nadzor na svojih notranjih mejah, proti državljanu tretje države, ki pride na odobreni mejni prehod, na katerem se tak nadzor izvaja, sprejme odločitev o zavrnitvi vstopa na podlagi smiselne uporabe člena 14 te uredbe, če se v zvezi z odstranitvijo tega državljana zanj uporabijo skupni standardi in postopki iz te direktive.