1

Evropska investicijska banka (EIB) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. novembra 2021, KL/EIB (T‑370/20, EU:T:2021:822; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to sodišče na eni strani razglasilo ničnost odločb EIB z dne 8. februarja in 8. marca 2019, s katerima je bilo ugotovljeno, da je oseba KL zmožna za delo in je od 18. februarja 2019 v položaju neupravičene odsotnosti, in odločbe predsednika EIB z dne 16. marca 2020 o potrditvi teh odločb (v nadaljevanju skupaj: sporne odločbe) ter je na drugi strani EIB naložilo, naj KL plača invalidsko pokojnino od 1. februarja 2019 in zamudne obresti od te pokojnine, ob odštetju zneskov, ki so bili osebi KL izplačani iz naslova osebnih prejemkov in za katere naj bi se izkazalo, da ji zaradi plačila invalidske pokojnine niso pripadali.

2

Člen 46‑1 prehodnega pravilnika o pokojninskem sistemu, ki se uporablja za zaposlene v EIB (v nadaljevanju: PPPS), določa:

„Za namene uporabe tega pravilnika je invalid zavarovanec, ki je zaradi bolezni, nesreče ali invalidnosti fizično ali duševno nezmožen trajno opravljati svoje naloge ali druge enakovredne naloge in čigar invalidnost se prizna v skladu s členom 48.“

3

Člen 48‑1 PPPS določa, da mora invalidnost priznati zdravnik, ki ga izbere EIB, ali v primeru izpodbijanja invalidska komisija, določena v členu 13‑1 tega pravilnika.

4

Člen 51‑1 PPPS določa:

„Če invalid opravlja pridobitno dejavnost, se invalidska pokojnina zniža, kadar vsota invalidske pokojnine, dodatkov k pokojninam zaradi otrok in zaslužek, ki izhaja iz te dejavnosti, presega neto osebne prejemke, ki ustrezajo stopnji in nalogam zavarovanca na isti družinski osnovi kot takrat, ko je bilo ugotovljeno, da je invalid.“

5

Člen 78, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja tega spora (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:

„Uradnik ima, kakor je predvideno v členih 13 do 16 Priloge VIII, pravico do invalidnine v primeru popolne trajne invalidnosti, zaradi katere ne more opravljati nalog delovnega mesta v svoji funkcionalni skupini.“

6

Dejansko stanje spora, ki je navedeno v točkah od 1 do 39 izpodbijane sodbe, je za potrebe tega postopka mogoče povzeti, kot sledi.

7

Oseba KL je bila zaposlena pri EIB od 1. septembra 2001.

8

Po več obdobjih, v katerih je bila oseba KL odsotna z EIB, jo je ta 22. maja 2017 obvestila, da je uradni zdravnik tega organa priporočil, naj se ji od 1. junija 2017 za šest mesecev prizna začasna delna nezmožnost za delo (kar ustreza 50 % njenega delovnega časa).

9

Oseba KL je 1. junija 2017 izpodbijala priporočilo uradnega zdravnika EIB in menila, da bi se ji morala priznati začasna popolna nezmožnost za opravljanje svojih nalog. Zato je zahtevala izvedbo postopka za izdajo neodvisnega zdravniškega mnenja iz člena 4 Priloge X k upravnim predpisom za zaposlene v EIB, sprejetih na podlagi pravilnika za zaposlene v EIB (v nadaljevanju: upravni predpisi).

10

Osebo KL je 18. oktobra 2017 pregledal neodvisni zdravnik, ki ga je imenovala EIB, in potrdil mnenje uradnega zdravnika tega organa. Ta ugotovitev je bila posredovana EIB in osebi KL.

11

EIB je 14. decembra 2017 osebo KL obvestila, da so potekali pogovori o njeni vrnitvi na delo s skrajšanim delovnim časom za obdobje treh mesecev na drugem delovnem mestu, kot ga je zasedala doslej, ne da bi ji bilo treba med 1. januarjem 2018 in dnem njene ponovne vključitve biti na svojem delovnem mestu.

12

Svetovalec osebe KL je 28. decembra 2017 izpodbijal posledice, ki jih je EIB nameravala izpeljati iz postopka za izdajo neodvisnega zdravniškega mnenja, pri čemer je trdil, da je postopek, ki bi ga bilo treba izvesti, postopek pred invalidsko komisijo, določen v členu 13‑1 PPPS.

13

Ker se je EIB strinjala, da bo začela postopek pred invalidsko komisijo, je ta 9. novembra 2018 podala ugotovitev (v nadaljevanju: ugotovitev invalidske komisije z dne 9. novembra 2018), ki se glasi:

„Zaradi duševne motnje se oseba [KL] ni zmožna vrniti na svoje zadnje delovno mesto in k svojemu nekdanjemu delodajalcu. Zato je v razmerju do EIB invalid, vendar ni invalid na splošnem trgu dela. V zvezi s tem je [invalidska komisija] odločila soglasno.“

14

Enaka ugotovitev je navedena v poročilu zdravnika, ki ga v skladu s členom 13‑1 PPPS sporazumno imenujeta druga zdravnika, ki sestavljata invalidsko komisijo, naslovljenem „Zdravniško izvedensko mnenje v okviru invalidske komisije z dne 9. novembra 2018“.

15

Ta komisija je 23. januarja 2019 na podlagi treh obrazcev, ki so jih predložili zdravniki, ki sestavljajo invalidsko komisijo in v katerih je bilo označeno polje „not invalid“ (ni invalid) (v nadaljevanju: obrazci z dne 16. in 23. januarja 2019), EIB sporočila svojo soglasno sprejeto odločitev, da oseba KL ni invalid.

16

EIB je z odločbama z dne 8. februarja in 8. marca 2019 ugotovila, da je oseba KL zmožna za delo in da je od 18. februarja 2019, ko je menila, da bi morala ta nadaljevati z delom, v položaju neopravičene odsotnosti.

17

Predsednik EIB je 16. marca 2020 po neuspešnem spravnem postopku, sproženem na zahtevo osebe KL, zabeležil ustrezne predloge spravne komisije. Zato je predsednik EIB potrdil odločbi z dne 8. februarja in 8. marca 2019.

18

Oseba KL je 11. junija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornih odločb. V utemeljitev tožbe je navedla dva tožbena razloga, od katerih se je prvi nanašal na kršitev členov 46‑1 in 48‑1 PPPS, členov 11.1 in 11.3 upravnih predpisov ter očitno napako pri presoji, drugi pa na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja. Za to pritožbo je upošteven le prvi tožbeni razlog.

19

Oseba KL je s tem tožbenim razlogom EIB očitala, da je v spornih odločbah menila, da je zmožna delati in da je bila od 18. februarja 2019 neopravičeno odsotna. Oseba KL je v zvezi s tem navedla, da se je v skladu z ugotovitvijo invalidske komisije z dne 9. novembra 2018 in zdravniškim izvedenskim mnenjem, opravljenim v okviru navedene komisije, štelo, da je v razmerju do EIB invalid. Trdila je, da ta ugotovitev zadostuje za to, da se razglasi za invalida v smislu člena 46‑1 PPPS. EIB pa je trdila, da PPPS priznava le eno vrsto invalidnosti, in sicer tisto glede na splošni trg dela, in da je bilo mnenje invalidske komisije izraženo v obrazcih z dne 16. in 23. januarja 2019, v katerih je bilo ugotovljeno, da oseba KL ni invalid.

20

Prvič, glede dokumentov, ki sestavljajo mnenje invalidske komisije, je Splošno sodišče v točkah od 58 do 73 izpodbijane sodbe presodilo, da je treba presojo zakonitosti spornih odločb opraviti ne le glede na obrazce z dne 16. in 23. januarja 2019, ampak tudi glede na ugotovitev invalidske komisije z dne 9. novembra 2018, ki je bila potrjena z zdravniškim izvedenskim mnenjem, opravljenim v okviru navedene komisije.

21

Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 74 do 81 izpodbijane sodbe menilo, da v skladu z mnenjem invalidske komisije, kot je razvidno iz dokumentov, navedenih v točki 20 te sodbe, oseba KL ne more več opravljati nalog v EIB, ampak je še vedno zmožna opravljati poklicno dejavnost na splošnem trgu dela.

22

Tretjič, Splošno sodišče je v točkah od 83 do 85 izpodbijane sodbe presodilo, da je treba pojem „invalidnost“ uslužbenca EIB v smislu člena 46‑1 PPPS in člena 11.1 upravnih predpisov presojati glede na zmožnost tega uslužbenca, da začne ponovno opravljati „naloge ali druge enakovredne naloge“, pri čemer pa mora pri teh drugih nalogah iti za naloge znotraj EIB.

23

Splošno sodišče je, da bi prišlo do te presoje, prvič, v točkah od 86 do 89 izpodbijane sodbe menilo, da se navedene določbe pravilnika EIB po analogiji s členom 78 Kadrovskih predpisov nanašajo na razvrstitev nalog v tem organu. Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 90 do 93 te sodbe poudarilo, da so invalidske komisije, ki jih je ustanovila EIB, njeni organi in zato s pravnega vidika niso pristojne za oceno zmožnosti zaposlenih v EIB za opravljanje dela zunaj tega organa. Tretjič, Splošno sodišče je v točkah od 94 do 99 navedene sodbe zavrnilo razlago EIB v zvezi s členom 51‑1 PPPS, v skladu s katero se ta določba nanaša le na redke položaje, v katerih bi oseba, za katero je bilo v EIB ugotovljeno, da je invalid, zunaj tega organa opravljala dejavnost, ki se razlikuje od dejavnosti, ki jo je opravljala v EIB.

24

Splošno sodišče je v točkah 100 in 101 izpodbijane sodbe razsodilo – ker je invalidska komisija ugotovila, da oseba KL ni zmožna opravljati nalog v EIB in ker je treba pojem „invalidnost“ v smislu člena 46-1 PPPS in člena 11.1 upravnih predpisov presojati izključno v razmerju do tega organa – da je morala EIB ugotoviti, da je oseba KL invalid, tako da je bilo treba šteti, da je EIB s tem, da je ugotovila, da je oseba KL zmožna za delo in je od 18. februarja 2019 neupravičeno odsotna, kršila ti določbi. Splošno sodišče je zato ugodilo prvemu tožbenemu razlogu osebe KL in te odločbe razglasilo za nične.

25

EIB s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

26

Oseba KL Sodišču predlaga, naj:

27

EIB v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga. Prvi pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno razlago pojma „invalidnost“, ima štiri dele, od katerih je treba prvega in četrtega preučiti skupaj. Drugi pritožbeni razlog, razdeljen na dva dela, ki ju je treba obravnavati skupaj, se nanaša na izkrivljanje dejstev, ki so navedena v točkah od 58 do 81 izpodbijane sodbe.

28

EIB s prvim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 83 do 85 izpodbijane sodbe presodilo, da je treba „druge enakovredne naloge“, ki jih uslužbenec ne bi smel biti zmožen opravljati, da bi ga bilo mogoče šteti za invalida v smislu člena 46‑1 PPPS in člena 11.1 upravnih predpisov, opravljati znotraj EIB, podalo razlago pojma „invalidnost“, ki je v nasprotju z notranjim pravilnikom tega organa.

29

Prvič, EIB meni, da člen 46‑1 PPPS z uporabo izraza „svoje naloge ali druge enakovredne naloge“ ne razlikuje med nalogami, ki se opravljajo znotraj EIB, in tistimi, ki se opravljajo zunaj EIB, niti ne napotuje na razvrstitev notranjih nalog v tem organu. Obrazec, ki ga mora izpolniti invalidska komisija, naj prav tako ne bi razlikoval med vprašanjem, ali je invalidnost specifična za EIB ali bi jo bilo treba presojati glede na splošni trg dela, tako da naj bi Splošno sodišče z uvedbo takega razlikovanja spremenilo besedilo navedenega notranjega pravilnika.

30

Drugič, z razlago Splošnega sodišča bi se pojem „invalidnost“, ki naj bi priznaval varstvo, ki pripada osebi, ki je postala nezmožna za delo na splošno, zamenjal s pojmom „nezmožnost za delo“, kot je predviden v večini nacionalnih pravnih redov, ki se nanaša na varstvo, ki pripada osebi, ki je postala nezmožna za delo za točno določenega delodajalca.

31

Tretjič, navedena razlaga naj bi bila v nasprotju s ciljem invalidske pokojnine, ki v delu, v katerem pomeni ukrep socialnega varstva, pomeni nadomestilo za izgubo plačila, ki je nastala zaposlenemu zaradi njegove trajne nezmožnosti opravljanja svojih nalog. Presoja, da je mogoče uslužbenca šteti za nezmožnega za opravljanje dela v EIB, zmožnega pa za opravljanje enakovrednega dela zunaj EIB, naj bi bila v očitnem nasprotju s tem ciljem. Poleg tega naj bi ta razlaga povzročila resne posledice za finančno ravnovesje pokojninskega sistema EIB ter povzročila težave pri uporabi in upravljanju javnih sredstev.

32

EIB s četrtim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 98 do 100 izpodbijane sodbe člen 51‑1 PPPS, ki določa znižanje zneska invalidske pokojnine, če oseba, za katero je bilo ugotovljeno, da je invalid, opravlja pridobitno dejavnost, napačno razlagalo tako, da se nanaša na položaje, v katerih oseba, za katero je bilo ugotovljeno, da je invalid v razmerju do EIB, opravlja kakršno koli poklicno dejavnost. EIB je na obravnavi pred Splošnim sodiščem trdila, da se ta določba nanaša le na redke položaje, v katerih bi oseba, za katero je bilo ugotovljeno, da je invalid, zunaj EIB opravljala drugačno dejavnost, kot jo je opravljala znotraj EIB.

33

Najprej, EIB trdi, da je razlaga Splošnega sodišča protislovna, ker je poudarilo splošnost besedila člena 51‑1 PPPS, ne glede na naravo izvajane zunanje dejavnosti, pri čemer je menilo, da se člen 46‑1 PPPS, ki je prav tako oblikovan na splošno, nanaša na pojem „invalidnost“, ki je opredeljen glede na naloge, ki se opravljajo v EIB.

34

Dalje, ta organ trdi, da je treba pojem „invalidnost“ v smislu člena 51‑1 PPPS in člena 46‑1 tega pravilnika razlagati enako. Zadnjenavedena določba pa naj se ne bi nanašala le na naloge, ki se opravljajo v EIB, ampak tudi na naloge, ki se opravljajo zunaj EIB. Zato bi bilo protislovno, če bi se člen 51‑1 PPPS razlagal tako, da se nanaša na osebo, za katero je bila ugotovljena invalidnost, ki zunaj EIB opravlja delo, ki je po naravi in intenzivnosti enakovredno delu, ki ga je opravljala znotraj tega organa, tako da bi se moral navedeni člen nanašati na drugo vrsto dela.

35

Nazadnje in zaradi celovitosti EIB meni, da bi razlaga člena 51‑1 PPPS, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, povzročila nastanek položajev neupravičene obogatitve. Kadar invalidni uslužbenec prejema invalidsko pokojnino od EIB in je s polnim delovnim časom zaposlen zunaj tega organa na delovnem mestu, ki je prav tako zahtevno, naj bi se namreč pojavila vprašanja dejanske zmožnosti te osebe za delo.

36

Oseba KL izpodbija trditve EIB.

37

EIB s prvim in četrtim delom prvega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je pojem „invalidnost“, kot je med drugim vsebovan v členu 46‑1 PPPS, razlagalo ob upoštevanju besedila tega člena, okvira, v katerega spada ta določba, in namena dodelitve invalidske pokojnine. Natančneje, meni, da je Splošno sodišče napačno menilo, da se izraz „druge enakovredne naloge“ v smislu te določbe nanaša le na naloge, ki se opravljajo znotraj EIB.

38

Najprej, iz člena 46‑1 PPPS sicer res ne izhaja, da se izrecno nanaša na druge enakovredne naloge, ki se opravljajo v EIB. To pa ne spremeni dejstva, da je mogoče ta člen, v katerem je navedeno, da zavarovanec ni zmožen opravljati „svojih nalog ali drugih enakovrednih nalog“, zaradi ponovitve izraza „naloga“ razlagati tako, da se nanaša na zadevne naloge zadevnega uslužbenca in tudi na druge naloge znotraj EIB.

39

Ta razlaga je potrjena z dejstvom, da je izraz „naloga“, uporabljen v členu 46‑1 PPPS, pravni pojem internega pravilnika. Poleg tega je treba ugotoviti, da člen 46‑1 PPPS ne vsebuje širšega izraza, kot je „pridobitna dejavnost“, uporabljenega v členu 51‑1 PPPS, ki napotuje na zaposlitev na splošnem trgu dela.

40

Dalje, glede okvira, v katerega spada člen 46‑1 PPPS, EIB na prvem mestu pravilno meni, da je treba pojem „invalidnost“ v smislu členov 46‑1 in 51‑1 PPPS razlagati enako. Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 96 do 98 izpodbijane sodbe presodilo, da zadnjenavedenega člena glede na njegovo splošno besedilo ni mogoče razumeti tako, da se nanaša le na dejavnost, ki se opravlja zunaj EIB in ki je drugačna od tiste, ki jo je oseba, za katero je bilo ugotovljeno, da je invalid, opravljala v okviru tega organa, ampak da ga je treba razlagati tako, da se nanaša na opravljanje kakršne koli dejavnosti, vključno z dejavnostjo, enakovredno tisti, ki jo je ta oseba opravljala v EIB.

41

V zvezi s tem je treba na eni strani zavrniti trditev EIB, da je razlaga členov 46‑1 in 51‑1 PPPS, ki jo je podalo Splošno sodišče, protislovna, ker sta po mnenju tega organa obe določbi oblikovani na splošno, medtem ko naj bi se Splošno sodišče oprlo le na splošnost druge določbe. Kot je namreč razvidno iz točke 39 te sodbe, je v členu 51‑1 PPPS uporabljen splošni pojem „pridobitna dejavnost“, medtem ko je v členu 46‑1 tega pravilnika uporabljen izraz „naloga“, ki se, kot je razvidno iz te točke 39, sklicuje na določbe pravilnika, ki se uporabljajo za osebje določene institucije ali organa.

42

Drugič, razlaga člena 51‑1 PPPS, ki jo je podalo Splošno sodišče, je v skladu z razlago člena 46‑1 tega pravilnika, v skladu s katero se izraz „druge enakovredne naloge“ nanaša na druge naloge v EIB. Protislovno bi bilo namreč šteti, da se v skladu s členom 46‑1 PPPS za osebo ugotovi, da je invalid, ker ni zmožna opravljati svoje naloge ali enakovredne dejavnosti na splošnem trgu dela, hkrati pa priznati, da lahko ta oseba v skladu s členom 51‑1 tega pravilnika opravlja tako dejavnost.

43

Na drugem mestu je treba zavrniti trditev EIB, da razlaga pojma „invalidnost“ ustreza pomenu tega izraza v različnih nacionalnih pravnih redih, medtem ko naj bi razlaga, ki jo je podalo Splošno sodišče, ustrezala pojmu „nezmožnost za delo“ v teh pravnih redih. V zvezi s tem zadošča navesti, kot je EIB to storila v pritožbi, da so PPPS in upravni predpisi del regulativnega okvira EIB, ki je značilen zanjo in je ločen od pravil nacionalnega prava.

44

Nazadnje, čeprav dodelitev invalidske pokojnine res ustreza socialnemu cilju, ker je njegov namen zagotoviti, da lahko oseba, ki je fizično ali duševno nezmožna opravljati svoje naloge ali druge enakovredne naloge, zadovolji svoje potrebe, pa je razlaga člena 46‑1 PPPS, v skladu s katero morajo biti te druge naloge znotraj EIB, ob upoštevanju sistematike te uredbe v skladu z navedenim ciljem.

45

Učinek mehanizma iz člena 51‑1 PPPS, s katerim se invalidska pokojnina zniža, ker njen znesek, dodatek k pokojnini zaradi otrok in zaslužek iz pridobitne dejavnosti, ki jo opravlja oseba, za katero je bilo ugotovljeno, da je invalid, presega neto znesek osebnih prejemkov, ki jih je ta oseba prejemala ob ugotovitvi njene invalidnosti, je namreč prenehanje izplačevanja te invalidske pokojnine, kadar zadevna oseba ponovno začne opravljati dejavnost, katere zaslužek je vsaj enakovreden plači, ki jo je prejemala, ko je opravljala delo v EIB.

46

Namen tega mehanizma je tudi izogniti se položajem neupravičene obogatitve osebe, za katero je bilo ugotovljeno, da je invalid, in negativnim posledicam za finančno ravnovesje pokojninskega sistema EIB, na katerega se sklicuje ta organ.

47

Iz tega sledi, da s trditvami, ki jih EIB navaja v okviru prvega in četrtega dela prvega pritožbenega razloga, ni mogoče dokazati, da je Splošno sodišče pri razlagi pojma „invalidnost“ iz člena 46‑1 PPPS v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo. Prvi in četrti del tega pritožbenega razloga je treba zato zavrniti kot neutemeljena.

48

EIB z drugim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 90 do 93 izpodbijane sodbe presodilo, da so invalidske komisije, ki jih je ustanovil ta organ, pristojne le za odločanje o zmožnosti zaposlenih v EIB za delo v njej. V zvezi s tem trdi, da taka invalidska komisija poda zdravniške ugotovitve, ki jih je treba šteti za dokončne, če so bile sprejete zakonito. Naloga zdravnikov članov te komisije naj bi bila le priprava zdravniškega mnenja, ne pa odločanje o delovnem okolju.

49

EIB trdi, da člen 46‑1 PPPS ne razlikuje med invalidnostjo, ugotovljeno glede na naloge, ki so se opravljale v EIB, in invalidnostjo, ugotovljeno glede na splošni trg dela, niti ne določa stroge omejitve pristojnosti invalidskih komisij, zadolženih za preučitev zdravstvenega stanja oseb, za katere bi se lahko ugotovilo, da so invalidi.

50

Tveganje protislovja, ki ga navaja Splošno sodišče, med presojo invalidske komisije EIB in presojo, ki bi jo lahko dale invalidske komisije, ki so jih ustanovile druge institucije Unije ali nacionalni organi, naj bi bilo hipotetično. Zdravniško oceno bi lahko zaradi njene tehnične narave, če ne bi bilo novih elementov, podali tudi drugi zdravstveni strokovnjaki. Pristojnosti invalidske komisije naj ne bi bilo mogoče omejiti s tem, da obstaja možnost, da drugi zdravniki pridejo do drugačnih ugotovitev.

51

Oseba KL meni, da trditve EIB niso utemeljene.

52

Kot izhaja iz točk od 37 do 47 te sodbe, je Splošno sodišče v točki 100 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da je treba pojem „invalidnost“ v smislu člena 46‑1 PPPS in člena 11.1 upravnih predpisov razlagati tako, da se nanaša na uslužbenca EIB, za katerega je invalidska komisija, ki jo je ustanovil ta organ, ugotovila, da je nezmožen za ponovno opravljanje svojih nalog ali drugih enakovrednih nalog v tem organu.

53

Iz tega nujno izhaja, da invalidske komisije, ki jih je ustanovil navedeni organ, ki so v skladu s členom 48‑1 PPPS pristojne za ugotavljanje invalidnosti v primeru izpodbijanja, izvajajo svoja pooblastila le glede zmožnosti zadevne osebe, da izpolnjuje svoje naloge ali druge enakovredne naloge znotraj EIB.

54

Dodati je treba, da čeprav je mnenje take komisije sicer zdravniško, pa je treba pri presoji, ki jo je opravila ta komisija, kot trdi oseba KL v odgovoru na tožbo, upoštevati delovno okolje, od katerega ni mogoče ločiti nalog, ki jih mora opravljati zadevna oseba. To velja še toliko bolj, če so, kot v obravnavani zadevi, vzrok za invalidnost duševne motnje.

55

Zato je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

56

EIB s tretjim delom prvega pritožbenega razloga meni, da je Splošno sodišče v točkah od 86 do 89 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je člen 46‑1 PPPS in člen 11.1 upravnih predpisov razlagalo po analogiji s členom 78 Kadrovskih predpisov. EIB v zvezi s tem trdi, da taka razlaga po analogiji predpostavlja obstoj tesne povezave med zadevnima pravnima ureditvama na eni strani in vrzel v prvi ureditvi, ki ni združljiva s splošnim načelom prava Unije, na drugi. Splošno sodišče pa naj ne bi navajalo obstoja takih elementov.

57

Poleg tega naj člen 46‑1 PPPS ne bi razlikoval med nalogami, ki se opravljajo v EIB, in nalogami, ki se opravljajo zunaj EIB, niti naj v nasprotju s členom 78 Kadrovskih predpisov ne bi napotoval na razvrstitev notranjih nalog v tem organu. Splošno sodišče naj bi s tem, da se je oprlo na podobnosti med tema določbama, ti razliki prezrlo.

58

EIB dodaja, prvič, da dejstvo, da se zanjo po analogiji uporabi člen 78 Kadrovskih predpisov, vzbuja dvom o samostojnosti njenega „pravnega sistema“ v primerjavi z drugimi organi Unije. Drugič, položaj EIB naj bi bil drugačen od položaja institucij Unije zaradi svoje velikosti, pa tudi raznolikosti delovnih mest, ki so na voljo v tej instituciji.

59

Oseba KL izpodbija trditve EIB.

60

Kot je razvidno iz točk od 37 do 47 in 52 te sodbe, je Splošno sodišče v točki 100 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da je treba pojem „invalidnost“ v smislu člena 46‑1 PPPS in člena 11.1 upravnih predpisov razlagati tako, da se nanaša na uslužbenca EIB, za katerega je invalidska komisija, ki jo je ustanovil ta organ, ugotovila, da je nezmožen za ponovno opravljanje svojih nalog ali drugih enakovrednih nalog v tem organu.

61

Zato je treba tudi ob predpostavki, da je Splošno sodišče to ugotovitev delno napačno oprlo na razlago navedene določbe po analogiji s členom 78 Kadrovskih predpisov, kot EIB trdi v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga, ta del opredeliti za brezpredmeten.

62

Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da kadar eden od razlogov, ki jih navede Splošno sodišče, zadošča za utemeljitev izreka sodbe, napake, ki bi jih lahko vseboval drug razlog, prav tako naveden v zadevni sodbi, nikakor ne vplivajo na navedeni izrek, tako da je razlog, s katerim so navedene, brezpredmeten in ga je treba zavrniti (sodba z dne 17. oktobra 2019, Alcogroup in Alcodis/Komisija, C‑403/18 P, EU:C:2019:870, točka 53 in navedena sodna praksa).

63

V teh okoliščinah je treba tretji del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot brezpredmeten in s tem ta pritožbeni razlog v celoti.

64

EIB z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 58 do 81 izpodbijane sodbe izkrivilo dejstva, ker je menilo, da ugotovitev invalidske komisije z dne 9. novembra 2018, zdravniško izvedensko mnenje, pripravljeno v okviru te komisije, ter obrazci z dne 16. in 23. januarja 2019 skupaj pomenijo mnenje navedene komisije.

65

EIB s prvim delom tega pritožbenega razloga trdi, da v nasprotju s tem, kar je razsodilo Splošno sodišče, ugotovitev invalidske komisije z dne 9. novembra 2018 in zdravniško izvedensko mnenje, pripravljeno v okviru te komisije, ne moreta biti elementa navedenega mnenja, ker ju niso podpisali vsi člani invalidske komisije, čeprav naj bi bilo delo take komisije kolegijsko in naj bi načeloma zahtevalo, da vsak član po koncu postopka podpiše isti dokument.

66

EIB trdi, da obstaja protislovje v točki 72 izpodbijane sodbe, v skladu s katero bi lahko invalidska komisija, ne da bi opravila pregled osebe KL, 9. novembra 2018 prišla do ugotovitve, ki jo je nato 21. novembra 2018, po pregledu osebe KL, potrdil predsednik te komisije. EIB meni, da poleg tega, da je ta ugotovitev špekulativna, predsednik take komisije ne bi smel biti upravičen nadomestiti druge člane komisije pri njihovi presoji.

67

V zvezi s presojo Splošnega sodišča iz točke 66 izpodbijane sodbe, v skladu s katero drugi člani invalidske komisije niso izpodbijali vsebine zgoraj navedenih dokumentov, EIB poudarja, da so obrazce z dne 16. in 23. januarja 2019 podpisali vsi člani te komisije in zato pomenijo uradno mnenje.

68

V zvezi z drugim delom tega pritožbenega razloga EIB navaja, da ugotovitev iz točke 81 izpodbijane sodbe, da je bilo v mnenju invalidske komisije ugotovljeno, da oseba KL ni mogla več opravljati nalog v EIB, ampak je bila še vedno zmožna opravljati poklicno dejavnost na splošnem trgu dela, ni razvidna iz obrazcev, ki so jih vsi člani te komisije podpisali januarja 2019.

69

Oseba KL izpodbija trditve EIB.

70

Čeprav EIB zatrjuje, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva, iz njenih trditev izhaja, da želi z drugim pritožbenim razlogom v resnici izpodbijati pravno opredelitev ugotovitve invalidske komisije z dne 9. novembra 2018 in zdravniškega izvedenskega mnenja, ki jo je Splošno sodišče podalo v okviru te komisije. Po njenem mnenju naj ne bi šlo, kot je razsodilo Splošno sodišče, za dokumente, ki jih je treba upoštevati pri določitvi vsebine mnenja invalidske komisije, saj so samo obrazci z dne 16. in 23. januarja 2019 mnenja te komisije.

71

EIB se v zvezi s tem v bistvu opira na trditev, da prvih dokumentov niso podpisali vsi člani invalidske komisije. S tem zgolj ponavlja trditve, ki jih je navedla pred Splošnim sodiščem, ne da bi pojasnila, zakaj naj bi bilo v odgovoru Splošnega sodišča na to vprašanje, kot je naveden zlasti v točki 67 izpodbijane sodbe, napačno uporabljeno pravo.

72

Opozoriti pa je treba, da pritožba, v kateri so zgolj ponovljeni ali povzeti tožbeni razlogi in trditve, ki so bili že predstavljeni pred Splošnim sodiščem, ne da bi vsebovala navedbe, s katerimi bi se natančneje opredelila napačna uporaba prava v izpodbijani sodbi, dejansko pomeni predlog za ponovno preučitev tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, za kar pa Sodišče ni pristojno (sodba z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 45 in navedena sodna praksa).

73

Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten.

74

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba pritožbo zavrniti.

75

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da kadar pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

76

Ker je v obravnavanem primeru oseba KL predlagala, naj se EIB naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov v zvezi s pritožbo nosi tudi stroške osebe KL.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo: