–

za NJ in OZ P. Bland, SC, in M. O Donnell, BL, po pooblastilu O. Clark, solicitor,

–

za An Bord Pleanála B. Foley, SC, in S. Hughes, BL, po pooblastilu R. E. Minch, SC, in A. Whittaker, solicitor,

–

za Ireland in Attorney General M. Browne, C. Dullea, A. Joyce, agentke, skupaj z E. Egan McGrath, BL, in N. J. Traversom, SC,

–

za DBTR-SCR1 Fund, a Sub Fund of TWTC Multi-Family ICAV, A. Carroll, BL, J. Kelly, solicitor, in R. Mulcahy, SC,

–

za Evropsko komisijo C. Hermes in M. Noll-Ehlers, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(a) in člena 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 6, str. 157) ter člena 2(1) Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL 2012, L 26, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 (UL 2014, L 124, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva 2011/92).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebama NJ in OZ, na eni strani, ter An Bord Pleanála (agencija za prostorsko načrtovanje, Irska) (v nadaljevanju: agencija), Ireland (Irska) in Attorney General (generalni državni tožilec, Irska), na drugi strani, glede projekta gradnje večstanovanjskih stavb.

3

Člen 1 Direktive 2001/42, naslovljen „Cilji“, določa:

„Cilj te direktive je zagotoviti visoko raven varstva okolja in prispevati k vključevanju okoljskih vidikov v pripravljanje in sprejemanje načrtov in programov, zato da se spodbuja trajnostni razvoj, tako da se zagotovi skladno s to direktivo izvedena okoljska presoja nekaterih načrtov in programov, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje.“

4

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi:

‚načrti in programi‘ pomenijo načrte in programe, vključno s tistimi, ki jih sofinancira Evropska [s]kupnost, ter vse njihove spremembe:

[…]“

5

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Okoljska presoja v skladu s členi 4 do 9 se izvede pri načrtih in programih iz odstavkov 2 do 4, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje.

2.   Ob upoštevanju odstavka 3 se okoljska presoja izvede za vse načrte in programe,

[…]

3.   Pri načrtih in programih iz odstavka 2, ki določajo rabo majhnih območij na lokalni ravni, ter pri manjših spremembah načrtov in programov iz odstavka 2 je okoljska presoja potrebna le, kadar države članice ugotovijo, da bodo verjetno znatno vplivali na okolje.

[…]“

6

Člen 8 iste direktive, naslovljen „Odločanje“, določa:

„Okoljsko poročilo, pripravljeno na podlagi člena 5, mnenja, podana na podlagi člena 6, in izidi kakršnih koli čezmejnih posvetovanj na podlagi člena 7 se upoštevajo med pripravljanjem načrta ali progama in preden se ta sprejme ali vloži v zakonodajni postopek.“

7

Člen 2(1) Direktive 2011/92 določa:

„Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da so pred izdajo soglasja za izvedbo projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, med drugim zaradi svoje narave, velikosti ali lokacije, predmet zahteve za izdajo soglasja za izvedbo in presojo njihovih vplivov na okolje. Navedeni projekti so opredeljeni v členu 4.“

8

Člen 3(1) te direktive določa:

„Presoja vplivov na okolje na primeren način glede na vsak posamezni primer opredeli, opiše in presodi neposredne in posredne pomembne vplive projekta na naslednje dejavnike:

9

V skladu s členom 14, prvi odstavek, navedene direktive je bila z njo razveljavljena Direktiva 85/337. V skladu z drugim odstavkom tega člena se „[s]klicevanja na Direktivo [85/337] razlagajo kot sklicevanja na [Direktivo 2011/92]“.

10

Člen 15(1) Planning and Development Act 2000 (zakon iz leta 2000 o prostorskem načrtovanju in razvoju) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon iz leta 2000), določa:

„Organ za prostorsko načrtovanje je dolžan v okviru svojih pristojnosti sprejeti ukrepe, potrebne za uresničitev ciljev prostorskega načrta.“

11

Člen 28 zakona iz leta 2000, naslovljen „Ministrske smernice“, določa:

„(1)   Minister lahko kadar koli na organe za prostorsko načrtovanje naslovi smernice v zvezi z eno od njihovih funkcij na podlagi tega zakona, organi za prostorsko načrtovanje pa morajo te smernice upoštevati pri opravljanju svojih nalog.

[…]

(1C)   Ne glede na splošnost odstavka 1 lahko smernice iz tega odstavka vsebujejo posebne zahteve politike prostorskega načrtovanja, ki jih morajo organi za prostorsko načrtovanje, regionalne skupščine in [agencija] izpolnjevati pri opravljanju svojih nalog.

(2)   [Agencija] mora pri opravljanju svojih nalog po potrebi upoštevati smernice, naslovljene na organe za prostorsko načrtovanje v skladu z odstavkom 1.

[…]“

12

Del X zakona iz leta 2000, naslovljen „Presoja vplivov na okolje“, je namenjen prenosu Direktive 2011/92 v irski pravni red in zato določa pravila, ki se nanašajo na izvedbo presoje vplivov na okolje.

13

Družba DBTR-SCR1 Fund, a Sub Fund of TWTC Multi-Family ICAV (v nadaljevanju: DBTR), je 25. maja 2020 vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za projekt gradnje večstanovanjskih stavb, ki zajema 416 stanovanjskih enot, razdeljenih na pet stavb, ki naj bi imele od 2 do 16 nadstropij prostore za najemnike, skupne javne površine, prostore za varstvo otrok, poslovne prostore in dodatne prostore, na območju nekdanje opuščene tovarne, ki leži na jugu mestnega središča Dublina (Irska).

14

Glavni urbanistični inšpektor agencije je 20. avgusta 2020 predlagal, naj se zahteva zavrne.

15

Agencija je kljub temu z odločbo z dne 14. septembra 2020 zahtevano dovoljenje izdala, s pridržkom upoštevanja seznama 24 pogojev.

16

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari predložitvenemu sodišču, High Court (višje sodišče, Irska), predlagata razglasitev ničnosti te odločbe. Doseči želita tudi razglasitev neveljavnosti člena 28 zakona iz leta 2000, ker naj bi bil ta člen v nasprotju s pravom Unije.

17

Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari v zvezi s tem trdita, prvič, da je odločba z dne 14. septembra 2020 v nasprotju z Direktivo 2001/42, ker temelji na urbanistični zasnovi Strategic Development and Regeneration Area (SDRA) 12 – St Teresa’s Gardens and Environs (strateško območje za pozidavo in prenovo 12, imenovano Vrtovi sv. Tereze in okolica) (v nadaljevanju: urbanistična zasnova). Ta urbanistična zasnova naj namreč kljub zahtevam iz te direktive ne bi bila predmet okoljske presoje.

18

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so urbanistično zasnovo skupaj pripravili svetovalci družbe DBTR in Dublin City Council (mestni svet Dublina, Irska) ter da je zadnjenavedeni to zasnovo sprejel.

19

Poleg tega je bila priprava urbanistične zasnove izrecno določena v Dublin City Development Plan 2016-2022 (prostorski načrt mesta Dublin 2016–2022), ki v točki 2.2.8.1 določa, da bo „[m]estni svet Dublina na podlagi shematskih prikazov urbanističnih zasnov […] pripravil posebne usmeritve, vezane na posamezno območje, za strateška območja pozidave in prenove ter ključna središča okrožij“.

20

Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da urbanistična zasnova sicer ni zavezujoč pravni instrument, je pa izrecno predvidena z zavezujočim instrumentom, katerega priprava je določena z zakonom iz leta 2000, in sicer s prostorskim načrtom mesta Dublin 2016–2022. Poleg tega je bil ta prostorski načrt predmet okoljske presoje.

21

Nazadnje, iz predložitvene odločbe je razvidno, da je v urbanistični zasnovi predvideno, da se dovolijo projekti, ki ne bi bili v skladu z navedenim prostorskim načrtom, tako da bi od njega odstopali, zlasti glede višine stavb.

22

Drugič, zakonska obveznost iz člena 28(1C) zakona iz leta 2000, v skladu s katero mora agencija ravnati v skladu z ministrskimi smernicami, v tem primeru Urban Development and Building Heights Guidelines for Planning Authorities (december 2018) (smernice za prostorsko načrtovanje in višino stavb za organe prostorskega načrtovanja (december 2018), v nadaljevanju: smernice iz leta 2018) in zlasti s Specific Planning Policy Requirement 3 (posebna zahteva politike prostorskega načrtovanja območja št. 3, v nadaljevanju: posebna zahteva št. 3), naj bi bila v nasprotju z Direktivo 2011/92.

23

Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da so bile smernice iz leta 2018 sprejete zato, da bi se oddaljili od razvojnih modelov velike porabe energije in da bi se vzpostavila mesta z bolj mešano uporabo ter bolj dinamična in trajnejša mesta. V ta namen je v točki 3.1 teh smernic navedeno, da „[v]ladna politika določa, da je treba pri presoji posamičnih zahtev za izdajo lokacijskih dovoljenj in pritožb, višino stavb na ustreznih mestnih območjih na splošno povečati. Velja torej domneva v korist stavb z večjo višino v naših mestnih središčih ter na drugih mestnih območjih z dobrim dostopom do javnega prevoza.“

24

Predložitveno sodišče tako poudarja, da navedene smernice, ki so bile predmet okoljske presoje na podlagi Direktive 2001/42, izvirajo iz politik, ki prvenstveno, vendar ne izključno, temeljijo na vidikih, ki niso povezani z okoljem.

25

V teh okoliščinah je High Court (višje sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26

Predložitveno sodišče s prvim, drugim in tretjim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(a) in člen 3(2)(a) Direktive 2001/42 razlagati tako, da načrt spada na področje uporabe te direktive, prvič, če ga je pripravil organ na lokalni ravni v sodelovanju z nosilcem projekta, na katerega se ta načrt nanaša, in ga je ta organ sprejel, drugič, če je bil sprejet na podlagi določbe iz drugega načrta ali programa in, tretjič, če je z njim predviden projekt, ki se razlikuje od projekta, predvidenega v drugem načrtu ali programu.

27

Na prvem mestu, glede člena 2(a) Direktive 2001/42 je treba poudariti, da so v tej določbi „načrti in programi“ v smislu te direktive opredeljeni kot načrti in programi, ki izpolnjujejo dva kumulativna pogoja, navedena v njej, in sicer, na eni strani, da jih pripravi in/ali sprejme organ na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni oziroma jih pripravi organ, sprejme pa jih parlament ali vlada v zakonodajnem postopku (prvi pogoj), in na drugi strani, da se zahtevajo z zakonskimi ali drugimi predpisi (drugi pogoj) (sodba z dne 22. februarja 2022, Bund Naturschutz in Bayern, C‑300/20, EU:C:2022:102, točka 35 in navedena sodna praksa).

28

Ker je urbanistično zasnovo sprejel mestni svet Dublina, ki je organ na lokalni ravni, je treba šteti, da je ta prvi pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen.

29

V zvezi s tem dejstvo, da so to zasnovo skupaj pripravili svetovalci družbe DBTR in mestni svet Dublina, ni upoštevno, saj mora zasnovo v skladu z besedilom navedenega prvega pogoja „izdelati in/ali sprejeti organ na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni“.

30

V zvezi z drugim pogojem, navedenim v točki 27 te sodbe, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba za načrte in programe, katerih sprejetje je urejeno z nacionalnimi zakoni ali predpisi, ki določajo organe, ki so pristojni za njihovo sprejetje, in postopek njihove priprave, šteti, da „se zahtevajo“ v smislu Direktive 2001/42 in za njeno uporabo. Tako je treba glede na cilj člena 2(a) Direktive 2001/42, ki je zagotoviti visoko raven varstva okolja, in za ohranitev polnega učinka tega člena šteti, da se načrt ali program „zahteva“, če v nacionalnem pravu obstaja posebna pravna podlaga, ki pristojnim organom dovoljuje njegovo sprejetje, tudi če to sprejetje ni obvezno (sodba z dne 22. februarja 2022, Bund Naturschutz in Bayern, C‑300/20, EU:C:2022:102, točka 37 in navedena sodna praksa).

31

Ker se ta določba ne nanaša le na načrte in programe, ki se zahtevajo ali urejajo z zakonskimi ali drugimi predpisi, ampak tudi na tiste, ki se zahtevajo ali urejajo z upravnimi določbami, je treba navedeno določbo razlagati tako, da se načeloma nanaša tudi na načrte, sprejete na podlagi pravne podlage, določene v drugem načrtu, kot je v obravnavanem primeru prostorski načrt mesta Dublin 2016–2022.

32

Kot v bistvu trdi Evropska komisija, če bi bili načrti in programi, ki so jih sprejeli organi na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, kot je ta prostorski načrt, načeloma izključeni iz pojma „zakoni ali drugi predpisi“ v smislu člena 2(a) Direktive 2001/42, bi se države članice lahko zlahka izognile obveznosti okoljske presoje s tem, da bi v načrtu ali programu na primer predvidele, da bodo nekateri elementi okvira, ki naj bi bili opredeljeni v tem načrtu ali programu, določeni v drugem dokumentu.

33

Poleg tega, kot poudarjata tožeči stranki iz postopka v glavni stvari, je v skladu s členom 15(1) zakona iz leta 2000 naloga organov prostorskega načrtovanja, da v okviru svojih pristojnosti sprejmejo ukrepe, potrebne za uresničitev ciljev prostorskega načrta.

34

Glede na ugotovitve, navedene v točkah od 30 do 32 te sodbe, bi lahko načrt, sprejet na podlagi pravne podlage, določene v načrtu, kot je prostorski načrt mesta Dublin 2016–2022, pomenil načrt, katerega sprejetje je urejeno z zakoni ali drugimi predpisi v smislu člena 2(a) Direktive 2001/42, ob upoštevanju člena 15(1) zakona iz leta 2000 pa tudi načrt, ki se zahteva s takimi določbami.

35

Vendar mora predložitveno sodišče preveriti, ali je mogoče šteti, da je bila urbanistična zasnova sprejeta na podlagi določbe prostorskega načrta mesta Dublin 2016–2022, navedene v točki 19 te sodbe.

36

Na drugem mestu, v zvezi s členom 3(2)(a) Direktive 2001/42 je treba opozoriti, da je treba v skladu s to določbo okoljsko presojo opraviti za vse načrte in programe, ki izpolnjujejo dva kumulativna pogoja, in sicer, da so pripravljeni za sektorje iz te določbe (prvi pogoj) ter da opredeljujejo okvir za prihodnja soglasja za izvedbo projektov iz prilog I in II k Direktivi 2011/92 (drugi pogoj).

37

Ker se urbanistična zasnova nanaša na sektorje prostorskega načrtovanja in/ali rabe zemljišč in ker so ti sektorji navedeni v členu 3(2)(a) Direktive 2001/42, se zdi prvi pogoj iz te določbe izpolnjen.

38

V zvezi z drugim pogojem iz navedene določbe je treba opozoriti, da se pojem „načrti in programi“ nanaša na vsak akt, ki z opredelitvijo pravil in postopkov nadzora, ki veljajo za zadevni sektor, določa velik nabor meril in pogojev za odobritev in izvedbo enega ali več projektov, za katere je verjetno, da bodo znatno vplivali na okolje (sodba z dne 22. februarja 2022, Bund Naturschutz in Bayern, C‑300/20, EU:C:2022:102, točka 60 in navedena sodna praksa).

39

Poleg tega je Sodišče je že večkrat presodilo, da pojem „načrti in programi“ ne vključuje samo njihove priprave, temveč tudi njihovo spremembo, s čimer se želi zagotoviti okoljska presoja zahtev, ki bodo verjetno znatno vplivale na okolje (sodba z dne 12. junija 2019, CFE, C‑43/18, EU:C:2019:483, točka 71 in navedena sodna praksa).

40

V skladu s členom 3(3) Direktive 2001/42 ta pojem načeloma vključuje tudi manjše spremembe načrtov in programov iz tega člena 3(2). Namreč, glede, med drugim, takih manjših sprememb morajo države članice ugotoviti, ali bodo te verjetno znatno vplivale na okolje.

41

Tako mora navedeni pojem nujno vključevati tudi akte, ki brez spremembe načrta ali programa vseeno omogočajo odstopanje od nekaterih elementov okvira, v katerem bo izvajanje projektov, naštetih v prilogah I in II k Direktivi 2011/92, mogoče odobriti v prihodnje, kot je opredeljeno v tem načrtu ali programu.

42

V skladu s členom 1 Direktive 2001/42 je cilj te direktive zagotoviti visoko raven varstva okolja in prispevati k vključevanju okoljskih vidikov v pripravljanje in sprejemanje načrtov in programov, zato da se spodbuja trajnostni razvoj, tako da se zagotovi, da je v skladu s to direktivo izvedena okoljska presoja nekaterih načrtov in programov, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje.

43

Ta cilj pa bi bil ogrožen, če bi bilo mogoče odstopiti od okvira, določenega v načrtu ali programu, za katerega je bila opravljena okoljska presoja v smislu Direktive 2001/42 in je bil pripravljen tako, da se v skladu s členom 8 te direktive upoštevajo spoznanja, ki izhajajo iz te presoje, ne da bi za tako odstopanje veljala vsaj obveznost, ki izhaja iz člena 3(3) navedene direktive, da se ugotovi, ali lahko to odstopanje znatno vpliva na okolje.

44

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je bila pred sprejetjem urbanistične zasnove prihodnja ureditev območja iz postopka v glavni stvari predmet prostorskega načrta mesta Dublin 2016‐2022 in okvirnega prostorskega načrta, ki ga je julija 2017 sprejel mestni svet Dublina in katerega cilj je bil, kot je razvidno iz njegovega besedila, „zahteve in načela [tega prostorskega načrta mesta Dublin 2016–2022] izraziti v ureditvi in razvoju [območja iz postopka v glavni stvari]“.

45

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, prvič, da medtem ko je ta okvirni načrt vseboval predlog parka v velikosti 0,2 hektara na tem območju, je bila v urbanistični zasnovi predvidena ukinitev tega javnega prostora.

46

Drugič, to sodišče poudarja, da čeprav urbanistična zasnova formalno ne spreminja prostorskega načrta mesta Dublin 2016–2022 , je v njej predvidena dopustitev projektov, ki niso v skladu s tem prostorskim načrtom, in bi v resnici pomenila odstopanje od tega načrta, ker je v njej izrecno predviden drugačen nabor projektov, zlasti z vidika višine stavb.

47

Take elemente je mogoče analizirati tako, da je urbanistična zasnova načrt ali program, ki spada na področje uporabe Direktive 2001/42, razen če se po potrebi šteje, da ti elementi izhajajo že iz drugih aktov, ki so bili predmet okoljske presoje v smislu te direktive, kot so smernice iz leta 2018.

48

Vendar predložitveno sodišče ugotavlja tudi, da urbanistična zasnova ni „sama po sebi zavezujoča“.

49

Opozoriti pa je treba, da v skladu s sodno prakso določbe, ki so povsem informativne, ne izpolnjujejo drugega pogoja iz člena 3(2)(a) Direktive 2001/42. Za izpolnitev tega pogoja morajo biti zavezujoče vsaj za organe, pristojne za odobritev izvedbe projekta (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, A in drugi (Vetrne elektrarne v občinah Aalter in Nevele), C‑24/19, EU:C:2020:503, točki 76 in 77).

50

Le zavezujoči akti lahko namreč omejijo manevrski prostor, ki ga imajo ti organi, in tako izključijo podrobna pravila za izvajanje projektov, ki so lahko ugodnejša za okolje, zaradi česar morajo biti taki akti predmet okoljske presoje v smislu Direktive 2001/42.

51

Iz tega sledi, da bi bilo treba le v primeru, da bi urbanistična zasnova na podlagi irskega prava zavezovala organ, pristojen za izdajo soglasja za projekt iz postopka v glavni stvari, in sicer v obravnavanem primeru agencijo, kar mora preveriti predložitveno sodišče, ugotoviti – s pridržkom, navedenim v točki 47 te sodbe – da ta zasnova spada na področje uporabe Direktive 2001/42 in da bi torej zanjo morala veljati vsaj obveznost, ki jo imajo države članice v skladu s členom 3(3) te direktive, da ugotovijo, ali bo projekt verjetno znatno vplival na okolje.

52

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo, drugo in tretje vprašanje odgovoriti tako, da je treba člen 2(a) ter člen 3(2) in (3) Direktive 2001/42 razlagati tako, da načrt spada na področje uporabe te direktive, prvič, če ga je pripravil organ na lokalni ravni v sodelovanju z nosilcem projekta, na katerega se ta načrt nanaša, in ga je ta organ sprejel, drugič, če je bil sprejet na podlagi določbe iz drugega načrta ali programa in, tretjič, če določa projekt, ki se razlikuje od projekta, predvidenega v drugem načrtu ali programu, vendar pod pogojem, da je vsaj zavezujoč za organe, pristojne za odobritev izvedbe projektov.

53

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2011/92 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero morajo pristojni organi države članice, kadar se odločijo odobriti izvedbo projekta ali ne, ravnati v skladu s smernicami, ki zahtevajo, če je mogoče, povečanje višine stavb in ki so bile predmet okoljske presoje na podlagi Direktive 2001/42.

54

V obravnavanem primeru tožeči stranki iz postopka v glavni stvari agenciji očitata, da je v odločbi z dne 14. septembra 2020 upoštevala smernice iz leta 2018.

55

Kot je razvidno iz točke 23 te sodbe, je namen teh smernic v bistvu povečati višino stavb na nekaterih mestnih območjih. V tem okviru je v njih določena posebna zahteva št. 3, ki določa:

„Posebna zahteva politike prostorskega načrtovanja določa:

lahko organ za prostorsko načrtovanje ta projekt odobri, čeprav bi posebni cilji upoštevnega prostorskega načrta ali lokalnega prostorskega načrta morda določali drugače.

[…]“

56

Poleg tega morajo organi za prostorsko načrtovanje na podlagi člena 28(1C) zakona iz leta 2000 pri opravljanju svojih nalog spoštovati posebne zahteve, kot je ta posebna zahteva št. 3.

57

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da lahko v pravnem redu države članice obstajajo pravila ali zahteve, katerih spoštovanje je odvisno od zasnove projektov, ki spadajo pod Direktivo 2011/92, in v katerih se lahko po potrebi izključijo nekatere možnosti, tudi tiste, ki so v okoliščinah posameznega primera ugodnejše za okolje.

58

Zato je bila sprejeta Direktiva 2001/42, kot je razvidno iz pripravljalnih dokumentov za to direktivo. Iz predloga direktive Sveta o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (COM(96) 511 final) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1997, zvezek 129, str. 14) je namreč razvidno, da je bilo sprejetje Direktive 2001/42 utemeljeno zlasti s tem, da se je z uporabo Direktive 85/337 pokazalo, da so bili ob presoji projektov znatni vplivi na okolje že ugotovljeni na podlagi predhodnih ukrepov prostorskega načrtovanja in da zato – čeprav je bilo mogoče te vplive preučiti v okviru te presoje – teh vplivov ni bilo več mogoče v celoti upoštevati pri odobritvi zadevnega projekta, tako da se je izkazalo, da je take vplive bolj preudarno presojati v času pripravljalnih ukrepov in jih upoštevati v tem okviru.

59

V obravnavanem primeru pa so bile smernice iz leta 2018, kot je razvidno iz točke 24 te sodbe, predmet okoljske presoje v smislu Direktive 2001/42.

60

Drugič, po eni strani je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da je v teh smernicah poudarjeno, da se „[z]aradi podpore predlogom […] lahko zahtevajo posebne presoje in te presoje lahko vključujejo […] upoštevne zahteve z vidika presoje vplivov na okolje, vključno s [strateško presojo vplivov na okolje v smislu Direktive 2001/42], [presojo vplivov na okolje v smislu Direktive 2011/92], ustrezno presojo [v smislu Direktive 92/43] in po potrebi presojo okoljskega vpliva“.

61

Po drugi strani pa se ne zdi, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, da bi obveznost, določena v členu 28(1C) zakona iz leta 2000, in sicer da morajo organi za prostorsko načrtovanje upoštevati posebne zahteve na področju politike načrtovanja, ki so morebiti vsebovane v smernicah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, lahko na kakršen koli način vplivala na obveznosti, ki jih imajo pristojni irski organi na podlagi dela X tega zakona, ki je namenjen prenosu Direktive 2011/92 v irsko pravo, in zlasti na obveznost iz člena 3(1) te direktive, da se na primeren način glede na vsak posamezen primer opredelijo, opišejo in presodijo neposredni in posredni pomembni vplivi projekta na vse dejavnike, naštete v zadnjenavedeni določbi.

62

Dodati je treba, da se vsekakor zdi, da iz besedila posebne zahteve št. 3, ki določa, da organ za prostorsko načrtovanje „lahko“ odobri projekt, izhaja, da ta zahteva ni absolutna in torej ne nalaga povečanja višine stavb glede na višino, ki je morebiti predvidena v veljavnem prostorskem načrtu, kar pa mora vsekakor prav tako preveriti predložitveno sodišče.

63

Glede na zgoraj navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2011/92 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero morajo pristojni organi države članice, kadar se odločijo odobriti izvedbo projekta ali ne, ravnati v skladu s smernicami, ki zahtevajo, če je mogoče, povečanje višine stavb in ki so bile predmet okoljske presoje na podlagi Direktive 2001/42.

64

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo: