–

za M. B., U. B. in M. B. J. Tomaszewska, radca prawny,

–

za X S.A. Ł. Hejmej, M. Przygodzka in A. Szczęśniak, adwokaci,

–

za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,

–

za Evropsko komisijo M. Brauhoff in N. Ruiz García, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in člena 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. B., U. B. in M. B. na eni strani ter družbo X S.A. na drugi glede posledic ugotovitve neveljavnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, sklenjene med temi strankami.

3

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

4

Člen 7(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

5

M. B., U. B. in B. so 4. junija 2007 kot potrošniki s pravno prednico X, banko, sklenili pogodbo o hipotekarnem kreditu za obdobje 360 mesecev in v znesku 339.881,92 poljskih zlotov (PLN), indeksiranem v tuji valuti, in sicer v švicarskem franku (CHF).

6

V skladu z določili te pogodbe so bili mesečni obroki in preostali dolgovani znesek iz naslova tega kredita izračunani v švicarskih frankih, plačevali pa so se v poljskih zlotih po prodajnem tečaju CHF–PLN, ki je veljal za vsakega od teh mesečnih obrokov.

7

Kreditojemalci pred predložitvenim sodiščem trdijo, da so pogoji navedene pogodbe, ki se nanašajo na ta mehanizem indeksacije, nepošteni, ker je banka ob neobstoju posebnih pravil, določenih v isti pogodbi, menjalni tečaj, uporabljen za izračun mesečnih obrokov kredita, določila enostransko.

8

Zato so M. B., U. B. in M. B. zahtevali odpravo teh pogodbenih pogojev in trdili, da je treba mesečne obroke izračunati v poljskih zlotih in z obrestno mero na podlagi LIBOR. V zvezi s tem so pojasnili, da se strinjajo z ugotovitvijo neveljavnosti pogodbe s strani predložitvenega sodišča.

9

Navedeno sodišče na eni strani meni, da bi bilo treba pogoje v zvezi z zadevnim mehanizmom indeksacije zaradi njihove nepoštenosti razglasiti za nične. Na drugi strani, ker zadevna kreditna pogodba brez teh pogojev ne more več obstajati, naj bi moralo ugoditi predlogu potrošnikov za ugotovitev neveljavnosti kreditne pogodbe.

10

Tako naj bi bila, prvič, ugotovitev neveljavnosti te pogodbe kljub škodljivim učinkom, ki iz tega izhajajo za potrošnike, neizogibna.

11

Predložitveno sodišče poudarja, da so v skladu s sodbo z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi (od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936), učinki ničnosti pogodbe določeni izključno z nacionalnim pravom. V obravnavanem primeru naj bi se uporabljale splošne določbe pogodbenega prava. Vendar predložitveno sodišče poudarja, da preudarki glede varstva potrošnikov in odvračanja prodajalcev ali ponudnikov v zvezi z uporabo nepoštenih pogojev, ki so značilni za Direktivo 93/13, niso upoštevni za veljavne nacionalne določbe, v skladu s katerimi pogodbene stranke v enakih delih nosijo izgube, ki so posledica ugotovitve neveljavnosti pogodbe. Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari naj bi tako izgubile varstvo, ki ga uživajo na podlagi te direktive.

12

Drugič, predložitveno sodišče, ki opozarja, da je Sodišče v sodbi z dne 29. aprila 2021, Bank BPH (C‑19/20, EU:C:2021:341), razsodilo, da ugotovitev neveljavnosti pogodbe zaradi obstoja nepoštenih pogojev ni odvisna od izrecne potrošnikove zahteve v tem smislu, temveč je predmet objektivne uporabe meril, določenih v nacionalnem pravu, s strani nacionalnega sodišča, se sprašuje, ali mora sámo ugotoviti posledice neveljavnosti pogodbe za položaj potrošnika ali pa se mora v zvezi s tem omejiti na elemente, ki so mu jih v zvezi s tem predložile tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, kot se to od njega zahteva s poljskim procesnim pravom.

13

Tretjič, predložitveno sodišče šteje, da je za spor, o katerem odloča, značilno, da v nacionalnem pravu ni ustreznih dispozitivnih določb, kar naj bi nujno vodilo do ugotovitve neveljavnosti pogodbe in ustvarilo neugodne učinke za potrošnika. To sodišče zato meni, da ne glede na to, kako bo odločilo, eden od ciljev Direktive 93/13 ne bi bil dosežen. Namreč, bodisi bo v škodo cilja zagotavljanja odvračilnega učinka za prodajalca ali ponudnika odpravilo pomanjkljivosti pogodbe, ki so posledica ničnosti nepoštenih pogojev, bodisi bo za neveljavno razglasilo celotno pogodbo in potrošnika izpostavilo škodljivim posledicam.

14

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla Warszawy-Woli w Warszawie I Wydział Cywilny (okrožno sodišče v Varšavi – Wola, prvi civilni oddelek, Poljska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

15

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da morajo v primeru, da se zaradi nepoštenosti enega od pogojev pogodbe, sklenjene med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ugotovi neveljavnost te pogodbe, učinke te neveljavnosti urediti države članice s svojim nacionalnim pravom, ne glede na varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno s to direktivo.

16

Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (sodba z dne 2. decembra 2021, Vodafone Kabel Deutschland, C‑484/20, EU:C:2021:975, točka 19 in navedena sodna praksa).

17

Prvič, v skladu s členom 6(1) Direktive 93/13 „[d]ržave članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika“.

18

Ta določba sama ne določa meril, ki bi urejala možnost, da pogodba še naprej obstaja brez nepoštenih pogojev, ampak prepušča, da se ta merila ob spoštovanju prava Unije določijo v nacionalnem pravnem redu. Tako morajo države članice v svojem nacionalnem pravu opredeliti podrobna pravila, v okviru katerih se poda ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja in se konkretni pravni učinki te ugotovitve materializirajo. Vsekakor mora taka ugotovitev omogočiti vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če ne bi bilo tega nepoštenega pogoja (sodba z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 84).

19

Poleg tega je odgovor na vprašanje, od kdaj učinkuje ugotovitev neveljavnosti pogodbe iz postopka v glavni stvari, odvisen, kot je v bistvu pojasnjeno v členu 6(1) Direktive 93/13, izključno od nacionalnega prava, če je zagotovljeno varstvo, ki ga potrošnikom jamčijo določbe Direktive 93/13 (sodba z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 88).

20

Natančneje, ureditev varstva, ki ga potrošnikom zagotavlja Direktiva 93/13, z nacionalnim pravom ne sme spremeniti obsega in torej vsebine tega varstva ter tako ogroziti krepitve učinkovitosti tega varstva s sprejetjem enotnih pravil glede nepoštenih pogojev (sodba z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 65).

21

Drugič, glede na poseben kontekst, v katerega je umeščen člen 6(1) Direktive 93/13, katerega določbe se nanašajo na varstvo potrošnikov pred uporabo nepoštenih pogojev, je Sodišče imelo priložnost razsoditi, da varstvo, ki ga zagotavlja ta direktiva, ne more biti omejeno zgolj na čas izvršitve pogodbe, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, ampak velja tudi po izvršitvi te pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2020, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Société Générale, C‑698/18 in C‑699/18, EU:C:2020:537, točka 73).

22

Tako morajo v primeru, da se zaradi nepoštenosti enega od pogojev pogodbe, sklenjene med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ugotovi neveljavnost te pogodbe, učinke te neveljavnosti urediti države članice s svojim nacionalnim pravom v skladu z varstvom, ki ga Direktiva 93/13 daje potrošniku, zlasti tako, da zagotovijo vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če tega nepoštenega pogoja ne bi bilo.

23

Tretjič, ta ugotovitev je podprta s cilji, ki jim sledi Uredba št. 93/13.

24

Tako je na eni strani prvi in takojšnji cilj te direktive zavarovati potrošnika in vzpostaviti ravnotežje med strankama (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 72).

25

Zlasti je treba pogodbeni pogoj, ki je ugotovljen za nepoštenega, šteti za neobstoječega, tako da za potrošnika ne more imeti učinka, s čimer se vzpostavi pravni in dejanski položaj, v katerem bi potrošnik bil, če tega pogoja ne bi bilo (sodba z dne 14. marca 2019, Dunai, C‑118/17, EU:C:2019:207, točka 41).

26

Na drugi strani Direktiva 93/13 sledi tudi drugemu cilju iz člena 7 Direktive 93/13, ki se dolgoročno nanaša na preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev s strani prodajalcev ali ponudnikov. Tako že sama nepogojna neuporaba takih nepoštenih pogojev za potrošnika učinkuje odvračilno na prodajalce ali ponudnike glede uporabe takih pogojev (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 68).

27

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče pojasnjuje, da bi se morale na podlagi določb nacionalnega prava, ki bi jih moralo uporabiti za določitev učinkov ugotovitve neveljavnosti pogodbe, izgube, ki so posledica te neveljavnosti, enakovredno porazdeliti med tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in X.

28

Vendar bi bila taka posledica v delu, v katerem bi bilo z njo ogroženo varstvo, ki je z Direktivo 93/13 priznano potrošnikom po ugotovitvi neveljavnosti pogodbe, v nasprotju s cilji, navedenimi v točkah od 23 do 26 te sodbe.

29

Najprej, uporaba določb nacionalnega prava naj namreč v skladu s pojasnili predložitvenega sodišča ne bi omogočala zagotovitve vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošniki bili, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, s čimer bi bil ogrožen cilj varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 93/13.

30

Dalje, če varstva, ki ga zagotavlja Direktiva 93/13, ne bi bilo, bi uporaba določb nacionalnega prava, v skladu s katerimi se izgube enakovredno porazdelijo med strankama, prispevala k odpravi odvračilnega učinka, ki ga ima nepogojna neuporaba takih nepoštenih pogojev za potrošnika, saj bi te določbe z omejevanjem obveznosti vračila zneskov, neupravičeno prejetih na podlagi teh pogojev, navsezadnje lahko koristile prodajalcem ali ponudnikom.

31

Nazadnje, taka razlaga ni omajana s sodbo z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi (od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936), ki jo navaja predložitveno sodišče.

32

Zadostuje namreč opozoriti, da je Sodišče v točki 73 te sodbe navedlo, da vprašanje opredelitve dejstev za namene prava o nepogodbeni odgovornosti ne spada na področje uporabe Direktive 93/13, ampak na področje nacionalnega prava. V obravnavani zadevi pa iz predložitvene odločbe ni razvidno, da spor o glavni stvari spada na področje nepogodbene odgovornosti, saj želi predložitveno sodišče izvedeti, ali se varstvo, zagotovljeno s to direktivo, še naprej lahko uporablja v fazi učinkov ugotovitve neveljavnosti pogodbe, ki vsebuje nepoštene pogoje.

33

Glede na zgoraj navedene okoliščine je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da morajo v primeru, da se zaradi nepoštenosti enega od pogojev pogodbe, sklenjene med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ugotovi neveljavnost te pogodbe, učinke te neveljavnosti urediti države članice s svojim nacionalnim pravom v skladu z varstvom, ki ga ta direktiva daje potrošniku, zlasti tako, da zagotovijo vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če tega nepoštenega pogoja ne bi bilo.

34

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da lahko nacionalno sodišče zaradi obstoja nepoštenega pogoja, brez katerega pogodba pravno ne more več obstajati, po uradni dolžnosti preuči premoženjsko stanje potrošnika, ki je zahteval ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ki ga veže s prodajalcem ali ponudnikom, in predlogu tega potrošnika nasprotuje, če lahko zaradi ugotovitve neveljavnosti te pogodbe za potrošnika nastanejo posebej škodljive posledice.

35

Prvič, Sodišče je v bistvu razsodilo, da tako besedilo člena 6(1) Direktive 93/13 kot zahteve v zvezi s pravno varnostjo gospodarskih dejavnosti dajejo podlago za objektivni pristop pri razlagi te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 56).

36

Na podlagi člena 7(1) te direktive države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.

37

Drugič, opozoriti je treba, da sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo 93/13, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik in na vsebino katerih ne more vplivati (sodba z dne 7. decembra 2017, Banco Santander, C‑598/15, EU:C:2017:945, točka 36 in navedena sodna praksa).

38

Vendar se ta sistem varstva ne uporabi, če potrošnik temu nasprotuje. Ta lahko, potem ko ga je nacionalno sodišče obvestilo, ne uveljavlja nepoštenosti in nezavezujoče narave pogoja, s čimer poda svobodno in informirano soglasje k zadevnemu pogoju (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 95).

39

V zvezi s tem mora nacionalno sodišče zato, da lahko potrošnik poda svobodno in informirano soglasje, v okviru nacionalnih postopkovnih pravil in ob upoštevanju načela pravičnosti v civilnih postopkih strankam objektivno in izčrpno navesti pravne posledice, ki jih lahko povzroči odprava nepoštenega pogoja, in to ne glede na to, ali jih zastopa poklicni pooblaščenec ali ne (sodba z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 97).

40

Taka informacija je še toliko pomembnejša, kadar lahko neuporaba nepoštenega pogoja povzroči ugotovitev neveljavnosti celotne pogodbe, zaradi katere bi bil potrošnik morda izpostavljen restitucijskim zahtevkom (sodba z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 98).

41

Vendar je Sodišče razsodilo, da je za presojo posledic za položaj potrošnika, ki so nastale zaradi neveljavnosti pogodbe v celoti, odločilna volja, ki jo je potrošnik v zvezi s tem izrazil (sodba z dne 3. oktobra 2019, Dziubak, C‑260/18, EU:C:2019:819, točka 56).

42

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari zahtevale ugotovitev neveljavnosti kreditne pogodbe, ki jih veže z družbo X.

43

Ker je predložitveno sodišče potrošnike objektivno in izčrpno obvestilo o pravnih posledicah in posebej škodljivih ekonomskih posledicah, ki bi jih lahko zanje imela ugotovitev neveljavnosti pogodbe, to sodišče po tem, ko se je seznanilo z njihovo voljo, da se ugotovi neveljavnost pogodbe, ne more nasprotovati njihovemu odstopu od varstva, ki jim je dano s to direktivo.

44

Poleg tega glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 38 do 41 te sodbe, varstvo potrošnika, ki se izvaja z Direktivo 93/13, nacionalnemu sodišču ne more omogočiti, da zaradi obstoja nepoštenega pogoja brez vsakršne pristojnosti, ki bi mu bila v zvezi s tem priznana v nacionalnem pravu, po uradni dolžnosti preuči premoženjsko stanje potrošnika, ki je zahteval ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ki ga veže s prodajalcem ali ponudnikom, da bi ugotovilo, ali lahko zaradi take ugotovitve neveljavnosti za potrošnika nastanejo posebej škodljive posledice.

45

Glede na zgornje ugotovitve je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da nacionalno sodišče na eni strani zaradi obstoja nepoštenega pogoja, brez katerega pogodba pravno ne more več obstajati, brez vsakršne pristojnosti, ki bi mu bila v zvezi s tem priznana v nacionalnem pravu, po uradni dolžnosti preuči premoženjsko stanje potrošnika, ki je zahteval ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ki ga veže s prodajalcem ali ponudnikom, čeprav lahko zaradi te ugotovitve neveljavnosti za potrošnika nastanejo posebej škodljive posledice, in na drugi strani ugotovitev navedene neveljavnosti zavrne, kadar je potrošnik to izrecno zahteval po tem, ko je bil objektivno in izčrpno obveščen o pravnih posledicah in posebej škodljivih ekonomskih posledicah, ki bi jih ta ugotovitev neveljavnosti lahko imela zanj.

46

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko nacionalno sodišče, potem ko ugotovi nepoštenost pogoja pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, pomanjkljivosti, ki nastanejo zaradi odprave nepoštenega pogoja iz te pogodbe, odpravi z uporabo določbe nacionalnega prava, ki ni dispozitivna določba.

47

Evropska komisija dvomi o dopustnosti tega vprašanja, ki naj bi bilo hipotetično. Trdi namreč, da če bi Sodišče razsodilo, da mora nacionalno sodišče, kadar odprava nepoštenega pogoja povzroči neveljavnost pogodbe, ki prodajalca ali ponudnika veže s potrošnikom, tega potrošnika objektivno in izčrpno obvestiti o pravnih in dejanskih posledicah, ki izhajajo iz ugotovitve te neveljavnosti, ne da bi lahko po uradni dolžnosti preučilo premoženjsko stanje potrošnika, ki je to ugotovitev zahteval, in nasprotovalo njegovi volji, da se ugotovi neveljavnost pogodbe, na tretje vprašanje ne bi bilo treba odgovoriti. Poleg tega je iz predložitvene odločbe razvidno, da je potrošnik dal soglasje, da se, če je to primerno, ugotovi neveljavnost pogodbe v celoti.

48

V zvezi s tem je treba navesti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča namen predloga za sprejetje predhodne odločbe ni oblikovanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, ampak dejanska potreba po učinkoviti rešitvi spora, ki se nanaša na pravo Unije (sodba z dne 31. maja 2018, Confetra in drugi, C‑259/16 in C‑260/16, EU:C:2018:370, točka 63 in navedena sodna praksa).

49

Ugotoviti je treba, da čeprav je iz predložitvene odločbe razvidno, da so v sporu o glavni stvari potrošniki dali soglasje za ugotovitev neveljavnosti pogodbe, v tej odločbi ni navedeno, ali je bilo to soglasje dano po tem, ko so bili zadevni potrošniki objektivno in izčrpno obveščeni o pravnih posledicah in o posebej škodljivih ekonomskih posledicah, ki jih ima lahko ta ugotovitev neveljavnosti zanje.

50

V zvezi s tem je treba navesti, da predložitveno sodišče še ni odločilo o predlogu za ugotovitev neveljavnosti pogodbe, zlasti zaradi vprašanj o obsegu informacij, ki jih mora dati potrošnikom, zato ni mogoče šteti, da je vprašanje, ali lahko, če te neveljavnosti ne bi bilo treba ugotoviti, pomanjkljivosti, ki so nastale iz odprave nepoštenega pogoja, odpravi z uporabo določbe nacionalnega prava, ki ni dispozitivna določba, hipotetično.

51

Tretje vprašanje je zato dopustno.

52

V skladu s členom 6(1) Direktive 93/13 mora nacionalno sodišče izključiti uporabo nepoštenih pogojev, zato da ti ne bi imeli zavezujočih učinkov za potrošnika, razen če ta temu nasprotuje. Vendar mora pogodba še naprej obstajati, načeloma brez kakršne koli druge spremembe, kot je ta, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je v skladu s pravili nacionalnega prava taka kontinuiteta pogodbe pravno mogoča (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 29 in navedena sodna praksa).

53

Zato nacionalno sodišče, kadar ugotovi ničnost nepoštenega pogoja v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, pogodbe ne sme dopolniti, tako da spremeni vsebino tega pogoja (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 30 in navedena sodna praksa).

54

Sodišče je namreč menilo, da če bi nacionalno sodišče smelo spremeniti vsebino nepoštenih pogojev v taki pogodbi, bi taka možnost lahko ogrozila uresničitev dolgoročnega cilja iz člena 7 Direktive 93/13. Ta pristojnost bi prispevala k temu, da bi se za prodajalce ali ponudnike odpravil odvračilni učinek, ki ga ima nepogojna neuporaba takih nepoštenih pogojev za potrošnika, ker bi ti prodajalci ali ponudniki te pogoje še naprej poskušali uporabljati, če bi vedeli, da lahko nacionalno sodišče, če bo ugotovilo njihovo ničnost, pogodbo vseeno dopolni v potrebnem obsegu tako, da se zaščiti interes teh prodajalcev ali ponudnikov (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 31 in navedena sodna praksa).

55

Sodišče je, nasprotno, v položaju, v katerem pogodba, sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, razsodilo, da člen 6(1) Direktive 93/13 ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče – v položajih, v katerih ga ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja zavezuje k temu, da ugotovi ničnost celotne pogodbe, s čimer potrošnika izpostavi posebej škodljivim posledicam, tako da bi bil ta zaradi tega kaznovan – ob uporabi načel pogodbenega prava nepošteni pogoj odpravi in ga nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 32 in navedena sodna praksa).

56

Vendar je Sodišče prav tako razsodilo, da člen 6(1) Direktive 93/13 nasprotuje temu, da se pomanjkljivosti pogodbe, ki so nastale zaradi odprave nepoštenih pogojev iz te pogodbe, odpravijo le na podlagi splošnih nacionalnih določb – ki niso bile predmet posebne presoje zakonodajalca za vzpostavitev ravnovesja med vsemi pravicami in obveznostmi sopogodbenikov in za katere zato domneva, da niso nepoštene, ne velja – ki določajo, da se učinki, izraženi v pravnem aktu, dopolnijo zlasti z učinki, ki izhajajo iz načela pravičnosti ali poslovnih običajev, ki niso niti dispozitivne določbe niti določbe, ki se uporabljajo, če se pogodbene stranke tako dogovorijo (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 35 in navedena sodna praksa).

57

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče navaja, da določbe nacionalnega prava, ki jih namerava uporabiti, niso dispozitivne določbe v smislu zgoraj navedene sodne prakse Sodišča. Glede na okoliščine, da v sporu o glavni stvari zadevna kreditna pogodba ne more obstajati brez odpravljenih pogojev, da ni dispozitivnih določb nacionalnega prava in da bi bila ugotovitev neveljavnosti pogodbe posebej škodljiva za potrošnike, se to sodišče sprašuje, kateremu od ciljev Direktive 93/13, in sicer varstvu potrošnikov pred posebej škodljivimi posledicami neveljavnosti pogodbe na eni strani ali odvračanju prodajalcev ali ponudnikov od uporabe nepoštenih pogojev na drugi strani, bi bilo treba dati prednost.

58

V zvezi s tem je Sodišče, ki se je ukvarjalo z istim vprašanjem, že razsodilo, da namen Direktive 93/13 ni predlaganje enotnih rešitev glede posledic, ki jih je treba izpeljati iz ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja. Ker nepošteni pogoji v skladu s členom 6(1) Direktive 93/13 za potrošnike niso zavezujoči, je tako ta cilja, odvisno od primera in nacionalnega pravnega okvira, mogoče uresničiti s preprosto neuporabo zadevnega nepoštenega pogoja za potrošnika ali – če pogodba brez tega pogoja ne bi mogla več obstajati – z nadomestitvijo tega pogoja z dispozitivnimi določbami nacionalnega prava (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 39).

59

Vendar je v točki 40 iste sodbe opozorilo, da posledice ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja niso izčrpne.

60

Torej, kadar nacionalno sodišče meni, da zadevna kreditna pogodba v skladu s pogodbenim pravom po odpravi zadevnih nepoštenih pogojev ne more več pravno obstajati, in kadar ne obstaja nobena dispozitivna določba nacionalnega prava ali določba, ki se uporablja, če se pogodbene stranke tako dogovorijo, ki bi lahko nadomestila navedene pogoje, je treba šteti, da ker potrošnik ni izrazil želje, da nepoštene pogoje ohrani v veljavi, in ker bi bil ta potrošnik zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe izpostavljen posebej škodljivim posledicam, visoka raven varstva potrošnikov, ki jo je treba zagotoviti v skladu z Direktivo 93/13, zahteva, da nacionalno sodišče zaradi vzpostavitve dejanskega ravnovesja med vzajemnimi pravicami in obveznostmi sopogodbenikov ob upoštevanju celotnega svojega nacionalnega prava sprejme vse ukrepe, ki so potrebni za varstvo potrošnika pred posebej škodljivimi posledicami, ki bi jih lahko povzročila ugotovitev ničnosti zadevne kreditne pogodbe, zlasti ker bi prišlo do takojšnje izterljivosti terjatve prodajalca ali ponudnika do tega potrošnika (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 41).

61

V teh okoliščinah nič ne nasprotuje, med drugim, temu, da nacionalno sodišče stranki pozove, naj se pogajata, da bi izbrali način določitve obrestne mere, pod pogojem, da določi okvir teh pogajanj in da je njihov namen to, da se med pravicami in obveznosti sopogodbenikov vzpostavi dejansko ravnovesje, zlasti ob upoštevanju cilja varstva potrošnikov, na katerem temelji Direktiva 93/13 (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 42).

62

Kot je namreč Sodišče že opozorilo, mora nacionalno sodišče, kolikor je mogoče, uporabiti svoje nacionalno pravo tako, da se izpeljejo vse posledice, ki v skladu z nacionalnim pravom izhajajo iz ugotovitve nepoštenosti zadevnega pogoja, da bi se dosegel rezultat, določen v členu 6(1) te direktive, in sicer, da nepošten pogoj za potrošnika ni zavezujoč. Enako velja, kadar je treba po ugotovitvi nepoštenosti pogoja določiti posledice, ki jih je treba izpeljati iz te ugotovitve, zato da bi se v skladu s ciljem te direktive zagotovila visoka raven varstva potrošnikov (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 43).

63

Vendar pristojnosti sodišča ne smejo presegati tistega, kar je nujno potrebno za vzpostavitev pogodbenega ravnovesja med pogodbenima strankama in s tem za varstvo potrošnika pred posebej škodljivimi posledicami, ki bi jih lahko povzročila ugotovitev ničnosti zadevne kreditne pogodbe. Če bi bilo namreč sodišču dovoljeno, da prosto spremeni ali omili vsebino nepoštenih pogojev, bi taka pristojnost lahko ogrozila uresničitev vseh ciljev, navedenih v točkah od 24 do 26 te sodbe (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 44).

64

Glede na zgornje preudarke je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko nacionalno sodišče, potem ko ugotovi nepoštenost pogoja pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, pomanjkljivosti, ki so nastale zaradi odprave nepoštenega pogoja iz te pogodbe, odpravi z uporabo določbe nacionalnega prava, ki ni dispozitivna določba. Vendar pa mora ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava sprejeti vse potrebne ukrepe, da potrošnika zaščiti pred posebej škodljivimi posledicami, ki bi jih ugotovitev neveljavnosti pogodbe lahko imela zanj.

65

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: