–

za Green Network SpA V. Cerulli Irelli in A. Fratini, avvocati,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Aiellom in F. Fedelijem, avvocati dello Stato,

–

za Evropsko komisijo O. Beynet, G. Gattinara in T. Scharf, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 37(1) in (4) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55) ter Priloge I k tej direktivi.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Green Network SpA in Autorità di Regolazione per Energia Reti e Ambiente (regulativni organ za energetiko, omrežja in okolje, Italija) (ARERA) v zvezi z odločbo tega organa, s katero je bila družbi Green Network naložena upravna denarna sankcija v višini 655.000 EUR in ji je bilo naloženo, naj svojim končnim odjemalcem vrne 13.987.495,22 EUR za nekatere stroške administrativnega vodenja, ki jim jih je zaračunala.

3

V uvodnih izjavah 37, 42, 51 in 54 Direktive 2009/72 je bilo navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, je določal:

„Ta direktiva določa skupna pravila za proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo električne energije, ki vključujejo določbe za varstvo potrošnikov, namenjena pa so izboljšanju in integraciji konkurenčnih trgov z električno energijo v [Uniji]. […] Določa tudi obveznosti glede univerzalnih storitev in pravice odjemalcev električne energije ter pojasnjuje obveznosti glede konkurence.“

5

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, je določal:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

6

Člen 3 te direktive, naslovljen „Obveznosti javnih storitev in varstvo odjemalcev“, je določal:

„[…]

7.   Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da zaščitijo končne odjemalce in poskrbijo zlasti za ustrezne nadzorne ukrepe za zaščito ranljivih odjemalcev. […] Zagotovijo visoko raven varstva potrošnikov, zlasti glede preglednosti splošnih pogodbenih pogojev, splošnih informacij in mehanizmov za reševanje sporov. […]

[…]

9.   […]

Regulativni organ ali drugi pristojni nacionalni organ sprejme potrebne ukrepe, da zagotovi verodostojnost podatkov, ki jih dobavitelji posredujejo svojim odjemalcem skladno s tem členom ter da so posredovani na državni ravni na način, ki omogoča enostavno primerjavo.

[…]“

7

Člen 36 Direktive 2009/72, naslovljen „Splošni cilji regulativnega organa“, je določal:

„Pri opravljanju regulativnih nalog, določenih v tej direktivi, regulativni organ v okviru svojih nalog in pooblastil, opredeljenih v členu 37, ter po potrebi v tesnem posvetovanju z drugimi ustreznimi nacionalnimi organi, tudi z organi, pristojnimi za konkurenco, in brez poseganja v njihove pristojnosti sprejme vse razumne ukrepe za doseganje naslednjih ciljev:

[…]

[…]“

8

Člen 37 te direktive, naslovljen „Naloge in pooblastila regulativnih organov“, je v odstavkih 1 in 4 določal:

„1.   Regulativni organ ima naslednje naloge:

[…]

[…]

[…]

4.   Države članice zagotovijo, da se regulativni organi pooblastijo za učinkovito in hitro izvajanje nalog iz odstavkov 1, 3 in 6. V ta namen ima regulativni organ vsaj naslednja pooblastila:

[…]

[…]“

9

Priloga I k navedeni direktivi, naslovljena „Ukrepi za varstvo potrošnikov“, je v točki 1 določala:

„1. „Ne da bi to posegalo v pravila [Unije] o varstvu potrošnikov, […] je namen ukrepov iz člena 3 zagotoviti odjemalcem:

[…]

[…]

[…]“

10

Člen 2(12)(g) legge n. 481 – Norme per la concorrenza et la regolazione dei servizi di pubblica utilità. Istituzione delle Autorità di regolazione dei servizi di pubblica utilità (zakon št. 481 o pravilih o konkurenci in ureditvi javnih služb ter o ustanovitvi regulativnih organov za javne službe) z dne 14. novembra 1995 (redni dodatek št. 136 h GURI št. 270 z dne 18. novembra 1995) daje ARERA nalogo, da „nadzoruje izvajanje storitev s pooblastili za pregled, dostop, pridobivanje dokumentacije in koristnih informacij, ter določi primere, v katerih mora subjekt, ki izvaja storitev, samodejno plačati odškodnino uporabniku, če ta subjekt ne spoštuje pogodbenih določil ali izvaja storitve slabše kakovosti od tiste, ki je določena v predpisih o javni službi“.

11

Na podlagi člena 2(20)(d) tega zakona lahko ARERA izvajalcu storitve naloži, naj preneha z ravnanjem, ki škoduje pravicam uporabnikov, in mu na podlagi člena 2(12)(g) navedenega zakona naloži plačilo odškodnine.

12

ARERA je po prejemu poročila Sportello per il consumatore Energia e Ambiente (urad za informiranje potrošnikov o energetiki in okolju, Italija), v katerem je bilo navedeno, da je družba Green Network, ki distribuira električno energijo in zemeljski plin, v račune, naslovljene na svoje odjemalce, vključila prispevek, ki so ga ti zaradi nejasnosti izpodbijali, zoper to družbo začel postopek.

13

Po tem poročilu je ARERA opravil še druge nadzore, v katerih je ugotovil, da je bil ta prispevek določen s klavzulo v splošnih pogojih, ki se uporabljajo za pogodbe o dobavi energije, ki jih je predlagala družba Green Network tako za električno energijo kot za zemeljski plin. V skladu s to klavzulo stroški administrativnega vodenja niso bili vključeni v tarife, določene za dobavo energije, dobavitelj pa je lahko iz tega naslova odjemalcu zaračunal prispevek, ki ne presega 5 EUR, za nekatere odjemalce pa 10 EUR mesečno.

14

Ker je ARERA ugotovil, da je bila opredelitev tega prispevka v navedenih splošnih pogojih, ki jo je podala družba Green Network, nezakonita, ker navedeni prispevek ni bil naveden v preglednici primerljivosti, ki omogoča primerjavo različnih tržnih ponudb na trgu, in v sistemu iskanja ponudb, je z odločbo z dne 20. junija 2019 družbi Green Network naložil upravno denarno sankcijo v višini 655.000 EUR, ker je svojim končnim odjemalcem posredovala pogodbene informacije, s katerimi so bile kršene določbe iz predpisov, ki jih je izdal ARERA. Ta je v tej odločbi družbi Green Network naložil, naj navedenim odjemalcem povrne znesek 13.987.495,22 EUR, ki je bil od njih pobran iz naslova stroškov administrativnega vodenja.

15

Družba Green Network je zoper navedeno odločbo vložila tožbo pri Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia (deželno upravno sodišče Lombardije, Italija), ki je bila zavrnjena.

16

Družba Green Network je zoper zavrnilno sodbo vložila pritožbo pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), ki je predložitveno sodišče, pri čemer je med drugim trdila, da je pooblastilo ARERA, da naloži vračilo prispevka odjemalcem, v nasprotju z Direktivo 2009/72, saj je bil ta prispevek določen v okviru zasebnih pogodbenih razmerij.

17

Predložitveno sodišče navaja, da se spor, o katerem odloča, nanaša na vprašanje, ali je mogoče pooblastilo ARERA, da naloži vračilo zneskov, zaračunanih odjemalcem, izpeljati iz Direktive 2009/72. Ne bi naj bilo razvidno, da je Sodišče že razložilo upoštevne določbe te direktive, na katere se sklicuje družba Green Network in katerih pravilna razlaga ni jasna.

18

V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

19

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 37(1)(i) in (n) ter (4)(d) Direktive 2009/72 in Prilogo I k tej direktivi razlagati tako, da nasprotujeta temu, da država članica nacionalnemu regulativnemu organu podeli pooblastilo, da elektroenergetskim podjetjem naloži, naj svojim končnim odjemalcem vrnejo znesek, ki ustreza protidajatvi, ki so jo ti plačali za „stroške administrativnega vodenja“ na podlagi pogodbene klavzule, ki jo ta organ šteje za nezakonito, in to tudi v primerih, v katerih ta naložitev vračila ne temelji na razlogih kakovosti zadevne storitve, ki so jo ta podjetja opravila, ampak na kršitvi obveznosti preglednosti cen.

20

V zvezi s tem, kot je Sodišče že poudarilo, iz člena 1 Direktive 2009/72 in iz uvodnih izjav 37, 42, 51 in 54 te direktive izhaja, da je njen namen, da se energetskim regulatorjem omogoči zagotavljanje polnega učinka ukrepov varstva potrošnikov, da se vsem industrijskim in trgovinskim sektorjem ter vsem državljanom Unije zagotovijo visoka raven varstva potrošnikov in mehanizmi za reševanje sporov, da se interesi potrošnikov postavijo v središče navedene direktive, da regulativni organ, kadar mu država članica podeli to pristojnost, nadzira spoštovanje pravic potrošnikov električne energije in da se uvedejo pravna sredstva za reševanje sporov, ki so učinkovita in razpoložljiva vsem potrošnikom (sodba z dne 8. oktobra 2020, Crown Van Gelder, C‑360/19, EU:C:2020:805, točka 26).

21

V skladu s členom 3(7) Direktive 2009/72 države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da zaščitijo končne odjemalce, in med drugim zagotovijo visoko raven varstva potrošnikov, zlasti glede preglednosti splošnih pogodbenih pogojev, splošnih informacij in mehanizmov za reševanje sporov. V skladu s to določbo pa morajo navedeni ukrepi vsaj v zvezi z gospodinjskimi odjemalci vključevati ukrepe iz Priloge I k tej direktivi, med katerimi so ukrepi, katerih cilj je zagotoviti, da odjemalci prejmejo pregledne informacije o veljavnih cenah in tarifah ter o splošno veljavnih pogojih.

22

Sodišče je poleg tega že ugotovilo, da Direktiva 2009/72 za uresničevanje zgoraj navedenih ciljev od držav članic zahteva, da svojim nacionalnim regulativnim organom podelijo široka pooblastila za regulacijo in nadzor trga z električno energijo (sodba z dne 11. junija 2020, Prezident Slovenskej republiky, C‑378/19, EU:C:2020:462, točka 23). Kot je razvidno iz člena 36(g) te direktive, je med splošnimi cilji, katerih uresničevanje morajo države članice določiti za svoje nacionalne regulativne organe v okviru izvajanju njihovih nalog in pooblastil, tudi zagotavljanje varstva potrošnikov (glej v tem smislu sodbi z dne 23. januarja 2020, Energiavirasto, C‑578/18, EU:C:2020:35, točka 35, in z dne 8. oktobra 2020, Crown Van Gelder, C‑360/19, EU:C:2020:805, točka 27).

23

Natančneje, člen 37(1)(i) in (n) Direktive 2009/72 določa, da ima nacionalni regulativni organ nalogi zagotavljati, da elektroenergetska podjetja izpolnjujejo obveznosti glede preglednosti, in skupaj z drugimi pristojnimi organi pomagati zagotavljati, da so ukrepi za varstvo potrošnikov, vključno s tistimi, ki so opredeljeni v Prilogi I k tej direktivi, učinkoviti in da se izvajajo. V zvezi s tem člen 37(4) navedene direktive določa, da države članice zagotovijo, da imajo regulativni organi potrebna pooblastila za učinkovito in hitro izvajanje nalog iz člena 37(1), (3) in (6) te direktive, in da se jim za to podelijo vsaj pooblastila, ki so našteta v tej določbi. Čeprav je med temi pooblastili tisto iz člena 37(4)(d) Direktive 2009/72, da elektroenergetskim podjetjem, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz te direktive ali katere koli zadevne pravno zavezujoče odločitve nacionalnega regulativnega organa, naložijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, pa v tej določbi ni omenjeno pooblastilo, da lahko od teh podjetij zahtevajo vračilo vseh zneskov, prejetih kot protidajatev na podlagi pogodbene klavzule, ki se šteje za nezakonito.

24

Vendar uporaba izraza „regulativni organ [ima] vsaj naslednja pooblastila“ v členu 37(4) Direktive 2009/72 kaže, da se lahko takemu organu, da se mu omogoči izpolnjevanje nalog iz člena 37(1), (3) in (6) te direktive, podelijo druga pooblastila od tistih, ki so izrecno navedena v tem členu 37(4) (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2020, Energiavirasto, C‑578/18, EU:C:2020:35, točke 37, 38 in 40).

25

Glede na to, da zagotavljanje spoštovanja obveznosti preglednosti, ki jih imajo elektroenergetska podjetja, in varstva potrošnikov spada med naloge iz člena 37(1), (3) in (6) navedene direktive, je treba ugotoviti, da država članica lahko takemu organu podeli pooblastilo, da tem operaterjem naloži vračilo zneskov, ki so jih ti prejeli v nasprotju z zahtevami varstva potrošnikov, zlasti zahtevami v zvezi z obveznostjo preglednosti in točnostjo zaračunavanja.

26

Take razlage ne omaje dejstvo, da člen 36 Direktive 2009/72 v bistvu določa, da nacionalni regulativni organ potrebne ukrepe sprejme „po potrebi v tesnem posvetovanju z drugimi ustreznimi nacionalnimi organi, tudi z organi, pristojnimi za konkurenco, in brez poseganja v njihove pristojnosti“, ali da člen 37 te direktive v odstavku 1(n) vsebuje izraz „skupaj z drugimi pristojnimi organi“. Iz teh določb namreč ne izhaja, da lahko v primeru, kot je ta v zadevi iz postopka v glavni stvari, le eden od teh drugih nacionalnih organov naloži vračilo zneskov, ki so jih elektroenergetska podjetja neupravičeno prejela od končnih odjemalcev. Nasprotno, uporaba izraza „po potrebi“ pomeni, da je tako posvetovanje nujno le, če lahko ukrep, katerega sprejetje je nameravano, zadeva druge pristojne organe.

27

Poleg tega se predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 37(1)(i) in (n) ter (4)(d) Direktive 2009/72 in Prilogo I k tej direktivi razlagati tako, da nacionalnemu regulativnemu organu omogočata, da na podlagi nacionalne določbe, ki se nanaša na samodejno odškodnino za odjemalce za zneske, ki jih je prejelo elektroenergetsko podjetje, kadar določene ravni kakovosti storitev niso dosežene, temu elektroenergetskemu podjetju naloži, naj svojim končnim odjemalcem vrne zneske, ki so jim bili zaračunani, če ta naložitev vračila ne temelji na razlogih glede kakovosti zadevne storitve, temveč na nezakonitosti pogodbenega klavzule, ki določa plačilo „administrativnih stroškov“.

28

V zvezi s tem je treba navesti, kot je v bistvu razvidno iz točke 25 te sodbe, da čeprav Direktiva 2009/72 od držav članic ne zahteva, da določijo, da ima nacionalni regulativni organ pooblastilo, da elektroenergetskemu podjetju naloži, naj vrne zneske, ki jih je neupravičeno prejel od svojih odjemalcev, pa ta direktiva ne nasprotuje temu, da država članica temu organu tako pooblastilo podeli. Ker varstvo potrošnikov in spoštovanje obveznosti preglednosti spadata med naloge, ki jih je treba v skladu s členom 37(1)(i) in (n) navedene direktive dodeliti regulativnim organom, točen razlog, iz katerega se za izpolnjevanje ene od teh nalog takemu podjetju naloži, naj svojim odjemalcem vrne zadevne zneske, ni upošteven.

29

Vendar mora nacionalno sodišče presoditi, ali nacionalno pravo nacionalnemu regulativnemu organu dejansko podeljuje pooblastilo, da naloži vračilo neupravičeno prejetih zneskov v primerih, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, oziroma tudi, ali je ta organ to nacionalno pravo pravilno uporabil.

30

Glede na navedeno je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 37(1)(i) in (n) ter (4)(d) Direktive 2009/72 in Prilogo I k tej direktivi razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da država članica nacionalnemu regulativnemu organu podeli pooblastilo, da elektroenergetskim podjetjem naloži, naj svojim končnim odjemalcem vrnejo znesek, ki ustreza protidajatvi, ki so jo ti plačali za „stroške administrativnega vodenja“ na podlagi pogodbene klavzule, ki jo ta organ šteje za nezakonito, in to tudi v primerih, v katerih ta naložitev vračila ne temelji na razlogih kakovosti zadevne storitve, ki so jo ta podjetja opravila, ampak na kršitvi obveznosti preglednosti cen.

31

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 37(1)(i) in (n) ter (4)(d) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES in Prilogo I k tej direktivi

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujeta temu, da država članica nacionalnemu regulativnemu organu podeli pooblastilo, da elektroenergetskim podjetjem naloži, naj svojim končnim odjemalcem vrnejo znesek, ki ustreza protidajatvi, ki so jo ti plačali za „stroške administrativnega vodenja“ na podlagi pogodbene klavzule, ki jo ta organ šteje za nezakonito, in to tudi v primerih, v katerih ta naložitev vračila ne temelji na razlogih kakovosti zadevne storitve, ki so jo ta podjetja opravila, ampak na kršitvi obveznosti preglednosti cen.