Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NICHOLASA EMILIOUJA,
predstavljeni 25. aprila 2024(1)
Zadeva C-646/22
Compass Banca SpA
proti
Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato,
ob udeležbi
Metlife Europe Dac,
Metlife Europe Insurance Dac,
Europ Assistance Italia SpA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Consiglio di Stato (državni svet, Italija))
„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Direktiva 2005/29/ES – Členi 2(d), (e) in (j) ter 5, 6, 8 in 9 – Nepoštene prakse podjetij v razmerju do potrošnikov – Prepoved – Pojem ,agresivna poslovna praksa‘ – Navzkrižna prodaja posojilnih produktov in nepovezanih zavarovalnih produktov – Neobstoj časovnega obdobja med podpisom obeh pogodb – Presoja ,agresivnosti‘ prakse za vsak primer posebej – Pojem ,povprečni potrošnik‘ – Pomen besedne zveze ,razumno obveščen, pozoren in pazljiv‘ – Direktiva (EU) 2016/97 – Člen 24 – Odločitev upravnega organa o določitvi sedemdnevnega obdobja med podpisom obeh pogodb – Neobstoj nasprotja s to določbo“
I. Uvod
1. „Po čisti liberalni logiki so ljudje svobodni, enakopravni in dovolj stari, da se sporazumejo brez vmešavanja države […] Pravo pa upošteva realnost in dejstvo, da stranke [posojilne pogodbe] v resnici niso tako svobodne in enakopravne kot v liberalni teoriji.“(2)
2. Številna besedila, ki jih je zakonodajalec EU sprejel na področju varstva potrošnikov, izhajajo iz iste preproste ugotovitve, da med strankami potrošniške pogodbe, zlasti tistimi, ki so v dolžniško-upniškem razmerju, običajno ni enakosti orožij. Zato je potrebna „visoka stopnja“ varstva potrošnikov.
3. Direktiva 2005/29/ES,(3) katere namen je varstvo potrošnikov pred posledicami „nepoštenih“ poslovnih praks, ki so „neposredno povezane z vplivanjem na odločitve potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki“,(4) ni izjema od tega splošnega načela. Njen cilj je namreč zagotoviti „visoko skupno raven varstva potrošnikov“(5) s prepovedjo takih „nepoštenih“ poslovnih praks, zlasti če so „zavajajoče“ ali „agresivne“(6).
4. Spor o glavni stvari se nanaša na poslovno prakso družbe Compass Banca SpA (v nadaljevanju: Compass Banca), ki je pritožnica v postopku v glavni stvari. Navedena praksa zajema prodajo zavarovalne police strankam, ki s to družbo že sklepajo pogodbo o osebnem posojilu. Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (organ, pristojen za konkurenco in trg, Italija, v nadaljevanju: AGCM), nasprotna stranka v postopku v glavni stvari, meni, da so stranke v bistvu „prisiljene skleniti“ zavarovalno polico. Glede tega navaja, da sta posojilni produkt in zavarovalna polica ponujena hkrati, stranke pa sočasno podpišejo pogodbi za oba produkta. Dalje, zavarovalna polica zagotavlja kritje v zvezi z dogodki v zasebnem življenju potrošnika, ki sicer niso povezani s samo posojilno pogodbo, vendar bi lahko (če bi do njih prišlo) vplivali na sposobnost strank, da odplačajo posojilo, ta morebitnost pa naj bi vplivala na njihovo odločitev za nakup zavarovalne police.
5. V obravnavani zadevi ima Sodišče priložnost, da pojasni pogoje, pod katerimi se takšna poslovna praksa navzkrižne prodaje lahko šteje za „agresivno“ in zato „nepošteno“ v smislu Direktive 2005/29. Prav tako je Sodišče pozvano, naj poda širši razmislek o pojmu „povprečni potrošnik“, ki ga morajo države članice in njihova sodišča ali pristojni organi na podlagi tega instrumenta uporabiti kot merilo.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
6. Člen 2 Direktive 2005/29, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:
„V tej direktivi:
[…]
(e) ,bistveno izkrivljati ekonomsko obnašanje potrošnikov‘ pomeni uporabiti poslovno prakso z namenom znatno zmanjšati potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel […];
[…]
(j) ,nedopustno vplivanje‘ pomeni izkoriščanje premoči v razmerju do potrošnika z namenom izvajati pritisk, tudi brez uporabe ali brez grožnje uporabe sile, in sicer na način, ki bistveno omejuje potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev;
[…]“
7. Člen 5 te direktive, naslovljen „Prepoved nepoštenih poslovnih praks“, določa:
„1. Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.
2. Poslovna praksa je nepoštena, če:
(a) nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti
in
(b) v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga izdelek doseže ali je nanj usmerjen, ali obnašanje povprečnega člana skupine, če je poslovna praksa usmerjena na določeno skupino potrošnikov.
[…]“
8. Člen 8 Direktive 2005/29, naslovljen „Agresivne poslovne prakse“, določa:
„Poslovna praksa se šteje za agresivno, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile, ali nedopustnim vplivanjem bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.“
9. Člen 9 te direktive, naslovljen „Uporaba nadlegovanja, prisile in nedopustnega vplivanja“, določa:
„Pri določanju, ali poslovna praksa uporablja nadlegovanje, prisilo, vključno z uporabo sile, ali nedopustno vplivanje, se upošteva:
(a) čas, kraj, naravo ali vztrajnost;
(b) uporabo grozečega ali žaljivega jezika ali ravnanja;
(c) izkoriščanje določenega nesrečnega dogodka ali okoliščin s strani trgovca, ki zaradi svoje resnosti zmanjšujejo potrošnikovo sposobnost presoje, česar se trgovec zaveda, z namenom vplivati na potrošnikovo odločitev glede izdelka;
[…]“
B. Nacionalno pravo
10. Člen 20 Decreto legislativo del 6 settembre 2005, n. 206, codice del consumo (zakonska uredba št. 206 z dne 6. septembra 2005 o zakoniku o varstvu potrošnikov) je naslovljen „Prepoved nepoštenih poslovnih praks“. Ta člen določa:
„Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi s produktom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga produkt doseže ali je nanj usmerjen, ali obnašanje povprečnega člana skupine, če je poslovna praksa usmerjena na določeno skupino potrošnikov.“
11. Člen 24 te zakonske uredbe se nanaša na „agresivne poslovne prakse“ in prenaša v nacionalno zakonodajo zahteve iz člena 8 Direktive 2005/29.
III. Dejansko stanje, nacionalni postopek in vprašanja za predhodno odločanje
12. Družba Compass Banca je med januarjem 2015 in julijem 2018 svojim strankam poleg različnih vrst osebnih posojil ponujala tudi zavarovalne police, ki so zagotavljale kritje v zvezi z nekaterimi dogodki v zasebnem življenju potrošnika, ki niso bili povezani s posojilom. Sklenitev zavarovalne police ni bila predpogoj za odobritev posojila, ampak je bila ponujena v povezavi s tem produktom. Poleg tega sta bili pogodbi za oba produkta podpisani sočasno.
13. AGCM je 13. septembra 2018 začel preiskavo, da bi ugotovil, ali je ta poslovna praksa „nepoštena“ v smislu Direktive 2005/29.
14. Družba Compass Banca je med preiskavo, da bi se izognila naložitvi globe, sprejela nekatere ukrepe, ki jih je predlagal AGCM. Ti ukrepi so vključevali razširitev brezpogojne pravice do odstopa od zavarovalne pogodbe na vse stranke (ne da bi to vplivalo na njihovo posojilno pogodbo), s posledično prekinitvijo police in vrnitvijo neizkoriščenih zavarovalnih premij.
15. Hkrati je družba Compass Banca zavrnila zahtevo AGCM, naj se podpis obeh pogodb loči s sedemdnevnim časovnim razmikom. Ta ukrep je namreč štela za nesorazmeren. Predlagala pa je, da bi sedem dni po podpisu posamezne zavarovalne pogodbe stopila v stik z vsako stranko, da bi ta potrdila, da želi ohraniti zavarovalno polico, pri čemer je dodala, da bo družba Compass Banca krila stroške zavarovalne premije za obdobje teh sedmih dni.
16. AGCM je menil, da te zaveze niso zadostne. V odločbi z dne 2. aprila 2019 je navedel, da je družba Compass Banca izvajala „agresivno“ in zato „nepošteno“ poslovno prakso v smislu Direktive 2005/29, ki zajema „prisilno združevanje zavarovalnih produktov, ki niso povezani s kreditom, ob sklenitvi pogodb o osebnem financiranju, katerih posrednik je ista finančna institucija“. Prepovedal je nadaljevanje te prakse in družbi Compass Banca naložil globo v višini 4.700.000 EUR.
17. Družba Compass Banca je zoper odločbo AGCM vložila tožbo pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija). To sodišče je tožbo zavrnilo.
18. Družba Compass Banca je nato vložila pritožbo pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), ki je predložitveno sodišče.
19. Družba Compass Banca trdi, da je AGCM njeno poslovno prakso štel za „agresivno“ in zato za „nepošteno“ v smislu Direktive 2005/29 zgolj zato, ker zajema navzkrižno prodajo osebnih posojil in zavarovalnih polic, pri čemer ni predložil konkretnih dokazov o tej „agresivnosti“ glede na posebnosti te prakse ali upoštevne okoliščine.
20. Družba Compass Banca dodaja, da zaradi pristopa AGCM nosi dokazno breme oziroma mora sama dokazati, da njena poslovna praksa dejansko ni „agresivna“. Taka prevalitev dokaznega bremena po mnenju družbe Compass Banca ni utemeljena in je nesprejemljiva.
21. AGCM trdi, da je družba Compass Banca z navzkrižno prodajo osebnih posojil in zavarovalnih polic znatno vplivala na svobodno izbiro strank v zvezi z njenimi zavarovalnimi produkti in jo omejila. Ugotavlja, da družba Compass Banca zlasti ni predložila informacij svojim strankam o tem, da je zavarovalna polica neobvezna. Po mnenju AGCM praksa družbe Compass Banca ne bi bila „agresivna“, če bi bil datum podpisa obeh pogodb ločen s sedemdnevnim časovnim razmikom.
22. Predložitveno sodišče navaja, da se z Direktivo 2005/29 zahteva, da se kot merilo za oceno morebitne „nepoštenosti“ poslovne prakse uporabi „povprečni potrošnik“.
23. V zvezi s tem se sprašuje, ali ta pojem daje dovolj velik pomen teorijam, ki kažejo na potrebo po večjem varstvu potrošnikov, zlasti teoriji „omejene racionalnosti“. V skladu s to teorijo ljudje pogosto delujejo brez vseh potrebnih informacij, sprejemajo nerazumne odločitve (v primerjavi s tistimi, ki bi jih sprejela hipotetično „razumno obveščen[a], pozor[na] in pazljiv[a]“ oseba) in spreminjajo svoje preference glede na to, kako jim trgovec(7) predstavi bistvene informacije ali alternative za določeno ravnanje ali produkt (tako imenovani učinek uokvirjanja informacij oziroma framing).
24. Glede na te elemente poudarja, da čeprav osebni dogodki, ki jih krije zavarovalna polica, ki jo ponuja družba Compass Banca (na primer zdravstvene težave), niso povezani z osebnim posojilom, ki ga prav tako ponuja ta družba, kombinirane ponudbe teh dveh produktov družba Compass Banca „uokviri“ tako, da lahko potrošniki na koncu verjamejo, da posojilne pogodbe ni mogoče skleniti brez sklenitve zavarovalne police. Sprašuje se, ali je treba to prakso zato šteti za „agresivno“ in posledično „nepošteno“ poslovno prakso v smislu Direktive 2005/29.
25. Nazadnje se sprašuje, ali dejstvo, da poslovna praksa, ki jo je vzpostavila družba Compass Banca, zajema navzkrižno prodajo zavarovalnega produkta (zavarovalna polica) z drugim produktom (osebno posojilo), vpliva na rešitev spora o glavni stvari. V zvezi s tem ugotavlja, da člen 24(7) Direktive 2016/97(8) (ki se posebej nanaša na „distribucijo“ zavarovalnih produktov) vsebuje pravila o navzkrižni prodaji zavarovalnih produktov z drugimi produkti. Sprašuje se, ali ta določba nasprotuje temu, da AGCM prepove poslovno prakso družbe Compass Banca na podlagi Direktive 2005/29.
26. V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:
„1. Ali je treba pojem povprečnega potrošnika iz [Direktive 2005/29], ki se razume kot potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in pazljiv – zaradi svoje prožnosti in nejasnosti – oblikovati na podlagi najboljših znanstvenih spoznanj in izkušenj ter se posledično ne nanaša samo na klasični koncept homo economicus, temveč tudi na ugotovitve [teorije] omejene racionalnosti, ki [je] pokazal[a], da ljudje pogosto ravnajo tako, da zmanjšajo količino potrebnih informacij in sprejemajo ,nerazumne‘ odločitve v primerjavi s tistimi, ki bi jih sprejela hipotetično pozorna in pazljiva oseba, kar pomeni večjo potrebo po zaščiti potrošnikov v primeru – ki je v sodobni tržni dinamiki vse pogostejši – nevarnosti kognitivnega pogojevanja?
2. Ali je mogoče poslovno prakso šteti za agresivno samo po sebi, če se zaradi uokvirjanja informacij (framing) izbira lahko zdi obvezna in brez alternative, ob upoštevanju člena 6(1) [navedene direktive], ki za zavajajočo šteje poslovno prakso, ki na kakršen koli način zavaja ali bi lahko zavajala povprečnega potrošnika ,celo ko je predstavljena v celoti‘?
3. Ali [Direktiva 2005/29] upravičuje pooblastila [AGCM] (ko se ugotovi nevarnost psihološkega pogojevanja, ki je povezano: (i) s potrebo, ki jo običajno ima oseba, ki prosi za posojilo, (ii) s kompleksnostjo pogodb, predloženih potrošniku v podpis, (iii) z ozadjem povezane ponudbe, in (iv) s kratkim rokom za podpis ponudbe), da določi izjemo od načela možnosti kombiniranja prodaje zavarovalnih produktov in prodaje nepovezanih finančnih produktov z določitvijo sedemdnevnega časovnega zamika med podpisom obeh pogodb?
4. Ali Direktiva (EU) 2016/97, zlasti člen 24(3), nasprotuje sprejetju ukrepa [AGCM], sprejetega na podlagi členov 2(d) in (j), 4, 8 in 9 Direktive [2005/29] in nacionalne zakonodaje o prenosu, ki je bil sprejet po zavrnitvi […] s strani družbe za investicijske storitve, da se v primeru kombinirane prodaje finančnega produkta in zavarovalnega produkta, ki ni povezan s prvim – in ob obstoju nevarnosti pogojevanja potrošnika, povezane z okoliščinami konkretnega primera, kar je mogoče sklepati tudi iz zapletenosti dokumentacije, ki jo je treba pregledati – potrošniku odobri sedemdnevni rok za razmislek med oblikovanjem kombinirane ponudbe in podpisom zavarovalne pogodbe?
5. Ali bi, če bi se lahko zgolj združevanje dveh finančnih in zavarovalnih produktov štelo za agresivno prakso, to lahko pomenilo nedopusten regulativni akt in trgovcu (in ne AGCM, kot bi moralo biti) ne bi naložilo obveznosti (ki jo je težko izpolniti) dokazovanja, da ne gre za agresivno prakso, ki krši Direktivo [2005/29] (zlasti ker navedena direktiva državam članicam ne dovoljuje sprejetja strožjih ukrepov od tistih, opredeljenih v direktivi, niti zaradi zagotavljanja višje ravni varstva potrošnikov), ali pa takšno obrnjeno dokazno breme ne obstaja, če na podlagi objektivnih elementov obstaja dejanska nevarnost, da bi potrošnika, ki potrebuje posojilo, pogojevali s kompleksno paketno ponudbo?“
27. Predlog za sprejetje predhodne odločbe z dne 10. oktobra 2022 je bil vpisan 13. oktobra 2022. Pisna stališča so predložile družbi Compass Banca in Europe Assistance Italia SpA (v nadaljevanju: Europ Assistance Italia), italijanska vlada ter Evropska komisija. Obravnave ni bilo.
IV. Analiza
28. Vseh pet vprašanj predložitvenega sodišča se nanaša na razlago Direktive 2005/29, ki, kot sem pojasnil v uvodu teh sklepnih predlogov, prepoveduje „nepoštene“ poslovne prakse. Kot je navedeno v členu 5(2) tega instrumenta, je poslovna praksa „nepoštena“, če „nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti“ (prvi pogoj) in „v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga izdelek doseže ali je nanj usmerjen“ (drugi pogoj).(9)
29. Iz te opredelitve in iz uvodne izjave 18 navedene direktive izhaja, da je treba „nepoštenost“ poslovne prakse presojati z uporabo merila „povprečnega potrošnika“, ki je „razumno obveščen, pozoren in pazljiv in ob upoštevanju družbenih, kulturnih in jezikovnih dejavnikov“.(10)
30. V tem okviru se prvo vprašanje predložitvenega sodišča nanaša na razlago pojma „povprečni potrošnik“ (A). V središču preostalih štirih vprašanj je vprašanje, ali je praksa navzkrižne prodaje, kot jo je izvajala družba Compass Banca, „agresivna“ in zato „nepoštena“ v smislu Direktive 2005/29 in katere ukrepe lahko v takem položaju odredi pristojni nacionalni organ. Najprej bom obravnaval drugo (B) in peto vprašanje (C), nato pa odgovoril še na tretje (D) in četrto vprašanje (E).
A. Pojem „povprečni potrošnik“ (prvo vprašanje)
31. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „povprečni potrošnik“, ki ga morajo na podlagi Direktive 2005/29 nacionalna sodišča in organi uporabiti kot merilo pri presoji „nepoštenosti“ poslovne prakse pri uporabi te direktive, razumeti samo s sklicevanjem na „klasičen koncept“ homo economicus ali pa je mogoče upoštevati tudi druge teorije, ki kažejo na potrebo po večjem varstvu potrošnikov, zlasti teorijo „omejene racionalnosti“.
32. Da bi razvozlal točen pomen tega vprašanja, bom najprej razložil, kaj to sodišče razume pod „klasičnim pojmom„ homo economicus in teorijo „omejene racionalnosti“.
33. Sodišče izraza homo economicus ni nikoli uporabilo. Prav tako ni uporabljen v Direktivi 2005/29. Izraz so skovali neoklasični ekonomisti,(11) ki so predpostavljali obstoj potrošnika, ki z razumnim obnašanjem skuša maksimalno povečati svoj „dobiček“(12) ali „osebno korist“.(13) Po modelu homo economicus je „povprečni potrošnik“ racionalni akter, ki samozavestno in dejavno zbere in obdela informacije, preden sprejme odločitev o poslu,(14) ter ki ima popoln nadzor nad posledicami svojih odločitev.
34. Teorija „omejene racionalnosti“ pa nasprotno predpostavlja, da je sposobnost ljudi, da sprejmejo zapletene informacije, na splošno omejena in da ljudje ne upoštevajo vedno vseh informacij, ki so jim dane ali jih imajo na voljo. To teorijo so uvedli vedenjski ekonomisti, ki so ovrgli mit o tem, da potrošniki sprejemajo najboljše odločitve zase, in sicer tudi ko imajo na voljo vse pomembne informacije.(15)
35. Glede na navedeno menim, da prvo vprašanje temelji na trditvi nekaterih avtorjev,(16) da se v okviru uporabe Direktive 2005/29 pojem „povprečni potrošnik“ nanaša na razumnega posameznika, ki dejavno pridobiva vse pomembne informacije in razumno obdeluje informacije, ki so mu posredovane, ter je zato sposoben sprejemati odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev (v skladu z modelom homo economicus). Ta razlaga izhaja iz dejstva, da je v uvodni izjavi 18 Direktive 2005/29 navedeno, da je „povprečni potrošnik“ „razumno obveščen, pozoren in pazljiv“.
36. Menim tudi, da predložitveno sodišče s tem vprašanjem pravzaprav želi izvedeti, kolikšen pomen ima način, kako družba Compass Banca svojim strankam predstavi (ali „uokviri“) informacije, pri presoji, ali je poslovna praksa te družbe „nepoštena“ v smislu te direktive. Če je „povprečni potrošnik“ razumen posameznik, ki dejavno pridobiva vse pomembne informacije in razumno obdeluje informacije, ki so mu posredovane (podobno kot homo economicus), način, kako mu trgovec predstavi informacije, ne more tako „bistveno izkrivljati“ njegovega ekonomskega obnašanja, kot bi ga, če bi bil posameznik z „omejeno racionalnostjo“, ki je ukrepal, ne da bi pridobil vse pomembne informacije, ali ni bil sposoben razumno obdelati informacij, ki so mu bile posredovane.
37. Na podlagi teh uvodnih ugotovitev lahko zavrnem trditev družbe Compass Banca, da je prvo vprašanje nedopustno, ker je hipotetično. V zvezi s tem naj spomnim, da za vprašanja za predhodno odločanje, ki jih postavijo nacionalna sodišča, velja domneva upoštevnosti, ki jo je mogoče zavrniti le izjemoma, med drugim če je problem hipotetičen in če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(17) Zdi se mi očitno, da glede na pojasnilo, ki sem ga sedaj podal, in glede na to, da mora Consiglio di Stato (državni svet) pri določanju, ali je poslovna praksa družbe Compass Banca „agresivna“ in zato „nepoštena“ v smislu Direktive 2005/29, uporabiti pojem „povprečni potrošnik“, problem, predložen Sodišču v okviru prvega vprašanja, ni hipotetičen in je dejansko neposredno upošteven za rešitev spora o glavni stvari.
38. Po teh pojasnilih bom razložil, zakaj se strinjam s stališčem italijanske vlade in Komisije, da „povprečni potrošnik“ v okviru uporabe Direktive 2005/29 ni nujno posameznik, ki ustreza modelu homo economicus. Ta pojem je dovolj prožen, da ga je v nekaterih položajih mogoče dojemati kot posameznika z „omejeno racionalnostjo“, ki ukrepa, ne da bi pridobil vse pomembne informacije, ali pa ni sposoben razumno obdelati informacij, ki so mu bile posredovane. Do te ugotovitve sem prišel iz več razlogov.
39. Prvič, v uvodni izjavi 18 navedene direktive je izrecno navedeno, da je pojem „povprečni potrošnik“ odvisen od razvoja sodne prakse Sodišča in da „[t]est povprečnega potrošnika ni statistični test“. Poleg tega morajo nacionalna sodišča in organi pri opredeljevanju, kdo je „povprečni potrošnik“ v zvezi z določeno poslovno prakso, upoštevati „družben[e], kulturn[e] in jezikovn[e] dejavnik[e]“. V tej uvodni izjavi je navedeno tudi, da se morajo ta sodišča in organi pri ugotavljanju, kako se bo „povprečni potrošnik“ odzval, ko se bo soočil s takšno prakso, „zanašati na lastno sposobnost za razsojanje“.
40. Iz navedenega izhaja, da je pojem „povprečni potrošnik“ v okviru uporabe Direktive 2005/29 predviden kot prožen pojem, ki ga je treba prilagoditi zadevnim okoliščinam. Opredelitev „povprečnega potrošnika“ v zvezi z določeno poslovno prakso naj ne bi bila zgolj teoretična. Upoštevati je treba tudi bolj realistične vidike. Ti so na primer lahko povezani z zapletenostjo področja, pričakovanim znanjem „povprečnega potrošnika“ v zvezi z določenim produktom ter verjetnostjo, da je ta potrošnik kognitivno pristranski. Zato se mi zdi, da čeprav se v nekaterih položajih lahko šteje, da je „povprečni potrošnik“ sposoben ravnati razumno in sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, se v drugih položajih (na primer, če gre za produkt, ki ga „povprečni potrošnik“ kupuje nagonsko ali pod vplivom močnih čustev) lahko šteje, da tega ni sposoben.
41. Drugič, v navedeni uvodni izjavi je navedeno, da je „povprečni potrošnik“ „tipičn[i] potrošnik[…]“. Poleg tega morajo nacionalna sodišča in organi pri presoji „nepoštenosti“ poslovne prakse določiti „tipičn[o] reakcij[o] povprečnega potrošnika v danem primeru“. Kot razumem na podlagi navedenega, se od teh sodišč in organov ne zahteva, da ugotovijo, kakšno bi bilo ekonomsko obnašanje razumnega potrošnika, ki dejavno pridobiva pomembne informacije in razumno obdeluje informacije, ki so mu predstavljene, ter je zato sposoben sprejeti odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev (homo economicus). Upoštevati morajo le „tipično reakcijo“ „tipičnega potrošnika“. To razlago je potrdila tudi Komisija v Smernicah za razlago Direktive 2005/29, v katerih navaja, da „test temelji na načelu sorazmernosti“ in da „[p]ovprečni potrošnik na podlagi [navedene direktive] vsekakor ni nekdo, ki potrebuje zgolj nizko raven varstva, ker je vedno sposoben pridobiti razpoložljive informacije in na njihovi podlagi modro ravnati“.(18)
42. Glede na navedeno se strinjam s Komisijo, da izraz „razumno“ v besedni zvezi „razumno obveščen, pozoren in pazljiv“, ki je uporabljena v uvodni izjavi 18 Direktive 2005/29, ne pomeni „popolnoma“ ali celo „posebej“. Naj v zvezi s tem spomnim, da je, kot je navedla generalna pravobranilka L. Medina, „koncept povprečnega potrošnika fictio juris“, katerega namen je „na skupni imenovalec poenostav[iti] realnost, ki je zelo raznovrstna“.(19) Ta koncept izhaja iz zadev, v katerih je moralo Sodišče pretehtati tveganje zavajanja potrošnikov glede na zahteve prostega pretoka blaga.(20) Gre za objektivno merilo, ki se ne uporablja le v okviru Direktive 2005/29, temveč tudi v številnih drugih instrumentih potrošniškega prava EU, pa tudi na drugih področjih prava EU.(21) Naj spomnim, da je Sodišče v zvezi z Direktivo 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah(22) odločilo, da standardu „povprečnega potrošnika“ med drugim ne ustrezata niti potrošnik, ki je manj poučen ali pazljiv od povprečnega potrošnika, niti potrošnik, ki je bolj poučen ali pazljiv od povprečnega potrošnika.(23) Ne vidim razloga, zakaj bi bilo treba ta standard v okviru uporabe Direktive 2005/29 razlagati drugače.
43. Glede na ta širši kontekst menim, da namen besedne zveze „razumno obveščen, pozoren in pazljiv“ iz uvodne izjave 18 Direktive 2005/29 ni dvigniti pričakovanja od tipičnega potrošnika v zvezi z dano poslovno prakso, tako da se od njega zahteva, da je sistematično ad minima razumen posameznik, ki dejavno pridobiva pomembne informacije in razumno obdeluje informacije, ki so mu predstavljene, ter je zato sposoben sprejemati odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev (podobno kot homo economicus). Namen te besedne zveze je prej zagotoviti, da nacionalna sodišča in organi ne zavzamejo stališča, da je potrošnik tako slabo obveščen, pozoren in pazljiv, da bi ga bilo nerazumno ali nesorazmerno varovati. Naj v zvezi s tem spomnim, da je Komisija v Smernicah za razlago Direktive 2005/29(24) iz obsega varstva izrecno izključila le „zelo zaupljivega, lahkovernega ali površnega potrošnika“, katerega varstvo bi bilo po njenem mnenju „nesorazmer[no] in [bi] ustvarja[lo] neupravičeno oviro za trgovino“. To je precej nizek minimalni prag.
44. Iz tega razloga se ne strinjam z družbo Compass Banca, da je zgolj zato, ker Direktiva 2005/29 vsebuje posebno določbo o varstvu „posebej dovzetnih“ skupin potrošnikov (in sicer člen 5(3) te direktive), „povprečni potrošnik“, na katerega se nanaša člen 5(2) tega instrumenta, posameznik, ki je v vseh okoliščinah sposoben ravnati razumno. Po mojem mnenju dejstvo, da je zakonodajalec Unije želel zagotoviti večje varstvo „posebej dovzetnim skupinam“ potrošnikov, ne pomeni, da ni želel zagotoviti visoke ravni varstva potrošnikom, ki ne spadajo v te skupine, ali da jih je obravnaval kot nedovzetne, popolnoma razumne posameznike v vseh okoliščinah.
45. Tretjič, cilj Direktive 2005/29, ki je zagotoviti „visoko raven varstva potrošnikov“, po mojem mnenju potrjuje to razlago. Ta funkcija varovanja – ki je, kot sem navedel v uvodu, temelj ne le te direktive, ampak številnih besedil, ki jih je zakonodajalec Unije sprejel na področju varstva potrošnikov – namreč ne bi bila potrebna, če bi bilo treba na „povprečnega potrošnika“ vedno gledati v skladu z modelom homo economicus. Čeprav bom morda navedel nekaj, kar je očitno, se mi zdi, da zakonodajalec Unije ne bi sprejel Direktive 2005/29 (katere namen je zaščititi potrošnike pred praksami, ki bi lahko „bistveno izkrivljale [njihovo] ekonomsko obnašanje“), če bi menil, da so potrošniki vedno sposobni ravnati razumno.
46. V zvezi s tem ugotavljam, da je Sodišče že izrecno priznalo, da lahko poslovne prakse, s katerimi se izkoriščajo kognitivni predsodki potrošnikov, izkrivijo njihovo ekonomsko obnašanje.(25) Poleg tega Direktiva 2005/29 vsebuje več izrazov, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je s potrošniki mogoče manipulirati in da imajo ti takšne predsodke (na primer izrazi „izvajati pritisk“ iz člena 2(j), „bistveno izkrivljati“ iz člena 2(e) in člena 5(2), „zavajati“ iz člena 6 ali „vplivanje“ iz členov 8 in 9).
47. Četrtič, drži, da je Sodišče v sodbi Deroo-Blanquart(26) (zadeva, ki se je nanašala na poslovno prakso prodaje računalnika z vnaprej nameščeno programsko opremo) navedlo, da se lahko šteje, da so zahteve po poštenosti iz Direktive 2005/29 izpolnjene „zlasti s pravilno seznanitvijo potrošnikov“. Menim pa, da ta izjava ni temeljila na zamisli, da bi potrošniki nujno ravnali razumno, če bi bili dejansko seznanjeni z vsemi pomembnimi informacijami (ali imeli dostop do njih) (v skladu z modelom homo economicus). Sodišče je v tej sodbi zgolj opredelilo dejstvo, da je bil potrošnik pravilno seznanjen, kot eno od okoliščin, s pomočjo katerih je bilo mogoče dokazati, da so bile zahteve glede poštene tržne prakse ali načela dobre vere izpolnjene.(27)
48. Nazadnje, strinjam se, da je eden od glavnih ciljev Direktive 2005/29 varovanje sposobnosti potrošnikov, da sprejemajo odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Ta cilj na primer ponazarja člen 2(e) navedene direktive, ki se nanaša na poslovno prakso, ki se uporablja z namenom „znatno zmanjšati potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel“.(28) Člen 2(j) te direktive, v katerem je opredeljen pojem „nedopustno vplivanje“, se prav tako nanaša na „potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev“. Poleg tega člen 7 Direktive 2005/29 (naslovljen „Zavajajoče opustitve“) temelji na logiki, da več informacij, kot je zagotovljenih potrošnikom, manjša je verjetnost, da bodo zavedeni. Vendar teh določb ne razumem tako, da je „povprečni potrošnik“ posameznik, ki bi razen zaradi „nepoštene“ poslovne praksa, nujno sprejel tako odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev (kot bi jo homo economicus). V členu 2(e) in (j) Direktive 2005/29 je namreč zgolj navedeno, da je praksa „nepoštena“, če bistveno zmanjša potrošnikovo sposobnost (ali možnost) sprejeti takšno odločitev.
49. Glede na navedeno menim, da „povprečni potrošnik“, ki ga morajo nacionalna sodišča in organi v skladu z Direktivo 2005/29 uporabljati kot „merilo“, ni nujno razumen posameznik, ki dejavno pridobiva upoštevne informacije in razumno obdeluje informacije, ki so mu predstavljene, ter je zato sposoben sprejeti odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Medtem ko je „povprečni potrošnik“ v nekaterih položajih lahko takšen posameznik, je pojem dovolj prožen, da ga je v drugih položajih mogoče dojemati kot posameznika „z omejeno racionalnostjo“, ki ukrepa, ne da bi pridobil pomembne informacije, ali ni sposoben razumno obdelati informacij, ki so mu posredovane (med drugim informacij, ki ji jih predstavi trgovec).
50. V naslednjem oddelku bom med drugim proučil pomen zadnjenavedenega elementa (kako trgovec potrošniku predstavi informacije) v posebnem okviru členov 8 in 9 Direktive 2005/29.
B. Presoja „agresivnosti“ poslovne prakse, s katero trgovec ne le navzkrižno prodaja dva produkta, temveč svojim strankam informacije predstavi tako, da so prepričane, da morajo nujno kupiti oba produkta skupaj (drugo vprašanje)
51. Drugo vprašanje se nanaša na to, ali je poslovna praksa, s katero trgovec ne le navzkrižno prodaja dva produkta, temveč svojim strankam informacije predstavi tako, da so prepričane, da morajo nujno kupiti oba produkta skupaj, sama po sebi „agresivna“ v smislu Direktive 2005/29.
52. Prvič, ugotavljam, da predložitveno sodišče, čeprav sprašuje o „agresivnosti“ take prakse, navaja samo eno določbo, in sicer člen 6(1) Direktive 2005/29, v kateri so navedeni pogoji, pod katerimi se poslovna praksa lahko šteje za „zavajajočo“ (in ne „agresivno“). V členu 5(4) te direktive je jasno navedeno, da sta „zavajajoča“ in „agresivna“ poslovna praksa dve različni vrsti „nepoštenih“ poslovnih praks.(29) Kot so v svojih stališčih opozorile stranke v postopku v glavni stvari in zainteresirane stranke, „agresivne“ poslovne prakse niso zajete v členu 6(1) Direktive 2005/29,(30) temveč v členih 8 in 9 te direktive. Zato Sodišču predlagam, naj drugo vprašanje preoblikuje tako, da bo vključevalo le sklicevanje na ti določbi.
53. Drugič, naj spomnim, da je Sodišče že razsodilo, da skupne ponudbe, ki temeljijo na povezavi najmanj dveh različnih proizvodov ali storitev v isti ponudbi, pomenijo poslovna ravnanja, ki so nedvomno del poslovne strategije gospodarskega subjekta in so neposredno namenjena spodbujanju in pospeševanju njegove prodaje. Iz tega je razvidno, da so vsekakor „poslovne prakse“ v smislu člena 2(d) Direktive 2005/29 in zato spadajo na področje uporabe tega instrumenta.(31) Po vsej logiki velja enako za poslovne prakse, ki zajemajo navzkrižno prodajo dveh produktov (ko trgovec stranki ne le istočasno ponudi dva produkta, temveč sta ta dva produkta tudi hkrati prodana). Sodišče namreč teh dveh poslovnih praks ne razlikuje jasno.(32)
54. Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da je treba Direktivo 2005/29 razlagati tako, da nasprotuje splošni in vnaprejšnji prepovedi skupnih ponudb brez kakršnega koli preizkusa njihove nepoštenosti glede na merila, navedena v členih od 5 do 9 te direktive.(33) Menim, da je mogoče enako razlogovanje brez težav ponovno uporabiti za poslovno prakso navzkrižne prodaje dveh produktov. Takšna praksa ne sme biti na splošno prepovedana in se je ne sme šteti kot „nepoštene“.
55. Naj po teh pojasnilih spomnim, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali je poslovna praksa, v okviru katere trgovec ne le navzkrižno prodaja dva produkta, temveč informacije svojim strankam predstavi tako, da so prepričane, da nimajo druge izbire, kot da kupijo oba produkta skupaj, sama po sebi „agresivna“ v smislu Direktive 2005/29. Menim, da predložitveno sodišče z izrazom „samo po sebi“ misli „v vseh okoliščinah“ ne glede na druge značilnosti poslovne prakse in zadevni kontekst.
56. V zvezi s členoma 8 in 9 Direktive 2005/29 ugotavljam, da je v prvonavedenem jasno določeno, da mora presoja, ali je poslovna praksa „agresivna“ v smislu teh določb, temeljiti na „konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin“. Pristojni nacionalni organi morajo glede na te različne elemente preučiti, ali zadevna poslovna praksa „bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel“. V zvezi s tem je Sodišče že potrdilo, da člen 8 Direktive 2005/29 določa obveznost upoštevanja vseh značilnosti ravnanja trgovca v konkretnem primeru.(34)
57. Poleg tega mora praksa uporabljati „nadlegovanje, prisilo, vključno z uporabo sile, ali nedopustno vplivanje“ v smislu člena 9 navedene direktive.(35) Ta določba vsebuje seznam okoliščin (kot so čas, kraj, narava ali vztrajnost prakse), ki so upoštevne pri preverjanju, ali je zadnjenavedena zahteva izpolnjena.
58. Menim, da je že iz besedila členov 8 in 9 Direktive 2005/29 razvidno, da je to, ali je poslovna praksa „agresivna“, na splošno odvisno od presoje konteksta. Seveda glede na ti določbi ni mogoče izključiti, da je za nekatere poslovne prakse mogoče šteti, da so „agresivne“ same po sebi in zato „nepoštene“ v smislu te direktive. Vendar se mi zdi očitno, da bi take prakse, če obstajajo, prej pomenile izjemo kot pravilo.
59. To razlago potrjuje tudi Priloga I k Direktivi 2005/29, ki vsebuje nekakšen „črni seznam“ nekaterih praks, ki jih je treba v vseh okoliščinah šteti za „nepoštene“. V njej so na eni strani v točkah od 1 do 24 naštete poslovne prakse, ki jih je mogoče v vseh okoliščinah šteti za „zavajajoče“, na drugi strani pa so v točkah od 24 do 31 navedene prakse, ki jih je treba šteti za „agresivne“ (prav tako v vseh okoliščinah). Nobena od poslovnih praks, ki so navedene v teh točkah in spadajo v drugonavedeno kategorijo, se ne nanaša na prakso, s katero trgovec ne le navzkrižno prodaja dva produkta, temveč poleg tega svojim strankam informacije predstavi tako, da so prepričane, da morajo nujno kupiti oba produkta skupaj, niti ne vključuje take prakse.
60. V zvezi s tem člen 5(5) Direktive 2005/29 določa, da „Priloga I vsebuje seznam poslovnih praks, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene“, in da se „[v] vseh državah članicah […] uporablja isti enotni seznam, ki se lahko spremeni samo s pregledom te direktive“. Poleg tega je v uvodni izjavi 17 tega instrumenta navedeno, da Priloga I k temu instrumentu vsebuje „izčrpen seznam vseh takšnih praks“ in da so to „edine poslovne prakse, ki lahko veljajo za nepoštene, ne da bi bila potrebna ocena posameznih primerov na podlagi določb iz členov 5 do 9“. Glede na te elemente razumem, da je seznam poslovnih praks iz te priloge izčrpen.(36)
61. Naj dodam, da je Sodišče razsodilo, da Direktiva 2005/29 „popolnoma harmonizira pravila o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov in da torej države članice, kot je izrecno določeno v členu 4 te direktive, niti zaradi doseganja višje ravni varstva potrošnikov ne smejo sprejeti bolj omejevalnih ukrepov, kot so opredeljeni z navedeno direktivo“.(37)
62. Glede na navedeno se mi zdi očitno, da poslovne prakse, s katero trgovec ne le navzkrižno prodaja dva produkta, temveč poleg tega svojim strankam predstavi informacije tako, da jih prepriča, da morajo nujno kupiti oba produkta skupaj, ni mogoče šteti za samo po sebi „agresivno“ v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29. Ta praksa namreč ni navedena v Prilogi I k tej direktivi. Zato morajo nacionalna sodišča in organi preučiti „agresivnost“ take prakse glede na zahteve iz teh členov, iz katerih med drugim izhaja, da je treba poslovno prakso preučiti „v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh njenih značilnosti in okoliščin“.
63. S to ugotovitvijo se strinjajo vse stranke in zainteresirane strani v tej zadevi.
64. Rad bi navedel še eno pojasnilo.
65. Predlog za sprejetje predhodne odločbe razumem tako, da predložitveno sodišče v drugem vprašanju navaja člen 6(1) Direktive 2005/29 namesto členov 8 in 9 te direktive zato, ker je v členu 6(1) izrecno navedeno, da je za ugotovitev, ali je poslovna praksa „zavajajoča, pomembna „celotn[a] predstavit[ev]“ informacij, ki so zagotovljene potrošnikom. Kot sem že navedel v točki 50 teh sklepnih predlogov, se mi zdi, da se to sodišče sprašuje, ali je način, kako trgovec predstavi (ali „uokviri“) informacije, pomemben tudi v okviru uporabe členov 8 in 9 Direktive 2005/29.
66. Menim, da je odgovor na to temeljno vprašanje mogoče zlahka izpeljati iz elementov, ki sem jih navedel v točkah od 52 do 62 teh sklepnih predlogov.
67. Kot sem pravkar pojasnil, člen 8 Direktive 2005/29 namreč zahteva, da pristojni nacionalni organi pri presoji „agresivnosti“ poslovne prakse med drugim upoštevajo vse „značilnosti“ take prakse. Tako kot italijanska vlada tudi sam menim, da je način, kako trgovec predstavi ali „uokviri“ informacije svojim strankam, takšna pomembna „značilnost“.
68. V zvezi s tem dodajam, da je „nedopustno vplivanje“ v skladu s členom 2(j) Direktive 2005/29 opredeljeno kot „izkoriščanje premoči v razmerju do potrošnika z namenom izvajati pritisk, tudi brez uporabe ali brez grožnje uporabe sile, in sicer na način, ki bistveno omejuje potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev“. Iz tega sledi, da se „nedopustno vplivanje“ lahko izvaja na različne načine, vključno z načinom, kako trgovec potrošniku predstavi (ali „uokviri“) ponudbo.
69. Poleg tega je Sodišče v svoji sodni praksi, zlasti v sodbi Orange Polska,(38) že poudarilo pomen načina, kako so informacije predstavljene potrošniku, v okviru uporabe členov 8 in 9 Direktive 2005/29. V tej sodbi je Sodišče potrdilo, da lahko dodatne prakse, povezane z načinom, kako trgovec predstavi informacije potrošniku v postopku sklepanja ali spreminjanja pogodbe (na primer praksa, da trgovec ali njegov kurir vztraja, da je treba podpisati pogodbo, tako da navede, da je vsak poznejši podpis pogodbe mogoč le pod manj ugodnimi pogoji), privedejo do ugotovitve, da se poslovna praksa, ki sama po sebi ni „agresivna“, v takem primeru šteje za „agresivno“.(39)
70. Glede na navedeno je po mojem mnenju jasno, da je način, kako trgovec potrošniku predstavi (ali „uokviri“) informacije, „značilnost“ poslovne prakse, ki jo je treba upoštevati pri presoji, ali je taka praksa „agresivna“ in zato „nepoštena“ v smislu Direktive 2005/29.
71. Iz tega izhaja, da morajo pristojni nacionalni organi pri opravljanju te presoje v zvezi s poslovno prakso, v okviru katere trgovec ne le navzkrižno prodaja dva produkta, temveč poleg tega svojim strankam predstavi informacije tako, da so prepričane, da morajo nujno kupiti oba produkta skupaj, to dejstvo upoštevati. V povezavi z elementi, ki sem jih predstavil v prejšnjem oddelku, menim, da je treba temu dejstvu dati poseben pomen v položaju, v katerem je treba „povprečnega potrošnika“ (iz razlogov, povezanih na primer z zapletenostjo področja, na katerega se produkt nanaša, ali ekonomskim pritiskom, pod katerim je v času nakupa produktov) razumeti kot posameznika z „omejeno racionalnostjo“, ki ukrepa, ne da bi pridobil pomembne informacije, ali ni sposoben razumno obdelati informacij, ki so mu zagotovljene (med drugim informacij, ki mu jih predstavi trgovec).
C. Dvomi predložitvenega sodišča glede dokaznega bremena (peto vprašanje)
72. Predložitveno sodišče se s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, kako naj odgovori na trditev družbe Compass Banca, da ugotovitev AGCM, da je njena poslovna praksa „agresivna“ zgolj zato, ker vključuje navzkrižno prodajo dveh produktov, vodi do neupraviče in nesprejemljive prevalitve dokaznega bremena s AGCM na družbo Compass Banca.
73. Menim, da na peto vprašanje ni težko odgovoriti. V odgovoru na drugo vprašanje sem namreč že pojasnil, da poslovne prakse ni mogoče šteti za „agresivno“ samo po sebi v smislu Direktive 2005/29 in je prepovedati samo zato, ker vključuje navzkrižno prodajo dveh produktov. Namesto tega morajo pristojni nacionalni organi analizirati „agresivnost“ take prakse glede na zahteve iz členov 8 in 9 te direktive (to je vsako prakso posebej, pri čemer je treba vsako prakso preučiti „v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh njenih značilnosti in okoliščin“.
74. Zdi se mi očitno, da se v takem položaju trgovec ne sooča z nesprejemljivim (obrnjenim) dokaznim bremenom. Pravzaprav se dokazno breme sploh ne prenese na trgovca, saj morajo „agresivnost“ in s tem „nepoštenost“ zadevne poslovne prakse dokazati pristojni nacionalni organi. Naj spomnim, da se družba Europ Assistance Italia, Komisija in italijanska vlada strinjajo s tem stališčem.
D. Možnost, da pristojni nacionalni organi določijo sedemdnevni razmik med podpisom pogodb za navzkrižno prodajane produkte (tretje vprašanje)
75. V prejšnjih oddelkih sem ugotovil, da poslovne prakse, ki zajema navzkrižno prodajo dveh produktov, ni mogoče šteti za „agresivno“ samo po sebi v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29 ter da za poslovno prakso, v okviru katere trgovec ne le navzkrižno prodaja dva produkta, temveč svojim strankam predstavi informacije tako, da so prepričane, da morajo nujno kupiti oba produkta skupaj, velja enako.
76. Vendar to ne pomeni, da takih praks nikoli ni mogoče šteti za „agresivne“ v smislu teh določb. Vse je odvisno od tega, ali zadevna poslovna praksa „v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh njenih značilnosti in okoliščin“ uporablja „nadlegovanje[…], prisilo, vključno z uporabo sile, ali nedopustn[o] vplivanje[…]“ ter „bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel“.
77. Tretje vprašanje temelji na predpostavki, da je poslovna praksa, ki jo izvaja družba Compass Banca – in vključuje navzkrižno prodajo dveh produktov –, „agresivna“ glede na naslednje elemente: (i) dejstvo, da oseba, ki prosi za posojilo, za posojilo prosi, ker ga potrebuje; (ii) kompleksnost pogodb, ki jih je družba Compass Banca predložila potrošnikom v podpis; (iii) sočasnost ponudb za pogodbo o osebnem posojilu in zavarovalno pogodbo; ter (iv) kratek rok za sprejem ponudb.
78. Strinjam se s predložitvenim sodiščem, da so ti različni elementi (skupaj z dejstvom, da, kot razumem, družba Compass Banca svojim strankam informacije predstavi ali „uokviri“ tako, da so prepričane, da nimajo druge izbire, kot da zavarovalno polico sprejmejo skupaj s posojilno pogodbo), upoštevni za dokazovanje „nedopustnega vplivanja“ v smislu člena 9 Direktive 2005/29.
79. Med elementi, naštetimi v tej določbi, so namreč „čas, kraj, narav[a] ali vztrajnost“ prakse ter „izkoriščanje določenega nesrečnega dogodka […] s strani trgovca […], česar se trgovec zaveda, z namenom vplivati na potrošnikovo odločitev glede izdelka“. Menim, da bi v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, zadnjenavedeni element lahko vključeval dejstvo, da trgovec potrošniku omeni dogodke v zasebnem življenju (na primer v zvezi z njegovim zdravjem), ki bi – če bi do njih prišlo – lahko vplivali na njegovo zmožnost odplačevanja posojila, ki ga je najel pri tem trgovcu.
80. Kar zadeva vprašanje, ali so ti elementi dovolj za to, da se dokaže, da praksa, ki jo izvaja družba Compass Banca, poleg tega da uporablja „nedopustno vplivanje“ v smislu člena 9 Direktive 2005/29, tudi „bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom“ ter s tem povzroči, da sprejme odločitev o poslu, ki je „drugače ne bi sprejel“ (v skladu z zahtevami iz člena 8 Direktive 2005/29), menim, da je odgovor na to vprašanje odvisen od tega, ali ima ta praksa druge značilnosti in ali obstajajo druge upoštevne okoliščine, ki bodisi ublažijo bodisi pa, nasprotno, poslabšajo vpliv teh elementov na „svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika“. To preverjanje mora opraviti predložitveno sodišče.
81. Glede na navedeno menim, da se tretje vprašanje v bistvu nanaša na ukrepe, ki jih lahko nacionalni organ, kot je AGCM, sprejme v primeru, ko dejansko ugotovi, da poslovna praksa, kot jo je izvajala družba Compass Banca, izpolnjuje navedene zahteve. Ali lahko tak organ v navedenih okoliščinah določi, da mora biti med podpisom pogodb za oba produkta sedemdnevni razmik?
82. Menim, da je tudi odgovor na to vprašanje očiten glede na vse elemente, ki sem jih predstavil v prejšnjih oddelkih.
83. Člen 5(1) Direktive 2005/29 namreč nedvoumno določa, da so „[n]epoštene poslovne prakse […] prepovedane“. Ne vidim razloga, zakaj te prepovedi – če je praksa navzkrižne prodaje dveh produktov glede na vse njene značilnosti in upoštevne okoliščine „agresivna“ in zato „nepoštena“ v smislu te direktive – ne bi bilo mogoče doseči z zahtevo po tem, da je med podpisom obeh pogodb sedem dni zamika, da se zagotovi, da se obe prodaji dejansko zgodita na različna datuma, ki sta med seboj razumno oddaljena.
E. Posledica dejstva, da je eden od produktov finančni produkt, drugi pa zavarovalni produkt (četrto vprašanje)
84. Četrto vprašanje je povezano z dejstvom, da so produkti, ki jih je družba Compass Banca navzkrižno prodajala v postopku v glavni stvari, delno sestavljeni iz zavarovalnih produktov. Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali glede na naravo teh produktov AGCM še vedno lahko določi sedemdnevni razmik med podpisom posojilne in podpisom zavarovalne pogodbe, ki ju ponuja ta družba, v skladu z Direktivo 2005/29. Ugotavlja, da so v členu 24 Direktive 2016/97 za „distributerje“(40) zavarovalnih produktov, ki se navzkrižno prodajajo z drugimi produkti, določene nekatere posebne obveznosti.(41) To sodišče se v bistvu sprašuje, ali obstaja nasprotje med to določbo in Direktivo 2005/29.
85. Ugotavljam, da je predložitveno sodišče v četrtem vprašanju in v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navedlo samo člen 24(3) in (7) Direktive 2016/97. Vendar bom pri analizi tega vprašanja obravnaval celoten člen 24.
86. Glede vprašanja, ali obstaja nasprotje med Direktivo 2005/29 in to določbo, ugotavljam, prvič, da člen 3(4) Direktive 2005/29 določa, da „[v] primeru nasprotja med določbami te direktive in drugimi pravili Skupnosti, ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, prevladajo slednja in se uporabljajo za te posebne vidike“.(42)
87. Drugič, naj spomnim, da je Sodišče že pojasnilo, da se pojem „nasprotje“ iz te določbe nanaša na „razmerje med zadevnimi določbami, pri katerem ne gre zgolj za razhajanje ali razlikovanje, temveč tudi za razliko, ki je ni mogoče premostiti s povezovalnim pristopom, s katerim bi se lahko omogočil soobstoj dveh položajev, ne da bi ju bilo treba izkriviti“. Navedlo je, da je „[z]ato […] nasprotje v smislu člena 3(4) Direktive 2005/29 lahko podano le, če so z določbami, ki niso iz te direktive, pri urejanju posebnih vidikov nepoštenih poslovnih praks trgovcem brez kakršnega koli manevrskega prostora naložene obveznosti, ki niso združljive s temi, ki so določene v Direktivi 2005/29“.(43)
88. Tretjič, tako kot družba Compass Banca menim, da so s členom 24 Direktive 2016/97 „distributerjem zavarovalnih produktov“ obveznosti naložene v dveh položajih. Prvi položaj je, kadar se „zavarovalni produkt“ ponudi „skupaj z dopolnilno ali drugo storitvijo, ki ni zavarovanje, kot del paketa ali istega sporazuma“.(44) Ustrezne poddoločbe, ki se uporabljajo za ta položaj, so:
– distributer zavarovalnih produktov stranko seznani z možnostjo nakupa posameznih delov ločeno ter v tem primeru zagotovi ustrezni opis sporazuma ali paketa, pa tudi ločeno evidenco stroškov in plačil vsake komponente (člen 24(1));
– distributer zavarovalnih produktov mora določiti zahteve in potrebe stranke glede na zavarovalne produkte, ki so del celotnega paketa ali istega sporazuma (člen 24(6)); in
– [d]ržave članice lahko ohranijo ali sprejmejo dodatne strožje določbe ali ukrepajo v posameznih primerih, da bi preprečile prodajo zavarovanj skupaj s pomožno storitvijo ali produktom, ki ni zavarovanje, kot del paketa ali istega sporazuma, če lahko dokažejo, da je takšna praksa v škodo potrošnikom (člen 24(7)).
89. Od treh poddoločb, ki sem jih pravkar navedel, se mi zdi le zadnjenavedena (člen 24(7)) potencialno nezdružljiva z določbami Direktive 2005/29. Kot sem pojasnil v prejšnjem oddelku, je namreč treba to direktivo razlagati tako, da če poslovna praksa ni izrecno navedena v Prilogi I k tej direktivi, je ni mogoče prepovedati na podlagi tega, da je „nepoštena“ sama po sebi (to je „nepoštena“ v vseh okoliščinah).
90. Glede na to menim, da člen 24(7) od držav članic ne zahteva, da uvedejo tako splošno prepoved, niti jim tega ne dovoljuje. V tej določbi je namreč določeno le, da države članice „lahko“ prepovejo navzkrižno prodajo zavarovalnih produktov in pomožnih produktov ali storitev „v posameznih primerih“, če lahko dokažejo, da je praksa v škodo potrošnikom.
91. Dodal bi, da to ozko razlago po mojem mnenju podpira uvodna izjava 53 Direktive 2016/97, v kateri je navedeno, da je „[n]avzkrižna prodaja […] pogosta strategija distributerjev zavarovalnih produktov v celotni [Evropski] [u]niji“, in priznano, da čeprav so take prakse lahko „prakse, pri katerih interesi strank niso ustrezno upoštevani“, lahko strankam „prinesejo tudi koristi“.
92. Vsekakor se člen 24(7) Direktive 2016/97 uporablja le, če (i) se zavarovalni produkt lahko šteje za „glavni“ produkt, drugi produkt ali storitev pa je „pomožni“ ali „dodatni“ produkt v razmerju do tega produkta; in (ii) se oba produkta ponudita „kot del paketa ali istega sporazuma“. Predložitveno sodišče mora presoditi, ali produkti, ki jih ponuja družba Compass Banca, izpolnjujejo te zahteve. Vendar glede na elemente iz spisa dvomim, da bi bilo mogoče osebno posojilo, ki ga ta družba ponuja svojim strankam, šteti za „pomožni produkt“ v razmerju do zavarovalne police, za katero predlaga, naj jo kupijo skupaj s posojilom. Zdi se mi, da je bolj resnično ravno obratno, saj je poslovna praksa družbe Compass Banca to, da prodaja zavarovalno polico strankam, ki s to družbo že sklepajo pogodbo o osebnem posojilu.
93. Drugi sklop obveznosti iz člena 24 Direktive 2016/97 se uporablja, kadar je „zavarovalni produkt pomožni produkt v razmerju do blaga ali storitev, ki niso zavarovalni, kot del paketa ali istega sporazuma“ (to je scenarij, za katerega se zdi, kot sem pravkar pojasnil, da bolje ustreza dejstvom iz postopka v glavni stvari). Ustrezne poddoločbe so:
– distributer zavarovalnih produktov mora stranki ponuditi možnost, da blago ali storitev kupi ločeno (razen če blago ali storitev, za katerega je zavarovalni produkt pomožni produkt, spada na področje uporabe posebnih določb nekaterih drugih direktiv) (člen 24(3)); in
– distributer zavarovalnih produktov mora določiti zahteve in potrebe stranke glede na zavarovalne produkte, ki so del celotnega paketa ali istega sporazuma (člen 24(6)).
94. Tudi v tem primeru ne vidim nobene nezdružljivosti med obveznostmi iz teh poddoločb in pravili iz Direktive 2005/29. Zlasti menim, da se s členom 24(3) Direktive 2016/97 od pristojnih nacionalnih organov ne zahteva, da gredo dlje od tega, kar se zahteva z Direktivo 2005/29, na primer tako, da bi od njih zahtevala, da na splošno prepovejo navzkrižno prodajo zavarovalnih produktov, ki so pomožni produkti v razmerju do drugih produktov ali storitev (med drugim finančnih). Z navedeno določbo se namreč zahteva le, da imajo stranke, katerim se taki produkti in/ali storitve „navzkrižno prodajajo“, možnost, da jih kupijo tudi ločeno.
95. Prav tako se s to določbo od teh organov ne zahteva, da storijo kaj manj od tega, kar lahko storijo na podlagi Direktive 2005/29. Natančneje, menim, da člen 24(3) Direktive 2016/97 ne nasprotuje temu, da pristojni nacionalni organ, kot je AGCM, določi sedemdnevni razmik med podpisom dveh pogodb, povezanih z osebnim posojilom oziroma zavarovalno polico, ki ju skupaj ponuja isti trgovec, če se dokaže, da je takšna praksa „v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh njenih značilnosti in okoliščin“ „agresivna“ in zato „nepoštena“ v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29.
96. V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj na četrto vprašanje odgovori tako, da med določbami Direktive 2005/29 in členom 24 Direktive 2016/97 ni nasprotja. Z zadnjo določbo se namreč od pristojnih nacionalnih organov ne zahteva, da gredo dlje od tega, kar se zahteva z Direktivo 2005/29, na primer tako, da bi na splošno prepovedali poslovno prakso, ki vključuje navzkrižno prodajo osebnega posojila in zavarovalne police. Prav tako ta določba ne nasprotuje temu, da ti organi določijo sedemdnevni razmik med podpisom obeh pogodb, povezanih s tema produktoma, če se dokaže, da je zadevna poslovna praksa „v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh njenih značilnosti in okoliščin“ „agresivna“ in zato „nepoštena“ v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29.
97. Ta oddelek bom zaključil z nekaj besedami o tem, da produkti, ki jih družba Compass Banca navzkrižno prodaja svojim strankam, niso le „zavarovalni produkti“ v smislu Direktive 2016/97, temveč tudi finančni produkti. V zvezi s tem je upoštevna določba člen 3(9) Direktive 2005/29. V skladu s to določbo lahko države članice „[v] zvezi s ,finančnimi storitvami‘, kakor so opredeljene v Direktivi 2002/65/ES,(45) […] postavijo zahteve, ki so bolj omejevalne ali strožje, kakor zahteve [Direktive 2005/29] na področju, ki ga ta približuje“. „[F]inančna storitev“ v skladu s členom 2(b) Direktive 2002/65 pomeni „vsako bančno, kreditno, zavarovalno, pokojninsko, naložbeno ali plačilno storitev“. Te storitve vključujejo prodajo tako osebnega posojila kot zavarovalne police, kakršna svojim strankam ponuja družba Compass Banca.
98. Na podlagi navedenega sklepam, da če bi se italijanski zakonodajalec na podlagi lex specialis iz člena 3(9) navedene direktive odločil sprejeti ukrep, s katerim bi na splošno prepovedal navzkrižno prodajo osebnega posojila in zavarovalne police (element, ki ga mora preveriti predložitveno sodišče), bi bil takšen ukrep združljiv s tem instrumentom.
99. Ugotavljam pa, da družbi Compass Banca in Europ Assistance Italia trdita, da italijanski zakonodajalec ni sprejel takega ukrepa.(46) Na podlagi tega se mi zdi, da člen 3(9) Direktive 2005/29 torej ne vpliva na ugotovitve, do katerih sem prišel v prejšnjih oddelkih.
V. Predlog
100. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavil Consiglio di Stato (državni svet, Italija), odgovori:
1. Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah)
je treba razlagati tako, da „povprečni potrošnik“ ni nujno razumen posameznik, ki dejavno pridobiva upoštevne informacije in razumno obdeluje informacije, ki so mu predstavljene, ter je zato sposoben sprejeti odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Medtem ko se v nekaterih položajih lahko šteje, da je „povprečni potrošnik“ sposoben ravnati razumno in sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, je ta pojem dovolj prožen, da ga je v drugih položajih mogoče dojemati kot posameznika z „omejeno racionalnostjo“, ki ukrepa, ne da bi pridobil upoštevne informacije, ali ni sposoben razumno obdelati informacij, ki so mu posredovane (med drugim informacij, ki mu jih predstavi trgovec).
2. Člena 8 in 9 te direktive je treba razlagati tako, da
poslovna praksa, v okviru katere trgovec ne le navzkrižno prodaja dva produkta, temveč prav tako svojim strankam informacije predstavi tako, da so prepričane, da morajo kupiti oba produkta skupaj, ni „agresivna“ sama po sebi v smislu teh določb. Pristojni organi držav članic morajo takšno poslovno prakso presojati „v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh njenih značilnosti in okoliščin“, da ugotovijo, ali izpolnjuje zahteve iz teh določb. Dokazno breme se ne prenese na trgovca. Če pa ti organi na koncu te presoje ugotovijo, da je poslovna praksa „agresivna“ v smislu teh določb, jo morajo prepovedati. V tem pogledu lahko na primer zahtevajo, da se pogodbi za oba produkta podpišeta v razmaku sedmih dni. Poleg tega lahko države članice, če sta oba produkta „finančni storitvi“, na podlagi lex specialis iz člena 3(9) te direktive sprejmejo pravila o prepovedi njune navzkrižne prodaje.
3. Člen 24 Direktive (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov
je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da pristojni organi države članice določijo sedemdnevni razmik med podpisom dveh pogodb, ki se nanašajo na osebno posojilo oziroma zavarovalno polico, ki ju skupaj ponuja isti trgovec, če se dokaže, da je takšna praksa v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh njenih značilnosti in okoliščin „agresivna“ in zato „nepoštena“ v smislu Direktive 2005/29.
1 Jezik izvirnika: angleščina.
2 Carrère, E., D’autres vies que la mienne (Folio, 2010), str. 194 in 195 (prosti prevod). V tem romanu avtor pripoveduje o življenju francoskega sodnika, ki je vložil predlog za sprejetje predhodne odločbe, na podlagi katerega je bila izdana sodba z dne 21. novembra 2002, Cofidis (C-473/00, EU:C:2002:705), ki se je nanašala na vprašanje nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah.
3 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22).
4 Glej uvodno izjavo 7 navedene direktive.
5 Glej med drugim uvodne izjave 11, 23 in 24 Direktive 2005/29 ter njen člen 1.
6 Glej člen 5 Direktive 2005/29.
7 Člen 2(b) Direktive 2005/29 določa, da pomeni „trgovec“ „vsako fizično ali pravno osebo, ki v s to direktivo zajetih poslovnih praksah deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, in kogar koli, ki deluje v imenu ali na račun trgovca“.
8 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov (UL 2016, L 26, str. 19).
9 Poslovno prakso je mogoče šteti za nepošteno v smislu člena 5(2) Direktive 2005/29 le, če je izpolnjen ta dvojni pogoj (glej v zvezi s tem sodbo z dne 7. septembra 2016, Deroo-Blanquart, C-310/15, EU:C:2016:633, točka 32 in navedena sodna praksa).
10 Naj dodam, da izraz „potrošnik“ v skladu s členom 2(a) Direktive 2005/29 pomeni „vsako fizično osebo, ki v s to direktivo zajetih poslovnih praksah deluje za namene izven svoje trgovske, poslovne, obrtne dejavnosti ali svobodne poklicne dejavnosti“.
11 Glej Siciliani, P., Riefa, C., in Gamper H., Consumer Theories of Harm: An Economic Approach to Consumer Law Enforcement and Policy Making. 1. izdaja, Hart Publishing,2019, str. 25.
12 Lobel, O. „A Behavioural Law and Economics Perspective: Between Methodology and Ideology when Behavioural Sciences Meet Law“, v: van Gestel, R, Micklitz, H-W, Rubin, EL, Rethinking Legal Scholarship: A Transatlantic Dialogue, Cambridge University Press,2017, str. 476.
13 Glej Wheeler, G., „Bounded Rationality“, v E. N. Zalta (ur.), The Stanford Encyclopedia of Philosophy,2020, na voljo na <https://plato.stanford.edu/archives/fall2020/entries/bounded-rationality/>.
14 Glej van Boom, W., in Garde, A., The European Unfair Commercial Practices Directive: Impact, Enforcement Strategies and National Legal Systems, 1. izdaja, Routledge,2014, 1 str. 6.
15 Glej Siciliani, P., Riefa, C., in Gamper, H. (opomba 11 teh sklepnih predlogov), str. 21.
16 Glej na primer van Boom, W., in Garde, A., The European Unfair Commercial Practices Directive: Impact, Enforcement Strategies and National Legal Systems, Routledge (opomba 14 teh sklepnih predlogov), str. 6.
17 Glej sodbo z dne 4. junija 2020, Kancelaria Medius (C-495/19, EU:C:2020:431, točka 22 in navedena sodna praksa).
18 „Obvestilo Komisije – Smernice za razlago in uporabo Direktive 2005/29 (UL 2021, C 526, str. 1).
19 Glej sklepne predloge generalne pravobranilke L. Medina v zadevi CaixaBank in drugi (Nadzor nad preglednostjo v kolektivnih tožbah) (C-450/22, EU:C:2024:64, točka 46).
20 Glej sodbo z dne 13. januarja 2000, Estée Lauder (C-220/98, EU:C:2000:8, točke od 27 do 31).
21 Če navedem nekoliko „zabaven“ primer, je Sodišče izrecno odločilo, da se merilo „povprečnega potrošnika“, uporabljeno v Direktivi 2005/29, uporablja tudi v okviru ocene tveganja napake ali zmede iz člena 3(1)(b) Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (UL 2010, L 153, str. 1) (glej sodbo z dne 25. julija 2018, Dyson (C-632/16, EU:C:2018:599, točka 56)).
22 Direktiva Sveta z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).
23 Glej v zvezi s tem sodbo z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev) (C-139/22, EU:C:2023:692, točka 66).
24 Glej opombo 18 teh sklepnih predlogov.
25 Sodišče je na primer razsodilo, da obvestitev potrošnika, da je dobil nagrado, izkorišča psihološki učinek in ga spodbuja k sprejetju odločitve, ki ni nujno racionalna (glej sodbo z dne 18. oktobra 2012, Purely Creative in drugi (C-428/11, EU:C:2012:651, točka 38)).
26 Glej sodbo z dne 7. septembra 2016 (C-310/15, EU:C:2016:633, točka 36).
27 Prav tam (točka 37). Druge okoliščine, ki jih je v zvezi s tem navedlo Sodišče, so vključevale dejstva, da je skupna ponudba izpolnjevala pričakovanja velikega dela potrošnikov in da je imel potrošnik možnost, da sprejme vse elemente te ponudbe ali prekliče prodajo.
28 Moj poudarek.
29 Naj dodam, da je v uvodni izjavi 13 navedene direktive navedeno, da so „zavajajoče“ in „agresivne“ poslovne prakse „dve[…] vrst[i] poslovnih praks, ki veljata za daleč najobičajnejši“ (poudarek dodan).
30 Člena 6 in 7 Direktive 2005/29 se namreč nanašata na „zavajajoče prakse“.
31 Glej sodbo z dne 7. septembra 2016, Deroo-Blanquart (C-310/15, EU:C:2016:633, točka 28 in navedena sodna praksa).
32 V sodbi, navedeni v prejšnji opombi, je Sodišče dejansko uporabilo izraz „skupne ponudbe“ za poimenovanje poslovne prakse prodaje računalnika z vnaprej nameščeno programsko opremo, ne da bi potrošnik imel možnost, da isti model računalnika kupi brez vnaprej nameščene programske opreme.
33 Glej v zvezi s tem ponovno sodbo z dne 7. septembra 2016, Deroo-Blanquart (C-310/15, EU:C:2016:633, točka 30 in navedena sodna praksa).
34 Glej v tem smislu sodbo z dne 12. junija 2019, Orange Polska (C-628/17, EU:C:2019:480, točka 30).
35 V zvezi s tem glej tudi uvodno izjavo 16 Direktive 2005/29, v kateri je navedeno, da so „agresivne“ poslovne prakse „prakse nadlegovanja, prisile, vključno z uporabo sile, in nedopustnega vplivanja“.
36 Glej v zvezi s tem sodbo z dne 7. septembra 2016, Deroo-Blanquart (C-310/15, EU:C:2016:633, točka 30 in navedena sodna praksa). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 17. januarja 2013, Köck (C-206/11, EU:C:2013:14, točka 50), v kateri je Sodišče v bistvu ugotovilo, da če poslovna praksa ni navedena v Prilogi I k Direktivi 2005/29, mora pristojni nacionalni organ sam presoditi, ali je nepoštena, glede na merila, določena v členih od 5 do 9 te direktive, in ne sme na splošno prepovedati te prakse, ter sodbo z dne 12. junija 2019, Orange Polska (C-628/17, EU:C:2019:480, točka 25).
37 Glej sodbo z dne 19. oktobra 2017, Europamur Alimentación (C-295/16, EU:C:2017:782, točka 39 in navedena sodna praksa).
38 Sodba z dne 12. junija 2019 (C-628/17, EU:C:2019:480, točka 35 in navedena sodna praksa).
39 Prav tam (točke od 46 do 49).
40 Pojem „distributer zavarovalnih produktov“ v skladu s členom 2(8) Direktive 2016/97 pomeni „vsakega zavarovalnega posrednika, posrednika dopolnilnih zavarovanj ali zavarovalnico“.
41 V zvezi s tem ugotavljam, da se Direktiva 2016/97, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 7, uporablja za vse „prodaje zavarovalnih produktov“ (glej v zvezi s tem tudi sodbo z dne 29. septembra 2022, TC Medical Air Ambulance Agency, C-633/20, EU:C:2022:733, točka 48). V tem okviru se člen 24 tega instrumenta natančneje nanaša na navzkrižno prodajo takih produktov z drugimi produkti.
42 Poleg tega je v uvodni izjavi 10 Direktive 2005/29 navedeno, da ta instrument „[z]agotavlja varstvo potrošnikov, v kolikor ni na voljo posebne sektorske zakonodaje na ravni Skupnosti“, in zato „dopolnjuje pravni red Skupnosti, ki se uporablja za poslovne prakse, škodljive ekonomskim interesom potrošnikov“.
43 Glej sodbo z dne 13. septembra 2018, Wind Tre in Vodafone Italia (C-54/17 in C-55/17, EU:C:2018:710, točki 60 in 61).
44 Moj poudarek.
45 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 321).
46 V zvezi s tem ugotavljam, da družbi Compass Banca in Europ Assistance Italia trdita, da je italijanski zakonodajalec člen 3(9) Direktive 2005/29 uporabil samo za to, da je „trgovcem“, ki izvajajo takšno prakso, naložil nekatere obveznosti (med drugim je zahteval, da se potrošniku zagotovijo nekatere informacije in da mu je ponujena tudi možnost ločenega nakupa teh produktov).