1.

Skupna postopkovna pravila za priznanje mednarodne zaščite iz Direktive 2013/32/EU ( 2 ) omogočajo posebno obravnavo prošenj državljanov iz držav, ki so, na kratko, označene za „varne izvorne države“. Navedena označitev ima pomembne pravne posledice, ki omejujejo pogoje, pod katerimi se take prošnje obravnavajo.

2.

Na ravni Unije do danes še ni bil sprejet skupen seznam varnih izvornih držav. Države članice pa lahko na podlagi Direktive 2013/32 take sezname sprejmejo za nacionalne namene. Čeprav večina držav članic uporablja koncept „varna izvorna država“ (19 držav članic), pa ga ne uporabljajo vse. ( 3 ) Zato je bil navedeni koncept deležen tudi nekaterih kritik.

3.

Seznam, ki ga je sprejela Češka republika, vključuje Moldavijo.

4.

Pri Krajský soud v Brně (okrožno sodišče v Brnu, Češka republika), ki je predložitveno sodišče, je bila vložena tožba, s katero se ta odločitev izpodbija, predložitveno sodišče pa se sprašuje, kako je v okviru naslednjih okoliščin treba razumeti koncept varne izvorne države.

5.

Prvič, za uvrstitev Moldavije na seznam Češke republike kot varne izvorne države velja (oziroma je veljala v zadevnem času) geografska izjema v zvezi s Pridnestrjem, regijo v vzhodnem delu države, poleg ukrajinske meje. Iz spisa izhaja, da je bila izjema uvedena, ker Moldavija ni mogla izvrševati pristojnosti v navedeni regiji.

6.

Drugič, v letu 2022 je Moldavija, ki je podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP), ( 4 ) uporabila člen 15 EKČP, ki omogoča derogacijo od obveznosti iz navedenega instrumenta v času vojne ali splošne nevarnosti.

7.

Na podlagi navedenih elementov predložitveno sodišče sprašuje, ali dejstvo, da je država uporabila določbe člena 15 EKČP, pomeni, da je ni mogoče več šteti za varno izvorno državo v smislu Direktive 2013/32. Prav tako sprašuje, ali navedena direktiva onemogoča, da države članice neko državo označijo kot varno izvorno državo le delno, ob upoštevanju geografske izjeme. Nazadnje, če iz presoje katerega koli od navedenih vprašanj izhaja, da pravo Unije ne omogoča opredelitve Moldavije kot varne izvorne države, predložitveno sodišče sprašuje, ali je na podlagi Direktive 2013/32 treba to vprašanje upoštevati po uradni dolžnosti.

8.

Člen 15 EKČP določa:

„1.   Med vojno ali ob drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda, sme vsaka Visoka pogodbena stranka sprejeti ukrepe, s katerimi derogira svoje obveznosti iz [EKČP], v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere, in ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu.

2.   Na podlagi te določbe ni mogoče derogirati pravic iz 2. člena, razen v primerih smrti, ki so posledica zakonitih vojnih dejanj, kakor tudi ne pravic iz 3. in 4. (1. odstavek) ter 7. člena.

3.   Vsaka Visoka pogodbena stranka, ki uporabi možnost začasne omejitve pravic, mora Generalnega sekretarja Sveta Evrope celovito seznaniti z ukrepi, ki jih je sprejela, in z razlogi zanje. Obvestiti mora Generalnega sekretarja Sveta Evrope tudi o tem, kdaj so ti ukrepi prenehali veljati, in od kdaj zopet v celoti veljajo določbe Konvencije.“

9.

Edini člen Protokola št. 24 določa:

„Zaradi ravni varstva temeljnih pravic in svoboščin v državah članicah Evropske unije se države članice za vse pravne in praktične namene glede azilnih zadev med seboj obravnavajo kot varne izvorne države. Zato se lahko vsaka prošnja za azil, ki jo vloži državljan ene od držav članic, v drugi državi članici upošteva ali sprejme v postopek le v naslednjih primerih:

[...]“

10.

Člen 31 Direktive 2013/32, naslovljen „Postopek obravnavanja“, določa:

„1.   Države članice obravnavajo prošnje za mednarodno zaščito v postopku obravnavanja, ki je v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II.

2.   Države članice zagotovijo, da se takšen postopek obravnavanja zaključi v najkrajšem možnem času, ne da bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnave.

[...]

8.   Države članice lahko določijo, da se v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II prošnje obravnavajo pospešeno in/ali v skladu s členom 43 na meji ali v tranzitnem območju, če:

[...]

[...]“

11.

Člen 32 Direktive 2013/32, naslovljen „Neutemeljene prošnje“, določa:

„[...]

2.   V primerih neutemeljenih prošenj, za katere se uporablja katera koli od okoliščin, ki so naštete v členu 31(8), lahko države članice prošnjo štejejo tudi za očitno neutemeljeno, če jo kot tako predvideva nacionalna zakonodaja.“

12.

Člen 36 Direktive 2013/32, naslovljen „Koncept varne izvorne države“, določa:

„1.   Tretja država, ki je bila v skladu s to direktivo označena za varno izvorno državo, se lahko po individualnem obravnavanju prošnje šteje za določenega prosilca za varno izvorno državo le, če:

ter če ni izkazal nikakršnih tehtnih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da ta država glede na njegove posebne okoliščine in v smislu njegovega izpolnjevanja pogojev kot upravičenca do subsidiarne [mednarodne] zaščite, v skladu z Direktivo 2011/95/EU[ ( 6 )] ni varna izvorna država.

2.   Države članice v nacionalni zakonodaji določijo nadaljnja pravila in podrobnosti o načinu uporabe koncepta varne izvorne države.“

13.

Člen 37 Direktive 2013/32, naslovljen „Nacionalna označitev tretjih držav za varne izvorne države“, določa:

„1.   Države članice lahko ohranijo ali sprejmejo zakonodajo, ki v skladu s Prilogo I dopušča nacionalno označitev varnih izvornih držav za namene obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito.

2.   Države članice redno preverjajo razmere v tretjih državah, označenih kot varne države izvora v skladu s tem členom.

3.   Ocenjevanje, ali je država varna izvorna država v skladu s tem členom, temelji na različnih virih informacij, vključujoč zlasti informacije iz drugih držav članic, EASO, UNHCR, Sveta Evrope in drugih ustreznih mednarodnih organizacij.

4.   Države članice obveščajo Komisijo o državah, ki so v skladu s tem členom označene za varne izvorne države.“

14.

Člen 46 Direktive 2013/32, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da imajo prosilci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper:

3.   Države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z [Direktivo 2011/95].

4.   Države članice določijo razumne roke in druga potrebna pravila za uveljavljanje pravice prosilca do učinkovitega pravnega sredstva v skladu z odstavkom 1. Roki prosilcem ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti takega uveljavljanja.

Države članice lahko določijo tudi, da se odločbe, izdane na podlagi člena 43, preizkusijo po uradni dolžnosti.

5.   Brez poseganja v odstavek 6 države članice prosilcem dovolijo, da ostanejo na njihovem ozemlju do izteka roka, v katerem lahko uveljavljajo svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in, če so tako pravico v tem roku uveljavljali, pa do zaključka postopka s pravnim sredstvom.

6.   V primeru odločbe:

[...]

sodišče na podlagi prošnje prosilca ali na lastno pobudo odloči o pravici prosilca, da ostane na ozemlju države članice, če zaradi take odločitve prosilcu preneha pravica ostati v državi članici, in kadar v takih primerih v nacionalnem pravu ni predvidena pravica ostati v državi članici do zaključka postopka s pravnim sredstvom.

[...]“

15.

V Prilogi I k Direktivi 2013/32, naslovljena „Označitev držav za varne izvorne države za namene člena 37(1)“ je določeno:

„Država se šteje za varno izvorno državo, če se na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin lahko sklepa, da tam na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v členu 9 [Direktive 2011/95], ni mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ni ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Pri ocenjevanju se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami z:

16.

Člen 2(1)(k) zákon č. 325/1999 Sb., o azylu (zakon št. 325/1999 o azilu; v nadaljevanju: zakon o azilu) določa:

„Za namene tega zakona [...] ‚varna izvorna država‘ pomeni državo, katere državljan je tujec, oziroma v primeru osebe brez državljanstva državo njenega zadnjega stalnega prebivališča,

1. v kateri na splošno in redno ni preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ni ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada,

2. ki je državljani ali osebe brez državljanstva ne zapuščajo iz razlogov, navedenih v členu 12 ali členu 14(a) [zakona o azilu],

3. ki je ratificirala in upošteva mednarodne pogodbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, vključno z določbami o učinkovitih pravnih sredstvih, ter

4. ki pravnim subjektom omogoča spremljanje razmer v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic [...]“

17.

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je člen 2 vyhláška č. 328/2015 Sb., kterou se provádí zákon o azylu a zákon o dočasné ochraně cizinců (uredba št. 328/2015 o izvajanju zakona o azilu in začasni zaščiti tujih državljanov; v nadaljevanju: uredba št. 328/2015) v upoštevnem času določal, da je Češka republika Moldavijo štela za varno izvorno državo, z izjemo Pridnestrja. ( 7 )

18.

Na podlagi člena 16(2) in (3) zakona o azilu se prošnje za mednarodno zaščito zavrnejo kot očitno neutemeljene tudi, če prosilec prihaja iz države, ki jo Češka republika šteje za varno izvorno državo, razen če prosilec dokaže, da te države v njegovem primeru ni mogoče šteti za varno. Če obstajajo razlogi za tako zavrnitev, se ne presoja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje azila ali subsidiarne zaščite in ali je navedel informacije, ki kažejo, da bi lahko bil izpostavljen preganjanju ali da mu grozi resna škoda.

19.

Člen 32(2) zakona o azilu določa, da vložitev pravnega sredstva zoper odločbo na podlagi člena 16(2) zakona o azilu ne zadrži njene izvršitve. ( 8 )

20.

Vendar pa na podlagi člena 73(2) zákon č. 150/2002 Sb., soudní řád správní (zakon št. 150/2002, zakonik o upravnem postopku; v nadaljevanju: zakonik o upravnem postopku) in na podlagi vloge tožnika sodišče po zaslišanju tožnika s sklepom določi, da pravno sredstvo zadrži izvršitev, če bi izvršitev odločbe ali njene druge pravne posledice tožniku povzročile nesorazmerno večjo škodo kot bi bila povzročena tretjim osebam s priznanjem odložilnega učinka, če to ni v nasprotju s pomembnim javnim interesom.

21.

Člen 75(2) zakonika o upravnem postopku določa, da „sodnik prouči sporne točke odločbe v okviru navedenih tožbenih razlogov“.

22.

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je januarja 2022 Moldavija razglasila izredno stanje zaradi energetske krize in da je 24. februarja 2022, po ruski invaziji na Ukrajino, Moldavija razglasila izredno stanje zaradi obleganja in vojne. Iz predložitvene odločbe tudi izhaja, da je Moldavija 25. februarja 2022 Svet Evrope obvestila, da je uporabila člen 15 EKČP.

23.

CV je 9. februarja 2022 v Češki republiki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je navedel, da je bil priča dogodku, v katerem je voznik zapeljal na pločnik in ubil pešca. Voznik je s kraja dogodka pobegnil. Še istega večera so CV na domu obiskali neznanci, ga odpeljali v gozd in ga pretepli. CV je pobegnil in se skril. Dva dni pozneje, ko se je vrnil domov, je bil njegov dom požgan. Kmalu za tem je pobegnil iz Moldavije v Češko republiko, pri čemer je za vstop uporabil lažen romunski potni list. CV je navedel tudi, da je moldavska policija trdila, da storilcev domnevnega dogodka nikoli ni identificirala, in da se boji vrniti v Moldavijo, saj se boji napadalcev, pa tudi zaradi ruske invazije na Ukrajino.

24.

Iz predložitvene odločbe izhaja, da se je CV leta 2016 in nato znova leta 2019, še pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, vrnil v Moldavijo, pri čemer je o svojih obiskih – ker je skušal ostati nevpadljiv – obvestil le svoje bratrance. CV je priznal, da mu je bil leta 2016 izrečen ukrep izgona za dve leti, ker je opravljal delo na podlagi ponarejenega romunskega potnega lista. Nato je leta 2020 prejel odredbo o zapustitvi države, ki je bila ponovno izdana 23. januarja 2022. Pojasnil je, da prošnje za mednarodno zaščito ni vložil prej, ker ni razumel, kako ta sistem deluje.

25.

Ministrstvo je 8. marca 2022 zavrnilo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi člena 16(2) zakona o azilu. Ministrstvo se je pri tem sklicevalo na informacije o političnih in varnostnih razmerah v Moldaviji (ki jih je, kot izhaja iz predložitvene odločbe, pridobilo iz dveh dokumentov iz sredine leta 2021 ( 9 ) in iz lastnega poročila iz januarja 2022) ter na dejstvo, da se na podlagi uredbe št. 328/2015 Moldavija, z izjemo Prinestrja, v Češki republiki šteje za varno izvorno državo. ( 10 )

26.

Iz predložitvene odločbe izhaja tudi, da je ministrstvo ugotovilo, da v primeru prošnje za mednarodno zaščito iz varne izvorne države velja višje dokazno breme, saj mora prosilec dokazati, da v njegovem primeru navedene države ni mogoče šteti za varno. Ministrstvo je ugotovilo, da CV tega ni dokazal, zato ni preverjalo, ali je upravičen do azila oziroma mednarodne zaščite. Natančneje, ministrstvo je ugotovilo, da CV navedenega dokaznega bremena ni izpolnil iz več razlogov.

27.

Prvič, ko je bila sprejeta odločba o zavrnitvi, ni nič kazalo na to, da se bo konflikt iz Ukrajine razširil v Moldavijo. Drugič, ministrstvo je sicer potrdilo, da v Moldaviji obstajajo temeljne težave v zvezi z upoštevanjem načela pravne države, zlasti glede sodstva, ter da nasprotniki političnega režima, njihovi odvetniki in aktivisti tvegajo pregon v smislu člena 9 Direktive 2011/95, vendar prosilec ni trdil, da pripada kateri od navedenih skupin oseb. Tretjič, ministrstvo je navedlo, da bi prosilec lahko prosil moldavske organe za zaščito, vendar tega ni storil. Četrtič, ministrstvo je navedlo, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je CV vložil prošnjo za mednarodno zaščito le za to, da bi legaliziral svoje bivanje v Češki republiki.

28.

CV je pri Krajský soud v Brně (okrožno sodišče v Brnu) vložil tožbo.

29.

Predložitveno sodišče je 9. maja 2022 na zahtevo CV zadržalo izvršitev odločbe ministrstva, in sicer na podlagi trditev CV, da bi bil izpostavljen tveganju, da bi ga njegovi napadalci resno poškodovali, če bi bil vrnjen v Moldavijo. Predložitveno sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da so 8. maja 2022 separatistične enote Pridnestrja razglasile bojno pripravljenost. Nadalje, navedeno sodišče je upoštevalo dejstvo, da je 28. aprila 2022 Moldavija obvestila Svet Evrope, da je do 23. junija 2022 zaradi vojne v Ukrajini podaljšala uporabo derogacije od obveznosti na podlagi člena 15 EKČP in razglasitev izrednega stanja.

30.

V navedenih okoliščinah je Krajský soud v Brně (okrožno sodišče v Brnu) ugotovilo, da je rezultat zadeve CV odvisen od razlage koncepta „varna izvorna država“ v smislu Direktive 2013/32, zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:

31.

Pisna stališča so predložile češka, nemška in nizozemska vlada ter Evropska komisija. Na obravnavi, ki je potekala 6. junija 2023, so svoja stališča ustno predstavile češka in nizozemska vlada ter Komisija, ki so tudi odgovarjale na vprašanja Sodišča.

32.

Pri obravnavi vprašanj za predhodno odločanje bom najprej pojasnil, da nekateri dogodki, ki naj bi se zgodili po vložitvi te predložitvene odločbe, ne pomenijo, da odgovor Sodišča ni več pomemben za rešitev zadeve, ki jo obravnava predložitveno sodišče (A). Nato bom navedel nekaj uvodnih premislekov o konceptu varne izvorne države (B). V odgovor na prvo vprašanje bom pojasnil, da zgolj dejstvo, da je država uporabila člen 15 EKČP, še ne pomeni, da je ni mogoče označiti za varno izvorno državo v smislu Direktive 2013/32 (C). V odgovor na drugo vprašanje bom predstavil razloge za svoje stališče, da Direktiva 2013/32 državam članicam omogoča le, da posamezno državo označijo kot varno izvorno državo v celoti, torej glede vsega njenega ozemlja (D). Nazadnje bom obravnaval še tretje predloženo vprašanje in predlagal stališče, da morajo nacionalna sodišča na podlagi Direktive 2013/32 po uradni dolžnosti paziti na morebitno neskladnost označitve države za varno izvorno državo z Direktivo 2013/32 (E).

33.

Na eni strani ugotavljam, da se prvo vprašanje nanaša na posledice dejstva, da je tretja država uporabila člen 15 EKČP, na to, ali jo država članica še lahko označuje za varno izvorno državo v smislu Direktive 2013/32. Ureditev v zvezi s členom 15 EKČP bom podrobneje obravnaval v nadaljevanju, tu pa naj navedem, da se zdi, da je Moldavija 11. aprila 2024 obvestila Svet Evrope, da z dnem 31. december 2023 navedenega člena ne uporablja več. ( 11 )

34.

Na drugi strani pa se drugo vprašanje nanaša na možnost, da država članica tretjo državo označi kot varno izvorno državo ob uveljavljanju geografske izjeme. V zvezi s tem sem že navedel, da naj bi bila geografska izjema, ki je predmet postopka v glavni stvari, odpravljena z dnem 1. oktober 2023. ( 12 ) Zdi se, da od navedenega datuma Češka republika celotno Moldavijo šteje za varno izvorno državo.

35.

Nazadnje, tretje vprašanje je povezano z odgovori na prvo in drugo vprašanje, od katerih je odvisna tudi njegova upoštevnost.

36.

V bistvu iz predložitvene odločbe izhaja, da če bi Sodišče ugotovilo, da zaradi uporabe člena 15 EKČP oziroma uveljavljanja zadevne geografske izjeme Moldavije ni mogoče šteti za varno izvorno državo, to pomeni, da prošnja CV ne bi smela biti obravnavana v okviru posebne ureditve obravnave za varne izvorne države.

37.

Navedeno pojasnilo je bilo seveda dano glede na pravne okoliščine, ki so obstajale ob vložitvi predložitvene odločbe. Ne vem, kakšne posledice bi zgoraj navedeni dogodki v postopku v glavni stvari imeli na presojo prvega in drugega vprašanja, če bi Sodišče na enega ali oba odgovorilo, kot je navedeno zgoraj.

38.

Menim pa, da navedeno ne pomeni, da je odgovor Sodišča na predložena vprašanja očitno neupošteven. ( 13 ) Če bi Sodišče dejansko sledilo zgornjim predlogom glede odgovorov na vprašanja, bi to po mojem mnenju imelo procesne učinke na obravnavo prošnje CV v postopku pred predložitvenim sodiščem. Poleg tega mora dogodke preveriti še predložitveno sodišče.

39.

Zato bom zadevo obravnaval, kot da je odgovor Sodišča na predložena vprašanja še vedno upošteven za rešitev spora v postopku v glavni stvari.

40.

Koncept „varna izvorna država“ je del širše skupine povezanih konceptov, kot so „prva država azila“, „varna tretja država“ in „evropska varna tretja država“, ki jih države članice lahko uporabljajo v azilnih postopkih na podlagi Direktive 2013/32, da v bistvu zagotovijo večjo učinkovitost postopka. Vsi pomenijo določeno odstopanje od osnovnih pravil, ki urejajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, njihove posledice pa se razlikujejo. ( 14 )

41.

Vse odkar so se navedeni pojmi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pojavili (in se nato hitro razširili v nacionalnih pravnih sistemih ( 15 )), so predmet kritik, ker lahko pomenijo poseganje v pravico prosilca za mednarodno zaščito do ustrezne obravnave njegove prošnje. Hkrati pa so komentatorji priznavali, da so ob ustreznih pravnih jamstvih lahko tudi orodja za hitrejšo obravnavo (vse večjega števila) prošenj za mednarodno zaščito, saj državi omogočajo, da svoje vire usmeri v obravnavo prošenj prosilcev iz tistih držav, pri katerih je verjetneje, da bodo prošnje utemeljene. ( 16 )

42.

Obravnavana zadeva se nanaša na ureditev obravnave, ki je povezana s konceptom varne izvorne države, kot je urejen v členih 36 in 37 ter Prilogi I Direktive 2013/32; v nasprotju z ostalimi zgoraj navedenimi koncepti ta koncept pristojnih organov ne odvezuje obveznosti vsebinske obravnave prošnje za mednarodno zaščito.

43.

V nadaljevanju bom navedel osnovne značilnosti tega koncepta in njegove pravne posledice.

44.

Prvič, iz skupne opredelitve zadevnega koncepta izhaja, da se tretja država lahko označi kot varna izvorna država, „če se na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin lahko sklepa, da tam na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v členu 9 Direktive 2011/95/EU, ni mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ni ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada“. ( 17 )

45.

Drugič, člen 37 Direktive 2013/32 določa, da lahko države članice označijo tretje države kot varne izvorne države, kar običajno storijo s seznami, ki jih pripravijo v ta namen. ( 18 ) V navedeni direktivi torej ni uporabljena rešitev skupnega seznama, kot v Direktivi 2005/85 ( 19 ) (ki je bila predhodnica sedanje direktive), saj se ta rešitev na podlagi navedene predhodne direktive ni uveljavila, zato je Sodišče zadevni del direktive razglasilo za ničen iz institucionalnih razlogov. ( 20 )

46.

In tretjič, kadar države članice uporabijo koncept varne izvorne države, morajo upoštevati njegovo skupno opredelitev, kot je navedena v točki 44 zgoraj. To pomeni, da morajo preveriti, ali obstaja katero od navedenih tveganj, ob upoštevanju več dejavnikov, ki so neizčrpno navedeni v Prilogi I k Direktivi 2013/32, med njimi: „(a) ustrezni[...] zakoni in predpisi [...] in način[...], na katerega se ti uporabljajo; (b) spoštovanje[...] pravic in svoboščin, določenih v [EKČP] in/ali v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in/ali v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu s členom 15(2) [EKČP] ni mogoče odstopati; (c) upoštevanje[...] načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo;[ ( 21 )] [ter] (d) obstoj[...] sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve teh pravic in svoboščin“.

47.

Nadalje, države članice morajo upoštevati tudi določene postopkovne obveznosti, zlasti obveznost obvestiti Komisijo o nacionalni označitvi ter obveznost redno preverjati okoliščine, in sicer „na različnih virih informacij, vključujoč zlasti informacije iz drugih držav članic, [EUAA ( 22 )], UNHCR, Sveta Evrope in drugih ustreznih mednarodnih organizacij“. ( 23 )

48.

In nenazadnje, označitev države kot varne izvorne države ima pomembne posledice za prosilce iz take države.

49.

Prvič, kot je pojasnilo Sodišče, se s tem uvede „posebna ureditev obravnave“, ki „temelji na vrsti izpodbojne domneve zadostne zaščite v izvorni državi, ki jo prosilec lahko ovrže, če navede nujne razloge, povezane z njegovim posebnim položajem“. ( 24 )

50.

Drugič, na podlagi člena 31(8)(b) Direktive 2013/32 lahko države članice pospešeno obravnavajo prošnje prosilcev iz varnih izvornih držav („razumno“ trajanje takih obravnav določijo same), ( 25 ) oziroma jih obravnavajo na meji ali v tranzitnem območju.

51.

Tretjič, če se ugotovi, da je prošnja posameznika iz varne izvorne države neutemeljena, lahko države članice na podlagi člena 32(2) Direktive 2013/32 prošnjo štejejo tudi za „očitno neutemeljeno“, ( 26 ) če jo kot tako predvideva nacionalna zakonodaja.

52.

Iz stališč nizozemske vlade in Komisije v bistvu izhaja, da zaradi navedene dodatne kvalifikacije prosilec med drugim ne more ostati na ozemlju države, med tem ko poteka postopek s pravimi sredstvi zoper zavrnitev njegove prošnje (v nasprotju z osnovnim pravilom, ki se uporablja v primeru „redne“ zavrnitve), razen če nacionalno sodišče postopku s pravnim sredstvom prizna odložilni učinek. ( 27 )

53.

V primerjavi s tem nacionalni organi na podlagi dejstva, da je prosilec iz varne izvorne države, ne morejo zavrniti njegove prošnje brez individualne obravnave potreb prosilca po mednarodni zaščiti. Nasprotno bi bilo neskladno z Direktivo 2013/32, saj člen 31(8) navedene direktive določa, da se za pospešen postopek (tudi v primeru prosilcev iz varnih izvornih držav) uporabljajo „temeljna načela in jamstva“, splošno opredeljena v poglavju II navedene direktive. Navedeno pravno jamstvo vključuje obveznost države članice zagotoviti obravnavo prošenj ter sprejemanje individualnih odločb, kot je določeno v členu 10(3)(a) in na kar je v okviru „posebne ureditve obravnave“, ki je predmet te zadeve, znova opozorjeno v členu 36(1) Direktive 2013/32. ( 28 )

54.

Na podlagi navedenih uvodnih opomb se bom v nadaljevanju lotil obravnave prvega vprašanja.

55.

Če spomnim, predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali dejstvo, da je določena tretja država uporabila člen 15 EKČP, preprečuje, da bi taka država ohranila status varne izvorne države.

56.

Preden se v celoti posvetim temu vprašanju, bom nekaj vrstic namenil pravni ureditvi, povezani s členom 15 EKČP (1). Na podlagi tega bom pojasnil razloge za svoje stališče, s katerim se strinjajo vse intervenientke, da uporaba člena 15 EKČP sama po sebi še ne pomeni, da zadevne države ni mogoče šteti za varno izvorno državo v smislu Direktive 2013/32, če so še naprej izpolnjeni pogoji za tako označitev, kot so navedeni v Prilogi I k navedeni direktivi (2). Prav tako bom pojasnil, da na moj predlog odgovora ne vpliva Protokol št. 24, na katerega je opozorilo predložitveno sodišče in ki je bil zlasti predmet razprave na obravnavi (3).

57.

Člen 15(1) EKČP državi podpisnici omogoča derogacijo od svojih obveznosti na podlagi EKČP „[m]ed vojno ali ob drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda“. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je pojasnilo, da se ta koncept nanaša na „izredno stanje krize ali izrednih razmer, ki vpliva na celotno prebivalstvo in pomeni grožnjo organiziranemu življenju skupnosti, ki sestavlja zadevno državo“, ( 29 ) pri čemer morajo biti take izredne razmere „dejanske ali neizbežne“. ( 30 )

58.

Ukrepi za obvladovanje takega izrednega stanja pa se lahko sprejmejo le „v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo izredne razmere, in ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu“. ( 31 ) Nadalje, v skladu s členom 15(2) (kot se razlaga v smislu naknadnih protokolov k EKČP ( 32 )), taki ukrepi v nobenem primeru ne smejo vplivati na pravice, od katerih ni mogoče odstopati: pravica do življenja, prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, prepoved suženjstva in prisilnega dela, prepoved kazni brez zakona, odprava smrtne kazni in pravica, da nisi dvakrat sojen ali kaznovan za isto kaznivo dejanje.

59.

Na podlagi navedenih pomembnih omejitev je ESČP večkrat ugotovilo, da imajo države podpisnice EKČP široko polje proste presoje pri odločanju, ali „splošna nevarnost ogroža življenje naroda“ v smislu člena 15 EKČP, tudi ko gre za opredelitev ustreznega odziva. ( 33 )

60.

Vendar pa izvrševanje navedenega polja proste presoje ostaja predmet nadzora ESČP. Na eni strani je ESČP že ugotovilo, da nekatere okoliščine ne dosegajo praga, ki omogoča uporabo člena 15 EKČP. ( 34 ) Na drugi strani pa se vprašanje, ali so sprejeti ukrepi, na kratko, sorazmerni glede na okoliščine, obravnava zlasti glede na naravo pravic, na katere taka ureditev vpliva, ter glede na okoliščine, ki so vzrok za nastanek izrednega stanja, pa tudi glede na trajanje takega stanja. ( 35 ) ESČP je tudi poudarilo, da uporaba člena 15 „državam članicam ne daje carte blanche za samovoljna ravnanja, ki bi lahko imela posledice za posameznike“ ( 36 ), vztrajalo pa je tudi, da morajo obstajati ustrezna pravna jamstva zoper zlorabo, ( 37 ) kot navaja predložitveno sodišče.

61.

Nadalje, iz sodne prakse ESČP izhaja, da dejstvo, da je država uporabila člen 15 EKČP, še ne pomeni, da bo navedeno sodišče to tudi upoštevalo pri presoji domnevne kršitve EKČP. Če se ne motim, ESČP pri obravnavi zadeve najprej na splošno preveri, ali je domnevna kršitev upravičena na podlagi običajne ureditve. Samo če ni tako, ESČP opravi poseben, manj strog preizkus sorazmernosti, omenjen zgoraj. ( 38 ) Razlog je v tem, da uporaba člena 15 ne pomeni odpovedi veljavnosti EKČP (kot ugotavlja predložitveno sodišče), saj ta še naprej zavezuje zadevno državo podpisnico, kljub temu, da ji ureditev na podlagi člena 15 EKČP omogoča večje polje proste presoje pri sprejemanju omejevalnih ukrepov.

62.

Z drugimi besedami, če prav razumem, uporaba člena 15 EKČP še ne pomeni, da zadevna država podpisnica samodejno krši pravice in svoboščine iz EKČP. Zdi se, da je namen zadevnega uradnega obvestila sporočiti preostalim državam podpisnicam, da zaradi izrednega stanja morda ne bo mogla zagotavljati varstva navedenih pravic in svoboščin. ( 39 ) Ocena, ali je dejansko tako, ter na katere pravice in svoboščine to vpliva, pa je odvisna od vsebine takega uradnega obvestila in od dejansko sprejetih ukrepov.

63.

Zgodovinsko gledano so bila uradna obvestila v zvezi z uporabo člena 15 dana v zelo različnih okoliščinah. Če navedem le nekaj nedavnih primerov: deset držav podpisnic (vključno s tremi državami članicami – Estonijo, Latvijo in Romunijo, pa tudi Moldavija) je uradna obvestila o derogaciji na podlagi navedene določbe poslalo v okviru pandemije COVID-19 ( 40 ); v obdobju med začetkom leta 2020 in koncem leta 2023 pa je bilo vloženih še sedem uradnih obvestil iz drugih razlogov, kot so naravne nesreče, energetska kriza in vojna. ( 41 ) Zdi se, da je uporaba člena 15 EKČP s strani Moldavije, ki je predmet postopka v glavni stvari, del slednjih dogodkov. ( 42 )

64.

Na podlagi navedenega bom v nadaljevanju obravnaval vprašanje, kako odločitev tretje države o uporabi člena 15 EKČP vpliva na možnost države članice, da zadevno državo še naprej šteje za varno izvorno državo v smislu Direktive 2013/32.

65.

Naj spomnim, da se lahko država šteje za varno izvorno državo, če „tam na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v členu 9 Direktive 2011/95/EU, ni mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ni ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada“, ( 43 ) kot je bilo že navedeno. Ta zahteva se uporablja za države podpisnice EKČP in tiste, ki to niso.

66.

Iz Priloge I k Direktivi 2013/32 izhaja, da morajo države članice preveriti, ali je ta zahteva izpolnjena, in sicer na podlagi neizčrpnega seznama pravnih ukrepov, ki zagotavljajo varstvo pred zgoraj navedenimi tveganji, kot sem navedel v točki 46 zgoraj, kar vključuje tudi upoštevanje pravic in svoboščin iz EKČP, zlasti tistih, glede katerih derogacija ni dovoljena.

67.

Iz pojasnila v predhodnem oddelku torej izhaja, da je treba navedene pravice, glede katerih derogacija ni dovoljena in kot so opredeljene v EKČP, upoštevati „tudi v najbolj zahtevnih okoliščinah“, ( 44 ) vključno s tistimi, zaradi katerih je bilo sploh treba uporabiti člen 15 EKČP. Vendar pa to ne pomeni, da zaradi ukrepov, sprejetih na podlagi člena 15 EKČP, ki vplivajo na druge pravice iz EKČP, ne morejo nastati okoliščine, ki bi bile neskladne s skupno opredelitvijo pojma varne izvorne države iz Priloge I k Direktivi 2013/32. Ali je res tako, pa ni mogoče ugotavljati abstraktno in zgolj na podlagi uporabe člena 15 EKČP, kot v bistvu trdita Češka republika in Komisija.

68.

Kot sem pojasnil zgoraj, uporaba navedene določbe še ne pomeni tudi dejanskega vpliva na pravice, ki izhajajo iz EKČP (tiste, ki so lahko predmet derogacije). ( 45 ) Tak vpliv je nujno treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, zlasti glede na dejanske razmere, ki prevladujejo v posamezni tretji državi. Kot je med obravnavo poudarila Češka republika, uporaba člena 15 EKČP izhaja iz ocene zadevne države, da je na podlagi razmer tak korak potreben oziroma bi lahko bil potreben. Nekatere države člen 15 EKČP uporabijo preventivno, druge pa v enakih okoliščinah menijo, da derogacija od redne ureditve na podlagi EKČP ni potrebna. ( 46 )

69.

V zvezi s tem ugotavljam, da v predložitveni odločbi niso navedeni izrecni pomisleki glede nobenega specifičnega ukrepa, ki ga je napovedala ali sprejela Moldavija. V njej je, prvič, navedeno dejstvo, da je 25. februarja 2022 Moldavija vložila uradno obvestilo, v katerem je navedla potrebo po derogaciji od uporabe nekaterih določb EKČP in njenih protokolov, vključno s členom 10 EKČP (ki zagotavlja svobodo izražanja). Ugotavljam, da se uradno obvestilo nanaša na „izredno stanje“ zaradi energetske krize ter na morebitno sprejetje ukrepov, ki vključujejo „racionalizacijo porabe zemeljskega plina [...] usklajevanje dela, ki ga opravljajo mediji, [...] [ali] ustanovitev hitrih instrumentov za zagotavljanje plačil potrošnikov za uporabo zemeljskega plina“. ( 47 )

70.

Drugič, predložitveno sodišče se sklicuje na uradno obvestilo z dne 3. marca 2022, v katerem Moldavija opisuje „izredno stanje, obleganje in vojno“. ( 48 ) Kot je mogoče sklepati iz javno dostopnih informacij, navedeno uradno obvestilo in njegova naknadna podaljšanja vsebujejo seznam ukrepov, ki so veliko širša od tistih v predhodnem uradnem obvestilu. Zdi se, da se navedeni seznam nanaša na različne vidike življenj posameznikov, ki se znajdejo na ozemlju navedene države, med katerimi so tudi „izgon [...] oseb, katerih prisotnost bi lahko vplivala na zagotavljanje javnega reda in varnosti, z ozemlja“ ali „sprejetje potrebnih ukrepov za upravljanje migracijskih tokov“. ( 49 )

71.

Nadalje, brez navedbe, na katere pravice iz EKČP bodo ukrepi vplivali (v nasprotju s predhodnim uradnim obvestilom z dne 25. februarja 2022, kot je navedeno zgoraj), je nujnost ukrepov pojasnjena s sklicevanjem na „večje grožnje nacionalni varnosti v neposredni bližini kopenske meje med Moldavijo in Ukrajino, ki so posledica začetih obsežnih vojaških operacij na ozemlju Ukrajine dne 24. februarja 2022“ ( 50 ) oziroma – pozneje – „kot posledica še trajajoče vojne na ozemlju Ukrajine“. ( 51 )

72.

Drug primer je uradno obvestilo, ki ga je Moldavija predložila v okviru pandemije COVID-19 in ki sem ga na kratko omenil v točki 63 zgoraj: v njem je navedeno, da je bil sprejet poseben režim vstopa v državo, gibanja po njej in izstopa iz nje, pri čemer so bile „ustavljene dejavnosti izobraževalnih ustanov, uveden je bil karantenski režim, prepovedani so združevanje, javne demonstracije in druga množična zbiranja“, navedeno pa je tudi, da je potrebna derogacija „od [...], zlasti člena 11[EKČP], člena 2 Prvega protokola in člena 2 Protokola št. 4“. ( 52 )

73.

Raznolikost ukrepov v navedenih primerih kaže, kako težko je sklepati, da vsako uradno obvestilo, vloženo na podlagi člena 15 EKČP, samodejno pomeni, da tretja država ne izpolnjuje več pogojev iz Priloge I k Direktivi 2013/32. Hkrati pa iz navedenih primerov tudi izhaja, da je treba biti zaradi narave nekaterih predvidenih ukrepov ali njihovega širokega področja uporabe še posebno previden.

74.

Moja ugotovitev, da uporaba člena 15 EKČP sama po sebi in abstraktno še ne vpliva na označitev varne izvorne države, torej ne pomeni, da taka uporaba navedenega člena ni upoštevna. Podobno kot tisto, kar so v bistvu zagovarjale vse stranke na obravnavi, tudi sam menim, da je uporaba člena 15 EKČP dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri redni presoji okoliščin, ki jo morajo izvajati države članice (če uporabljajo koncept varna izvorna država), kot sem že pojasnil. ( 53 ) V navedenem smislu menim, da morajo države članice upoštevati obseg ukrepov, kot so opredeljeni v uradnem obvestilu, predloženem na podlagi člena 15 EKČP, in kot so izvedeni v praksi.

75.

Zdaj je treba še preveriti, ali na to vpliva Protokol št. 24, na katerega je predložitveno sodišče posebej opozorilo v prvem vprašanju.

76.

V Protokolu št. 24 se države članice zavezujejo, da bodo druga drugo štele za varno izvorno državo, ter se „zato“ strinjajo, da „se lahko vsaka prošnja za azil, ki jo vloži državljan ene od držav članic, v drugi državi članici upošteva ali sprejme v postopek le“ v enem od štirih primerov, navedenih v zadevnem protokolu, med katerimi je tudi uporaba člena 15 EKČP. ( 54 )

77.

Predložitveno sodišče to pravilo razume tako, da če država članica uporabi člen 15 EKČP, je druge države članice ne morejo več šteti za varno izvorno državo. Predložitveno sodišče meni, da a fortiori enako izhaja tudi, kadar člen 15 EKČP uporabi tretja država (v tem primeru Moldavija).

78.

Menim, da mnenje predložitvenega sodišča temelji na napačni domnevi.

79.

Kot je (v bistvu) trdila Komisija, menim, da je pomen koncepta „varna izvorna država“ v Protokolu št. 24 preprosto drugačen od pomena v Direktivi 2013/32.

80.

V nasprotju s tem, kar izhaja iz navedenega protokola glede prošenj za mednarodno zaščito znotraj Unije, označitev tretje države za varno izvorno državo v smislu Direktive 2013/32 nikoli sama po sebi ne more preprečiti obravnave prošnje. Kot sem na kratko omenil že v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov, je prošnjo, ki jo vloži posameznik iz take države, vedno treba obravnavati (razen, če se – po mojem mnenju – šteje za nedopustno iz enega od razlogov, izčrpno navedenih v Direktivi 2013/32). ( 55 )

81.

Ugotavljam, da je Protokol št. 24 posodobljena različica Protokola o azilu za državljane držav članic Evropske unije, ki je bil priloga k Amsterdamski pogodbi (v nadaljevanju: prvotni protokol) ( 56 ) in ki je bil predhodnik ne le sedanje Direktive 2013/32, ampak tudi predhodne (Direktiva 2005/85), s katero je bil v sekundarno pravo Unije uveden koncept varne izvorne države.

82.

Iz obravnave uvodnih izjav obeh protokolov (katerih vsebina je v bistvenem enaka) izhaja, da so države članice s sprejetjem (in posledično ohranitvijo) zadevnega besedila želele izključiti dopustnost prošenj za mednarodno zaščito znotraj Unije kot specifičen izraz medsebojnega zaupanja. ( 57 ) To je na obravnavi trdila Češka vlada.

83.

Navedene uvodne izjave se nanašajo zlasti na obveznost držav članic upoštevati vrednote iz člena 2 PEU, ( 58 ) na „poseben status in varstvo“, ki ju uživa „vsak državljan države članice kot državljan Unije“, ( 59 ) ter na cilj preprečevanja, „da bi se institut azila uporabljal za drugačne namene, kakor je bilo predvideno“. ( 60 )

84.

Na podlagi navedenih elementov torej protokol razumem kot dogovor med državami članicami, ki se na eni strani nanaša na osnovno pravilo, da ni mogoče obravnavati prošenj za mednarodno zaščito znotraj Unije, na drugi strani pa na (omejene) izjeme od navedenega pravila (kot je na primer uporaba člena 15 EKČP). Vendar pa se zdi, da to ni upoštevno v primeru tretjih držav ter pogojev, pod katerimi se te lahko štejejo za varne izvorne države v smislu Direktive 2013/32. ( 61 )

85.

Iz navedenih razlogov in v skladu z mnenji vseh intervenientk v obravnavanem postopku menim, da Protokol št. 24 ne vpliva na mojo predhodno ugotovitev iz točke 74 zgoraj v zvezi s posledicami dejstva, da tretja država uporabi člen 15 EKČP, na to, ali jo je še mogoče šteti za varno izvorno državo. Moj splošni predlog glede prvega vprašanja je torej, da zgolj dejstvo, da je tretja država, ki je označena za varno izvorno državo, uporabila člena 15 EKČP, še ne pomeni, da samodejno ne more več ohraniti označitve v smislu člena 37(1) Direktive 2013/32 v povezavi s Prilogo I k navedeni direktivi. Vendar pa morajo pristojni organi upoštevati tako uporabo člena 15 EKČP, kadar odločajo, ali naj se ohrani označitev varne izvorne države, zlasti glede na področje uporabe ukrepov derogacije od obveznosti na podlagi EKČP, kot so opredeljeni v uradnem obvestilu, predloženem na podlagi člena 15 EKČP, in kot se izvajajo v praksi.

86.

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člena 36 in 37 Direktive 2013/32 državi članici preprečujeta, da bi tretjo državo označila za varno izvorno državo ob upoštevanju geografske izjeme, ter ali ugotovitev, da je taka izjema od označitve potrebna zaradi okoliščin, ki prevladujejo v delu tretje države, pomeni, da zadevne tretje države ni mogoče več šteti za varno izvorno državo v smislu zadevne direktive.

87.

Če spomnim, je to vprašanje postavljeno, ker je Češka republika ob izdaji odločbe o zavrnitvi Moldavijo označila za varno izvorno državo z izjemo Pridnestrja. ( 62 )

88.

V nasprotju s prvim predloženim vprašanjem, pri katerem so stališča intervenientk usklajena, pa se njihova stališča glede drugega vprašanja pomembno razlikujejo. Češka in nizozemska vlada menita, da Direktiva 2013/32 ne preprečuje označitve varne izvorne države ob uporabi geografske izjeme, nemška vlada pa meni nasprotno. Komisija se v bistvu strinja s stališčem nemške vlade. Vendar pa meni, da je v postopku v glavni stvari kljub temu mogoče uporabiti geografsko izjemo, ker Moldavija ne more učinkovito izvrševati oblasti v Pridnestrju.

89.

Na podlagi navedenega bom pojasnil, da se na podlagi besedila zadevnih določb Direktive 2013/32 (1), njihovega zakonodajnega okvira (2) ter namena zakonodajalca za sprejetje Direktive 2013/32 (3) lahko država šteje za varno izvorno državo le v celoti, brez geografskih izjem. Pojasnil bom tudi, da je navedena ugotovitev enako veljavna, če se geografska izjema uporabi, ker zadevna tretja država ne more izvrševati oblasti na delu svojega ozemlja (4).

90.

Naj spomnim, da je v Prilogi I k Direktivi 2013/32 določeno, da se „[d]ržava [...] šteje za varno izvorno državo, če se na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin lahko sklepa, da tam na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v členu 9 Direktive 2011/95/EU, ni mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ni ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada“.

91.

Menim, da sta dva elementa navedene opredelitve še posebno pomembna. Prvič, zahteva, da se varnost države ugotovi „na splošno“ (a), in drugič, da se je zakonodajalec odločil zadevni koncept opredeliti s sklicevanjem na državo in samo na državo (b). V nadaljevanju bom vsakega od navedenih vidikov podrobneje obravnaval.

92.

Ugotavljam, da se opredelitev zadevnega koncepta nanaša na državo, kjer na splošno (in redno) ni nobenega od tveganj, navedenih v opredelitvi.

93.

Menim, da iz uporabe izraza „na splošno“ v okviru zakonodajnega akta, ki na ravni Unije določa pravico do azila, izhaja, da mora biti ta pogoj izpolnjen na celotnem ozemlju zadevne države in ne le na njenem delu (četudi gre za večji del države).

94.

Že na začetku naj zavrnem argument, da če so zadevna tveganja omejena na del državnega ozemlja, to ne pomeni, da zadevne države na splošno ni mogoče šteti za varno, saj se lahko prizadeti prebivalci zatečejo v varne dele države.

95.

Kot je Komisija pravilno pojasnila na obravnavi, je treba vprašanje, ali je mogoče učinkovito zatočišče najti v drugem delu države, obravnavati v okviru vsebinske presoje, na podlagi koncepta „notranja zaščita“, ki ga ureja člen 8 Direktive 2011/95. ( 63 ) Navedena presoja mora biti opravljena v vsakem primeru posebej, rezultat pa je vedno odvisen od okoliščin posameznega prosilca. V skladu s tem velja, da alternativna možnost „notranje zaščite“ ne more biti razlog za drugačno odločitev glede vprašanja, ali se na splošno lahko domneva, da je v zadevni državi mogoče zagotoviti varnost, kar je edina okoliščina, s katero je mogoče upravičiti uporabo pravnih posledic, povezanih s konceptom varne izvorne države, kot sem na kratko opisal v točkah od 48 do 52 zgoraj. ( 64 )

96.

Iz navedenih posledic izhaja, da je koncept varne izvorne države predvsem orodje za zagotavljanje procesne učinkovitosti, ki omogoča, da se prošnje vseh prosilcev iz zadevne tretje države obravnavajo v pospešenem postopku, in sicer na podlagi domneve varnosti, ki prevladuje v izvorni državi prosilca.

97.

Čeprav je taka obravnava lahko utemeljena v primeru držav, v zvezi s katerimi ni dvomov glede splošnih okoliščin, kot v bistvu ugotavlja predložitveno sodišče, in če veljajo ustrezna pravna jamstva, ( 65 ) pa menim, da ni utemeljena, če je iz splošnih okoliščin, ki prevladujejo v delu zadevne tretje države, mogoče sklepati nasprotno, tudi če je pomanjkanje varnosti omejeno na določeno regijo.

98.

Nasprotno stališče bi pomenilo, da se zadevni hiter način obravnave lahko uporablja za vse prošnje, ki jih vložijo prosilci iz take države, kljub dejstvu, da je del prebivalstva zadevne države izpostavljen upoštevnim tveganjem, kar pa lahko pomeni povečano tveganje kršitve pravice do azila, s tem pa tudi načela nevračanja, ki sta v pravnem redu Unije varovana kot temeljni pravici v členu 18 in 19(2) Listine. ( 66 )

99.

Drži, da je češka vlada na obravnavi pojasnila, da je bila geografska izjema iz postopka v glavni stvari uvedena prav zato, da se prosilcem iz Pridnestrja zagotovi večja zaščita.

100.

Ugotavljam, da čeprav se ta pristop res nanaša na okoliščine prebivalcev na zadevnem območju, pa ni mogoče spregledati dejstva, da se posledično koncept varne izvorne države uporablja za (pomemben) del prebivalstva, kljub ugotovitvi, da zadevne tretje države ni mogoče šteti za varno na njenem celotnem ozemlju (brez česar geografska izjema sploh ne bi bila potrebna).

101.

Menim, da tako razlogovanje lahko povzroča težave, saj nisem prepričan, ali je mogoče vedno z gotovostjo določiti (in tako določitev ohranjati), kje točno poteka notranja „meja“ med varnimi in ne-varnimi deli zadevne tretje države, še zlasti, ker se lahko zaradi negotovosti okoliščin v zadevni regiji taka meja že po svoji naravi spreminja. Ugotavljam, da je tudi UNHCR večkrat izrazil mnenje, da je treba koncept varne izvorne države uporabljati le za države v celoti. ( 67 )

102.

Ne glede na navedeno pa razdelitev države na dva dela, da se ohrani pospešen rešim obravnave za del prosilcev iz zadevne tretje države, pomeni, da se koncept varne izvorne države razlaga drugače, kot se pojem „država“ uporablja v vsakdanjem jeziku in, kolikor je upoštevno za obravnavano zadevo, v specifičnem okviru azila. V nadaljevanju bom pojasnil, da če nič ne kaže na nasprotno, ima opredelitev, ki jo je zadevnemu konceptu pripisal zakonodajalec Unije, samo navedeni pomen.

103.

Kot sem že navedel, je Direktiva 2013/32 del skupnega evropskega azilnega sistema (CEAS), iz katerega različnih delov izhaja pravica do azila. Navedeni sestavni deli vključujejo premisleke glede tveganj, ki so jim morda izpostavljeni prosilci za mednarodno zaščito in ki se presojajo glede na okoliščine, ki prevladujejo v njihovih izvornih državah, ne pa glede na različno opredeljena geografska območja. Tak pristop izhaja iz raznih konceptov, na katerih temelji CEAS, predvsem iz opredelitve begunca ( 68 ) oziroma temeljnega načela nevračanja. ( 69 )

104.

To v bistvu ni nič presenetljivega, saj v mednarodnem pravnem redu velja, da primarno odgovornost za zaščito prebivalstva nosi država. Ker je država torej primarni garant varnosti, je povsem razumljivo, da se zakonodajni akt, ki določa posebno procesno orodje za ugotavljanje obstoja pravice do mednarodne zaščite (kot je koncept varne izvorne države v obravnavani zadevi), v zvezi z varnostjo sklicuje nanjo.

105.

Brez poseganja v moje navedbe zgoraj glede težav pri različnem obravnavanju prebivalstva zadevne tretje države v okviru azila, menim, da osrednja vloga koncepta država na področju azila pomeni, da če se zakonodajalec odloči za odstopanje od navedenega glavnega koncepta, to v vsakem primeru zahteva izrecno potrditev, pa tudi pojasnilo, kaj natančno tako odstopanje pomeni.

106.

Navedeno lepo prikazuje koncept alternativne možnosti notranje zaščite, kot je naveden v točki 95 zgoraj; v obravnavanem okviru je pomen navedene ugotovitve še jasnejši na podlagi zadevnih določb Direktive 2005/85, ki je bila predhodnica Direktive 2013/32, kot je v bistvu predlagala tudi nemška vlada.

107.

Spomnim naj, da je bil v Prilogi II k Direktivi 2005/85 koncept varne izvorne države opredeljen enako kot danes v Prilogi I k Direktivi 2013/32. V nasprotju s sedanjo direktivo pa je Direktiva 2005/85 določala dve ločeni kategoriji delnih označitev.

108.

Prvič, iz člena 30(1) Direktive 2005/85 je jasno izhajalo, da lahko države članice le del države označijo za varen, če so upoštevni pogoji izpolnjeni le na navedenem delu. Navedena možnost je temeljila na uporabi skupnih pogojev za označitev, kot so bili navedeni v Prilogi II k Direktivi 2005/85 (in ki so bili, ponavljam, enaki kot se uporabljajo trenutno na podlagi Priloge I k Direktivi 2013/32). ( 70 ) Drugič, člen 30(3) je vseboval klavzulo o zamrznitvi, ki je potrjevala možnost, da države članice ohranijo obstoječo nacionalno zakonodajo, ki omogoča, da se del države označi za varen, oziroma da se država ali del države označi za varen za določeno skupino ljudi. ( 71 ) Navedena možnost je temeljila na uporabi pogojev za označitev, ki so se lahko razlikovali od navedenih v Prilogi II k Direktivi 2005/85.

109.

Čeprav iz tega izhaja, da je zakonodajalec Unije v preteklosti koncept varne izvorne države uporabljal drugače od običajnega pomena pojma „država“, pa iz tega izhaja tudi, da je za odstopanje od tako očitnega in splošnega pomena potrebna izrecna določba in hkratno natančno pojasnilo njenega področja uporabe: ali se koncept varne izvorne države lahko nanaša tudi na del državnega ozemlja, ali na del prebivalstva, ki živi na celotnem državnem ozemlju, ali celo na del prebivalstva, ki živi na delu državnega ozemlja, kar so bile vse možnosti, ki jih je omogočala Direktiva 2005/85, kot sem opisal zgoraj.

110.

Nobeden od elementov te precej zapletene ureditve se ni ohranil v Direktivi 2013/32. K posledicam odstranitve teh elementov se bom vrnil pozneje, zaenkrat pa naj navedem, da v nasprotju s predhodno ureditvijo iz ničesar v besedilu Direktive 2013/32 ne izhaja, da je zakonodajalec želel uporabiti odstopanje od vsakdanjega pomena pojma „država“, kot se navedeni pojem običajno razlaga tudi na posebnem področju azila. Na podlagi navedenega menim, da koncepta varna izvorna država ni mogoče razumeti tako, da se nanaša na kar koli manj ali več od države, pa naj gre za območje znotraj države ali regijo, ki jo sestavlja več držav.

111.

V nadaljevanju bom pojasnil, da navedeno ugotovitev nadalje podpira presoja specifične pravne ureditve, ki jo sproži koncept varne izvorne države, v primerjavi s širšim okvirom skupnih procesnih standardov iz Direktive 2013/32.

112.

Kot sem pojasnil v predhodnih delih teh sklepnih predlogov, je treba prošnje za mednarodno zaščito, ki jih vložijo prosilci iz varnih izvornih držav, vsebinsko obravnavati. Vendar pa se v primerjavi s širšim okvirom skupnih procesnih standardov iz Direktive 2013/32 pravila glede obravnave razlikujejo na tri pomembne načine.

113.

Če spomnim – prvič, koncept varne izvorne države lahko sproži uporabo pospešenega postopka, ki se po definiciji izvaja v krajših rokih, kot se uporabljajo na podlagi osnovnega pravila v okviru rednega postopka. Čeprav to gotovo zagotavlja prednost hitrejše opredelitve pravnega položaja prosilca, pa ima tudi pomanjkljivost, saj navedenim prosilcem omogoča manj časa za predstavitev argumentov v svoj prid v primerjavi s prosilci za mednarodno zaščito v okviru rednega postopka. ( 72 )

114.

Drugič, če je prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, imajo prosilci v „rednem“ postopku pravico ostati na državnem ozemlju do zaključka postopka s pravnim sredstvom, če je tako pravno sredstvo vloženo. V nasprotju s tem pa se lahko države članice odločijo, da te pravice ne bodo samodejno priznale prosilcem iz varnih izvornih držav in taka pravica se lahko pridobi šele, če se pravnemu sredstvu prizna odložilni učinek. ( 73 )

115.

Tretjič, prosilci iz varne izvorne države morajo, da bi se izognili obema zgoraj navedenima neprijetnostma, poskrbeti, da se zadevni koncept v njihovem primeru sploh ne uporabi, in sicer tako, da uspešno izpodbijajo domnevo o varnosti svoje izvorne države ter da se navedena država glede na posebne okoliščine prosilca ne more šteti za varno. ( 74 ) V primerjavi s tem pa taka domneva ne vpliva na postopek obravnave prošenj v „rednem“ postopku.

116.

Trije zgoraj opisani elementi torej pomenijo velik odmik od splošnih pravil, ki urejajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, zaradi česar so prosilci iz takih držav v slabšem pravnem položaju v primerjavi s prosilci, katerih prošnje se obravnavajo na podlagi splošnih pravil. Če je prosilec iz varne izvorne države, to ne pomeni le, da je postopek obravnave njegove prošnje krajši, ampak tudi močno vpliva na njegovo uveljavljanje pravice do azila. Čeprav se strinjam s Komisijo, da zadevni koncept ne vpliva na obveznost presoje potreb prosilca po mednarodni zaščiti, kot sem že navedel zgoraj, pa ostaja dejstvo, da mora prosilec v okviru navedene posamične obravnave izpodbijati domnevo varnosti, kot izhaja iz člena 36(1), drugi pododstavek, Direktive 2013/32.

117.

Iz navedenih razlogov mora biti koncept, ki sproži uporabo zgoraj navedenih pomembnih odstopanj, oblikovan ozko in se lahko uporablja le za okoliščine, za katere ga je zasnoval zakonodajalec Unije. Menim, da se torej ne more uporabljati za tretje države, pri katerih skladnost s pogoji, ki se uporabljajo, ni bila ugotovljena na celotnem ozemlju.

118.

Navedeno ugotovitev navsezadnje podpira tudi namen zakonodajalca za sprejetje sedanje Direktive 2013/32, ki ga bom obravnaval v nadaljevanju.

119.

Kot je bilo že navedeno, je ob sprejetju Direktive 2013/32 opredelitev zadevnega koncepta ostala enaka kot v Direktivi 2005/85, opuščeni pa sta bili dve specifični določbi, ki sta omogočali dve različni kategoriji delnih označitev (kot sem obravnaval v točkah od 107 do 109 zgoraj).

120.

Ob vložitvi predloga navedenih sprememb je Komisija pojasnila, da navedena opustitev pomeni, da „morajo biti vsebinske zahteve, da se država označi za [varno izvorno državo], torej izpolnjene na celotnem ozemlju države“. ( 75 )

121.

Glede na navedeno v nasprotju z nizozemsko vlado ne vidim nič dvoumnega glede namena Komisije.

122.

Pri tem je treba navesti, da je bilo na obravnavi veliko časa posvečenega neobstoju vsakršnega pojasnila za navedeno spremembo v končnem besedilu. Češka in nizozemska vlada sta trdili, da iz molka ni mogoče sklepati, da je zakonodajalec Unije nameraval navedeni odstranitvi pripisati iste posledice, kot jih je v zgoraj navedenem predlogu navedla Komisija. Trdili sta, da odstranitev zadevnih določb v navedenih okoliščinah pomeni, da je to vprašanje prepuščeno diskreciji držav članic.

123.

To stališče me ne prepriča.

124.

Prvič, in v nasprotju z navedenima intervenientkama, me neobstoj uvodne izjave, ki bi pojasnjevala učinek zadevne spremembe, ne preseneča. Sprememba se namreč ni nanašala na opredelitev novega pravila ali nove izjeme od obstoječega pravila, ampak na odstranitev derogacije. ( 76 ) Kot sem pojasnil zgoraj, je bil učinek navedene derogacije razširiti koncept varne izvorne države na del države ali del prebivalstva ali del prebivalstva v delu države. Ko je bila navedena derogacija odstranjena, se je opredelitev zadevnega koncepta preprosto vrnila v svoj naravni pomen pojma, kot se običajno razlaga na področju azila. To pa samo po sebi ne zahteva nobenega posebnega pojasnila in verjetno zato Komisija tudi ni nobenega navedla, niti v osnutku uvodnih izjav prvotnega predloga.

125.

Drugič, menim, da je pomembno primerjati vstopno in izstopno točko celotnega zakonodajnega postopka. Iz navedene primerjave izhaja, da je bila zgoraj navedena zakonodajna sprememba (odstranitev) sprejeta, kot je bila prvotno predlagana, zato je mogoče utemeljeno domnevati, da navedena sprememba ni povzročala nobenih pomislekov, niti glede pojasnila Komisije glede predvidenega rezultata.

126.

Tretjič, ugotavljam, da iz dokumentov, priloženih prvotnemu predlogu Komisije, izhaja želja „zagotoviti, da pri uporabi pojma [varna izvorna država] veljajo isti pogoji v vseh državah članicah, v katerih se navedena direktiva uporablja“, ( 77 ) ter „zmanjšati dvoumnost [takratnih] standardov“. ( 78 ) Navedeni cilj je bil izražen v okviru priprave akta, s katerim je zakonodajalec Unije ponovno potrdil svojo željo vzpostaviti skupni azilni postopek v okviru nove stopnje harmonizacije. ( 79 )

127.

V zvezi s slednjim in glede zadevnega koncepta drži, da je bila v Direktivi 2013/32 tudi opuščena zamisel o skupnem minimalnem seznamu varnih izvornih držav (ki na podlagi predhodne direktive nikoli ni bil sprejet). ( 80 ) Hkrati pa je bila opuščena tudi ureditev v zvezi z zamrznitvijo, v okviru katere so države članice lahko ohranile predhodno označitev države za varno izvorno državo na podlagi standardov, ki so odstopali od skupne opredelitve v Prilogi II k Direktivi 2005/85. ( 81 ) To pomeni, da morajo biti na podlagi Direktive 2013/32 vse nacionalne označitve skladne s skupno opredelitvijo koncepta varne izvorne države, kot je navedena v Prilogi I k navedeni direktivi.

128.

Na podlagi navedenega in na podlagi zgoraj omenjenega dolgoročnega namena zakonodajalca oblikovati skupni azilni postopek je odpravo zgoraj navedenih derogacij razumno razlagati kot nameravani korak k večji enotnosti procesnih standardov. Dejstvo je, da čeprav v trenutnih pravnih okoliščinah ni mogoče odpraviti tveganja, da bodo prošnje iz iste tretje države v posameznih državah članicah različno obravnavane, ( 82 ) pa prepoved geografskih izjem to tveganje vsekakor zmanjšuje.

129.

Poleg tega bi sprejetje razlage, kot jo predlagata češka in nizozemska vlada, pomenilo, da bi kljub odpravi izrecne in precej podrobne derogacije od predhodnega osnovnega pravila ( 83 ) za isto pravilo še vedno veljale iste (in/ali morda tudi druge) izjeme.

130.

Menim, da je tak rezultat razlage preprosto preveč nenavaden, da bi bil prepričljiv. Ne znam si razložiti, zakaj bi zakonodajalec Unije odpravil zadevno derogacijo, če je bil njegov namen, da se ta dejansko ohrani. Če bi bil to res nameravani rezultat, bi tak namen – in ne zgoraj opisani namen – zahteval pojasnilo, zakaj odprava ureditve, ki odstopa od osnovnega pravila, pomeni, da se taka ureditev dejansko ohrani, in natančno pod katerimi pogoji.

131.

Nazadnje, na navedeno ugotovitev ne vpliva člen 36(2) Direktive 2013/32, na katerega se sklicuje češka vlada in v skladu s katerim „[d]ržave članice v nacionalni zakonodaji določijo nadaljnja pravila in podrobnosti o načinu uporabe koncepta varne izvorne države.“ Kot izhaja iz besedila in strukture navedene določbe, se ta možnost nanaša na „nadaljnja“ pravila in podrobnosti, torej poleg tistih iz prvega odstavka člena 36, v katerem so določeni pogoji za označitev države kot varne izvorne države glede posameznega prosilca. ( 84 ) Navedeni odstavek pa se ne nanaša na opredelitev koncepta, ki ga je – kot potrjuje češka vlada – treba primarno upoštevati. Iz navedene opredelitve (v Prilogi I k Direktivi 2013/32) pa ne izhaja, da lahko države članice določijo dodatne pogoje k tistim iz zadevne določbe.

132.

Glede tega menim, da ko se je zakonodajalec Unije odločil odpraviti predhodno ureditev, ki je omogočala dve različni kategoriji delnih označitev, hkrati pa je obdržal isto osnovno pravilo glede opredelitve koncepta varne izvorne države, je treba to spremembo razlagati tako, da je zakonodajalec s tem, ko je omogočil označitve varnih izvornih držav le glede celotnega ozemlja države, nameraval harmonizirati pravno ureditev, ki se uporablja za označitev varnih izvornih držav v posameznih državah članicah.

133.

Čeprav ta razmislek potrjuje predhodne elemente moje analize, pa moram obravnavati še, ali na to splošno ugotovitev vpliva predlog Komisije, da se pri označitvi varne izvorne države še vedno lahko uporabi geografska izjema, če tretja država ne more izvrševati oblasti na delu svojega ozemlja.

134.

Kot sem že navedel, je bil razlog, da je bilo Pridnestrje izključeno iz označitve Moldavije kot varne izvorne države, da Moldavija ni izvrševala „učinkovitega nadzora“ nad navedeno regijo.

135.

Na to dejstvo se je sklicevala Komisija, ko je trdila, da čeprav Direktiva 2013/32 po njenem mnenju ne omogoča geografskih izjem (in označitev držav kot varnih izvornih držav na podlagi navedene izjeme), pa nezmožnost Moldavije izvrševati oblast v Pridnestrju pomeni upravičen razlog za tako izjemo; po mnenju navedene intervenientke je zakonodajalec Unije to možnost izpustil. ( 85 )

136.

Prvič, v nasprotju s Komisijo ne vidim, kako lahko vprašanje učinkovitega nadzora vpliva na rezultat zgornje analize.

137.

Navedeni koncept je vendar koncept mednarodnega prava, katerega namen je, načeloma, opredeliti, ali je mednarodno odgovornost za mednarodno protipravno dejanje mogoče pripisati državi v zunajteritorialnem okviru (ki lahko nato vodi v odgovornost ustrezno zamejene teritorialne države). ( 86 ) Posledična pravna ureditev se zdi precej zapletena, vendar navedene zapletenosti tukaj ni treba obravnavati. ( 87 )

138.

Razlog je v tem, da se obravnavana zadeva ne nanaša (in se tudi ne more nanašati) na pripisovanje mednarodne odgovornosti za protipravna dejanja, ampak na vprašanje, ali pravo Unije omogoča označitev varne izvorne države ob določitvi geografske izjeme.

139.

Navedeno vprašanje je treba obravnavati glede na posebna pravila, ki jih je uvedel zakonodajalec Unije s sprejetjem Direktive 2013/32. Zgoraj sem pojasnil razloge za ugotovitev, da trenutno veljavna pravila take možnosti ne dopuščajo. Glede na to podrobni razlogi, zakaj se je država članica na podlagi okoliščin, ki prevladujejo v tretji državi, odločila za geografsko izjemo pri označitvi varne izvorne države, niso upoštevni.

140.

Drugič, ne prepriča me argument opustitve zakonodajalca. Zdi se, da se argument v zvezi z učinkovitim nadzorom nanaša na sodno prakso ESČP, v kateri je navedeno sodišče omejilo odgovornost Moldavije za kršitve EKČP v Pridnestrju na podlagi dejstva, da navedena država „nima oblasti“ nad navedeno regijo, glede katere je ESČP, povedano na kratko, večkrat ugotovilo, da je pod „učinkovitim nadzorom“ Rusije. ( 88 )

141.

Ugotavljam, da prvi element navedene sodne prakse sega v leto 2004, predlog, na podlagi katerega je bila sprejeta sedanja direktiva, pa je bil sprejet leta 2009 in sama direktiva leta 2013. Zadevne okoliščine torej zagotovo niso bile neznane.

142.

Še več, take okoliščine prav gotovo niso edinstvene, kot je na obravnavi navedla češka vlada. Nadalje, nizozemska vlada je na obravnavi pojasnila, da je Nizozemska Gruzijo označila za varno izvorno državo z izjemo Abhazije in Južne Osetije, ker teritorialna država v navedenih regijah ne izvršuje učinkovite oblasti. ( 89 )

143.

Posledično in ker ne morem izključiti možnosti, da so države članice v preteklosti uporabile določene geografske izjeme pri označitvi varnih izvornih držav na podlagi drugih razlogov, ( 90 ) se zdi, da je tipičen, če ne prevladujoč razlog, neke vrste nezmožnost v praksi izvrševati oblast v določeni regiji. Posledično menim, da si je težko zamisliti, da bi zakonodajalec Unije, ko je odpravil podlago za delne označitve, kot sem pojasnil zgoraj, pri tem spregledal dejstvo, da bi nekatere tretje države s tem lahko imele težave.

144.

Iz zgoraj navedenega torej sklepam, da dejstvo, da tretja država ne more izvrševati oblasti na delu svojega ozemlja, ne vpliva na mojo predhodno ugotovitev, izraženo v točki 132 zgoraj, torej da Direktiva 2013/32 omogoča označitev države za varno izvorno državo le na celotnem ozemlju, če so upoštevni pogoji v zadevni tretji državi izpolnjeni na njenem celotnem ozemlju.

145.

S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali mora v postopku v glavni stvari na podlagi člena 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine po uradni dolžnosti preveriti neskladnost označitve za varno izvorno državo z Direktivo 2013/32, če Sodišče v odgovoru na prvo ali drugo vprašanje ugotovi, da gre za tako neskladnost.

146.

Iz tega sledi, da je potreba po odgovoru na tretje vprašanje odvisna od odgovorov na prvi dve predloženi vprašanji. Glede na moj predlog odgovora na drugo vprašanje je odgovor na tretje vprašanje potreben. ( 91 )

147.

Na podlagi navedenega naj najprej navedem, da člen 46(3) Direktive 2013/32, na katerega se primarno nanaša tretje vprašanje, pomeni specifično jamstvo, ki ga je zagotovil zakonodajalec Unije na področju azilnega prava, za varstvo pravice prosilca do učinkovitega pravnega sredstva. To pomeni, da „učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU“.

148.

Glede na to, da se z navedeno določbo harmonizira obseg sodnega nadzora, ki ga je treba zagotavljati na področju azilnega prava Unije, se strinjam s predložitvenim sodiščem, da je treba odgovor na tretje vprašanje oblikovati predvsem v smislu navedenega natančnega izraza pravice do učinkovitega pravnega varstva. Če pa bi se ugotovilo, da obveznost sodišča po uradni dolžnosti preveriti zadevno vprašanje ne spada v okvir harmoniziranega standarda, bi samodejno postali upoštevni načeli enakovrednosti in učinkovitosti (na kateri so se sklicevale nekatere intervenientke). ( 92 )

149.

V skladu s tem bom najprej natančno opredelil vprašanje, ki ga predložitveno sodišče zastavlja Sodišču, zlasti v smislu člena 46(3) Direktive 2013/32 (1). Na podlagi navedenega bom nato pojasnil, da iz navedene določbe izhaja, da je treba na tretje predloženo vprašanje odgovoriti pritrdilno (2). Podredno pa bom navedeno vprašanje obravnaval tudi z vidika načel enakovrednosti in učinkovitosti (3).

150.

Naj spomnim, da je bila prošnja CV po vsebinski obravnavi zavrnjena kot očitno neutemeljena (v smislu člena 32(2) Direktive 2013/32) in da je bila navedena odločitev sprejeta v pospešenem postopku (v smislu člena 31(8) navedene direktive), uporaba obeh določb pa je bila posledica statusa Moldavije kot varne izvorne države, katere državljan je CV.

151.

Komisija v bistvu navaja, da se v takih procesnih okoliščinah domneva sprejetje, najprej, odločitve o uporabi pospešenega postopka, nato vsebinske odločitve, da je prošnja za mednarodno zaščito neutemeljena, in nazadnje odločitve, da je zadevna prošnja (poleg tega tudi) očitno neutemeljena (kar se po mnenju Komisije ne more zgoditi, če in dokler zadevna prošnja ni najprej opredeljena kot neutemeljena). ( 93 )

152.

Na podlagi navedenega razlikovanja je Komisija svoj odgovor na tretje predloženo vprašanje oblikovala tako, da se to razlikuje glede na zgoraj navedene vidike. Navedeno bom podrobneje obravnaval v nadaljevanju, najprej pa moram navesti tri pripombe.

153.

Prvič, nič v spisu ne nakazuje na to, da je bila v nacionalnem postopku obravnave prošnje CV izdana več kot ena uradna odločba. Zdi se, da ni bila sprejeta niti uradna odločba o uporabi pospešenega postopka, niti ločena uradna odločba, s katero bi bila prošnja CV najprej opredeljena kot neutemeljena, nato pa še očitno neutemeljena, vendar mora predložitveno sodišče to še preveriti.

154.

Drugič, pri čemer ni potrebe, da se navedeni pristop za namene obravnavane zadeve podrobneje obravnava, ( 94 ) zdi se, da nihče ne trdi, da neposredna opredelitev prošnje CV kot očitno neutemeljene (ne da bi bila predhodno opredeljena kot neutemeljena) onemogoča sodno presojo zadevne zavrnilne odločbe na podlagi člena 46(3) Direktive 2013/32, ampak da navedena odločitev pomeni vsebinsko zavrnitev prošnje CV. Iz slednje določbe v povezavi s členom 46(1) navedene direktive dejansko izhaja, da morajo biti odločbe, s katerimi se prošnja za mednarodno zaščito zavrne na podlagi vsebinske presoje, podvržena sodni presoji na podlagi člena 46(3) Direktive 2013/32. ( 95 )

155.

Tretjič, vprašanje predložitvenega sodišča se ne nanaša na možnost CV vsebinsko izpodbijati zavrnilno odločbo, ampak na uporabo koncepta varne izvorne države, na kateri je navedena odločba temeljila. Čeprav CV zavrnilno odločbo vsebinsko izpodbija, pa ne izpodbija (morebitne) temeljen nezakonitosti označitve Moldavije kot varne izvorne države.

156.

Kot sem že pojasnil v predhodnem oddelku, je dejstvo, da je bila Moldavija označena za varno izvorno državo, pomenilo, da je bila prošnja CV za mednarodno zaščito obravnavana po posebni ureditvi, ki se navezuje na zadevni koncept, pri čemer se med drugim uporabi pospešen postopek in se domneva varnost njegove izvorne države.

157.

S tem v zvezi nacionalno sodišče pojasnjuje, da če bi iz odgovora Sodišča na prvo in drugo predloženo vprašanje izhajalo, da označitev Moldavije kot varne izvorne države ni skladna z Direktivo 2013/32, nacionalna zakonodaja, ki se uporablja, navedenemu sodišču ne dovoljuje obravnave tega vidika po uradni dolžnosti. Natančneje, predložitveno sodišče pojasnjuje, da je sodna presoja v upravnih zadevah na podlagi člena 75(2) zakonika o upravnem postopku omejena na pravna vprašanja tožnika.

158.

Kljub temu pa dodaja, da se je kot izjema od navedenega pravila pri čeških upravnih sodiščih uveljavila praksa, da morajo sodniki na lastno pobudo upoštevati procesne napake, zaradi katerih je upravni organ izdal odločbo v nasprotju s procesnim okvirom v posamezni zadevi. Predložitveno sodišče ugotavlja, da bi se navedena rešitev hipotetično lahko uporabljala tudi v obravnavani zadevi, če se šteje – in če pravilno razumem ta argument –, da specifična ureditev obravnave, povezana s konceptom varne izvorne države, ne bi smela biti uporabljena, če niso bili izpolnjeni pogoji za njeno uporabo (zaradi neskladnosti označitve varne izvorne države z Direktivo 2013/32, če bi bila ta potrjena).

159.

Hkrati predložitveno sodišče tudi pojasnjuje, da iz nacionalne sodne prakse ne izhaja, da se navedena izjema lahko uporablja za sodno presojo v azilnih zadevah, in da člen 46(3) Direktive 2013/32 ni bil prenesen v nacionalni pravni red. Zato v bistvu sprašuje, ali lahko po uradni dolžnosti obravnava nezakonito označitev varne izvorne države (če bi bila ta potrjena), na podlagi (neposredne uporabe) člena 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine, ( 96 ) ter ali navedeni določbi od predložitvenega sodišča dejansko zahtevata tako presojo. To je torej natančna opredelitev vprašanja, ki ga je treba obravnavati v nadaljevanju.

160.

Naj spomnim, da je Sodišče že razlagalo besedilo člena 46(3) Direktive 2013/32 (kot je navedeno v točki 147 zgoraj), zlasti v sodbi v zadevi Alheto, v kateri je v bistvu pojasnilo, da čeprav izraz „ex nunc“ opozarja na obveznost sodišča, da opravi presojo, ki, kadar je to primerno, upošteva nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, pa pridevnik „popolna“ potrjuje, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval, kot elemente, ki bi jih lahko upošteval (pa jih ni). ( 97 )

161.

Poleg tega iz nadaljnje sodne prakse Sodišča izhaja, da se podrobna in ex nunc presoja dejanskega stanja in pravnih vprašanj, vključno z obravnavo potreb po mednarodni zaščiti prosilca, če je potrebna, nanaša na „izčrpno in posodobljeno“ presojo ter da je navedeni standard sodne presoje uvedel zakonodajalec Unije, da se nacionalnemu sodišču omogoči sprejetje zavezujoče odločbe „o vprašanju, ali navedeni prosilec izpolnjuje pogoje [...] za priznanje mednarodne zaščite“, če ima navedeno sodišče „na voljo vse potrebne dejanske in pravne elemente“. ( 98 )

162.

Na podlagi navedenih pojasnil ter ob upoštevanju konteksta, v katerem se uporablja člen 46(3) Direktive 2013/32, in ciljev navedene direktive menim, da iz obveznosti opraviti podrobno oziroma, kot je pojasnilo Sodišče, „izčrpno“ in posodobljeno presojo načeloma izhaja obveznost nacionalnega sodišča po uradni dolžnosti obravnavati napako, pri kateri je bila obravnava določene prošnje opravljena v okviru posebne ureditve obravnave, povezane s konceptom varne izvorne države, čeprav pogoji za uporabo take ureditve niso bili izpolnjeni.

163.

V pojasnilo naj najprej spomnim, da primarno pravo Unije zakonodajalcu Unije nalaga obveznost upoštevanja Ženevske konvencije ( 99 ) ter prav tako vzpostavlja pravico do azila kot temeljno pravico. ( 100 ) To pomeni, da je treba zakonodajo Unije, ki je bila sprejeta za uveljavljanje navedene pravice, kot je Direktiva 2013/32, zasnovati in razlagati v skladu z navedenimi zahtevami primarnega prava. ( 101 ) Nadalje, navedeni instrumenti morajo biti zasnovani tudi ob upoštevanju narave pravic, ki jih lahko državljani tretjih držav uveljavljajo na podlagi Direktive 2011/95, s katero se v Evropski uniji vzpostavlja specifična pravna ureditev mednarodne zaščite.

164.

S tem v zvezi je Sodišče že pojasnilo, da če državljan tretje države izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot so določeni v Direktivi 2011/95, morajo države članice načeloma priznati zadevni status, za katerega je bilo zaprošeno, saj v zvezi s tem nimajo diskrecijske pravice. ( 102 )

165.

To pomeni, da je treba elemente sodne presoje iz člena 46(3) Direktive 2013/32 razlagati tako, da razlaga prispeva k zagotavljanju, da se mednarodna zaščita prizna osebam, ki izpolnjujejo upoštevne pogoje, ter da se preprečijo okoliščine, v katerih bi bila taka zaščita zavrnjena kljub izpolnjevanju upoštevnih pogojev.

166.

Drugič, v zvezi z obravnavano zadevo iz koncepta varne izvorne države na podlagi Direktive 2013/32 izhaja, da obravnava prošnje na podlagi navedenega koncepta temelji na domnevi varnosti v izvorni državi prosilca, kar mora izpodbijati prosilec v postopku, ki je lahko tudi pospešen.

167.

To samo po sebi spremeni uporabljeni okvir obravnave in čeprav v navedenem okviru ne velja opustitev obveznosti opraviti posamično obravnavo, kot sem večkrat navedel, ni mogoče šteti, da je bila prošnja za mednarodno zaščito ustrezno in celovito obravnavana, kot se na splošno zahteva na podlagi Direktive 2013/32, ( 103 ) če je organ za presojo tako ureditev uporabil kljub temu, da pogoji za njeno uporabo niso bili izpolnjeni.

168.

Tretjič, nisem prepričan, kako naj bi delovala obveznost „podrobne in ex nunc“ presoje dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti, če člena 46(3) Direktive 2013/32, ki vsebuje navedeno obveznost, ne bi razlagali tako, da morajo nacionalna sodišča po uradni dolžnosti paziti na nezakonitost uporabljenega postopka, ter če bi bila omejena, kot je predlagala češka vlada, na vprašanje, ali je bil prosilec uspešen pri izpodbijanju domneve varnosti, ne da bi sodnik imel možnost preveriti, ali se koncept, na katerem temelji taka domneva, sploh uporablja. ( 104 )

169.

Nezmožnost upoštevati nezakonitost uporabljenega procesnega okvira, kadar se prosilec sam ne sklicuje nanjo, bi pomenila, da bi nacionalno sodišče ostalo zavezano s procesno odločitvijo organa za presojo, ki bi in casu vplivala ne samo na rok, v katerem je treba opraviti obravnavo, ampak tudi na obseg obravnave (zaradi uporabe domneve varnosti izvorne države prosilca).

170.

V navedenih okoliščinah bi nezmožnost nacionalnega sodišča upoštevati morebitno nezakonitost ureditve obravnave, ki je dejansko vplivala na celoten postopek obravnave potreb prosilca po mednarodni zaščiti, pomenila neupravičeno omejevanje nacionalnega sodišča, kar bi mu preprečilo preseganje omejitev zadevne ureditve obravnave pri vprašanju, ali naj se prosilcu prizna mednarodna zaščita.

171.

Odgovor na navedeno vprašanje je, kot sem že navedel, glavni namen procesnih pravil iz Direktive 2013/32. V skladu s tem menim, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem nove opredelitve obsega sodne presoje v členu 46(3) Direktive 2013/32 nameraval zagotoviti podrobno obravnavo zadev, ( 105 ) iz česar sledi, da sodna presoja, predvidena z navedeno določbo, nujno vključuje tudi zakonitost postopka, ki je bil uporabljen pri obravnavi posamezne prošnje.

172.

Naj dodam, da lahko nacionalno sodišče pri preverjanju odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ki je bila obravnavana v okviru posebne ureditve, kot v obravnavani zadevi, seveda ugotovi, da iz elementov v spisu izhaja, da je treba zavrnilno odločbo razveljaviti in osebi priznati mednarodno zaščito. V takem primeru se strinjam s Komisijo, da obravnava zakonitosti označitve določene tretje države za varno izvorno državo ne bi bila upoštevna. ( 106 )

173.

V nasprotju s splošnejšim stališčem Komisije iz zgoraj navedenega izhaja, da je presoja zakonitosti označitve zadevne države za varno izvorno državo v obravnavani zadevi upoštevna, če nacionalno sodišče ne more izdati odločbe, ki bi se vsebinsko razlikovala od odločbe, ki jo je izdal organ za presojo.

174.

Navedeno sodišče lahko ustrezno in popolno presojo prošnje (po tistem, ko je bila obravnavana v okviru ureditve, ki ne bi smela biti uporabljena) zagotovi le tako, da samo opravi presojo ali da zadevo vrne v obravnavo organu za presojo. ( 107 ) V obeh primerih mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da ne upošteva procesne presoje zadeve (kar nujno vključuje sprejetje stališča glede zakonitosti) in, če je ustrezno, da izda zavezujočo odločbo glede pravilnega procesnega okvira, v katerem bi moral organ za presojo prošnjo ponovno obravnavati, ne glede na to, ali je prosilec izpodbijal nezakonitost procesnega okvira, uporabljenega na prvi stopnji.

175.

Na navedeno ugotovitev pa ne vpliva dejstvo, da je Sodišče v sodbi v zadevi Fathi člen 46(3) Direktive 2013/32 razlagalo tako, da nacionalna sodišča niso zavezana po uradni dolžnosti presojati, ali so bili merila in mehanizmi za določitev države članice, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, kot je določeno z Uredbo Dublin III, pravilno uporabljeni. ( 108 ) Nikalen odgovor Sodišča je temeljil na specifičnih določbah obeh zakonodajnih aktov Unije, upoštevnih v navedeni zadevi, ki, povedano na kratko, izključujeta postopke med državami članicami, ki temeljijo na Uredbi Dublin III, s področja uporabe Direktive 2013/32. ( 109 ) V nasprotju s tem se v obravnavani zadevi ne uporablja podobna izključitev.

176.

Na zgoraj navedeno ugotovitev prav tako ne vpliva dejstvo, da v členu 46(3) Direktive 2013/32 ni navedena presoja „po uradni dolžnosti“ oziroma „na lastno pobudo“, s čimer se razlikuje od člena 46(4) in (6), v katerem je navedena fraza uporabljena, kot opozarja nizozemska vlada.

177.

Na eni strani člen 46(4) Direktive 2013/32 med drugim določa, da lahko „[d]ržave članice [...] določijo tudi, da se odločbe, [sprejete v postopkih, ki se izvajajo na meji ali v tranzitnih območjih], preizkusijo po uradni dolžnosti“ ( 110 ). Na drugi strani pa člen 46(6) Direktive 2013/32 obravnava posledice možnosti preprečiti prosilcem v določenih okoliščinah (na primer prosilcem iz varnih izvornih držav), da bi smeli samodejno ostati na ozemlju države do odločitve v postopku s pravnimi sredstvi glede zavrnitve njihove prošnje. Navedena možnost je odvisna od pristojnosti nacionalnih sodišč za odločanje o tem, ali sme prosilec ostati na ozemlju države, „na podlagi prošnje prosilca ali na lastno pobudo [...]“. ( 111 )

178.

Menim, da nobeden od navedenih vidikov ni upošteven za presojo v obravnavani zadevi, saj se nobeden ne nanaša na področje uporabe sodne presoje zadeve prosilca.

179.

Pri tem pa gotovo ni mogoče spregledati odločitve zakonodajalca Unije, da v različnih odstavkih iste določbe uporabi različne izraze za opis sodne presoje (in sicer na eni strani „po uradni dolžnosti“ oziroma „na lastno pobudo“ v členu 46(4) in (6) Direktive 2013/32 ter na drugi strani „podrobno“ v členu 46(3) navedene direktive).

180.

S tem v zvezi pa zgoraj navedena stališča ne pomenijo, da obveznost „podrobne“ sodne presoje pravnih vprašanj na podlagi člena 46(83) Direktive 2013/32 pomeni obveznost nacionalnih sodišč opraviti presojo navedenih vprašanj brez omejitev stvarnega področja uporabe, po uradni dolžnosti oziroma na lastno pobudo. To velja a fortiori ob upoštevanju, da pridevnik „podrobno“, kot izhaja iz sodbe v zadevi Alheto, med drugim vključuje pravna vprašanja, ki jih ni obravnaval organ, ki je sprejel odločitev na prvi stopnji. Če se to zahtevo združi z obveznostjo sodne presoje po uradni dolžnosti oziroma na lastno pobudo, iz tega izhaja obveznost nacionalnih sodišč, da na lastno pobudo opravijo presojo katerega koli pravnega vprašanja. ( 112 )

181.

V nasprotju s tem je vprašanje, ali je bila prošnja obravnavana v okviru pravilne ureditve, prvič, nujno del presoje, ki jo je opravil organ za presojo. Drugič, pojasnil sem, da izbira organa za presojo glede uporabe določene ureditve obravnave, povezane s konceptom varne izvorne države, vpliva na parametre navedene obravnave, zato je tesno povezana z obsegom zbranih elementov, ki so nato morda na voljo za sodno presojo.

182.

Glede na navedeno menim, da je treba člen 46(3) Direktive 2013/32 razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki obravnava tožbo zoper odločbo, s katero je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena v smislu člena 32(2) Direktive 2013/32, v okviru posebne ureditve obravnave, povezane s konceptom varne izvorne države, po uradni dolžnosti upoštevati neskladnost označitve varne izvorne države z zahtevami iz Direktive 2013/32, kadar se prosilec ni skliceval na to in kadar navedeno sodišče ne more vsebinsko sprejeti drugačne odločitve od tiste, ko jo je sprejel organ za presojo.

183.

Če se Sodišče ne bi strinjalo z mojo zgornjo analizo in če bi namesto tega ugotovilo, da koncept „podrobne in ex nunc“ presoje iz člena 46(3) Direktive 2013/32 ne pomeni obveznosti nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti upošteva napako pri izbiri ureditve obravnave, bi iz tega sledilo, da morajo na tako vprašanje načeloma odgovoriti države članice, ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti. ( 113 )

184.

Prvič, načelo enakovrednosti zahteva, da se enako obravnavajo pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, in podobna pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Unije. ( 114 )

185.

Kot je bilo že navedeno, je predložitveno sodišče poudarilo, da pri čeških upravnih sodiščih obstaja praksa, da morajo nacionalna sodišča na področjih, ki jih ureja – če prav razumem – nacionalno pravo, na lastno pobudo upoštevati procesne napake, če je upravni organ zaradi navedene napake sprejel odločbo, ki je v procesnem okviru zadeve ne bi smel sprejeti. Hkrati je predložitveno sodišče poudarilo dejstvo, da se ta praksa ni razširila na sodno presojo odločbe, sprejete glede prošnje za mednarodno zaščito, kot jo urejajo pravila prava Unije, ki se uporabljajo.

186.

V zvezi s tem se sklicujem na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero velja, da se uporabnost načela enakovrednosti presoja na podlagi vprašanja, ali so zadevna pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu oziroma pravu Unije, dejansko primerljiva. To vprašanje je treba obravnavati glede na njihov „predmet[...], podlag[o] in bistven[e] element[e]“ ( 115 ) ter ob upoštevanju „položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči“. ( 116 ) Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da mora tako presojo opraviti nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo. ( 117 )

187.

Glede na to mora predložitveno sodišče preveriti, ali so pravna sredstva, ki temeljijo na pravilih nacionalnega prava in na podlagi katerih morajo nacionalna sodišča preveriti zakonitost postopka po uradni dolžnosti, primerljiva s pravnimi sredstvi v obravnavani zadevi. Če so, načelo enakovrednosti zahteva, da mora navedeno sodišče tako nacionalno prakso uporabiti tudi v okviru tožbe v postopku v glavni stvari.

188.

Drugič, za namene presoje v zvezi z načelom učinkovitosti je treba preveriti, ali člen 75(2) zakonika o upravnem postopku, ki nacionalna sodišča pri presoji upravnih odločb omejuje na obravnavo trditev strank, onemogoča oziroma pretirano otežuje uveljavljanje pravic prosilcev, ki izhajajo iz upoštevnih pravil prava Unije.

189.

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba pri presoji, ali nacionalna določba onemogoča oziroma pretirano otežuje uveljavljanje pravic iz prava Unije, upoštevati položaj te določbe v celotnem postopku ter potek postopka in njegove posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči, pa tudi varstvo pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka, če je ustrezno. ( 118 )

190.

V zvezi z obveznostmi nacionalnih sodišč po uradni dolžnosti opozarjam, da iz splošne sodne prakse Sodišča izhaja, da načelo učinkovitosti ne pomeni obveznosti za nacionalna sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusijo razlog na podlagi določbe prava Unije, neodvisno od njegovega pomena za pravni red Unije, kadar imajo stranke dejansko možnost pri nacionalnemu sodišču navajati razlog, ki temelji na pravu Unije. ( 119 )

191.

Poleg tega na eni strani drži, da je Sodišče vse bolj opredeljevalo obsežne obveznosti, ki jih imajo nacionalna sodišča po uradni dolžnosti na področju potrošniškega prava, na kratko povedano, da se prepreči uporaba nepoštenih pogodbenih pogojev, ki bi zavezovali potrošnike. ( 120 )

192.

Vendar pa iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je, povedano na kratko, navedeni pristop specifičen za področje, na katerem se je razvil. Sodišče je samo pojasnilo, da navedeni pristop ni potreben v kazenskih postopkih, ob upoštevanju nekaterih pogojev z navedenega pravnega področja, in tudi v obravnavani zadevi ne vidim razloga, da tega ne bi upoštevali. ( 121 )

193.

Po drugi strani pa je tudi res, da je Sodišče ugotovilo, da mora pristojni pravosodni organ po uradni dolžnosti preveriti zakonitost odvzema prostosti državljanov tretjih držav, vključno z razlogi, na katere se zadevne osebe niso sklicevale.

194.

Vendar pa Sodišče tega ni ugotovilo s sklicevanjem na načelo učinkovitosti, ampak glede na specifična in podrobna pravila, ki jih je zakonodajalec Unije določil v okviru sodne presoje pridržanja državljanov tretjih držav, ( 122 ) podobno kot v moji zgornji analizi na podlagi podrobnega pravila iz člena 46(3) Direktive 2013/32.

195.

Če torej Sodišče ne bi upoštevalo mojega glavnega predloga, menim, da mora odgovor na tretje vprašanje v zvezi z načelom učinkovitosti temeljiti na splošni sodni praksi Sodišča, kot je navedeno v točki 190 zgoraj.

196.

S tega vidika nič v spisu ne kaže na to, da CV ni imel priložnosti sklicevati se na neskladnost označitve Moldavije za varno izvorno državo s pogoji iz Priloge I Direktive 2013/32 v okviru vložitve pravnega sredstva pri predložitvenem sodišču.

197.

Predložitveno sodišče poudarja, da prosilci v pospešenem postopku težko predstavijo svoje trditve.

198.

Vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da je prosilcem, kot je CV, onemogočeno ali pretirano oteženo izpodbijati uporabo koncepta varne izvorne države.

199.

Res je, kot trdi nemška vlada, da se v postopku na prvi stopnji vlogi prosilca na eni strani in organa za presojo na drugi strani razlikujeta.

200.

Natančneje, iz člena 4(1) Direktive 2011/95 izhaja, da čeprav morajo prosilci za mednarodno zaščito morda predložiti elemente glede dejanskega stanja, ki so potrebni za obravnavo, ( 123 ) pa od njih ni mogoče zahtevati, da bodo opozarjali na vprašanja glede pravnega okvira, v katerem se njihova prošnja obravnava. To je naloga organa za presojo, kot v splošnem izhaja iz navedene določbe, in sicer: „Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje“. ( 124 )

201.

Na podlagi navedenega menim, da iz take razdelitve nalog med prosilci, ki morajo predložiti elemente v zvezi z dejanskim stanjem, in nacionalnimi organi, ki jih morajo pravno opredeliti, sama po sebi izhaja čezmerna strukturna oteženost, ki bi jo bilo treba v vseh okoliščinah uravnotežiti z obveznostjo nacionalnih sodišč, da morajo na lastno pobudo paziti na pravna vprašanja, ki so bila morda napačno ocenjena. Poleg tega so v poglavju II Direktive 2013/32 določena splošna jamstva, ki morajo biti zagotovljena prosilcu, tudi v pospešenem postopku, na primer obveznost, da se ga obvesti o postopku, ki se uporabi, ( 125 ) kako izpodbijati zavrnilno odločbo ( 126 ) oziroma obveznost zagotoviti brezplačno pravno pomoč v pritožbenem postopku. ( 127 )

202.

Čeprav za obveznosti držav članic zagotoviti navedena jamstva lahko veljajo določene omejitve in čeprav se nekatera zagotavljajo na zahtevo (kar temelji na domnevi, da je prosilec vedel, da obstajajo), pa iz spisa ne izhaja, da je bil CV zanje prikrajšan. Prav tako nič ne kaže na to, da so za vložitev pravnega sredstva veljali tako kratki roki, da bi bilo za prosilca pretirano težko ali nemogoče sklicevati se na nezakonitost označitve države za varno izvorno državo.

203.

V navedenih okoliščinah menim, da iz načela učinkovitosti ne izhaja obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preverja neskladnost označitve države za varno izvorno državo z Direktivo 2013/32.

204.

Na podlagi zgoraj navedenega predlagam, da Sodišče na vprašanja Krajský soud v Brně (okrožno sodišče v Brnu, Češka republika) odgovori tako: