Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NICHOLASA EMILIOUJA,
predstavljeni 22. februarja 2024(1)
Zadeva C‑339/22
BSH Hausgeräte GmbH
proti
Electrolux AB
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Svea hovrätt (višje sodišče v Stockholmu, Švedska))
„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Izključna pristojnost – Postopek v zvezi z veljavnostjo patentov – Člen 24, točka 4 – Področje uporabe – Postopek zaradi kršitve – Neveljavnost domnevno kršenih patentov, navedena kot ugovor – Posledice za pristojnost sodišča, ki odloča o tožbi zaradi kršitve – Patent, registriran v tretji državi – ,Refleksni učinek‘ člena 24, točka 4“
I. Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Svea hovrätt (višje sodišče v Stockholmu, Švedska), se nanaša na razlago Uredbe (EU) št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.(2)
2. Predložitveno sodišče se na eni strani sprašuje o pristojnosti sodišč držav članic Unije na podlagi te uredbe za odločanje o tožbah zaradi kršitve patentov, registriranih v drugih državah članicah, zlasti če nasprotna stranka izpodbija veljavnost domnevno kršenih patentov. Kot bom pojasnil v teh sklepnih predlogih, obstaja v zvezi s tem vprašanjem velika negotovost, ki je zlasti posledica dvoumne odločbe, ki jo je Sodišče izdalo v preteklosti, in sicer sodbe GAT.(3) S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se Sodišču ponuja priložnost, da potrdi eno od več mogočih razlag te odločbe.
3. Na drugi strani je Sodišče pozvano, naj pojasni, ali so sodišča držav članic pristojna za odločanje v postopkih v zvezi z veljavnostjo patentov, registriranih v tretjih državah. V zvezi s tem bo moralo Sodišče obravnavati občutljivo in že staro vprašanje, ali se nekatera pravila Uredbe Bruselj Ia uporabljajo za „zunanje“ položaje enako kot za spore o pristojnosti „znotraj Unije“ oziroma ali imajo „refleksni učinek“, kot bo pojasnjeno v teh sklepnih predlogih.
II. Pravni okvir
A. Mednarodno pravo
4. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov, ki je bila podpisana v Münchnu (Nemčija) 5. oktobra 1973 in je začela veljati 7. oktobra 1977, v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: EPK), vzpostavlja, kot določa njen člen 1, „pravni sistem za podeljevanje patentov za izume, ki je skupen državam pogodbenicam“.
5. Člen 2(2) EPK določa, da ima „[e]vropski patent […] v vsaki državi pogodbenici, za katero je podeljen, enak učinek kot državni patent, ki ga podeli ta država, in zanj veljajo enaki pogoji“.
B. Uredba Bruselj Ia
6. Člen 4(1) Uredbe Bruselj Ia določa, da so „[o]b upoštevanju določb te uredbe […] osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice“.
7. Člen 24 te uredbe, naslovljen „Izključna pristojnost“, v točki 4 določa:
„Ne glede na stalno prebivališče strank so izključno pristojna naslednja sodišča države članice:
[…]
4. v postopkih, ki so v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov […], ne glede na to, ali je bilo vprašanje postavljeno s tožbo ali z ugovorom, sodišča države članice, v kateri je bila vložena prijava za deponiranje ali registracijo [ali] v kateri se je deponiranje ali registracija izvedla […]
Brez poseganja v pristojnost Evropskega patentnega urada v skladu [z EPK], imajo sodišča vsake države članice izključno pristojnost v postopkih v zvezi z registracijo ali veljavnostjo katerega koli evropskega patenta, podeljenega za navedeno državo članico“.
C. Švedsko pravo
8. Člen 61, drugi odstavek, Patentlagen (1967:837) (zakon o patentih) določa, da „[č]e je vložena tožba zaradi kršitve patenta in se tožena stranka sklicuje na neveljavnost patenta, se lahko vprašanje neveljavnosti obravnava šele po vložitvi tožbe zaradi neveljavnosti. Sodišče stranki, ki se sklicuje na neveljavnost patenta, naloži vložitev take tožbe v določenem roku.“
III. Dejansko stanje, nacionalni postopek, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
9. Družba BSH Hausgeräte GmbH (v nadaljevanju: BSH) je imetnica evropskega patenta EP 1434 512, ki varuje izum, povezan s sesalniki, ki je bil podeljen za Avstrijo, Francijo, Nemčijo, Grčijo, Italijo, Nizozemsko, Španijo, Švedsko, Turčijo in Združeno kraljestvo (in ustrezno potrjen v teh državah).
10. Družba BSH je 3. februarja 2020 pri Patent‑ och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska) vložila tožbo proti družbi Aktiebolaget Electrolux (v nadaljevanju: Electrolux), registrirani na Švedskem. Ta tožba temelji na domnevni kršitvi patenta EP 1434 512, ki naj bi jo storila družba Electrolux v različnih državah, v katerih je bil podeljen. V tem okviru družba BSH med drugim predlaga, naj se družbi Electrolux prepove nadaljnja uporaba patentiranega izuma v vseh navedenih državah in povračilo škode, nastale zaradi te nezakonite uporabe.
11. Družba Electrolux je v odgovoru na tožbo predlagala, naj Patent‑ och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) to tožbo zavrne v delu, v katerem se nanaša na avstrijski, francoski, nemški, grški, italijanski, nizozemski, španski, turški in britanski del EP 1434 512 (v nadaljevanju: tuji patenti). V zvezi s tem je družba Electrolux med drugim uveljavljala neveljavnost tujih patentov.
12. Poleg tega je družba Electrolux trdila, da glede na ta ugovor švedska sodišča niso pristojna za obravnavo postopka zaradi kršitve v delu, v katerem se nanaša na tuje patente. V zvezi s tem naj bi bilo treba postopek zaradi kršitve obravnavati kot postopek „v zvezi z […] veljavnostjo patentov“ v smislu člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia, v skladu s to določbo pa so sodišča različnih držav članic, v katerih so bili ti patenti potrjeni, izključno pristojna za obravnavo zadeve v delu, v katerem se nanaša na „njihov“ patent.
13. Družba BSH je v odgovor navedla, da so švedska sodišča pristojna za obravnavo postopka zaradi kršitve na podlagi člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia, saj ima družba Electrolux stalno prebivališče na Švedskem. Člen 24, točka 4, te uredbe naj se ne bi uporabljal, ker tožba, ki jo je vložila družba BSH, sama po sebi ni „v zvezi z […] veljavnostjo patentov“ v smislu te določbe. Poleg tega naj bi člen 61, drugi odstavek, Patentlagen določal, da če tožena stranka v okviru takega postopka zaradi kršitve uveljavlja neveljavnost patenta, ji mora sodišče, ki mu je zadeva predložena, naložiti, naj za to pri pristojnih sodiščih vloži ločeno tožbo. V obravnavani zadevi naj bi torej morala družba Electrolux vložiti ločeno tožbo za ugotovitev neveljavnosti patentov pri sodiščih različnih držav, v katerih so bili podeljeni tuji patenti. Vzporedno naj bi lahko Patent‑ och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) o vprašanju kršitve odločilo z začasno sodbo in nato prekinilo odločanje do sprejetja dokončne odločbe v postopku za ugotovitev neveljavnosti. Nazadnje je družba BSH v zvezi s turškim delom patenta EP 1434 512 navedla, da se člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia nikakor ne uporablja za patente, ki jih izdajo tretje države, in zato ne more vplivati na pristojnost švedskih sodišč.
14. Patent‑ och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) je z odločbo z dne 21. decembra 2020 zavrnilo tožbo v zvezi s kršitvijo tujih patentov. Čeprav so bila v času vložitve tožbe švedska sodišča pristojna za obravnavo tožbe v skladu s členom 4(1) Uredbe Bruselj Ia, se je takrat, ko je družba Electrolux kot ugovor uveljavljala neveljavnost teh patentov, začel uporabljati člen 24, točka 4, te uredbe. V skladu s to določbo so sodišča drugih držav izključno pristojna za obravnavo vprašanja veljavnosti, ker pa je to vprašanje ključno za izid tožbe zaradi kršitve, ki jo je vložila družba BSH, se je nacionalno sodišče izreklo za nepristojno za postopek v delu, v katerem se nanaša na tuje patente. Navedeno sodišče se je izreklo za nepristojno tudi v zvezi s turškim patentom, pri čemer je menilo, da člen 24, točka 4, izraža mednarodno sprejeto načelo pristojnosti, v skladu s katerim lahko o veljavnosti patenta odločajo le sodišča države, ki ga je podelila.
15. Družba BSH je nato zoper to odločbo vložila pritožbo pri Svea hovrätt (višje sodišče v Stockholmu), pri čemer je trdila, da se člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia ne uporablja za tožbe zaradi kršitve patentov. Ker pa je družba Electrolux kot ugovor uveljavlja neveljavnost, naj bi bila pristojnost razdeljena: švedska sodišča naj bi bila v skladu s členom 4(1) pristojna za odločanje o kršitvi, medtem ko naj bi morala o vprašanju veljavnosti v skladu s členom 24, točka 4, odločiti sodišča držav registracije. Švedska sodišča naj bi bila v skladu s členom 4(1) navedene uredbe pristojna tudi za turški patent. Pristojnost države stalnega prebivališča tožene stranke naj bi bilo namreč načelo, ki je priznano v mednarodnem pravu. Družba Electrolux pa je trdila, da se člen 24, točka 4, uporablja v postopku zaradi kršitve, v katerem se kot ugovor uveljavlja neveljavnost. Švedska sodišča naj ne bi bila pristojna za celoten postopek, saj naj vprašanj kršitve in veljavnosti ne bi bilo mogoče ločiti.
16. V teh okoliščinah je Svea hovrätt (višje sodišče v Stockholmu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 24, točka 4, [Uredbe Bruselj Ia] razlagati tako, da izraz ,v postopkih v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov […] ne glede na to, ali je bilo vprašanje postavljeno s tožbo ali z ugovorom‘ pomeni, da nacionalno sodišče, ki se je na podlagi člena 4(1) navedene uredbe izreklo za pristojno za obravnavo spora o kršitvi patenta, ni več pristojno za obravnavo vprašanja kršitve, če je vložen ugovor, da zadevni patent ni veljaven, ali pa je treba to določbo razlagati tako, da nacionalno sodišče ni pristojno le za obravnavo ugovora neveljavnosti?
2. Ali na odgovor na prvo vprašanje vpliva dejstvo, da nacionalno pravo vsebuje določbe, podobne tistim iz drugega odstavka člena 61 Patentlagen (zakon o patentih), ki določajo, da se ugovor neveljavnosti v zadevi glede kršitve obravnava le, če tožena stranka vloži ločeno tožbo, s katero zahteva ugotovitev neveljavnosti?
3. Ali je treba člen 24, točka 4, [Uredbe Bruselj Ia] razlagati tako, da se uporablja za sodišče tretje države, torej da v obravnavani zadevi daje izključno pristojnost sodišču v Turčiji glede tistega dela evropskega patenta, ki je bil potrjen v Turčiji?“
17. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe z dne 24. maja 2022 je bil vložen istega dne. Pisna stališča so predložile družbi BSH in Electrolux, francoska vlada ter Evropska komisija, intervenienti pa so bili zastopani na obravnavi 22. junija 2023.
IV. Analiza
18. Obravnavana zadeva se nanaša na pristojnost sodišč držav članic za obravnavo tožb zaradi kršitve evropskih patentov, ki je bila domnevno storjena v več državah. Menim, da je pred razčlenitvijo vprašanj, ki so bila predložena Sodišču, bralcu, ki morda ne pozna podrobnosti tega kompleksnega pravnega področja, primerno predstaviti upoštevna materialnopravna pravila in pravila o pristojnosti.
19. Patenti so na splošno pravice intelektualne lastnine, ki jih države podelijo po postopkih registracije, ki jih izvedejo nacionalni patentni uradi v skladu s pogoji za podelitev (ali „merili za patentiranje“), določenimi v njihovi nacionalni zakonodaji. S takimi patenti se njihovemu imetniku podelijo nekatere izključne pravice nad patentiranim izumom (zlasti monopol nad trgovanjem), katerih obseg je opredeljen z navedeno zakonodajo. Ker ima država načeloma suvereno pristojnost za urejanje trgovine na svojem ozemlju, je podeljeno varstvo omejeno na to ozemlje (to je splošno znano kot načelo teritorialnosti patentov). Slabost tega sistema je, da mora oseba, ki želi posamezen izum zaščititi v več državah, patent prijaviti v vsaki državi posebej.
20. EPK je bila sprejeta, da bi zagotovila (delno) rešitev (kot bo prikazano) za to slabost. S to pogodbo, ki zavezuje 39 pogodbenic, med njimi države članice in Turčijo, je bil vzpostavljen samostojen sistem za podeljevanje tako imenovanih „evropskih patentov“ na podlagi centraliziranega postopka registracije pri Evropskem patentnem uradu (v nadaljevanju: EPU) s sedežem v Münchnu (Nemčija).(4) V zvezi s tem med drugim določa enotne pogoje za patentiranje. EPU je pristojen za preučitev evropskih patentnih prijav z vidika teh pogojev.(5) Če so izpolnjeni, EPU podeli evropski patent za eno, več ali vse pogodbenice, odvisno od želje prijavitelja.(6) V postopku v glavni stvari je družba BSH po tem postopku pridobila patent EP 1434 512, ki je bil podeljen za več držav članic in Turčijo.
21. Vendar evropski patent kljub svojemu imenu ni enoten naslov, ki bi zagotavljal enotno varstvo zadevnega izuma v vseh državah, v katerih je bil podeljen. Evropski patent je namreč v bistvu skupek nacionalnih „delov“, ki so enaki patentom, ki jih podelijo zadevne države. Zato ga morajo „potrditi“ ustrezni patentni uradi teh držav. Nacionalni „deli“ evropskega patenta so medsebojno pravno neodvisni. Vsak od njih podeljuje imetniku patenta enake izključne pravice nad patentiranim izumom kot „običajni“ nacionalni patent(7) in je enako omejen na nacionalno ozemlje. Poleg tega je evropski patent načeloma(8) mogoče razveljaviti samo po „delih“, pri čemer razveljavitev „dela“ velja le za ozemlje zadevne države.(9)
22. Kadar tretja oseba nedovoljeno uporablja izum, zaščiten z evropskim patentom, lahko na eni strani povzroči kršitev monopola imetnika patenta v več državah (to je državah, v katerih je bil ta patent podeljen). V postopku v glavni stvari družba BSH družbi Electrolux očita prav tako „večdržavno“ kršitev patenta. Na drugi strani, ker evropski patent ni enotni naslov, se njegova kršitev v več državah s pravnega vidika obravnava kot skupek kršitev nacionalnih patentov, pri čemer se kršitev vsakega od njegovih „delov“ presoja ločeno glede na nacionalno pravo, ki se zanj uporablja.(10) Tožba, ki jo je družba BSH vložila proti družbi Electrolux, je namreč skupek tožb zaradi kršitve, ki temeljijo na različnih „delih“ patenta EP 1434 512.
23. Spori v zvezi z evropskimi patenti, vključno s tožbami zaradi kršitve, so prav tako prepuščeni pogodbenicam in njihovim nacionalnim sodiščem.(11) Kar zadeva čezmejne spore, EPK tudi ne razmejuje pristojnosti med temi sodišči.(12) To vprašanje je treba razrešiti ob upoštevanju pravil mednarodnega zasebnega prava, ki jih uporabljajo sodišča teh pogodbenic.
24. V državah članicah Unije je pristojnost v čezmejnih sporih v zvezi s patenti med zasebnimi strankami določena s pravili Uredbe Bruselj Ia,(13) če ima tožena stranka, tako kot Electrolux, stalno prebivališče v taki državi članici.
25. Sistem pristojnosti, ki ga določa ta instrument (in njegovi predhodniki)(14) (v nadaljevanju: bruseljski sistem), v zvezi s temi spori deluje v skladu z naslednjo dihotomijo.
26. Na eni strani so postopki „v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov“ urejeni s posebnim pravilom iz člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia, s katerim je izključna pristojnost podeljena sodiščem države članice, ki je podelila zadevni patent (v nadaljevanju: država registracije). Kadar je sporna registracija ali veljavnost evropskega patenta, imajo sodišča različnih držav članic, v katerih je bil patent podeljen, izključno pristojnost, kar zadeva njihov nacionalni „del“.(15) To pravilo je obvezno: stranke od njega ne morejo odstopati na podlagi dogovora.(16) Poleg tega, če stranke spor predložijo „napačnemu sodišču“, se mora to sodišče v skladu s členom 27 te uredbe po uradni dolžnosti izreči za nepristojno.(17)
27. Na drugi strani so vsi drugi postopki v zvezi s patenti urejeni s splošnimi pravili navedene uredbe. To načeloma vključuje postopke zaradi kršitve, saj ti niso „v zvezi z“ registracijo ali veljavnostjo patentov, temveč v zvezi z njihovim uveljavljanjem.(18) Ta pravila pravdnim strankam dopuščajo nekaj manevrskega prostora glede pristojnosti.
28. Čeprav so sodišča države registracije na podlagi člena 7(2) Uredbe Bruselj Ia pristojna za postopke zaradi kršitve,(19) pa ta pristojnost ni izključna, temveč fakultativna. Tak postopek je torej mogoče sprožiti pri drugih sodiščih. Natančneje, imetnik patenta lahko v skladu s členom 4(1) te uredbe začne postopek pred sodišči države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče. V primeru „večdržavne“ kršitve evropskega patenta ima imetnik patenta očiten interes, da to stori.
29. Pristojnost sodišč države članice registracije je namreč v skladu s členom 7(2) Uredbe Bruselj Ia ozemeljsko omejena. V skladu s točko 22 teh sklepnih predlogov lahko sodišča vsake države, za katero je bil podeljen evropski patent, odločajo le v zvezi z njihovim nacionalnim „delom“ in ozemljem.(20) Zato bi moral imetnik patenta, ki želi doseči celostno rešitev, v vseh teh državah sprožiti ločene postopke.
30. Nasprotno je pristojnost sodišč države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče, v skladu s členom 4(1) Uredbe Bruselj Ia univerzalna. Tako se lahko razširi na kršitev evropskega patenta, storjeno v vseh državah, v katerih je bil podeljen.(21) Ta sodišča lahko dodelijo odškodnino za celotno škodo, ki jo je utrpel imetnik patenta, ali izdajo odredbo, ki prepoveduje nadaljevanje kršitve v vseh teh državah. Če povzamem, ta določba imetniku patenta omogoča, da vse svoje zahtevke zaradi kršitve združi in doseže celostno povračilo škode pri enem samem sodišču. V obravnavani zadevi je družba BSH uporabila prav to možnost in vložila celotno tožbo proti družbi Electrolux pri pristojnem patentnem sodišču na Švedskem, kjer ima zadnjenavedena stalno prebivališče.
31. V tem okviru predložitveno sodišče dvomi, ali je takšna združitev v postopku v glavni stvari dejansko mogoča, in, če je, v kolikšnem obsegu. Ti dvomi izhajajo iz dejstva, da je družba Electrolux kot ugovor na zahtevke družbe BSH uveljavljala neveljavnost različnih „delov“ patenta EP 1434 512, na katerih temeljijo ti zahtevki.(22) Glede na ta ugovor se predložitveno sodišče sprašuje, ali in v kolikšnem obsegu se uporablja člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia in ali „prevlada“ nad členom 4(1) te uredbe. V skladu s členom 24, točka 4, bi bila navedena sodišča izključno pristojna le v zvezi s švedskim „delom“, medtem ko bi bila druga sodišča izključno pristojna v zvezi s tujimi „deli“. Združitev postopkov na enem samem sodišču ne bi bila mogoča in neizogibna bi bila razdrobljenost postopkov.
32. Natančneje, prvo in drugo vprašanje predložitvenega sodišča, ki ju je treba obravnavati skupaj, se nanašata na to, ali postopek zaradi kršitve spada na področje uporabe člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia, kadar se veljavnost patenta, ki je predmet kršitve, izpodbija z ugovorom. Če je odgovor pritrdilen, se to sodišče sprašuje, ali mu je v obravnavani zadevi s to določbo odvzeta pristojnost (kar zadeva tuje „dele“ patenta EP 1434 512) za splošno obravnavo postopka zaradi kršitve ali zgolj za obravnavo vprašanja veljavnosti. To vprašanje bom obravnaval v razdelku A teh sklepnih predlogov.
33. Ob predpostavki, da bo Sodišče na prvi dve vprašanji odgovorilo, da je člen 24, točka 4, upošteven v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, se tretje vprašanje nanaša na to, ali se ta določba uporablja tudi v zvezi z veljavnostjo turškega „dela“ patenta EP 1434 512. To vprašanje bom obravnaval v razdelku B teh sklepnih predlogov.
A. Stvarno področje uporabe člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia (prvo in drugo vprašanje)
34. Kot je navedeno zgoraj, se področje uporabe člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia zdi jasno. V skladu s to določbo izključna pristojnost sodišč države registracije zajema samo postopke „v zvezi z veljavnostjo patentov“, ne pa tudi postopkov „v zvezi z“ drugimi zadevami, povezanimi s patenti, med drugim kršitvijo.
35. Pod temi izrazi se v resnici skriva dvoumnost. Navedena dihotomija je v praksi včasih zabrisana. Medtem ko je namreč veljavnost patentov lahko predmet posebnih tožb (za razveljavitev ali ničnost), se neveljavnost patenta lahko uveljavlja tudi kot ugovor, zlasti zoper zahtevke zaradi kršitve. S tem želi domnevni kršitelj doseči zavrnitev teh zahtevkov z izpodbijanjem pravnega naslova, na katerem temeljijo.(23) Družba Electrolux je v postopku v glavni stvari uveljavljala tak ugovor.
36. To, da so sodišča države registracije izključno pristojna za prvo kategorijo tožb, ni bilo nikoli sporno. Nasprotno pa se že dolgo razpravlja o tem, ali in v kolikšni meri to velja tudi za drugi primer.
37. S tem vprašanjem se sodišča držav članic srečujejo od začetka 90. let prejšnjega stoletja, ko so imetniki patentov začeli izkoriščati možnosti združevanja svojih zahtevkov zaradi kršitve na podlagi splošnih pravil bruseljskega sistema. Prvotno besedilo spornega pravila o izključni pristojnosti, kot je bilo (takrat) določeno v členu 16, točka 4, Bruseljske konvencije, ni vsebovalo smernic v zvezi s tem. Navedena sodišča so predlagala tri glavne pristope:
– prvič, nekatera sodišča, zlasti v Nemčiji, so menila, da se zadevno pravilo o izključni pristojnosti ne uporablja, kadar se neveljavnost uveljavlja kot ugovor v postopku zaradi kršitve. Sodišča zunaj države registracije naj bi v skladu s splošnimi pravili te konvencije lahko obravnavala take postopke in se v tem okviru izrekla o veljavnosti zadevnega patenta oziroma zadevnih patentov;
– drugič, druga sodišča, zlasti v Združenem kraljestvu, so menila, da postopek zaradi kršitve v primeru uveljavljanja ugovora neveljavnosti postane postopek „v zvezi z veljavnostjo patentov“ in zato spada v izključno pristojnost sodišč države članice oziroma držav članic registracije;
– tretjič, zadnja skupina sodišč, med drugim tista na Nizozemskem, so menila, da se sporno pravilo uporablja, kadar se neveljavnost uveljavlja kot ugovor v postopku zaradi kršitve, vendar bolj prefinjeno: samo vprašanje veljavnosti je v izključni pristojnosti sodišč države registracije; o kršitvi lahko odločajo druga sodišča.(24)
38. Sodišče je v razpravo vstopilo leta 2006 s sodbo GAT. Opozoriti je treba, da se ta zadeva ni nanašala na postopek zaradi kršitve kot tak. Nanašala se je na tožbo, s katero je družba od nemških sodišč zahtevala, naj ugotovijo, da ni kršila dveh francoskih patentov v lasti nemške družbe („negativna ugotovitev“), med drugim z utemeljitvijo, da sta patenta neveljavna. Navedena sodišča so menila, da bi lahko bil upošteven člen 16, točka 4, Bruseljske konvencije in so Sodišču v zvezi s tem predložila vprašanje za predhodno odločanje. Vendar Sodišče ni podalo odgovora, ki bi bil posebej prirejen temu posebnemu dejanskemu stanju, temveč je na splošno razsodilo, da se pravilo izključne pristojnosti, ki ga je (takrat) določala ta določba, „nanaša na vse spore zaradi […] veljavnosti patenta, ne glede na to, ali je bilo vprašanje postavljeno s tožbo ali z ugovorom“.(25) V nasprotju s tem, kar trdi družba BSH, je ta odgovor dovolj splošen, da med drugim zajema primer tožbe zaradi kršitve, v okviru katere je bil podan ugovor neveljavnosti. Navedba „kot ugovor“ je bila za to očitno dodana.(26)
39. Nekaj let pozneje je zakonodajalec sodbo GAT kodificiral v členu 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia in v besedilu te določbe določil, da izključna pristojnost sodišč države članice registracije zajema postopke v zvezi z veljavnostjo patentov, „ne glede na to, ali je bilo vprašanje postavljeno s tožbo ali z ugovorom“.
40. Vendar jasnost glede te zadeve – milo rečeno – ni bila dosežena. Dejansko je odgovor na vprašanje, obravnavano v tem oddelku, v sodbi GAT (in zdaj v členu 24, točka 4) odprl več vprašanj, kot jih je razrešil. Medtem ko je ta odgovor neupravičeno zadal usoden udarec prvemu zgoraj navedenemu pristopu (podrazdelek 1), je namreč Sodišče (in zakonodajalec Unije) nacionalnim sodiščem in strankam v sporu prepustilo razpravo o tem, ali je namesto prvega pristopa pravilen drugi ali tretji pristop (podrazdelek 2).
1. Neupravičena sodba GAT
41. Kadar se en sam postopek nanaša na dve različni zadevi (kot sta v tej zadevi kršitev in veljavnost), ki spadata na področje uporabe medsebojno izključujočih se pravil o pristojnosti (v tej zadevi splošnih pravil v zvezi s kršitvijo in člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia v zvezi z veljavnostjo patenta), se Sodišče ravna po nekaj pragmatičnih načelih, da ugotovi, katero (katera) sodišče (ali sodišča) je (so) pristojno (pristojna) za njuno obravnavo in odločanje o njiju.
42. Prvič, za določitev pravil o pristojnosti, ki se uporabljajo, je treba take postopke opredeliti glede na „predmet“ tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, pri čemer je treba pustiti ob strani vsa predhodna (ali postranska) vprašanja, ki se sicer lahko pojavijo, zlasti z ugovorom.(27)
43. Drugič, sodišče, določeno po pravilih o pristojnosti, ki se uporabljajo, je pristojno za obravnavo celotnega postopka, torej ne le tožbe, temveč tudi ugovora, čeprav se zadnjenavedeni nanaša na zadevo, ki je običajno pridržana drugemu sodišču.(28) Z vidika postopka je namreč tak ugovor sestavni del tožbe, zato se zanj logično uporablja isto pravilo o pristojnosti kot za tožbo.
44. Če bi Sodišče upoštevalo ti načeli v sodbi GAT, bi uporabilo prvi pristop iz točke 37 teh sklepnih predlogov. Pri postopku zaradi kršitve, v katerem je bil vložen ugovor neveljavnosti, je namreč „predmet“ tožbe preprosto kršitev. Nasprotno je vprašanje veljavnosti nazoren primer predhodnega vprašanja. Ker neveljavnega patenta ni mogoče kršiti, mora sodišče najprej ugotoviti veljavnost naslova, na katerega se sklicuje tožeča stranka, da bi nato lahko rešilo glavno vprašanje, ali je tožena stranka s svojimi dejanji kršila pravice, podeljene z zadevnim naslovom. V skladu s tema načeloma bi moral biti tak postopek, glede na navedeni predmet in ne glede na navedeni ugovor, urejen s (takratnimi) splošnimi pravili iz Bruseljske konvencije. Poleg tega bi morala biti sodišča, ki so bila v skladu z navedenimi splošnimi pravili določena kot pristojna za obravnavo postopka zaradi kršitve in odločanje o njem, zlasti sodišča države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče, pristojna tudi za odločanje o tem ugovoru.
45. Očitno pa Sodišče v zadevi GAT ni ravnalo tako. Namesto tega je menilo, da se pravilo o izključni pristojnosti za „postopke v zvezi z veljavnostjo patentov“ uporablja tudi za postopke, v katerih je to vprašanje postavljeno zgolj z ugovorom. Sodišče je tako uporabilo razlago, ki je, kolikor vem, edinstvena v bruseljskem sistemu. Ta rešitev se namreč razlikuje celo od rešitev, ki jih je Sodišče doslej uporabilo na podlagi drugih pravil o izključni pristojnosti, (zdaj) določenih v členu 24 Uredbe Bruselj Ia. Sodišče na podlagi zgoraj obravnavanih načel meni, da se ta druga pravila uporabljajo samo, kadar je vprašanje, na katerega se nanašajo, predmet tožbe.(29)V več jezikovnih različicah navedene uredbe (žal pa ne v vseh) ta pristop izhaja celo iz samega besedila te določbe.(30) Poleg tega je Sodišče v sodbi BVG, izrečeni nekaj let po sodbi GAT, odločilo, da se pravilo o izključni pristojnosti v zadevah v zvezi z veljavnostjo družb ali odločitev njihovih organov (trenutno določeno v členu 24, točka 2, navedene uredbe) ne uporablja za spor, v katerem je takšno vprašanje postavljeno le z ugovorom.(31)
46. Natančne posledice razlage iz sodbe GAT so negotove, kot je navedeno zgoraj, in bodo obravnavane v podrazdelku 2 teh sklepnih predlogov. V smislu obravnavane zadeve je jasno, da kadar je tožba zaradi kršitve vložena zunaj države članice registracije in se uveljavlja ugovor neveljavnosti, ta sodišča, v nasprotju s trditvami družbe BSH, ne smejo odločati o veljavnosti zadevnih patentov kot o predhodnem vprašanju.
47. Žal pa Sodišče v svojem, po mojem mnenju precej kratkem razlogovanju v sodbi GAT ne ponuja prepričljive utemeljitve za to rešitev.
48. Prva trditev Sodišča se nanaša na „položaj, ki ga ima v notranji ureditvi [Bruseljske konvencije navedeno pravilo izključne pristojnosti]“ (to je njegovo prevlado nad splošnimi pravili o pristojnosti), in na njegovo „obveznost“.(32) Ta trditev me ne prepriča.(33) Ti elementi namreč bolj govorijo v prid nasprotni razlagi.
49. Pravila o izključni pristojnosti so izjeme v bruseljskem sistemu. Zato jih je treba razlagati ozko.(34) Uporabljala naj bi se namreč le v „nekaterih točno opredeljenih primerih“.(35) Poleg tega, kot je Sodišče razsodilo v sodbi BVG, je ozka razlaga teh pravil „še toliko potrebnejša“ ravno zato, ker prevladajo nad splošnimi pravili in so obvezna.(36) Če se uporablja člen 24, točka 4, to tožečim strankam odvzame možnost izbire sodišča, ki bi jim sicer pripadala, in lahko povzroči, da so tožene stranke tožene zunaj države članice njihovega stalnega prebivališča, kjer bi običajno lahko bolje poskrbele za svojo obrambo.
50. Nasprotno je mogoče razlago, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi GAT, opisati le kot „široko“.(37) Res je, da je veljavnost patentov sama po sebi „točno opredeljeno“ vprašanje. Kljub temu se lahko postavi v vrsti „slabo opredeljenih“ postopkov v zvezi z drugimi zadevami.(38)
51. Preostala dva razloga, ki ju navaja Sodišče v sodbi GAT, se nanašata na splošni cilj pravne varnosti, ki se poskuša doseči z bruseljskim sistemom.(39)Sodišče je v bistvu pojasnilo, da če se sporno pravilo o izključni pristojnosti ne bi uporabljalo, kadar je vprašanje veljavnosti patentov postavljeno kot ugovor v postopku zaradi kršitve (in tako dalje), in bi lahko sodišča zunaj države registracije, pri katerih je bil sprožen tak postopek, o tem vprašanju odločala kot o predhodnem vprašanju, „bi se povečalo“ število sodišč, ki bi lahko odločala o tem vprašanju. To pa bi „zmanjšalo predvidljivost pravil o pristojnosti“ in „povečal[o] nevarnost nasprotujočih si sodnih odločb“ v zvezi s tem, kar bi škodovalo načelu pravne varnosti.(40)
52. Tudi to me ne prepriča. Če se na vse navedene elemente gleda kot na celoto, ti znova bolj govorijo v prid nasprotni razlagi. Rešitev iz sodbe GAT na eni strani res preprečuje, da bi različna sodišča zavzela nasprotujoča si stališča glede veljavnosti patenta. V tem smislu prispeva k pravni varnosti. Na drugi strani pa lahko sodba GAT povzroči, da postane uporaba bruseljskega sistema v zvezi s postopki zaradi kršitve za imetnike patentov negotova.
53. Medtem ko ta sistem imetniku patenta običajno omogoča, da sproži tak postopek zunaj države registracije, med drugim pri sodiščih države članice tožene stranke, pa rešitev iz sodbe GAT ustvarja negotovost glede tega, ali bi ta sodišča lahko zagotovila učinkovito pravno sredstvo zoper kršitev ali to vsaj storila v razumnem roku. Če bi namreč domnevni kršitelj v neki fazi postopka vložil ugovor neveljavnosti, ta sodišča ne bi mogla preprosto odločiti o tem ugovoru in nadaljevati postopka, ampak bi, odvisno od tega, kako je treba razumeti to rešitev, bodisi izgubila pristojnost in bi morala tožbo zavreči bodisi bi morda morala prekiniti odločanje, dokler sodišča države članice registracije ne bi odločila o veljavnosti patenta (v zvezi s tem glej tudi podrazdelek 2 teh sklepnih predlogov).
54. Ne glede na to, katera razlaga je pravilna, zaradi sodbe GAT združevanje tožb zaradi kršitve v zvezi z različnimi „deli“ evropskega patenta pred temi sodišči ni privlačna možnost. Ta sodba imetnike patentov spodbuja, naj namesto tega sprožijo ločene postopke v različnih državah registracije navedenih „delov“, saj je vsaj gotovo, da so sodišča teh držav pristojna za odločanje tako o kršitvi kot o veljavnosti „njihovega dela“ (kot je razloženo v točkah 26, 28 in 29 teh sklepnih predlogov). S tem pa nastane tveganje, da bi različna sodišča zavzela nasprotujoča si stališča glede istega spora zaradi kršitve.
55. Takšna negotovost oziroma zapletenost glede uveljavljanja patentov je še toliko manj zaželena, ker je intelektualna lastnina varovana kot temeljna pravica, med drugim v členu 17(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). V skladu s to določbo morajo imetniki patentov uživati „visoko raven“ varstva svojih pravic intelektualne lastnine v Evropski uniji. Pri tem je bistvena možnost, da se v primeru kršitve sproži hiter civilni postopek in pridobi sodno varstvo. To zahteva tudi temeljna pravica do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljena v členu 47 Listine. V zvezi s tem opozarjam, da člen 41(2) Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju: Sporazum TRIPS)(41) določa, da „[p]ostopki v zvezi z uveljavljanjem pravic intelektualne lastnine [n]e smejo biti po nepotrebnem zapleteni ali dragi ali […] povzročati neupravičene zamude“. To se po mojem mnenju nanaša tudi na delovanje upoštevnih pravil o mednarodni pristojnosti.
56. Vsekakor je bilo v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi z razlago pravil o izključni pristojnosti v okviru bruseljskega sistema(42) edino vprašanje, na katero je moralo Sodišče odgovoriti v sodbi GAT (vendar ga ni obravnavalo), to, ali posebni cilj spornega pravila o izključni pristojnosti „zahteva“, da se to pravilo uporablja tudi za postopke zaradi kršitve, v katerih je bil uveljavljen ugovor neveljavnosti. Menim, da ne.
57. Najprej bi rad razjasnil nekaj nejasnosti glede tega, kaj je ta cilj. Razlaga, ki jo običajno v zvezi s tem poda Sodišče (in ki jo je „mimogrede“ navedlo v sodbi GAT), je, da se z zadevnim pravilom uresničuje cilj učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Po njegovem mnenju so sodišča države registracije „najprimernejša“ za odločanje v postopkih v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov zaradi „dejanske in pravne povezave“, ki obstaja med takimi postopki in to državo.(43) Vendar po mojem mnenju to ni pravi razlog za obstoj tega pravila.
58. Kot je pojasnjeno v točkah 19 in 21 teh sklepnih predlogov, je patent urejen s pravom države registracije. Trditev, da je na primer nemško sodišče „najprimernejše“ za uporabo nemškega patentnega prava (zaradi jezika, poznavanja tega prava in tako dalje), ima nekaj teže.(44) Poleg tega, ker je patent zaščiten samo v državi, v kateri je bil registriran, običajno obstaja dejanska povezanost med spori, ki se nanašajo na ta patent, in ozemljem te države.
59. Vendar ti preudarki pojasnjujejo samo, zakaj lahko sodišča države registracije obravnavajo takšne spore in o njih odločajo. Utemeljujejo, zakaj so na primer ta sodišča v skladu z bruseljskim sistemom pristojna za postopke zaradi kršitev, ki se nanašajo na njihovo ozemlje.(45) Nasprotno pa iz takšnih preudarkov ni razvidno, zakaj bi morala biti za postopke v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov pristojna ta sodišča, vsa ostala pa so izključena.(46) Zlasti patentno pravo države registracije ni tako edinstveno, da bi ga lahko razumela samo sodišča te države.(47) Sodišča druge države članice so povsem sposobna uporabljati takšno tuje pravo, čeprav je zanje to morda težje. Če bi se trdilo nasprotno, bi se podvomilo o samih temeljih bruseljskega sistema (in celotnega področja mednarodnega zasebnega prava).(48)
60. Resnični razlog za obstoj spornega pravila je dejstvo, da je, kot je navedeno v Jenardovem poročilu, „podelitev […] patenta izvrševanje nacionalne suverenosti“.(49) Edini prepričljiv razlog za določitev takšnega pravila o izključni pristojnosti je namreč (tradicionalna) vloga državnih organov pri podelitvi takšnih pravic intelektualne lastnine, navedena v točki 19 teh sklepnih predlogov,(50) posebej dejstvo, da so nacionalne uprave zadolžene za pregled patentnih prijav, podelitev patentov, če so izpolnjeni ustrezni pogoji, in ustrezno registracijo patentov. Vendar po mojem mnenju rešitev iz sodbe GAT ni bila „zahtevana“ niti na podlagi tega preudarka.
61. Na eni strani se namreč s postopki, katerih predmet je registracija ali veljavnost patentov, že zaradi njihove narave dvomi o delovanju uprave države registracije.(51) V središču spora je vprašanje, ali je pristojni državni organ (patentni urad) pravilno „opravil svoje delo“. Tožeča stranka zlasti s tožbo za razveljavitev od sodišča v bistvu zahteva, da preveri, ali je ta organ sploh upravičeno podelil patent, in da, če ni tako, patent razglasi za neveljaven kot pravno sredstvo. Takšna razglasitev ima po naravi učinek erga omnes in jo je kot tako mogoče uveljavljati zoper zadevni organ. Sodišče lahko temu organu z odločbo celo naloži, da ustrezno popravi svoje registre. Takšne sodne odločbe seveda izdajo le sodišča države registracije. Pri tem se spoštuje suverenost držav. Državam se ne bi zdelo sprejemljivo, če bi dejanja njihovih organov kaznovala sodišča tuje države in da bi jim ta dajala navodila, kako naj upravljajo svoje nacionalne registre.(52)
62. Na drugi strani se zlasti s postopki zaradi kršitve ne dvomi o delovanju uprave države registracije, tudi če se z ugovorom uveljavlja neveljavnost patenta, ki naj bi bil kršen. V tem primeru sodišče obravnava to vprašanje kot predhodno vprašanje, vendar izključno za namen razrešitve zadeve v zvezi s kršitvijo. Edina možna posledica je, da sodišče zavrne tožbo zaradi kršitve. Taka sodna odločba se nanaša na zasebne interese strank v sporu in ima zato na splošno samo učinke inter partes.(53) Ne more posegati v suverenost države registracije, ker ne vpliva na njeno upravo niti ni to njen namen. To ne vpliva na veljavnost patenta s pravnega vidika. Sodišče druge suverene države tej upravi ne daje nobenih navodil.
2. Pravilna razlaga sodbe GAT
63. Iz vseh teh razlogov je sodba GAT po mojem mnenju (in kot izhaja iz večine pravne teorije, ki sem jo preveril)(54) neposrečena odločba. Če bi rešitev iz te sodbe temeljila samo na tej odločbi, bi Sodišču svetoval, naj jo razveljavi in namesto tega razglasi, da se pravila o izključni pristojnosti za postopke v zvezi z veljavnostjo patenta ne uporabljajo, kadar se v postopku zaradi kršitve uveljavlja ugovor neveljavnosti, če bi sodba, ki bi jo izdalo sodišče, ki mu je zadeva predložena, imela učinke samo inter partes.(55)
64. Vendar je zakonodajalec Unije, kot je navedeno zgoraj, to sodbo kodificiral v členu 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia.(56) Tako je Sodišče glede na sedanje stanje prava Unije „ujeto“ v rešitev, ki jo je prvotno sprejelo. Na pobudo predložitvenega sodišča mora izbrati med dvema možnima razlagama sodbe GAT (in njene kodifikacije), ki ustrezata drugemu oziroma tretjemu pristopu iz točke 36 teh sklepnih predlogov.
65. V skladu s prvo razlago, ki jo zagovarja družba Electrolux in ki jo bom opisal kot „široko“, so (ali postanejo) sodišča države članice registracije, kadar se v postopku zaradi kršitve neveljavnost uveljavlja kot ugovor, v skladu s členom 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia izključno pristojna za odločanje v teh postopkih. Vsa druga sodišča se morajo v skladu s členom 27 te uredbe izreči za nepristojna.
66. V skladu z drugo razlago, ki jo zagovarja Komisija in ki jo bom opisal kot „ozko“, so sodišča države članice registracije, kadar se v postopku zaradi kršitve neveljavnost uveljavlja kot ugovor, v skladu s členom 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia izključno pristojna samo za odločanje o vprašanju veljavnosti. Druga sodišča so na podlagi splošnih pravil navedene uredbe lahko pristojna (ali ohranijo pristojnost) za odločanje o vprašanju kršitve.
67. Pravo Unije v sedanjem stanju ne vsebuje jasnih napotil glede tega, katera razlaga naj bi bila pravilna. Prvič, čeprav se zdi, kot trdi družba Electrolux, „široka“ razlaga izreka sodbe GAT in besedila člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia najbolj naravna,(57) je te elemente mogoče razumno razlagati tudi na „ožji“ način. Čeprav je Sodišče v navedeni sodbi potrdilo, da se sporno pravilo o izključni pristojnosti „nanaša na vse spore zaradi […] veljavnosti patenta“, pa ni navedlo, v kolikšni meri. To besedilo je preprosto dvoumno. Drugič, poznejša sodna praksa Sodišča ne podpira ne ene ne druge razlage sodbe GAT, saj vsebuje nasprotujoče si navedbe v zvezi s tem. Po eni strani, kot poudarja družba Electrolux, je Sodišče v sodbi BVG dozdevno podprlo „široko“ razlago.(58) Po drugi strani pa je Sodišče, kot poudarja Komisija, v sodbi Roche Nederland in drugi očitno podprlo „ozko“ razlago.(59) Nazadnje, zakonodajalec ne v besedilu člena 24, točka 4, niti v nobeni uvodni izjavi Uredbe v zvezi s tem ni izrazil nobenega stališča.(60)
68. Zato je treba za razrešitev te polemike upoštevati sistem, vzpostavljen z Uredbo Bruselj Ia, ter cilje, ki se uresničujejo s tem instrumentom na splošno in konkretno s členom 24, točka 4, te uredbe. Glede na te elemente bi moralo Sodišče zavrniti „široko“ razlago sodbe GAT (točka (a)) in namesto tega potrditi „ozko” razlago (točka (b)). Poleg tega bi moralo nacionalnim sodiščem zagotoviti nekaj smernic glede tega, kako to razlago izvajati v praksi (točka (c)).
a) Kritične pomanjkljivosti „široke“ razlage
69. Na prvem mestu, „široka“ razlaga sodbe GAT je težko združljiva s sistemom, vzpostavljenim na podlagi Uredbe Bruselj Ia. V okviru tega sistema, kot so si ga zamislili njegovi avtorji, je izključna pristojnost sodišč države registracije izjema, ki je omejena na „postopk[e] v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov“, medtem ko se postopki zaradi kršitve in drugi patentni spori običajno lahko obravnavajo pred drugimi sodišči.
70. Če pa bi bilo treba sodbo GAT razumeti tako, kot predlaga družba Electrolux, bi izjema dejansko postala pravilo, kot ugotavlja Komisija. Ker se ugovori neveljavnosti pogosto uveljavljajo v okviru postopkov zaradi kršitve, bi ti postopki pogosto spadali v izključno pristojnost sodišč države registracije. Uporaba splošnih pravil o pristojnosti in možnosti, ki jih dajejo imetnikom patentov, bi bila omejena na primere, v katerih se takšen ugovor ne uveljavlja.
71. Na drugem mestu, v nasprotju s tem, kar trdi družba Electrolux, bi „široka“ razlaga sodbe GAT, ker bi bila opredelitev postopkov zaradi kršitve in s tem pravila o pristojnosti, ki se zanje uporabljajo, odvisna od tega, ali je bil vložen ugovor neveljavnosti ali ne (v nasprotju z načelom iz točke 42 teh sklepnih predlogov), ogrozila predvidljivost in gotovost pristojnosti, ki sta cilj Uredbe Bruselj Ia.(61)
72. Da bi bila pristojnost v postopkih zaradi kršitev predvidljiva, bi namreč imetniki patentov morali imeti možnost, da zlahka določijo sodišče, pri katerem lahko sprožijo tak postopek. V skladu s „široko“ razlago sodbe GAT pa bi se težko vnaprej ugotovilo, ali tak postopek spada v izključno pristojnost države registracije oziroma ali ga je mogoče začeti pred drugimi sodišči, saj nimajo nadzora nad strategijo obrambe domnevnega kršitelja.(62)
73. Poleg tega, če bi se imetnik patenta odločil začeti postopek zunaj države registracije, na primer pri sodiščih države članice, v kateri ima domnevni kršitelj stalno prebivališče, pristojnost teh sodišč ne bi bila gotova. Če bi domnevni kršitelj uveljavljal ugovor neveljavnosti, bi namreč lahko prenehala. Ta sodišča bi morala nadaljnjo obravnavo zadeve zavrniti.(63) Če v skladu s postopkovnimi pravili sodišča, pred katerim poteka postopek, takega ugovora ni mogoče uveljavljati le na začetku sojenja, temveč tudi v poznejših fazah, vključno v pritožbenem postopku, bi se lahko postopek, ki je trajal več mesecev ali celo let, nenadoma znašel v slepi ulici. Domnevni kršitelj bi lahko tudi strateško izbral trenutek za vložitev takega ugovora in postopek dejansko „torpediral“. Kot ugotavljata družba BSH in Komisija, bi bile za imetnika patenta posledice dramatične. Trenutno namreč sodišča države članice v skladu z Uredbo Bruselj Ia ne morejo prenesti zadeve na sodišča druge države članice. Sodišče, ki mu je bila zadeva prvotno predložena, bi lahko postopek zgolj ustavilo, tožeča stranka pa bi morala začeti nov postopek v državi registracije.
74. Za nameček morda imetnik patenta tega ne bi več mogel storiti. V tem času bi namreč zastaralni roki, ki veljajo za tožbe zaradi kršitve, lahko že potekli. Dejansko bi bil imetnik patenta brez svoje krivde prikrajšan za vsako možnost pravnega sredstva zoper kršitev svojih pravic intelektualne lastnine. Takšen izid bi bil v nasprotju s členom 17(2) in členom 47 Listine ter členom 41(2) Sporazuma TRIPS.
75. Tudi če bi imetnik patenta to še vedno lahko storil, bi moral v primeru „večdržavne“ kršitve evropskega patenta začeti postopek zaradi kršitve v vseh zadevnih državah, da bi dosegel celostno rešitev.(64) Zahtevkov ne bi bilo mogoče združiti pred enim samim sodiščem. Več sodišč bi lahko obravnavalo spor, ki je v bistvu enak, s čimer bi se povečala nevarnost nasprotujočih si sodnih odločb, navedena v točki 54 teh sklepnih predlogov.
76. Nazadnje, v nasprotju s trditvami družbe Electrolux „široka“ razlaga sodbe GAT presega to, kar „zahteva“ posebni cilj člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia, in sicer, kot je pojasnjeno v točkah 60 in 61 teh sklepnih predlogov, zagotoviti spoštovanje suverenosti države registracije. Tudi če bi se ta cilj razumel širše, bi se lahko „zahtevalo“ samo, da imajo sodišča te države, kadar se v postopku zaradi kršitve uveljavlja ugovor neveljavnosti, izključno pristojnost odločati o vprašanju veljavnosti, ne pa o vprašanju kršitve.
b) „Ozka“ razlaga sodbe GAT je „manjše zlo“
77. „Ozka“ razlaga sodbe GAT je bistveno boljša z vseh zgoraj obravnavanih vidikov. Še vedno velja načelo, da se za postopke zaradi kršitve uporabljajo splošna pravila Uredbe Bruselj Ia. Zato je pristojnost za imetnika patenta predvidljiva in gotova. Če začne postopek zunaj države registracije in domnevni kršitelj uveljavlja ugovor neveljavnosti, sodišča, pred katerimi poteka postopek, ne izgubijo pristojnosti za obravnavo tožbe. Ta sodišča „preprosto“ ne morejo odločiti o veljavnosti zadevnega patenta oziroma patentov, o kateri lahko v skladu z izjemnim pravilom iz člena 24, točka 4, navedene uredbe odločajo le sodišča(65) države registracije. Poleg tega je v primeru „večdržavne“ kršitve evropskega patenta v skladu s to razlago zahtevke mogoče delno združiti pred enim samim sodiščem. V različnih državah, v katerih je bil patent podeljen, bi bilo treba ugotoviti le veljavnost patenta, če bi bila izpodbijana.
78. Kot ugotavlja Komisija, takšna razlaga sodbe GAT pomeni, da je Sodišče dopustilo odstopanje od načela bruseljskega sistema, da se pristojnost za obravnavo tožb razširi na vse morebitne ugovore (glej točko 43 teh sklepnih predlogov). Čeprav je takšno odstopanje v okviru tega sistema edinstveno, pa ni povsem neznano. Podobna odstopanja so namreč vključena v pravila o krajevni pristojnosti države članice za nekatere zadeve, za katere po nacionalnem pravu velja izključna pristojnost.(66)
79. V praksi to pomeni, da kadar postopek zaradi kršitve patenta, registriranega v eni državi članici, teče pred sodišči druge države članice in se uveljavlja ugovor neveljavnosti, mora domnevni kršitelj – ker ta sodišča ne morejo niti odločiti o vprašanju veljavnosti niti (v skladu z veljavno Uredbo Bruselj Ia) predložiti predhodnega vprašanja organom države registracije – začeti postopek za ugotavljanje neveljavnosti (če tega še ni storil) pri teh organih, da bi ti odločili o tem vprašanju.(67)
80. Družba Electrolux ugovarja, ne neutemeljeno, da je „razdelitev“ vprašanj kršitve in veljavnosti na dva postopka, ki se vodita v različnih državah članicah, vprašljiva z vidika izvajanja sodne oblasti. Ti vprašanji sta namreč med seboj tesno povezani.(68) Kot je pojasnjeno v točki 44 teh sklepnih predlogov, je treba načeloma rešiti predhodno vprašanje veljavnosti patenta, da se lahko odloči o glavnem vprašanju kršitve. Dalje, razen tega, da se za obe vprašanji uporablja pravo države registracije, sta v bistvu odvisni od istega elementa, in sicer razlage patentnih zahtevkov.(69)
81. Kljub temu menim, da čeprav s praktičnega vidika ni vedno idealno, da o vprašanjih veljavnosti in kršitve odločajo različna sodišča in/ali organi,(70) to tudi ni nemogoče. Na nacionalni ravni je namreč več držav članic, med njimi, kot kaže, Švedska,(71) sprejelo „deljeni sistem“ odločanja o patentnih sporih, v skladu s katerim o teh vprašanjih odločajo različna sodišča v ločenih, posebnih postopkih.(72)
82. Čeprav je treba veljavnost in kršitev „razdeliti“ na ta način, iz tega ne sledi, kot trdi družba Electrolux, da mora sodišče, ki odloča v postopku zaradi kršitve, kadar se uveljavlja ugovor neveljavnosti, ta ugovor sistematično zanemariti, domnevati, da je patent veljaven, in dokončno odločiti o vprašanju kršitve, ne glede na postopek za ugotavljanje neveljavnosti, ki morda vzporedno teče v drugi državi članici, oziroma da to sploh lahko naredi.
83. Člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia namreč ni mogoče razlagati na tak način, kot trdita družba BSH in Komisija. Sicer bi bil domnevni kršitelj v celoti prikrajšan za eno od najučinkovitejših varoval pred izmišljenimi zahtevki zaradi kršitve. To bi pomenilo nesprejemljivo omejitev njegove pravice do obrambe, ki je med drugim zagotovljena s členom 47 Listine in katere zagotavljanje je cilj bruseljskega sistema.(73)
84. Poleg tega bi to v nekaterih primerih lahko privedlo do izdaje nezdružljivih sodnih odločb. Na eni strani bi namreč sodišča, ki odločajo v postopku zaradi kršitve, lahko priznala kršitev, medtem ko bi na drugi strani lahko organi države registracije patent pozneje razglasili za neveljaven. Zadnjenavedeni bi lahko tudi potrdili veljavnost patenta, vendar v skladu z ozko razlago patentnih zahtevkov (kar bi običajno izključilo ugotovitev kršitve), medtem ko bi lahko sodišča, ki so odločala v postopku zaradi kršitve, priznala kršitev v skladu s široko razlago patentnih zahtevkov (zaradi česar bi sodišče, ki je odločalo o veljavnosti patenta, tega razglasilo za neveljaven).(74)
85. Kot bom pojasnil v naslednjem razdelku, obstajajo okoliščine, v katerih bi sodišča, ki odločajo v postopkih zaradi kršitve, lahko domnevala, da je patent veljaven, in v skladu s tem odločila ne glede na ugovor neveljavnosti. V drugih okoliščinah pa bodo morala ta sodišča zaradi spoštovanja pravice do obrambe počakati, da organi države registracije odločijo o veljavnosti patenta, preden izdajo dokončno in skladno odločbo o kršitvi.(75)
86. Zato bo včasih treba sprejeti ukrepe za vodenje zadev in/ali postopkovne ukrepe, da se zagotovi usklajevanje postopkov zaradi kršitve in postopkov za ugotovitev neveljavnosti. V zvezi s tem družba Electrolux ugotavlja, da niti v Uredbi Bruselj Ia niti v pravu Unije na splošno ni predvidena rešitev v zvezi s tem. Natančneje, s členom 30(1) te uredbe bi lahko bilo sodiščem, ki odločajo v postopku zaradi kršitve, omogočeno, da prekinejo ta postopek, dokler organi države registracije ne odločijo o veljavnosti patenta, vendar le, če so zadnjenavedeni prvi začeli postopek. Ta določba ne ponuja nobene rešitve v primeru poznejših postopkov za ugotovitev neveljavnosti. Vendar, kot trdita družba BSH in Komisija, lahko sodišča, ki odločajo v postopkih zaradi kršitve, dokler zakonodajalec Unije ne sprejme ustreznih določb,(76) uporabijo rešitve iz svojega procesnega prava (lex fori), in jih včasih tudi morajo uporabiti.
87. Družba Electrolux trdi, da takšno zanašanje na nacionalno procesno pravo ogroža enotno obravnavo zadev in strank v postopkih v državah članicah, saj imajo različna sodišča lahko na voljo različna pooblastila ali jih različno uporabljajo. Vendar menim, da je to še ena neizogibna pomanjkljivost sodbe GAT. Poleg tega vprašanje ni v celoti prepuščeno nacionalnemu pravu. Kot bom pojasnil v naslednjem razdelku, pravo Unije pomembno zamejuje nacionalno pravo, s čimer zagotavlja zadostno stopnjo enotnosti.
88. Nazadnje, pogosto se trdi, da tudi „ozka“ razlaga sodbe GAT ni idealna za učinkovito uveljavljanje patentov. „Delitev“ vprašanj veljavnosti in kršitve na dva postopka povečuje stroške in nevšečnosti za stranke. Ker morajo sodišča, ki odločajo v postopkih zaradi kršitve, v nekaterih okoliščinah čakati odgovor organov države registracije glede veljavnosti, bi se ti postopki lahko zavlekli, medtem ko je za imetnika patenta običajno nujno, da se taka kršitev sankcionira in prepove.(77) Prav tako lahko navedena delitev domnevne kršitelje spodbudi k uveljavljanju ugovorov s „torpednim“ učinkom ali zavlačevanju sprožitve in poteka postopka za ugotovitev neveljavnosti, da bi ohromili postopek zaradi kršitve. Čeprav se na splošno strinjam s temi ugovori (kot izhaja iz podrazdelka 1), pa ni dvoma, da je od dveh možnih pristopov, ki sta ostala po sodbi GAT, ta „manjše zlo“. Poleg tega je mogoče zgoraj opisane težave omejiti s pragmatičnimi ukrepi, kot bo obravnavano v nadaljevanju.
c) Praktične smernice za nacionalna sodišča
89. Na obravnavi so intervenienti na povabilo Sodišča razpravljali o tem, kako bi morala ravnati sodišča zunaj države registracije, kadar obravnavajo postopek zaradi kršitve, v katerem se uveljavlja ugovor neveljavnosti. Čeprav je to, kot je navedeno zgoraj, urejeno zlasti s postopkovnimi pravili teh sodišč, menim, da je Sodišče pristojno, da v zvezi s tem določi smernice. Opozarjam namreč, da v skladu z ustaljeno sodno prakso ta postopkovna pravila ne morejo zmanjšati učinka Uredbe Bruselj Ia in jih je zato treba ustrezno uporabljati.(78) Načela, določena v Sporazumu TRIPS in Direktivi 2004/48, ter pravica imetnika patenta do učinkovitega pravnega sredstva in pravica domnevnega kršitelja do obrambe, ki sta varovani s členom 47 Listine, prav tako vplivajo na nacionalno pravo v zvezi s tem.
90. Če domnevni kršitelj (pravilno)(79) uveljavlja ugovor neveljavnosti, bi bila ena od rešitev, ki jo komentatorji pogosto predlagajo in o kateri se je razpravljalo pred Sodiščem, ta, da sodišča, ki odločajo v postopku zaradi kršitve – če jim procesna pravila to omogočajo (kar je, predvidevam, običajno tako) –(80) prekinejo postopek, dokler organi države registracije ne odločijo o veljavnosti zadevnega patenta.(81)
91. Čeprav je to dejansko rešitev, se strinjam z družbo BSH, da ta sodišča prekinitve ne bi smela samodejno odobriti. Preden to storijo, morajo namreč zadevo skrbno preučiti zaradi (potencialno precejšnjih) zamud, ki bi jih takšen ukrep neizogibno povzročil pri reševanju postopka zaradi kršitve. Prekinitev bi bilo treba odobriti le, če je v skladu s členom 3 Direktive 2004/48 in členom 41 Sporazuma TRIPS to sorazmerno in pravično ter so te zamude „upravičene“. Zato je treba tem sodiščem priznati diskrecijsko pravico, da uravnotežijo zahteve po učinkovitosti postopka in pravico imetnika patenta do učinkovitega pravnega sredstva na eni strani ter učinkovito izvajanje sodne oblasti in pravico domnevnega kršitelja do obrambe na drugi strani.
92. Natančneje, kot trdita družba BSH in Komisija, bi morala sodišča, ki obravnavajo postopek zaradi kršitve, najprej oceniti resnost ugovora neveljavnosti. Menim, da jim člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia ne preprečuje, da si ustvarijo predhodno mnenje o tem, kako bi organi države registracije odločili o tem vprašanju.(82) V zvezi s tem bi morala ta sodišča o prekinitvi postopka razmisliti le, če ima ugovor realne možnosti za uspeh. Ker so namreč patenti podeljeni po tem, ko patentni uradi predhodno preverijo pogoje za patentiranje, zanje velja domneva veljavnosti. Razlogi, ki jih navaja domnevni kršitelj, se morajo zato na prvi pogled zdeti dovolj trdni, da lahko omajejo to domnevo. Če ni tako, lahko ta sodišča domnevajo, da je patent veljaven, in v skladu s tem odločijo o kršitvi. Poleg tega z vidika učinkovitosti postopka in pravice imetnika patenta do učinkovitega pravnega sredstva ne bi bilo smiselno zavlačevati postopkov zaradi kršitve v primeru neutemeljenih ugovorov neveljavnosti. Obenem ni nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb (ali pa je ta vsaj zanemarljiva), saj ni (razumne) možnosti, da bi organi države registracije pozneje patent razglasili za neveljaven.(83) Taka ocena tudi omejuje možnost, da bi kršitelji uporabljali lažne ugovore kot taktiko zavlačevanja.(84)
93. Če je ugovor neveljavnosti resen, bi morala sodišča, ki odločajo v postopku zaradi kršitve, odobriti prekinitev postopka. V takih okoliščinah namreč pravica do obrambe to običajno zahteva.(85) Prav tako bi bilo to potrebno zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti, saj bi bilo tveganje nezdružljivih odločb, o katerih je bilo govora zgoraj, precejšnje. Vendar bi morala navedena sodišča, kot trdi Komisija, za zagotovitev učinkovitosti postopka in v izogib ponovnemu zavlačevanju domnevnega kršitelja, določiti rok, v katerem mora ta začeti postopek za ugotovitev neveljavnosti v državi registracije (če tega še ni storil). Če domnevni kršitelj tega ne stori, bi morala ta sodišča preklicati prekinitev, predpostaviti, da je patent veljaven, in odločiti o kršitvi. Če je bila odobrena taka prekinitev postopka, bi morala ta sodišča spremljati potek postopka za ugotovitev neveljavnosti in se ustrezno odločiti, ali bodo prekinitev ohranila ali odpravila.
94. Nazadnje, sodiščem, ki odločajo v postopku zaradi kršitve, nič ne preprečuje, da v času trajanja prekinitve odredijo začasne ukrepe, med drugim zaščitne ukrepe, kot je začasna odredba o prepovedi nadaljevanja dejanj, ki bi lahko pomenila kršitev (spet odvisno od resnosti ugovora neveljavnosti).(86) Sodišče je tako možnost izrecno ohranilo v sodbi Solvay(87) in treba jo je uporabiti, kadar je sorazmerna za zaščito pravic imetnika patenta.
B. „Refleksni učinek“ člena 24, točka 4 (tretje vprašanje)
95. Iz razdelka A teh sklepnih predlogov je razvidno, da so švedska sodišča v skladu s členom 4(1) Uredbe Bruselj Ia pristojna za obravnavo postopka zaradi kršitve, ki ga je sprožila družba BSH, ne morejo pa odločati o veljavnosti delov evropskega patenta, ki naj bi bili kršeni. V skladu s členom 24, točka 4, te uredbe so za odločanje o tem vprašanju izključno pristojna sodišča različnih držav članic, v katerih so bili ti deli potrjeni.
96. Vendar glede na to, da tožba družbe BSH temelji tudi na delu tega evropskega patenta, ki je bil potrjen v Turčiji in ki ga družba Electrolux izpodbija, predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali se člen 24, točka 4, te uredbe „uporablja za sodišče tretje države“, torej ali v postopku v glavni stvari turškim sodiščem „daje izključno pristojnost“ v zvezi s tem vprašanjem.
97. Če to vprašanje razlagamo dobesedno, je odgovor nanj očiten. Uredba Bruselj Ia je kot del prava Unije zavezujoča za države članice. Določa pristojnost njihovih sodišč. Ta instrument nikakor ne more podeljevati nobene vrste pristojnosti sodiščem tretjih držav. Unija v zvezi s tem nima nobene pristojnosti. Pristojnost sodišč tretjih držav je odvisna od njihovih pravil mednarodnega zasebnega prava.
98. Vendar se Sodišče, da bi predložitvenemu sodišču dalo koristen odgovor, ne more omejiti na to samoumevno ugotovitev. V okviru postopka v glavni stvari je jasno, da se tretje vprašanje v bistvu ne nanaša na pozitivni učinek člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia, to je podeljevanje pristojnosti, temveč na njegov negativni učinek, to je odvzem pristojnosti. V resnici gre za vprašanje, ali ta določba sodiščem držav članic odvzema pristojnost za odločanje o veljavnosti patentov tretjih držav na enak način, kot jim je ta odvzeta v zvezi s patenti, registriranimi v drugih državah članicah.
99. Kot ugotavlja francoska vlada, tako razumljeno vprašanje odpira horizontalno vprašanje, katerega pomen daleč presega obseg te zadeve. Postavi se namreč lahko v zvezi s katerim koli predmetom, za katerega je v členu 24 Uredbe Bruselj Ia določeno pravilo o izključni pristojnosti. Na primer, kaj če je pri sodiščih držav članic vložen zahtevek v zvezi z veljavnostjo stvarnih pravic na nepremičninah (vprašanje, ki je obravnavano v členu 24, točka 1, navedene uredbe), te nepremičnine pa so na Kitajskem? Enako vprašanje se lahko postavi tudi v zvezi s sporazumi o izbiri izključno pristojnega sodišča. Če so s takim sporazumom določena sodišča države članice, je z drugo določbo navedene uredbe, to je členom 25, odvzeta pristojnost vsem drugim sodiščem. Kaj pa, če je sodiščem države članice zadeva predložena ne glede na podoben sporazum v korist sodišč tretje države?
100. Odgovor na to vprašanje je, prav nasprotno, zelo nejasen. To vprašanje je dejansko sprožilo veliko razprav v akademskih krogih in pred nacionalnimi sodišči. Sodišče doslej ni dalo jasnega in celovitega odgovora. Kot bom podrobno pojasnil v naslednjih oddelkih, zapletenost vprašanja izhaja iz dejstva, da ima bruseljski sistem, kar zadeva njegovo ozemeljsko področje uporabe, tako imenovano „pomanjkljivost v zasnovi“ (podrazdelek 1), zaradi česar je treba poglobljeno razmisliti, kako najbolje „zapolniti vrzeli“ tega sistema v zvezi z navedenimi scenariji (podrazdelek 2).
1. „Pomanjkljivost v zasnovi“ bruseljskega sistema
101. Zgoraj navedena „pomanjkljivost v zasnovi“ je posledica paradoksa. Na eni strani je jasno, da ozemeljsko področje uporabe Uredbe Bruselj Ia zajema spore, ki so tesno povezani s tretjimi državami. V skladu s členom 4(1) te uredbe v povezavi s temeljno sodbo Owusu(88) se namreč ta uredba uporablja ratione territoriae za vse čezmejne spore, v katerih ima tožena stranka, tako kot družba Electrolux v obravnavani zadevi, stalno prebivališče v državi članici; to ne pomeni le sporov znotraj Unije. Zajeti so tudi spori, ki so, razen sedeža te stranke, povezani s tretjimi državami, tudi če je predmet spora tesno povezan s tako državo ali če obstaja sporazum o izbiri sodišča v korist sodišč tretje države.(89) Načeloma je zadeva s področja uporabe te uredbe v skladu s členom 6(1) izključena le, če tožena stranka nima stalnega prebivališča v Uniji.
102. Na drugi strani pa bruseljski sistem dejansko ni bil zasnovan za spore, povezane s tretjimi državami. Ta sistem je bil večinoma oblikovan z mislijo na spore znotraj Unije. To je jasno razvidno iz členov 24 in 25 Uredbe Bruselj Ia. Z besedilom prve določbe je njeno področje uporabe omejeno na spore, katerih predmet je tesno povezan z „državo članico“. Druga določba se nanaša na sporazume o izbiri sodišča, ki zadevajo samo „sodišča države članice“. Primer sporov, ki so podobno povezani s tretjimi državami, pri pripravi teh pravil ni bil predviden. Zato v tem sistemu na splošno ni navedeno, kakšen učinek, če sploh kakšen, bi morale imeti take povezave na pristojnost sodišč držav članic.(90)
2. „Zapolnitev vrzeli“ bruseljskega sistema
103. Kadar sodišče države članice obravnava spor, ki na eni strani vključuje toženo stranko iz Unije, na drugi strani pa je tesno povezan s tretjo državo (ker se nanaša na predmet, ki je tesno povezan s to državo, ali ker zanj velja sporazum o izbiri izključno pristojnega sodišča v korist njenih sodišč), je zaradi splošnega molka Uredbe Bruselj Ia v zvezi s tem odprto vprašanje, kako naj to sodišče ravna. Iz pravne teorije in razprave, ki je potekala pred Sodiščem v obravnavani zadevi, je mogoče izpeljati tri možne odgovore.
104. Prva skrajnost je odgovor, ki ga ni podprl noben intervenient pred Sodiščem, v skladu s katerim bi se v tem scenariju po analogiji uporabljala člena 24 ali 25 Uredbe Bruselj Ia. V skladu z zadevno določbo bi bilo torej sodišče države članice nepristojno za obravnavo takega spora in bi moralo postopek ustaviti.
105. Druga skrajnost je odgovor, ki ga podpirajo družba BSH, francoska vlada (nerada)(91) in Komisija, v skladu s katerim bi se namesto tega uporabljala splošna pravila te uredbe. Zato bi bila v skladu s členom 4(1) Uredbe Bruselj Ia pristojna med drugim sodišča države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče. Poleg tega bi bila pristojnost dolžna izvajati in tako odločati o zadevi, razen v nekaterih omejenih okoliščinah.
106. Vmes je tretji odgovor, ki ga podpira družba Electrolux. Ustreza teoriji „refleksnega učinka“ (effet réflexe), ki jo je pred mnogimi leti razvil G. Droz.(92) Povzeti ga je mogoče tako, da je sodišče države članice v skladu s to uredbo sicer lahko pristojno za obravnavo spora, ki ima takšne povezave s tretjo državo, vendar lahko zavrne izvrševanje te pristojnosti, če to „reflektira“ sistem, ki je v njej vzpostavljen.
107. Menim, da je treba oba skrajna odgovora zavrniti in podpreti srednjega. Kot bom pojasnil v naslednjih oddelkih, ker se člena 24 in 25 v takih okoliščinah nikakor ne moreta uporabljati (točka (a)), se namesto njiju uporabljajo splošna pravila Uredbe (točka (b)); vendar od sodišča države članice ni mogoče zahtevati, da v takih okoliščinah izvršuje pristojnost, ki jo ima na podlagi teh pravil (točka (c)). Nato bom pojasnil pogoje, v katerih lahko pristojnost legitimno zavrne (točka (d)).
a) Člena 24 in 25 se ne moreta uporabljati
108. Čeprav del pravne teorije nakazuje na nasprotno,(93) je po mojem mnenju jasno, da se člena 24 in 25 Uredbe Bruselj Ia ne moreta uporabljati za spore, ki so s tretjimi državami povezani tako, kot je predvideno v teh členih.
109. Taka razlaga bi bila v neposrednem nasprotju z izrecnim besedilom teh dveh členov, ki sta, kot je navedeno zgoraj, omejena na spore, katerih predmet je tesno povezan z „državo članico“, in dogovore o izbiri sodišča, s katerimi so določena sodišča „države članice“.(94) Poleg tega razširitev področja uporabe teh določb z analognim razlogovanjem na podobne primere, ki vključujejo tretje države, ne bi bila združljiva z načelom ozke razlage izjem, kot trdijo družba BSH, francoska vlada in Komisija. Poleg tega je Sodišče to že zavrnilo. V sodbi IRnova je razsodilo, da člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia „ne predvideva“ sporov v zvezi z veljavnostjo patentov tretjih držav, zato „za to določbo ni mogoče šteti, da se uporablja“ v takem položaju (to razlogovanje je mogoče prenesti na vse določbe člena 24).(95) Podobno je Sodišče v sodbi Coreck Maritime(96) v zvezi s pravilom, enakovrednim členu 25 iz Bruseljske konvencije, menilo, da „se, kot izhaja iz samega besedila […] člena 17“, „ne uporablja za [sporazume o izbiri sodišča], ki določajo sodišče tretje [države]“.
110. Poleg tega, kot ugotavlja francoska vlada, je sistem, vzpostavljen s členoma 24 in 25 Uredbe Bruselj Ia, v skladu s katerim se morajo sodišča držav članic izreči za nepristojna v korist sodišč, določenih s tema določbama, smiseln le za spore „znotraj Unije“. V teh okoliščinah je v skladu s to uredbo, kadar eno sodišče ni pristojno, pristojno drugo. To pa ne velja za „zunanje“ spore. Kot sem že navedel, je pristojnost sodišč tretjih držav odvisna od njihovih pravil mednarodnega zasebnega prava. Čeprav ta sodišča običajno menijo, da so pristojna, če je sporna zadeva tesno povezana z njihovim ozemljem ali če so bila izbrana na podlagi sporazuma o pristojnosti, to morda ne drži vedno. Če bi bila sodišča držav članic v takem položaju brez pristojnosti, bi prišlo do odrekanja pravnega varstva. Poleg tega je stroga, skoraj samodejna obveznost sodišč države članice, da v skladu s členoma 24 in 25 stranke v sporu napotijo na druga sodišča, utemeljena z „medsebojnim zaupanjem“, ki ga te države izkazujejo pravosodnim organom drugih držav članic.(97) To „zaupanje“ ne zajema tretjih držav. Ni mogoče domnevati, da bi bile stranke v sporu v takšni državi deležne poštenega sojenja. V nekaterih primerih je to lahko celo izključeno.
b) Namesto teh členov se uporabljajo splošna pravila iz Uredbe
111. Kot trdijo družbi BSH in Electrolux, francoska vlada in Komisija, ker se člena 24 in 25 Uredbe Bruselj Ia ne uporabljata za spore, ki vključujejo take povezave, kot so predvidene v teh določbah, s tretjimi državami, je v sistemu, vzpostavljenem s to uredbo, logična posledica, da se namesto njiju uporabljajo splošna pravila. Iz tega med drugim izhaja, da so za obravnavo takega spora v skladu s členom 4(1) te uredbe pristojna sodišča države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče.
112. To sistematično razlago podpira več uradnih poročil, ki spremljajo bruseljske instrumente.(98)Predvsem pa jo je implicitno (vendar precej jasno) potrdilo Sodišče (občna seja) v Mnenju 1/03 (Nova Luganska konvencija).(99) Za namene obravnavane zadeve zadostuje spomniti, da se je ta odločba nanašala na vprašanje, ali ima Unija izključno pristojnost za sklenitev Luganske konvencije II, to pa je bilo odvisno od vprašanja, ali bo zadnjenavedena „vplivala“ na bruseljski sistem.(100) Sodišče je menilo, da bo. Pojasnilo je, da bi v zvezi s spori, ki vključujejo toženo stranko s stalnim prebivališčem v državi članici, ki pa so tesno povezani s tretjo državo, ki je pogodbenica te konvencije, ali za katere velja sporazum o izbiri sodišča v korist njenih sodišč, prihodnja konvencija podelila izključno pristojnost tretji državi,(101)medtem ko bi bila po navedeni uredbi pristojna sodišča te države članice.(102)
c) Sodišča držav članic ne morejo biti zavezana k izvrševanju pristojnosti, ki jo imajo na podlagi splošnih pravil Uredbe
113. Čeprav je jasno, da so sodišča države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče, na podlagi člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia pristojna za spore, ki so tako povezani s tretjimi državami, se ne strinjam s stališčem, ki ga podpirajo družba BSH, francoska vlada in Komisija, da so ta sodišča zavezana k izvrševanju te pristojnosti, razen v zelo omejenem sklopu okoliščin. Menim, da se takšen pristop niti ne zahteva z besedilom te uredbe in s tem povezano sodno prakso (podtočka 1) niti ni v skladu s cilji bruseljskega sistema (podtočka 2). Dejstvo, da se lahko z mednarodnimi sporazumi v nekaterih primerih odpravijo težave, ki bi jih povzročila takšna razlaga, ne upravičuje tega, da bi tako razlago podprli (podtočka 3), niti tega ne upravičuje domnevni namen zakonodajalca Unije (podtočka 4).
1) Besedilo Uredbe in povezana sodna praksa
114. Glavni argument družbe BSH, francoske vlade in Komisije temelji na besedilu Uredbe Bruselj Ia. Po njihovem mnenju iz besedila člena 4(1) te uredbe („Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici […] tožene pred sodišči te države članice“) izhaja, da je pristojnost na podlagi te določbe načeloma obvezna. To pomeni, da kadar je tožba vložena pri sodiščih te države, so ta na splošno zavezana zadevo obravnavati in o njej odločiti. Poleg tega je Sodišče v sodbi Owusu v zvezi z enakovredno določbo Bruseljske konvencije (člen 2) zavzelo strogo stališče, da „ne dopušča odstopanj od načela, ki ga določa, razen v primerih, izrecno predvidenih z“ bruseljskim sistemom.(103) V tej zadevi so sodišča Združenega kraljestva (takrat države članice) začela postopek v sporu med drugim zoper toženo stranko s stalnim prebivališčem v tej državi zaradi kvazidelikta, storjenega na Jamajki. Prvo vprašanje, ki so ga postavila ta sodišča, je bilo, ali se lahko na podlagi teorije forum non conveniens iz sistema common law izrečejo za nepristojna v korist jamajških sodišč.(104) Sodišče je odgovorilo nikalno z obrazložitvijo, da bruseljski sistem ne vsebuje take izjeme.(105)
115. Ker v Uredbi Bruselj Ia izjeme za spore, katerih predmet je tesno povezan s tretjimi državami ali za katere velja sporazum o izbiri sodišča v korist sodišč tretjih držav, niso izrecno določene, to po mnenju teh intervenientov pomeni, da so sodišča države članice, katerim je predložen tak spor in ki so pristojna v skladu s členom 4(1) navedene uredbe, dolžna zadevo obravnavati in odločiti o njej. Pristojnost bi lahko zavrnila le v posebnih okoliščinah, ki so predvidene z nekaterimi pravili, ki jih je zakonodajalec Unije dodal s sprejetjem Uredbe Bruselj Ia, in sicer členoma 33 in 34 te uredbe, torej v primeru sočasnih postopkov pred sodišči tretjih držav in le, če je spor pred zadnjenavedenimi že tekel, ko se je začel postopek pred sodišči države članice.(106)
116. To je po mojem mnenju poenostavljeno razlogovanje.
117. Prvič, sklepanje, da so sodišča držav članic zgolj zaradi neobstoja določb o sporih, ki so tesno povezani s tretjimi državami, v Uredbi Bruselj Ia na splošno zavezana k neupoštevanju teh povezav in odločanju v takih zadevah, je napačna logika. Ne upošteva namreč dejstva, da ta instrument, kot je navedeno v točki 102 teh sklepnih predlogov, ni bil zasnovan za te spore. To dejstvo pojasnjuje splošni molk besedila o tem vprašanju in zakaj iz njega po mojem mnenju ni mogoče izpeljati nobenih pozitivnih posledic.(107)
118. Drugič, prav tako na podlagi samega dejstva, da člena 33 in 34 Uredbe Bruselj Ia zdaj sodiščem držav članic izrecno dovoljujeta, da se izrečejo za nepristojna med drugim za take spore, kadar potekajo sočasni postopki pred sodišči tretje države, ni mogoče razumno sklepati, da je v vseh drugih primerih vsakršna možnost za to izključena. Ponovno, besedilo te uredbe preprosto ne vsebuje ničesar o tem vprašanju. Nič v besedilu teh določb ali v povezanih uvodnih izjavah namreč ne kaže na to, da je njihov namen izčrpno urediti možnost, da se sodišča držav članic izrečejo za nepristojna v korist sodišč tretjih držav.(108)
119. Tretjič, sodba Owusu dejansko nikakor ne utemeljuje dobesedne razlage, ki jo predlagajo družba BSH, francoska vlada in Komisija. Res je, da je Sodišče izjavo o tem, da so edina možna odstopanja od obveznega učinka (zdaj) člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia tista, ki so v njem izrecno določena, oblikovalo brez pridržkov. Hkrati pa ni odgovorilo na drugo vprašanje predložitvenega sodišča, ki se je konkretno nanašalo na to, ali so sodišča držav članic zavezana izvrševati pristojnost tudi, kadar so jim predloženi spori, katerih predmet je tesno povezan s tretjimi državami, oziroma ne glede na sporazume o izbiri sodišča, ki določajo sodišča tretjih držav, ker navedena položaja nista bila predmet postopka v glavni stvari. Jasno je, da če bi navedena izjava zajemala tudi ta položaja, bi Sodišče na obe vprašanji odgovorilo skupaj. Namesto tega ju je izrecno izključilo iz sodbe.(109)
120. Nazadnje, vsaj dve drugi odločbi Sodišča, ki ju navedeni intervenienti niso obravnavali in sta bili izdani pred sodbo Owusu oziroma po njej, po mojem mnenju precej jasno kažeta na to, da sodišča držav članic dejansko niso dolžna obravnavati sporov, ki so tako tesno povezani s tretjimi državami, in odločati o njih, čeprav v bruseljskem sistemu ni izrecnih določb v zvezi s tem.
121. Sodišče je v sodbi Coreck Maritime, potem ko je razsodilo, da se člen 17 Bruseljske konvencije „ne uporablja“ za sporazume o izbiri sodišča, ki določajo sodišča tretjih držav, takoj pojasnilo, da če je sodišču države članice zadeva predložena kljub takemu sporazumu, mora to „veljavnost [sporazuma] presoditi po pravu, ki se uporablja, vključno s kolizijskimi pravili, v kraju njegovega sedeža“.(110) Logična posledica tega razlogovanja je, da lahko to sodišče, če ugotovi, da je navedeni sporazum veljaven, ta sporazum upošteva in se izreče za nepristojno v korist določenih sodišč.
122. Sodišče je v sodbi Mahamdia menilo, da sodišča države članice, ki so pristojna za delovnopravni spor na podlagi pravil o varstvu, ki jih je (takrat) za take zadeve določala Uredba Bruselj I, ne smejo uveljaviti sporazuma o izbiri sodišča, ki določa sodišča tretje države. Vendar je to storilo predvsem zato, ker se z zadevnim sporazumom niso upoštevale omejitve, ki so določene v bruseljskem sistemu glede avtonomije strank v delovnih zadevah.(111) Logična posledica tega je, da lahko sodišča držav članic, če so te omejitve upoštevane (glej tudi točko 150 teh sklepnih predlogov), uveljavijo sporazume o pristojnosti v korist sodišč tretje države.(112)
123. Čeprav sta se ti sodbi nanašali na sporazume o izbiri sodišča, je po mojem mnenju splošno zamisel, ki izhaja iz njiju (da je sodiščem držav članic v nekaterih primerih dovoljeno, da ne izvršujejo pristojnosti, tudi če v bruseljskem sistemu ni izrecnih določb o tem), mogoče prenesti na spore, katerih predmet je tesno povezan s tretjimi državami.
2) Teleološka in skladna razlaga Uredbe
124. Kar zadeva načela, se mi zdi, da čeprav, kot je navedeno zgoraj, ne bi bilo zaželeno, da se sodiščem držav članic v celoti odvzame pristojnost za obravnavanje sporov, ki so s tretjimi državami povezani tako, kot je predvideno v členu 24 ali členu 25 Uredbe Bruselj Ia, pa teh sodišč tudi ne bi bilo upravičeno zavezati k odločanju o njih.
125. Prvič, takšna razlaga bi bila v nasprotju z razlogi, povezanimi s temeljnimi načeli, na katerih temeljita člena 24 in 25 Uredbe Bruselj Ia.
126. Naj spomnim, da je razlog za obstoj (večine) pravil o izključni pristojnosti iz člena 24 Uredbe Bruselj Ia spoštovanje nekaterih suverenih pravic in interesov. Spori o stvarnih pravicah na nepremičninah (člen 24, točka 1, te uredbe) so povezani s tradicionalno suverenostjo držav pri nadzoru zemljišč znotraj njihovih meja. S spori v zvezi z veljavnostjo vpisov v javne registre ali patentov (člen 24, točka 3 in 4, te uredbe) se dvomi o delovanju zadevnih javnih uprav. Tisti v zvezi z izvrševanjem sodnih odločb (člen 24, točka 5, navedene uredbe) neposredno zadevajo pravico, ki je pridržana državam, da na svojem ozemlju izvajajo izvršilno oblast. Države se ne bi strinjale s poseganjem tujih sodišč v take zadeve. O njih lahko odločajo le „njihova“ sodišča.(113)Zanimivo je, da se je zakonodajalcu Unije ta politika zdela tako pomembna, da je določil, da se člen 24 Uredbe Bruselj Ia uporablja takoj, ko so ogrožene suverene pravice in interesi države članice, ne glede na to, kje ima tožena stranka stalno prebivališče.(114)
127. Zato ne razumem logike trditve, da sodišča države članice na eni strani ne smejo odločati o veljavnosti lastninske pravice nad zemljiščem v drugi državi članici ali ustreznosti izvršilnih ukrepov njenih organov (in tako dalje), na drugi strani pa so na splošno pooblaščena, da storijo prav to, kadar gre za tretjo državo. Misel, da švedska sodišča v postopku v glavni stvari ne smejo odločati o veljavnosti na primer nemškega dela zadevnega evropskega patenta niti kot o zgolj predhodnem vprašanju, vendar bi morala, če bi jim bila predložena zadeva v zvezi s tem, odločati o veljavnosti turškega patenta, je begajoča; iste suverene pravice in interesi bi bili v prvem primeru spoštovani, v drugem pa popolnoma prezrti.(115)
128. Takšna razlaga Uredbe Bruselj Ia bi bila sporna z vidika mednarodnega javnega prava. Čeprav je to vprašanje sporno, je večinsko stališče, da so omejitve sodne pristojnosti držav v civilnih zadevah določene z mednarodnim pravom.(116)Res je, kot trdi Komisija, da če ima tožena stranka v civilnem sporu stalno prebivališče v državi članici, ima zadnjenavedena na podlagi takšne povezave z njenim ozemljem po mednarodnem javnem pravu običajno pravico, da odloča o zadevi. Če pa ta spor posega v pravice druge države, je njeno uveljavljanje pristojnosti prednostno. Lokacija stalnega prebivališča tožene stranke bi težko služila kot utemeljitev za vmešavanje prvonavedene države v notranje zadeve drugonavedene. To bi bilo mogoče razumeti kot kršitev načela suverene enakosti.(117) Uredbo Bruselj Ia je treba razlagati v skladu s temi temeljnimi načeli.(118) Sistem iz te uredbe ni izoliran od preostalega sveta in ne more v celoti razveljaviti uveljavljanja izključne pristojnosti tretjih držav.
129. Člen 25 Uredbe Bruselj Ia pa odraža politiko, ki govori v prid avtonomiji strank. Zakonodajalec Unije je menil, da je zaželeno spodbujati možnost pogodbenih partnerjev, da „izberejo svojega sodnika“.(119) Sporazumi o izbiri sodišča s tem, da se z njimi vnaprej reši vprašanje, katero sodišče (sodišča) bo(do) odločalo (odločala) o morebitnih sporih, ki izhajajo iz pogodb, povečujejo pravno varnost in predvidljivost pravdnih postopkov, kar posledično spodbuja mednarodno trgovino (zato podjetja pogosto uporabljajo ta instrument). Tudi v tem primeru se je zakonodajalcu Unije zdela ta politika tako pomembna, da je v primeru, ko so v takem sporazumu določena sodišča države članice, načeloma določil,(120)da vsa druga sodišča pristojnost odstopijo sodiščem, ki jih izberejo stranke, in da se člen 25 uporablja ne glede na to, kje je stalno prebivališče tožene stranke.(121)
130. Zato ponovno ne razumem logike trditve, da bi morala sodišča držav članic na eni strani izvrševati sporazume o izbiri sodišča v korist sodišč druge države članice, na drugi strani pa na splošno ne upoštevati podobnih sporazumov o določitvi sodišč tretjih držav. To bi bilo v nasprotju s politiko, ki se izvaja z bruseljskim sistemom. V prvem primeru bi bila volja strank upoštevana, v drugem pa ne. Če bi morala sodišča držav članic prevzeti pristojnost kljub takim sporazumom, bi ti instrumenti izgubili svoj namen zagotavljanja pravne varnosti. Na primer, družba s sedežem v Uniji in družba s sedežem v Združenih državah Amerike ne bi mogli doseči zavezujočega kompromisa v korist sodišč v New Yorku (Združene države Amerike). Družba iz Združenih držav Amerike bi lahko prosto kršila svojo zavezo s tožbo pred sodišči države članice, v kateri ima sedež družba iz Unije. Če bi ta sodišča prva začela obravnavati zadevo, ne bi smela izvršiti zadevnega sporazuma.(122)
131. Takšna razlaga Uredbe Bruselj Ia bi bila ponovno vprašljiva z vidika splošnih norm, tokrat temeljnih pravic. Avtonomija strank je namreč izraz pogodbene svobode, ki je v pravu Unije med drugim varovana s členom 16 Listine.(123) Ta svoboda pomeni, da pravni sistem države načeloma upošteva voljo pogodbenih strank. Če sodišča držav članic zaradi skrajnega pojmovanja „obveznega učinka“ Uredbe Bruselj Ia ne bi smela uveljaviti sporazumov o izbiri sodišča v korist sodišč tretjih držav, bi to pomenilo resno in po mojem mnenju neupravičeno omejevanje te svobode.(124) Zato Sodišče te razlage ne more potrditi.(125)
132. Drugič, navedena razlaga bi bila tudi v nasprotju s splošnimi cilji bruseljskega sistema. Predvsem se mi zdi, da bi obveznost sodišč držav članic, če so pristojna v skladu s pravili Uredbe Bruselj Ia, da odločajo o veljavnosti lastninskih pravic na nepremičninah na ozemlju tretjih držav ali patentov tretjih držav (in tako naprej) ali o sporih, ki jih urejajo sporazumi o izbiri sodišča, ki določajo sodišča tretjih držav, težko prispevala k pravni varnosti, ki naj bi se dosegla s to uredbo na področju pristojnosti.
133. To je še posebej očitno pri sporazumih o izbiri sodišča. Stranke pričakujejo, da bodo njihov morebitni spor obravnavala in o njem odločala le sodišča, ki so jih izbrale. Dejstvo, da bi se od sodišča določene države članice lahko zahtevalo, da odloči ne glede na takšen sporazum, bi razblinilo ta pričakovanja.
134. Poleg tega, kot trdi družba Electrolux, takšna rešitev ne bi prispevala k učinkovitemu izvajanju sodne oblasti. Odločbe sodišč držav članic v takšnih sporih bi namreč v Uniji veljale, zadevne tretje države pa jih (prav zato, ker posegajo v suvereno odločitev ali ker so bile izdane v nasprotju s sporazumom o izbiri sodišča) zelo verjetno ne bi upoštevale.(126) Jasno je, da odločba o veljavnosti lastninske pravice ali patenta nima veliko vrednosti, če je ni mogoče izvršiti v državi, v kateri je nepremičnina ali v kateri je patent registriran. Kar zadeva sodno odločbo, izdano v nasprotju s sporazumom o izbiri sodišča, bi tožeča stranka sicer lahko imela določeno strateško prednost, če vloži tožbo v državi članici, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče (saj se premoženje zadnjenavedene običajno nahaja v tej državi), vendar ker sodna odločba v prvotno izbrani tretji državi ne bi imela učinka, nič ne bi preprečevalo, da se isti spor na pobudo druge stranke ponovno obravnava v tej državi. Vrh tega lahko v vseh teh primerih sodišča držav članic in sodišča tretjih držav sprejmejo nezdružljive odločbe o istem sporu.
3) Mednarodne konvencije ne nudijo celovitega odgovora
135. Francoska vlada in Komisija ugotavljata, da v Uredbi Bruselj Ia ni posebnih določb, zato je rešitev za zgoraj izražene ugovore mogoče najti v mednarodnih konvencijah o pristojnosti v civilnih zadevah, ki zavezujejo Unijo in njene članice. Pod določenimi pogoji(127) imajo takšne konvencije prednost pred bruseljskim sistemom. Kadar se te konvencije uporabljajo, pristojnost sodišč držav članic urejajo njihova pravila, in ne pravila bruseljskega sistema. Glavna instrumenta(128) v zvezi s tem sta Luganska konvencija II in Haaška konvencija z dne 30. junija 2005 o sporazumih o izbiri sodišča.(129) Prva vsebuje določbe, enakovredne členoma 24 in 25 Uredbe Bruselj Ia. Druga določa, da sodišča pogodbenic izvršujejo sporazume o izbiri izključno pristojnega sodišča.
136. Res je, da so te mednarodne konvencije idealna rešitev za zgoraj obravnavana vprašanja. Zagotavljajo, da sodišča držav članic spoštujejo pravice in interese vpletenih tretjih držav ter zasebnih strank, ki so pripravljene svoje spore zaupati nekaterim sodiščem tretjih držav. Zagotavljajo tudi vzajemnost zadevnih držav ter priznavanje in izvrševanje odločb, ki jih izdajo sodišča držav pogodbenic, v vseh državah pogodbenicah.
137. Vendar je tako zagotovljena rešitev neizogibno (zelo) delna. Te konvencije imajo po svoji naravi prednost pred bruseljskim sistemom samo v primerih, ko je tretja država, ki jo zadeva spor ali katere sodišča so bila določena s sporazumom o izbiri sodišča, pogodbenica zadevne konvencije.(130) Tako na primer Luganska konvencija II poleg držav članic zavezuje le države Evropskega združenja za prosto trgovino in Švicarsko konfederacijo. Konvencija ne ponuja rešitve, če je zadevni patent, kot v tem primeru, registriran v Turčiji. Podobno Haaška konvencija do danes zavezuje le peščico tretjih držav.(131) Zato takšne konvencije le v nekaterih položajih prinašajo rešitev za zgoraj obravnavana vprašanja.
138. Jasno je, da bolj kot bodo tretje države sodelovale v takih mednarodnih konvencijah z Unijo, zlasti Haaški konvenciji, pomembnejše bodo te konvencije v mednarodnih sporih in več bodo prispevale k varnosti na tem področju. Pragmatično gledano, pa tega nikoli ne bodo storile vse ali skoraj vse tretje države na svetu. Zato večstranske rešitve ne zmanjšujejo (in nikoli ne bodo zmanjšale) potrebe po učinkovitih enostranskih rešitvah v okviru bruseljskega sistema. Obveznost sodišč držav članic, da odločajo o sporih, ki so tesno povezani s tretjimi državami, ni ena od teh rešitev.
4) Domnevni „jasni namen“ zakonodajalca Unije
139. Družba BSH, francoska vlada in Komisija kljub temu trdijo ali vsaj namigujejo, da je bil „jasen namen“ zakonodajalca Unije ob sprejetju Uredbe Bruselj Ia, da so sodišča držav članic, če so pristojna na podlagi tega instrumenta, zavezana obravnavati spore, ki so tesno povezani s tretjimi državami, in o njih odločati, razen če se uporabljata člena 33 in 34 te uredbe. Čeprav se francoska vlada dobro zaveda zgoraj navedenih pomanjkljivosti te rešitve in zato ni zadovoljna z rezultatom, trdi, da Sodišče ne more popravljati volje zakonodajalca z razlago.
140. Lahko se le strinjam s splošno idejo, na kateri temelji ta ugovor. Kljub temu menim, da v tem konkretnem primeru ni upošteven.
141. Prvič, menim, tako kot generalni pravobranilec M. Bobek v sklepnih predlogih v zadevi BV,(132)da je namen zakonodajalca Unije načeloma odločilen le, če je jasno izražen v sprejeti zakonodaji. Kot je med drugim pojasnjeno v točki 118 teh sklepnih predlogov, v obravnavani zadevi ni tako. Če je bila volja zakonodajalca takšna, kot sta jo pojasnili francoska vlada in Komisija, je imel dovolj možnosti, da jo izrazi vsaj v posebni uvodni izjavi Uredbe Bruselj Ia.
142. Drugič, kar zadeva potek zakonodajnega postopka, ki je privedel do sprejetja te uredbe, se z generalnim pravobranilcem M. Bobkom strinjam tudi, da se Sodišče na splošno ne bi smelo spuščati v „malodane arheološke raziskave“ pripravljalnega gradiva za akt in se čutiti zavezano z dogodki, zamislimi in nameni, ki jih tako (ponovno) odkrije, zlasti ker tako početje običajno ne pokaže jasne slike, temveč kompleksno in zamegljeno.(133)Prav za to gre v obravnavani zadevi.
143. Kot poudarjata francoska vlada in Komisija, je iz upoštevnih pripravljalnih gradiv razvidno, da se je zakonodajalec Unije zavedal problematičnosti uporabe bruseljskega sistema za „zunanje“ položaje.(134) Poleg tega, čeprav je prvotni predlog Komisije vseboval le novo določbo o sočasnih postopkih, so bili v več fazah zakonodajnega postopka podani predlogi za vključitev pravil, ki določajo diskrecijsko pravico za zavrnitev pristojnosti za zadeve, katerih predmet je tesno povezan s tretjo državo, ali v katerih se uporablja sporazum o izbiri sodišča, s katerim so določena sodišča tretjih držav, in sicer tako pred Evropskim parlamentom(135) kot pred Svetom, zlasti od francoske in britanske delegacije(136). Očitno je zakonodajalec te predloge zavrnil, saj so bila v končnem besedilu (sedaj členih 33 in 34 Uredbe Bruselj Ia) ohranjena le pravila o sočasnih postopkih.
144. Vendar se ne sme prihajati do prehitrih zaključkov. V javno dostopnih dokumentih je le malo (če sploh kaj) pojasnil, zakaj je zakonodajalec Unije te predloge zavrnil(137)ali, kar je za obravnavano zadevo še pomembneje, kakšne posledice naj bi po njegovem mnenju imel neobstoj takšnih posebnih pravil v bruseljskem sistemu za pristojnost sodišč držav članic v zvezi s spori, ki so tesno povezani s tretjimi državami. Zlasti nisem našel nobenega znaka, kaj šele jasne izjave, da bi zakonodajalec s tem, da ni dodal takih pravil, nameraval sodiščem držav članic odvzeti možnost, da se izrečejo za nepristojna. Dejansko je edini notranji dokument Sveta, ki sem ga uspel najti in ki vsebinsko obravnava predloge francoske vlade in vlade Združenega kraljestva, zapis nemške delegacije, ki vsebuje nasprotne navedbe. Nemška delegacija v tem dokumentu navaja, da nasprotuje tem predlogom, vendar, kar je bistveno, zato ker „Uredba Bruselj I ne ureja dokončno mednarodne pristojnosti sodišč držav članic v razmerju do sodišč tretjih držav“ in mora zato zlasti „nacionalno pravo držav članic še naprej samostojno urejati učinek sporazuma o prenosu pristojnosti na sodišča tretje države“.(138) Ta razlaga se ujema s sodbo Coreck Maritime, ki je bila obravnavana v točki 121 teh sklepnih predlogov.(139)
145. Poleg tega je po mojem mnenju treba to, da zakonodajalec ni želel dodati takih pravil, razen členov 33 in 34 Uredbe Bruselj Ia, obravnavati v kontekstu. Naj spomnim, da je Komisija s svojim zakonodajnim predlogom sprva nameravala doseči popolno „internacionalizacijo“ bruseljskega sistema z njegovo razširitvijo na tožene stranke, ki imajo stalno prebivališče v tretjih državah.(140) Vendar je zakonodajalec to zamisel zavrnil, med drugim zaradi vpliva, ki bi ga takšna razširitev lahko imela na odnose Unije z njenimi mednarodnimi partnerji, in zaradi težav s priznavanjem odločb sodišč držav članic v tujini, s katerimi bi se srečevale stranke v sporu. V tem kontekstu se zdi, da zakonodajalec ni želel predpisati celovite rešitve za vprašanja v zvezi s spori, ki so tesno povezani s tretjimi državami. Namesto tega je želel to vprašanje obravnavati v minimalnem obsegu, tako da je uredil le sočasne postopke, ostalo pa (za zdaj) prepustil nacionalnemu pravu.(141)
146. Nazadnje in vsekakor menim, da zakonodajalec Unije nikoli ni imel pristojnosti, da bi od sodišč države članice zahteval, da odločajo o zadevah, ki posegajo v suverene pravice in interese tretjih držav, ali da bi od teh sodišč zahteval, da na splošno ne izvajajo sporazumov o izbiri sodišča, ki določajo takšno državo. Jasno je, da mednarodno javno pravo in člen 16 Listine kot nadrejeni normi omejujeta diskrecijsko pravico zakonodajalca pri sprejetju instrumenta sekundarnega prava Unije, kot je Uredba Bruselj Ia. V točkah 128 in 131 teh sklepnih predlogov sem pojasnil, zakaj bi bila taka rešitev nezdružljiva s tema nadrejenima normama. Čeprav se je torej zakonodajalec lahko legitimno odločil, da v ta instrument doda pravila, ki urejajo pogoje, pod katerimi se lahko sodišče države članice v teh primerih izreče za nepristojno v korist sodišč tretjih držav, ali pa da takih pravil ne doda, zadnjenavedena izbira nikakor ne more pomeniti tega, kar zagovarjata francoska vlada in Komisija.
d) Sodišča držav članic lahko zavrnejo obravnavo takih sporov, če s tem „reflektirajo“ sistem Uredbe
147. Tako kot družba Electrolux menim, da čeprav so sodišča države članice v skladu s pravili Uredbe Bruselj Ia lahko pristojna za spore, katerih predmet je tesno povezan s tretjimi državami ali za katere velja sporazum o izbiri izključno pristojnega sodišča, ki določa njihova sodišča, jim ta uredba dovoljuje, da zavrnejo obravnavo zadeve. To je preprosto edini razumen odgovor, ki dosega namen tega instrumenta in zagotavlja njegovo skladnost z nadrejenimi normami.
148. Za te posebne spore je treba priznati implicitno odstopanje od zavezujočega učinka člena 4(1) navedene uredbe. Ker ta instrument (še) ne vsebuje določb, s katerimi bi bilo sodiščem držav članic podeljeno pooblastilo, da se v takih primerih izrečejo za nepristojna, to pomeni, da je treba njegov molk razlagati tako, da tem sodiščem omogoča, da to storijo na podlagi svojega nacionalnega prava. Na to je Sodišče namignilo v sodbi Coreck Maritime.
149. Ne glede na navedeno pa sodišča držav članic nimajo neomejene diskrecijske pravice, da se na podlagi svojega nacionalnega prava izrečejo za nepristojna za te spore (kot bi se lahko zdelo, da izhaja iz te zadnjenavedene sodbe, če se bere ločeno). Kot je že davno pojasnil G. Droz in kot je od takrat potrdila velika večina sodišč(142) in pravnih teoretikov(143), ki so obravnavali to vprašanje, lahko sodišča držav članic to storijo le, če to „reflektira“ sistem, vzpostavljen v Uredbi Bruselj Ia. Natančneje, to lahko storijo v primerih, v katerih bi se moralo sodišče, če bi obstajala podobna povezava z državo članico, izreči za nepristojno na podlagi členov 24 in 25 te uredbe.(144)
150. Navedena zahteva po „refleksnosti“ pomeni, prvič, da lahko sodišče države članice zavrne izvajanje pristojnosti v sporu, ki je povezan s tretjo državo, le, če sporna zadeva spada na stvarno področje uporabe enega od pravil o izključni pristojnosti iz člena 24(145) ali če se pri tem sodišču začne postopek kljub sporazumu o izbiri sodišča, ki izpolnjuje zahteve iz člena 25(146) (tako da bi se v podobnem sporu „znotraj Unije“ uporabil eden ali drugi od navedenih členov). Drugič, kar zadeva te sporazume, po sodbi Mahamdia „refleksnost“ pomeni, da se tako ukrepa le, če se spoštujejo omejitve njihovih učinkov v sporih „znotraj Unije. Sodišče države članice ne more uveljaviti takšnega sporazuma, če je spor v izključni pristojnosti sodišč druge države članice ali če ta sporazum ni v skladu z določbami Uredbe, ki ščitijo šibkejše stranke (zavarovalca, potrošnika ali delavca).(147)
151. Takšna zahteva po „refleksnosti“ je logična in ključna. Če se namreč sodišče države članice lahko izreče za nepristojno v „zunanjem“ položaju, kadar bi moralo na podlagi členov 24 ali 25 Uredbe Bruselj Ia enako ravnati v položaju „znotraj Unije“, je doslednost bruseljskega sistema zagotovljena. To omogoča tudi uresničevanje politik, ki se izvajajo z navedenimi določbami v obeh primerih. Po drugi strani pa ni nobenega razloga, da bi se „zunanji“ položaji obravnavali ugodneje kot spori „znotraj Unije“. Če pravo Unije ne bi omejevalo pristojnosti nacionalnih sodišč, bi podjetja temeljna pravila, ki podeljujejo izključno pristojnost državam članicam ali ščitijo šibkejše stranke, zlahka obšla tako, da bi v svoje pogodbe preprosto vključila sporazume o izbiri sodišča tretje države. Ta pravila bi tako izgubila velik del svojega učinka.(148)
152. Če so ti pogoji izpolnjeni, zahteva po „refleksnosti“ ne gre tako daleč, da bi od sodišča države članice zahtevala, da se izreče za nepristojno, tako kot to določata člena 24 in 25 Uredbe v zadevah, za katere se uporabljata neposredno, torej samodejno. V točki 110 teh sklepnih predlogov sem pojasnil, zakaj to ni mogoče: lahko bi prišlo do nevarnosti odrekanja pravnega varstva, kar bi pomenilo kršitev člena 47 Listine. Zato je treba temu sodišču priznati omejeno diskrecijsko pravico, da se prepriča, ali (i) imajo zadevna sodišča tretjih držav dejansko izključno pristojnost na podlagi svojih pravil mednarodnega zasebnega prava in ali (ii) lahko navedene stranke pri njih dobijo učinkovito pravno sredstvo. Če ni tako, se sodišče države članice, pri katerem je bila vložena tožba, ne bi smelo izreči za nepristojno; v nasprotnem primeru pa bi to moralo storiti. Če zadeva ni jasna, bi moralo postopek prekiniti, dokler stranke ne vložijo tožbe pri zadevnem sodišču tretje države in dokler ni jasno, da bo to sodišče odločalo o zadevi v postopku, ki zagotavlja jamstva za pošteno sojenje.(149)
153. V postopku v glavni stvari iz zgoraj navedenega izhaja, da čeprav se člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia ne uporablja neposredno za vprašanje veljavnosti turškega patenta, ki jo je družba Electrolux izpodbijala z ugovorom, ima ta določba lahko „refleksni učinek“ na pristojnost švedskih sodišč. To pomeni, da lahko ta sodišča uporabijo pooblastila, ki so jim na voljo na podlagi njihovega nacionalnega prava, da zavrnejo odločanje o tem vprašanju in prekinejo postopek, dokler turška sodišča ne odločijo o veljavnosti tega patenta, pod zgoraj pojasnjenimi pogoji.
154. V nasprotju s tem, kar trdi francoska vlada, priznanje takega implicitnega odstopanja od obveznega učinka člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia ni contra legem ali, povedano drugače, ne pomeni „preoblikovanja“ te uredbe. Ta rešitev od Sodišča ne zahteva, da odstopi od besedila, ki, kot poudarjam, o obravnavanem vprašanju molči ter tako omogoča takšno teleološko in dosledno razlago. Namesto tega lahko zakonodajalca Unije spodbudi, da bi to vprašanje obravnaval pri reviziji tega instrumenta.
155. Prav tako priznanje takšne (omejene) vloge nacionalnega prava, kljub trditvam družbe BSH in Komisije, ne pomeni razveljavitve sodbe Owusu. Naj spomnim, da je Sodišče primer sporov, ki so tesno povezani s tretjimi državami ali sporazumi o izbiri sodišča v korist sodišč tretjih držav, izrecno izključilo iz svoje analize. Zato lahko povsem upravičeno prizna izjemo, prilagojeno tem položajem, od svoje navidezno brezpogojne izjave o obveznem učinku (sedanjega) člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia.(150)Poleg tega to omogoča tudi uskladitev te sodbe s sodbo Coreck Maritime. Razlaga, predlagana v teh sklepnih predlogih, ima namreč nezanemarljivo prednost, da usklajuje vse odločbe, povezane z obravnavanim vprašanjem (od najstarejše, sodbe Coreck Maritime, do najnovejše, sodbe IRnova), medtem ko bi drugačna razlaga od Sodišča zahtevala, da odstopi od nekaterih od teh precedensov.
156. Navedena intervenienta kljub temu odgovarjata, da bi bilo to, da bi sodišča držav članic v zadevnih primerih lahko zavrnila pristojnost na podlagi pooblastil, ki so jim pridržana v njihovem nacionalnem pravu, v nasprotju, če že ne z besedilom, pa vsaj z logiko sodbe Owusu. Takšna rešitev naj bi namreč povzročila enake težave kot teorija forum non conveniens.
157. Menim, da ta primerjava ne vzdrži natančnega preizkusa.
158. Uporaba teorije forum non conveniens, ki je bila obravnavana v sodbi Owusu, bi sodiščem držav članic omogočila široko diskrecijsko pravico, da v katerem koli „zunanjem“ sporu ne izvršujejo pristojnosti na podlagi primernosti sodišča ob upoštevanju številnih dejavnikov. Takšen prožen pristop, ki bi se uporabljal za vsak primer posebej, je bil v popolnem nasprotju z duhom bruseljskega sistema, ki temelji na jasnih pravilih. To bi resno vplivalo na predvidljivost pristojnosti v okviru tega sistema, kar bi posledično ogrozilo načelo pravne varnosti in pravno varstvo oseb s sedežem v Uniji (saj tožena stranka ne bi mogla razumno predvideti, kje bo na koncu tožena, tožeča stranka pa ne bi imela nobenih zagotovil, da bo sodišče, pri katerem je vložena tožba, čeprav je določeno v okviru tega sistema, dejansko obravnavalo zadevo). Nazadnje bi bila ogrožena enotna uporaba tega sistema v državah članicah, saj je ta teorija priznana le v nekaterih od njih.(151)
159. V obravnavani zadevi nasprotno predlagam, da se sodiščem držav članic prizna ozka diskrecijska pravica, da se v posebnih okoliščinah izrečejo za nepristojna, če in kolikor to „reflektira“ rešitve, ki se uporabljajo v skladu s členoma 24 in 25 Uredbe Bruselj Ia. Razlogi, na podlagi katerih lahko sodišče države članice to stori (izključna pristojnost tretje države in sporazum o izbiri sodišča v korist sodišč te države), so za razliko od teorije forum non conveniens omejeni in natančni. Zato priznanje take diskrecijske pravice ne povzroča take negotovosti, kot bi jo povzročila uporaba te teorije. Bruseljski sistem dopušča, da se sodiščem dodeli omejena diskrecijska pravica, če to služi njegovim ciljem.(152) Tako je v obravnavani zadevi.
160. Taka diskrecijska pravica ne vpliva na predvidljivost sodne pristojnosti. Običajno obveščena tožeča stranka lahko predvidi, da bo v zvezi s predmeti, predvidenimi v členu 24, morala tožiti (in tožena stranka, da bo morda tožena) pri sodiščih zadevne tretje države. Prav tako bi te stranke v sporu težko presenetilo, da bi bilo treba tožbo vložiti pri sodiščih, določenih v predhodnem sporazumu, ki sta ga sklenili. Ta rešitev dejansko povečuje predvidljivost pristojnosti, saj prispeva k primerljivi obravnavi podobnih „notranjih“ in „zunanjih“ sporov.
161. Prav tako krepi pravno varnost, saj sodiščem držav članic omogoča, da med drugim uveljavijo sporazume, ki so namenjeni njenemu zagotavljanju. Izboljšuje tudi pravno varstvo oseb s sedežem v Uniji. Tožena stranka se izogne temu, da bi se na sodiščih v svoji državi članici soočila s postopki, ki bi se končali z nesmiselnimi odločbami ali na podlagi zlorabe začeli v nasprotju s takim sporazumom. Zagotovljeno je tudi pravno varstvo tožeče stranke, saj bo še vedno lahko sprožila postopek pred sodišči držav članic, če ne bi mogla doseči pravnega varstva pred sodišči zadevne tretje države.
162. Nazadnje, kar zadeva enotno uporabo pravil Uredbe Bruselj Ia v državah članicah, ugotavljam, da je v nekaterih državah članicah, v katerih se je uporabljala teorija forum non conveniens, splošno priznano, da sodišča ne bi smela obravnavati postopkov v zvezi s spori, katerih predmet je tesno povezan s tretjo državo, in da je načeloma treba izvrševati sporazume o pristojnosti, ki določajo tuja sodišča.(153) Zato imajo sodišča vseh držav članic po svojem nacionalnem pravu na splošno pristojnost, da se v takih okoliščinah izrečejo za nepristojna. Čeprav se natančni pogoji, pod katerimi to storijo, načeloma lahko razlikujejo od ene države članice do druge, naj spomnim, da pravo Unije precej pomembno zamejuje nacionalno pravo, kot je pojasnjeno v točkah 150 in 152 teh sklepnih predlogov, kar zagotavlja, da sodišča držav članic takšno rešitev uporabljajo dovolj dosledno.
V. Predlog
163. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Svea hovrätt (višje sodišče v Stockholmu, Švedska), odgovori:
1. Člen 24, točka 4, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
je treba razlagati tako, da
kadar sodišča države članice začnejo postopek v zvezi s kršitvijo patenta, registriranega v drugi državi članici, domnevni kršitelj pa vloži ugovor neveljavnosti, ta sodišča niso pristojna za odločanje o vprašanju veljavnosti.
2. Člen 24, točka 4, Uredbe št. 1215/2012
je treba razlagati tako, da
se ta določba ne uporablja v zvezi z veljavnostjo patenta, registriranega v tretji državi. Vendar se lahko sodišča držav članic, če so pristojna na podlagi drugega pravila iz navedene uredbe, odločijo, da o tem vprašanju ne bodo odločala.
1 Jezik izvirnika: angleščina.
2 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 (UL 2012, L 351, str. 1; v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia).
3 Sodba z dne 13. julija 2006 (C‑4/03, EU:C:2006:457, v nadaljevanju: sodba GAT).
4 Glej člen 1, člen 2(1) in člene od 10 do 25 EPK. Ureditev, določena z EPK, ni del prava Unije, saj Unija sama ni pogodbenica te pogodbe.
5 Glej člene od 52 do 57 in od 94 do 97 EPK.
6 Glej člena 3 in 79 EPK.
7 Glej člen 2(2) in člen 64(1) EPK.
8 Členi od 99 do 105 EPK določajo postopek ugovora in omejitve, s katerim lahko oseba pri EPU zahteva centralizirano vseevropsko razveljavitev „evropskega patenta“ v devetih mesecih od njegove podelitve.
9 Glej člen 138 EPK. Poudarjam, da je bil po nizu burnih razprav in predlogov z okrepljenim sodelovanjem več držav članic vzpostavljen „evropski patent z enotnim učinkom“. V skladu z Uredbo (EU) št. 1257/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2012 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva (UL 2012, L 361, str. 1) se lahko „evropskemu patentu“, ki ga EPU podeli po centraliziranem postopku v skladu z EPK, pod nekaterimi pogoji zagotovi „enotni učinek“ v vseh sodelujočih državah članicah. Tak patent imetniku podeljuje enotno varstvo in pravice v vseh navedenih državah. Poleg tega ga je kot enotni naslov mogoče razveljaviti le v vseh navedenih državah. Nova ureditev je začela veljati 1. junija 2023, vendar ni upoštevna za obravnavano zadevo; zadevni naslov namreč ni „evropski patent z enotnim učinkom“.
10 Glej člen 64(3) EPK in člen 8(1) Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) (UL 2007, L 199, str. 40).
11 Nasprotno je bila za spore v zvezi z „evropskimi patenti z enotnim učinkom“ pristojnost podeljena posebnemu sodišču, in sicer Enotnemu sodišču za patente (glej Sporazum o enotnem sodišču za patente (UL 2013, C 175, str. 1)).
12 EPK sicer vključuje Protokol o sodni pristojnosti in priznanju odločitev o pravici do podelitve evropskega patenta z dne 5. oktobra 1973. Vendar ta protokol, kot je razvidno iz njegovega naslova, ureja pristojnost na ozkem področju, in sicer zahtevke glede „pravice do podelitve evropskega patenta“ (glej člen 60 EPK), vložene med postopkom podelitve patenta.
13 Te tožbe spadajo med „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) (glej sodbo z dne 8. septembra 2022, IRnova (C‑399/21, EU:C:2022:648, točka 30; v nadaljevanju: sodba IRnova)).
14 Uredba Bruselj Ia je nadomestila Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42) (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I), ta pa je nadomestila Konvencijo o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisano 27. septembra 1968 v Bruslju (UL 1972, L 299, str. 36) (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija). Poudarjam, da je razlago teh predhodnih instrumentov, ki jo je podalo Sodišče, mogoče prenesti na enakovredne določbe Uredbe Bruselj Ia (glej, med drugim, sodbo IRnova (točki 29 in 37)). V skladu s tem bom v teh sklepnih predlogih te instrumente razlikoval le, če bo to potrebno.
15 Pristojnost EPU v okviru centraliziranega postopka za razveljavitev, ki ga določa EPK (glej opombo 8 teh sklepnih predlogov), je pridržana s členom 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia.
16 Glej člena 25(4) in 26(1) Uredbe Bruselj Ia.
17 Nazadnje, priznanje sodne odločbe, ki jo izda sodišče v nasprotju s tem pravilom, se lahko v drugi državi članici zavrne (glej člen 45(1)(e) Uredbe).
18 Glej sodbo z dne 15. novembra 1983, Duijnstee (288/82, EU:C:1983:326, točke od 23 do 25), ter sodbi GAT (točki 15 in 16) in IRnova (točki 40 in 48). Glej tudi obrazložitveno poročilo o Bruseljski konvenciji, ki ga je pripravil P. Jenard (UL 1979, C 59, str. 1, na str. 36; v nadaljevanju: Jenardovo poročilo).
19 Člen 7(2) določa, da je „v zadevah v zvezi z delikti“ oseba lahko tožena pred „sodišči v kraju, kjer je prišlo […] do škodnega dogodka“. V zvezi s tem, prvič, to, da je tretja oseba kršila izključne pravice, ki so s patentom podeljene njegovemu imetniku, pomeni „delikt“ v smislu te določbe. Drugič, „kraj[…], kjer je prišlo […] do škodnega dogodka“, je na ozemlju države, v kateri je bil patent, ki je predmet kršitve, registriran. Ker so namreč pravice, ki izhajajo iz patenta, varovane le na ozemlju države, ki ga je podelila, so te pravice lahko kršene le v tej državi (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2012, Wintersteiger, C‑523/10, EU:C:2012:220, točki 27 in 28).
20 Glej po analogiji sodbo z dne 22. januarja 2015, Hejduk (C‑441/13, EU:C:2015:28, točki 36 in 37 ter navedena sodna praksa).
21 Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Jääskinena v zadevi Pinckney (C‑170/12, EU:C:2013:400, točka 46).
22 Razen, kot se zdi, švedskega dela.
23 Glej sodbo GAT (točka 17). Tožena stranka v postopku zaradi kršitve lahko vloži tudi nasprotni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti, ki ni zgolj ugovor, ampak samostojni zahtevek. Domnevni kršitelj ne predlaga le zavrnitve tožbe zaradi kršitve, temveč tudi ločeno odločitev o veljavnosti zadevnega patenta. Dejansko gre za tožbo za ugotovitev neveljavnosti, vloženo med postopkom zaradi kršitve. Zato spada v prvo kategorijo.
24 Za sklice na sodno prakso sodišč različnih držav članic glej Fawcett, J. J., in Torremans, P., Intellectual Property and Private International Law, Oxford Private International Law Series, 2. izdaja, točke od 7.22 do 7.26.
25 Glej sodbo GAT (točka 31 in izrek). Ali, drugače povedano, da se uporablja „ne glede na procesni okvir, v katerem se postavi [to vprašanje], bodisi da gre za tožbo ali ugovor“ (glej točko 25 te sodbe).
26 Poleg tega je Sodišče v več delih razlogovanja izrecno upoštevalo primer postopka zaradi kršitve, v katerem se neveljavnost uveljavlja kot ugovor (glej sodbo GAT (točki 17 in 26)).
27 Glej med drugim sodbe z dne 8. maja 2003, Gantner Electronic (C‑111/01, EU:C:2003:257, točki 25 in 26); z dne 12. maja 2011, Berliner Verkehrsbetriebe (C‑144/10, EU:C:2011:300, točki 37 in 38; v nadaljevanju: sodba BVG), in z dne 16. novembra 2016, Schmidt (C‑417/15, EU:C:2016:881, točka 25).
28 Glej v tem smislu sodbi z dne 9. novembra 1978, Meeth (23/78, EU:C:1978:198, točke od 7 do 9), in z dne 13. julija 1995, Danværn Production (C‑341/93, EU:C:1995:239, točke od 13 do 16). Glej tudi Hartley, T., Civil Jurisdiction and Judgements in Europe, Oxford University Press, Oxford, 2017, točka 9.39.
29 Glej med drugim sodbe z dne 3. oktobra 2013, Schneider (C‑386/12, EU:C:2013:633, točka 29); z dne 23. oktobra 2014, flyLAL-Lithuanian Airlines (C‑302/13, EU:C:2014:2319, točki 40 in 41), in z dne 10. julija 2019, Reitbauer in drugi (C‑722/17, EU:C:2019:577, točka 44). Glej tudi Jenardovo poročilo, str. 34 in 39, ter Gothot, P., in Holleaux, D., La Convention de Bruxelles du 27 septembre 1968: compétence judiciaire et effets des jugements dans la CEE, Pariz, Jupiter, 1985, str. 83, točka 141.
30 V nekaterih različicah, kot je nemška, je navedeno, da se pravila o izključni pristojnosti uporabljajo za postopke, katerih „predmet“ je tam navedeno vprašanje. V drugih različicah so uporabljeni manj jasni izrazi.
31 Glej sodbo BVG (točki 37 in 47).
32 Sodba GAT (točke 24, 26 in 27).
33 Dejstvo, da je sporno pravilo o izključni pristojnosti „obvezno“, a priori ne pove ničesar o njegovem obsegu in razlogih, iz katerih bi se moralo uporabljati za vse postopke, v katerih se obravnava veljavnost patentov, tudi zgolj kot predhodno vprašanje. Trditev Sodišča, da bi v nasprotnem primeru „tožeča stranka […] pravil[o] o pristojnosti […] lahko obšla že z oblikovanjem zahtevka“ (sodba GAT, točka 27 (moj poudarek), ima težo le glede na dejansko stanje v zadevi GAT. Ne more pojasniti, zakaj bi se moralo to pravilo uporabljati tudi, kadar neveljavnost uveljavlja tožena stranka, na primer v postopku zaradi kršitve.
34 Glej med drugim sodbo IRnova (točka 39 in navedena sodna praksa).
35 Glej uvodno izjavo 15 Uredbe Bruselj Ia.
36 Glej sodbo BVG (točka 32).
37 Sodba z dne 12. julija 2012, Solvay (C‑616/10, EU:C:2012:445, točka 47).
38 Razen v postopku zaradi kršitve je mogoče ugovor neveljavnosti uveljavljati zoper tožbo zaradi neplačila licenčnine, določene v licenčni pogodbi, in tako dalje.
39 Glej uvodno izjavo 15 Uredbe Bruselj Ia in med drugim sodbo z dne 9. decembra 2021, HRVATSKE ŠUME (C‑242/20, EU:C:2021:985, točka 30).
40 Sodba GAT (točki 28 in 29).
41 Sporazum, ki je Priloga 1C Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), podpisanega v Marakešu 15. aprila 1994 in odobrenega s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80).
42 Glej med drugim sodbo z dne 5. oktobra 2017, Hanssen Beleggingen (C‑341/16, EU:C:2017:738, točka 32 in navedena sodna praksa).
43 Glej med drugim sodbo IRnova (točki 36 in 40).
44 Glej v tem smislu sodbo GAT (točka 22).
45 Kljub temu, kar je Sodišče nakazalo v točki 48 sodbe IRnova, namreč ta „dejanska in pravna povezava“ obstaja tudi v zvezi s postopkom zaradi kršitve. Kršitev patenta se prav tako ugotavlja glede na pravo države registracije. Podobno je prisotna dejanska povezanost med sporom in ozemljem te države (glej točki 22 in 28 teh sklepnih predlogov). Iz teh razlogov je Sodišče v sodni praksi v zvezi s členom 7(2) Uredbe Bruselj Ia razsodilo, da lahko sodišča te države tudi „najbolje“ obravnavajo tak postopek (glej med drugim sodbo z dne 19. aprila 2012, Wintersteiger, C‑523/10, EU:C:2012:220, točki 27 in 28).
46 Glej Usunier, L., Compétence judiciaire, reconnaissance et exécution des décisions en matière civile et commerciale. – Compétence. – Règles de compétence exclusives. – Article 24 du règlement (UE) n° 1215/2012, JurisClasseur Droit international, Fasc. 584‑160, 2015, točka 3.
47 Ravno nasprotno. Patentno pravo držav članic je bilo harmonizirano z več mednarodnimi pogodbami, zlasti s Sporazumom TRIPS. Poleg tega naj v zvezi s spori o veljavnosti evropskih patentov spomnim, da so pogoji za patentiranje (ki so v središču takih sporov) določeni v EPK. Torej so v vseh nacionalnih zakonodajah pogodbenic enaki.
48 Tudi če je bilo učinkovito izvajanje sodne oblasti cilj člena 24, točka 4, ta cilj nikakor ne more „zahtevati“ rešitve iz sodbe GAT, saj lahko privede do neučinkovitega izvajanja sodne oblasti, kar zadeva postopke zaradi kršitve (glej točki 53 in 54 teh sklepnih predlogov).
49 Jenardovo poročilo, str. 36.
50 Sodišče je v sodbi GAT (točka 23) to sicer navedlo, vendar o tem ni razpravljalo.
51 Ta razlaga sicer velja za „običajne“ nacionalne patente, vendar je manj prepričljiva za evropske patente. Naj spomnim, da te patente podeljuje EPU in da je poseganje nacionalnih uprav v ta postopek omejeno na formalno zahtevo po „potrditvi“ v njihovih državah.
52 Glej med drugim Gothot, P., in Holleaux, D., op. cit., str. 88 in 89, točka 155; Treppoz, E., „Répertoire de droit international – Contrefaçon“, Dalloz, točke 5, 9, 10, 11 in 30; Fawcett, J. J., in Torremans, P., op. cit., str. 19; Gaudemet-Tallon, H., in Ancel, M.-E., Compétence et exécution des jugements en Europe: matières civile et commerciale: règlements 44/2001 et 1215/2012, Conventions de Bruxelles (1968) et de Lugano (1988 et 2007), LGDJ, Pariz, 6. izdaja, 2018, str. 162, točka 120; in Usunier, L., op. cit., točki 3 in 63.
53 Trditev Sodišča v sodbi GAT (točka 30), da ima v skladu z nekaterimi nacionalnimi procesnimi pravili ugotovitev neveljavnosti v odločbi, izdani v postopku zaradi kršitve, deklaratorni učinek erga omnes in da se razlaga člena 16, točka 4, Bruseljske konvencije ne more spreminjati glede na učinek take odločbe v nacionalnem pravu, je napačna. Namesto tega bi lahko Sodišče povsem upravičeno (in legitimno) odločilo, da se procesnopravno pravilo, ki ugotovitvam o veljavnosti, sprejetim v sodbah o kršitvi, podeljuje učinek erga omnes, ne uporablja, ker njegova uporaba ogroža polni učinek člena 16, točka 4 (glej sodbo z dne 15. maja 1990, Hagen, C‑365/88, EU:C:1990:203, točki 17 in 20).
54 Glej med drugim Szychowska, K., „Quelques observations sous les arrêts de la Cour de justice dans les affaires C‑4/03 GAT et C‑539/03 Roche“, Revue de Droit Commercial Belge, št. 5, 2007; Kur, A., „A farewell to cross-border injunctions? The ECJ decisions GAT v. LuK and Roche Nedertland v. Primus and Goldenberg“, International Review of Intellectual Property and Competition Law, zvezek 37, 2006, str. 844; Treppoz, E., op. cit.; in Ancel, M.-E., „Brevet – L’arrêt GAT: une occasion manquée pour la défence de la propriété intellectuelle en Europe“, Communication Commerce électronique, 2007, št. 5, étude 10.
55 Glej European Max Planck Group on Conflict of Laws in Intellectual Property, Draft Principles for Conflict of Laws in Intellectual Property, 25. marec 2011, člen 2:401(2) in člen 4:202. Glej v ZDA The American Law Institute, Intellectual Property: Principles Governing Jurisdiction, Choice of Law, and Judgements in Transnational Disputes, 2008, točke 211(2), 212(4) in 213(2).
56 Videti je, da je ta kodifikacija pretežno izhajala iz danih okoliščin. Zdi se, da je bilo kmalu po razglasitvi sodbe GAT navedeno besedilo dodano v bodoči člen 22, točka 4, Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisane 30. oktobra 2007 (UL 2007, L 339, str. 3; v nadaljevanju: Luganska konvencija II), da bi se zagotovila skladnost med to določbo in ustreznim pravilom o pristojnosti, določenim v bruseljskem sistemu, kakor je razloženo v tej sodbi (glej obrazložitveno poročilo Pocar, F., o Luganski konvenciji II (UL 2009, C 319, str. 1), točka 102). Ko je Svet v imenu Evropske unije odobril to konvencijo, se je zavezal, da bo enako storil pri prenovitvi Uredbe Bruselj I, da bi zagotovil vzporednost med obema instrumentoma (glej Prilogo I k Sklepu Sveta 2009/430/ES z dne 27. novembra 2008 o sklenitvi Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2009, L 147, str. 1).
57 Iz teh elementov izhaja, da člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia ne zajema „vprašanja“ veljavnosti patentov kot takega, temveč vse „postopke“, v katerih se to vprašanje postavi. Za postopke zaradi kršitve, v okviru katerih je bil vložen ugovor neveljavnosti, bi bilo treba šteti, da so „v zvezi z […] veljavnostjo patentov“ v smislu te določbe, pri čemer je očitno logična posledica te opredelitve ta, da ti postopki spadajo v izključno pristojnost države članice registracije.
58 V sodbi BVG je Sodišče, ki se je očitno zavedalo nasprotja med razlagami, ki jih je podalo v zvezi s pravilom o izključni pristojnosti, (zdaj) določenim v členu 24, točka 2, Uredbe Bruselj Ia, in sodbo GAT, poskušalo razlikovati med obema zadevama. Za namene te zadeve zadostuje opozoriti, da je v tem okviru povzelo sodbo GAT tako, da je navedlo, da imajo sodišča države članice registracije „izključn[o] pristojnost za odločanje o vseh sporih, v katerih se izpodbija […] veljavnost [patenta]“ (sodba BVG, točka 46 (moj poudarek)).
59 Sodba z dne 13. julija 2006 (C‑539/03, EU:C:2006:458). Sodišče je v tej sodbi izključilo možnost, da bi imetnik patenta na podlagi člena 6(1) Bruseljske konvencije (zdaj člen 8(1) Uredbe Bruselj Ia) pri sodišču stalnega prebivališča enega od kršiteljev združil zahtevke proti več kršiteljem. Med razlogi, navedenimi v zvezi s tem, je navedlo, da tudi če bi bila taka združitev mogoča, ne bi mogla preprečiti „delne razdružitve pravd na področju patentov“, kadar se izpodbija veljavnost patentov, saj „[t]o vprašanje […] sodi v izključno pristojnost sodišč države […] [registracije]“ (točka 40) (moj poudarek).
60 Prav tako ne izhaja iz pripravljalnega gradiva za Uredbo. Zakonodajalec ni zavrnil predloga, naj se navede, da bi morala sodišča, pri katerih se v postopku zaradi kršitve kot ugovor uveljavlja neveljavnost, preprosto prekiniti postopek, dokler sodišča države registracije ne odločijo o vprašanju veljavnosti. Komisija takega predloga ni nikoli predstavila niti ni bil predlagan med zakonodajnim postopkom. Pravzaprav se zdi, da je zakonodajalec o tem vprašanju komajda razpravljal, če sploh.
61 Glej v tem smislu sodbi z dne 8. maja 2003, Gantner Electronic (C‑111/01, EU:C:2003:257, točke od 24 do 32), in z dne 15. maja 2003, Préservatrice Foncière Tiard (C‑266/01, EU:C:2003:282), ter sodbo BVG (točka 35).
62 Res je, da lahko imetnik patenta včasih predvidi, da bo domnevni kršitelj vložil ugovor neveljavnosti. V obravnavani zadevi družba Electrolux trdi, da je družba BSH to vsekakor lahko predvidela, saj njun spor glede veljavnosti in kršitve zadevnega evropskega patenta traja že več kot 10 let. Vendar ni vedno tako. Tudi če bi imetnik patenta lahko predvidel, da bo takšen ugovor vložen, tega ne bi mogel vedeti zagotovo. Odločitev o tem, kje vložiti tožbo, bi postala igra na srečo, ki bi temeljila na verjetnosti, da se bo uveljavljala neveljavnost.
63 V nasprotju s trditvami družbe Electrolux menim, da takšna posledica tudi ne bi bila združljiva s členom 27 Uredbe Bruselj Ia. Naj spomnim, da ta določba sodišču države članice nalaga, da ustavi postopek, kadar mu je predložen „zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva“ (moj poudarek), ki se med drugim nanaša na veljavnost patenta, registriranega v drugi državi članici. Če bi se v primeru, v katerem je bilo vprašanje veljavnosti postavljeno le kot predhodno vprašanje, menilo, da je ta „glavni predmet“ postopka zaradi kršitve, bi se ta izraz pretirano raztegnil.
64 Trditev družbe Electrolux, da so bila z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 2, str. 32) harmonizirana postopkovna pravila, ki se uporabljajo za postopke zaradi kršitve, tako da naj bi imetniki patenta uživali enako raven varstva v vseh državah članicah, je napačna. Že to, da je treba začeti več postopkov namesto enega, je namreč samo po sebi težava (tudi če vsako od sodišč, pri katerih je vložena tožba, ponuja ustrezna jamstva).
65 Ali pa organi te države na splošno. Postopek za ugotovitev neveljavnosti je mogoče začeti tudi pri pristojnem patentnem uradu.
66 Glej na primer člen 49 Code de procédure civile (francoski zakonik o civilnem postopku).
67 Ker je namreč domnevni kršitelj tisti, ki izpodbija veljavnost zadevnega patenta, je povsem logično, da je on tisti, ki nosi breme vložitve tožbe za ugotovitev neveljavnosti. Poleg tega se pozitivni ugotovitveni zahtevek glede veljavnosti patenta ne uporablja v vseh državah članicah (glej Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi [Uredbe Bruselj I] (COM(2009) 174 final, 21. april 2009, str. 6 in 7; v nadaljevanju: poročilo Komisije iz leta 2009).
68 Glej sodbo BVG (točka 46).
69 Patentni zahtevki določajo meje patentiranega izuma in kot taki določajo, kaj patent zajema in česa ne. Zato je razlaga teh zahtevkov odločilna za določitev, ali dejanja, ki jih je storil domnevni kršitelj, spadajo v obseg patenta in ga torej kršijo. Patentni zahtevki so odločilni tudi pri ugotavljanju, ali je patent veljaven ali ne. Eden od običajnih pogojev za podelitev patenta za določen izum je namreč njegova „novost“. Za presojo te zahteve se zadevni izum, kot je opredeljen v teh zahtevkih, primerja s „predhodnim“ stanjem tehnike (glej v zvezi z evropskimi patenti člena 54 in 69(1) EPK).
70 Ponovno, tej zapletenosti bi se bilo mogoče izogniti tako, da bi se sodiščem zunaj države registracije preprosto omogočilo, da kadar odločajo o tožbi zaradi kršitve, razsodijo o veljavnosti patenta kot o predhodnem vprašanju (glej podrazdelek 1 teh sklepnih predlogov).
71 Predložitveno sodišče pojasnjuje, da mora tožena stranka v skladu s členom 61, drugi odstavek, Patentlagen, kadar se v okviru tožbe zaradi kršitve uveljavlja ugovor neveljavnosti, vložiti ločeno tožbo za ugotovitev neveljavnosti.
72 Glej Tang, Z. S., „Validity in patent infringement proceedings – A new approach to transnational jurisdiction“, The Queen Mary Journal of Intellectual Property, 2021, str. od 47 do 68.
73 Glej uvodno izjavo 38 Uredbe Bruselj Ia in sodbo z dne 17. novembra 2011, Hypoteční banka (C‑327/10, EU:C:2011:745, točka 48).
74 To bi omogočalo tudi strateško manevriranje imetnika patenta. Pred sodiščem, ki odloča o veljavnosti patenta, bi lahko predlagal ozko razlago patentnih zahtevkov, da bi se izognil ugotovitvi, da patent zajema predhodno stanje tehnike in je zato neveljaven, pred sodiščem, ki odloča o kršitvi, pa bi lahko predlagal drugačno, širšo razlago teh zahtevkov, da bi dejanja domnevnega kršitelja spadala v obseg patenta.
75 Jasno je, da tudi ob takem razumevanju „ozka“ razlaga sodbe GAT, kot trdi družba Electrolux, z vidika pravice do obrambe še vedno ni idealna. Za učinkovito obrambo pred izmišljenimi zahtevki zaradi kršitve tožena stranka ne more preprosto vložiti ugovora v postopku zaradi kršitve, temveč mora poleg tega začeti postopek za ugotovitev neveljavnosti v državi (državah) registracije patenta (patentov) (kar ni le manj priročno, temveč tudi bistveno dražje). Vendar pravica do obrambe ni absolutna pravica (glej med drugim sodbo z dne 15. marca 2012, G (C‑292/10, EU:C:2012:142, točka 49)). Sodišče je v sodbi GAT (in pozneje zakonodajalec Unije) očitno menilo, da je takšna omejitev navedene pravice potrebna za zagotovitev spoštovanja izključne pristojnosti države registracije.
76 Glej European Max Planck Group on Conflict of Laws in Intellectual Property, Principles for Conflict of Laws in Intellectual Property – Draft, člen 2:703(1).
77 Glej Hess, B., Pfeiffer, T., in Schlosser, P., Report on the Application of Regulation Brussels I in the Member States (Study JLS/C4/2005/03), Ruprecht-Karls-Universität Heidelberg, 2007, točka 818.
78 Glej med drugim sodbo z dne 15. maja 1990, Hagen (C‑365/88, EU:C:1990:203, točke 17, 19 in 20).
79 Jasno je, da se v postopku zaradi kršitve uporablja člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia, če je domnevni kršitelj vložil takšen ugovor v skladu s pogoji, ki jih glede časa in oblike lahko določajo postopkovna pravila sodišča. Če ti pogoji toženi stranki v praksi čezmerno ne otežujejo ali onemogočajo uveljavljanja takega ugovora, z vidika prava Unije niso sporni.
80 Predložitveno sodišče zlasti pojasnjuje, da se v skladu s švedskimi postopkovnimi pravili lahko postopek zaradi kršitve prekine do izdaje odločbe o tožbi zaradi neveljavnosti.
81 Glej med drugim sklepne predloge generalnega pravobranilca L. A. Geelhoeda v zadevi GAT (C‑4/03, EU:C:2004:539, točka 46); Pocar, F., op. cit., točka 102; in Hartley, T., op. cit., točka 12.34.
82 Glej po analogiji sodbo z dne 12. julija 2012, Solvay (C‑616/10, EU:C:2012:445, točki 49 in 50).
83 Ta sodišča bi lahko izdala tudi začasno, izvršljivo odločbo o kršitvi, če bi bila izdana nasprotna odločba o veljavnosti.
84 Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca L. A. Geelhoeda v zadevi GAT (C‑4/03, EU:C:2004:539, točka 46) in Tang, Z. S., op. cit., str. od 47 do 68.
85 Seveda je treba upoštevati vse okoliščine. Postopek za ugotovitev neveljavnosti je lahko že v tako napredovali fazi, da ni treba prekiniti postopka zaradi kršitve (in tako naprej).
86 Glej člen 9 Direktive 2004/48.
87 Sodba z dne 12. julija 2012 (C‑616/10, EU:C:2012:445, točke od 31 do 51).
88 Sodba z dne 1. marca 2005, Owusu (C‑281/02, EU:C:2005:120, točke od 24 do 35; v nadaljevanju: sodba Owusu).
89 Nekateri strokovnjaki zagovarjajo nasprotno stališče. Po njihovem mnenju je sicer stalno prebivališče tožene stranke glavno merilo za uporabo bruseljskega sistema, vendar iz člena 6(1) Uredbe Bruselj Ia izhaja, da je v zvezi s takimi spori upošteven le položaj zadevnega premoženja (in tako naprej) ali le sodišča, določena s sporazumom. Zato naj spor, če ti elementi kažejo na tretje države, ne bi spadal na področje uporabe Uredbe. Na žalost pa besedilo te uredbe dejansko ne določa tega. Člen 6(1) Uredbe določa, da se načelo, v skladu s katerim se nacionalna pravila o pristojnosti uporabljajo, kadar tožena stranka nima stalnega prebivališča v Uniji, uporablja „ob upoštevanju […] členov 24 in 25“. Jasen pomen teh izrazov je, da se v takem primeru za spor vseeno uporabljajo pravila te uredbe, če elementi, navedeni v teh dveh določbah, kažejo na državo članico. Teh izrazov ni mogoče raztegniti do te mere, da ta sistem ne bi zajemal sporov zoper tožene stranke iz Unije, če se nanašajo na nepremičnine, ki se nahajajo v tretji državi, ali na sporazum o izbiri sodišča, ki določa sodišča tretje države. Sodna praksa Sodišča potrjuje to razlago (glej med drugim sodbo z dne 19. julija 2012, Mahamdia (C‑154/11, EU:C:2012:491, točka 39; v nadaljevanju: sodba Mahamdia), in sodbo IRnova (točke od 25 do 28).
90 Če sem pošten, se Uredba Bruselj Ia tega vprašanja vsaj dotakne, medtem ko v njenih predhodnicah o tem ni bilo navedeno popolnoma nič (glej točko 115 teh sklepnih predlogov).
91 Francoska vlada namreč meni, da ta rešitev ni zaželena, vendar jo nalaga besedilo Uredbe (glej točki 115 in 139 teh sklepnih predlogov).
92 Glej Droz, G., Compétence judiciaire et effets des jugements dans le Marché commun, Pariz, Dalloz, 1972, točke od 164 do 169 in 204.
93 Glej med drugim Mayer, P., Heuzé, V., in Remy, B., Droit international privé, LGDJ, Pariz, 12. izdaja, 2019, točka 360.
94 Podobno člen 27 Uredbe zavezuje sodišče države članice, da se izreče za nepristojno samo v korist „sodišč[…] druge države članice“.
95 Sodba IRnova (točki 34 in 35).
96 Sodba z dne 9. novembra 2000 (C‑387/98, EU:C:2000:606, točki 17 in 19; v nadaljevanju: sodba Coreck Maritime).
97 Glej sodbo z dne 9. decembra 2003, Gasser (C‑116/02, EU:C:2003:657, točka 72).
98 Glej Jenard, P., in Möller, G., Poročilo o Luganski konvenciji (UL 1990, C 189, str. 57), točka 54, ter Almeida Cruz, M., Desantes Real, M., in Jenard, P., Poročilo o Konvenciji iz San Sebastiana (UL 1990, C 189, str. 35), točka 25.
99 Mnenje z dne 7. februarja 2006 (v nadaljevanju: Mnenje 1/03, EU:C:2006:81).
100 Glej sodbo z dne 31. marca 1971, Komisija/Svet (22/70, EU:C:1971:32, točke od 17 do 22).
101 Glej točko 135 teh sklepnih predlogov.
102 Mnenje št. 1/03 (točka 153). Dejstvo, da se člen 4(1) lahko uporabi, če spori s tretjo državo izkazujejo tako vrsto povezav, ki je določena v členih 24 in 25 Uredbe Bruselj Ia, izhaja tudi iz členov 33 in 34 te uredbe (glej opombo 107 teh sklepnih predlogov).
103 Glej sodbo Owusu (točka 37).
104 V skladu s teorijo forum non conveniens, ki je znana v državah s sistemom common law, se lahko sodišče izreče za nepristojno z obrazložitvijo, da bi bilo sodišče druge države ustreznejši forum za odločanje o sporu (glej sodbo Owusu (točka 8)). V navedeni zadevi je bila po mnenju britanskih sodišč to Jamajka.
105 Sodišče je uporabo teorije forum non conveniens zavrnilo tudi iz načelnih razlogov (glej točko 156 teh sklepnih predlogov).
106 Te določbe zajemajo položaj, ko kateri koli zahtevek (člen 33) ali povezani zahtevki (člen 34) vzporedno potekajo pred sodiščem države članice in sodiščem tretje države. Na podlagi upoštevne določbe se lahko sodišče države članice, če je pristojno v skladu s členom 4(1) Uredbe Bruselj Ia, pod določenimi pogoji, vključno če je to „potrebn[o] zaradi ustreznega delovanja pravosodja“, izreče za nepristojno v korist sodišča tretje države. V zvezi s tem uvodna izjava 24 te uredbe namiguje na spore, ki so tesno povezani s tretjimi državami, z navedbo, da bi „[p]ri oceni ustreznega delovanja pravosodja […] moralo sodišče zadevne države članice“ med drugim upoštevati, „ali ima sodišče tretje države izključno pristojnost v konkretni zadevi v okoliščinah, v katerih bi imelo sodišče države članice izključno pristojnost“. Zato lahko sodišča držav članic, kadar se uporablja člen 33 ali člen 34, posredno upoštevajo te povezave in se izrečejo za nepristojna, vendar ne iz teh razlogov samih po sebi, temveč zaradi položaja litispendence. Vendar, kot je navedeno zgoraj, se te določbe uporabljajo le, če je sodišče tretje države prvo začelo obravnavati zadevo in ne, če jo je začelo obravnavati drugo.
107 Člen 4(1) Uredbe Bruselj Ia po mojem mnenju prav tako ne obravnava zadevnega vprašanja. To določbo je namreč treba razlagati v povezavi s členom 5(1) navedene uredbe. Prvonavedena določba določa, da je tožena stranka „tožena“ pred sodišči države članice, v kateri ima stalno prebivališče, drugonavedena pa, da je „lahko tožen[a] pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz [Uredbe]“. Ti določbi torej obravnavata le razdelitev pristojnosti med državami članicami. Ne obravnavata vprašanja, ali se lahko sodišča v kraju stalnega prebivališča tožene stranke izrečejo za nepristojna v korist sodišč tretje države in, če se, v kakšnih okoliščinah.
108 Glej Briggs, A., Civil Jurisdiction and Judgments, Informa Law, Oxon, 2015, 6. izdaja, str. od 316 do 362, na str. 345, in Mills, A., Party Autonomy in Private International Law, Cambridge University Press, Cambridge, 2018, str. 217. Zlasti člena 33 in 34 nista vključena v zaprti oddelek Uredbe Bruselj Ia, naslovljen „Možnost sodišča, da se izreče za nepristojno v korist sodišč tretjih držav“. Namesto tega sta uvrščena v oddelek 9 poglavja II, naslovljen „Litispendenca in sorodne pravde“. V teh določbah tudi ni določeno, na primer, da se lahko „sodišče države članice izreče za nepristojno v korist sodišč tretje države le, kadar […]“. Namesto tega določata, da „kadar“ obstaja položaj litispendence, lahko sodišče države članice to stori, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določata. Enako velja za uvodno izjavo 24. V njej je navedeno le, da lahko sodišče države članice v primeru sočasnih postopkov pri presoji, ali naj se izreče za nepristojno, upošteva tesno povezanost zadeve z zadevno tretjo državo. V njej ni navedeno, da se lahko takšne povezave upoštevajo le v tem položaju.
109 Glej sodbo Owusu (točke od 48 do 52). Včasih se trdi, da Mnenje 1/03 podpira tako dobesedno razlago. Vendar je ne, ker preprosto ne obravnava vprašanja, ali so sodišča držav članic dolžna izvrševati pristojnost, ki izhaja iz bruseljskega sistema. Podobno Sodišče v sodbi IRnova ni obravnavalo vprašanja, ali bi glede na to, da se člen 24, točka 4, ne „uporablja“ za spore v zvezi z veljavnostjo patentov, registriranih v tretjih državah, morala o zadevi odločiti sodišča države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče. Sodišču tega ni bilo treba storiti, ker se navedena zadeva ni nanašala na veljavnost (glej točke od 36 do 48 te sodbe).
110 Sodba Coreck (točka 19 in navedena sodna praksa).
111 Glej sodbo Mahamdia (točke od 60 do 66).
112 Glej v tem smislu sodbo Mahamdia (točka 65). Glej tudi Kistler, A. R. E., „Effect of exclusive choice-of-court agreements in favour of third States within the Brussels I Regulation Recast“, Journal of Private International Law, zvezek 14, št. 1, 2018, str. 79 in od 81 do 83; Hartley, T.C., op. cit., točke od 13.19 do 13.21. Zato bi sprejetje stališča, ki ga predlagajo družba BSH, francoska vlada in Komisija, pomenilo tudi sprejetje nerodne zamisli, da je Sodišče (1) v sodbi Owusu implicitno razveljavilo sodbo Coreck Maritime in da je (2) v sodbi Mahamdia sledilo zelo spornemu razlogovanju.
113 Glej v zvezi s členom 24, točka 1, Uredbe Bruselj Ia sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura v zadevi ČEZ (C‑343/04, EU:C:2006:13, točke od 35 do 39); v zvezi s členom 24, točka 4, navedene uredbe točko 60 teh sklepnih predlogov; ter v zvezi s členom 24, točka 5, te uredbe sodbo z dne 26. marca 1992, Reichert in Kockler (C‑261/90, EU:C:1992:149, točka 26). Glej na splošno Jenardovo poročilo, str. 35 in 38; Usunier, L., op. cit., točke 3, 43 in 59; Droz, G., op. cit., točki 137 in 156; Gaudemet-Tallon, H., in Ancel, M.‑E., op. cit., točki 104 in 118; Hartley, T., op. cit., str. 212; ter Gothot, P., in Holleaux, D., točke 154, 155 in 158.
114 Glej uvodno izjavo 14 ter člena 6(1) in 24 Uredbe Bruselj Ia.
115 Ali, natančneje, bi se lahko upoštevali, vendar le v primeru sočasnih postopkov, ne pa tudi, če bi se postopek pred sodišči države članice začel tudi samo en dan prej kot pred sodišči tretje države (glej točko 115 teh sklepnih predlogov), kar bi bilo nedosledno, če ne celo nesmiselno. Takega različnega obravnavanja ni mogoče upravičiti s „privilegiranimi odnosi“ med Unijo in njenimi državami članicami. Pravice teh držav se v členu 24 ne upoštevajo zaradi njihovega članstva v Uniji, temveč preprosto zato, ker so suvereni subjekti v mednarodnem redu.
116 Glej med drugim Roorda, L., in Ryngaert, C., „Public International Law Constraints on the Exercise of Adjudicatory Jurisdiction in Civil Matters“, v Forlati, S., in Franzina, P. (ur.), Universal Civil Jurisdiction – Which Way Forward?, BRILL, 2020, str. od 74 do 95, ter Mills, A., „Rethinking Jurisdiction in International Law“, The British Yearbook of International Law, 2014, zvezek 84, št. 1, str. od 187 do 239.
117 Glej med drugim Roorda, L., in Ryngaert, C., op. cit., str. 77, 82 in 87; Mills, A., Party Autonomy in Private International Law, str. 233; Usunier, L., op. cit., točke 1, 43 in 67. Družba BSH in Komisija sta kljub temu trdili, da če bi sodišča države članice morala na primer razglasiti za neveljaven patent, ki ga je podelila tretja država, to ne bi posegalo v suverenost te države, saj ta odločba v njej ne bi bila priznana. Po mojem mnenju ta trditev zgreši bistvo iz dveh razlogov. Prvič, tretja država bi takšni odločbi odrekla kakršno koli veljavo prav zato, ker bi jo razumela kot vmešavanje v suvereno odločitev. Drugič, ker take odločbe v tej državi nikoli ne bi bilo mogoče izvršiti, se od sodišč držav članic a fortiori sploh ne bi smelo zahtevati, da o njej odločajo (glej točko 134 teh sklepnih predlogov).
118 Glej med drugim sodbi z dne 16. junija 1998, Racke (C‑162/96, EU:C:1998:293, točka 46), in z dne 26. aprila 2022, Poljska/Parlament in Svet (C‑401/19, EU:C:2022:297, točka 70). Tudi če bi Sodišče napačno menilo, da take omejitve sodne pristojnosti v mednarodnem pravu ne obstajajo, kot trdi družba Electrolux, bi bilo še vedno v nasprotju z mednarodno pravno kurtoazijo, če bi sodišče države članice odločalo o zadevah, ki posegajo v pravice tretje države.
119 Glej uvodni izjavi 14 in 19 Uredbe Bruselj Ia ter med drugim sodbo z dne 7. julija 2016, Hőszig (C‑222/15, EU:C:2016:525, točka 44).
120 Če so izpolnjeni pogoji iz člena 25 in če so upoštevane omejitve, določene z varovalnimi pravili o pristojnosti (glej točko 150 teh sklepnih predlogov).
121 Glej uvodno izjavo 14 ter člena 6(1) in 25 Uredbe Bruselj Ia.
122 Glej točko 115 teh sklepnih predlogov. To bi spodbudilo nezdravo „hitenje“ na sodišča, saj bi si vsaka stranka prizadevala, da bi prva ukrepala bodisi tako, da bi izvršila sporazum o izbiri sodišča, ali pa, nasprotno, tako, da bi onemogočila njegovo uporabo.
123 Glej sodbo z dne 12. januarja 2023, TP (urednik avdiovizualnih vsebin na javni televiziji) (C‑356/21, EU:C:2023:9, točka 74 in navedena sodna praksa).
124 Taka omejitev ne bi izpolnjevala pogojev iz člena 52(1) Listine. Prvič, ne bi bila „predpisana z zakonom“, saj bi tako drastičen izid izhajal iz neobstoja posebnih pravil v Uredbi Bruselj Ia. Drugič, težko bi bilo šteti, da „dejansko ustreza[…] ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija“ (za več podrobnosti glej točko 161 teh sklepnih predlogov). Tretjič, tudi če bi tak cilj obstajal, bi bilo to omejitev zaradi njene nedoslednosti ali celo nesmiselnosti nemogoče zagovarjati. Naj spomnim, da bi sodišča držav članic v primeru sočasnih postopkov lahko uveljavila sporazume o izbiri sodišča v korist tretje države, ne pa tudi, če bi se postopek pred sodišči držav članic začel tudi samo en dan prej kot pred sodišči tretje države (glej točko 115 teh sklepnih predlogov).
125 Glej zlasti sodbo z dne 26. aprila 2022, Poljska/Parlament in Svet (C‑401/19, EU:C:2022:297, točka 70 in navedena sodna praksa).
126 Zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe, izdane ob kršitvi izključne pristojnosti zaprošene države, je običajen ukrep v nacionalnem pravu. Znotraj Unije je določen tudi v členu 45(1)(e)(ii) Uredbe Bruselj Ia ter v mednarodnih konvencijah, kot je Konvencija o priznavanju in izvrševanju tujih sodnih odločb v civilnih ali gospodarskih zadevah (glej člen 5(3) in člen 6 navedene konvencije).
127 Glej člen 71(1) ter člen 73(1) in (3) Uredbe Bruselj Ia ter sodbo z dne 4. maja 2010, TNT Express Nederland (C‑533/08, EU:C:2010:243).
128 Po drugi strani naj opozorim, da EPK ne vsebuje pravil o mednarodni pristojnosti, razen ene izjeme, ki ni upoštevna za obravnavano zadevo (glej točko 23 teh sklepnih predlogov). Zato je treba, kot so poudarili vsi intervenienti, državo, kot je Turčija, ki je pogodbenica EPK, za namene pravil Uredbe Bruselj Ia obravnavati kot katero koli drugo tretjo državo.
129 Konvencija, odobrena s Sklepom Sveta 2014/887/EU z dne 4. decembra 2014 o odobritvi Haaške konvencije z dne 30. junija 2005 o sporazumih o izbiri sodišča v imenu Evropske unije (UL 2014, L 353, str. 5, v nadaljevanju: Haaška konvencija).
130 Glej člena 22 in 23 Luganske konvencije II ter člen 3(a) Haaške konvencije.
131 In sicer Kitajsko, Mehiko, Črno goro, Singapur, Ukrajino in Združeno kraljestvo (glej Haaško konferenco o mednarodnem zasebnem pravu, preglednica stanja, 37; Konvencija z dne 30. junija 2005 o sporazumih o izbiri sodišča; na voljo na https://www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/?cid= 98.
132 C‑129/19, EU:C:2020:375, točke od 117 do 123.
133 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi BV (C‑129/19, EU:C:2020:375, točka 123).
134 To vprašanje je bilo glede na prihodnjo prenovitev bruseljskega sistema izpostavljeno v več študijah, ki jih je naročila Komisija (glej med drugim Hess, B., Pfeiffer, T., in Schlosser, P., op. cit., točke od 360 do 362 in 388), ter v poročilu Komisije za leto 2009 (str. 5). Poleg tega se je Komisija o tem vprašanju posvetovala z zainteresiranimi stranmi (glej Evropska komisija, 21. april 2009, Zelena knjiga o pregledu izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(2009) 175 final), str. 4).
135 Glej Evropski parlament, Odbor za pravne zadeve, dok. 2010/0383(COD), 19. oktober 2011, predlogi sprememb 106, 112 in 113.
136 Svet Evropske unije, dok. 9474/11 ADD 8, 8. junij 2011, Note from the United Kingdom delegation to Working Party on Civil Law Matters (Brussels I), str. od 7 do 15; dok. 9474/11 ADD 14, 16, junij 2011, Note from the French delegation to Working Party on Civil Law Matters (Brussels I), str. od 8 do 18; dok. 8000/12, 22. marec 2012, Note from the United Kingdom delegation to Working Party on Civil Law Matters (Brussels I), str. od 1 do 8; dok. 8205/12, 27. marec 2012, Note from the French delegation to Working Party on Civil Law Matters (Brussels I), str. od 1 do 7.
137 (Takrat) prihodnja odobritev Haaške konvencije s strani Evropske unije se pojavi nekajkrat (glej Svet Evropske unije, dok. 9549/12, 4. maj 2012, Note from the delegation of the United-Kingdom to Working Party on Civil Law Matters (Brussels I), str. 2) in morda pojasnjuje, zakaj se je zakonodajalec odločil, da v Uredbo ne doda pravil o sporazumih o izbiri sodišča v korist tretjih držav.
138 Svet Evropske unije, dok. 13756/11 ADD 1, 9. september 2011, Note from German delegation to Working Party on Civil Law Matters (Brussels I), str. 3 (moj poudarek).
139 V pravni teoriji je navedena trditev, da je zakonodajalec Unije dejansko želel sodiščem držav članic odvzeti pravico do uveljavljanja sporazumov o izbiri sodišča v korist sodišč tretjih držav, ker naj bi to tretje države spodbudilo k pristopu k Haaški konvenciji (glej Beaumont, P., „The revived Judgments Project in The Hague“, Netherlands Internationaal Privaatrecht (NIPR), 2014, zvezek 4, str. od 532 do 539). Res je, da je bil avtor član delovne skupine Sveta, ki je zasnovala Uredbo Bruselj Ia. Vendar takšna izjava izvedenca težko zadostuje za ugotovitev volje zakonodajalca Unije, zlasti če ji nasprotujejo izjave drugih delegacij. Vsekakor je zamisel, da bi zakonodajalec lahko kdaj nameraval žrtvovati avtonomijo strank v okviru Uredbe, da bi jo spodbujal na mednarodni ravni, begajoča.
140 Glej predlog Komisije, člen 4(2).
141 Glej med drugim Evropski parlament, Odbor za pravne zadeve, dok. A7-0320/2012, 15. oktober 2012, Poročilo o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev) (COM(2010) 748); Svet, dok. 9474/11 ADD 9, 10. junij 2011, Note from the Belgian delegation to Working Party on Civil Law Matters, str. 3.
142 Glej med drugim v Združenem kraljestvu, High Court, Queen's Bench Division (Commercial Court) (višje sodišče, oddelek Queen's Bench (gospodarsko sodišče)), Konkola Copper Mines plc proti Coromin [2005] 2 Lloyd's Rep. 555; High Court, Queen's Bench Division (Commercial Court) (višje sodišče, oddelek Queen's Bench (gospodarsko sodišče)), Ferrexpo AG proti Gilson Investments [2012] EWHC 721 (Comm); v Franciji, Cour de cassation, chambre civile 1 (kasacijsko sodišče, prvi civilni senat), 2. april 2014, 13-11.192, FR:CCASS:2014:C100356. Glej tudi Nuyts, A., Study on Residual Jurisdiction, General Report, 2007, str. od 73 do 80.
143 Glej med drugim Nuyts, A., „La théorie de l’effet réflexe“, v Le droit processuel et judiciaire européen, Bruselj, La Charte, 2003, str. od 73 do 89; Mills, A., Party Autonomy in Private International Law, str. 138; Harris, J., „Stay of proceedings and the Brussels Convention“, ICLQ, 2005, zvezek 54, str. od 933 do 950; Bachmeir, T., in Freytag, M., „Discretional elements in the Brussels Ia Regulation“, Journal of Private International Law, 2022, zvezek 18, št. 2, str. od 296 do 316; Kistler, A.R.E., op. cit., str. od 66 do 95; Fawcett, J. J., in Torremans, P., op. cit., točka 7.218; Usunier, L., op. cit., točka 14; De Verneuil Smith, P., Lasserson, B., in Rymkiewicz, R., „Reflections on Owusu: The Radical Decision in Ferrexpo“, Journal of Private International Law, 2012, zvezek 8, št. 2, str. od 389 do 405; Dicey, A. V., Morris, J. H. C., in Collins, L. A. C., The Conflict of Laws, Sweet & Maxwell U.K., 2012, 15. izdaja, točke od 12.021 do 12.024. Glej Goodwin, J., „Reflexive effect and the Brussels I Regulation“, Law Quarterly Review, 2013, zvezek 129, str. od 317 do 320; Takahashi, K., „Review of the Brussels I Regulation: A Comment from the Perspectives of Non-Member States (Third States)“, Journal of Private International Law, 2012, zvezek 8, št. 1, str. od 8 do 11; Briggs, A., op. cit., točke od 2.305 do 2.308; Gaudemet-Tallon, H., in Ancel, M.-E., op. cit., točka 106; ter Gothot, P., in Holleaux, D., op. cit., točki 37 in 142.
144 To je seveda nepopoln „refleks“ rešitve, ki izhaja iz členov 24 in 25 za spore znotraj Unije. V takšnih primerih je vsako sodišče, ki ni določeno, brez pristojnosti in se mora izreči za nepristojno.
145 Ni na primer dovolj, da se spor nanaša na patent tretje države; nanašati se mora posebej na njegovo veljavnost ali registracijo, kot je določeno v členu 24, točka 2, Uredbe Bruselj Ia.
146 Seveda z izjemo sporazuma o določitvi sodišč države članice.
147 Glej člene 15, 19 in 23 ter člen 25(4) Uredbe Bruselj Ia.
148 Glej v tem smislu sodbo Mahamdia (točka 64).
149 Glej Kistler, A. R. E., op. cit., str. 89 in 90; Nuyts, A., „La théorie de l’effet reflexe“, točka 6; Mills, A., Party Autonomy in Private International Law, str. 138 in 233; Goodwin, J., op. cit., str. od 317 do 320; Gaudemet-Tallon, H., in Ancel, M.-E., op. cit., točka 106; Bachmeir, T., in Freytag, M., op. cit., str. 309; in Usunier, L., op. cit., točka 14.
150 Sodišče je po analogiji v sodbi z dne 27. junija 1991, Overseas Union Insurance in drugi (C‑351/89, EU:C:1991:279), brez omejitev določilo načelo, ki ureja delovanje pravil litispendence bruseljskega sistema („sodišče, ki je pozneje začelo postopek, ni v nobenem primeru v boljšem položaju kot sodišče, ki je prvo začelo postopek, za ugotavljanje, ali je zadnjenavedeno sodišče pristojno“) (točka 23). Hkrati je izrecno pridržalo scenarij, po katerem ima sodišče, ki je pozneje začelo postopek, izključno pristojnost (glej točko 20). Sčasoma je Sodišče v sodbi z dne 3. aprila 2014, Weber (C‑438/12, EU:C:2014:212, točka 53 in naslednje), priznalo izjemo od tega načela, in sicer prav za scenarij, ki ga je sprva pridržalo.
151 Glej sodbo Owusu (točke od 38 do 43).
152 Glej člene 30, 33 in 34 Uredbe Bruselj Ia. Poleg tega je (majhna) stopnja negotovosti, ki jo prinaša tako omejena diskrecijska pravica, neskončno boljša od popolne gotovosti in nesmiselnosti, ki bi jo prinesla rešitev, ki bi sodiščem Unije nalagala, da odločajo v takih zadevah.
153 Glej Nuyts, A., Study on residual jurisdiction, točke od 93 do 96 in 103.